kronika 73 � 2025 1 | 93–121 � asistentka, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana, Slovenija, nike.duh@zrc-sazu.si 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.06 cc by-sa Nike duh� Centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju Slovenije IZVLEČEK V prispevku je analizirano arhivsko gradivo Cesarsko-kraljeve centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov, v katerem so obravnavani izbrani gradovi srednjeveškega izvora z območja nekdanje Kranjske ter slovenskega dela Štajerske in Koroške. To gradivo je omogočilo nova spoznanja o zavzemanju za ohranitev gradov, o zavarovalnih delih na njih ter o posameznih slikarskih elementih in arhitekturni plastiki gradov, ki so predstavljeni v osrednjem delu prispevka. V obliki študije primera je predstavljen do sedaj edini znani opis še nedokumentiranih poslikav gradu Kolovrat. KLJUČNE BESEDE K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, gradovi, grad Kolovrat, Kranjska, Štajerska, Koroška, dokumentiranje umetnostne dediščine, srednjeveška umetnost, profana umetnost, druga polovica 19. stoletja ABSTRACT THE CENTRAL COMMISSION AND THE DOCUMENTATION OF MEDIEVAL CASTLES IN THE AREA OF SLOVENIA The paper analyses the archival material of the Imperial Royal Central Commission for the Investigation and Preservation of Monuments (orig. K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale), in which selected castles of medieval origin from the area of the former historical province of Carniola and the Slovenian parts of Styria and Carinthia are discussed. The latter provided new knowledge about the advocacy for their preservation, about the protection measures carried out, as well as about individual painting elements and architectural plastic of the castles, which are presented in the central part of the paper. The only known description of the previously undocumented paintings of Kolovrat Castle is presented in the form of a case study. KEY WORDS K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, castles, Kolovrat Castle, Carniola, Styria, Carinthia, documenting art heritage, medieval art, secular art, second half of the nineteenth century 94 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ZAPUŠČINA CENTRALNE KOMISIJE KOT VIR ZA RAZISKAVE UMETNOSTNIH SPOMENIKOV NA OBMOČJU SLOVENIJE Grajske stavbe,1 ki so bile dolga stoletja v prvi vrsti bivališča plemiških družin, so v drugi po- lovici 19. stoletja pritegnile pozornost posame- znikov, ki so dokumentirali umetnostne spome- nike. Mednje štejemo tako imenovane zgodnje umetnostne topografe, ki so zaslužni za pisno, likovno in fotografsko gradivo, brez katerega bi marsikatera informacija o posameznih umetno- stnih spomenikih utonila v pozabo.2 Velik delež gradov, dvorcev in utrdb na ozemlju sedanje Slo- venije je bil namreč med drugo svetovno vojno uničen z namernim požiganjem in podiranjem, pa tudi že pred tem zaradi naravnih dejavnikov, kot so potresi, medtem ko so bili drugi opuščeni in so pričeli propadati.3 Zgodnji umetnostni to- pografi so povečini delovali pod okriljem Cesar- sko-kraljeve centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov (K. K. Cen- tral-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale), tako imenovane centralne komisi- je, ki je bila spomeniškovarstveni organ državne ravni. Nastala je leta 1853 in delovala do leta 1918 na Dunaju z namenom dokumentiranja in zaščite umetnostnih spomenikov.4 Njen nastanek, ki ga je decembra 1850 predlagal takratni minister za 1 Besedna zveza »grajske stavbe« je nadpomenka za več vrst profane arhitekture, kot so gradovi, utrdbe, dvorci, graščine idr. V naslovu prispevka je v navezavi na graj- ske stavbe, ki so bile obravnavane v arhivskem gradivu centralne komisije, uporabljena beseda »grad«, saj so bili izmed srednjeveških grajskih stavb skoraj izključno obravnavani gradovi. Za razlage posameznih pojmov gl. Sapač, Kaj je grad?. 2 Zgodnji umetnostni topografi za območje osrednje Slo- venije ter slovenskega dela Štajerske in Koroške bodo obravnavani v doktorski disertaciji Zapuščine zgodnjih umetnostnih topografov kot vir za raziskave srednjeveške umetnosti, ki jo pripravlja avtorica tega prispevka. Poime- novanje zgodnji umetnostni topografi bo s to doktorsko disertacijo na novo vpeljano v znanstveno literaturo. V pregledani relevantni literaturi se pojavlja zgolj sorodno poimenovanje »prva generacija slovenskih umetnostnih topografov«, ki ga je v navezavi na gradivo Franca Avsca in Konrada Črnologarja leta 1959 uporabil že Marijan Zadnikar v monografiji Romanska arhitektura na Sloven- skem (Zadnikar, Romanska arhitektura, str. 12). 3 O usodi gradov na območju sedanje Slovenije v 20. sto- letju gl. Stopar, Slovenski gradovi, str. 379–390. 4 V preteklosti se je komisija večkrat preimenovala. Sle- deč periodični publikaciji centralne komisije, je ta do leta 1874 imela prvotno poimenovanje, med letoma 1875 in 1910 je bila k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, med leto- ma 1911 in 1918 pa k. k. Zentralkommission für Denkmalpfle- ge. Leta 1918 je centralno komisijo nadomestil Zvezni urad za spomenike (Bundesdenkmalamt). trgovino Karl Ludwig baron Bruck (1798–1860),5 je še konec istega leta odobril cesar Franc Jožef, medtem ko je pričetek njenega delovanja datiran z 2. februarjem 1853 z razglasitvijo njenih članov.6 Dokumentiranje je potekalo v obliki pisnih po- ročil, ki so jim v manjšem številu primerov do- dali fotografije ali risbe. Ko so leta 1873 centralno komisijo preuredili, so bile ustanovljene sekcije, namenjene posameznim področjem dokumen- tiranja.7 Bile so tri: prva ali arheološka, druga ali umetnostna in tretja ali arhivska.8 Znotraj druge in v določenih primerih tudi znotraj prve sekcije so korespondenti in konservatorji centralne ko- misije dokumentirali raznovrstne umetnostne spomenike, med njimi srednjeveške, renesančne in baročne cerkve ter rimske nagrobnike pa tudi grajske stavbe, ki so si jih morali v ta namen tudi ogledati. Izsledke so objavljali v obliki poročil v periodični publikaciji centralne komisije, ime- novani Izvestja,9 v tako imenovanih Poročilih10 in Letopisu cesarsko-kraljeve centralne komisije.11 Do- kumentiranje je potekalo na območjih nekda- njega Avstrijskega cesarstva in na avstrijskih ob- močjih kasnejše Avstro-Ogrske,12 zaradi česar je pod pristojnost centralne komisije spadalo tudi skoraj celotno ozemlje sedanje Slovenije. Izjema je bilo območje Prekmurja, ki je bilo od leta 1867 pod pristojnostjo ogrskih spomeniškovarstvenih organov.13 V času delovanja centralne komisije je bil ustvarjen velik nabor dokumentarnega gradiva za umetnostne spomenike, ki se je do danes oh- ranil v sklopu več fondov v različnih arhivih in institucijah. Za območje Slovenije najobsežnejši del hranijo v Arhivu Republike Slovenije v fon- du C. kr. spomeniški urad, 1853–1918 (SI AS 1100),14 5 Frodl, Idee und Verwirklichung, str. 76. 6 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 19. 7 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 96. 8 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 96. 9 Celoten naslov revije se glasi Mittheilungen der k. k. Cen- tral-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Bau- denkmale in v slovenskem prevodu Izvestja cesarsko-kralje- ve centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje stavbnih spomenikov. Naslov Izvestij se je skozi čas nekoliko spre- minjal. 10 Celoten naslov se glasi Bericht der k. k. Central-Commissi- on für Erforschung und Erhaltung. 11 Celoten naslov se glasi Jahrbuch der k. k. Central-Com- mission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale. 12 O centralni komisiji in njenem delovanju v posameznih kronskih deželah je pisal Theodor Brückler (gl. Brück- ler, Die Ära Helfert: 1). V samostojnih poglavjih so obrav- navane Spodnja Avstrija, Tirolska, Salzburg, Koroška, Štajerska, Zgornja Avstrija, Predarlska, Galicija, Bukovi- na, Avstrijska Šlezija, Češka, Moravska, Primorje, Kranj- ska in Dalmacija. 13 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 92. 14 Pivk, Arhivski inventar. V starejšem popisu fonda avtor- 95 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije v katerem je skupaj 30 škatel arhivskega gradiva za Štajersko in Kranjsko, ki obsega dokumenta- cijsko gradivo za številne cerkve in gradove ter poročila o arheoloških najdbah.15 Znatno manjše količine spisov, fotografij in skic centralne komi- sije so ohranjene v Informacijsko-dokumentacij- skem centru za dediščino Ministrstva za kulturo, tako imenovanem INDOK centru v Ljubljani.16 Preostanek gradiva za Slovenijo je v avstrijskih arhivih in ustanovah. Večino arhivskega gradiva, ki je nastalo v sklopu delovanja centralne komi- sije ter med drugim obsega gradivo za nekdanje Primorje (nem. Küstenland), Kranjsko in Dalma- cijo, v skupnem obsegu 75 škatel hranijo pod ime- nom Denkmalamt na oddelku Splošnoupravnega arhiva v Avstrijskem državnem arhivu na Duna- ju.17 Za raziskovanje umetnostnih spomenikov na jev Eme Umek in Vladimirja Kološe je v naslovu fonda namesto letnice 1853 zapisana letnica 1855 (gl. Umek in Kološa, Cesarsko-kraljevi spomeniški urad). 15 SI AS 1100. Del gradiva centralne komisije je bil 22. de- cembra 1979 predan takratnemu Arhivu Socialistične republike Slovenije (današnjemu Arhivu Republike Slo- venije). Vseboval je dokumente, ki se nanašajo na ozem- lje Slovenije, ki je bilo leta 1923 del Kraljevine Srbov, Hr- vatov in Slovencev. Predani so bili izvirniki, v določenih primerih, ko se gradivo ni nanašalo le na Slovenijo, pa zgolj fotokopije (Umek in Kološa, Cesarsko-kraljevi spo- meniški urad, str. 3). Za vrnitev gradiva v Slovenijo se je že po koncu prve svetovne vojne zavzel France Stele, ki je sestavil seznam krajev, po katerem je bilo na Dunaju pripravljeno gradivo za predajo. Leta 1949 sta Franjo Baš (1899–1967) in Pavle Blaznik (1903–1984) izdelala seznam fotografij in načrtov iz fonda centralne komisije, z na- menom pridobitve njihovih kopij. Postopek vrnitve gra- diva se je kljub starejšim prizadevanjem pričel šele leta 1975 na osnovi Arhivskega sporazuma, ki sta ga leta 1923 sklenila Avstrija in Jugoslavija, ter protokola Federativ- ne ljudske republike Jugoslavije in Republike Avstrije iz leta 1958 (Miklavčič Pintarič, Centralna komisija, http:// www.kd100let.si/centralne-komisija/ (5. 8. 2024)). 16 INDOK, Arhiv CC. Fotografsko gradivo je vključeno v fototeko, medtem ko so risbe in načrti del planoteke. Fond centralne komisije v INDOK centru obsega 173 na- črtov, približno 400 fotografij ter tri mape pisnega gradi- va (Miklavčič Pintarič, Centralna komisija, http://www. kd100let.si/centralne-komisija/ (5. 8. 2024)). Gradivo je popisano v internih seznamih INDOK centra, ločeno za planoteko in fototeko. Povečini je sicer dokumentirana sakralna arhitektura, a tudi nekaj gradov. Določen del gradiva iz fonda centralne komisije, ki ga hranijo v IN- DOK centru, je objavljen ob posameznih umetnostnih spomenikih na spletni strani Registra nepremične kul- turne dediščine (https://eid.gov.si/#!/iskalnik (5. 8. 2024)). Sledeč zapisu Magde Miklavčič Pintarič (Miklavčič Pin- tarič, Centralna komisija, http://www.kd100let.si/cen- tralne-komisija/ (5. 8. 2024)), gre pri določenem delu gra- diva iz fonda centralne komisije, ki ga hranijo v INDOK centru, za dela, ki so bila navedena na seznamu Franja Baša in Pavleta Blaznika (gl. opombo št. 15). 17 ÖStA, AVA, Denkmalamt. Relevantno arhivsko gradivo za ta prispevek je bilo najdeno v kartonih št. 22 (Restbestän- de Krain, 1850 (ca.)–1940) in št. 23 (Restbestände Krain, 1850 (ca.)–1940). Tektonika fonda je dostopna na spletni strani Slovenskem pridejo v poštev tudi dokumenti in fotografije centralne komisije v Zveznem spome- niškem uradu in fotoarhivu Zveznega spomeni- škega urada na Dunaju.18 Ker je fond centralne komisije, ki so ga prvot- no v celoti hranili na Dunaju, v preteklosti že kar dvakrat gorel, nazadnje leta 1962,19 je del gradiva uničen, s čimer so izgubljeni tudi morebitni po- datki, ki bi jih to lahko vsebovalo. Gradivo, ki se je ohranilo, pa je v določenih primerih močno poškodovano. Sledeč zapisu Theodorja Brückler- ja, raziskovalca, ki se s centralno komisijo ukvar- ja že več desetletij, je uničen večji del arhivskega gradiva z začetkov delovanja centralne komisije, torej iz obdobja med letoma 1853 in 1878.20 Po Brücklerjevi oceni naj bi se iz tega časa ohranilo le pet odstotkov gradiva.21 Zato imajo velik pomen objave v društvenih periodičnih publikacijah, v katerih so se ohranili določeni podatki, ki bi bili v nasprotnem primeru izgubljeni.22 V prispevku bodo predstavljeni izsledki razi- skovalnega dela, ki je potekalo v zgoraj naštetih fondih centralne komisije. Glavni del raziska- ve je bil namenjen dokumentarnemu gradivu o gradovih srednjeveškega izvora in pripadajočih grajskih kapelah na območju nekdanje Kranjske ter sedanjega slovenskega dela Štajerske in Ko- roške. Namen raziskave je bil s pomočjo gradiva centralne komisije odkriti nova dejstva o srednje- veški grajski arhitekturi, torej o njenem videzu, sestavnih delih in spomeniškovarstvenih ukrepih na njej. arhivskega informacijskega sistema Avstrijskega držav- nega arhiva (https://www.archivinformationssystem.at/ archivplansuche.aspx?ID=36182 (5. 8. 2024)). Natančnejši popis gradiva za fond Denkmalamt še ne obstaja. 18 BDA, Slowenien (ungeordnet); BDA Fotoarchiv. Gradiva centralne komisije za območje Slovenije v arhivu Zve- znega spomeniškega urada in njegovega fotoarhiva še do sedaj niso popisali. V Zveznem spomeniškem arhivu za Slovenijo hranijo dve škatli; v prvi je gradivo, pretežno vezano na arheološka izkopavanja, v drugi pa gradivo, v katerem so obravnavani umetnostni spomeniki, v prvi vrsti cerkve z območja Štajerske in Koroške. Fotografi- je, ki jih hranijo v Fotoarhivu zveznega spomeniškega urada, so bile za območje Slovenije sicer pregledane, vendar zaradi neznanega časa nastanka niso vključene v analizo arhivskega gradiva. Večina fotografij je z veliko verjetnostjo nastala šele v času obeh svetovnih vojn. Na fotografijah so od srednjeveških gradov z območja Slo- venije vidne zunanjščine starega celjskega gradu, gradu Borl in gradu Sevnica, arkadni hodniki gradu Pišece, notranje dvorišče in zunanjščina ptujskega gradu, pa tu- di eden izmed stolpov, vključenih v njegovo obzidje. 19 Umek in Kološa, Cesarsko-kraljevi spomeniški urad, str. 3. 20 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 18. 21 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 18. 22 Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 18. 96 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije STANJE RAZISKAV – CENTRALNA KOMISIJA IN DOKUMENTIRANJE SREDNJEVEŠKIH GRADOV Z dokumentiranjem srednjeveških gradov v sklopu centralne komisije se do sedaj v relevant- ni literaturi raziskovalci v samostojnih objavah še niso ukvarjali. Delovanje centralne komisije je bilo na območju celotne nekdanje Avstro-Ogr- ske sicer že tematizirano v monografijah Walter- ja Frodla, Theodorja Brücklerja in Marthe Fin- gernagel-Grüll, vendar nikoli izključno z vidika obravnavanja srednjeveške grajske arhitekture.23 Z delovanjem centralne komisije se je od sloven- skih piscev ukvarjal Franjo Baš, tematiziral pa jo je tudi Janez Höfler v prispevku na temo razisko- vanja srednjeveške umetnosti v Sloveniji.24 Izmed slovenskih umetnostnih spomenikov so bili z vidika obravnav centralne komisije zaenkrat na- tančneje obravnavani le izbrani primeri iz slo- venske Istre v monografiji Brigitte Mader, od ka- terih pa je zgolj nekdanji samostan sv. Bernardina v Portorožu srednjeveškega izvora, medtem ko so ostali primeri iz mlajših obdobij.25 Do sedaj se raziskovalci še niso ukvarjali z arhivskim gradivom centralne komisije za razi- skovanje gradov na območju sedanje Slovenije kot celoto, so pa izbrane dokumente centralne komisije že večkrat vključili v prispevke o točno določenih umetnostnih spomenikih, predvsem pri obravnavah cerkev.26 Posamezne primere obravnav gradov v sklopu centralne komisije z območja nekdanje Avstro-Ogrske sta kot študije primerov v obeh monografijah o centralni komi- siji predstavila Theodor Brückler in Martha Fin- gernagel-Grüll, vendar ni vključenih primerov z območja današnje Slovenije.27 23 Gl. Frodl, Idee und Verwirklichung; Brückler, Die Ära Hel- fert: 1; Fingernagel-Grüll, Die Ära Helfert: 2. 24 Baš, Organizacija spomeniškega varstva, str. 13–37; Höfler, Raziskovanje srednjeveške umetnosti, str. 449– 456. 25 Gl. Mader, Sfinga. Brigitta Mader je na osnovi arhivske- ga gradiva centralne komisije, ki ga hranijo na oddelku Splošnega upravnega arhiva v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju, analizirala gradivo o oltarni sliki Girolama da Santacroca iz cerkve sv. Mavra v Kopru, o nekdanjem samostanu sv. Bernardina v Portorožu, o Brustolonovem okvirju iz Pirana in o slikah, natančneje, portretih cesarja Franca I. in Franca Ferdinanda, ki sta bila v lasti Solinskega konzorcija v Piranu. V omenjenih primerih je uporabila tudi gradivo Neuer kultus iz Splo- šnega upravnega arhiva, gradivo iz zapuščine Franza Ferdinanda z oddelka Hišnega, dvornega in državnega arhiva na Dunaju ter gradivo fonda MKFF na oddelku Vojnega arhiva na Dunaju. 26 Naj kot primer izpostavimo prispevek Eve Pezdiček (Pez- diček, Historiat, str. 857–892). 