o

«Danica> izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. *2o kr.. za fetert leta 1 gl. 20 kr. V tiskarni sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr.. za 1 . leta 1 gl. 80 kr., za 1 4 leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide »Danica € dan poprej.
Tečaj XLIX.
V Ljubljani, 4. kimovca 1896
List 36.
Najsvetejšemu Sercu.
Bodi večna slava Tebi, Najsvetejše nam Sercč, Ki si milostno odperlo Dušne nam zaklade vse.
Ti ljubezen v sebi hraniš, Ki objema celi svet, 0, zato pa je v blagosti Zdaj tako za Tebe vnet.
Zmot temina je obdala Nekdaj ves človeški rod, Brez tolažbe so grozile Mu nevarnosti povsod.
Tvojega svetišča prostor Bil Zemljanom je zapert,
V	dušni noči jih spremljala
V	večnost je nemila smert.
Vendar žar vesele nade Ni še čisto vgasnil bil, Oj, po zemlji se vesoljni On skrivnostno je razlil.
Ti pa si, najslajše Serce, Luč prineslo nam z neba, Razsvetlilo vse prostore, Kar za nas jih svet ima.
Serca nam studenec večni Z milostjo napolnil je, Ko svetišče Tvoje žarno Spet nam je odperlo se.
Sprejmi nas v zavetje svoje 0 presladko Serce zdaj, In z ljubeznijo neskončno Nas ogrevaj vekomaj.
O, saj hočemo služiti Tebi vedno le tako, Da po tem življenji večno Nam odgerne se nebo.
Belostentki.
Poročilo
veleč. k. kanonika Flis-a o duhovskem društvu »duhovniki molivci sv. Rešnj. Telesa" pri perveui evharističnem shodu v Ljubljani 30. julija 189«.
(Konec.)
Prav veselo je, da duhovniki spoznajo duha teh družb in v tako obilnem številu pristopajo. Ta vnema pa je lahko razumljiva, rekel bi, naravna. „Bonum est dittusivum suiu (Dobro je tako, da se razlije na zvunaj) pravi sv. Tomaž; sv. Kvharistija je „summum bonum, ergo est stim-mum diffusivum sui." (Sv. R. Telo je največje „dobrou, zato se najbolj razlije in kaže na zvunaj.) Ta diffusio pa se kaže po notranjščini in zunanjščini: oboje bo skušal duhovnik, ki redno premišljuje dalje časa pred sv. K. Telesom. Najprej bo napolnjena notranjščina njegova, njegove duševne moči obračale se bodo k Najsvetejšemu v tabernakeljnu, „ex abundatia autem cordis os loquitur," (^esar je polno serce, to usta govore) dosledno bo toraj tak duhovnik ta summum bonum razlival tudi na ljudstvo v pridigah, v soli v otroke, sploh pri svojem dušnem pastirstvu. Prav vsled tega bo v svojem dušnem pastirstvu si pripravil mnogo dušnega veselja; veselilo ga bo, ko bo videl, da verniki ob nedeljah se dalje časa mude v cerkvi in molijo pred sv. K. Telesom, veselilo ga bo, ko bodo pogostejše pristopali k svetemu obhajilu; mnogo dušnega veselja napravljali mu bodo otroci šoli odrasli, ako b
radi pristopali bratovščini vednega češčenja itd. Najpoglavitnejše pa je. da veliko veselje naprav Ijaino našemu Zveličarju, ako si pri vsaki priliki prizadevamo pridobiti novih članov za našo družbo: kajti ako se naša družba širi, širila se bo tudi bratovščina vednega češčenja, širilo se bo vedno globokejše in temeljitejse spoznanje in ceščenje .fezu.sa v tahernakeljnu. Drug drugega naj pridobiva za družbo: tako se je množilo število učencev in aposteljnov Gospodovih. Jezus je poklical Andreja. Andrej mu je pripeljal Petra: poklical je Filipa. Filip je pridobil Na-tanacla.
Vredno je. da se širi družba, kajti ona ne bo koristila duhovnikom samim, marveč vsej človeški družbi. Ako z vso gorečnostjo poveličujemo Jezusa v sv. Kvbaristiji. pomagamo, da svet za-dobi trojni blagor, kterega tako zelo potrebuje: luč. moč. ljubezen.
Svet potrebuje luči. Ponaša se sedanja doba sicer z napredkom, snujejo se izobraževalna društva, toda tako temno je v dušah, kar tiče najvažnejših vprašanj: kako zmedeni so pojmi in zaslepljeni duhovi, kažejo nam razni listi spisi in govori današnjih dnij. Prava luč je le Kristus: ego sum lux mundi. Accedite ad Kum et iiluminamini. (Jaz sem luč sveta: pristopite k Njemu in razsvetljeni bodete.) Vi, ki iščete luči in svetlobe, pojdite k Njemu v sv. Zakramentu, in luč nebeškega solnca vas bo razsvetlila!
Svet potrebuje tudi moči. Saj se dandanes vedno prana: kje so značaji? Kje so možje, ki znajo in hočejo tudi kaj terpeti za dobro stvar? On. ki dušo razsvitljuje, jo tudi okrepi za delo in boj. in ta je evharistični Kralj večnosti. On je kruh. o kterem pravi psalmist: panis cor ho-minis contirmat. (Kruh. ki krepča človeško serce. i
Naposled svet potrebuje ljubezni in miru. Vsakdo ve. kako je v družbi človeški vse razdvojeno. kako je vse napeto; čaka se le, kdaj se bo ta napetost razpočila. Tisti, ki delajo in zdihujejo pod težo dela, iščejo si počitka in vži-vanja: oni ki vživajo. nočejo prav nič odnehati od vži vanja in lah koži vja. Kdo bo rešil to grozno zagonetko sorijalnega vprašanja? Kje so zdravila zoper to? V učenosti in vedi? — ne! v prostosti? — tudi ne! Ali se bo morebiti rešilo s silo? — Gotovo ne! Kje tedaj? — Kdino le v ljubezni. Pa saj svet skuša ljudi združiti in zediniti v ljubezni — v humaniternih napra-pravah: tu. pravijo, naj delajo skupno brez razločka narodnosti. brez razločka vere, tu naj vlada sama ljubezen, humaniteta. Toda vse zastonj! Prava jedinost pride edino le iz tiste ljubezni.
ktera izvira iz večne ljubezni, ki se je darovala na križu in se daruje v evharističnem darovanju. Kvharistija je nevgasljiv ogenj, ljubezni, okrog tega ognja vlada jedinost in bratovstvo. Verniki perve cerkve so bili jednega Duha, jednega serca, pa zakaj? zato, ker so bili združeni in „fractione panis et eommunione." (V lomljenju kruha in sv. obhajilu.)
