Za poduk in kratek oas. Božič. Spisal J. K. Savinjski. Oj dete ti nježno, oj dete mlado, Blažena leta naj tebi teko, Angelji z raja naj tebi pojo: V sreči, veselji tebi leta teko ! Mala a čedna je bila hišiča, tri okna je imela, dva proti izhodu in eno proti poldanski stiani. Velika ni bila ta hišica a velika dovolj, da je prebivalo v njej troje srečnih ljudij. Vdova mati v srednjih Ietih človeške starosti, zala hčerka ravno v dobi, ko prestopi deklica iz otročjih let v Ieta zale deklice, in vrli deček, še otrok star okoli 12 let. Blaga mati postala je kmalo vdova, ko je bil deček tri četrt leta star, in ona je bila takrat stara 30 let. Bila je iz bogate kmečke hiše, nje oče imel je več posestva in denarja, kakor ga imajo danes tri kmetje skupaj. Saj pa je tudi pustil svojega najstarejšega sina v šole hoditi, celo v Gelovec, v Gradec, in v Št. Andrež je njega poslal, da bi postal gospod. In postal je gospod, duhovni gospod takrat, ko je v Avstriji še vladal cesar Franc. Bojda je stalo to njegovo šolanje 4000 srebrnih goldinarjev, tako je večkrat rekel stari oče, a kaj to, da je le postal gospod. Sicer je malo časa vžival ta svoj častiti slan, kajti že v tretjem letu svojega mladega službovanja se je ponesrečil in umrl. Drugemu svojemu sinu pa je ta vrli kmet pozidal veliki mlin po najnovejših znajdbah takratne dobe, tudi ta je nekl stal lepih 4000 gld. No, pa saj je imel le tri sine in eno hčerko, poleg pa je bil premožen. Hotel je toraj vsakemu sinu in hčerki dati dote 4000 gld. v srebru. Kakor je mislil, tako je storil. Mlada udova v mali hišici bila je toraj iz jako premožne hiše, nikdar ni njej ničesar manjkalo. Omožila se je jako mlada, vzela je mladeniča iz starodavne bogate kmečke rodovine, prinesla je lepo doto in ženin ni prevzel kmetije z dolgi, toraj njima bode prav lahko srečno in veselo gospodariti. Nekaj let je tudi tako bilo. A mladi mož, zakaj to Bog zna, pa je zapregel v »parizar« štiri lepe konje, vzel je v roko bič, poslovil se od mlade žene in šel je na Dunaj. Žena je sicer njega prosila, naj ostane doma, ker je toliko dela, saj ne poIrebujeta denarja, da bi moral iti istega na cesto iskat, a zaman, mož je odšel na Dunaj. Med potjo seznani se z druzimi veselimi vozniki, vodili so bogatega voznika v krčme, med veselo družbo, med mlade ljudi obojega spola, med igralce. Z Dunaja šli so z vozovi v Trst, iz Trsta v Milan, zopet nazaj na Dunaj, iz Dunaja v Prago in preteklo je leto, mlada gospodinja se še vedno joka sama doma. Bilo je sveto noč. Mlada mati molila ,je v mali sobici z edino svojo hčerko, molila je za otroka, molila je za moža, katerega ni več doma. Kaaalo ure se pomika na dvanajst, iz stolpa župne cerkve se zasliši zvon, kateri oznanjuje čez hrib in plan: Veseli se ves človeški rod, kajti rodil se je ravnokar Izveličar, odrešenik sveta, ler vam prinese veselje in tolažbo! Mlada žena si pokrije bledo obličje z obema rokama, gorke solze pa ji tekajo po nježnih licih: bode-li mar ludi njej že skoraj prišlo rešenje iz groznih muk, skrbij po njenem možu. Rahlo je nekdo potikal na okno. Žena se ustraši, saj družine še ni domu od polnočnic, kdo bi sedaj trkal? In ona je sama doma! Zopet se sliši trkanje in sliši se glas: »Jerica, odpri!« Kakor urno je skočila sedaj žena, da brž odpre vežna vrata in dvoje rok objelo je ljubljenega moža: »Hvala Bogn, da si leti zopetdoraa! Pojdi v sobo, poglej, kako je že Zorica zrastla, ali se bode veselila, ko vidi zopet ateka. Pa kje si toliko časa bil ? Moj Bog, ali sem bila v skrbeh zaradi tebe! Daj si počiti, pa grem jaz, da sprežem konje, hlapci šli so k polnočnicam.