27 Brückler, Die Ära Helfert: 1; Fingernagel-Grüll, Die Ära Helfert: 2. Raziskovanju srednjeveške grajske arhitektu- re na območju Slovenije v sklopu delovanja cen- tralne komisije se je največ posvečal Igor Sapač. V svoji doktorski disertaciji na temo rekonstruk- cijskih posegov v historičnih urbanih naselbi- nah na Slovenskem je del podpoglavij, v katerih obravnava rekonstrukcijske posege v obdobju romantike in historizma ter v začetku 20. stole- tja, posvetil tudi tematiki centralne komisije ter njenim pristopom k ohranjanju in rekonstrukciji grajske arhitekture na območju sedanje Sloveni- je.28 Pri tem je uporabil podatke, ki so bili objav- ljeni v periodičnih publikacijah centralne komi- sije, predvsem v Izvestjih.29 Sapač je s tem anali- ziral objavljene zapise centralne komisije o graj- ski arhitekturi na Slovenskem, medtem ko bo v tem prispevku v prvi vrsti izpostavljeno arhivsko gradivo, ki so ga centralni komisiji poslali njeni korespondenti in konservatorji, to pa posledično v marsikaterem primeru vsebuje nekoliko več in- formacij kot objave na isto tematiko v društvenih periodičnih publikacijah.30 Sapač je centralno komisijo v povezavi z dokumentiranjem gradov na Slovenskem omenil tudi v svojem prispevku na temo raziskovanja gradov skozi stoletja31 in v podpoglavju prispevka o spomeniškem varstvu 19. stoletja na Slovenskem, v katerem tematizira spomeniškovarstvene odnose do grajske arhitek- ture na Slovenskem v 19. in začetku 20. stoletja.32 Naslovni tematiki prispevka se je v sklopu sim- pozijskega prispevka manj podrobno že posvetila avtorica tega članka.33 28 Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 145–147, 198–204. 29 Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 145–147, 198–204. Od srednjeveških gradov z območja sedanje Slovenije je na osnovi objav centralne komisije Igor Sapač obravnaval sevniški grad, grad Majšperk, grad Luknja pri Novem mestu, grad Žužemberk, mariborski, ljubljanski in celj- ski grad, grad na Kozlovem Robu nad Tolminom, grad Žovnek, grad Laško, Pusti grad pri Radovljici, Novi grad nad Podgradom v Brkinih, grad Bled in grad v Škofji Loki. V tem prispevku bodo obravnavani tudi drugi gra- dovi, ki so bili dokumentirani v arhivskem gradivu cen- tralne komisije. Za celoten seznam umetnostnih spome- nikov gl. tabelo v prilogi tega prispevka. 30 Sapač, Rekonstrukcijski posegi. 31 Sapač, Blicke auf Burgen, str. 210–212. 32 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 97–101. 33 Prispevek Dokumentiranje srednjeveških grajskih stavb v fondih Cesarsko-kraljeve centralne komisije za proučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov je bil predstavljen 21. no- vembra 2023 na 11. simpoziju raziskovalk in raziskovalcev na začetku poti, naslovljenem Skupni problemi skupnega, ki je potekal v Atriju ZRC SAZU v Ljubljani (Duh, Doku- mentiranje, str. 9). 97 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije DOKUMENTIRANJE SREDNJEVEŠKIH GRADOV ZUNAJ IN ZNOTRAJ CENTRALNE KOMISIJE NA OBMOČJU SEDANJE SLOVENIJE Na območju sedanje Slovenije je bilo v dru- gi polovici 19. stoletja v nasprotju z drugimi de- želami nekdanje Avstro-Ogrske zanimanje za gradove in dvorce v primerjavi z zanimanjem za sakralno arhitekturo veliko manjše.34 Kljub temu so srednjeveške gradove na območju sedanje Slo- venije posamezniki dokumentirali že v prejšnjih stoletjih. Tako zasledimo številne upodobitve gradov na grafikah iz 17. stoletja, objavljenih v Valvasorjevi Topografiji sodobne vojvodine Kranjske (Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, 1679), v Slavi vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogthums Krain, 1689), v Popolni topografiji stare in sodobne nadvojvodine Koroške (Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae & modernae completa, 1688) in v Vischerjevi Topografiji vojvodine Štajerske (To- pographia ducatus Stiriae, 1681).35 Stanje številnih srednjeveških gradov z območja Slovenije so v 18. in 19. stoletju ovekovečili mnogi vedutisti, med katere spadajo Joseph Kuwasseg (1799–1859), Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807– 1878), Joseph Wagner (1803–1861), Carl Reichert (1836–1918) in Hinko Kartin (1884–1958).36 Z izje- mo slednjega, ki je deloval že v začetku 20. sto- letja, so preostali našteti delovali v 19. stoletju, ko so vedute objavljali še v obliki tako imenova- nih suit, pri katerih gre za grafične serije vedut.37 Kot vir opisov srednjeveških gradov v 19. stoletju nam za območje Štajerske med drugim služi To- pografsko-statistični leksikon za Štajersko (Topogra- phisch-statistisches Lexikon von Steiermark) avtorja Josefa Andreasa Janischa (1833–1901), za območje Šaleške doline pa pisna zapuščina Franza viteza Gadolle (1797–1866).38 Za grad Pukštajn (nem. Bu- chenstein), razvaline gradu Dravograd (nem. Un- terdrauburg) in dvorec Šrotnek (nem. Schroteneck im Mießtal) so se ohranile risbe slikarja Marka Pernharta (1824–1871), ki je v šestdesetih letih 19. stoletja gradove na Koroškem dokumentiral po naročilu svojega učitelja slikanja, slikarja Maxa viteza Mora (1817–1899).39 Za dokumentiranje 34 Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 198. 35 Valvasor, Die Ehre; Valvasor, Topographia Ducatus; Valva- sor, Topographia Archiducatus; Vischer, Topographia. 36 Sapač, Blicke auf Burgen, str. 210; Stopar, Podoba Sloveni- je, passim; Stopar, Slovenske vedute, passim. 37 Stopar, Veduta, str. 164. 38 Janisch, Topographisch-statistisches 1–3; Stopar, Razvoj sre- dnjeveške grajske, str. 13; Golec, Pozabljeni, str. 23–78. 39 Gl. Pernhart, Burgen und Schlösser, str. 122–123; Kreuzer, Markus Pernhart, str. 13–14; Lazarini in Sapač, Spomeni- ško varstvo, str. 99. določenih gradov na slovenskem Štajerskem je zaslužen Johann Gradt (1831–1879), sodelavec šta- jerskega deželnega arheologa Carla Haasa (1825– 1880).40 Med drugim je likovno dokumentiral ptujski grad, grad Slovenske Konjice, grad Kozje (nem. Drakenburg) ter gradove Negova, Velenje, Vitanje in Žovnek.41 Prav tako za območje sloven- skega dela Štajerske in Koroške je pomembno gradivo profesorja in zgodovinarja Josepha pl. Zahna (1831–1916), ki je med drugim pisal o gra- dovih Konjice, Kozirep, Laško, Rogatec, Slovenj Gradec in Vojnik.42 Pomen njegovih besedil je v znanstveni literaturi izpostavil že Ivan Stopar, ki je Zahnov sestavek o gradovih na Štajerskem, objavljen v delu Avstro-Ogrska monarhija v besedi in podobi (Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, 1890),43 označil za prvi strnjeni sestavek, katerega cilj je poskus kompleksnejše obravnave gradov na Štajerskem.44 Z grajsko arhi- tekturo se je v svojih besedilih ukvarjal tudi Igna- cij Orožen (1819–1900), med drugim z gradom v Laškem,45 prav tako pa se je, kot pri celjskem gra- du, posvečal lastništvu gradov skozi stoletja in s tem povezanemu zgodovinskemu ozadju.46 Po za- slugi Gustava Budinskega je opisan danes le še v manjšem deležu ohranjeni grad Vurberk v bese- dilu Schloß Wurmberg (1879), na osnovi tega opisa pa je Matej Slekovec (1846–1903) leta 1895 sestavil tudi svoj opis vurberškega gradu.47 Ohranilo se je likovno gradivo, morda najbolj poznano to La- dislava pl. Benescha (1845–1922), podpolkovnika in slikarja, ki je upodobil širok nabor umetno- stnih spomenikov na Slovenskem.48 Med morda najbolj poznanimi Beneschevimi deli sta akvare- lirani risbi gotskih poslikav srednjeveške kapele gradu Turjak.49 Kljub številnim osebam, ki so pisale o sre- dnjeveških gradovih, sta šele Otto Piper (1841– 1921) in Avguštin Stegenšek (1875–1920) v litera- turi označena kot prva, ki sta o slovenskih gra- 40 O Johannu Gradtu gl. Küttner, Carl Haas, str. 156–170. 41 Gl. Kotnik, Umetnostni spomeniki, passim. 42 Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 13. 43 Zahn, Burgen und Schlösser, str. 244–260. 44 Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 13. 45 Orožen, Das Bisthum 4.2, str. 216; Ivan Stopar je izposta- vil, da je letnico za grad Laško, ki danes ni več ohranjena, sporočil Orožen (Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 11). 46 Orožen, Das Bisthum 3, str. 146–149. 47 Budinsky, Schloss Wurmberg; Slekovec, Wurmberg. Za opozorilo na besedilo Gustava Budinskega se najlepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igorju Sapaču. 48 Turk, Benesch, str. 227. 49 Reprodukcije Beneschevih akvareliranih risb s poslika- vami gotske kapele gradu Turjak so med drugim objav- ljene v: Stele, Slikarstvo, repr. na str. 119; Höfler, Srednjeve- ške freske v Sloveniji, 3, str. 20–21, 195. 98 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije dovih pisala z znanstvenega vidika.50 O gradovih in drugih grajskih stavbah na območju sedanje Slovenije je Piper pisal v knjigah zbirke Avstrij- ski gradovi (Österreichische Burgen),51 medtem ko je Stegenšek grajske stavbe vključil v Konjiško dekanijo (1909) in Dekanijo Gornjegrajsko (1905), v katerih se navezuje tudi na že omenjena besedila Otta Pipra.52 Od naštetih so Benesch, Zahn, Stegenšek in Piper v različnem obsegu sodelovali s centralno komisijo in zanjo dokumentirali grajske stav- be.53 Čeprav so posamezniki grajske stavbe do- 50 Stopar, Razvoj srednjeveške grajske, str. 13–14; Sapač, Blicke auf Burgen, str. 212. 51 Otto Piper je pisno obravnaval naslednje srednjeveške gradove z območja Kranjske ter slovenskega dela Štajer- ske in Koroške: Begunje, grad Kamen (pri Pipru napač- no identificiran kot Katzenstein); Bukovje, grad Pukštajn; Dravograd, grad Dravograd; Kamnik, Mali grad; Laško, grad Laško; Podvrh (Braslovče), grad Žovnek (nem. Sannegg); Postojna, grad Postojna (nem. Adelsberg); Preč- na, razvaline gradu Luknja (nem. Lueg); Radlje ob Dravi, grad Radlje ob Dravi (nem. Marenberg); Rifnik (Šent- jur), grad Rifnik (nem. Reichenegg); Slovenske Konjice, grad Konjice (nem. Gonobitz); Celje, Stari grad pri Celju (nem. Obercilli); Velenje, grad Velenje (nem. Wöllan); Vi- tanje, grad Vitanje (nem. Weitenstein); Višnja Gora, grad Višnja Gora (nem. Weichselberg); Smlednik, Stari grad (nem. Flödnig); Socerb, grad Socerb (nem. San Servolo); Velenje, grad Šalek (nem. Schallegg); Zbelovska gora pri Poljčanah, grad Zbelovo (nem. Plankenstein) (Piper, Die Burgen Kärntens, passim; Piper, Die Burgen der Steiermark, passim). Za več informacij, povezanih z delovanjem Otta Pipra na območju sedanje Slovenije, gl. Sapač, Otto Pi- per, str. 827–858. 52 Stegenšek je v Gornjegrajski dekaniji le omenil stari Gor- nji grad (nem. Oberburg) (Stegenšek, Dekanija Gornje- grajska, str. 129 (rekonstrukcija tlorisa)) in grad Vrbovec (Stegenšek, Dekanija Gornjegrajska, str. 83), medtem ko jim je v Konjiški dekaniji posvetil samostojno podpoglavje Zgodovinski uvod o cerkvah in gradovih v Konjiški dekani- ji, v katerem je omenil konjiški grad, grad Zreče (nem. Freudenberg), Lušperg pri Zrečah, Zajčev grad na Keblu in Zbelovski grad (nem. Plankenstein). Preostale grajske stavbe, ki jih je omenil v poglavju, so Trebnik, Golič, Gojka (nem. Hebenstreit), Dobje (nem. Dobiehof), Jamnik, Malahorn, Zbegov grad oziroma dvor Kebelj in Zbelov- ska graščina. Naštetim se je posvetil tudi v samostojnih podpoglavjih, v katerih natančneje obravnava posame- zne grajske stavbe (Stegenšek, Konjiška dekanija, passim). Naštete grajske stavbe Stegenšek večkrat omenja tudi v drugih poglavjih Konjiške dekanije, predvsem ko želi opi- sati, kje v krajih so določeni umetnostni spomeniki (Ste- genšek, Konjiška dekanija, passim). 53 Ladislav pl. Benesch je bil dopisnik centralne komisije med letoma 1889 in 1902 (Brückler in Nimeth, Personen- lexikon, str. 21). Joseph pl. Zahn je bil sodelavec centralne komisije najprej od leta 1865 kot korespondent in od leta 1875 kot konservator arhivske sekcije. Leta 1907 je odsto- pil kot konservator in bil ponovno imenovan za kore- spondenta (Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 407). Avguštin Stegenšek je bil od leta 1908 častni konservator centralne komisije za okraje Celje, Slovenske Konjice, Brežice in Slovenj Gradec ter za mesto Celje (Brückler in Nimeth, Personenlexikon, str. 261). Otto Piper je v Izvestjih centralne kumentirali v 19. stoletju, so bila prizadevanja centralne komisije za konserviranje in restavrira- nje historične grajske arhitekture veliko manjša kot pri sakralnih umetnostnih spomenikih, kot so cerkve.54 Spomeniška problematika grajskih stavb se je pojavila ob izgubi njihove prvotne namembnosti plemiških prebivališč in upravnih središč zemljiških posesti ter s pridobitvijo nove namembnosti.55 Centralna komisija je lahko zgolj podajala predloge glede konservatorskih in resta- vratorskih posegov na teh umetnostnih spome- nikih. Zanje so morali poskrbeti lastniki objekta, zaradi česar velikokrat ni bilo v njihovem intere- su, da bi se umetnostni spomeniki ohranili, prav tako pa niso bili obvezani slediti priporočilom centralne komisije.56 V večjem številu primerov so lastniki na grajskih stavbah izvajali dela, ne da bi o tem obvestili spomeniškovarstvene organe,57 zaradi česar so določene predelave s strani cen- tralne komisije ostale tudi nedokumentirane. Ta- ko je pomembno predvsem vprašanje zasebnega in javnega, saj so bile grajske stavbe v 19. in začet- ku 20. stoletja še zmeraj v zasebni lasti. Sledeč za- pisu Marthe Fingernagel-Grüll, je bila centralna komisija pri umetnostnih spomenikih v zasebni lasti manj uspešna kot pri umetnostnih spomeni- kih v javni lasti.58 Ker je centralna komisija v šte- vilnih primerih imela opravka s konserviranjem ruševin gradov, so bili leta 1910 v Izvestjih objavlje- ni tehnični napotki za njihovo zavarovanje.59 komisije objavil prispevka na temo avstrijskih gradov (Pi- per, Einige Besonderheiten, str. 70–75), tirolskih gradov ter gradov iz okraja Pinzgau (Piper, Ueber einige Burgen, str. 131–138), medtem ko prispevkov o gradovih z obmo- čja sedanje Slovenije nismo zasledili. Od naštetih sta La- dislav Benesch in Avguštin Stegenšek pomembna tudi zaradi njunega dokumentarnega gradiva, povezanega s cerkvami. 54 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 97; to je opa- zno tudi v monografijah o centralni komisiji (Fingerna- gel-Grüll, Die Ära Helfert: 2; Brückler, Die Ära Helfert: 1), v katerih je izpostavljeno razmeroma malo obravnav gradov s strani centralne komisije, pri čemer v nobenem primeru ne gre za obravnavo gradu z območja Sloveni- je. To opazimo tudi ob pregledu periodične publikacije centralne komisije, v kateri je med zapiski (Notizen) v primerjavi s sakralnimi objekti vključenih razmeroma malo zapisov o takratnem stanju gradov na območju Av- stro-Ogrske. 55 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 97–98. 56 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 97. 57 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 97. 58 Fingernagel-Grüll, Die Ära Helfert: 2, str. 130. 59 Izpostavili so, da je treba z zidovij odstraniti kamenje, ki ni tesno umeščeno v zid, ga pravilno umestiti nazaj in pritrditi z malto, ki mora biti od kamna nekoliko zamak- njena v notranjost zidu. Za zavarovanje večjih lukenj v zidovju so predlagali uporabo opeke in malte. Največjo pozornost so posvečali zaključkom zidov, pri čemer pa so opozorili, da se je treba izogibati uporabi cementa zaradi grdega končnega videza (Mitteilungen der k. k. Zentral- 99 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ARHIVSKO GRADIVO CENTRALNE KOMISIJE ZA GRADOVE Z OBMOČJA NEKDANJE KRANJSKE TER SLOVENSKEGA DELA ŠTAJERSKE IN KOROŠKE V pregledanem arhivskem gradivu centralne komisije je bilo najdeno dokumentarno gradivo za okoli 40 grajskih stavb z območja nekdanje Kranjske ter slovenskega dela Štajerske in Koro- ške.60 Od tega je obravnavanih vsaj enajst grajskih stavb, ki so nastale v času renesanse in baroka,61 medtem ko je dokumentiranih 25 grajskih stavb srednjeveškega izvora. Pri teh gre za naslednje umetnostne spomenike: ljubljanski in mariborski grad, dvorec Katzenstein v Begunjah na Gorenj- skem, dvorec Khislstein v Kranju, ruševine Puste- ga gradu v Zgornji Lipnici, grad Žužemberk, grad Turjak in grad Škofja Loka, Mali grad v Kamniku, Mali grad v Planini, grad Kolovrat, grad Bled, grad Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem, grad Maj- šperk, grad Boštanj v Velikem Mlačevem, Stari grad Celje, grad Tabor v Laškem, razvaline gradu Žovnek, grad Ortnek, Stari ali Pistorjev grad v Vu- zenici, grad Gradac, grad Trebnje, grad Rakovnik v Slovenski vasi, dvorec Radovljica in grad Sevni- ca.62 Pri tem je največ gradov z območja nekdanje Kranjske, nekoliko manj z območja Štajerske in zgolj eden z območja sedanjega slovenskega dela Koroške, in sicer grad Vuzenica, ki stoji na obmo- čju zgodovinske pokrajine Štajerske.63 kommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, 3. serija, 9, 1910, str. 25, »Sicherung von Ruinen«). 60 Pri pregledovanju fonda centralne komisije sta bila v po- moč tudi popisa omenjenega fonda, in sicer popis iz leta 2003 (Umek in Kološa, Cesarsko-kraljevi spomeniški urad) ter nekoliko podrobnejši popis iz leta 2017 (Pivk, Arhivski inventar). 61 V fondu centralne komisije, ki ga hranijo v Arhivu Repu- blike Slovenije, so dokumenti o grajski arhitekturi, ki je nastala po srednjem veku, in sicer opis vrtnega paviljona gradu Soteska, o slikah v gradu Lože in poslikavah gradu Bokalce, poročilo o kapeli v Prapročah pri Grosupljem, o spomeniku Francu I. pri gradu Dol, o gradu Trilek pri Colu, o dvorcu Podrožnik (nem. Rosenbüchel), ki je v popi- su imenovan Rožni grič v Ljubljani, o postavitvi bolnišni- ce za pljučne bolezni na gradu Golnik, o sgraffito fasadi dvorca Hrib v Preddvoru, zapis o dvorcu Zonek na Igu in o gradu Zagorica oziroma Auritzhof bei Veldes, ki je v ar- hivskem inventarju napačno identificiran kot Rečica pri Bledu (gl. Pivk, Arhivski inventar, str. 7). Za splošni pregled vsebine posameznih map gl. Arhivski inventar Olge Pivk. 62 Okvirna vsebina arhivskega gradiva za posamezne gra- dove in dvorce je predstavljena v tabeli na koncu pri- spevka. 