Družba S. A. razsvetljuje duhovnike in vernike, v so človeško družbo sploh: daje ji serč-nost, moč in pravo ljubezen. In prav o teh predmetih govorili bodo danes gospodje, kako vpljiva sv. Evhanstija na duhovnike, na vernike in kako se po njej reši socijalno vprašanje. Naj današnje zborovanje verže kako iskrico v to ali ono serce, da vsplamti in še druge vname.
Naj naša ljuba Gospa od presv. Zakramenta s svojim Sinom blagoslovi današnji shod. da se evharistično kraljestvo vedno bolj in bolj širi med našim milim narodom. Adveniat Regnum tuum Kuhari8ticum! (Pridi k nam Tvoje evharistično kraljestvo!)
Okrožnica Leona XIII. o jedinosti cerkve.
(Dalje.)
Ker se je kmalu imel poverniti v nebesa, poslal je apostole in jim dal ravno isto oblast, ktero je sam prejel od Očeta, ter jim ukazal svoj nauk razsejati in raztresti: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite tedaj in učite vse narode.... Učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal. (Mat. 28, 18. 19. 20.) Kdor bo apostole ubogal, bode zveličan, kdor pa ne, bo pogubljen: „Kdor bo verjel in bo kerščen, bo zveličan; kdor pa ne bo verjel, bo obsojen.11 (Mark. 16, 16.) Ker je pa Božji previdnosti to najbolj prikladno, da nikomur ne podeli velike in odlične službe, kogar bi tudi ne podpirala, da jo dobro opravlja, zato je Jezus Kristus obljubil, da bode poslal učencem Duha resnice, ki bo pri njih ostal do konca: „Kadar pa odidem, poslal Vam bom Tolažnika ; ko pride oni Duh resnice, učil vas bo vso resnico." (Jan. 16, 7—13.) „In jaz bom prosil Očeta in Vam bo dal druzega Tolažnika, da ostane pri vas na veke, Duha resnice." (Jan. 14, 16. 17.) „On bo pričal o meni in tudi vi bodete pričali". (Jan. 15, 26. 27.)
Zato tudi ukaže> da morajo nauk apostolov pobožno vsprejeti in zvesto hraniti, kakor da je njegov nauk: „Kdor Vas posluša, mene posluša, kdor Vas zaničuje mene zaničuje." (Luk. 10, 16.) Zato Kristus apostolov ni drugače poslal, kakor je Oče njega: ,,Kakor je Oče mene po-
slal, tako tudi jaz Vas pošljem'4. (Jan. 20, 21.) Kakor so morali biti tedaj apostoli in učenci Gospodovi besedi poslušni, tako so tu<M njim morali biti pokorni, ktere so po Božjem naročilu učili. Kavno tako malo bilo je tedaj dovoljeno le jeden ukaz apostolskega nauka zavreči, kakor ni bilo dovoljeno kaj Kristusovega nauka zavreči.
Potem ko je sv. Duh prišel nad apostole, so res povsod povzdignili svoj glas. Kjer koli nastopajo, kažejo se poslance Jezusove. „Po katerem (Jezusu Kristusu) smo prejeli milost in apostolstvo, da bi bili veri pokorni za njegovo ime.u (Rim. 1, 5.) Povsodi je Bog njih Božje poslanstvo dokazoval jasno s čudeži. „Oni pa so sli, in so učili povsod in Gospod je delal z njimi in je besedo poterjeval s čudeži, kteri so se potem godili." (Mark 16, 20.) In katera je bila ta beseda? Nobena druga, ki je vse obsegala, kar so se od mojstra naučili! Očitno in javno zaterjuje namreč, da ne morejo nič tega, kar so videli ali slišali, zamolčati.
4.) Jedinost v veri pa se je morala ohraniti tudi po smerti apostolov v njih naslednikih, ki so škofje. Tudi pri teh je jedinost v učenju vere.
,,Ze na drugem mestu smo rekli, da služba apostolov ni bila taka, da bi bila zamogla ob jednem s smertjo apostolov nehati ali pa se tekom časa zgubiti, ker je bila javna in v blagor celega človeškega rodu ustanovljena. Kajti Jezus Kristus je naročil apostolom, naj ozna-nujejo ^evangelij celemu stvarstvu44 in „neso njegovo ime pred narode in kralje14 in „naj mu bodo priče do koncev zemlje.44 In obljubil je. da jim bo pri izverševanju te službe pomagal, to pa ne le za nekaj let ali dob, ampak do konca 8veta, ves čas.
K temu pripomni sv. Ilijeronim: »Tisti, ki obljubi, da bode z učenci do konca sveta, tisti naznani s tem tudi to, da bodo vedno ( v naslednikih! živeli in se on nikdar od vernikov ne bo odtegnil.44 (In. Matth. 1. b. IV, c. 28, v 20). Kako je pa moglo to res biti le pri apostolih, ki so bili kot ljudje smerti podverženi? Bog je toraj preskerbel, da ni učiteljstvo od Jezusa Kristusa omejeno le na življenje apostolov, ampak da bode trajalo vedno. In zares vidimo, da se je razširjalo to učiteljstvo in- tako rekoč iz roke v roko dajalo. Kajti apostoli so posvetili škofe in so posamično odločili, kateri naj jim neposredno slede v „službi besede.4-
Pa ne samo to, ampak zaukazali so tudi svojim naslednikom, naj si izbero pripravnih mož, katerim naj dado taisto oblast, kakor jo imajo sami, in ki naj potem uče in pridigujejo: „Ti tedaj, moj sin, bodi močan po milosti, ktera je
v Jezusu Kristusu: in kar si slišal od mene po mnogih pričah, to izroči zvestim ljudem, kateri bodo pripravni druge učiti.44 (2. Tim. 2, 1. 2.). Kakor je Bog Kristusa in Kristus apostole po-poslal, tako so tudi škofje in vsi nasledniki apostolov poslani od apostolov; „Apostoli postali so nam oznanjevalci Evangelija po Gospodu Jezusu Kristusu, Jezus Kristus pa je poslan od Boga. Kristus toraj od Boga in apostoli od Kristusa in oboje se je zgodilo po volji Božji. — Po deželah in mestih oznanjevali 80 besedo Božjo in ko so v duhu njih pervence poskusili, postavili so škofe in dijakone nad onimi, ki bi \erovali . . Te so toraj nastavili in nato so tako uravnali, da naj bi po njih smerti drugi skušeni možje službo prevzeli.44 (S. Clemens K., Kp. I. ad Cor. c. 42. 44.). Obstajati mora tedaj z jedne strani stalna in nespremenljiva dolžnost učiti vse. kar je Kristus učil, z druge strani pa mora ravno tako obstati stalna in nespremenljiva dolžnost, njih nauk vsprejeti in ga priznavati. Jako lepo piše o tem sv. Ciprijan: „Ko nas Gospod Jezus Kristus govori v evangeliju, da so oni njegovi sovražniki, ki niso ž njim. s tem ne zaznamuje kake posebne verste krivovere: ampak vsi, ki niso ž njim in ž njim ne zbirajo ter njegovo čredo razkrope, vsi ti 80 nasprotniki, ker pravi: kdor ni z menoj, je zoper mene, in ki ne pobira z menoj, raztresa.44 (Ep. ad Magnum, n. 1.)
