211. Številka.
Ljubljana, v petek 15. septembra.
XV. leto, 1882
Izhaja vsak dan r.ve*«»r, izimši nedelje in praznike, ter velja po pošti prejeman za avstrij sk o-ogerske dežele za vse leto 16 gld., za pol leta 8 gld., za Četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za ijjabljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld.. za četrt leta 3 gld. M kr. za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računa se po
10 kr. za mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za tnje dežele toliko več. kolikor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če Be oznanilo jedenkrat tiska, po 6 kr. če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravnifitvo je v Ljubljani v Frana Kolmana hiši »Gledališka stolba". D pravništvn naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
„Nijso tu Slovenci?"
Mej vsemi vladarji, kar jih šteje širni svet, nij nobenega, ki bi užival toliko ljubezen, tako brezmejno udanost svojih narodov, kakor naš presvitli cesar. Njegove izredno viteške lastnosti, Njegova dobroti j ivost in radodarnost, Njegovo uzgledno iz-polnovanje parlamentarnih oblik in zares uzorna pravičnost pridobila so Mu srca vseh državljanov v tolik* j meri, da vse brez izjeme vere in narodnosti tekmuje, izkazati Mu najsrčnejo udanot in zagotov-Ijati Ga neupogljive zvestobe.
To pokazalo se je, kakor vsikdar tudi pri Nje-gevem potovanji skozi divno soško dolino in po Krasa skalnatih tleh. Vse, mlado in staro, hitelo je preljubemu vladarju kakor svojemu skrbnemu in dobrotljiv^mu očetu nasproti in vse potovanje bilo je jednako neprestanemu ,,triumfalnemu sprevodu". To bili so uprav cesarski, a poleg tega tudi narodni dnevi, ki ostanejo nepozabljivi v srcih vseh, ki so imeli redko čast, za nekoliko trenotkov v svojej sredi imeti navdušeno nazdravljenega vladarja.
A kakor uže od nekdaj nij nič popolnega na svetu, nij veselja, ki bi ostalo neizkaljeno, kakor nij luči, ki bi ne delala svoje sence, tako je tudi nenavadni sijaj cesarskega potovanja imel svojo meglico, ki gaje tako rekoč izpremljala po slovenskih tleh.
Uže mnogo dnij pred prihodom cesarjevim pripovedovalo in dop;sovalo se je, kako se tu in tam prepovedujejo slovenske zastave, slovenski nagovori, kako se celo slovenskim društvom zabranjuje zreti v obličje svojemu cesarju, kako se tu mali gospo-dek, ondi pa veliki gospod trudi in napenja, kakor z gobo na šolskej tabli, izbrisati vsak slovenski pojav in ves slovenski rod raz primorske pečine in vinorodne doli.
Nekako plaho pričakovali smo slavnostnih duij, v vednej skrbi, bodo li spletke naših hetmanov in njim podredjenih organov res vdušile vsak slovenski glas, ali pa bode slovenska zavednost in odločnost ponosno stopila na dan.
LISTEK.
Potovanje križem domovine.
(Popisuje Proatoslav Kretanov.) XIII.
Iz Vipave v Ajdovščino.
Kar se nij posrečilo ne Spectabilisu niti Do-mokosu, dosegel je nehote poredni metteur-en-pa-ges: raztrgavši toli neusmiljeno poslednji moj članek, užalil mi je do duše vse — nemške citate, da Bem se zaklel, ogibati se jih do — prve ugodne prilike! . . .
Zasledivši naposled ipak konec svojemu sestavku, spomnil sem se, da me je bil vrli naš ume-teljnik g. Ogrin iz svojega ateljeja zavedel v ve-Belo društvo. Dospevšima namreč k Ur ko v i m, zagrmi nama v — kuhinji glasen pozdrav na ušesa: na prostrani klopi nad širokim, z belim mramor-jem  obloženim ognjiščem sedeli  so vipavski moji
Ko je napočil željno pričakovani dan, razpršila se je prej omenjena meglica, z njo pa naša bojazen in naši dvomi, deloma po narodnej zavednosti do-tičnih, deloma pa po prijaznej in spodbudi)ivej iui-cijativi in milosti našega cesarja samega. Ne le, du, je, kakor smo uže včeraj objavili, župana, ki je pri pozdravu lomil italijanščino, vprašal: „ Z nate slovenski?" in mu potem velel govoriti v iimtori« ■ m*m jeziku ter se ž njim pogovarjal slovenski — je v Nabrežini, na po okrajnem glavarstvu zaukazani nemški ogovor, presvitli vladar izrekoma vprašal: „Hijso tu Mlov«'ii<?i
Iz teh zgodovinsko važnih cesarjevih besed doni nekaj, kakor začudenje, da ne rečemo nejevolja. Povsod in vedno se zatrjuje, da na Krasu bivaj« Slovenci, zakaj nij čuti slovenskih glasov, slovenskega pozdrava? Proč bojazen, proč nepotrebno in neopravičeno plahost, proč z neumestnim ukazom ! Nj. Veličanstvo raci vprašati: „Nijso tu Slovenci?" in s tem vprašanjem načeloma izreka, naj Slovenec v svo jem slovenskem jeziku govori s svojim cesarjem, naj mu v slovenščini izraža svojo udanost, svojo lojalnost. To cesarjevo vprašanje pobilo je v prah vse govoričenje, da naš cesar slovenski ne znu, in nam sijajno dokazalo, da je tudi za nas Slovence v njegovem srci prostora. Za tiste gospode pa, ki so zakrivili famozni ukaz, ki bi morali biti posredovalci mej krono in narodom a so hoteli z nemščino mej vladarjem in prebivalstvom napraviti „spanjsko steno", je to cesarjevo vprašanje očiten migljaj, da nijso pogodili volje cesarjeve, ki je bil in bode jednako pravičen oče vsem narodom.
