UČITELJSKI TOVARIŠ. • List za šolo in dom. Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani. Štev. 10. V Ljubljani, 15. maja 1884. 1. XXIV. leto. Kako more učitelj pripomoči, da se zboljša hoja v šolo, in kako naj ravna pri šolskih zamudah? (Piše Graclimir.) Vsakemu učitelju je znano, da učenci, ki pridno ne hodijo v šolo, ne morejo imeti skoro nikakoršnega dobička o šolskem pouku. Čim pogosteje izostajajo, tem manj more učitelj ž njimi opraviti; vsled pogostega izostajanja se kaj celotnega nikakor ne morejo naučiti. Po nerednem šolskem obiskovanji pridobljeno znanje bi prispodabljal verigi, katera je izgubila svojo celoskupnost, ker so jej odpali mnogi obročki! Šolska postava sicer veleva, da morajo otroci redno v šolo hoditi, in da brez opravičenih izgovorov ne sme noben otrok zamujati posameznih ur ali dnij, ki so določeni za šolski čas; navzlic temu nahajamo tu pa tam še prav slabo šolsko obiskovanje, čemur je mnogokrat vzrok učitelj sam! Ako hočeš, da bodo otroci radi hodili k tebi v šolo, bodi prijazen, ljubeznjiv ž njimi; kajti osorno, neprijazno ravnanje otroke le bega, in jim jemlje vsako veselje do šole in pouka. Gotovo ti otroci ne bodo radi hodili v šolo, ako jih — da - si je to zoperpostavno — tepeš, zmerjaš ali sploh z gerda ž njimi ravnaš. Le ljubezen rodi zopet ljubezen! Ako bodeš torej dejanstveno kazal ljubezen do otrok; ako si bodeš prizadeval, uveriti jih, da ti je njih blagor na srci ležeč — tedaj bodo se tudi tebi odprla njih mlada srca in ti bodo radi hojevali v šolo, ter pazljivo in pridno poslušali tvoje nauke. Vender učitelju nij smeti v tej ljubeznjivosti predaleč sezati: neko resnobo in strogost mora zmerom kazati, zakaj brez nje bi izgubil pri otrocih avtoriteto svojo, kar bi za-nj bilo silno žalostno! A nij le dovolj, da prijazno in ljubeznjivo z deco ravnaš, hoteč jo privabiti v šolo, nego tvoje poučevanje mora biti istiuito, mikavno, plodonosno! če tvoj pouk otrok ne miče in jim ne prinaša nikake koristi; potem obuja v otroških srcih do učenja m rž njo, koja se pojavlja v tem, da pogosto iz šole izostajajo. Mislim, da je vsakemu učitelju znano, kako se mikavno poučuje. Najprej si moraš pridobiti spoštovanje od strani učencev in njihovih starišev; veselje ti je samemu imeti do predmeta, kojega lepo, razločno, navdušeno predavaj. Vsled tacega — mikavnega — poučevanja bodo učenci gotovo v znanji napredovali; spoznali bodo sami, kako koristno, plodonosno je, če hodijo pridno v šolo, in hodili bodo radi v šolo, da! še prosili, jokali bodo, če bi jih kdo, recimo stariši doma, od šole včasih odvračali! A kraj vsega tega treba je še, da otrok s predolgimi, pretežkimi ali premnogimi nalogami ne obkladaš, zakaj to jih dela malodušne, in radi se umikajo šoli, katera jim nudi toliko težkoče. Bodi v vseh ozirih v šoli pravi pedagog; osobito glej, da si vsem otrokom pravičen, ter glede pohvale in graje ne zajdeš s pota, ki ti ga kaže racijonalno detovodstvo! Po teh splošnih vzrokih, ki ovirajo marljivo šolsko obiskovanje in ki imajo svoj izvor v učitelji samem, — omeniti mi je še nekaj posebnih vzrokov neredne hoje v šolo, ter ob jednem navesti hočem pri poediuih sredstva, vsled kojih bi se — po mojem menenji — učitelju posrečilo, priti nerednemu šolskemu obiskovanju v okom. Opomniti mi je sicer, da utegnejo po različnosti krajev biti vzroki nerednemu šolskemu obiskovanju različni; kajti razmere nijso povsod enake, tudi se le-te izpreminjajo po tem, če je šola jednorazredna, ali dvorazredna; če je nauk celodneven, ali poludneven, če so dotični vaščani na višji, ali nižji stopinji omike i. t. d. Vender glavni vzroki, ki se navlasti po naših šolah na Krasu pokazujejo, vsled česar otroci ne pohajajo redno šole, bili bi ti - le: 1. Paša. Vzpomladi, ko se paša začenja, imamo po naših šolah jako slabo šolsko obiskovanje. In ako vprašaš otroka: „Kje si bil včeraj ali druge dni?" odgovoril ti bode: „Moral sem pasti". Otroci - pastirji so prava nadloga v šoli; od nje nemajo nobenega haska, ker zanemarjajo jo prav pogosto, a potem, ko dojdejo v šolo, navadno spijo, ker so utrujeni vsled težkotnega pastirovauja. — Učitelj naj si prizadeva, da vpliva na to, da si občina pridobi vkupnega čednika. Izostajanje radi paše naj se nikakor ne ima za opravičljiv vzrok! 2. Revščina. Le-ta je glavna nadloga na kamenitem našem Krasu. V trdi zimi marsikak otrok ne more v šolo, ker nima niti obuvala niti obleke; vrhu tega mu je trpeti še glada! Šolska postava veli, da naj srenja svojim revežem vsega potrebnega preskrbi. A postava le-ta bi ne smela biti samo „na papirji", temveč morala bi se dejanstveno izvrševati, osobito glede ubožne šolske dece! Tako dolgo, dokler tega ne bode, nij nam učiteljem pripisovati preubožnemu otroku v zlo, če v trdi zimi in v neugodnem vremenu ne more v šolo. 3. Varovanje malih otrok doma. Večkrat se prigodi, da idejo stariši z doma — pri nas je to čestokrat, ker ljudje mnogo občujejo z bližnjim Trstom — in pustijo otroka samega .doma, da varuje manjše bratce in sestrice, ki bi se nedvomno včasih ponesrečili, da jim nij dano tako varstvo. Hočemo li takemu otroku zameriti, če nam iz šole izostane, navlasti, če njegovi ubožni stariši dom zapuščajo, idoč si iskat zaslužka? Menim, da ne! Temu zlu je, po mojih mislih, težko priti v okom, tudi ne po tako zvanih „otroških vrtih", za katere — kakor bi dejal strokovnjak J. Revelante, ravnatelj učiteljišču v Kopru — „se pravi pedagog ne more ogreti".*) 4. Daljava v šolo. Ta je znamenit vzrok pogostemu izostajanju otrok iz šole; osobito to velja pri takih šolah, ki imajo celodneven nauk. Učenec ima n. pr. eno uro hoda do šole. V burji in mrazu pride ves upehan v učilnico. Po končanem predpolu-dnevnem pouku naj zdaj tu čaka še popoludanskega pouka! Jaz mislim, da se že najboljši kuhar človeški — želodec — nič ne strinja s takim početjem. A popoludanski nauk traja — hoteč zadostiti novim učnim načrtom — še precej pozno — recimo: skoro do mraka — seveda o zimskem času. Otrok, vračajoč se po 1 uro dolgi poti iz šole v očetovsko hišo — pride že precej pozno domov utrujen, lačen, oslabljen, ker ni ves dan nič gorkega povžil! Komu se ne bode v srce smilil ubogi otrok? Kje je *) Prilično morda pojasnim, kako nam je blagi in vrli direktor Revelante svojo izreko ob otroških vrtih utemeljeval. Pis. (Prosimo! Uredn.) učitelj, ki bi pri takih razmerah predlagal revnega učenca v kazen, če prav kakikrat izostane?! — Naj bi se izvršila postava, da ne bi imeli učenci več, kakor pol milje v šolo ali pa naj bi se ustanavljale tako zvane „exkurendo šole", ker le tako moglo bi se temu zlu priti v okom. 5. Mrzenje do šole in učitelja. Mrzenje izvira po večem od tega, ker nekateri ljudje, če tudi izobraženi, slikajo starišem šolo kot kraj, kjer učitelj „krivo vero uči" ali kaj tacega enacega. Učitelj naj bi se vseh postavnih sredstev posluževal, da bi tem šolskim neprijateljem „sapo zaprl". S prepričevalno besedo naj narod poučuje, da zadobi o šoli in šolskih postavah prave pojme. Učenci, iz tega vzroka iz šole iz-ostajajoči, naj se nikakor ne opravičujejo. 