« >Ni treba spregati«, je rekel mož in ni pogledal žene v obraz, sem pustil voz s konji v mestu, ostanem le nekoliko časa doma, potem pa grem zopet naprej.« »Kaj, že zopet hočeš oditi? Moj Bog, saj te ni bilo skoraj leta dni doma!« »Tega ti ne razumeš,« odgovori mož na kratko; »kar jaz delam, mora tebi biti vse prav, bodeš že pozneje vse zvedela«. In vlegel se je, kajti truden je bil. Žena pa ni zatisnila očesa celo noč, čez zibelko, v kateri je sladko spalo nježno dete, se je nagnila, ter britko, britko je jokala, kajti za toliko njeno ljubezen ni dobila od moža druzega, kakor mrzel pogled! . . . Veseli božični prazniki in novo leto je minilo, bila je huda zima, pa zabranila ni, da ne bi bil odšel mož, ter zapustil mlade žene in otroka doma. In tako je šlo nekoliko let. Žena je delala doma in skrbela, kar je premogla, mož pa je vozaril po širnem svetu ter se zabaval v veseh druSčini. Zopet je bila sveta noč. Mrzel veter brije zunaj, ptičice se zarivajo v slamo, da ne bi zmrznile. Vsakateri človek, ki je še zunaj, hiti, kar premore, da pride prej v gorko sobo, med svoje ljube. Tudi v naši hiši digajo posebno žene kaj urno sem in tja. Hlapei so opravili pri živini in šli so v cerkev k polnočnicam. Kar pa je bilo ženk, ostale so doma, kajti mladi gospodinji ni prav dobro, šla je zgodaj v posteljo, nje moža pa ni doma, ker je Bog ve, kje na tujem. Ura je polnoči, zvon z župne cerkve se oglasi in zopet oznanjuje ljudem, da se je ob tej uri rodil na svet Odrešenik sveta. Mlada žena v postelji se britko joka, sosede jo tolažijo, naj zaupa na usmiljenega Boga. Saj je vendar prišel Odrešenik za to na svet, da tolaži žalostne in uboge, da prinese ljubezen a ne solza revnim človeškim otrokom. Ali jo prinese tudi ubogi, mladi materi? O, da, kajti nekoliko pozneje je pritiskala nježnega sineka na svoje trpeče blago srce, poljubovala ga je, in s solzami ga je umivala ter vzdabnila: »Oj dete ti nježno, oj dete mlado, blažena leta naj tebi teko!« Čez pol leta potem pa je bila kmetija, na kateri so pradedje veselo in srečno od roda do roda čez 100 let gospodarili: kmetija, katera je bila vsled velikih zaslug pradedov, katere so si pridobili v boju proii sovražniku domovine, oproščena vsake robote ali tlake, vsakih pristojbin in desetin — pa je bila ta kmetija prodana. Vzel jo je bič, vzela jo je vožnja. Uboga mlada žena, iz bogate hiše, navajena imeti vsega dovolj, pridna kakor vsaka dekla, varčna skoraj do skoposti, mila in ljubezniva, morala je se preseliti z dvoje nježnih otrok v malo kočico, zgubila je vso svojo doto. Ali je jokalaV 0 se ve, da je jokala, da bi se bila kamenu na cesti usmilila, ko bi imel sploh kaj usmiljenja, a bilo je zastonj. Prevelika njena ljubezen do moža je bila uzrok, da ni verjela, da bi se to sploh kedaj zgoditi moglo, da bi njen mož zapravljal po svetu. A zgodilo se je, in potem je bilo vse prepozno. Uboga žena! Mar še ni dovolj polna kupica tvojega trpljenja ? Mar še niso dovolj izžmete solze iz tvojega blagega srca? Ne še, še več je prišlo čez tebe. (Konee prih.) Smešnica. Metlarja. Prvi metlar: »Nikakor mi ne gre v glavo, kako ti je mogoče metle še ceneje prodajati, kakor jaz, ki veje za metle kradem.« Drugi metlar: »Gisto lahko, prijatelj! Jaz pa kradem kar narejene metle«.