Ob 70letnici bivšega nemškega cesarja Viljema It ; iVse, časopisje, ne samo nemško, marveč iz vsega sveta, prinaša 'te.dhrsljke bivšega nemškega cesarja Viljema, in sicer slikanega pri t taznib dogodkih v najrazličnejših oblikah, in to ob priliki njegove sedemdesetletnice. Nu, in to ni čuda. Viljem je zgodovinska oseba, čigar ime smo < posebno mi Jugoslovera s krvavimi črkami zapisali v, zgodovino. • i - 6bbi bil kdo drugi kakor bivši nemški cesar vse to pod vzel in tudi mnoge, žal izpeljal, bi danes gotovo ne bil med živimi in ne : ,rbi praznoval v dostojnem-blagostanju svoje 70detniee, kakor jo praznuje Viljem Hohcnzolerški. ..... a ' ; ■ pmV. dobro je orisal Viljema nemški pisec Ludvig. Med drugim pravi pisec, da je bilo v Viljemu združeno vse nemško gospodstvo, ki je največ pripomoglo k strašni vojni, ki je nesrečno končala za njega m njegov narod. Viljem je bil prvorojeni sin cesarja Fride« rika iii njegove žene, angleške princese (Viktorije, hčerke angleškega kraljev, skega para. Prišel je pohabljen na svet, leva roka mu je ostala za vedno neraz« vita in brezmočna. Dve uri po rojstvu 60 6e vedno mislili, da je dete mrtvo« rojeno. Duševno izredno gibčen, ka« kor pravijo ljudje abrihteh*, je hotel Sil V zgodnji mladosti vsem ukazovati. Z&rafdi tega že zgodaj v mladih letih ni bil prav nič priljubljen in njegova nadutost je presedala celo njegovemu Očetu, posebno pa materi, ki mu je ' neštetokrat očitala, da bo on zakrivil Veliko nesrečo nad svojim narodom, kar' se je seveda tudi zgodilo. Neka« tera pisma Viljemove matere bodo baje te dni tudi priobčena in bomo iz hjjh izvedeli gotovo mnogo zanimivega. ' ' Leta 1888., in sicer 15. junija, je bil zelo .va^en dan Za nemško državo-(briijepjeni dan je postal cesar Viljem II* ki je' bil tudi zadnji nfcmški cesar. Ta« koj po prevzemu državnih vajeti je pričel obračati po svoje in državni voz je kmalu krenil na kriva pota. Prvo TViljemovo delo je bilo, da je izrekel nezaupnico staremu nemškemu diplo« mafu Bismarku, ki si je tekom let sple« tel največje zasluge ža nemško državo. : Doriiišljavi cesar je to storil gotovo iž slavohlepja. Mogočni nastop mladega cesarja se je dopadel narodu ' in sledil mu je v slepi pokorščini. Zavladajo je začasno tudi bi a« gostanje. Cesar pa se ni zadovoljil s tem. Njegov ponos in njegova samozavest sta naraščala od dneva do dneva, dokler si ni utepcl v glavo, da je on izvoljen, odnosno od Boga poslan, da vodi nemški narod. Vedno bolj je dozorevala v Viljemu misel, da je Nemčija obdana od samih zavidnežev, ki ji strežejo po življenju in da je on poklican streti vse sovražnike ter vse narode podvreči german« skt, nemški nadmoči. Pričel je graditi največjo armado, kar jih je do tedaj videl svet. Viljemova politika je pričela vznemirjati vso Evropo, postala je nevarna za ravnotežje in mirno Sožitje evropskih parodov. 