6. Nevednost, surovost, prevzetnost in prizanesljivost starišev je tudi prav mnogokrat kriva, da otrok v šolo nij. Pri tem treba stariše poučevati, opominjati, svariti. Šolska zanemara, iz teh napak izvirajoča, naj se vsekako kaznuje. Navesti bi se dal še mnogokater vzrok nerednemu šolskemu obiskovanju; vender zdi se mi, da bi to bili glavniši vzroki, ki opovirajo redno hojo v šolo, osobito na našem Krasu. Da kaznovanje v denarji ali zaporu največkrat stariše do tega nagne, da redniše otroke v šolo pošiljajo, to je istina. Vender nam je kot učiteljem dobro premisliti, kaj je vredno kazni, in kaj ne. Kajti če koga — navlasti ubožnega kmeta — kazen zadene po nezaslužnem, to ga razburi, in če je mnogo tacih slučajev, utegne stvar slabe posledice imeti za učitelja. Učitelj naj si torej prizadeva, da izve pravi vzrok nerednemu šolskemu obiskovanju otrok. To se lehko zgodi nekaj po dotičnih, iz šole izostajajočih šolarjih samih, nekaj pa po njihovih součencih. Prava razsodnost učiteljeva naj odločuje, da-li se imajo izostanki učenčevi smatrati za opravičene, akopram morda sezajo iz ozkih mej onih izgovorov, ki po §. 4. šolskega in učnega reda veljajo kot za „edino opravičljive". Sicer mislim, da mogočno vplivajo na zboljšanje hoje v šolo tudi tako zvana poučila, ki imajo v pedagogiki veliko važnost, če učitelj s predsednikom krajnega šolskega sveta, ki mora seveda biti izobražen pameten mož — harmonuje in ž njim vred narodu o šolstvu prave zdrave pojme vceplja; če je dalje tudi duhovnik v vasi toliko prijazen šoli, da v cerkvi svojim ovčicam na srce polaga, kako važno je, da svoje otroke pridno pošiljajo v šolo, potem smo lehko gotovi, da bode šolsko obiskovanje živahneje. In sad, ki se bode rodil po marljivem šolskem obiskovanji našemu narodu, dokaže še poznim vnukom, da je učitelj bil mož na svojem mestu! S Krasa. Zdravjevarstvo (diätetika) v ljudski šoli. (J. B.) „Die Kunst richtig und gesund-heitsgemäss zu leben, muss gelernt werden." Dr. H. Klenoke. Učiteljeva naloga je, kakor vemo, mladino vsestransko odgojevati, torej čuvati nad otrokovim telesom in njegovo dušo. Naše šolske postave so tudi tako uravnane, da se v šoli skrbi za razvitek duše in telesa otročjega. V učne načrte vzprejela se je mej razne predmete tudi telovadba, s katero naj bi se v prvi vrsti krepilo otročje telo. Vender pa navadna telovadba ne zadostuje popolnoma v zdravstvenem obziru, kajti otroci, stopivši iz šole, imajo malokje in malokdaj priliko telovaditi, njihovo zdravje je pa le vedno v nevarnosti. Dobro je tedaj, ako si učenec v šoli pridobi potrebnih naukov za življenje. Kaj li 10* pomagajo tudi človeku vsi zakladi tega sveta, ako ni zdrav? Pri zdravji posameznika je večkrat zdravje vse generacije, — pri teh pa tudi blagor države. Premala skrb za zdravje v mladosti nakoplje si večkrat neozdravljivo bolezen, ki človeka rano v grob spravi, ali ga pa muči vse življenje. Našteti razlogi gotovo že dovolj dokazujejo važnost pouka o zdravji; ali vender se ta predmet dandanes še vse preveč zanemarja, — če tudi zasluži tisto pozornost, ko vsaki drugi elementarni nauk. Pri vsem tem, da nauk o zdravji ni poseben predmet ljudske šole, učitelj tudi v tej zadevi lehko mnogo stori. Zdravstvene opazke lehko prilično naredi pri vsakem predmetu, tako n. pr. pazi pri pisanji in risanji na sedenje, da otroci ne postanejo grbasti in kratkovidni. Kadar je šolska soba nesnažna, lehko omeni, koliko prah škoduje zdravju, posebno pa pljučam i. t. d. Učitelj tudi mnogo doseže z lastnim vzgledom, ako namreč sam vedno pazi na snažnost in enake stvari, ki so posnemanja vredne, ter zdravju koristijo. Veliko zdravstvene tvarine tudi lehko razloži pri prirodoznanstvu in primerno vplete mej telovadbo, največ pa pri razlaganji beril. Toda ravno v tem so naša berila še jako pomanjkljiva. Namen teh vrstic je pa zlasti g. g. sestavljavce beril opozoriti na to pomanjkljivost, vender brez vsakega očitanja, kajti vsi dobro vemo, da na svetu tako ni nič popolnega, torej tudi naše šolstvo ne. Omeniti pa še moram, da tako razkosano poučevanje o zdravji ne nasprotuje prav nič našim učnim načrtom, marveč to celo zahteva koncentrična metoda. Učilo pa naj bi se v obče, kaj zdravju koristi in kaj mu škoduje, kako si človek zdravje ohrani, utrdi in zgubljeno zopet pridobi. Vse to pa popolnoma priprosto brez vsake znanstvene podloge, prav po besedah slovečega in modrega zdravnika dr. Bocka, ki pravi: „Vsak pameten človek je lehko dober zdravnik". V to svrho bi učiteljem posebno dobro služili knjigi „Schulhygienie v. Dr. H. Klencke" in pa „Gesundheitslehre v. Dr. Bock". Razvrstitev vse tvarine za šolo, pa bi jaz tako-le priporočal: 1. Vpliv zraka, svetlobe, toplote, vode in hrane na naš organizem. 2. Kakšna mora biti obleka in kakšno stanovanje, da ugaja našemu zdravju? 3. O važnosti dela in počitka. 4. O sprehodih, kopanji, igrah in zabavah. 5. O škodljivosti vpijanljivih pijač (zlasti žganja) in tobaka. 6. O sredstvih proti steklini in otrovanji s kovinskim, rastlinskim in kačjim strupom. 7. O rešitvi ponesrečenih, recimo zadušenih, utopljencev, zmrznjenih, po streli zadetih itd. 8. Obnašanje pri nalezljivih in kužnih boleznih. 9. O trihini in trakulji. 