(Dalje sledi I
Kje je Marijin grob?
(Spisal dr. Fr. Sedej)
Začetek in konec Marijinega življenja sta zavita v skrivnostno temo. Sv pismo omenja sicer po-gostoma Marijo Devico govoreč o mladosti našega Zveličarja in sploh o njega dotiki se svojo «i"viško materjo, molči pa o njenem rojstvu in mladosti, o njeni starosti in smerti. Dve mnenji prevladujete o njenem rojstvenem kraju. Zapadna cerkev meni, da je bila blažena Devica Marija rojena v galilejskem mestecu Nazaretu, kamor so bili iz Betlehema pobegli njeni stariši. potomci hiše Davidove, ko je zavladal v Judeji tuj kralj, trinog Herod. V tihi naza-retski hišici, ki je bila pozneje v Loreto od angeljev prenesena, zagledala je Marija Devica luč sveta in preživela najlepše dneve noseč svojega Božjega Sina, svoj največji zaklad, nest varjeno milost in neskončno dobroto, na svojem naročju. To pobožno mnenje <rut pie creditur" ) izražajo posebno „bulett t i. pisma rimskih papežev, Julija II., Siksta V., Inocencija XI.. Pija IX.
Vzhcdna cerkev pa terdi naslanjaje se na poročilo Andreja Krečanskega, Janeza Damaščanskega, sv. Sofronija, patrijarha jeruzalemskega in drugih cerkvenih pisateljev, da je stala hiša sv. Joahima in sv. Ane v Jeruzalemu poleg ribnjaka Bethesda, kjer je vže za časa potopiscev Teodozija (okoli 350» in Antonina Pijačenškega (okoli 570) vzdigovala se cerkev Marije Device z lopami in so dandanes
^beli očetje" pokojnega kardinala Lavigerija sezidali prostrano in krasno cerkev v romanskem slogu sv. Ani v čast. Iz južne ladije cerkve vodijo stopnice v podzemeljsko svetišče, kjer je bila — kakor terdijo Gerki in „beli očetje ^ — hiša sv. Joahima in sv. Ane. kjer sta po besedah ruskega potopisca Danijela tudi pokopana in kjer je baje Marija Devica bila rojena in vzgojena, dokler je niso izročili jeruzalemskemu templju. Neprijetno zadene katoliškega bogoslovja apodiktični napis, ki se čita na plošči tega podzemeljskega svetišča: I lic concepta et nata est B M. V. »Tu je bila spočeta in rojena bi. D. M!) Da, ko bi bilo to gotovo1 Napisati terditev je seveda ložej ko dokazati. Kakor druga prepozna vprašanja, bo najberže tudi vprašanje o Marijinem rojstvenem krnju. ostalo do konca sveta -- nerešeno. Bolj vero-jetno pa se nam zdi sporočilo zapadne cerkve, da je namreč Marija Device bila v Nazaretu rojena in živela s svojim Božjim Sinom v loretanski hišici. Tudi glede sinerti m groba blažene Device se ne ujemaj ) učenjaki Za čast hraniti v svojem krilu častitljivi grob .blagoslovljene me J ženami se prepirata od nekdaj posebno pa dandanes dve staroslavni in^sti: Jeruzalem in Efež v Mali Aziji. V novejšem času je jelo to staro vprašanje zopet reševati in ob«? stranki imata svoje zagovornike Na čelu jim s: .jita Avguštinec Tomaž \Vegener in učeni dr Jož. Nirschl I Vrvi se naslanja skoro samo na vizije ali prikazni redovnice Ane Katarine Emmerich in na neke izkopanine blizu Efeža. ki se baje ujemajo s podatki * »n i h vizij Zastopniki te stranke, ktero lahko vizijonarsko nazivljemo. verujejo p«j vsem opisu Marijinega življenja in smerti. kteregt podaje Klem. Br^ntano i/ ust blažene Katarine Emmerich. Po teh vizijah j«1 Marija Devica živela po vnebohodu Kristusovem tri leta na Sijonu tri leta v Betaniji in devet let v Kfežu. kamor jo je bil pripeljal sv. Janez apostol. da bi se «gnila preganjanju besnečih Judov. Marij « je stanovala na griču, kake tri ure od Efeža oddaljenem, kjer so se bile vže pred njo naselile neke pobožne žene in kerščanske družine. Sv. Janez ji sezida hišo po vzorcu one v Nazaretu«!). Marija je tu živela na tihem, Bogu služeč, sama z neko deklo, ki ji je živež donašala. «»b griču si je napravila sama Križev pot odmerivši s stopinjami daljavo posainnih postaj, kakoršne so bile v Jeruzalemu ter je poleg njih se svojo deklo premišljevala terpljenje svojega Sina. Tretje leto svojega prognanstva je želela Marija obiskati Jeruzalem. Apostola Peter in Janez jo spremljata tje. še enkrat q»oldrugo leto pred svojo smertjo > pride Marija v Jeruzalem in obišče z apostoli svete kraje, zdihujoč in koperneč za svojim Sinom Tedaj zboli tako nevarno, da so jej apostoli dali izklesati grob v znožju oljske gore in da se je raznesla vest o njeni smerti Ali ko je bil grob dokončan ozdravi ter se poverne v Efež. kjer za poldrugo l^to res urnerje. Od vseh strani sveta pridejo apostoli k njeni smerti in pogrebu. Na to popisuj" K Emmerich smert in pokop Marije Device na omenjenem griču blizu Efeža ter njeno vnebozetje. Ap-st<.|i so Marijin grob zasuli, da ne bi pervi kristjani Mater Božjo kot boginjo častili!"
(Dalj*- sl*li)
Ogled po Slovenskem in dopisi
Od gorenjske strani. (Zlata maša v Cerkljah) Ker se nihče ne oglasi, moram vendar jaz nekoliko omeniti. Reč je gotovo tako važna, da je zamolčati ne smemo.
Baltazar Bartol je mož, „Daničinimu bralcem in sploh pobožnim Slovencem, dobro znan. Pisal je marsikaj v ta list. zlasti pa si pridobil mnogo zaslug s svojimi nabožnimi knjigami. Njegova „Nevesta Kristusova-, ki je doživela vže več natisov, je stcrila neizmerno dobrega, njegove „Izgledne molitvene bukve" in pa ^Hoja za Marijo" izdana, po „Družbi sv. Mohorau, so predobro znana dela. Ne maram pa govoriti, koliko je storila usmiljena roka tega moža v tolažbo ubogim in terpečim — posebno pa še za katol. misijone — v ta namen so šli tisočaki. Gospod je pa tudi poplačal svojega zvestega služabnika; kajti dal mu je doživeti petdesetletnico, dasi je bil pred več leti v taki smertni nevarnosti, da ga je brez dvoma Vsemogočni sam rešil čudovito hudob-neževe roke
Od takrat — 17 let — je gospod v pokoju na Spod. Brneku. fare cerkljanske, kjer pa deluje še vedno v pastirstvu z mladenško gorečnostjo.