Naš cesar, ki se s ponosom imenuje „vites-kega", ljubi in ceni le odkritosrčne in pogumne ljudi. Naj bi bilo tedaj cesarjevo vprašanje: „Nijso tu Slovenci?" za vse bodoče Čase napotek našim rojakom po vseh pokrajinah, da se poslužujejo svojega po Nj. Veličanstvu priznanega materinega jezika, da se ne boje nikakih nasprotnih ukazov, kajti vprašanje „Nijso tu Slovenci V" imelo bode na  noše nasprotnike  jednaki učinek, kakor zgodo-
znanci: obsežni Staj ko z brado à la Henry-quatre, suholasti Pegov s klobukom na desnem ušesi, plavooki „Danicin" pesnik Rad o s lav, gladeč mehko svojo brado in še nekateri drugi, ki so, za-znavši o mojem Davljenji v Vipavi, naju ondu čakali . . .
Meni, prišedšemu iz krajev, kjer je kuhinja izključljiv dominij ženstva, videlo se je počet-koma kaj čudno, da ondukaj na jugu ima prost hod v svetišče kuharske tajnosti i profani m ozki spol . . . Toda, „altri paesi, altri costumi" : pri nas bi se vsak tak nepozvanec stiral z burkljo iz kuhinje, v tem, ko se v južnih krajih, vzlasti po zimi zbirajo domačini in tujci krog ognjišča, ki je tam uže prvotno navlašč v to svrho toli prostrano vzgra-jeno in s klopmi obdano. In, bogme, nij napačen ta patrijarhaličen običaj! Sredi kamenenega ognjišča, zidanega nalik Btaro-zaveznemu žrtveniku, plapola bujni zubelj, iz katerega se valijo beli dimovi oblački; okrog dleskajočega ognja pa so nastavljeni razni lonci in kožice,  v katerih  se kuha,  praži in
vinsko   pomembne   besede:   nFakcij oz na opo-z i c i j a !"
Govor g. poslanca Hermana pri občnem zboru »Slovenskega društva" v Mariboru.
Naše razmere so malo ugodne. Potreba je vedno silueja narodno vprašanje rešiti. Kar nas zadeva, imamo v pojasnilo in obrambo sledeče navesti: Aksiom je, da je vsakemu narodu mogoče le na podlagi svojega materinega jezika napredovati in da ga nij primernega razvoja in slovstva nobenemu jeziku, Če nij po šolah in uradih udomačen.
S tem prepričanjem borili so se uže zdavnej najvrednejši sinovi slovenski za jednakopravnost svojega naroda, in sicer ne za tako, da bi se rabil v omejenej narodnej pokrajini razen domačega jedna-komeruu še kak drug jezik v javnem življenji, temveč slovenščina naj bi veljala po slovenskih pokrajinah v šolah in uradih toliko, kolikor v Nemcih jezik nemški. S tega stališča imelo bi se nemškega jezika, razen nemških pokrajin, le Še pri centralnih oblastnijah posluževati in kot diplomatičnega jezika pri notranjem mejnarodnem občevanji, nikakor pa naj bi ne bil splošni ter j edini upravni (državni) jezik.
Pričakovali bi, da Nemcem Ugaja tako veleva-žen praecipuum nemškega jezika, kajti s tem bi bili izobraženi Slovani primorani se nemščine učiti; pa tudi omikane Nemce bi kmalu napotil, se v njihov lastne prid učiti druzega deželnega jeeika; tem načinom bi pospeševali mej soboj sporazumljenje in dobrohotnost.
Večini nemškega naroda je to tudi po volji, nikakor pa ne tako zvani nemško-liberalni ali usta-vovorni stranki.