63 Vuzenica je bila v času Avstro-Ogrske sicer del štajerske kronske dežele (Vollständiges Ortschaften-Verzeichniss, str. 111), vendar v sklopu statističnih regij Republike Sloveni- je spada pod koroško regijo. Med avtorji poročil in dopisov so osebe, ki so centralni komisiji posredovale več poročil o umetnostnih delih različnih obdobij, tako pro- fanih kot sakralnih, med njimi Alfons Müllner (1840–1918), Konrad Črnologar (1860–1904), Al- fred Castelliz (1870–1940), Avguštin Stegenšek (1875–1920), Johan Wist (1841–1916), Janez Vurnik mlajši (1849–1911), Arnold Luschin pl. Ebengreuth (1841–1932), Ivan Franke (1841–1927), Michelange- lo baron Zois pl. Edelstein (1874–1945), Henrik Costa (1796–1870), Paul Hauser (1868–1914), Josip Mantuani (1860–1933), Ivan Šubic (1856–1924) in Sigismund grof Attems-Petzenstein (1840–1910). Med avtorji dopisov so prav tako takratni lastniki gradov, osebe, ki pišejo v imenu različnih uradov, institucij in društev, ter osebe, ki jih v arhivskem gradivu srečamo le kot dopisnike v zvezi z enim umetnostnim spomenikom. Primer zadnjega sta dopisa profesorja Milana Pajka (1876–1913), ki se je zavzemal za ohranitev poznogotskih stenskih poslikav srednjeveške kapele na gradu Turjak.64 Dopisa kažeta, da se lastniki gradov niso zmeraj zavedali, da je treba umetnostna dela zavarovati pred propadanjem.65 Kajti da obiskovalci gradu Turjak ne bi videli notranjosti kapele, je, kot po- roča Pajk v dopisu s 5. junija 1912, zanje obveljalo, da so ključi kapele že dlje časa izgubljeni.66 Učen- ci, s katerimi je Pajk obiskal Turjak, so na gradu od zanesljive nepristranske priče izvedeli, da jim kapele ne želijo pokazati, vendar takratnega la- stnika gradu grofa Auersperga, ki ga lahko identi- 64 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. Mi- lan Pajk je bil zgodovinar in geograf, ki je bil leta 1910 imenovan za konservatorja arheološke sekcije central- ne komisije za območja Krško, Ljubljana in Litija ter za mesto Ljubljana (Brückler in Nimeth, Personenlexikon, str. 197). 65 Čeprav je druga polovica 19. stoletja čas, ko so vzcveteli historicistični slogi, kot sta neoromanika in neogotika, je iz navedenih primerov razvidno, da vsem lastnikom gradov vendarle ni bilo osrednjega pomena ohranjanje srednjeveške umetnosti, kot je to bilo centralni komisiji. Velik del »nezanimanja« za ohranitev srednjeveških gra- dov in dvorcev je bil povezan s finančnim vidikom, saj nekateri lastniki grajskih stavb niso imeli dovolj denarja, da bi se lotili obnov in zavarovalnih del na gradovih in dvorcih ali pa denarja preprosto niso želeli porabiti v ta namen. Takšne primere z območja sedanje Avstrije je izpostavil že Theodor Brückler v monografiji o delova- nju centralne komisije, in sicer pomanjkanje denarnih sredstev lastnika za obnovo dvorane renesančnega gra- du Ambras v Innsbrucku na Tirolskem, uničeno stre- ho gradu Štrosburg na Koroškem, ki je lastnik ni želel popraviti, ter za problematiko ruševin gradu Petersberg v Brežah na Koroškem, za katere je takratni lastnik po- skušal dvigniti prodajno ceno tako, da je ob več prilo- žnostih izpostavil, da ima namen porušiti stolp tega gra- du (gl. Brückler, Die Ära Helfert: 1, str. 318–320, 386–388, 391–393). 66 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. 100 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ficiramo kot Lea Josefa Mario Gustava Auersper- ga (1844–1915),67 zaradi tega ni obsojal.68 Veliko bolj problematična je bila za Pajka informacija nekega gospoda s Turjaka in dveh tamkajšnjih profesorjev, ki so trdili, da grof Auersperg v gotski kapeli hrani žganje in ga v njej tudi najverjetne- je kuha.69 Na osnovi te informacije je Pajk cen- tralno komisijo pozval, naj pošlje eno osebo na Turjak, da si ogleda stanje stenskih poslikav ter grofa Auersperga prosi, naj poslikave obvaruje pred propadom.70 Pri tem je Pajk poudaril, da bi financiranje prevzela centralna komisija, saj grof Auersperg nima dovolj finančnih sredstev.71 Pajk je 8. junija 1912 dopisal, da je od Viktorja Steske (1868–1946) prejel podatek, da je grof Auersperg v kapeli ob obisku Josipa Dostala (1872–1954), ki si jo je ogledal tri leta pred Pajkovim poročilom, hranil steklenice vina, vendar so bile stenske po- slikave takrat še ohranjene.72 Poslikave turjaške gotske kapele so v sedanjem stanju delno uniče- ne ob apsidi, saj je bila med drugo svetovno vojno v zgornjem delu porušena,73 prav tako pa je zaradi zamakanja kapele po letu 1943 uničen del posli- kave na ladijskem oboku.74 Gradove so za centralno komisijo dokumenti- rali v obliki poročil o njihovem takratnem stanju, 67 Za več podatkov o Leu Auerspergu gl. Preinfalk, Auer- spergi, str. 474. 68 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. 69 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. 70 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. 71 SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 5. junij 1912/2917. 72 Dostal je sledeč Pajkovemu poročilu želel ob obisku ka- pele fotografirati tudi njene stenske poslikave, vendar to ni bilo mogoče, ker je bila kapela pretemačna (SI AS 1100, š. 2, mapa 17, dokument 8. junij 1912/2917). 73 Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji, 3, str. 195. 74 Sapač, Arhitekturnozgodovinski oris, str. 856–857. ki jim je bila v nekaj primerih dodana risba ali skica. Za določene gradove so bili izdelani tu- di načrti za konserviranje in obnovo, vključno s predračuni stroškov.75 O fotografijah gradov so v poročilih sicer pisali, vendar je ohranjen le manj- ši delež. V INDOK centru iz fonda centralne ko- misije hranijo fotografije le šestih gradov srednje- veškega izvora, ki pa po natančnejšem pregledu ne prinašajo novih spoznanj o njih.76 Kot fotogra- fiji gradu sta zavedena tudi fotografska posnetka delno ohranjenih stenskih poslikav, ki pa niso bi- le v gradu Sele, kot je zapisano v seznamu fotote- ke centralne komisije v INDOK centru, ampak v cerkvi sv. Lovrenca v kraju Željne, ki stoji v občini Kočevje in se je v nemščini imenoval Seele.77 75 Načrti za konservatorske in restavratorske posege so bili spisani za Stari grad v Celju, Pusti grad, grad Žužemberk in grad Tabor v Laškem. 76 Gre za fotografije gradov Sevnica, Bled, Celje, Malega gradu v Kamniku, gradu Tabor v Laškem in Pustega gra- du. Opis fotografij je v prilogi prispevka. 77 INDOK, Fototeka Arhiv CC, Sele-Grad, št. 8752. Stenska poslikava cerkve sv. Lovrenca v kraju Željne ni doku- mentirana zgolj s fotografijami, saj o njej priča tudi za- pis v Izvestjih centralne komisije iz leta 1890, v katerem je zavedeno, da je na stenski poslikavi upodobljen pekel, prav tako pa je natančneje opisano dogajanje. Identi- fikacijo potrjuje tudi del zapisa, v katerem je prepisan napis stenske poslikave, ki je berljiv tudi na fotografiji in se glasi: POTENTES POTENTER TORMENTA PATI- ENTUR 1632 (Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, n. v. 16, 1890, str. 140–141, »Notizen. 75. Seele«). Natančneje je poslikava dokumentirana v več dopisih korespondentov centralni komisiji, ki jih hranijo v Ar- hivu Republike Slovenije (SI AS 1100, š. 14, mapa 263). Iz njih izvemo, da je fotografije centralni komisiji poslal ko- respondent Joseph Leinmüller (1819/20–1898). Leta 1947, ko je cerkev sv. Lovrenca popisoval Marijan Zadnikar, poslikava ni bila več vidna. V svojih zapiskih je Zadnikar zgolj opozoril, da je o obstoju freske pričal Viktor Steska, Stenska poslikava cerkve sv. Lovrenca v kraju Željne (INDOK, Fototeka Arhiv CC, Sele-Grad, št. 8752). 101 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Pri vseh 25 srednjeveških gradovih, ki jih je obravnavala centralna komisija v ohranjenem arhivskem gradivu, se je ta ne glede na stanje, v katerem so v tistem času bili, v teoriji zavzemala za njihovo ohranitev oziroma za zavarovanje ru- ševin. Dejansko stanje pa je bilo nekoliko drugač- no, saj vseh gradov ni bilo mogoče ohraniti. Eden od razlogov za neuspešno ohranitev gradov so bili previsoki stroški, ki bi jih prineslo zavarova- nje manjšega, a pomembnega dela gradu. Težava se je pojavila tudi takrat, ko grad ni imel dovolj arhitekturnih elementov z visoko umetnostno vrednostjo. Pri takšnih umetnostnih spomenikih namreč centralna komisija ni mogla upravičiti porabe denarja za njihovo ohranitev, zaradi če- sar so bili prepuščeni propadu. Takšen primer je zavzemanje centralne komisije za obnovo ruše- vin Pustega gradu v Zgornji Lipnici, ki je že v 16. stoletju pogorel in ga lastniki zatem niso več ob- navljali.78 V poročilu centralni komisiji iz leta 1913 je zapisano, da če lastniki Pustega gradu ne bodo prispevali denarja, centralna komisija ruševin ne bo obnavljala, ker nimajo arhitekturno zanimi- vih detajlov, zaradi katerih bi lahko zagovarjali porabo denarnih sredstev za njihovo obnovo.79 Do danes se je od gradu ohranil le manjši del ce- lotnega kompleksa v obliki razrušenega palacija, delov obzidja z ostanki dveh obrambnih stolpov ter dveh obrambnih jarkov.80 Razlog za neuspeh spomeniškovarstvenih teženj centralne komisije je bila tudi nepriprav- ljenost sodelovanja takratnih lastnikov gradov, ki so videz pomembnih arhitekturnih spomenikov prilagajali svojim potrebam. Takšen primer je rušitev osrednjega stolpa srednjeveškega gradu v Škofji Loki.81 Kljub prizadevanjem centralne ko- misije za njegovo ohranitev so takratne lastnice gradu, škofjeloške uršulinke, dale stolp porušiti z namenom ureditve uršulinskega šolskega in vzgojnega zavoda.82 Kljub prizadevanjem central- ne komisije za ohranitev stolpa so 12. maja 1892 od mestnega občinskega urada dobile dovoljenje za njegovo rušitev, ki je trajala do leta 1894.83 Ker ki je zabeležil isti latinski napis in letnico, kot sta podana v Izvestjih centralne komisije (INDOK, Zapiski Marijana Zadnikarja, Željne, 1947, str. 2). 78 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 377–378. 79 SI AS 1100, š. 16, mapa 305, dokument 277/91/1913. O zgo- dovinskem razvoju arhitekture Pustega gradu: Sapač, Grad Waldenberk, str. 327–352. 80 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 378. 81 Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 147; Lazarini in Sa- pač, Spomeniško varstvo, str. 98–99, podatki o tem pri- dobljeni iz Berichte der k. k. Central-Commission (Verhan- dlungen. 1891, str. 92–93; Verhandlungen. 1892, str. 96). 82 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 98. 83 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 98–99. je centralna komisija želela obvarovati kar največ elementov stolpa, se je osredotočila na renesanč- ne napisne plošče, ki so bile vgrajene v stolp. O njih je centralni komisiji med podiranjem stol- pa leta 1892 poročal Wilhelm Hallada, profesor iz Ljubljane.84 Do danes se je ohranil tudi dopis Katarine Majhnič (1841–1921),85 takratne pred- stojnice škofjeloškega konventa uršulink, ki ga je za centralno komisijo spisala 22. avgusta 1892.86 Izpostavila je napisni kamen, ki je bil vzidan v stolp, predviden za rušitev. Zapisala je, da ima kamen za konvent veliko vrednost, saj uršulinke na gradu niso našle nobenega drugega predmeta, ki bi ga lahko obdržale kot spomin na renesančni stolp.87 Kljub prizadevanjem centralne komisi- je sta bila stolp in s tem impozantna srednjeve- ška oblika gradu kot celote uničena, že leta 1959 pa so se zavedali izgube, ko je v prostorih gradu pričel delovati Loški muzej in je grad izgubil na- membnost, za katero je bil konec 19. stoletja pre- delan.88 Tako tudi danes podobo gradu zaznamu- je odsotnost stolpa. V arhivskem gradivu centralne komisije je ohranjen tudi zapis o nesodelovanju takratnih grajskih lastnikov pri poskusih ohranitve gra- dov. Takšen primer je dopis Henrika Coste, ki se je zavzemal za ohranitev srednjeveškega gradu Ortnek.89 Grad je bil v drugi polovici 19. stoletja v lasti družine Kosler, ki pa naj bi ga, sledeč za- pisu, ki ga je leta 1858 centralni komisiji posredo- val Costa, zapustila že pred nekaj leti.90 Costa je centralni komisiji predlagal, naj gospod Kosler na morebitno prošnjo centralne komisije ali ka- terega drugega višjega urada grad preda.91 Tako bi lahko grad po Costovi navedbi uporabili v javni namen in ga ohranili kot srednjeveško deželno posebnost, vendar bi morali s pridobitvijo gradu pohiteti, preden bi pričel propadati.92 Do predaje 84 SI AS 1100, š. 3, mapa 27. 85 Datuma rojstva in smrti sta zapisana Glasilo K.S.K. jedno- te, 7, 24. 8. 1921, št. 34, s. p., »M. Katarina Majhnič«. 86 SI AS 1100, š. 3, mapa 27, dokument 1210/1892. 87 SI AS 1100, š. 3, mapa 27, dokument 1210/1892. 88 Lazarini in Sapač, Spomeniško varstvo, str. 99. 89 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 40, dokument 12/1858. 90 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 40, dokument 12/1858. Ivan Jakič (Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 231) je navedel, da so Koslerji grad zapustili šele leta 1884. 91 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 40, dokument 12/1858. 92 »Da somit demselben [Herrn Kosler; pripis Nike Duh] nichts / daran [Schloss Ortnegg; pripis Nike Duh] liegt, so dürf- te er / sich auf eine allfällige Auf / forderung der hochlöbl. k. k. / Central Comission oder einer / anderen hohen Behörde ge / neigt finden lassen, es un / entgeldlich abzutreten, und / könnte das Selbe dann zu ir / gend einem öffentlichen Zwecke / benützt und sogestaltig eine mit / telalterliche Landesmerkwür / digkeit erhalten werden, doch / müsste die Aquisition bald 102 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije gradu kljub Costovemu dopisu ni prišlo, saj je le- ta 1884 Janez Kosler III. (1819–1898) pričel z njego- vim sistematičnim podiranjem.93 Od gradu Ort- nek je danes ohranjena zgolj manjša razvalina. Do danes se je tako zaradi najrazličnejših de- javnikov izmed okoli 900 grajskih stavb na Slo- venskem v celoti ohranilo le malo objektov.94 V arhivskem gradivu centralne komisije so dopisi in risbe gradu Boštanj (nem. Weissenstein) na Do- lenjskem, ki je bil še v drugi polovici 19. stoletja dobro ohranjen, septembra 1943 pa požgan, zara- di česar se je spremenil v razvalino.95 O njegovi prvotni podobi pričajo štiri risbe Konrada Črno- logarja, na katerih je upodobil pogled na grad z južne strani in narisal tloris gradu.96 Črnologar je leta 1902 centralni komisiji poslal tudi prispevek o gradu Boštanj, vendar ni bil nikoli objavljen.97 Črnologar je poročilo o gradu napisal, ker ga je tja napotila centralna komisija, hkrati pa je moral preveriti, ali na gradu hranijo morda zbirke, ki bi morale biti popisane v Handbuch der Kunstpflege.98 Obstajati so morale tudi fotografije gradu, saj je o njih v dopisu s 16. septembra 1910 poročal ko- respondent centralne komisije Wilhelm baron Lazarini.99 Čeprav fotografije zaenkrat niso bile najdene, vemo, kaj je bilo vidno na 13 posnetkih gradu, poslanih centralni komisiji, saj so se na dopisu ohranili opisi posameznih fotografij.100 er / folgen, ehe das Gebäude Scha / den zu nehmen begint« (ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 40, dokument 12/1858). V prevodu se stavek glasi: »Ker taisti [gospod Kosler; pripis Nike Duh] zanj nima interesa [za grad Ort- nek; pripis Nike Duh], bi bil morda na morebiten poziv visoko častitljive c. kr. centralne komisije ali katerega drugega visokega upravnega organa pripravljen grad brezplačno odstopiti, nakar bi ga lahko uporabili za javni namen ter bi na ta način ohranili srednjeveško deželno posebnost, vendar bi morala pridobitev slediti kmalu, preden bi ta začel trpeti škodo.« 93 Sapač, Gradovi na Ribniškem, str. 94–95. 94 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 5. 95 Ferenc, Dies irae, str. 291–293; Sapač, Arhitekturnozgo- dovinski oris, str. 852, op. 736; V besedilih Ivana Jakiča in Ivana Stoparja je kot leto požiga navedena napačna letnica 1944 (Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 64; Stopar, Grajske stavbe 15, str. 12). 96 Gl. INDOK, Fototeka serije Arhiv CC, 545; Črnologarjev naris dvorca Boštanj je bil objavljen v zbirki Grajske stavbe (Stopar, Grajske stavbe 15, str. 15). 97 Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 203–204. 98 SI AS 1100, š. 16, mapa 309, dokument 1688/1901. 99 SI AS 1100, š. 16, mapa 309, dokument 4571/1910. Wilhelm Lazarini je v Gradcu opravljal delo podsekretarja (Statt- haltereisekretär), leta 1910 pa je bil imenovan za kore- spondenta centralne komisije. Zasluge ima na področju organiziranja arhiviranja (Brückler in Nimeth, Personen- lexikon, str. 153). 