Svojo zlato mašo je hotel obhajati na tihoma, kakor je to zahtevala njegova ponižnost; ali Brne-čani in Cerkljanci sploh, zlasti še veleč, g župnik, tega nikakor niso pustili preljubljenemu g. Baltazarju. Tako se je odločilo, da bode slavnost v Cerkljah na praznik vnebovzetja Marije Device. Zver-šila se je v čast g. jubilantu pa tudi v čast verlim faranom obširne cerkljanske fare.
Ne maram široko popisovati, marveč le ob kratkem omenim važniše reči.
Več dni poprej vže je bilo vse na nogah. Pletli so se venci, delali napisi, sekali, dovažali in pripravljali mlaji, da se je bilo le čuditi. Spodnji Brnek, zlasti stanovanje gosp zlatoinašnika in cerkev sta bila in tudi posamezne hiše so bile okusno okrašene z venci, zastavami in pomenljivimi napisi. Pot skozi vas m Zgornji Brnek do Cerkljan je imela mnogo slavolokov z napisi — Cerklje same pa so bile tako okrašene, kakor morda nikdar poprej
Zvečer pred zlato mašo in drugo jutro do večera pa so bučali mogočni možnarji. da so se tresle bližnje gore: porabili so baje fantje dva st« »ta smodnika. — —
Velečasten je bil sprevod iz župnišča cerkljanskega. Duhovnov ni bilo veliko radi nedelje, ki je sledila prazniku: ali ljudje so storili nepričakovano veliko. Malih in odrašenih deklet z venci je bilo nenavadno veliko število, ki so šle pred ženinom Jag-neta. ki vže petdeset let daruje nekervavo daritev Večnemu Očetu. Vdeležili so se sprevoda vsi odlič-neji Cerkljanci z veleč, g župnikom, ki je s prepo-menljivim govorom zlatomašniku izročil zlatomaš-niško palico.
Na lečo je stopil g dr. Marinko ter kazal v daljšem govoru podobnost katol. duhovna z Marijo B. materjo povdarjaje. koliko vzroka ima g zlato-mašnik z Marijo peti Gospodu: ^Poveličuj moja duša Gospoda, ker velike reči mi je storil On. ki je mogočen in sveto Njegovo ime.-
Gospod zlatomašnik je pel sv. mašo pač nenavadno ginjen ali vendar s tako močnim in krepkim
glasom, da smo se kar čudili. Nehotš nam je hodilo na misel: čez 10 let bomo obhajali pa demantno mašo. —
Slavljence g zlatomašnika je pogostil g. župnik Golobič res prav gostoljubno. Med različnimi napit-nicami, ki so veljale gosp. jubilantu, nam je le prehitro potekel čas. Razšli smo se želeč gosp. zlatomašniku še mnogo let v krepkem zdravju; veseli posebno še zato, ker so nas verli cerkljanci z velikanskimi pripravami v proslavo zlate maše prepričali, kako cene in in ljubijo svoje duhovne, kako spoštujejo duhovski stan.
Iz Železnikov. (Nekoliko spominskih čertic na sprelepo Rihar-jevo slavnost v Polh. Gradcu v dan 25. avg t. 1.) Kot vvod naslednjim le poveršnim čer-ticam postavim to-le opazko: Vsak zaveden slovenski domoljub naj si v kroniki svojega lastnega življenja naredi sam prav debelo piko, kdor se je ognil in se ne vdeležil te sprelepe narodne svečanosti! Od serca je Bogu moja malenkost zahvalna, da se ne šteje med poslednje. Ziaj pa pričnem pisati koj po dnevniku svojega spomina, ker za čertanje sprot na papir ni bilo časa.
Prav v zgodnje jutro 25. avg. korakal sem čisto sam skoz prijetna polja po prelepi dolini proti Dobrovi. Vreme je bilo rajsko Kaj sem med drugim potovaje premišljeval? — N pr. to le: Ravno po temle potu je hodil njega dni ranji Gregor Rihar kot mladi ljubljanski šolar o nedeljah in praznikih v Polh. Gradec orgljat; danes pa potujem jaz, njegov bivši učenec, tudi tja k njegovej stoletnici! Tu so hodili slavni gospodje: Luka Jeran, Janez Volčič, Jos. Mam kot nekdanji kaplani Horjulski; dobro znani gosp. Andr. Praprotnik. učitelj Dobrovski, visokorodni gosp. dr. Poklukar. deželni glavar in posestnik na Dobrovi, in koliko še drugih mojih dobrih prijateljev in znancev! Večine zmed njih, — ni več! Koliko je pa v teku dolgih devet sto let, odkar obstoji Dobrov-ska Božja pot, že romalo pobožnih Marijinih častilcev tod in nazaj! — Ob uri sem bil že na Dobrovi, in ker ste med „ šmarni mi mašami" tu gotovi sv. maši ob 6 in 8 uri. mi je bila toraj jako lepa prilika, da se poklonim tudi jaz čudodelni Majki Božji Dobrovski. Storil sem v resnici tako. Cerkve popisovati na drobno ne vterpim. le toliko romarjem priporočim. naj si kupijo za odpustek mični knjižici: „Stara Božja pot Marije Device v nebo vzete na Dobrovi pri Ljubljani," in: ^Zgodovina Dobrovske fare pri Ljubljani." Gotovo nikomur ne bo žal, kdor to stori, ker obsegate zelo natančen popis cerkvene in krajne zgodovine, odpustkov, dobljenih milostij itd. Kdor bo vse to bral. prav gotovo ga bo še mikalo, vleklo in vabilo k novemu romanju k Mariji na Dobrovo.