10. O domači lekarni, o potrebi zdravniške pomoči in svaritev pred mazači. Toliko o zdravji vedeti, je gotovo potrebno in koristno vsakemu človeku; zatorej pa tudi koristno in potrebno, da se že tega otroci v ljudski šoli uče, kajti marsikdo nima potem več prilike. — Toliko sem hotel omeniti splošno o tem predmetu, o posameznih točkah pa znabiti poročam še pozneje bolj natanko. *) Berilo za naše ženstvo. Pogostno se čujejo pritožbe o nesrečnih zakonih — osobito pa mej omikanci. — Ako bi pisatelju naslednjih vrstic bilo mogoče svojim čitateljem podati „Statistiko" o nezadovoljnih zakonih, bi jim gotovo ustregel; ker mu pa to ni mogoče, naj rajše navede vzroke, od kod vse to izvira. — Komu ni znano, koliko nič vrednih in nemoralnih nemških in francoskih knjig — posebno umazanih romanov — vsako leto roma mej slovensko omikano ženstvo! — Stariši, koji bi morali v prvi vrsti svojim otrokom skrbeti za dobre in poštene knjige, se večkrat celo nič ne brigajo za svoje hčerke; one so večinoma samim sebi prepuščene, ter delajo, kar se njim poljubi; segajo le po takih knjigah, *) Nam bode prav ljubo. Uredn. ki so jim najbolje všeč! Mari se mlade deklice ne navzamejo, čitaje take malovredne knjige že v svoji nežni mladosti tistih slabih, ter za bodoče življenje tako osodepolnih puhlih domišljij? — Olikana ženska, stopivša v zakon, je polna praznih fantazij, kojih se je le v romanih nasrkala. Kot devica je zmirom sanjala o srečnem, zadovoljnem in brezskrbnem živenji, ter si vedno domišljevala, da bode živela, kakor kaka princezinja. Toda glej, kadar take napihnjene devojčice pridejo v zakonske spone, kaj kmalu spre-vidijo, da ni tako, kakor so v knjigah brale. Kmalo se pokaže, kako malo razuma imajo za gospodinjstvo in sploh družinsko življenje, naenkrat se čutijo nesrečne in prevarane. Gorje je po tem možu, ako ima mesto vesele, delavne, poterpežljive in ljubeznjive žene, pa čmerikavo, pusto, leno in Bog si ga vedi, kakšno še. Vsak pesnik in pisatelj je v pravem pomenu besede nekak vzgojitelj in učitelj dotičnega naroda; kot tak mnogokrat vpliva s svojimi proizvodi na poznejši rod — morda v višej meri, kakor si je pisatelj sam domišljeval. Če ženska kaj bere, se za to veliko hitreje vname in navduši, kakor pa mož. Prebravša kako novo knjigo, recimo roman, ne bode nikdar dobre lastnosti iz nje povzela; narobe, njej je le všeč, če jo knjiga razburi, da jo kar večkrat nervozno in prenapeto stori. Berilo ne sme nikoli razburjeno na žensko vplivati, temuč vedno le mikavno in moralično; na njene čute naj nikdar ne vpliva nervozno, ampak le tako, da bode iz berila nabirala tiste le za njo vzvišene in nežne občutke, ako hoče kdaj biti dobra žena in skrbna mati. — Dobra knjiga je dober prijatelj; in kakor se od njega težko ločimo, tako se tudi bralka ne bo precej ločila od dobre knjige, ter si iskala druge, predno bode to prebrala. — Podobe in misli, ki jih kaže pesnik ali sploh pisatelj, morajo se globoko v srce vtisniti in dobro v spominu ohraniti. Pred vsem naj čitateljica ima vedno pred očmi nravstvene motive (nagibe) dotičnega pesnika — ali pisatelja, katere jej v knjigi slika. To pa nikakor ni mogoče, če podoba spodriva podobo, kar se pri nežnem spolu tako rado zgodi, ker ima tisto slabo napako, da prične z drugo knjigo, ko še s prvo pri kraji ni. Ženska je sploh zadovoljna, da ima le dovolj gradiva za branje; kako pa bere in koliko jej to koristi, je drugo vprašanje. Dovoljujem si slovenskim očetom in vplivnim možem javno nasvetovati, da naj skrbe za to, da bode slovensko ženstvo slovenske knjige bralo. Zdaj imamo že precej dobrih knjig, obsegajoč raznovrstnih v6d in vrh tega izvrstna leposlovna lista: „Ljubljanski Zvon" in „Kres". Tudi političnih listov imamo na izbero — morda še preveč I Te ženskam pač ne moremo priporočati, ker one sploh niso za politiko. Tiste pa, ki rade politikujejo, naj mesto ničvrednih judovskih nemških listov bero domače slovenske; v teh se ne bodo pohujšale. Naši izvrstni slovenski romanopisci: Jurčič, Stritar, Tavčar, Ivrsnik, Koder in drugi podajajo v svojih proizvodih bogat zaklad globoko-mislečih resnic iz navadnega življenja, čisto poetičnih nazorov, ter poleg tega prav zdrava, pametna in jako praktična načela. Drage bralke, dovolite, da tudi vam kaj svetujem! Prosim vas, ne berite prehitro in brez premisleka! Kaj vam pomaga, če ste mnogo knjig prebrale le iz tega namena, da jih potem komu naštevate; če pa vas kdo po zapopadku prebrane knjige popraša, pa ne veste, kaj bi odgovorile. Glejte, tako naglo branje vam malo koristi. Če hočemo pisatelja razumeti, moramo pri čitanji misliti na njegove vzvišene, vzgojevalne in moralične nazore. Razun romanov se priporoča, da se bero povesti, novele in novelete, zgodovinske in zemljepisne razprave, potopisi, životopisi slavnih slovenskih mož i. t. d. Slovensko ženstvo je že od nekdaj vneto za lepe pesni; dokaz temu, da imamo — osobito mi Slovenci — toliko slovenskih narodnih pesni, v katerih se opevajo lepe in dobre lastnosti nežnega spola. Nobena stvar mlade deklice bolj ne razveseli, kakor lepa pesen. Sveta dolžnost vsacega olikanega Slovenca tedaj je, delovati na to, da bodo naše izobražene Slovenke po vsebini in zadržaji poznale naše najboljše pesnike, kakor so: Vodnik, Treširen, Koseski, Jenko, Boris Miran, S. Gregorčič i. dr. Poznam Slovenke, ki „Goethe-jeve in Scbiller-jeve" poezije kaj dobro poznajo, a pesni slovenskih pesnikov so jim prave bele vrane. Mari ni to žalostna prikazen za našo bodočnost? Konečno našemu slovenskemu ženstvu še enkrat priporočamo že imenovane slovenske knjige in časopise. Mej drugim berilom omenjam tudi knjig, ki jih daje na svetlo prelepa družba sv. Mohora. Vsakemu Slovencu je znano, koliko dobrih knjig je ta vrla družba že mej svet spravila. Knjige so res bolj prostemu ljudstvu namenjene, vender pa nahajamo vmes tudi mnogo takih, koje dobro ugajajo slovenskemu ženstvu. Veliko število udov ima „Mohorjeva" družba, a še vse premalo! Vsaka slovenska hiša bi morala biti „ud" te družbe. Vaški Jami. Knjiga Slovenska v XYIII. veku. X. Marka Polilin — P.Marcus a S.Antonio Padu a no, Augustinianus Discalceatus, inter Academicos Operosos dictus Novus — r. v Ljubljani 13. aprila 1735, u. 5. febr. 1801 v Mariabrunnu poleg Dunaja. Pisaril je mnogo, na dan spravil do XX knjig, do X jih zapustil v rokopisu. Opisal sem ga sicer vže 1. 1876 v XIV. Jezičniku, in iz istega se vidi dokaj, kako je otec Marko pisal latinski, nemški in slovenski, in tudi, kolike vrednosti je njegovo jezikoslovje ali jezikobrodje, ter v kteri razmeri se nahaja s pisatelji slovenskimi prejšnjimi in naslednjimi. Ker se v pričujočem letniku opisuje „Knjiga Slovenska XVIII. veka", se Pater Marka popolnoma v nemar vendar ne more pustiti; naj se torej, kakor drugi tega stoletja, pokaže v nekterih izgledih, prepisanih v Gajici. Njegovo lastno črkopisje na pr. je: e, e, e, S, g; o, o, o, 6; i, y; v, w; c, q; 11, ss; s, sh, shzh (f, fh, Ihzh t. j. s, š, šč); f, fh (s, sh t. j. z, ž), pa malo dosledno. 1. Kraynska Grammatik a. Laybach. 1783. S. 226. 227 (Namen einiger Götter etc. welche in der Poesie vorkommen): SWtaeon, Jelovc. 2teolu§, Viharnek, Fertunc. SIpotIo, Belin, Jason. 23acf)u§, Pust. SMIona, Torka. (Sere§, Sejvina. 6£)arite§, Družice, ßupibo, Lubičk, Serček. ®iana, Marena, Nočlica, Triglav. (Sdjo, Ogglasuvavka. giora, Rožnecvitarca. gortuna, Sreča, gurien, Drazena, Dražnica, Strašnice. @emu§, Bratek. §au§gö|}, Zidek. £au§gentu§, Skrytek, Škratel. §efate, Vila, Vilna. guno, Bogina, Slavina. Supiter, Berön, Kray-lomoč. 