100 SI AS 1100, š. 16, mapa 309, dokument 4571/1910. Fotogra- fije so opisane v 13 točkah. Na večini je bila, sledeč opi- som, vidna zunanjščina gradu, medtem ko se pod dvema točkama omenja tudi stebriščni hodnik. Čeprav je večje število gradov, ki so bili doku- mentirani v času centralne komisije, danes ohra- njenih zgolj kot ruševina, se moramo zavedati, da so bili številni v takšnem stanju že v drugi polovi- ci 19. stoletja. Takšen primer je Mali grad pri Pla- nini na Notranjskem, ki je propadel že v 18. stole- tju. Edini sestavni del gradu, ki je v 19. stoletju še kazal na to, da je v preteklosti na tem mestu stal grad, je še danes ohranjen tako imenovani Rav- barjev stolp. Glede na poročila centralne komisi- je je bil v 19. stoletju nekaj časa brez strehe.101 Prav tako za centralno komisijo je leta 1907 Attems, najverjetneje Sigismund Attems (1840–1910), napisal dopis, v katerem je opozoril, da je treba takratnega lastnika stolpa Huga Windischgrätza obvestiti, da je na stolpu nekdanjega gradu Plani- na odpadel del gotskega okenskega okvirja, ki bi ga takrat morda našli v grmičevju pod stolpom.102 V arhivskem gradivu so se ohranili dopisi, ki se navezujejo na grad in njegovega lastnika. Ta je kljub temu, da je bil grad v izjemno slabem sta- nju, v njem še zmeraj prebival. Zavzemal se je za ohranitev gradu in si zato dopisoval s centralno komisijo. Gre za ostanke gradu Vuzenica oziroma Saldenhofen na današnjem Koroškem in lastnika gradu, slovenskega slikarja Oskarja pl. Pistorja (1865–1928).103 Že leta 1909 je bilo v Izvestjih cen- tralne komisije objavljeno, da so na gradu Vuzenica pričeli z zavarovalnimi deli, da se ne bi deli gra- du, ki jim je grozil propad, sesuli.104 Z namenom zavarovanja preostalih delov gradu je o njem 21. julija 1909 poročal Avguštin Stegenšek, ki je v do- pisu centralni komisiji zapisal, kaj je od gradu še ohranjenega, spisal načrt za njegovo zavarovanje in dodal več skic, ki jih danes hranijo v INDOK centru.105 Okoli štiri mesece po Stegenškovem po- ročilu je 13. decembra 1909 centralna komisija od 101 O tem centralni komisiji med drugim poroča član His- toričnega društva za Kranjsko Leopold Martin Krainz v dopisu z dne 13. novembra 1862: »Im Markte Planina in InnerKrain befindet sich eine alte / Burgruine benamset Kleinhausl /: Maligrad :/. Von dieser / Ruine ist noch der runde massiv gebaute Schlossthurm er / halten, welcher in seiner obersten Höhe ohne Dach immer / mehr dem Verfalle droht« (SI AS 1100, š. 7, mapa 113, dokument 134/1862). V prevodu se besedilo glasi: »Na trgu Planina v Notranji Kranjski je stara ruševina gradu Kleinhausl /: Maligrad :/. Od te ruševine je še ohranjen okrogel masivno grajeni grajski stolp, ki je v svoji najvišji višini brez strehe in mu grozi propad.« 102 SI AS 1100, š. 7, mapa 113, dokument 214/1907. 103 Okoli leta 1906 je Oskar pl. Pistor narisal ohranjen del gradu, v katerem je živel (Gl. Museums.si, http://muse- ums.si/sl-si/Domov/Zbirke/Predmet?id=493608 (5. 8. 2024)). 104 Mitteilungen der k. k. Zentralkommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, 3. se- rija, 8, 1909, str. 466–467, »Tätigkeitsbericht. Steiermark«. 105 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 3530/1909. 103 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Pistorja prejela krajše sporočilo, v katerem se je opravičil, da ni odgovoril na dopis centralne ko- misije z dne 4. septembra.106 Zaradi dotrajanosti stavbe se je, kot izvemo iz Pistorjevega poročila z 18. junija 1910, okoli pol petih zjutraj zrušil ne- naseljeni stranski trakt gradu, ki je porušil tudi kletni obok.107 Streha je pri tem visela še na enem delu stene in tako ogrožala del gradu, v katerem je takrat živel Pistor.108 Centralni komisiji je spo- ročil, naj za gradbena dela kontaktira mestnega stavbnega mojstra »Ubalda Nanimbenija« iz Ma- ribora, pri katerem gre z veliko verjetnostjo za Ubalda Nassimbenija (1872–po 1942),109 ki je oce- nil, da bo za obnovo porušenega trakta potrebnih 2000 kron.110 Zadnje do sedaj najdeno poročilo o gradu Vuzenica je napisal Pistor, ki je centralni komisiji sporočil, da je pričel z restavratorskimi deli, ter navedel, kaj je že na gradu popravil in koliko denarja bi potreboval za nadaljnje delo.111 106 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 5814/1909. 107 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 3032/1910. 108 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 3032/1910. 109 Curk, Mariborsko gradbeništvo, str. 313. Letnica Nassim- benijeve smrti v Curkovem prispevku ni navedena, zara- di česar je kot čas njegove smrti v tem prispevku navede- no po letu 1942, saj je v Curkovem prispevku zapisano, da je do tega leta Nassimbeni še bil dejaven. Za opozorilo na Curkov prispevek se najlepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igorju Sapaču. 110 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 3032/1910. 111 BDA, fond Slowenien, š. 2, dokument 3853/1910. Do danes se je od gradu Vuzenica ohranila le raz- valina zunanjega vhodnega stolpa, skozi katerega je bil grajski kompleks dostopen od 16. stoletja.112 V arhivskem gradivu centralne komisije so v določenih primerih obravnavani tudi mlajši ele- menti gradov. Takšen primer je poročilo kore- spondenta centralne komisije Michelangela ba- rona Zoisa pl. Edelsteina (1874–1945),113 v katerem piše o baročnih poslikavah in štukaturah dvorca Katzenstein.114 V enostranskem poročilu iz leta 1916 je Zois zapisal, da so štukature na stopnišču gra- du najlepše, ki jih je do sedaj videl na Kranjskem. Datiral jih je v čas okoli leta 1650, medtem ko je 112 Na prilogi, ki je bila poslana centralni komisiji, je iz pri- pisov na tlorisu takratnih razvalin gradu Vuzenica razvi- dno, da gre pri danes ohranjenih razvalinah za nekdanji vhod v grajski kompleks (Einfahrt) in prostor, v katerem je bil paznik oziroma vratar (Torwächter). Iz tlorisa je raz- vidno, da je bil v začetku 20. stoletja ob severozahodnem delu danes še obstoječega dela gradu ohranjen še en prostor, ki ga danes ni več (INDOK, Fototeka Arhiv CC, Vuzenica – Ruševine gradu Saldenhofen, 608/1). 113 Njegovo delovanje na področju spomeniškega varstva je opisano v Brückler in Nimeth, Personenlexikon, str. 307– 308. 114 V popisu arhivskega gradiva fonda centralne komisije v dokumentu v mapi št. 299 ne gre za opis poslikav in štu- katur gradu Kamen pri Begunjah, temveč gradu Katzen- stein v Begunjah. To je razvidno iz arhivskega gradiva, ki ima naslov Begunje, kaznilnica (Vigaun, Strafanstalt). Za opozorilo se najlepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igorju Sa- paču (Gl. Pivk, Arhivski inventar, str. 58). Grad Vuzenica na bakrorezu iz dela Georga Matthäusa Vischerja Topographia ducatus Stiriae (ok. 1681), št. 303 (dLib). 104 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije stenske poslikave datiral okoli leta 1680 in jih pri- pisal kranjskemu slikarju Almanachu.115 V dopisu je poudaril, da priporoča restavriranje oziroma očiščenje poslikav in da naj v ta namen kontakti- rajo ministrstvo za pravosodje ter mu priporočijo Viertelbergerja,116 pri katerem gre z veliko verjet- nostjo za restavratorja Hansa Viertelbergerja (1861–1933). Ob tem si moramo zastaviti vprašanje, zakaj je bilo izmed vseh grajskih stavb dokumentira- nih ravno teh 25 srednjeveških gradov in dvorcev. Ob natančnejšem pregledu arhivskega gradiva se je izkazalo, da so bili dokumentirani gradovi in dvorci srednjeveškega izvora, ki so bili ali močno poškodovani ali pa so bili do te mere ohranjeni, da je želela centralna komisija preprečiti, da bi prišlo do uničenja delov gradov, ki so imeli srednjeveške oblike. Kot najpomembnejši razlog za izbor teh gradov je mogoče izpostaviti dejstvo, da je bil v vseh primerih ogrožen njihov obstoj. Korespon- denti in konservatorji, ki so gradove dokumentira- li v dopisih centralni komisiji, so to naredili ali iz lastnih vzgibov, ker so bili zaradi drugih obvezno- sti v tistih krajih, ali pa jih je tja napotila centralna komisija, kot v primeru Konrada Črnologarja, ki je na njeno pobudo poročal o gradu Boštanj. 115 »Am Stiegenhause, dem ganzen der ersten Stocke / sehr schöne, schwere, strenge Stukkos, die schönsten, die / ich bis jetzt in Krain sah, gut erhalten, um 1650 herum. […] Die alten Fresken dürften um 1680 sein, und von / Almanach herruhren […]« (SI AS 1100, š. 15, mapa 299, dokument 857/1916). V prevodu se zapis glasi: »Na stopnišču, na celem prvega nadstropja zelo lepe, težke, stroge štukature, najlepše, ki sem jih do sedaj videl na Kranjskem, dobro ohranjene, okoli 1650. […] Stare freske bi lahko bile iz okoli 1680 in izvirajo od Almanacha […].« 116 »Empfele wegen der Restaurierung, bzw. Reinigung der / Fresken dem Justiz minist. zu schreiben, und Viertelberger / zu emfehlen« (SI AS 1100, š. 15, mapa 299, dokument 857/1916). V prevodu se stavek glasi: »Priporočam, da za restavriranje oziroma čiščenje fresk pišete ministrstvu za pravosodje in priporočite Viertelbergerja.« Predstavljeni primeri gradiva centralne komi- sije za gradove na Slovenskem kažejo, da lahko s pomočjo gradiva iz 19. stoletja izvemo marsikate- ro podrobnost o gradovih srednjeveškega izvora. Izmed najdenih podatkov pa ima največji pomen poročilo sodelavca centralne komisije, v katerem je zabeležen obstoj poslikav v notranjščini gradu Kolovrat. PRIMER DOKUMENTIRANJA: PISNI VIR KOT DOKAZ O OBSTOJU NEKDANJIH POSLIKAV NOTRANJŠČINE GRADU KOLOVRAT Grad Kolovrat, zapisano tudi Kollowrat ali Ko- lobrat, prav tako imenovan Pirkovičev grad, stoji na griču v istoimenskem naselju Kolovrat v ob- čini Zagorje ob Savi v Zasavski regiji. Občasno se pojavi tudi poimenovanje Spodnji Kolovrat, ki se je pričelo uporabljati po izgradnji višje ležeče bli- žnje graščine Zgornji Kolovrat.117 Poimenovanje Kolovrat naj bi grad, sledeč zapisu Janeza Vaj- karda Valvasorja v Slavi vojvodine Kranjske, dobil zaradi zunanjščine, ki naj bi spominjala na kolo- vrat.118 Grad kljub svoji velikosti ni preveč vpad- ljiv, saj pogled nanj zakrivajo visoka drevesa.119 Obdan je z obrambnim jarkom, ki je vrezan v živo skalo.120 Lokalna cesta, ob kateri stoji, je imela v preteklosti vlogo pomembne cestne prometnice, preko katere je bilo mogoče iz štajerskega zaledja priti do pristanišč ob reki Savi.121 117 Orožen, Zgodovina Zagorja, str. 18–19. 118 »Das Schloss sihet gleichsam einem Spinnrade gleich; hat auch davon seinen Namen Kolovrat empfangen : welches/ auf Teutsch / ein Spinnrad bedeutet« (Valvasor, Die Ehre XI, str. 311). V prevodu se besedilo glasi: »Grad je videti enako kot kolovrat; od tega je prejel tudi svoje ime Kolovrat, ki v nemščini pomeni kolovrat.« 119 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 120 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 121 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. Ruševine gradu Vuzenica (vir: Gradovi Slovenije, https://gradovislovenije.si/project/ grad-vuzenica/ (6. 11. 2024)). 105 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Gradu Kolovrat še ni bila posvečena nobena samostojna raziskava. Kljub temu so o njegovih lastnikih in njegovi arhitekturi v sklopu pre- glednih del pisali določeni raziskovalci. Prve za- pise o gradu, na katerih temeljijo mlajša besedila, najdemo v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, kjer je navedena natančna lokacija gradu in opi- sana njegova okolica, v večji meri pa se je Valva- sor posvetil lastnikom gradu.122 Čeprav Valvasor ni vključil arhitekturnega opisa zunanjščine 122 Valvasor, Die Ehre XI, str. 311–312. gradu, si lahko njegovo nekdanjo obliko pred- stavljamo s pomočjo bakroreza Andreasa Trosta (1643–1708).123 Gre za najbolj poznano upodobi- tev gradu Kolovrat, ki kaže grad s severovzhodne strani. Ta bakrorez je bil objavljen že leta 1679 v Valvasorjevem delu Topographia Ducatus Carnio- liae Modernae kot reprodukcija s številko 115 in znova uporabljen deset let kasneje v Slavi vojvodi- ne Kranjske.124 Raziskovalci so se, tako kot Valvasor, povečini posvečali tematiki grajskih lastnikov, o 123 Valvasor, Die Ehre XI, str. 312. 124 Valvasor, Topographia Ducatus, št. 115. Grad Kolovrat na bakrorezu iz dela Janeza Vajkarda Valvasorja Topographia Ducatus Carnioliae Modernae (1679), št. 115 (dLib). Grad Kolovrat (vir: Gradovi Slovenije, https://gradovislovenije.si/project/ grad-kolovrat/ (6. 11. 2024)). 106 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije katerih beremo pri Janku Orožnu, ki je povze- mal po Valvasorjevih zapisih,125 pri Majdi Smole, ki je podatke pridobila iz arhivskega gradiva, ki ga hranijo v Arhivu Republike Slovenije,126 ter v besedilih Dušana Kosa,127 Ivana Jakiča in Ivana Stoparja.128 Od naštetih je o gradu Kolovrat največ pisal Ivan Stopar, ki se ni posvetil zgolj pregledu njegovih lastnikov, ampak tudi prvim omembam gradu v listinah ter njegovi arhitekturni zasnovi in obnovam.129 Grad Kolovrat se prvič posredno omenja leta 1256 v imenu Gebeharda s Kolovrata, torej Gebe- hardo de Cholobart, pri katerem gre za spanheim- skega ministeriala Geberharda.130 Ker je imel Ge- berhard pred letom 1256 še posest na ozemlju An- deških, in sicer zahodno od Kamnika, je Dušan Kos izpostavil možnost, da so grad Kolovrat sprva imeli v lasti andeški ministeriali.131 Šele po letu 1270 so lastniki gradu postali spanheimski mini- steriali, saj je v tem času Herman s Kolovrata pri- segel zvestobo bratu umrlega Ulrika Spanheim- skega, koroškemu vojvodi Filipu.132 V 15. stoletju se grad v listinah omenja tudi neposredno, in sicer okoli leta 1400 kot Kolabreth, die vesten, ter dvakrat leta 1444 kot Kolobrath, vest in Kolobrat, haws, dorff, vest.133 Grad je bil v lasti gospodov Kolovratskih, ki pa so kaj hitro izumrli, saj je leta 1326 na njem omenjen Greif Kolenc, le nekaj desetletij zatem, natančneje, leta 1359, pa se kot njegova lastnica omenja Pendit Greyffen.134 V drugi polovici 14. stoletja je grad postal last deželnih knezov, ki so ga od takrat naprej zastavljali.135 Naslednji lastnik gradu je bila rodbina Raumschüssel,136 natančne- je, Baltazar Raumschüssel, ki ga Valvasor navede 125 Orožen, Zgodovina Zagorja, str. 18–21. 126 Smole, Graščine, str. 228. 127 Kos, Med gradom in mestom, str. 25. 128 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 162–163; Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87–94. Grad Kolovrat se omenja tudi v Kra- jevnem leksikonu Slovenije, pri čemer je zgolj izpostavlje- no, da je nekoč pripadal kolovraškim grofom in kasneje rodbini Raumschüssel ter da so bile v času nastanka be- sedila od gradu ohranjene le še razvaline z 10 m visoko steno (gl. Šifrer, Kolovrat, str. 455). Na arhivsko gradivo, v katerem se omenja grad Kolovrat, sta opozorila že Mil- ko Kos (Kos, Gradivo: 1, str. 264) in August von Jaksch (Jaksch, Monumenta, str. 486, št. 2619). 129 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87–94. 130 Jaksch, Monumenta, str. 486, št. 2619; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 162; Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 440–441. 131 Kos, Med gradom in mestom, str. 25. 132 Kos, Med gradom in mestom, str. 25; Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 133 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 134 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 135 O lastnikih gradu Kolovrat prim. besedilo Dušana Kosa (Kos, Med gradom in mestom, str. 25). 136 Valvasor, Die Ehre XI, str. 311; Šifrer, Kolovrat, str. 455; Sto- par, Grajske stavbe 10, str. 87. kot lastnika gradu leta 1596.137 Glede na ohranje- ne vire je Maternus Raumschüssel grad leta 1660 prodal Adamu Dinzlu.138 Ime Pirkovičev grad je dobil po lastnikih Pirkovičih, med katerimi je kot prvi lastnik v knjigi deželne deske naveden Franc Ksaver Pirkovič, ki je umrl leta 1770.139 V lasti Pirkovičev je grad ostal skoraj dvesto let, do leta 1969.140 V njihovi lasti je bil torej tudi v času potresa leta 1895, zaradi katerega je bil dodatno poškodovan in se je posledično spremenil v raz- valino.141 V sedemdesetih letih 20. stoletja ga je kupila družina Mal iz Ljubljane,142 ki ga je obno- vila in ga ima v lasti še danes.143 Prvotni grad, če sledimo njegovi prvi posre- dni omembi v arhivskih virih, je moral stati že sredi 13. stoletja.144 Kdo ga je dal postaviti, ostaja neznanka, saj še ni bilo najdenega arhivskega gradiva, v katerem bi bili izpričani njegovi gra- ditelji oziroma naročniki. S Trostove grafike je razvidno stanje gradu v drugi polovici 17. stole- tja, ki se nekoliko razlikuje od sedanjega. Grad je namreč imel ob vhodu s cinami zaključeno ob- zidje, ki je obdajalo manjše dvorišče.145 Ker je to obzidje zdaj v glavnem podrto, je ključasti tloris glavnega dela gradu veliko bolj izrazit.146 Z iste upodobitve je mogoče razbrati, da je imel grad na fasadah konzolne pomole,147 na zidu ob glavnem 137 Valvasor, Die Ehre XI, str. 312; Smole, Graščine, str. 228. 138 Valvasor, Die Ehre XI, str. 312; Smole, Graščine, str. 228; Stopar, Grajske stavbe 10, str. 88. Prodaja gradu omenjena tudi pri Golec, Valvasor, str. 115. Isti Maternus, lastnik gra- du Šenek, se omenja tudi na plošči iz peščenjaka, najde- ni v ruševinah ob obnovitvenih delih na gradu Kolovrat (Stopar, Grajske stavbe 10, str. 92). Za podatke o lastnikih gradu, članih družine Raumschüssel, med letoma 1596 in 1660 gl. Smole, Graščine, str. 228. 139 Podatki po arhivskem gradivu povzeti pri Smole, Grašči- ne, str. 228. 140 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 88. Za lastnike gradu med letoma 1770 in 1896 gl. Smole, Graščine, str. 228. 141 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 87. 142 Podkrižnik, Kolovrat, str. 10. 143 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 88; Podatek, da je grad še zmeraj v lasti družine Mal, je zapisan na spletni strani visitzagorje.si, https://www.visitzagorje.si/objava/577702 (5. 8. 2024). O rekonstrukciji gradu s strani družine Mal gl. prispevek Mimi Podkrižnik (Podkrižnik, Kolovrat, str. 10). 