Kratek oddih na Dobrovi mi je prav dobro teknil. Od tam naprej sem imel prijetno druščino, namreč verlega gosp nadučitelja M. R in dva mlada na-depolna Novo-meška dijaka. Pot od Dobrove do Polh. Gradca vodi skoz zelo prijazno dolino Kake »/a ure nad Dobrovo stoji na desno ob cesti mična podružna cerkev sv. Janeza Kerst. v Gaberji, ki že po svoji zunanjosti da soditi na notranjo lepoto, s katero se neki odlikuje. Ima tudi svojo zgodovino o kterej govoriti pa ni namen teh verstic. Kmalu naprej pa vidimo ponosno stati na 412 m. visokem okroglastem hribcu onkraj Gradašice podružno cerkev sv. Jurija
na Hruševem. (Menim, da se temu hribcu pravi tudi „na Gradišču*" in so baje na njegovi zadnji strani viditi razvaline starodavnih stavb.) Cerkev sv. Jurija je bila zidana na sedanjem irestu še le v 1. 1834. in 1835. Od nje je baje sprelep razgled proti Ljubljani in Polhograjski strani. — Nekoliko naprej prišli smo do velike zidane hiše. ki stoji k desni ob cesti. Njeni lastniki so bili nekdaj plemiči, zvali so se plem Kostenhof. pa so se baje prostovoljno odrekli temu dostojanstvu. Zakaj, ni znano — Ko smo kmalu na to prestopili mejo Dobrovsko- Polhograjske fare. dospeli smo do rojstne hiše slovečega amerikan-skega misijonarja preč. gosp. Jak Trobec a. Ona stoji tik ceste k desni roki. Videč toraj vedno kaj posebnega in zanimivega, zato ni čudo, da smo prišli dokaj pred do vasi Dvor, kakor smo mislili. Tu stojite dve cerkvi skoraj neposredno skupaj Ob desni nad cesto je cerkev sv. Petra, ki spričuje p) svoji stavbi in gotični obliki o sivej starosti. Koj vštric onkraj ceste ob levi pa je cerkev sv Nikolaja, ki je zidana bolj po šegi naših časov, vendar je že stala o Val-vazorjevem času. —	< Dali«- nasl.i
Iz Predoselj. (Obhajanje zlate maše i t d. — „Danica" štev. 35. Dalje"j Nad vse veličasten je bil dan zlate maša. Ker je gosp. zlatomašnik l<i let služboval v Škofje Loškem uršulinskem samostanu kot katehet, in je njegovo tamošnje bivanje še seJaj po preteku 32 let v najboljšem spominu, odposlala je tamošnja samostanska šola dve učenki naše fare, ki pa v Loki šolo obiskujeti. da gosp. zlatomašniku kot zastopnici samostanske šole čestitko izrečeti.
Eno uro pred Božjo službo zbero se v župnišči društveniki obeh Marijinih kongregacij Po prizadevanji g. zlatomašnika sta se namreč v Pre losljih letos mesca majnika ustanovili dve Marijini kongre-gaciji. ena namreč za mladeniče, druga za dekleta. Gosp zlatomašnik je kot katehet v loškem samostanu ustanovil tako kongregacijo za tamošnje učenke, in ker je videl obilo sadu te družbe, in je znano, da se ima katoliško gibanje na Dunaji v pervi versti zahvaljevati ravno Marijinim kongregaoijam. kterih je na Dunaju 14 za razne stanove pod vM-tv m oo jezuitov, gojil je gosp. zlatomašnik že dolg-« to željo, da bi mladino svoje fare zavaroval v varstvu Marijinem, in to se je letos uresničilo. «>be kongre-gaciji ste pervi rimski kongregaciji tudi že pridruženi. Udje obeh teh kongregacij so hoteli gosp. zlatomašnika razveseliti z lepim kipom brezra Spočetja Marije Device. Ta kip so danes svojemu predsedniku izročili. Najpervo nagovori gosp. zlatomašnika prednik Marijine kongregacije; se mu zahvaljuje, da je kot skerben pastir izročil mladino varstvu Marijinemu, in ordjubuje da v tem mogočnem varstvu h-jčejo mladeniči danes prositi nebeško kraljico. n*j tudi njih vodnika, gosp zlatomašnika. v svojem mogočnem varstvu ohrani družbi v korist še mnogo let.
Nato prosi prednica kongregacije deklet g. zlatomašnika, naj blagovoli v znamenje hvaležnosti sprejeti podobo Marije brez madeža Spočete, in izreka k sklepu željo, naj bi se g. zlatomašniku z Božjo pomočjo posrečilo vse k Mariji pripeljati, in da bi se enkrat vsi udje te družbe z njim. svojim predsednikom, kot posebni varovanci Marijini pred Jezusom mogli prikazati.
*) Prav za prav pravijo homcu na »Partici* - Fortezza — terdnjavica.
Ginjen se na to zahvaljuje g. zlatomašnik za skazano mu ljubeznjivo vdanost od mladine in odgovarja nekako takole: „Koilu sem hotel v velikih nevarnostih, ktere dandanašnji mladino obdajajo, up prihodnjosti. ljubo mladino izročiti? Po tolikoletni skušnji sem bil prepričan, da ji je Marija najvarniše zavetje. Zato sem že dolgo želel v fari ustanoviti prekoristno Marijino kongregacijo; in prav iz dna serca govorim, če terdim, da mi je med drugimi dnevi, ktere štejem med vesele dneve svojega živ-Ijezja. eden najveselejših ta. ko ste bili kljub velikim težavam ustanovljeni obe Marijini kongrega-ciji. Terdno upanje imam, da bu Marija «ama to družbo blagoslovila, in da mi bo še ob dnevu moje ločitve v veselje in tolažbo, ker bom vedel, da je mladina v mogočnem varstvu Marijinem.
Med tem je prihajala čast. duhovščina, da spremi č. gosp. zlatomašnika pred altar. Vseh duhovnikov bilo je 15 Njim na čelu preč. g. dekan Mežnaree. ki je tudi pridigoval; potem dva zlatomašnika kn šk. Juh svetnika č. g. Fr. \Vohinc in č. g. Matevž Preželj. č. g dekan Jožef Kazboršek. č. g duh. svetnik Anton Golobič. več gg. župnikov sosedov. in g. Iv. Zakrajšek. kaplan v Šmarji, kot zastopnik rojstne fare zlatomašnikove. Žal. da bivših gg kaplanov zlatomašnikovih. kterih je 13 živih <3 so vraerli) ni mogel nobeden pravočasno priti. Vsi so bili po svojih službenih opravilih zaderžani Kako zelo pa so se želeli vdeležiti zlate maše. pokazali so s tem, ker je eden še tisto popoludne, drugi pa so naslednje dni prihiteli pozdravit svojega priljubljenega nekdanjetra predstojnika. A ta. ki je prav posebno želel skupaj se veseliti z gosp zlatomašnikom. in ki je tudi eden bivših njegovih kaplanov, namreč brat č g Anton Kerčon. ki je sedaj kot upokojeni župnik v Trb' jah. ni mogel priti zarad hude udne bolezni: ne more namreč iz sobe. Res je bilo to v žalost g zlatomašniku in ljubljenemu bratu, a tolaži ju prepričanje, da je prav storjeno, kar Bog stori
(Dalj* sledi.)
Razgled po svetu.
Avstrija. Katoliški shodi. Te dni se obhaja v Sol-nogradu splošni avstrijski katoliški shod. na kterem bodo seveda Nemci imeli večino, ker so Poljaki že imeli in ker Oehi pripravljajo svoj katoliški shod v Tabor Zlasti za Čehe je neobhodno potrebno katoliškega shoda, ker je ravno med njimi največ verske mlačnosti. da ne rečemo celo — skrivnega husitisma — krivoverstva. — Naj bi se v Taboru zopet vkre-pilo in pomladilo katoliško življenje med Cehi!