4Viljem je razdrl prijateljske vezi med Nemčijo in Rusijo, izzval je prepir pri Francozih in si nakopal zaradi svoje izzivalne trmo« glave politike največjega nasprotnika in to celo sorodnika, pozne j« šega angleškega kralja Edvarda. Najbolj zagrizen in nadut nasprotnik pa je bil Slovanom, po« sebno Jugoslovanom, ki jih je pri vsaki priliki smatra! kot manj vredne ljudi, ki naj bi bili za to tukaj, da hlapčujejo nemški gospodi Z avstrijskim zatiralcem Jugosiovcnov, z nadvojvodo Franom Ferdinandom, s katerim sta si bila kaj sorodna v čustvih, sta delala naklepe o neskončni nemški oblasti ki ima nalogo zasužniti svet. Sestajala sta se .pri raznih prilikah, pod najrazličnejšimi pretve* zami in razmišljala, kako zanetiti svetovni mir, ki naj bi zgorel v slavo njihovega gospodstva, Tak je bil obisk Frana Ferdinanda v Nemčiji in vrnitev istega po Viljemu v Miramaru pri Trstu in Konopištu, kjer sta baje cvetice pregledovala, v resnici pa sta se pripravljala na strašno svetovno klanje, i : Kdor hoče spoznati Viljemovo nebrzdanost in prevzetnost, pravi nemški pisec Ludvig, mora čitati njegove opazke na robu diplomatičnih, to je: važnih državnih dokumentov, ki so mu jih predlagali njegovi višji uradniki in visoki oficirji. Ves svet se boji Vilhelmove preobjestnostl V vseh svojih govorih, ki jih je bilo pri vsaki priliki na koše, se je zadnji nemški cesar bahal, napadal druge narode io jih izzival. To je trajalo tako dolgo, da je prišlo do svetovne vojne, Nepo« sredno pred izbruhom so Viljema sva« rili, a ni si pustil nič dopovedati. Pod« pihoval je tako dolgo, da se je vnelo. Ko je bil avstrijskossrbski prepir, ki je bil umetno ustvarjen po sovražnikih : Slovanov, je menil nemški;poslanik na dunajskem dvoru, da bi bilo treba s ve« tovati znorelim dunajskim diplomatom in generalom zmernost, da naj bodo Vendar pametni in zadevo temeljito premislijo. Vilhelm pa mu je to pre« prečil, s pripombo: «Srbiji se mora na« praviti konec in kmalu!« To je A v« : strijce podnetilo, ker so se zavedali SVilhelmove pomoči Tak je bil Vilhelm pred vojno, nič boljši in še prevzetnejši pa med vojno. Kaj vise je pripovedoval svojim roja« kom. Na njegov ukaz so udrle nemške čete preko Belgije, ki ni bila prav nič zapletena v vojno. Ukazal je brez usmiljenja potapljati tudi potniške ladje nasprotnih držav in še razno drugo. Kako si je bil svest svoje zmage, pričajo njegovi govori, ki jih tudi med vojno ni manjkalo. Tako je tolažil nemške čete, da se, še predno bo od« padlo listje iz drevja, povrnejo. Mnogo jih je obležalo na bojnih poljanah, nekaj se jih je povrnilo, a ne zmagovito, kakor je Vilhelm obljubljal in tudi takrat ne, kakor je on to mislli. Čete so se povrnile premagne in uničene, in sicer šele v peti jeseni, ko je listje petič odpadlo. Viljem je obračal, Bog je obrnil. Parkrat bi bil imel Viljem priliko skleniti mir, a ni ga hotel. Čakal je zadnjega. Zanimivi so dogodki, ki so se vršili proti koncu vojne v Vilje« movi bližini še nazadnje, ko je videl, da je že vse izgubljeno, je hotel rešiti sebi prestol. Ko so čete razpadle in ljudstvo klicalo doli s cesarjem, je hotel zbrati nekaj vojakov in ž njimi udariti na lastni nemški narod. Sele, ko mu je komandant Hindenburg povedal, da zvestih čet ni več, je bil zlomljen. Ko so mu svetovali da naj beži. je odgovoril, da ostane. Ali že uro kasneje jo je strahopetno odkuril preko meje na Nizozemsko. To se je zgodilo 10. novembra 1918. Množice so zahtevale, da se bivšega cesarja, ki je bil me