2ftar§, Ladon, Tor, Törk. ÜDierfur, Šilon, Selon. SKiiteroa, Modrica. 2Wu§en, Marlivke. Neptun, Murän. iJitympfye, Nymfe, t§h Bogov Gospodične. Pan, Trav- nepän. ^ßarjen, Sodice, Živice. Puto, Meroth. ^ßrolerpttta, Ninga, Hudina. <3att)ri, Dovji inožji, lgsni Bogovi. Seidjgott, Tribek. Xobägöttimt, Smert, Rebreneca. SMfan, Hromek, Zlömek. Sßafmta, Namarneca. Ui&le Suft, Pohvizt. SSenu§, Čistlika, Ziba. 2Bettergta§, Uremenek. ©öttinn be§ frönen 2Setter§, Pahoda. ©öttinn be§ üblen 23etter§, Grumina, Močirna. SBinbgöttinn, Fertuna. §errtnagen, Burovž. jpoiftern, Hervor. §aufftern, Šmarn križ. ©lui^enne, Gostosgjčeči. 2. Math i a Schoenberga Oppravk tega Zhloveka, katirega je is Nem-shkega na Kraynsku prestavel Novus Lublanske teh dglovneh Modrine Tovarsh. V' Lublani, na utrato Mihelna Prombergerja Ginajnmejstnega Buklarja. 1781. 8U. 316. Izgled bodi str. 31 — 36 : „Osm celeh lejt je nekedej en velik visokošolc Boga za to gnado prosil, enega človeka viditi, od katirega be se imel to narložejše pot zveličanu, ali srečnu živiti naučiti. S' to resnično mislejo je on enkrat po gasi per eni cirqui memu šl, kjer je rajmuo en is revneme cujname, inu capame kumej na pol obdgt, inu od dovel is og-gnusnem gnojam napolneneh ran ottekle berač sedgl, katiremu je on is velikega usmilenja en dober dan vošil. Berač se je njemu is jasnu vesglem obličjam zahvalil, inu je djal, de se naspomine, de be bil kedej en hud dan imel. — „Tok vošem tebi tedej veliko srečo", je ta visokošolc reki. — „Jest nisem še nekol nasrečn bil", je un odgovoril. Poč res ena žgvčna viža od enega peklarja, toku govoriti! si je ta Visoka šole mislel, ter si je naprejuzgl eno probo sturiti, aku be tu resnica bla, ali pak šala, kar je on govoril. On je tedej še enkrat svoje poprejšenu zupetuval rekoč: „Buh daj tebi use perjatl! kar si sam vošeš". — Natu ta berač: „Jest se nimam tukej čez neč tožiti; zakaj jest imam uselej use, kar, inu koker si vošem". — Al koku je ta Visokošolc dalej reki: „Seli ti sam med usemi mertlivemi toku srečn, koker de be se nad tabo nablu zares isšlu, kar per S. Jobu (14. 1) stojy: Ta od žene rojen človek živy malu dny, ter bo is dosti revame obložen? al si ki ti sam usem zlegam tega nadležnega živlenja tok srečnu odjiti mogl? — za gvišnu, jest nazastopem, kaj otšeš ti z' tem reči". — „Vonder ni dergači, je berač naspruti odgovoril: tu ni dergači moj Gospud! koker pravem; jest sem odrekl, de sem kedej le en hud dan imel; zakaj, ke Bogu služem, tok sem is uso pergodnostjo, kar meni moj Buh odloče, popolnema za-dovoln, ali kontent; inu dokler uselej le letu otšem, kar Buh, inu koker Buh otše, tok meni uselej po moji vošyi, inu voli grg. Skuz tu samu sem jest uselej srečn bil, inu sem še. Nobena sreča tega svejta namore mene preuzeti, ter tudi nobena nasreča ni v' stanu myr, inu pokoj mojega serca meni motiti, ali oduzeti. — Kader sem lačn, ali mene zgbe: kader sem boln, ali zapušen, tok hvalem tega previdnega Očeta visokeh nebes, katir je glad, lakoto, inu mraz, bolečino, inu potrebšeno lih toku koker druge rečy k' svojemu dobremu naprejuzetju stvaril. Kader bom zanečuvan, zmirjan, ali izžalen tok zupet, mojega Boga hvalem, brez katirega vgdeza, inu vole se namore nekar ta narmajnše reč is useh tgh zgoditi, inu katirega dobruta napusty neč čez svojega slu-žabneka pridti, samuč kar je dobru. — Sturiti kar Buh otše, inu oteti, kar Buh stury, tu je moj usakdane oppravk, v katiremu se jest popolnema zadovoln znajdem. Jest se poč dostikrat čez te v' oppravkeh zapledene ludy smejam, katiri tega navedo, ali vediti notg; ke si is stu nečemerneme skerbmy, is velike hojo, inu tekam, čudu! de si use petg naiskrešejo, vse noge naozžulejo, use stopale naishodejo, svojo srečo dergači koker toku narejati, yšejo; per usi svoji sreči pak le vonder nasrečni ostanejo." Visokašolc je ostermel čez eno tako modrust, katira je v' enemu toku porednemu stanuvanju svoje prebivalše uzgla. On je na to misl zapadl: če ni lih rajmno leta človek, katirega viditi je že zdavnej od Boga prosil. Skuz tu so ble njegove žele še bel unete še dalej is njim se pogovarjati. Tedej je on njega is erznejšem obličjam poprašal: Odkod be on bil? Berač je odgovoril: „Jest pridem od Boga, katir je mene na temu svejtu stvaril, de be lih skuz to pot, katiro sem zdej povedal, k' njemu koker k' mojemu samuedinemu srečnemu cilu, inu koncu zupet nazaj se vernil." — Ti se meni poč res en čudne človek; zakaj ti nagovoriš, koker drugi ludji, je une na tu reki. — „Gdur inu kokerkole sem jest (je bil odgovor tega mvožeca) tok sem is svojo srečo toku popolnema zadovoln, de be s' tem narvekšem Kraylam tega svejta namejnal; zakaj tudi jest sem en Krayl, doklej Bogu služem, inu čez svoje terpečnoste kraylujem." — Kje je tedej tvoje krajlestvu? je njega ta druge prašal. — „Tamkej gori, je uni na tu odgovoril: ter je z' perstam pruti nebesam pokazal." — Kedu je pak tebe toku misliti, inu govoriti učil? je Visokašolc naposled reki. — „Gospud! je berač odgovoril: Buh, inu moje serce; le lety so mene take rečy učili; zakaj letu moje serce je blu poprej useskuzi v' napokoju, doklej sem is drugeme rečmy bres Boga oppraviti imel. Sedej pak sem jest mojega Boga nešl, inu v' temu najdem jest tudi uso svojo zadovolšeno (gl. Drexelius . . Tauler etc.)." 3. Jannesa Nepom. Tschupicka s. pisma doctarja, cesarskega, kraylevega dvora pridegarja iz Nemškega na Slavenske jezik prestavlene Pridege na Nedele čez celu lejtu. Perve buque. Collectis oritur Novus Academicus Operosus Labacensis. Na Duneju. Per Kristianu Groserju na Teinfaltskeh ulecah Nro. 76. 1785. 8°. 644. — Predgovor teh Nemškeh vondajavcov. Tukej dama med ludy pridege enega moža, katir si na use viže zasluže, de be nigdar nekol pozablen nabil .... Tu, kar je mojega G. Brata, inu njegovega za veče čast Božjo, inu za zveličanje svojega bližnega unetega tovarša premoglu, te pisane pridege kopiti, inu v' nemškemu jeziku, koker so ble povedane, utisneti pustiti: lih rajmno tu je tudi mene obudilu, inu pergnalu za moje lube S la-vence, de be brez tega šaca Evangelskeh naukov od čednega zaderžanja, inu Christi-janskeh dolžnust dalej zapušeni naostali, te pridege is njeh vgdezam v' slavenski šprahi vondati, inu usem is njeme postreči — Teh prideg Tolmač. — Izgled bodi iz pridige „na XIX. nedelo po Troyaceh: Misit servos suos vocare invitatos ad nuptias, et nolebant venire. Matth. 