Dnnaj. Pretekli teden sta obiskala ruski car in carinja tesarski dvor. Povsod so se jima prirejale velike slavnosti. zlasti cesar in cesarica sta jih naj-Ijubeznivejše sprejemala. Pravijo, da je obisk carske dvojiee na l'i>naju znamenje miru ined Avstrijo in Rusijo. Bog daj' Naj bi pač prijaznost, ki sedaj veže ruskega « arja z našim katoliškim vladarjem, imela tudi te blagodejne posledice, da bi se zboljšalo žalostno stanje katoličanov v Rusiji.
Nemčija. »Kraljevič Maks v semenišču.) Kakor je že .DanicaJ poročala, stopil je stričnik saksonskega kralja, princ Maks. v duhovski stan O njego vem vedenju v bogoslovskem semenišču pripoveduje
profesor, ki je kraljeviča učil moralko, mej drugim tole: —
Kraljevič Maks je bil že doktor prava in nad-poročnik, ko se je odloČil, da stopi v duhovski stan. Predno pa je vstopil v semenišče v Eichstett-u, ga je apostolski vikar v Draždanah, dr. Wahl, prav natančno in skerbno izpraševal. Škof je povedal princu, da je življenje duhovnikovo vedno žertvovanje in da bi trajno tako živijenje utegnilo kraljevemu princu presedati. Kot prihodnji duhovnik mora on, kraljev sin. vendar svojemu škofu izkazovati neomejeno pokorščino in da ga ta v slučaju potrebe tudi lahko pošlje v duhovno pastirstvo in sicer na taka mesta in v take kraje, ki bi kraljevemu sinu ne ugajala. Princ vsemu temu ni nič ugovarjal, ampak prosil je le škofa za dovoljenje, da bi smel ž njim opraviti brevir. Kraljevič Maks je namreč že kot doktor prava in nadporočnik zvesto vsak dan molil brevir, kakor ga duhovniki molijo.
Na to škof princa ni več odvračeval od njegovega sklepa in je dejal: „Dosti je. kraljeva visokost, idite. kamor vas Bog kliče 4 In nato je vstopil po tomec slavne kraljeve rodovine v semenišče. Tu je Maks živel tiho, mimo in ponižno in se je prav pridno učil bogoslovja. Zaradi njegovega prikuplji-vega vedenja so ga vsi tovariši raii imeli. Ko je princ vstopil, zdelo se je vodstvu neprimerno, da bi ne bil kraljevič prav nič odločen od drugih. Pa tedanji semeniški vodja ki že počiva v miru in ki je bil prav svet mož, ta vodja je dejal ostalemu vodstvu in profesorjem: „Ako se hoče princ Maks v našem zavodu učiti bogoslovja, mora se tudi podvreči postavam tega zavoda. In ravno pri tej mizi in ravno na tem prostoru mora vkup z drugimi bogoslovci uživati navadno semeniško hrano, ako hoče kositi v skupni obednici. Ako pa noče tega. naj je v svoji sobi. Pri gosposki mizi. kjer je obedovalo vodstvo in v zavodu stanujoči bogoslovni profesorji, bogoslovec kraljevič Maks ni smel obedovati. Temu se pa niti sanjalo ni. kaj da je vodstvo o njem ukrepalo in je prav zadovoljen ter s slastjo jedel poleg drugih bogoslovcev iz iste sklede ko oni.
Le dve izjemi bili ste Maksu dovoljeni in berž-kone še teh dveh sam ni prosil. Imel je namreč svojo sobo in vsako popoludne malo južino, pivo ali kaj tacega Tega pa mu njegovi tovariši niso za zlo jemali, zlasti za to ne. ker se je voljno podvergel semeniškim postavam v vseh drugih rečeh. Tako n. pr. kadar je prišla versta nanj, je z lačnim želodcem bral svojim tovarišem pri obedu, med tem ko so ti lepo mirno obedovali.
Ponižnost kraljevega sina prestala je jedenkrat skušnjo, o kateri se niti njemu niti vodstvu še sanjalo ni Princ Maks dal se je enkrat v semenišču prav na kratko ostriči. Ko se tak prikaže pri kosilu, spuste vsi. vodstvo in bogoslovci, glasen smeh. In princ se je tudi prav serčno smejal svoji lastni glavi ter dejal: „Prav serčno me veseli, da sem svojim tovarišem tako veselje napravil s svojo glavo. Še nikdar v svojem življenju nisem bil tako vesel/ Tako vedenje kraljevega sina je prav gotovo znamenje prave ponižnosti.
Kraljevič Maks je v Eichstettu trikrat pridigoval. Perva njegova pridiga je bila „pridiga za poskušnjoM pri zapertih vratih Kot kritika pa mu je dalo vodstvo bogoslovca, o katerem je vedelo, da pove res-
nico na vsa usta. Ta kritik je bilo ob jednem tudi občinstvo, kteremu je imel pridigovati. — Princ stopi tedaj v cerkvi na prižnico in kritik sedi doli v klopi. Pridiga se začne. Z razprostertimi rokami in oči ober-njene kvišku pridiguje princ Maks nekaj časa. Tedaj ga ustavi kritik in mu pravi: „Kraljeva visokost, vi pri-digujete kakor svetnik svetnikom v nebesih; tu doli si morate ljudi misliti, ki Vas poslušajo " „Je že res.u od verne princ. „ imate prav, gospod tovariš." In sedaj je princ Maks lepo pridigo val svojemu kritiku.
Princ Maks nastavljen je z dovoljenjem svojega škofa kot kapelan pri nemških katolikih v Londonu. On je tudi v sorodu z našo vladujočo habsburško hišo. Njegov starejši brat je prihodnji saksonski kralj, njegova sestra pa utegne še kedaj postati avstrijska cesarica, ker je omožena z nadvojvodo Otonom, sinom rajnega brata cesarjevega.
Angleška. Nadškof Macdonald je one dni položil temeljni kamen za novo katoliško gimnazijo v Londonu. Navzočiii je bilo pet škofov, mnogo duhovnikov in na tisoče katoličanov. Govoril je tudi lord Halifax, o kterem je znano, da se mnogo trudi za zedinjenje Anglikanov s katoliško Cerkvijo, da si je sam še vedno protestant. Mož je očitno izjavil, da ga zelo veseli napredek katoliških šol v Angliji, ker ravno ta vzgaja najboljše člane človeške družbe. — Tako na Angleškem protestantje sami proslavljajo katoliške šole. pri nas v Avstriji pa je tisti liberalni učitelj najmodrejši, ki zabavlja katoliškim šolam.