144 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 162; Stopar, Grajske stavbe 10, str. 90. 145 Za informacijo se najlepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igor- ju Sapaču. V relevantni literaturi so do sedaj domneva- li, da je grad imel nekoč pohodni altan (Stopar, Grajske stavbe 10, str. 89). 146 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 89. 147 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 162–163. Ivan Jakič je za po- mole zapisal, da so imeli izlivnice za smolo, medtem ko je po mnenju Igorja Sapača verjetnejše, da sta bila dva pomola sanitarna, tretji, nekoliko večji, ki je poudarjal vhodno os gradu, pa je bil reprezentativen. 107 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije vhodu pa ključaste strelnice in cine s prsobrani.148 V sedanji obliki ima grad samo manjše število av- tentičnih kamnoseško izdelanih stavbnih členov iz gotike in renesanse,149 saj je bila večina v času ponovne izgradnje gradu v 20. stoletju prenese- na od drugod.150 Ivan Stopar je izpostavil okenske okvirje, renesančno biforo na vzhodni strani gra- du in gotski portal s posnetimi robovi kot arhi- tekturne elemente, ki niso del prvotnega gradu Kolovrat.151 Po Ivanu Stoparju sta originalni le dve ozki pokončni svetlobni lini na zunanjščini klet- ne etaže gradu,152 medtem ko Igor Sapač dopušča možnost, da so avtentična tudi štiri renesančno oblikovana okna na zahodni fasadi.153 Ob pregledu dokumentov, ki jih hranijo v fon- du centralne komisije, se je izkazalo, da je v njih zabeležen obstoj stenskih poslikav v notranjosti gradu Kolovrat, ki danes ne obstajajo več. V po- pisu gradiva centralne komisije Olge Pivk je sicer zavedeno, da so v arhivskem gradivu podatki o ostankih fresk, vendar ni opozorjeno, da teh po- slikav v relevantni literaturi do sedaj niso ome- njali.154 Glede na arhivsko gradivo so bile poslika- ve odkrite naključno, potem ko je leta 1895 potres razmajal stene gradu in je ta posledično postal ruševina.155 Kot posledica potresa so bile ruševine izpostavljene naravnim dejavnikom. Tako je dež, ki je padal po notranjih stenah, spral sekundar- ne beleže, ki so prekrivali poslikavo.156 Ta ni bila dolgo vidna, o čemer pričajo datumi zapisov na poročilih o gradu Kolovrat. Prvo poročilo, nas- lovljeno na centralno komisijo, je delo inženirja Heinricha Hohna (1858/1859–1911),157 ki je grad Ko- 148 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 163. 149 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 90. 150 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 90–92. 151 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 90. 152 Stopar, Grajske stavbe 10, str. 90–92. 153 Za podatek se najlepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igorju Sapaču. 154 O vsebini arhivskega gradiva v mapi 121 fonda centralne komisije je v arhivskem inventarju Olge Pivk zapisano: »Opis stanja gradu Kolovrat, skica notranjosti gradu / os- tanki fresk / stroški ogleda/« (Gl. Pivk, Arhivski inventar, str. 26). 155 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 156 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 157 Inženir Heinrich Hohn je z veliko verjetnostjo istoimen- ska oseba, ki je sledeč zapisom v sočasnem časopisju umrla 31. 8. 1911 v Mariboru (Österreichische Zeitschrift für Vermessungswesen, 9, 1. 10. 1911, št. 10, str. 336, »Ge- storben«). V leksikonu oseb avstrijskega spomeniškega varstva (Brückler in Nimeth, Personenlexikon) se Hohn ne omenja. Zapuščinsko zadevo osebe z imenom Hein- rich Hohn, ki je umrla leta 1911, hranijo v mariborskem Pokrajinskem arhivu v arhivskem gradivu Okrajnega sodišča Maribor. Gre za osebo, ki je bila po izobrazbi diplomirani inženir in cesarsko-kraljevi višji geometer. Ob smrti je Hohn štel 52 let, zaradi česar sta kot letnici rojstva možni 1858 in 1859 (PAM, Hohn Heinrich [Maribor] lovrat obiskal ob priložnosti nekega poslovnega potovanja v občini Zagorje. V drugem nadstro- pju gradu je naletel na ostanke stenskih poslikav, na katerih je bila še rahlo vidna barva.158 Tako je Hohn opisal takrat vidne dele poslikav v poro- čilu z 24. junija 1897: »Poslikava kaže na severni steni obleke vitezov in 'najemniških vojakov',159 ki so povečini oboroženi, najverjetneje 'roparski pohod';160 na zahodni steni je slika štirih oseb, ki si čez mizo podajajo roke, vmes z eno besedo v čr- nih in rdečih gotskih črkah. Druga slika prikazu- je dvoboj. Južna stena kaže lov na merjasca s psi in lovca, ki nosi 'svinjsko pero'.161 Četrta stena pa kaže turnir. Pod njim so naslikane zavese z vrvi- cami in resicami, na katerih so naslikani tulipani in lilije. Strop je bil prav tako raznobarven, kar je mogoče razbrati iz zrušenih stranic. V jugozaho- dnem kotu je okenska niša z vgraviranimi bese- dami: Na tej steni … naprej je neberljivo. Na isti strani je na zunanjščini v zidu zazidana tabla, ki je zelo težko dosegljiva. Figure so v kostumih 14. in 15. stoletja.«162 Iz zapisa izvemo, da so bile v drugem nadstro- pju gradu poslikane vse štiri stene ene izmed sob, medtem ko so na poslikavo stropa le še nakazo- vali drobci barve na stranskih stenah.163 Hohn je zapisal, da so stenske poslikave zelo tipične, in – zapuščinska zadeva A V 419/11, Okrajno sodišče Maribor, 1911). Zaradi omembe inženirskega poklica in sovpadajo- če letnice smrti je v arhivskem gradivu omenjeni Hohn zelo verjetno ista oseba kot Hohn, ki je pisal centralni komisiji. 158 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 159 V izvirniku zapisana beseda Söldner. 160 V izvirniku zapisana beseda Raubzug. Zaradi slabe ohra- njenosti poslikave ob nastanku tega opisa je možno, da je pri naslikanem šlo za kak drug motiv, morda za oble- ganje. 161 V izvirniku zapisan izraz Saufeder. Gre za težko lovsko sulico, namenjeno lovu na divje prašiče. 162 Transkripcija nemškega izvirnika: »die Malerei selbst stellt / auf der Nordwand Ritter = und Söld. / ner trachten dar, sämmtliche bewaffnet / u. wahrscheinlich einen Raubzug / darstellend, an der Westwand / befinden sich ein Bild 4 Per- sonen / über einem Tisch sich die Hände / reichend, mit ei- nem Worte in / schwarzen u. rothen gothischen / Buchstaben dazwischen. Ferners / ein zweites Bild einen Zwei- / Kampf darstellend. die Südwand / zeigt eine Saujagd mit Hunden / u. einen eine Saufeder führenden / Jäger. die Vierte Wand zeigt / aber ein Tournier. Unter halb / diesem sind Vorhänge mit Schnü / ren u. Quasten gemalt worauf / sich Tulpen u. Lili- en gemalt be / finden. die Decke war ebenfalls / buntfärbig, was man aus den / eingestürzten Seiten noch ersehen / kann. An der sudwestlichen Ecke / befinden sich in einer Fenster. / nische die Worte eingraviert: / Es ist an dieser Wand …. das / Weitere ist unleserlich. An derselben / Seite auserhalb be- findet sich in der / Mauer auch eine Tafel eingemau / ert, die sehr schwer erreichbar ist. / Sämmtliche Figuren sind in / den Costümen des XIV. oder XV. Jahr / hunderts gehalten« (SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897). 163 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 108 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ker jim je grozilo nadaljnje uničenje, je poudaril, da se mora te fotografirati.164 Grad je v času Hoh- novega obiska moral biti še do te mere ohranjen, da je lahko ta zarisal razporeditev sob, ki je doda- na poročilu, ter po stopnicah varno odšel v drugo nadstropje, kjer so bile poslikave.165 Na tlorisih posameznih nadstropij je za drugo nadstropje ob največji sobi, ki je bila na vzhodni strani gradu, Hohn pripisal »stenske poslikave« (Wandmalerei- en) in s tem označil njihovo lokacijo v gradu.166 Iz Hohnovega opisa izvemo, da je bil na vzhodni 164 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 165 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 166 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. Hohn je v poročilo vključil tlorise pritličja in obeh nadstropij gra- du. V pritličju, ki je na skici označeno s pripisom Par- terre, so zahodno od osrednjega stopnišča vrisani manjši prostori, pri katerih gre za kleti. Velik prostor, ki je bil desno od stopnišča, je označen zgolj kot soba. V prvem in drugem nadstropju gradu je bila prav tako na vzhodni strani po ena velika soba. V drugem nadstropju je bila ob zahodni steni stopnišča tudi kuhinja. Glede na tlorise je grad imel štiri erkerje, po enega v pritličju in prvem nadstropju ter dva v drugem nadstropju. steni, na kateri so tudi vrata, naslikan turnir, ki so ga na spodnjem delu stene dopolnjevale naslika- ne zavese. Na nasprotni strani je lahko obiskova- lec gradu uzrl upodobitev dvoboja in štirih oseb, ki si čez mizo podajajo roke. Viteška tematika se je odražala tudi na severni steni, na kateri je bil naslikan vojni pohod. Na preostali, južni steni je bil prizor lova na merjasca.167 Sicer ni nikjer zapisano, iz katerega obdobja izhajajo stenske poslikave gradu Kolovrat, vendar lahko sledeč Hohnovemu poročilu na osnovi mo- tivov, vključenosti gotske pisave in oblačil figur, ki po Hohnovi navedbi izvirajo iz 14. in 15. stole- tja, sklepamo, da bi lahko bile gotskega ali rene- sančnega izvora. V slovenskem prostoru se je ohranila le pe- ščica srednjeveških in renesančnih poslikav no- tranjščin gradov z vključenimi figurami. Takšna poslikava, datirana v zadnjo tretjino 17. stoletja,168 je na Primorskem v dvorcu Vipolže in kljub raz- meroma poznemu nastanku še zmeraj kaže re- nesančne oblike. Sestoji iz naslikane mestne ve- dute, pred katero je v prvem planu naslikana ba- lustrada. Čeprav so na poslikavi v Vipolžah figure manjšega formata, z opisom poslikav na gradu Kolovrat ne kaže podobnosti. Nekdanji poslikavi 167 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897. 168 Sapač, Grajske stavbe 23, str. 331. Priloga k dopisu inženirja Heinricha Hohna, tloris pritličja, prvega in drugega nadstropja gradu Kolovrat (SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897). Zadnja stran dopisa inženirja Heinricha Hohna o gradu Kolovrat (SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1164/1897). 109 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije na gradu Kolovrat je nekoliko bližja renesančna poslikava gradu Rajhenburg v Brestanici, datira- na okoli leta 1530.169 Osebe so naslikane v sočas- nih oblekah, dodani so napisi, ki pa so za razliko od poslikav na gradu Kolovrat pisani v latinici, ne gotici. Prav tako iz 16. stoletja izvirajo danes de- loma ohranjene poslikave dvorca Gracarjev turn v eni od dveh soban v drugem nadstropju osre- dnjega stolpa.170 Naslikani so bili biblijski prizo- ri sodnika Samsona, prizor Herakleja v boju z levom, upodobitev prizora iz življenja pesnika Vergila in prizor z dvema godcema.171 V sedanjem stanju so vidni samo še nekateri naslikani prizori. Opisu poslikav gradu Kolovrat je skupen napis v gotski minuskuli, ki pojasnjuje prizor, v katerem Dalila Samsonu odreže lase.172 V 16. stoletju so bile naslikane danes le delno ohranjene rene- sančne poslikave gradu Otočec, na katerih so bile upodobljene figure med lovom in ribolovom.173 Naj izpostavimo prav tako renesančne poslikave 169 Vignjević, Tri personifikacije vrlin, str. 297–298. Za po- datke o gradu Rajhenburg gl. Oter Gorenčič, Romanska kapela, str. 475–508, in Sapač, Arhitekturna zgodovina, str. 365–460. O poslikavah gradu Rajhenburg gl. članek Nataše Golob (Golob, Freske z brestaniškega gradu, str. 142–156). 170 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 55. 171 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 54–60. 172 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 58. 173 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 186–190. trškega gradu Mokronog, pri čemer sta se ohra- nila le njihov opis izpod peresa Ivana Komelja in močno poškodovan prizor lova, ki je bil snet leta 1947 in ga sedaj hrani Dolenjski muzej v Novem mestu.174 Poslikavam gradu Otočec in Mokronog je s poslikavami gradu Kolovrat skupen motiv lo- va. V Dolenjskem muzeju hranijo tudi fragment stenske poslikave iz dvajsetih let 16. stoletja iz Sta- rega gradu nad Otočcem, ki kaže prizor z Judito v Holofernovem taboru.175 Ta ima, tako kot opisane poslikave z gradu Kolovrat, vključen napis v got- ski minuskuli.176 Prav tako na Dolenjskem so bili na gradu Hmeljnik do druge svetovne vojne ohra- njeni fragmenti poslikav iz sredine 16. stoletja.177 Zanimiva je bila predvsem realistična upodobitev gradu Hmeljnik, ki je bila sledeč zapisu Franceta Steleta del prizora z usmiljenim samaritanom, v opisu katerega pa naslikane figure niso omenje- 174 Stopar, Grajske stavbe 14, str. 77–80. Za opozorilo na po- slikave dvorca Gracarjev turn, trškega gradu Mokro- nog, gradu Otočec, Starega gradu nad Otočcem, gradu Hmeljnik, gradu Fužine in gradu Švarcenštajn se naj- lepše zahvaljujem izr. prof. dr. Igorju Sapaču. Poslikave naštetih grajskih stavb so ali v slabem stanju ali uničene, zaradi česar je njihova natančnejša obravnava možna predvsem s pomočjo starejših fotografij. 175 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 275, 278. 176 Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 276–278. 177 Stele, Varstvo spomenikov, str. 89; Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 85, 103–104. Poslikava zahodnega palacija gradu Runkelstein iz okoli leta 1400, upodobitev turnirja (©Stiftung Bozner Schlösser). 110 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ne.178 Ostanki renesančne figuralne poslikave so bili leta 1990 odkriti v severozahodnem stolpiču gradu Fužine,179 leta 1995 pa so bile odkrite figural- ne poslikave v prvem nadstropju stolpiča gradu Švarcenštajn pri Velenju.180 Te, datirane v tretjo četrtino 16. stoletja, so bile konservatorsko snete in jih sedaj hranijo v Muzeju Velenje.181 Zaradi bib- ličnih prizorov se domneva, da je bila v prostoru s poslikavami nekoč grajska kapela.182 V preteklosti je bila, sledeč Valvasorjevemu zapisu, z motivom dveh bojujočih se konjenikov poslikana stena ene sobe gradu Kamen v Begunjah, vendar poslikava ni datirana.183 Po zapisu Dušana Kosa je nastala po motivu iz Turnirske knjige Gašperja Lamber- gerja (1463–1515/7), ki je ustvarjena leta 1504 ali 1507.184 Prizori turnirja in lova so tako kot nekoč na Kolovratu vključeni v poslikavo Pistorjeve hiše v avstrijski Radgoni.185 Poslikava, ki je nekoč prek- rivala celotno obokano klet in je bila odkrita šele leta 1951, je delo slikarja Johannesa Aquile iz okoli leta 1390 in s tem najstarejša izmed tukaj predsta- 178 Stele, Varstvo spomenikov, str. 89; Stopar, Grajske stavbe 11–12, str. 85, 103–104. 179 Stopar, Grajske stavbe 9, str. 46. 180 Menoni Muršič, Poslikava, str. 87. 181 Menoni Muršič, Poslikava, str. 87. 182 Menoni Muršič, Poslikava, str. 87. 183 Valvasor, Die Ehre XI, str. 548. Na poslikavo je opozoril tudi Dušan Kos (Kos, Turnirska knjiga, str. 124). 184 Kos, Turnirska knjiga, str. 124. 185 Höfler in Balažic, Johannes Aquila, str. 38, 121. vljenih stenskih poslikav.186 Kljub izpostavljenim primerom figuralnih poslikav grajskih stavb iz 15. in 16. stoletja je poslikava, ki se najbolj pribli- ža opisu poslikave na gradu Kolovrat, na Južnem Tirolskem. Gre za gotsko poslikavo prostorov gra- du Runkelstein. V tretjem nadstropju zahodnega palacija se je ohranila poslikava iz časa okoli leta 1400, ki kaže življenje plemstva, natančneje, de- javnosti, s katerimi so se plemiči ukvarjali v pros- tem času za zabavo, pri čemer pa najbolj izstopata upodobitev viteškega turnirja in lov na divjad,187 ki sta opisana tudi na nekdanji poslikavi na Kolovra- tu. Za lažjo predstavo, kako je bila morda nekoč videti poslikana soba v gradu Kolovrat, imamo to- rej lahko pred očmi poslikavo zahodnega palacija gradu Runkelstein. Grad Kolovrat si je po prejetju Hohnovega poročila ogledal tudi konservator Ivan Šubic (1856–1924), ki je centralni komisiji po ogledu pos- lal dopis o stanju gradu.188 Ta je bil ob Šubičevem obisku 30. avgusta 1897, torej dobra dva meseca po Hohnovem, že tako uničen, da v ruševino ni bilo več mogoče vstopiti brez nevarnosti.189 Sledeč Šubičevemu poročilu, je bil takrat večji del posli- kave, ki jo še opisuje Hohn, že uničen.190 Ohranje- 186 Höfler in Balažic, Johannes Aquila, str. 38, 121. 187 Wetzel, Die Wandmalereien, str. 6, 10. 188 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. 189 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. 190 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. Poslikava zahodnega palacija gradu Runkelstein iz okoli leta 1400, prizor lova (©Stiftung Bozner Schlösser). 111 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije ni so bili zgolj ostanki poslikav v kotih prostora, hkrati pa je bil friz stenskih poslikav nad okenski- mi prekladami po Šubičevih besedah izgubljen, saj bi morali za njegovo ohranitev restavrirati ce- lotno stopnišče gradu in sobe, ki mejijo na tisto, v kateri so poslikave, na novo narediti strope in grad opremiti s strešno konstrukcijo.191 Tako je Šubic prišel do zaključka, da stenskih poslikav ni več mogoče rešiti.192 Čeprav gre pri teh stenskih poslikavah za po- membno odkritje, jih Izvestja centralne komisije ne omenjajo. Vendar se z njimi povezana informaci- ja nahaja v izvodu časopisa Wiener Zeitung z dne 10. oktobra 1897, in sicer v izvlečku protokola 13. zasedanja plenuma cesarsko-kraljeve centralne komisije za umetnostne in zgodovinske spomeni- ke.193 V razdelku za Kranjsko je v zvezi z gradom Kolovrat navedena Šubičeva pripomba,194 da je grad v tako slabem stanju, da bi lahko poslikave v njem rešili le, če bi ponovno zgradili del gra- du.195 Zaradi prevelikih stroškov, ki bi jih takšno zavarovanje poslikav prineslo, je centralna komi- sija sklenila poslikave dokumentirati s fotografi- jami.196 Enako poročilo o gradu Kolovrat je bilo objavljeno tudi v časopisu Grazer Tagblatt dan kasneje, torej 11. oktobra 1897.197 Prav tako so bili enaki podatki vključeni v Poročilu centralne komi- sije, objavljenem leta 1898, v katerem je za razliko od drugih poročil tudi podatek, da je na takrat še delno zakrite poslikave gradu Kolovrat opozoril inženir Karl Helm, pri katerem gre z veliko verjet- nostjo za Heinricha Hohna, podpisanega na po- ročilu, ki vsebuje opis poslikav.198 Tako kot je bilo zapisano v poročilih, se obnove gradu niso lotili, s tem pa so propadle tudi stenske poslikave. 