22, 3." — iz vpeljave in sklepa (str. 570 — 581): „Ta Evangelske Krayl vabe svoje gosty na ženituvanje, na gostje: inu Kristus Krayl večne časty vabe svoje Kristijane k' Božji mizi, k' tiisti mizi, kjer sam svoje telu za špižo goripoložy. Obojnemu vablenju se enaku gody. Nolebant venire. Ondi notg ti povableni svatji, inu gosty k' ženituvanju pridti, inu tukej se notg Kristijani per mizi Božji videti pustiti: ali ony pridejo cel poredkem. Eni ostanejo nazaj; ke se njim utraga: druge uleče en gvišn častite strah, katirega prov nazastopejo, nazaj. Ony mgnejo, de S. Sakramentu veliku veče čast skažejo, aku se te špiže naurgdni spoznajo, inu toisto cel poredkem užyvajo. En tak častite strah je ena boječnost, katire prov navzamejo, nazastopejo: zakaj ta dela zuper temu, kar je Kristus noterpostavel; on dgla zuper duhu Cirque Jezusa Kristusa — Pustite meni, de vam tu dans enmalu bel is fundamenta skažem, ter pokažem, de pogostnu S. Obhajilu se narbel perrajma I. is tem, kar je Jezus Kristus noterpostavel. II. is duham Kristusove Cirque . . . Ce nam je tedej Kristus toku dobru skuz vižo tega noterpostavlanja koker skuz svoje Ss. besgde pogostnu Obhajilu perporočal: če je Kristusova Cirkuv od njenega začgtka noter do sedaneh časov uselej na tu pogostnu Obhajilu gnala: čez redku perstopanje k' mizi Božji useskuzi zdihuvala, inu v' to zapovd, le enkrat v' lejtu S. Rešne Telu prejeti is težavo, žalostjo, inu zupervolo pervolila: morejo poč uni pravega duha našega Kristi-janstva imeti, katiri se ali is utraglivoste, ali is enega ne prov uzetega, ali zastoplenega spoštuvanja toku dolgu od mize Božje odmikujejo. Inu kedu so tiisti, katiri se per mizi Božji toku redku, toku malukedej znajdejo? Nej bo meni dapušenu, čez tu moje žaloste britkust zastopiti, inu na znanje dati. Rajmno taiste spol, katir be imel svojemu Bogu narbel stanovitnu zvgst biti, je ta perve, katir njega per njegoveh oltarjeh zapusty. Kaj nam je tu zen špot, de med kupam andohtliveh Kristijanov, katiri okrog inu okrog oltarja na špižo večnega živlenja čakajo, dostikrat skorej neč drugega videti ni, koker zgol žgnske spol? Al be nas naimelu po celemu obličju čez sram biti? Naš spol je, katirega je Kristus v' svojemu mesupostauju posvgtčel. Naš spol je, komer je on naperveč svoje mesu, inu kry vondejlil. Je leta čast mordej kaj malega? Per zadni večirji je on leta Sakrarnent noterpostavel, inu komu je on njega narpoprej dejlil? Ne tem brumnem ženam, katire so njega potem na unu mestu teh mertvaškeh glav spremile: ne tem trem andohtlivem ženam, katire so potem njegovu S. truplu is dragemi mazilami mazale; ja! ne enkrat svoji divične Materi, ti žegnani med useme žename, temuč samu svojem Apostelnam, inu Jogram. Inu mi Mašneki, kader be mi imeli leto špižo na Kristusovu povele njegovem otrokam na jezik položiti, tok skorej neč drugega pred nami navidemo, koker žgnske spol, komer be njo imeli dajati. Možji, so toku govoriti, ti pervi Kristusovi otroci, ti pervi per njegovi mizi v' peršoni teh Apostelnov ti pervi irbi njegovega mesa, inu kryvy; seli mi sami sebe otšemo te irbšene ferwegati, inu svoji pravici radovolnu odpovedati V Rajmno leta spol otše skorej pousod to pravico terditi, inu obderžati. Leta spol sam ima to pravično inu vikše oblast čez otroke, čez hišno družino, čez blagu. V' useh teh rečeh so ony pozirlivi na svoje pravice, le pravico na telu, inu kry Jezusa Kristusa otg oriy temu slabšemu spolu čes-spustiti. Kaj je tu zenu sprebračanje te vorenge. Ti pervi, katiri so viro oznanuvali, ti pervi, katiri so za pogostnu S. Obhajilu stali, so nekedej možji bili; dan današne pak se bojg, ter weiž§ pred Božjo mizo, ter kažejo zadosti, de ta špiža po njeh žmahu ni. O de be poč ta dobrutlive Buh zupet use v' pravo vorengo nazajpostaveti ot.11 de be poč v' obeh spoleh taiste ajfr k' usakdanemu Obhajilu zopet oživeti pustil, katirega Kristus pojirije, inu katirega je Katholška Cirkuv ob useh časah dagajnala, inu še dan današne is cglega serca voše. Amen." Nov priprost zračun elipsne ploščine. (J. B.) V začetku lanskega leta objavil je „Učiteljski Tovariš" mojo obširno razpravo o „meritvi ploščad" razun elipse (pakroga). V geometrijskih knjigah za meščanske šole, spodnje realke in gimnazije, pa tudi za učiteljišča najdemo sicer pravilo za določitev elipsne ploščine, ali zaman iščemo dokaza ali kako tehtno pojasnilo za obliko a. b. n. — V omenjenih knjigah beremo sicer opazko, da je elipsna ploščina enaka krogovi, ako je kvadrat krogovega polomera enak produktu obeh elipsnih polosi. Ali to pravilo je le rezultat naloge o izpremembi kroga v elipso, ali narobe. V sledečem pa hočem poskusiti znano obliko za elipsno ploščino a. b. n. na prav priprosti in jako razumljiv način izpeljati, tako, da bode tudi učencem na nižji stopinji umljiva. Za primero in lažje ražumljenje pa ponavljam tu določitev krogove ploščine, katero smo razdelili v trikotnike, kakor je že bilo povedano. 360ti del krogovega oboda (torej 1°) je gotovo na papirji ali tabli tako malo zakrivljena črta, da velja lehko za popolno ravno (premo). Ako zvežemo končnice (končišča) te črtice s krogovim središčem, dobimo trikotnik. Ako pa tudi to pri vseh sledečih delcih (360°) storimo, imamo 360 takih trikotnikov. Ploščina vsakega takega trikotnika znaša • = ^^ in ploščina r2 n vseh trikotnikov ali celega kroga pa 360 . 0.n = r 2 n. ooO Skoraj še lažje umljiva je izpeljava elipsne ploščine. Treba je le polovico velike osi deliti na 7 delov, potegniti tangento kot vštricnico velike osi, potem pa na tej vštric-nici na eno stran 4 enake prejšnje dele zarisati, četrti del pa zvezati z bližnjim temenom. Na ta način dobimo trapec, ki je enak '/4 elipse, kar se prav lehko že razsodi z očmi. Ni težko namreč zapaziti, da na enem kraji elipsa nekoliko moli iz trapeca, na drugem pa za ravno toliko trapec iz elipse. Cela elipsa je torej sestavljena iz 4 trapecev in ploščina slehernega trapeca je po znanem pravilu ( a + t a J . b, ako ste a in Z» velika in mala elipsna polns; — zatorej je ploščina elipse . b ali dalje zračuneno ('2 a + a) . b — ab = 3-14 a b, tedaj skoraj natančno a. b. n\ to je oblika, ki so jo učeni z natančnejemi računi znašli za clipsno ploščino. Ta razprava sicer nima veljave strogega dokaza, ali vender bode dobro služila učitelju geometrije na omenjenih šolah, ker more ž njo učencem vsaj razumljivo razjasniti zračun elipsne ploščine. To je pa gotovo vedno bolje, kakor pa učence priganjati, se mehanično naučiti pravila na pamet. Pristavek: 1. Na enaki način, kakor krogova ploščina, more se tudi zračuniti kroglina telesnina. V prej omenjenem sestavku smo celo kroglino površje razdelili na 20 trikotnikov, torej imamo po znanem navodu (vodilu) 20 malih piramid v krogli. Telesnina vsake piramide pa znaša p X vseh 20, torej cele krogle pa 24 . p X = P X T = T 1-3 71'■> nam P podslombo in v višino piramide, P pa površje in r polomer krogle predstavlja. 