Gotovo je manj slaba volja kriva, nego nevednost v slovanskih rečeh in predsodki.
Nij me volja natančneje kazati, kako se ta stranka upira narodnej  jednakopravnosti,  ter brez-
cvre, da je veselje poslušati! In kolika ti je slast, motriti gibčno kretanje brdke kuharice okolo ognjišča, zdaj ti s kuhalnico gracijo/no pomeša prikuho v tem le piskerci, zdaj tam na ražnji cvrečo pečenko, spretno obrnivši, nekoliko pomaže; ondu zopet je treba primakniti trmasti štorek s kleščami bližej k ognju. In pri tem mnogostroČnem opravilu jej nagaja zdaj ta zdaj oni šegavi gost: nij čudo, ako zbegana deva presoli juho in prilije kisa mestu „prisiljenemu" zelju — mleku! In če se jej, zročej v oči svojemu ljubimcu, prismodi janjčevina, oblije jo zorna rudečica tja do ušes, da revica ne ve, kam bi skrila oči . . .
Mi pa smo se v tem bili zapredli v mrežo za-nimljivih pogovorov o slikarstvu in poeziji, ter raz-motravali vprašanje, kako bi se dalo v okom priti našej bedi na umeteljniškem polji. Jeden je napil „nadepolnemu" naSemu slikarju, drugi je „povzdi-gnol" čašo na čast navzočnemu „pevcu Marijine sirve"; ali naš umeteljnik nas je poučil, da vse to „napivanje" ue koristi nič, temveč na prospeh ume-
verstvo Siri in razpor trosi. Saj to je nam uže itak znano.
Boju nij še kouca; slovenski narod mora še vedno dosti britkosti trpeti in svoje najboljše moči, katere bi imel posvečevati svojemu duševnemu in gmotnemu prospehu, žrtvovati temu boju.
Ker pa pravica in resnica za narod govorite, mu je slednjič zmaga gotova. Čuditi se moramo velikanskemu napredku slovenskega naroda v zadnjih dveh desetletjih. Nič mu nij bolj koristilo in žile ojačilo, nego sredstva zaničevanja in zasramovanja, s katerimi se je naš nasprotnik bojeval.
Čim bolj se materinščina spoznava, tem bolj ponehuje mnenje proti njej. Celo Nemci v glavnem deželnem mestu začenjajo se učiti slovenskega jezika in ga tudi svojim otrokom prisvojevati. Lepo Be razvijajoče slovensko časnikarstvo bori se pogumno za narodni razvoj in prosveto. Neprestano goji in vnema slovenska duhovščina narodno zavest in navdušenost. Učitelji, odvetniki, blježniki, zdravniki, učeča se mladina, vsakotere oblastnije in uradniki vstopajo drug za drugim v kolo narodnega gibanja, da se pokažejo pravične. V državnem zboru radujejo se slovenski poslanci prijazne podpore ne le stranoma družili slovanskih plemen, ampak tudi nemških konservativcev.
Celo visoka vlada, katero vodijo nravni in državniški oziri, sledi spozuavši zaklade, katere krije razvita narodna zavest za državo samo, z nepristransko dobrohotnostjo temu gibanji.
Taka stopajo Slovani predolgo tlačeni čvrsto in združeni pred svet na svoje slavno mesto.
Oni uijso nikdar hlepeli sosednjih j mi naro dov prekrstiti ali podjarmiti. Narodna zavest jim ne sramoti čela. Trditev, da preti nemštvu po Avstriji nevarnost, je prazna fraza.
Po slovenskih krajih sicer le v malem številu poraztaknj eni Nemci »kopneli bodo ali uže sami ali njihou potomci, kakor mnogo domovino zapustivših in na nemških tleh se uaselivsih Slovanov, ptuji narodnosti. To jeneizogibljiv naraven zakon, ki koneeno nobenemu škode ne dela. V takih razmerah Nemec ne bo slabši, če postane Slovan m Slovan ne slabši, Če se ponemči.
Oni Slovani pa, ki zatajijo svojo narodnost ter z protivnikom konspirirajo, so prenesrečni, da bi jim žal besedo povedal; kajti oni so žalostne žrtve prejšncga zistema, ki je nameraval vse breznaroditi.
Ker pa nij upanju, da bi se narod sporazumil z narodom, stranka s stranko, torej nij slovenski stranki ud deželnih oblastij ;n v štir.-ikem deželnem zboru skoraj nič pričakovati. Za varstvo slovenske manjšine ne ostaja nič druzega, nego da se jeziku grauiea omeji in se napravi za slovensko okrožje posebni oddelek namestnije in spremeni deželna ustava po dr. Fiselihoia v vsem priličnem načrtu tako, da se deželni poslanci pač skupno posvetujejo, tod« oziroma šolskih in jezikovnih zadev posebej glasujejo v narodnih kuri juh, ter da be le one postave kot vzprejete smatrujejo, za katere glasuje večina vsake kurije.