191 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. 192 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. 193 Wiener Zeitung, 10. oktober 1897, št. 233, str. 7, »Auszug«. 194 Ivan Šubic je bil dejaven na več področjih, med drugim na področju naravoslovja in umetnostne zgodovine, prav tako pa je bil pomemben organizator šolstva (Strnad, Šubic, str. 159). Kot konservator se je centralni komisiji v sklopu druge, umetnostne sekcije pridružil leta 1897. Od- govoren je bil za okrožji Postojna in Logatec ter za mesto Ljubljana (Brückler in Nimeth, Personenlexikon, str. 266). 195 Wiener Zeitung, 10. 10. 1897, št. 233, str. 7, »Auszug«. 196 Wiener Zeitung, 10. 10. 1897, št. 233, str. 7, »Auszug«. 197 Grazer Tagblatt, 7, 11. 10. 1897, št. 282, str. 3, »Centralcom- mission für kunst- und historische Denkmale«. 198 Bericht der K.K. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale über ihre Thätigkeit im Jahre 1897, 1898, str. 76–191, tu str. 124, »Ange- legenheiten der II. Section«. Oseba z imenom Karl Helm je sicer živela med letoma 1871 in 1960, vendar po pokli- cu ni bila inženir, prav tako pa se v literaturi ne omenja Helmovo sodelovanje s centralno komisijo. Zato je več- ja verjetnost, da je prišlo do napake v zapisu v poročilu centralne komisije za leto 1897. V poročilih centralne ko- misije za leti 1898 in 1899 grad Kolovrat ni več omenjen. Kljub številnim dopisom, ki tematizirajo foto- grafiranje stenskih poslikav gradu, je vprašljivo, ali fotografije sploh obstajajo. Za fotografiranje ostankov stenskih poslikav na gradu Kolovrat se je sledeč zapisu v poročilu, poslanem centralni ko- misiji dne 31. oktobra 1897, Ivan Šubic dogovarjal s fotografom D. Rovškom, pri katerem gre najver- jetneje za fotografa Davorina Rovška (1867–1949). Ta je izdelal predračun, v katerem je natančno opredelil stroške posameznih del, in sicer pot, ča- sovno zamudo, postavitev delovnih odrov ter ce- no posameznih fotografij in nadaljnjih fotografij, kar bi skupaj znašalo 57 goldinarjev.199 Do naročila fotografij poslikav na gradu Kolovrat je tako priš- lo šele po Šubičevem obisku gradu, ko je bil večji del poslikave že izgubljen. Ali je fotografije res po- snel Davorin Rovšek, je vprašljivo, saj je centralna komisija prejela dopis z dne 16. decembra 1897 od osebe R. v. Muchmayer iz Camera-Cluba z Duna- ja, društva amaterskih fotografov. V njem je bilo zapisano, da je društvo z namenom fotografiranja poslikav na gradu Kolovrat kontaktiralo z enim od svojih zunanjih sodelavcev, ki je društvu odgovo- ril, da bo fotografije posnel in da lahko v najkraj- šem času pričakujejo fotografiranje stenskih po- slikav.200 Čeprav se v tem dopisu oseba, ki bo prev- zela delo, že posredno omenja, je njena identiteta razkrita šele v dopisu, poslanem štiri dni kasneje, torej 20. decembra 1897, v katerem izvemo, da gre za Alberta Dommesa.201 O njem je znano le, da je bil lastnik gradu Širje (nem. Scheuern), kar izvemo tudi iz dopisa centralni komisiji.202 Ker se s tem dopisom korespondenca o gradu Kolovrat s centralno komisijo konča, dopis, ki bi pričal o tem, da so bile fotografije res posnete, 199 Transkripcija nemškega izvirnika: »Voranschlag: / für die fresken in der Burg Kolowrat bei / Sagor in Krain / Bahn u. Wagenfahrt – – – 12 fl / 1 ½ Tage Zeitversäumnis – – – 15 ˝ [fl.; pripis Nike Duh]/ 4 Bilder platte 18 x 24 cm mit / je 1 Bild – – – – 20 ˝/ Jedes weitere Bild 2 fl. / Aufstellung der Gerüste – – – 10 ˝ / Sollte die Aufstellung mer Kosten / verursachen, so wären dieselbe extra / zu wergütern. / Summe [v izvirniku na tem mestu krajša neberljiva beseda; pripis Nike Duh] 57 fl. / Laibach 31 10 1897 D. Rovšek / fotograf«. SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1879/1897. V slovenskem prevodu se besedilo glasi: »Predračun / za freske v gradu Kolovrat pri Zagorju na Kranjskem / vožnja z vlakom in vozom – – – 12 guldnov / 1 ½ dneva časovne zamude – – – 15 / 4 plošča za fotografijo 18 x 24 cm s / po 1 fotografijo – – – – 20 / Vsaka nadaljnja fotografija 2 guldna / postavitev od- rov – – – 10 / Če bi postavitev povzročila več stroškov, bi jih morali dodatno nadomestiti. / znesek [v izvirniku na tem mestu krajša neberljiva beseda; pripis Nike Duh] 57 goldinarjev / Ljubljana 31. 10. 1897, D. Rovšek / fotograf.« 200 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 2345/1897. Za osnov- ne podatke o dunajskem Camera-Clubu gl. Marchgraber, Der Camera-Club, str. 70. 201 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 2367/1897. 202 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 2367/1897. 112 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije pa ni bil najden, obstaja možnost, da fotografije poslikav sploh niso bile izdelane. Zagotovo pa stenske poslikave niso bile nikoli fotografirane v celoti, saj so bile ob prihodu konservatorja Šubi- ca že skoraj povsem uničene. Če so bile fotogra- firane, so bili zajeti le manjši ostanki nekoč večje stenske poslikave. O teh fotografijah je bila poiz- vedba narejena že v Zavodu za varstvo kulturne dediščine Ljubljana, kjer tako starega gradiva o gradu Kolovrat ne hranijo, v Fotoarhivu Zvezne- ga spomeniškega urada na Dunaju, kjer takšnih fotografij niso našli, in v Informacijsko-doku- mentacijskem centru za dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, kjer za grad Kolo- vrat ne hranijo fotografij.203 Več odgovorov nam bi lahko ponudili še zapuščini Alberta Dommesa in Davorina Rovška, ki bi lahko vsebovali fotografije obravnavanih poslikav. Podatki o poslikavah gra- du Kolovrat bi lahko bili tudi v kroniki gradu, za katero iz dopisov centralni komisiji izvemo, da se je za njeno pridobitev zavzemal takratni Deželni muzej v Ljubljani.204 Pred tem je Ivan Šubic v po- ročilu s 30. avgusta 1897 zapisal, da je kronika pri kaplanu Johannu Žanu, ki je bil takrat dejaven v kraju Bučka na Dolenjskem.205 Zdajšnje nahajali- šče kronike zaenkrat ostaja neznano. V primeru, da nadaljnje arhivsko gradivo o poslikavah gradu Kolovrat ne bo najdeno, je v tem poglavju pred- stavljeni opis nekdanjih poslikav notranjščine gradu Kolovrat edini pisni vir, ki priča o njihovem obstoju in naslikanih motivih. SKLEP Arhivsko gradivo centralne komisije omogoča natančnejši vpogled v stanje umetnostnih spome- nikov v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. V določenih primerih se namreč brez poročil cen- tralne komisije ne bi ohranili podatki, ki pričajo o obstoju do sedaj neznanih elementov gradov na Slovenskem, saj vseh podrobnosti, ki so jih kon- servatorji in korespondenti vključevali v svoja po- ročila, niso objavljali v društvenih publikacijah. Iz korespondence centralne komisije je razvidno, da ji je bilo zmeraj najpomembnejše ohranjanje tako gradov kot celote kot tudi njihovih ruševin, čeprav pri tem ni bila zmeraj uspešna. Centralna komisija se je zavzemala za ohrani- 203 Za odgovore se najlepše zahvaljujem Sabini Ravnikar, konservatorski svetovalki z Zavoda za varstvo kultur- ne dediščine Slovenije Ljubljana (komunikacija prek spletne pošte, 8. 8. 2023), Metki Košir iz INDOK centra (komunikacija prek spletne pošte, 17. 8. 2023) in Gabriele Roithner iz fotoarhiva Zveznega spomeniškega urada na Dunaju (komunikacija prek spletne pošte, 8. 8. 2023). 204 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1879/1897. 205 SI AS 1100, š. 7, mapa 121, dokument 1655/1897. tev predvsem srednjeveških gradov kot celote,206 čeprav to ni bilo zmeraj mogoče, predvsem zaradi visokih stroškov, ki bi ob tem nastali. Na to, da je bilo vendarle dokumentiranih premalo gradov, kaže zapis konservatorja centralne komisije Kon- rada Črnologarja na temo dokumentiranja gra- dov na Kranjskem. V dopisu centralni komisiji z 19. decembra 1901,207 v katerem je tematiziral pi- sanje prispevka o gradu Boštanj, je poudaril, da bi bilo na območju Kranjske takšne obravnave, kot je je bil takrat z njegove strani deležen grad Boštanj, vredno izvesti tudi za druge gradove, saj se s kranjskimi gradovi po Črnologarjevih bese- dah do takrat še nihče ni ukvarjal, če že, pa zgolj površinsko.208 Izmed teh nekaj gradov, ki pa so jih vendarle dokumentirali, so pomembni do sedaj spregledani dopisi o zavarovalnih delih in propa- danju gradu Vuzenica ter poročilo z opisom naj- verjetneje srednjeveških poslikav gradu Kolovrat, ki se v znanstveni literaturi do sedaj ne omenjajo. Za konec bi izpostavili, da je ta prispevek izho- diščna študija o obravnavi srednjeveških grajskih stavb v fondih centralne komisije, ki se jo bo pos- topoma dopolnjevalo. Kljub natančnemu pregle- du gradiva namreč še zmeraj obstaja možnost, da so katere izmed stavb bile spregledane zaradi premajhnega obsega pregledanega gradiva. Gra- divo o srednjeveških grajskih stavbah je namreč lahko ohranjeno tudi v sklopu arhivskega gra- diva, posvečenega arheološkim izkopavanjem v sklopu centralne komisije, ki pa za ta prispevek ni bilo pregledano. Hkrati ostajajo odprta vpraša- nja, povezana z dokumentiranjem gradov in dru- gih umetnostnih spomenikov v okviru centralne komisije na območju sedanje Primorske209 ter v obdobju 1853–1867 za območje sedanjega Prek- murja.210 Financiranje Članek je nastal v sklopu programske skupine Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061), ki jo (so)financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). 206 Semetkowski, Denkmalpflege, str. 193. 207 SI AS 1100, š. 16, mapa 309, dokument 1846/1901. 208 Transkripcija izvirnika: »Übrigens wäre noch manches Schloss in Krain einer / ähnlichen Aufnahme werth; mit den Burgen hat sich bis / her bei uns niemand beschäftigt oder nur oberflächlich.« SI AS 1100, š. 16, mapa 309, dokument 1846/1901. 209 Del gradiva iz fonda Denkmalamt, ki ga hranijo na oddel- ku Splošnega upravnega arhiva, torej izbrane škatle, ki nosijo naslov Küstenland, je pregledala in analizirala že Brigitta Mader ter izsledke objavila leta 2000 v katalogu Sfinga z Belvederja. 210 Za napotke ob pisanju tega prispevka se najlepše zahva- ljujem izr. prof. dr. Miji Oter Gorenčič, izr. prof. dr. Igorju Sapaču, doc. dr. Tini Košak in doc. dr. Marku Motniku. 113 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije 211 SI AS 1100, š. 6, mapa 111, dokumenta 467/1875 in 6/1876. 212 SI AS 1100, š. 15, mapa 299, dokument 857/1916. 213 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 48, dokumen- ta 467/1875 in 6/1876. 214 O slikah s Krištofom Lambergerjem, ki naj bi bile v drugi polovici 19. stoletja na dvorcu Katzenstein, je že leta 1821 pisal F. X. Richter (gl. Kos, Turnirska knjiga, str. 124). 215 Gl. SI AS 1100, š. 15, mapa 295, dokument 4371/1911. 216 Gl. SI AS 1100, š. 24, mapa 424, dokument 920/1912. 217 SI AS 1100, š. 24, mapa 424, dokumenta 166/1882 in 456/1882. 218 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 23, mapa 103, dokument 166/1882. PRILOGA Seznam srednjeveških gradov na Kranjskem ter v slovenskem delu Štajerske in Koroške, ki so bili obravnavani v arhivskem gradivu centralne komisije med letoma 1856 in 1918 grad hranišče dopisov centralne komisije in njihova okvirna vsebina 1. Begunje na Gorenjskem, dvorec Katzenstein (EŠD: 8) SI AS: V poročilih sta tematizirana nakup dvorca Katzenstein s strani okrajnega glavarstva v Kranju od takratnega lastnika Paula pl. Del Negra in adaptacija gradu. Prav tako so tam kopije dokumentov št. 467 iz leta 1875 in št. 6 iz leta 1876, ki jih hranijo v Avstrijskem državnem arhivu.211 Michelangelo baron Zois pl. Edelstein (1874–1945) je leta 1916 v kratkem poročilu pisal o obstoju štukatur in fresk iz 17. stoletja. Za štukature je zapisal, da so bile najlepše, ki jih je do takrat videl na Kranjskem, medtem ko je pri poslikavah pripomnil, da bi lahko bile delo slikarja Almanacha.212 ÖStA, AVA: V dveh poročilih iz let 1875 in 1876 je tematiziran obstoj oljnih slik, ki naj bi se nahajale na dvorcu Katzenstein.213 Na pobudo konservatorja Alfonsa Müllnerja (1840–1918), ki je centralni komisiji 28. novembra 1875 poročal, da je na dvorcu Katzenstein na Kranjskem v petdesetih ali šestdesetih letih 19. stoletja videl stare oljne slike, na katerih so bili upodobljeni turnirji kranjskih plemičev – med temi je izpostavil tudi, da če ga spomin ne vara, da je na teh bil upodobljen tudi boj med Pegamom in Lambergerjem – je imenovana komisija sklenila, da se mora te slike predati takratnem deželnem muzeju, kjer jih naj primerno konservirajo in razstavi- jo. Müllner je prav tako opozoril, da bi pred predelavo gradu v namen kaznilnice, moral nekdo, ki ve kaj iskati, pregledati ali se v gradu nahajajo kakšne srednjeveške relikvije, najverjetneje v pomenu srednjeveških predmetov. Manj kot dva meseca kasneje, 6. januarja 1876, je centralna komisija od ministrstva za pravosodje (Justizministerium) prejela dopis, v katerem so povzeli informacije prejete od predstojnice cesarsko-kraljeve kaznilnice (Vorsteherin der k. k. Strafan- stalt) v Begunjah, da na dvorcu Katzenstein slik, ki bi ustrezale Müllnerjevem opisu, ni. Hkrati je v poročilu bila dodana informacija, da se lahko o nahajališču teh slik povpraša prejšnjega lastnika gradu viteza Jermana.214 2. Bled, Blejski grad (EŠD: 24) SI AS: V poročilih je tematizirano financiranje stroškov v višini 3200 Kr (kron). Ti so nastali ob obsežnih delih zavarovanja skal, ki so ogrožale obstoj blejskega gradu in grajske kapele. Sta- nje gradu je po fotografijah, ki so bile prvotno priložene poročilu, komentiral tudi Ivan Franke (1841–1927). INDOK: Šest fotografij zunanjščine gradu, ki so z veliko verjetnostjo bile del poročila Ivana Franketa centralni komisiji z dne 28. avgusta 1911.215 3. Celje, Celjski grad (EŠD: 58) SI AS: Mapa vsebuje številne dopise na temo zavarovanja ruševin Starega gradu v Celju, med drugim predračun za zavarovalna dela na ruševinah gradu, ki ga je 27. novembra 1911 spisal inže- nir Lud. Wesseley.216 Med avtorji dopisov so Emmanuel Riedl ter zastopniki štajerskega deželnega odbora (Steyrischer Landesausschuss) ter ministrstva za bogočastje in uk. Tam so kopije dveh dopisov iz leta 1882, katerih izvirnika hranijo v Avstrijskem državnem arhivu.217 INDOK: Štiri fotografije ruševin gradu. Fotografija palacija s Friderikovim stolpom v ozadju pred restavratorskimi deli in fotografija posneta med rekonstrukcijo. Prav tako fotografija vzhod- ne stranice palacija pred obnovitvenimi deli in po teh. ÖStA, AVA: Dva dopisa iz leta 1882. V prvem dopisu, ki je bil spisan 22. marca 1882, gre za be- sedilo Arnolda Luschina pl. Ebengreutha (1841–1932), v katerem centralno komisijo obvesti, da je na njegovo željo komisar Riedl izdelal načrt za konserviranje ruševin gradu. Prav tako je Luschin pripisal, da naj centralna komisija obvesti lastnika ruševin, ki je že pred tem sledeč Luschinovem zapisu privolil, da finančno podpre dela, da bi potrebovali za zavarovanje ruševin denar.218 V nada- ljevanju dopisa poroča tudi o restavratorskih delih na minoritski cerkvi v Celju in o tamkajšnjem 114 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije 219 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 23, mapa 103, dokument 166/1882. 220 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 23, mapa 103, dokument 456/1882. 221 Gl. SI AS 1100, š. 5, mapa 80, dokument 3417/1913. 222 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 46, dokument 262/1855. 223 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 46, dokument 262/1855. 224 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 46, dokument 262/1855. 225 Gl. razdelek Primer dokumentiranja: pisni vir kot dokaz o obstoju nekdanjih poslikav notranjščine gradu Kolovrat. 226 SI AS 1100, š. 7, mapa 117, dokument 1088/1913. 227 SI AS 1100, š. 29, mapa 487, dokument 6130/1910. muzeju.219 V dopisu z dne 12. avgusta 1882 je štajerski deželni odbor zaprosil centralno komisijo za hiter preračun stroškov, ki bodo nastali ob konserviranju ruševin celjskega gradu, z namenom, da bodo lahko konserviranje tudi financirali.220 4. Gradac, grad (EŠD: 10833) SI AS: Kratek dopis Michelangela barona Zoisa z 22. julija 1913 o dveh rimskih napisnih kamnih na gradu Gradac. V dopis sta vključeni tudi preprosti skici kamnov.221 5. Kamnik, Mali grad (EŠD: 216) SI AS: Kopija dokumenta št. 262 iz leta 1855, ki ga hranijo v Avstrijskem državnem arhivu.222 INDOK: Fotografija romanskega portala kot celote in fotografija timpanona portala. Prav tako sta ohranjeni risbi prereza in tlorisa kapele na Malem gradu; ti z veliko verjetnostjo sodita k do- kumentu, ki ga je leta 1855 za centralno komisijo spisal Eduard Gintl (?–1865),223 saj je ena od risb podpisana Gintl z dodanim datumom 13. Okt.