2. V vsakdanjem življenji, zlasti pri prodaji lesa, rabi se tudi pogostoma pravilo za telesnino „okrajšane piramide" in okrajšanega kegla. Z znanimi posodami se zopet lehko dokaže, da sta „okrajšana piramida" ali „okrajšani kegel" prostornoenaka" s prizmo ali cilindrom, ki ima podslombo enako polovični vsoti obeh podslomb „okrajšane piramide" oziroma „okrajšanega kegla"; višino pa ravno tisto. Iz povedanega sledi pravilo: „Telesnina okrajšane piramide (okrajšanega kegla) je enaka produktu iz polovične vsote obeh podslomb in višine". Akoravno ni to pravilo matematično popolnoma natančno, vender se v praktičnem življenji vedno rabi, ker je pogrešek prav nezdaten. Pri hlodih in brunih se jemlje zunanja dolgost za višino. — Ne v Ameriko! Povest Slovencem v ponk. Po resničnih dogodbah sestavil in spisal Jakob Alešovec. V Ljubljani, založil pisatelj; tisk J. Blaznikovih naslednikov. Pisatelj tu prav spretno opisuje nevarnosti, ki prete izseljencem v Ameriko na suhem in na morji, od zveri in ljudi, na duši in na telesu. Prigodki drve drug drugega. Iz toliko nakopičene snovi bi se lehko napisalo več potopisnih romanov, a gosp. pisatelj je to vse zbral v en okvir, da toliko jasneje svojim rojakom kaže težave, katere jih čakajo na Novem svetu, ako bi tje popotovali. Prostemu narodu je ta knjiga prav dobro berilo. Kjer se iz šolskih knjižnic knjige posojujejo tudi odraslim ljudem, ali učencem v ponavljavni šoli, tam naj si to zanimivo knjigo nemudoma omislijo. Knjiga ne žali nikjer nravnega čuta, in učitelj jo bode lehko dal v roke vsakemu, ki je že 14 let star. Osobito pa priporočamo to knjigo v berilo tam, kjer so ljudje doma siti, in se žele preseliti v deželo „brez davka". „Ne v Ameriko" stane 1 gold. Z Dunaja. Naši nemški liberalci so zopet jeden pot pokazali, koliko jim pristuje to ime, katero so si sami nadeli. Storili so čin, iz kojega je razvidno, da so liberalni le sami za se, a nikakor ne za druge. Stvar je pa ta: Letos se je tukaj dogodilo prvikrat, da so izvolili meščani 10. mestnega okraja v mestni zastop ravnatelja svojo meščanske šole, obče spoštovanega moža. Ali kaj se zgodi? Pri prvi seji mestnega odbora jo bila volitev vseh novih odbornikov potrjena, samo volitev meščanskega ravnatelja jo bila ovržona, dasiravno se je postavno vršila, a Književnost, Dopisi ker liberalna gospoda menda misli, da se človek in odbornik začenja še le pri baronu in mi-lijonerju. Da je tako početje mej nami učitelji prouzročilo veliko osupnenja in nevolje, si lehko mislite. Zato smo pooblastili društvo »Diesterweg«, da naj naredi peticijo, v kojej prosimo za uredbo pravnih razmer glede volitve. To društvo je napotilo k naučnemu ministru deputacijo, da mu osebno izroči peticijo. Minister je odposlance prijazno vzprejel in obljubil, da bode to zadevo rešil po dotičnih postavnih določbah, če tudi je za svojo osobo prepričan, da je za šolo bolje, ako profesorji in učitelji niso voljeni v občinske zastope in deželne zbore, osobito tam ne, kjer so zastopane razne narodnosti. Zdaj pa težko pričakujemu konečne rešitve. — Zadnjič sem Vam pisal o agitaciji za rokotvorni pouk v ljudskih šolah, danes Vam pa že lehko poročam, da se v naučnem ministerstvu ravnokar posvetujejo o osnovi rokotvornih šol. — Kakor vidite, se ta reč hitro vrši. Iz Gradca. Nedavno sem čital v »Pressi« dopis iz Liberca na Češkem, v kojem se je pripovedovalo, da navdušenje za »Schulverein« mej Nemci na Češkem jako hitro pojema ter da so bile slabo obiskane letošnje »Ortsgruppen«, pri katerih je bilo vse nekako kislo in čmerno. To je menda znanega dr. Weitlof-a napotilo, da si je izumil novo tako početje pod imenom »Frauen-Ortsgruppen«. Najbrže si misli, da so možje prepametni, da bi mu dolgo časa polnili društveno blagajnico s svojimi novci, poskusimo tedaj pri lehkomiselnem ženstvu. In ni se zmotil. Mi-nolega tedna je snoval tukaj v tem mestu »Frauen-Ortsgruppe« in takoj se mu je mnogo dam uselo na limanice njegovega nagovora, v kojem je bilo samo to zanimivo, da je bila vsaka tretja beseda »tajč« in zopet »tajč«. Naša »mati županja« so bili pa tako veseli, da so ga v imenu vseh »tajčdam« zagotovili, da bodo to idejalno društvo podpirale z vsemi živci nežno-čutnega srca. V kratkem pride tako »Frauen-Ortsgruppe« snovat tudi v Ljubljano. A Vaša zdanja »mati županja« mu gotovo ne bodo dali tacega zagotovila, kaj ne, da ne! In glejte, to je veliko vredno. Kako zares idejalni so pa nameni tega društva, je razvidno iz tega, ker je bil omenjeni doktor pred 14 dnevi pri društveni glavni skupščini v Berolinu. Z Goriškega. (Učitelji, berite šolske postave!) »Nevednost je naj dražja stvar na svetu« glasi se stara prislovica, o katere veljavi dandanes nihče ne dvoji. A vzlic temu ima še vedno mnogo zaničevalcev mej človeštvom, da celo mej onim delom človeštva, ki ima druge poučevati — mej učiteljstvom. Vsak človek ima svoje pravice, a tudi svoje dolžnosti. Prve so nam prijetne, zato se jih vestno poslužujemo; druge pa nam vzbujajo več ali manj neprijetnosti, za tega del jih nimamo vselej radi. Niso pa zbog tega manj potrebne od prvih. Nikakor! Naše dolžnosti so drugim pravice, in naopak. To je za obstoj človeštva neobhodna potreba, to terja ono ravnotežje, katero nahajamo povsod v stvarstvu, in iz tega tudi sledi, kako tesno smo drug na druzega navezani, drug od druzega zavisni. Kdo bi tedaj ozirom na to odvisnost mogel govoriti o absolutnej slobodi človeškej? Kdo pa naj bi je tudi želel? Človek izvestno ne! kajti ona bi bila njegov neizogiben pogin. Zato pa je moralo človeštvo že zgodaj, morebiti nehote in nevede, misliti na njeno omejitev. Takimi omejitvami smemo smatrati vse različne ustanovitve družinskega življenja od naj veče države do naj manjše družine in njihove posledice — različne določbe, po katerih se je vsakemu posamezniku stališče navzgor in navzdol popolnoma odredilo, iz katerih določeb so se časom izcimili raznovrstni ukazi, postavo in zakoni, kojih bistvena lastnost obstoji pač v enakej veljavi in moči za vse. In kakor bi bila absolutna sloboda človeštvu škodljiva, tako pogubonosna bi mu postala njena omejitev (ukazi in zakoni), ako bi izgubila enako veljavnost za vsacega. Jako karakterističen je tedaj v tem obziru izrek: »Postava ne pozna izjem«, ki posameznika veže in sili, da se natančno seznani s postavnimi določbami, kojim se ima podvreči. In kdor tega ne stori, ta si samovoljno nakopuje lastno škodo, naj si bode že v obliki kazni ali prikrajšanja lastnih pravic. — Kdo pa naj bi bil tak bedak? In vender je marsikdo, da premnogi mej nami učitelji samimi. Dokazov nam ni treba daleč iskati, najdemo je v najbližnjej sedajnosti. Znano ali morda bolje: še vedno premalo znano je, kar določuje ministerski ukaz s 5. aprila 1872. 