Iz jugoslavenske Bosne. Milostni čas porcijun-kule — Marije Device angeljske — smo obhajali v novi cerkvi sv. Jožefa v Prjedoru kolikor največ mogoče slovesno. Po milosti presvitlega gospoda očeta škofa in dobroti v. č. opata „ Marije- Zvezde" dobili smo čast. vr. prijorja trapistov,) koji je oba dneva porcijunkulska v več jezikih in narečjih verno ljudstvo izpovedoval. Došel je domačemu očetu župniku na pomoč tudi č. vr. oče vikarij iz samostana Petričovac.
Mnogo ljudstva se je vdeležilo te milostne priložnosti; v dveh dnevih se še ni nikoli toliko skupaj ljudstva izpovedalo in prejelo najsv. Zakrament sv. R. Telesu, odkar rimo - katoliška občina tu obstoji, kakor letos od 1.—2. avgusta.
Od poludne 2. avgusta pa do večernice zbrali so se verniki in skupno v procesiji združeni obiskovali cerkev, opravljali molitve v zadoblenje popolnih odpustkov za vse pokojne dobrotnike in dobrotnice nove cerkve sv. Jožefa — sv. nazaretske Družine. Pa tud: po namenu še živečih dobrotnikov na tem svetu, koji so pomogli z milodari za to velepotrebno hišo Božjo, storilo se je mnogo dobrodelnega.
V ponedeljek '6. avgusta zbrali so se redovni duhovniki, v dušnem pastirstvu daleč okoli v tej okrajini razkropljeni, k dekanijski konferenci v novo cerkev sv. Jožefa in v poleg stoječo novo svečeniško hišo — mali samostanček. —
Gospod Bog daj Mati Bož a in sv. Jožef spro-sita, da bi te konference vedno več dobrega cerkvenega sadu rodile in donašale, ker potreba je v tej raznoverski deželi na vse strani obilna in nujna. Ker-Ščanskega nauka temeljito razlaganega je malim in velikim tu silno potreba; bolje je treba katekizma in poduka iz njega, nego drugih cerkvenih govorov. Zanimiv je bil ta dan perve konference v tej novi
rimo kat. občini, ker toliko svečenstva in ss. maš še ni bilo ob enem tukaj.
Več krajem naše okolice je grozna toča skoro popolnoma vničila poljske pridelke; o vbogi bosanski kmetič. koliko pomanjkanje in kolika beda te bode stiskala! Na posestvu za sirotne dečke vse lepo kaže, obilni sad obeta na polju in drugod; saj je pa tudi potrebno, vbozih dečkov se vedno več ponuja in ti imajo jako prebavljive želodce: koliko bo pa še druzih lačnih reveže v, ki bodo živeža prosili. Zidava zvonika nove cerkve sv. Jožefa dobro napreduje; toda v stiski smo hudi; mesto da bi se veselili, nas pa skerbi; čim bolj namreč stavba raste, tim boij se bojimo, kako bomo plačali delavce — kajti blagajna je prazna; komaj pride vanjo nekoliko denarja, berž ga je treba porabiti za mnogo rečij pri zidavi. In ker smo se že naveličali vedno prositi, koliko bolj morajo še le drugi bralci se naveličati vedno dajati. Toda potreba nas sili še in še prositi, da se zgotovi to. kar je v večjo čast Božjo, v povišanje sv. Cerkve započeto. Hvaležnost bomo in smo skazovali s tem, da so se za vse dobrotnike opravljale sv maše od Velikega do Malega šmarna, še posebej za vse tiste, koji sedaj z milodari pomagajo k doveršitvi cerkve v čast nazaretski sv. Družini — Jezusu. Mariji in sv. Jožefu.
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec kim o vec (september) 1896 (Spis poterjen od sv. Očeta.» a) G lavn i namen: Puhoone vaje. b) Posebni nameni:
5-) Sv. LavrenclJ Justin. Cerkveni poglavarji. Vedno večje nagnenje in zanimanje katoličano\ za višje vzgojilne zarode 1'radniki in častniki.
6.)	S?, ffl&gnus. Povsod pereče šolsko pra>anje. Za«'elek šolskega leta in dušno zveličanje ljube mladine. Posli.
7.»	Sv. Tomaž Tzngl In tovariši. KerSranski Armenci. P«»-vernitev popolnega stanovskega poklica. Strašno pohabljen mlad mož. - —
8.)	Marijine rojstvo. Pobožnost do matere Božje. Sv. Oče. Mirna in hitra rešitev velikih časovnih vprašanj.
iU Blaženi Peter Klaver. Spreobernenje afrikanskih narodov. Blaženemu Petru Klaveru posvečena dru>tva Pomirjenje občinskih prepirov.
10.) Sv. Nikolaj Tolentinski. Milost preinišljevalne molitve tudi za med svetom živeče. Duhovni in obhajanci.
ll.i Blaženi Kari Splnola in tovariši, m učenci. Spreobernenje Azije. Pomoč v veliki denarni zagregi. Pomoč pri večletnem glavobolu.
IL Bratovske zadeve N. I). Q»osp6 presv. Jezusov. Serca.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca. s/ Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vseh naših patronov Bog dobrotno odverni od naše de-žele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešeSto-vanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne progrehe. — Že dolgo ^asa bolna v želodcu in zobobolu za ljubo zdravje.
Zahvale.
Podpisana se priserčno zahvaljujem žalostni M Božji. sv. Antonu in sv. Jožefu za dobljeno milost, da ^e moja hči že ozdravela in se priporoča še nadalje v bratovsko molitev za popolno ozdravljenje	M. B
V veliki zadregi sem bila; prav zaupljivo sem se obernila za pomoč k presv. Sercu Jezusovemu in — vse se je po sreči Oteklo. Zato tem potom priserčno zahvalo izrekam presv. Sercu.
Bled. 28 avgusta 18'.'6.	M L.
Ser«'no zahvalo kličem Mariji, ker sam pri podobi Mariji pomočnici v frančiškanski cerkvi zadohila milost službe mojej sorodnici.	F. G.
Ljubljana 21 avgusta 18%.
Listek za raznoterosti.
Sv. Oče so poslali turškemu sultanu lastnoročno pismo, v katerem ga prosijo, naj vstavi strašno prelivanje kerščanske kervi v Turčiji.
Dnhovne vaje so se pričele v Alojznici pretečeni ponedeljek zvečer za duhovnike ljubljanske škofije. Vdeleževalo se jih je 112 duhovnikov. Vodil jih je č. P. Ferdinand Stentrup, iz Jezusove družbe — znan že po svojih učenih bogoslovnih spisih, v kterih temeljito razlaga in zagovarja verske resnice. Duhovne vaje prenove, požive. takorekoč prerode človeka, duhovnika Tu se on znova vname za svoj stan; postane vnet za njega vzvišene idejale; tu on zopet dobi onega ognja, ki ga stori gorečega za čast Božjo - liberalci, seveda, bodo rekli, da je — fanatik!