[ober], brez letnice. ÖStA, AVA: Dopis Eduarda Gintla iz leta 1855, v katerem je zapisal, da je centralni komisiji poslal naris kapele Malega gradu v Kamniku, ki mu je bil dodan naris portala cerkve sv. Petra v Dvoru.224 6. Kolovrat, grad Kolovrat (EŠD: 1115) SI AS: Vsebuje dopis inženirja Heinricha Hohna, v katerem je opisano takratno stanje stenskih poslikav notranjščine gradu Kolovrat, in poročila, v katerih se centralna komisija z dopisniki dogovarja, kdo bo fotografiral ostanke stenskih poslikav. Vsebuje tloris posameznih nadstropij gradu Kolovrat in predračun za delo fotografa Davorina Rovška, za katerega pa ni potrdila, ki bi dokazovalo, da je bilo dejansko izvedeno.225 7. Kranj, dvorec Khislstein (EŠD: 276) SI AS: V dopisih je tematiziran odkup dvorca Khislstein. Marca 1913 je Ivan Franke poročal o historičnih arhitekturnih elementih gradu, za katere je okrožni glavar v svojem poročilu, sledeč Franketovemu zapisu, trdil, da ne obstajajo. Pri tem kot najstarejši arhitekturni element omeni gotsko obokanje nekega kletnega prostora na dvorišču gradu. V poročilu z 10. marca 1913 je zapisano, da je bil načrt za adaptacijo gradu oddan ministrstvu za javna dela (Ministerium für öffentliche Arbeiten).226 8. Laško, grad Tabor (EŠD: 14849) SI AS: V dopisih, ki so nastali med letoma 1901 in 1915, je tematizirano zavarovanje gradu La- ško. Avtorji poročil so Karl Valentinitsch, korespondent centralne komisije Avguštin Stegenšek (1875–1920) in Paul Hauser (1868–1914), takratni deželni konservator. Ohranjen je tudi predra- čun za zavarovalna dela. INDOK: Tri fotografije gradu Tabor. Na dveh je vidno notranje dvorišče, na tretji pa zunanjščina gradu. Fotografije gradu Tabor so bile zelo verjetno del poročila, ki ga je za centralno komisijo 3. decembra 1910 spisal Avguštin Stegenšek.227 9. Leskovec pri Krškem, grad Šrajbarski turn (EŠD: 317) SI AS: V dopisih centralni komisiji je poudarjen pomen ohranitve gradu Šrajbarski turn in tam- kajšnjega mavzoleja, ki so ju leta 1915 prodajali za 40.000 K (kron). Takratni ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja in korespondent centralne komisije Josip Mantuani (1860–1933) je v poročilu priporočil, naj zaradi ugodne lege gradu v njem uredijo dom za invalide ali rekonvalescente. 10. Ljubljana, grad (EŠD: 340) SI AS: Vsebuje poročilo Alfonsa Müllnerja iz leta 1896 o popotresni škodi na grajski kapeli lju- bljanskega gradu in več poročil različnih avtorjev, prav tako o popotresni škodi na kapeli. V dalj- šem poročilu iz leta 1907 o ljubljanskih umetnostnih spomenikih, v katerem so obravnavane tudi številne cerkve, je posamezne dele ljubljanskega gradu opisno predstavil Michelangelo baron Zois. Iz leta 1908 so ohranjeni dopis Ivana Šubica (1856–1924), v katerem poroča o slabem stanju gradu in opozarja na dejstvo, da je bilo do tistega trenutka izvedenih le manjše število obnovitve- nih del, dopis korespondenta Svobode o naslikanih grbih v grajski kapeli in dopis Paula Hauserja o stanju gradu, ki mu je bilo prvotno dodanih sedem fotografij, ki jih ni več v poročilu. 11. Majšperk, grad Majšperk (EŠD: 24672) SI AS: Leta 1906 je okrajni glavar centralni komisiji posredoval tri dopise, v katerih je pojasnil, kaj je treba narediti za zavarovanje ruševin gradu v Majšperku. V protokolu z dne 10. maja 1906 je bilo zapisano, da je treba odstraniti del zahodnega obzidja gradu, saj ogroža stavbe pod njim. 115 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije 228 SI AS 1100, š. 27, mapa 452, dokument 5. junij 1906. 229 Schloissnigg je bil morda Janez Nepomuk baron Schlo- issnigg (1809–1885), takratni deželni predsednik Kranj- ske (Schnabl, Landeschefs, str. 753). 230 SI AS 1100, š. 7, mapa 113, dokument 134/1862 in 92/1863. 231 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 49, 134/1862 in 92/1863; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 202. 232 Razen o stolpu Malega gradu v Planini je Krainz poročal tudi o križevi kapeli v Cerknici in poudaril, naj se ohrani, ter o starih zvonovih cerkve sv. Florijana v kraju Orehek (nem. Nussdorf bei Adelsberg), cerkve sv. Jošta v Polhovem Gradcu in cerkve sv. Urha (nem. St. Ulrici) pri Nadlišku. Krainz je v dopisu prosil, da bi zvonovi ostali na svojih mestih kot relikvije, torej da jih ne bi odstranili iz cerkva, saj gre za zvonove iz 14. stoletja (ÖStA, AVA, fond Denk- malamt, š. 22, mapa 49, 134/1862). Pri omenjeni osebi gre morda za Leopolda Martina Krainza (1834–1872), avtorja dela Die k. k. Militärgrenze und deren Grundgesetz. Eine kul- turhistorische Skizze (1866) (gl. Buczynski in Hren, Kratke biografije, str. 171–173). 233 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 49, 134/1862. 234 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 49, 92/1863. 235 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 49, 92/1863. Kot zadnji termin, do kdaj mora biti obzidje na tem mestu odstranjeno, so lastniku gradu Ottu Schwarschnigu določili zadnji dan avgusta istega leta. Za preostale dele gradu so mu priporočili, da jih zaradi zgodovinskega interesa, če je le mogoče, ohrani.228 12. Maribor, grad (EŠD: 431) SI AS: O mariborskem mestnem gradu se je ohranila obsežnejša mapa gradiva, v kateri so tema- tizirani obnova grajske kapele in baročnih poslikav osrednje dvorane, fasada gradu in predlog, da bi v gradu uredili prostore mestne hiše, ki ga je zavrnilo Društvo za domovinsko varstvo (Verein für Heimatschutz). Dopisi, fotografije in načrti so nastali med letoma 1892 in 1917. Med dopisniki najdemo Alfreda Castelliza (1870–1940), Arnolda Luschina pl. Ebengreutha, Avguština Stegen- ška, lastnika gradu barona Twickel, Fritza Friedrigerja in Johanna Wista (1841–1916). 13. Planina, Mali grad (EŠD: 4831) SI AS: Poročila centralni komisiji obravnavajo tematiko zastrešitve stolpa, ki je bil v drugi po- lovici 19. stoletja brez strehe. Iz leta 1907 je ohranjen dopis, v katerem Attems, najverjetneje Sigismund Attems (1840–1910), piše, da je treba takratnega lastnika stolpa Huga Windischgrätza obvestiti, da je na stolpu odpadel del gotskega okenskega okvirja. Poročila vsebujejo tudi Win- dischgrätzov odgovor. Med dopisniki so prav tako Schloissnigg,229 Leopold Martin Krainz in Karl Mozer. Tam najdemo tudi kopiji dokumentov z 8. oktobra 1862 in 22. maja 1863, katerih izvirnika hranijo v Avstrijskem državnem arhivu.230 ÖStA, AVA: Dva dopisa o Malem gradu v Kačji vasi v Planini.231 V prvem z dne 8. oktobra 1862 je Leopold Martin Krainz, član historičnega društva za Kranjsko, centralni komisiji poročal o izbranih umetnostnih spomenikih z območja sedanje Slovenije.232 V prvi točki je poročal o še ohranjenem stolpu Malega gradu, tako imenovanem Kleinhäusl, ki je bil takrat brez strehe, zaradi česar je obstajala nevarnost, da se zgornji del stolpa ne bi ohranil. Krainz je v dopisu centralni komisiji poudaril pomen tega stolpa in ji v ta namen posredoval ime takratnega lastnika, gospoda Žigona iz Trsta. Želel si je, da bi Žigona pod vplivom okrajnega načelnika (Bezirkschef) Planine prepričali, da bi razvalino pokril in dodatno zaščitil.233 V drugem poročilu, ki je nastalo leto kasne- je, natančneje, 22. maja 1863, je oseba, podpisana Schloissnigg, centralni komisiji poslala dopis, v katerem je poročala, da je predstojniku okrožja Planina naročila, naj vpliva na lastnika gradu Josefa Žigona z namenom, da bo dal popraviti streho in poskrbel za zavarovanje gradu.234 Schlo- issnigg je poročal, da je v dopisu predstojnika okrožja Planina zapisano, da Žigon ni odgovoril na nobeno izmed dveh povabil ter da bo večji vpliv na Žigona pri problematiki pokritja stolpa prej imel prezidij namestništva v Trstu (Statthalterei Präsidium in Triest).235 Ali je dal Žigon stolp Malega gradu prekriti, iz dopisov ne izvemo. 14. Radovljica, dvorec (EŠD: 600) SI AS: Med dopisi o dvorcu Radovljica je ohranjeno poročilo iz leta 1909, ki ga je spisal Ivan Vurnik mlajši (1849–1911) o grajskem vrtu in tamkajšnjih dveh stebrih, za katere so se morali odločiti, ali so občinski ali ne. O radovljiškem dvorcu je poročal tudi Michelangelo baron Zois, in sicer v poročilu iz leta 1916, v katerem je opisal dvorec, medtem ko je v poročilu prav tako iz leta 1916 zapisal, da je dodal odtis pečata iz 16. stoletja, ki pa ga med ohranjenim gradivom v pregledani mapi ni bilo. 15. Sevnica, grad Sevnica (EŠD: 645) INDOK: Na šestih fotografijah gradu Sevnica je vidna njegova zunanjščina, portal in notranje dvorišče. 16. Slovenska vas, grad Rakovnik (EŠD: 30234) SI AS: V dveh dokumentih Konrada Črnologarja (1860–1904) iz let 1899 in 1902 je ohranjen opis grba Simona pl. Gusiča iz leta 1627 in posmrtnega ščita Sigmunda pl. Auersperga, ki sta bila takrat v kapeli gradu Rakovnik. Črnologar je opozoril, da bi se morali zavzeti za ohranitev grba in posmrtnega ščita. 17. Škofja Loka, grad (EŠD: 739) SI AS: Gre za poročila Wilhelma Hallade, profesorja v Ljubljani, v katerih je poročal o napisih, vidnih na renesančnem stolpu škofjeloškega gradu. Dodani so tudi njihovi prepisi. Prav tako je 116 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije 236 Za vsebino dokumenta gl. razdelek Arhivsko gradivo cen- tralne komisije za gradove z območja nekdanje Kranjske ter slovenskega dela Štajerske in Koroške. 237 SI AS 1100, š. dokumenta 1339/1888 in 180/1889. 238 Pri v dopisu opisno predstavljenih risbah gre najverjet- neje za tri Benescheve risbe, narisane na enem listu pa- pirja, ki so datirane z letom 1889. Narisani so pogled na grad Turjak, pogled na vhod v gotsko kapelo gradu ter kiparski okras s stolpa gradu z upodobitvijo goveda, tako imenovanega tura. Reprodukcija risb je objavljena v pri- spevku Katje Mahnič na temo spomeniškovarstvenega dela Ladislava Benescha (Mahnič, Ladislav Benesch, str. 218). 239 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 180/1889. 240 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 1339/1888. 241 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 1339/1888. 242 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 1339/1888. 243 »Innendekorationen« (ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 180/1889). 244 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 44, 180/1889. 245 ÖStA, AVA, fond Denkmalamt, š. 22, mapa 40, 12/1858. 246 Gl. Sapač, Rekonstrukcijski posegi, str. 203–204. 247 Črnologarjev naris dvorca Boštanj je bil objavljen v Sto- par, Grajske stavbe 15, str. 15. 248 Pri slikovnem gradivu obstaja možnost, da sta bili dve našteti prilogi dodani opisu stanja in načrtu restavri- ranja gradu Vuzenica, ki ga je centralni komisiji posre- doval Avguštin Stegenšek in v katerem je zapisano, da je dopis vseboval tudi dve risbi in dve fotografiji (BDA, fond Slowenien, š. 2, 3530/1909). 249 Za podrobnejšo predstavitev vsebine dokumentov gl. osrednji del prispevka Arhivsko gradivo centralne komisije za gradove z območja nekdanje Kranjske ter slovenskega dela Štajerske in Koroške. vsebovan dopis takratne predstojnice škofjeloškega konventa uršulink Katarine Majhnič (1841– 1921) z dne 22. avgusta 1892.236 18. Trebnje, grad (EŠD: 7844) SI AS: Ohranilo se je enostransko poročilo Michelangela barona Zoisa iz leta 1915, v katerem med drugim poroča o gotski mizi, ki naj bi bila ohranjena na vrtu gradu Trebnje. 19. Turjak, grad Turjak (EŠD: 790) SI AS: V mapi so kopije dokumentov z dne 23. decembra 1888 in 21. februarja 1889, katerih izvir- nika hranijo v Avstrijskem državnem arhivu.237 Iz leta 1889 je ohranjen dopis Ladislava Benescha, v katerem je centralni komisiji posredoval tri risbe s tušem, na katerih je viden grad Turjak.238 V mapi sta poročilo in pripis Milana Pajka z dne 5. in 8. junija 1912, v katerih poroča, da jih lastnik gradu Turjak ni spustil v gotsko kapelo, da bi lahko videli srednjeveške stenske poslikave. 30. maja 1913 je centralni komisiji o gradu Turjak pisal Ivan Franke, ki je na kratko opisal lego gradu in centralni komisiji ponudil, da si ob priložnosti, ko družina Auersperg ne bo prebivala na gradu, ogleda notranjščino gradu. ÖStA, AVA: Na obrazcu, znotraj katerega so hranili dopis s 23. decembra 1888, je zapisano, da je takratni ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja Karel Dežman (1821–1889) centralno komisijo prosil za pridobitev likovnih upodobitev gotskih stenskih poslikav srednjeveške kapele na gradu Turjak z namenom njihove objave v Izvestjih centralne komisije.239 Iz pripisa centralne komisi- je, ki je na obrazcu dokumenta s 23. decembra 1888, je razvidno, da bi za pridobitev pravic za objavo Beneschevih likovnih upodobitev gotskih poslikav turjaške kapele morali odšteti 100 f (goldinarjev).240 Centralna komisija se zaradi previsoke cene ni odločila za nakup pravic za objavo Beneschevih del z razlago, da bi imela barvna fotografija obravnavanih stenskih poslikav večji pomen.241 O pomenu poslikave je glede na dopis pričal tudi Dežman.242 V dokumentu, nastalem 21. februarja 1889, se dopisnik centralni komisiji zahvaljuje za tri posredovana dela Ladislava Benescha, najverjetneje risbe, na katerih je bil viden »notranji okras«243 grajske kapele Auersperg. Dopisnik je Benescheva dela dal na vpogled takratnemu liechtensteinskemu knezu, ki je z velikim zanimanjem vzel na znanje obstoj stenskih poslikav kapele. S tem dopisom so Benescheva dela vrnili centralni komisiji.244 20. Veliki Žrnovec, grad Ortnek (EŠD: 13405) ÖStA, AVA: Krajše poročilo iz leta 1858, ki ga je spisal Henrik Costa (1796–1870), ki je poročal o možnosti ohranitve srednjeveškega gradu Ortnek.245 21. Veliko Mlačevo, razvaline gradu Boštanj (EŠD: 1275) SI AS: Vsebuje dopise z opisom stanja gradu Boštanj in enega z najverjetneje neobjavljenim prispevkom o gradu iz leta 1902, katerega avtor je Konrad Črnologar.246 Wilhelm baron Lazarini v pismu iz leta 1910 poroča o 13 fotografijah gradu, ki so bile poslane centralni komisiji. Kaj je bilo videti na fotografijah, si je mogoče predstavljati s pomočjo opisov posameznih fotografij. INDOK: Štiri risbe, od katerih je na eni narisan pogled na grad z juga, na preostalih treh pa tlorisi gradu s pripisi.247 22. Vuzenica, stari grad (Pistorjev grad) (EŠD: 8141) INDOK: Štiri risbe, na katerih so tloris gradu, prerezi posameznih sten, situacijski načrt in ski- cozen preris gradu z bakroreza iz Vischerjeve Topografije Štajerske.248 BDA: Dopisi Oskarja pl. Pistorja in Avguština Stegenška centralni komisiji na temo del za zava- rovanje gradu Vuzenica. Dopisi so nastali v letih 1909 in 1910.249 117 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI BDA – Archiv des Bundesdenkmalamtes, Wien fond Slowenien (ungeordnet), karton 2. BDA Fotoarchiv – Fotoarchiv des Bundesdenkmalam- tes, Wien. INDOK – Ministrstvo za kulturo, Informacijsko-doku- mentacijski center za dediščino, Ljubljana Fond Arhiv K. K. Central-Commission. Zapiski Marijana Zadnikarja, Željne, 1947. ÖStA – Österreichische Staatsarchiv, Wien AVA – Allgemeines Verwaltungsarchiv fond Denkmalamt. PAM – Pokrajinski arhiv Maribor PAM, Hohn, Heinrich [Maribor] – zapuščinska za- deva A V 419/11, Okrajno sodišče Maribor, 1911. SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 1100, C. kr. spomeniški urad, 1853–1918. OBJAVLJENI VIRI Bericht der K.K. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale über ihre Thätigkeit im Jahre 1897, 1898. 250 Identifikacija oseb je podana na spletni strani eid.gov. si v razdelku o Pustem gradu (https://eid.gov.si/#!/eno- ta/17612/dokumenti (5. 8. 2024)). Berichte der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhalten der Kunst- und historischen Denkmale. Über Ihre Thätigkeit im Jahre 1891. 1892, str. 58–111. Berichte der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhalten der Kunst- und historischen Denkmale. Über Ihre Thätigkeit im Jahre 1892. 1893, str. 63–119. Jaksch, August von: Monumenta historica ducatus Ca- rinthiae: Geschichtliche Denkmäler des Herzogthumes Kärnten. Klagenfurt: Kleinmayr, 1906 (Kärntner Geschichtsquellen, 4/1). ČASOPISI Glasilo K.S.K. jednote, 1921. Grazer Tagblatt, 1897. Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erfor- schung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, 1890, 1909, 1910. Österreichische Zeitschrift für Vermessungswesen, 1911. Wiener Zeitung, 1897. LITERATURA Baš, Franjo: Organizacija spomeniškega varstva v slo- venski preteklosti. Varstvo spomenikov 5, 1955, str. 13–37. Budinsky, Gustav: Schloss Wurmberg: Ein Beitrag zur Heimatkunde. Graz: Verlag der Gutsverwaltung in Wurmberg, 1879. Brückler, Theodor: Zur Geschichte der österreichischen Denkmalpflege: Die Ära Helfert: Teil 1: 1863 bis 1891. Wien: Böhlau Verlag, 2020 (Studien zu Denk- malschutz und Denkmalpflege, 25/1). 23. Zgornja Lipnica, ruševine gradu Pusti grad (EŠD: 17612) SI AS: Tematizirano je zavarovanje in s tem povezano financiranje zavarovanja ruševin Pustega gradu. Priložen je načrt Johanna Čapka za zavarovanje ruševin gradu iz leta 1913, ki so mu dodani predračuni stroškov, načrt in poročilo. V drugem poročilu iz leta 1913 je navedeno, da če lastniki ne bodo prispevali denarja, ruševin ne bodo obnavljali, ker nimajo arhitekturno zanimivih detaj- lov, zaradi katerih bi lahko upravičevali količino denarja, porabljenega za obnovo. INDOK: Tri fotografije ruševin gradu. Na eni je ob ruševinah France Stele, na drugi pa Angela Piskernik.250 24 . Žovnek, razvaline gradu (EŠD: 7892) SI AS: Poročilo Johanna Wista, ki je leta 1906 centralni komisiji poročal o potekajočih restavra- torskih delih na gradu Žovnek. Poročilu sta dodani fotografija razvalin obzidja in fotografija tak- rat na novo zastrešenega stolpa. Vsebuje tudi skici vhoda v grad in prerez enega izmed njegovih ostenij. 