1. glede učiteljskih izpitov, da se imajo namreč vršiti dvakrat v letu, oktobra in aprila. Ta določba ni še do današnjega dne — vsaj kolikor je meni znano — v deželah, kjer bivamo Slovenci, dočakala nobene spremembe. In vender kakö pomanjkljivo je znana po preteku dvanajstih let! Nekatere izpraševalne komisije same (n. pr. Ljubljanska in Graška) podpirajo to neznanje, da vsakokrat proti po šolskih listih objavljajo, kedaj se izpit prične, do kedaj se je čas oglasiti i. t. d. Druge zopet (n. pr. Goriška in Koprska) tega ne store. In koliko se potem pisari, Peter in Pavel nadleguje z najrazličnejšim povpraševanjem. In večkrat se obrok vzlic temu zakasni. In kaj potem? — To si lehko mislimo. Ve pa najbolje oni, ki je sam skusil. In vender, ako bi dotičnik gori navedeno postavno določbo natančno poznal, ne bilo bi mu treba nikogar nadlegovati. Skrbel bi, da bi bila prošnja do 1. aprila (ozirom oktobra) došla izpraševalni komisiji, in konec bi bilo vsega. Pa pojdimo dalje, in oglejmo si prošnje, kakor se pošiljajo izpraševalnitn komisijam. Kako je vse pomanjkljivo, vse skrpano! Kdo se kaj briga za §. 7. navedenega ukaza, kdo le izmisli, da je prosilec dolžan v prošnji navesti, v kakem učnem jeziku hoče biti usposobljen, kar je iz §. 9. dovolj razvidno, ter za določitev izpitnega reda (Prüfungsordnung) tako važno. In če se taka prošnja zarad enačili pomanjkljivosti zavrne, — kar se je že zgodilo — kdo je tega kriv? — pač le prosilec sam, ali prav za prav njegova nevednost in neznanje dotičnih postavnih določeb. Pa poreče kdo: kaj je treba biti komisijam tako strogim? — Treba, treba in jako treba! Učiteljski izpit ima pač menda dokazati, kako uporabljiv je izpitanec v praktičnem življenji. Ali kak »testimonium paupertatis« si da oglašenec, ako ne pozna še celo ukaza, koji obsega najboljša pojasnila glede izpita samega. Kdo se še ne spominja, koliko se je v komaj preteklem času pisarilo po vseh raznobojnih listih o naj novejšej šolski postavi (noveli) in o njencj izpeljavi (ministerskem ukazu z 8. jun. 1. 1.). Vsak filister moral se je je že na pamet navaditi. A kdo je še dandanes ne pozna? mi učitelji! Odstavek VIII. omenjenega ukaza so pod 2. glasi: »Kdor hoče biti pripuščen k učiteljski preskušnji, mora vložiti prošnjo, katero je sam spisal, okrajni šolski oblasti«. — Neki podučitelj hoče napraviti izpit, spiše prošnjo, ter jo pravilno izroči svojemu voditelju — nadučitelju. Nadučitelj prošnjo podpre, pa jo pošlje naravnost izpraševalni komisiji, in ta prošnjo zavrne, ker ni bila po postavni poti (okrajnem šolskem svetu) predložena. — No, gosp. voditelj ima gotovo novelo doma, če ne drugače v kakem šolskem listu; pa je uže dovolj, da jo ima, v prebiranje jo je menda prepustil pajkom. Naj zadoste ti vzgledi! Dokazujejo naj, kako resnična je tudi glede nas učiteljev hudomušna trditev, da postave ostajajo najraje na papirji, ter zajedno pričajo, da se nevednost sama najbolje kaznuje. Zato pa, dragi tovariši, varujmo se nevednosti; nevednost je tema. Mi pa bodimo otroci luči! In kakor luč razsvetljuje vse tudi naj skrivnejše kotiče, tako naj nas vednost dela vešče vsega, tedaj tudi šolskih postav in ukazov. Iz Gorice. Skušnje učiteljske sposobnosti pričele so se tü pondeljek, 21. aprila 1.1. Oglasile so se štiri učiteljice, dve za ljudske šole (jedna Slovenka in jedna Italijanka), dve pa za francoski jezik. — Namestu g. ravnatelja Rajakoviča imenovan je namestnikom direktorjevim pri izpraševalni komisiji gimn. prof. g. A. Marušič. Iz zanesljivega vira vam morem sporočiti, da bodemo imeli tu v prihodnjem septembru II. deželno učiteljsko konferenco, s kojo bode združena tudi razstava učil. Če tudi nam dnevni red ni še znan, vender smemo ozirom na ministerski ukaz z 8. junija 1. 1., odstv. I., za gotovo sklepati, da bode najvažnejša točka dnevnega reda pregledovanje naših (primorskih) učnih načrtov. Res je sicer, da bode minolo od zadnje (I.) Goriške deželne učit. konference blizo 9 let, mnogo več nego dovoljuje postava s 14. maja 1869. 1. in tudi več kot šol. novela, vender bode po mojem menenji takratno podaljšanje postavnega obroka naši stvari koristno; kajti z ene strani bode mogoče učne načrte uže hitro prikladne storiti šol. noveli, z druge strani pa so se po večletni skušnji morebitne pomanjkljivosti bolje spoznale ter se tudi tem zanesljivejše odpravijo. S Krasit. (Učitelja Fr. Šuc in Jakob Jelšek ff). Minoli mesec spremili smo k večnemu počitku učitelja Pliskoviškega, umršega v 67. letu njegove dobe, in učitelja J. Jelšek a, ki je v 50. letu svoje starosti prominol. Oba sta bila blaga človeka in vrla narodnjaka. Poslednji je služboval svoj čas tudi v Belih Kranjcih. Bolehavost in umrljivost je silno zavladala mej učiteljstvom na Krasu. V štirih mesecih uže tretji mrlič, to nij malenkost! Naše šole so prenapolnjene in nezdrave, tudi materijalno stanje nij Kraškim učiteljem kaj laskavo. Treba bi bilo radikalne prevravnave! . . . Iz Novega mesta. Uradna okrajna učiteljska konferenca za Novomeški okraj bode letos v sredo, 2. julija, v Novemmestu. Dnevni red pozneje. _ a — Iz Žužemberka. (Zahvala.) Gospod Ivan Lapajne, c. kr. okraj. šol. nadzornik in vodja meščanskej šoli v Krškem, daroval je o priliki svojega nadzorovanja revnim učencem tukajšnje šole: 162 pisank, 15 risank, 18 zemljevidov »avstrijska-ogerska monarhija in vojvodina Kranjska«, 2 iztisa »Kocenov zemljepis«, 1 iztis »Pripovesti iz Štajerske« in 1 iztis »Domovino-slovje za ljudske šole«. Štejem si v posebno dolžnost, da se gospodu nadzorniku za prekrasni in nepričakovani dar v svojem in v imenu učencev presrčno zahvaljujem. Fr. Koncilija, šol. voditelj. Iz Selc, (Zahvala.) Podpisano šolsko voditeljstvo si šteje v prijetno dolžnost, da se v imenu uboge šolske mladosti najlepše zahvaljuje »Narodni šoli« za prejeta darila, ki so naslednja: 100 komadov spisovnic, po 100 komadov pisank in računic ter 20 risank, dalje 4 ducate svinčnikov in 2 ducata držal, potem še 1 škatljico peres pa 1 bukve pivnega papirja. Miha Bregant, učitelj. Iz Preske. Pretečena zima je bila tudi šoli ugodna, kajti otroci so vso zimo redno hodili v šolo. A ni nam tako mila nastopna vzpomlad, Otroci in odraščeni bolehajo za kozami in sicer tako nevarno, da smo 9. t. m. po zdravnikovem ukazu morali šolo zapreti. Da bi bilo pač kmalo bolje! Iz Ljubljane, f Cesarica Marija Ana, soproga rajncega cesarja Ferdinanda Dobrotljivega, umrla je v 4. dan t. m. v Pragi, stara 81 let. Slavna pokoj niča je bila tudi velika dobrotnica šolam in učiteljem; tedaj bodi ji tudi mej učiteljstvom najblažji, hvaležni spomin! — *}■ Dr. Janez Gogala, kanonik stolnega kapiteljna, vodja duhovskega semenišča, novoimenovani knezoškof Ljubljanski i. t. d., umrl je tudi v 4. dan t. m. Njegovo smrt obžalujejo vsi, tako tudi posebno še slovensko šolstvo in učiteljstvo v deželi. Slava njegovemu spominu 1 — Letošnja redna učiteljska konferencija za mestni okraj v Ljubljani bode v 29. maja t. 1. ob 8. uri dopoludne v mestni dvorani po tem - le vzporedu: 1. Poročilo okrajnega šolskega nadzornika o zaznavanji pri nadzorovanji. — 2. Katere premene bi se o učnem črtežu za peterorazredne ljudske šole (dež. šol. sveta za Kranjsko z 19. dec. 1874. 