Umeri je v Idriji 25. avgusta veleč g. dekan Jožef Kogej — Pokojni gosp. dekan je bil rojen 21. februvarja 1831. !.. posvečen 30. jul. lbS4. Deloval je kot gimnazijski učitelj v Ljubljani, kot kapelan na Brezovici, v Teržiču in od 1. 1872 kot dekan v Idriji. Blagi pokojnik je bil jako nadarjen duhovnik, mož stare korenine, žal da je dolgoletna bolezen ovirala v njegovem delovanju. Naj počiva v miru!
Odgovor na udanostno izjavo slovenskih delavskih stanov. Slovenski delavski stanovi iz vseh krajev so zborovali Vel Šmaren in v nedeljo na to. Posvetovali so se o marsičem koristnem kako zboljšati delavski, obrtni, kmetski stan; kako preprečiti rogo-vilenje socijalnih demokratov itd. Odposlali so tudi v znak svojega katoličanstva udanostno izjavo sv. Očetu, od koder jim je došlo nastopno pismo: „S posebnim veseljem naznanjam vašemu blagorodju, da sem izročil sv Očetu udanostno izjavo na shodu v Ljubljani zbranih delavcev, ktero ste mi doposlali z Vašim pismom z dne 19 t. m Sveti oče so vspre-jeli to izjavo z velikim zadovoljstvom in podelili v očetovski naklonjenosti zaželjen blagoslov." Riin, 24. avgusta 1 >«.♦♦) M kardinal Rampolla ... - Kakor so se poprej papež Leon XIII. v okrožnici v delavskem vprašanju splošno pokazali skerbnega očeta in ljubečega prijatelja delavcem, tako so se s tem pokazali očetovskega prijatelja tudi slovenskim delavcem. Bog ohrani blagega očeta in zveste sinove!
Zlato sv. masa je pel v ponedeljek, dne 31. avgusta v Radomljah veleč. g. Matija Košar, umirovljen župnik, rojen dne 30. avgusta 1823 pri sv. Juriju na Sčavnici na Štajerskem, v mašnika posvečen dne 31. avgusta 1846. Zlatomašniku na mnoga leta!
Odgovorni vrednik Frančišek Birk.
Duhovniške izpremembe v ljubljanske škofiji. Premeščeni so naslednji č. gg. kapelani: Ivan Zabukovec iz Slavine v Naklo, Ludovik Schiffrer iz Naklega v Slavino, Frančišek Žužek iz Temovega pri Ilirski Bistrici v Preddvor. Č. g Josip Benkovič je nastavljen kot kaplan v Podbrezjah Novo so nameščeni č. gg. Ivan Gnidovec kot kaplan v Idriji. Anton Žni-daršič kaplan v Knežaku, Josip Gliebe kot kaplan pri Fari pri Kostelu. Martin Škrjanec kot kaplan v Trnovem pri Ilirski Bistrici.
Petdesetletnico slovesne redovne obljnbe bode obhajal dne 8. sept. v Nazaretu o. Bernard Vovk. G. jubilant je bil dolgo versto let izversten profesor matematike in fizike na gimnaziji v Novem Mestu. Dokler so oo. frančiškani oskerbovali ta zavod, je bil o. Bernard tudi vodja. Mnogoštevilni učenci imajo g. profesorja in vodjo še vedno v najboljšem in hvaležnem spominu, zato smo prepričani, da se ga bodo na dan njegove petdesetletnice spominjali v molitvah ter prosili Vsegamogočnega, naj ga zdravega in Čilega ohrani še mnogo let.
Spremembe pri oo. kapucinih. Iz Gorice so prestavljeni sledeči: P. Konštantin Škodnik kot gvar-dijan v Knittelfeld. P Remigij Prikril v Knittelfeld, P. Leo v Lipnico Iz Škofje Loke: P. Hilarij Perpar v Sv. Križ. V Celju je postal P. Gregor Jenič gvar-dijan, P. Odilo pa vikarij. Iz Sv. Križa: P. Gabrijel Bajec v Lipnico. P Herman Langeršek v Škofjo Loko. Iz Lipnice gre P. Ciril Goričan v sv. Križ. P. Jan. Evang. Ažbe postal je v Gradcu superior, P. Edvard Bervar pa gvardijan v Lipnici.
Spremembe v frančiškanskem redu v pokrajini sv. Križa pri kongregaciji dne 26. t m. so naslednje: Iz Tersata gre P. Robert Dolinar za gvardijana v Pazin. na Tersat pride P. Joahim Svetič iz Nazareta. Iz Gorice gredo lektorji bogoslovja: P. Angelus Mlej-nik. vikarij; P. Hijeronim Knoblehar in P. Ecehijel Jurinič v Kamnik, kjer bo bogoslovje 1. in 2. leta za domače klerike V Gorico pridejo: P. Efrem Turk iz Novega Mesta. P. Gavdencij Gorše iz Pazina in P. Kajetan Kogej iz Kamnika. V Novo Mesto prideta P. Nikolaj Traven in P. Benigen Snoj iz Kamnika. Iz Novega Mesta gre P. Matej Vidmar v Kamnik. V Nazaretu je nastavljen P. Adolf Čadež.
Dobrotni darovi.
Z/ trajiistt r Marianhilla: Franc Strumbelj iz Žužemberk-a 50 gold.
Za Saltzijante na Kranjskem: Franc Štrumbelj iz Žužem-berk-a 50 gld. L. g. Mart. Barlič. župnik v pokoju 2 gld. Za najpotrebništ misijone: Iz Žužemberk-a HO gld. Za mon-gn. Jeranov spominek: B B. 3 gld. Za misijime na Jutrorem: B. B. 2 gld. Zt cerker sr. Jožefa r Ljubljani: H. L 20 gld. Za cerkev sr. Raka v Dravfjah: H. L 2 gld. Z(j monsign. Ji ra nor o dijaško mizo: Č. g. Fr Rajčevič, kapelan v Vipavi 2 gld. — Neimenovana 1 gld - Neimen. 1 gld.
—	Iz Žužemberk a 10 gld
Za sr. Detinstvo: Č. g. J. Piber. kapelan v Srednji Vasi Bohinjski. 4 gld. 7 kr. - Č. g Ivan Vrhovnik. župnik Trnovski, 18 gl.
—	C. g- Ivan Zupan, duhovnik v Šentpetru na Notranjskem, 4 gld. 50 kr. - C. g. M. Preželj. župnik v Mavčičah 10 gld.
Za gobove r Islandiji: Neimenovana 5 gld. Za ctrkev sr. Ane r Javorjah: H. L. 3 gld. Za nekdanjo Knobleharjero Marijino družbo: Iz Žužemberk-a 4 gld.
Za brutovšiino sv. Leojtolda: Iz Žužemberk-a 3 gld
— Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.