25. Žužemberk, grad (EŠD: 903) SI AS: V dopisih je tematizirano konserviranje gradu Žužemberk. Iz leta 1908 se je ohranil dopis, ki poroča o tem, da je grad vreden ohranitve, ker je njegova zunanja podoba ostala praktično nespremenjena od njegove izgradnje. Problem je nastal z zrušitvijo strehe zahodnega trakta po- zimi 1907, enaka usoda pa je grozila tudi severnemu traktu. Centralna komisija je stopila v stik s Franzem knezom Auerspergom, saj je menila, da je lastnik gradu, vendar je v dopisu z dne 8. juni- ja 1909 pojasnil, da ni tako. Ohranjen je tudi dopis z 31. decembra 1908, v katerem je posredovan podatek, da prestolonaslednik Franz Ferdinand pri knezu Karlu Auerspergu ni mogel intervenirati glede ohranitve gradu Žužemberk. Leta 1909 je bil izdelan načrt za njegovo obnovo in narejen izračun stroškov, ki bi ob tem nastali. 118 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Brückler, Theodor in Nimeth, Ulrike: Personenlexi- kon zur österreichischen Denkmalpflege (1850–1990). Wien: Verlag Berger, 2001. Buczynski, Alexander in Hren, Filip: Kratke biografi- je autora prvih vojnokrajiških povjesnica. Povijesni prilozi 41, 2022, št. 63, str. 145–189. DOI: https://doi. org/10.22586/pp.v41i63.22810 Curk, Jože: Mariborsko gradbeništvo med sredinama 19. in 20. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 40, 2004, št. 2–3, str. 301–332. Duh, Nike: Dokumentiranje srednjeveških grajskih stavb v fondih Cesarsko-kraljeve centralne komisi- je za proučevanje in ohranjanje stavbnih spomeni- kov. Skupni problemi skupnega: 11. simpozij raziskovalk in raziskovalcev na začetku znanstvene poti (ur. Jure Donša et al.). Ljubljana: Založba ZRC, 2023, str. 9. Ferenc, Tone: Dies irae: četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Ljubljana: Modrijan, 2002. Fingernagel-Grüll, Martha: Zur Geschichte der österre- ichischen Denkmalpflege: Die Ära Helfert: Teil 2: 1892 bis 1910. Wien: Böhlau Verlag, 2019 (Studien zu Denkmalschutz und Denkmalpflege, 25/2). Frodl, Walter: Idee und Verwirklichung: Das Werden der staatlichen Denkmalpflege in Österreich. Wien: Böhlau Verlag, 1988. Golec, Boris: Pozabljeni »mali štajerski Valvasor« – polihistorjev potomec Franc vitez Gadolla (1797– 1866). Kronika 60, 2012, št. 1, str. 23–78. Golec, Boris: Valvasor: njegove korenine in potomstvo do danes. Ljubljana: Založba ZRC, 2016 (Thesaurus memoriae / Dissertationes, 13). DOI: https://doi. org/10.3986/9789612549558 Golob, Nataša: Freske z brestaniškega gradu: Predlog ikonografske interpretacije. Brestanica: Zbornik člankov in razprav (ur. Jože Curk). Brestanica: Turi- stično društvo, 1982, str. 142–156. Höfler, Janez: Raziskovanje srednjeveške umetnosti na Slovenskem. Zgodovinski časopis 48, 1994, št. 4, str. 449–456. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji: Okolica Lju- bljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino, 3. Lju- bljana: Družina, 2001. Höfler, Janez in Balažic, Janez: Johannes Aquila. Murska Sobota: Pomurska založba, 1992. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: Leksikon slovenske graj- ske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexi- kon von Steiermark: Mit historischen Notizen und Anmerkungen, 1. Graz: Leykam-Josefstahl, 1878; 2. Graz: Leykam-Josefstahl 1885; 3. Graz: Leykam-Jo- sefstahl, 1885. Kos, Dušan: Med gradom in mestom: Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 1994. Kos, Dušan: Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Lju- bljana: Viharnik, 1997. Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije: za Kranjsko do leta 1500: 1. Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino Slovenske akademije zna- nosti in umetnosti, 1975. Kosi, Miha in Bizjak, Matjaž in Seručnik, Miha in Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Ljubljana: Založba ZRC, 2016 (Slovenska historič- na topografija, 1), https://topografija.zrc-sazu.si/sht/ files/SHT-Kranjska_web.pdf (9. 12. 2024). Kotnik, Doroteja: Umetnostni spomeniki na Spodnjem Štajerskem na skicah in risbah Carla Haasa kot vir za umetnostno zgodovino. Maribor: Filozofska fakulte- ta Univerze v Mariboru, 2018 (tipkopis magistrske- ga dela). Kreuzer, Anton: Markus Pernhart. Burgen und Schlösser in Kärnten: 194 Bleistiftzeichnungen von Markus Pern- hart. Klagenfurt: Carinthia, 1976, str. 6–23. Küttner, Monika: Carl Haas und Karl Haas: »Verschmel- zung« und »Entflechtung« zweier gleichnamiger Künst- lerpersönlichkeiten des 19. Jahrhunderts. Graz: Steier- märkisches Landesarchiv und Historischer Verein für Steiermark, 2017. Lazarini, Franci in Sapač, Igor: Spomeniško varstvo v 19. stoletju na Slovenskem. Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem (ur. Igor Sapač in Franci Lazarini). Lju- bljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 2015, str. 90–101. Mader, Brigitta: Sfinga z Belvederja: Nadvojvoda Franc Ferdinand in spomeniško varstvo v Istri. Koper: Zgo- dovinsko društvo za južno Primorsko, 2000. Mahnič, Katja: Ladislav Benesch o svojem spomeni- škovarstvenem delu. Ars et humanitas 5, 2011, št. 2, str. 211–231. Marchgraber, Katharina: Der Camera-Club in Wien. Der naturwissenschaftliche Blick: Fotografie, Zeich- nung und Modell im 19. Jahrhundert (ur. Simon We- ber-Unger). Wien: Wissenschaftliches Kabinett Simon Weber-Unger, 2009, str. 70. Menoni Muršič, Simona: Poslikava iz domnevne kape- le gradu Švarcenštajn. Primož Trubar in njegov čas: vodnik po spomenikih (ur. Nataša Gorenc). Ljublja- na: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2009, str. 86–89. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant: 3. Cilli: J. Rakusch, 1880. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant: 4.2: Dekanat Tüffer. Graz: samozaložništvo, 1881. Orožen, Janko: Zgodovina Zagorja ob Savi: 1. Zagorje ob Savi: Občinska konferenca SZDL, 1980. Oter Gorenčič, Mija: Romanska kapela in stavbna pla- stika na gradu Rajhenburg. Kronika 61, 2013, št. 3 (Iz zgodovine gradu Rajhenburg), str. 475–508. 119 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Pernhart, Marko: Burgen und Schlösser in Kärnten: 194 Bleistiftzeichnungen von Markus Pernhart. Klagen- furt: Carinthia, 1976. Pezdiček, Eva: Historiat konservatorsko-restavrator- skih posegov na romarski cerkvi Matere božje na Ptujski Gori od ustanovitve dunajske Centralne komisije za preučevanje in ohranitev stavbnih spomenikov do danes. Studia Historica Slovenica 7, 2007, št. 3–4, str. 857–892. Piper, Otto: Die Burgen Kärntens: Mit Krain, Istrien und Duino (ur. Wilhelm Deuer). Schleinbach: Edition Winkler-Hermaden, 2014. Piper, Otto: Die Burgen der Steiermark (ur. Wilhelm Deuer). Schleinbach: Edition Winkler-Hermaden, 2015. Piper, Otto: Einige Besonderheiten österreichischer Burgen. Mittheilungen der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und histori- schen Denkmale, n. v. 25, 1899, str. 70–75. Piper, Otto: Ueber einige Burgen in Tyrol und im Pinz- gau. Mittheilungen der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und histori- schen Denkmale, n. v. 22, 1896, str. 131–138. Pivk, Olga: Arhivski inventar. Signatura fonda SI AS 1100. C. kr. spomeniški urad. 1853–1918. 30 škatel, 3 t. m. Lju- bljana: Arhiv Republike Slovenije, 2017. Podkrižnik, Mimi: Kolovrat. Kjer so piknikovali, so postavili grad: družina Mal iz Ljubljane je pred skoraj tremi desetletji na ruševinah pri Izlakah za- čela obnavljati grajsko poslopje. Delo 42, 2000, št. 101, str. 10. Preinfalk, Miha: Auerspergi: Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Založba ZRC, 2005 (Thesaurus memo- riae Dissertationes, 4). Sapač, Igor: Arhitekturna zgodovina gradu Raj- henburg. Kronika, 61, 2013, št. 3 (Iz zgodovine gradu Rajhenburg), str. 475–508. Sapač, Igor: Arhitekturnozgodovinski oris gradu Tur- jak. Grad Turjak: Druga knjiga (ur. Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič, Renata Komić Marn). Ljublja- na: Založba ZRC, 2020, str. 623–958. Sapač, Igor: Blicke auf Burgen und Schlösser in Slowe- nien. The Castle as Social Space (ur. Katarina Katja Predovnik). Ljubljana: Znanstvena založba FF UL, 2014, str. 209–220 (Castrum Bene, 12). Sapač, Igor: Grad Waldenberk – Pusti grad pri Radov- ljici. Stavbnozgodovinski oris. Kronika 64, 2016, št. 3 (Iz zgodovine Zgornje Gorenjske), str. 327–352. Sapač, Igor: Gradovi na Ribniškem med včeraj, danes in jutri: Ribnica – Breg – Ortnek. Ribnica: JZ Roko- delski center – zavod za rokodelstvo, muzejsko in galerijsko dejavnost, 2019. Sapač, Igor: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje. Ljubljana: Viharnik, 2011 (Grajske stavbe v Sloveniji, 23). Sapač, Igor: Kaj je grad? Kronika, 60, 2012, št. 3 (Iz zgo- dovine slovenskih gradov), str. 391–412. Sapač, Igor: Otto Piper (1841–1921) ter začetki kaste- lologije na Slovenskem in v Istri. Acta Histriae 29, 2021, št. 3, str. 827–858. DOI: https://doi.org/10.19233/ AH.2021.33 Sapač, Igor: Rekonstrukcijski posegi v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem. Ljubljana: Filozofska fa- kulteta Univerze v Ljubljani, 2008 (tipkopis dok- torske disertacije). Schnabl, Bojan-Ilija: Landeschefs und Landeshaupt- männer von Krain/Kranjska. Enzyklopädie der slo wenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška: von den Anfängen bis 1942. 2: J–PI (ur. Bojan-Ilija Schnabl in Katja Sturm-Schnabl). Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2016, str. 753. DOI: https:// doi.org/10.26530/oapen_611237 Semetkowski, Walter: Denkmalpflege in der Steier- mark. Die Steiermark: Land, Leute, Leistung (ur. Berthold Sutter). Graz: Steiermärkische Landesre- gierung, 1956, str. 189–222. Slekovec, Matthäus: Wurmberg. Topographisch-histori- sche Skizze. Mit einer Abbildung. Marburg: samoza- ložništvo, 1895. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Lju- bljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stegenšek, Avguštin: Dekanija Gornjegrajska. Maribor: samozaložništvo, 1905 (Cerkveni spomeniki lavan- tinske škofije, 1). Stegenšek, Avguštin: Konjiška dekanija. Maribor: samo- založništvo, 1909 (Umetniški spomeniki lavantin- ske škofije, 2). Stele, France: Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1969. Stele, France: Varstvo spomenikov. Od 1. VII. 1930 do 31. XII. 1931. Zbornik za umetnostno zgodovino 12, 1933, str. 89–98. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: Dolenj- ska: Porečje Krke. Ljubljana: Viharnik, 2000 (Graj- ske stavbe v Sloveniji, 11–12). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: Dolenj- ska: Porečje Temenice in Mirne. Ljubljana: Viharnik, 2002 (Grajske stavbe v Sloveniji, 14). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: Dolenj- ska: Med Igom, Ribnico in Kočevjem. Ljubljana: Vi- harnik, 2003 (Zbirka Grajske stavbe v Sloveniji, 15). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: Gorenj- ska: Ljubljana, grad in dvorci. Ljubljana: Viharnik, 1999 (Grajske stavbe v Sloveniji, 9). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji: Gorenj- ska: Med Goričanami in Gamberkom. Ljubljana: Vi- harnik, 2000 (Grajske stavbe v Sloveniji, 10). Stopar, Ivan: Podoba Slovenije v obdobju narodnega pre- bujenja: upodobitve slovenskih krajev iz sredine 19. sto- letja. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2016. 120 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska mati- ca, 1977. Stopar, Ivan: Slovenski gradovi – prezrta dediščina. Kronika 60, 2012, št. 3 (Iz zgodovine slovenskih gra- dov), str. 379–390. Stopar, Ivan: Slovenske vedute med klasicizmom, romanti- ko in realizmom. Celje: Pokrajinski muzej, 2018. Stopar, Ivan: Veduta. Enciklopedija Slovenije (ur. Dušan Voglar), 14. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, str. 163–165. Strnad, Janez: Šubic, Ivan. Enciklopedija Slovenije (ur. Dušan Voglar), 13. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999, str. 159. Šifrer, Živko: Kolovrat. Krajevni leksikon Slovenije: Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo (ur. Roman Savnik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976, str. 455. Turk, Prvenka: Benesch, Ladislaus. Enciklopedija Slove- nije (ur. Miha Kovač), 1. Ljubljana: Mladinska knji- ga, 1987, str. 227. Umek, Ema in Kološa, Vladimir: Cesarsko-kraljevi spo- meniški urad 1855–1918 (arhivski popis). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2003. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogzhums Crain, I–XV. Nürnberg, 1689. Valvasor, Johann Weichard: Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae & modernae completa. Nürn- berg, 1688. Valvasor, Johann Weichard: Topographia Ducatus Car- nioliae Modernae. Bogenšperk na Kranjskem, 1679. Vignjević, Tomislav: Tri personifikacije vrlin, Danije- lova pravičnost (Suzanina zgodba). Gotika v Slove- niji (ur. Janez Höfler). Ljubljana: Narodna galerija, 1995, str. 297–298. Vischer, Georg Matthäus: Topographia ducatus Stiriae. Grätz, 1681. Vollständiges Ortschaften-Verzeichniss der im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder nach den Ergeb- nissen der Volkszählung vom 31. December 1890: Nebst vollständigem alphabetischen Namensregister. Wien: Alfred Hölder, 1892. Wetzel, René: Die Wandmalereien von Schloß Runkelste- in und das Bozner Geschlecht der Vintler: Literatur und Kunst im Lebenskontext einer Tiroler Aufsteigerfamilie des 14./15. Jahrhunderts. Freiburg: Univerza v Frei- burgu (Švica), 1999 (tipkopis doktorske disertacije). Zadnikar, Marijan: Romanska arhitektura na Sloven- skem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959. Zahn, Joseph: Burgen und Schlösser. Die österreichisch- -ungarische Monarchie in Wort und Bild: Steiermark. Wien: Druck und Verlag der Kaiserlich-Königli- chen Hof- und Staatsdruckerei, 1890, str. 244–260. SPLETNI VIRI Archivinformationssystem https://www.archivinformationssystem.at/ archivplansuche.aspx?ID=36182 Miklavčič Pintarič, Magda: Centralna komisija http://www.kd100let.si/centralne-komisija/ Museums.si http://museums.si/sl-si/Domov/Zbirke/Pred- met?id=493608 Register nepremične kulturne dediščine https://eid.gov.si/#!/iskalnik https://eid.gov.si/#!/enota/17612/dokumenti Turistično informacijski center Zagorje ob Savi https://www.visitzagorje.si/objava/577702 KORESPONDENCA Košir, Metka, komunikacija prek spletne pošte, 17. 8. 2023. Ravnikar, Sabina, komunikacija prek spletne po- šte, 8. 8. 2023. Roithner, Gabriele, komunikacija prek spletne po- šte, 8. 8. 2023. SUMMARY The Central Commission and the Documentation of Medieval Castles in the Area of Slovenia During the second half of the nineteenth century, when castles lost their original purpose as noble residences, in- dividuals and institutions began documenting their condi- tion. In the territory of the Austrian Empire and thus also in that of present-day Slovenia, perhaps the most impor- tant institution was the Imperial Royal Central Commissi- on for the Investigation and Preservation of Monuments (orig. K. K. Central-Commission zur Erforschung und Er- haltung der Baudenkmale), which operated between 1853 and 1918. The correspondents and conservators working for the Central Commission made written reports and occasionally also drew sketches and took photographs of art monuments threatened by natural or human factors. Because the Central Commission primarily focused on churches, castles were less frequently documented. Ne- vertheless, this archival material is of great importance for researching medieval castles because it may contain certain details about them that have not been documen- ted anywhere else. For the former historical province of Carniola and the Slovenian part of Carinthia and Styria, documentary material on twenty-five castles of medieval 121 | kronika 73 � 2025 1 nike duh |  centralna komisija in dokumentiranje srednjeveških gradov na območju slovenije origin was found in the Central Commission’s reviewed archive material. The latter brings new findings for some of them. From written reports we learn details about mo- nument protection measures and why they were carried out. The archival material is also a source for the thus far unknown wall paintings and architectural plastic. Perhaps the most important written sources found are reports on wall paintings in Kolovrat Castle in the Central Sava Valley. A letter about their existence was submitted to the Cen- tral Commission on June 24th, 1897, by engineer Heinrich Hohn (1858/1859–1911). In it, he reports on a room on the second floor of the castle, which had all four walls painted with the depictions of a tournament, of a duel and four people shaking hands across a table, of a marauding mar- ch with knights and mercenaries, and of a boar hunting scene. Just two months after Hohn, on August 30th, 1897, Ivan Šubic (1856–1924) informed the Central Commission in his letter that the main part of the paintings described by Hohn had already been destroyed. After Šubic’s visit, the paintings were to be photographed, but apart from the letters in which the correspondents of the Central Com- mission merely agreed on a photographer to do this work, nothing has been preserved. A letter confirming that the photographs were taken has not yet been found, and the same holds for the actual photographs. Therefore, Hohn’s description of the paintings remains for the time being the only preserved description of the once existing paintings at Kolovrat Castle. kronika 73 � 2025 1