1. štev. 2764) v prihodnji deželni učiteljski konferenciji nasvetovale. (Poroča g. A. Žumer.) Tej obravnavi se dostavlja: Kdaj in kako naj se poučuje v drugem deželnem jeziku. (Poroča g. J. Bele.) — 3. Izbiranje šolskih knjig za šolsko leto 1884/85. — 4. Poročilo knjižnične komisije o okrajni učiteljski knjižnici. Nasveti o nakupovanji knjig in učil naj se najzadnje do 26. maja t. 1. zglašajo pri imenovani komisiji. — 5. Volitev stalnega odbora okrajni učiteljski konferenciji. — 6. Posamezni nasveti, kateri pa naj bi se najzadnje do 26. maja 1.1. stalnemu odboru pismeno vlagali. — Letošnje zrelostne preizkušnje na tukajšnjem moškem in ženskem učiteljskem izobraževališči bodo se začenjale 9. junija t. 1. s pismenimi nalogami. Vnanji kandidatje in kandidatinje naj se tedaj do tega času zglašajo pri ravnateljstvu tega, učelišča. — Pismena vprašanja pri zadnji preizkušnji o učiteljski sposobnosti so bila: Iz pedagogike: Autorität und Liebe — zwei Ecksteine der Disciplin. Was sagt die Schul- und Unterrichtsordnung für allg. Volksschulen rücksichtlich des Schulbesuches? — Iz nemščine: Kenntnisse und Fertigkeiten sind mehr wert als alle Reichthümer (Abhandlung). Definition der Umstandsbestimmung im einfachen Satze; Angabe, wie diese im einfachen Satze ausgedrückt werden kann und Erläuterung der angeführten Fälle durch Beispiele. — Iz slovenščine: Kaj potrebuje učitelj Je svoji sreči? Kake zasluge ima Anton Janežič v slovenskem slovstvu? 51/ i 23/ — Iz matematike: * ~£ [* . Das grösste gemeinschaftliche Mass soll den Schülern erklärt 4 /3 t * /2 werden. Ein Rechteck ist in ein Quadrat umzuwandeln. Ein Würfel von 49-2 cm. Seite wiegt 893'2 kg., wie gross ist das specifische Gewicht der Masse? — Iz pisanja: Es ist das Wichtigste über die Anordnung um Gliederung des Schreiblehrstoffes in der Volksschule anzugeben und schliesslich zu zeigen, wie irgend ein Grossbuchstabe zur Vorführung gelangt. Was fordern die Erlässe des hohen k. k. Ministeriums für Cultus und Unterricht vom 9. Juni 1873 und 26. November 1878 in Bezug auf das Schreiben? — Iz risanja: Es ist der methodische Lehrgang im Zeichnen für Volksschulen der Mittelstufe in kurzem anzuführen und durch einige Beispiele zu beleuchten. Die Contouren einer Zusammenstellung geometrischer Körper sind nach der Anschauung zu zeichnen. — Vnovič je v zalogi šolskih knjig na Dunaji na svetlo prišla »Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki«. Stane 70 kr. Rabila se bode v višjih razredih ljudske šole. — Za obrtnijske šole na Kranjskem je ministerstvo za uk in bogočastje za 1. 1884. dovolilo to-le podpore: za šolo v Kočevji 100 gold., za šolo v Ljubljani 2000 gold., za šolo v Tržiči 200 gold., za šolo v Kranji 120 gold. in za šolo v Novemmestu 400 gold. — V pojasnilo. G. dopisnik »Učit. Tovarišu« g. J. G. iz Krškega okraja v zadnjej številki s 1. maja t. 1. spregovoril je o najinih stenskih tablah, o katerih se je, kar se borilnih vaj tiče, povoljno izrazil, a podobo na posameznih tablah mu niso povsem všeč. Ker je g. dopisnik o tem učilu svoje mnenje stvarno in v provspeli našega šolstva svoje izkušnje pri poučevanji poročal, nama je hvaležna dolžnost, da ta dopis nekoliko pojasniva. G. dopisnik omenja 1. tablo, in koj prva podoba »igra« mu ni po volji. Ali se ne spominja g. dopisnik o najinem vabilu na naročbo stenskih tabel (glej »Učit. Tov.« 1881. 1. štev. 13), v katerem sva tovariše prosila, naj nama pismeno svoje pomislike naznanijo, ako jim glede normalnih besed ni kaj všeč? Kaj mislite, koliko se je oglasilo učiteljev, katerim niso bile vse navedene slike všeč ? — jeden! A tudi zdaj g. dopisnik ne pove normalne besede za »i«, menda, ki jo še toliko za risanje pripravne ni, kot »igra«. »Tovariš« je iz peresa spretnega veščaka v št. 6. 1882. 1., ko je razlagal posamezne stenske table, opomnil, da ravno ta beseda »igra« za prvence ni mogla boljše izbrana biti, ker otroci so res še sami v igri. Sicer se pa spominjava, da smo »kmetski« otroci kaj radi žogo bili. — Na 2. tabli g. dopisniku ni všeč »most« z opombo, da tacega mostu otroci po deželi ne vidijo, a bistvene stvari, da to ni most, pa g. dopisnik ni ovrgel. Kdor je pa le malo bolj natanko opazoval ta risani most, bode na njem nekaj opazil, kar govori za ravno tak in ne drugačen most. Opazujmo podobo »most« in »i/t«, v podobi most je »m«. — 5. tabla »vile« zadostuje, a mestni otroci jih morebiti ne bodo spoznali. Kaka nedoslednost! V uvodu tega članka g. dopisnik pravi, da so podobe za mestne šole izbrane in tu se pa zopet boji, da bi mestni otroci vil ne poznali. »Vile« pa so tudi zaradi tega izbrane, ker imajo podobo črke >v*. Nadalje pa o 17. tabli »boben«, g. dopisnik pravi, da kmetski otroci bobna ne poznajo. Po tem mnenji morala bi torej biti dvojna izdaja stenskih tabel, ena za mestne in druga za kmetske šole. Kaj mislite g. dopisnik, kdo jih bode založil, ko še za te ni bilo dobiti založnika? — 6. tabla »raglja« — ta nesrečna misel, kaj ne, ker noben izmej učencev ni vedel imenovati te velikonočne igrače. Smelo trdiva, da boljše normalne besede za »■)•« ni — in zakaj? Raglja je pisanemu in tisnemu »j-«-u jako podobna in kakor trdite, da raglja ni pravo ime •— — recimo ropotulja, ropotača — poskusite učencem v resnici — kakoršno uže — ropotuljo pokazati, zavihtite jo in vprašajte učence, kako se raglja oglaša. »Rrrrr« bodo vpili tako dolgo, da jim ne zabranite. Ako ste pri podpisu »raglja« malo daljo pogledali, zapazili bi bili gotovo v oklepaji rrrr. — No!? — 7. tabla »Eva« tudi nama ni všeč, a zdaj na noge! Kdo pove konkretno za risanje pripravno besedo? Nihče? — Midva ne! Pa še nekaj. Ako izgovorimo besedo »Eva« se li v izgovoru kdaj sliši veliki, ali mali »e« ? Tu gre za glasnico »