Omenjene naredbe vtegnile bi povsem mejse-bojnemu nazporu in posegu v okom priti in v mej-narodnem pomirjevanji posredovati, zato bi bile obema narodoma v naši deželi v prid. Upajmo, da se od strani Nemcev ne bo protivilo z nami mir skleniti na omenjeni podlagi.
Slovenskemu narodu se očita, ker zahteva svojo nadsoduijo in pravno akademijo. Pa kar se tega tiče, zgodilo se bo od strani visoke vlade gotovo le toliko, kolikor zahtevajo neobhodna potreba in pravičnost.
S tem pa naše pritožbe še nijso pri kraji. Jaz jih ne navajam posebej, kazati hočem le, kaj je našemu pešanju pravi uzrok. Upravni dualizem v naši deželi je to. Najnujnejša in prva potreba je to zlo iztrebiti ter politično upravo in z njo združene občinske postave predrugačiti, kar se mora pa kakor hitro mogoče zgoditi.
Tako bo „post tot diserimina rerum" vender Avstriji, temu kompleksu tolikanj narodov in dežel, napočil srečni dan: ko bo svoj poklic popolnoma spolni la ter postala pravično zavetje vsem svojim narodom, združivši je v miru na boj za prosveto in svobodo; ko bodo vsi njeni narodi branili darežljivo in složno ožjo in širjo očetnjavo svojo in jednako ljubili prirojeno, muogoskuŠKno cesarsko rodbino, katerej poklanjamo mi zvestobo iti podložnost.
„Vladarju srca ohraniti, je vsakemu državljanu sveta dolžnost, kajti kjer ta omahuje, maje se vse in vse se zgrudi z njim".
tudi nekatere deželne nadsodnije opustile, mej drugimi ona v Krakovu.
Vitanje <lržave.
Črnogorski knez dobil je od ruskega cara Andrejev red. Pri sprejemu deputacije „slo-vanskega dobročiniteljnega društva" rekel je mej drugim: „Bog mi je priča, da ostanem vedno ivest ruskemu narodu in ideji, ki jo on reprezentuje".
O Kglptu: Wolseley poroča iz I zrna i-lije o bitki pri Tel-el-Kebiru sledeče: Sovražnik imel je 20.000 mož, mej temi 2500 konjikov, 6000 beduinov in zraven 70 topov; Wolseley pa 11.000 pešcev, 2000 konjikov in GO topov. Ker je imel Wolseley manjše sile, je sklenil sovražnika pred sončnim vzhodom napasti in teh šest milj pota od tabora do Tel el Kebira še to noč narediti; ob 2 ponoči se je vzdignil iz tabora. Ob zori začel se je potem napad z vso silo; vojska se je obnašala čudom dobro. Ostrog sovražnikov vzel se je z vsemi trdnjavami in odvzela velika množica provijanta. Sovražniki so bežali kar po tisoč in odmetavali orožje, ko jih dohiti kaValerija. Izguba Arabijeva je jako velika. General Witlis je lahko ranjen. Angleška kavalerija se poda proti Belbeis, indijski oddelek v Zagazig, kamor je ubežal Arabi. — Kanal je na več mestih presekan, železnic« pa nepokvarjena.
Politični razgled.
\ 4* 11 ¿111 j <leželc.
V Ljubljani 15 septembra.
Dopisi.
Pri ljudskej veselici v Gorici, napravljeni v čast M J. Veličanstvu, pela se je cesarska himna v slovenskem jeziku. — Izredno lep je bil slavnostni sprevod v kostumih; vsi gospodarstveni in obrtni oddelki so bili v njem zastopani. Najmi-kavnejši del sprevoda pa je bila kmetska ženitnina v narodnih nošah. — K dvornemu obedu bilo je pozvanih mnogo županov iz okolice, večjidel kmet-Bkega stanu.
Nj. visokost cesarjevič Ituclolf in nadvojvo-dinja Štefanija odpotovala sta v sredo večer iz Vratislave, kjer so ju bili tako gostoljubno in pre-srčno sprejeli ter se vrnila zopet v Prago.
V Trstu je včeraj napravila nevihta veliko škode. Ob polu desetih v jutro nastane močna burja, spremljana s strašno točo. Morski breg ob razstavi I je bil ves preplavljen.  Iz železnega paviljona vrglo j je kos strehe, druge  dele je močno  poškodovalo, j
■ z Kobarida 14. septembra [Izv. dop.] Veselo iznenadila je nas Kobaridce vest, da pozdravimo v našej sredi ljubljenega cesarja. Osobito občinski svetovalci posvetovali so se mnogo, kako bi ga slovesuo sprejeli in sklenili so, da obrnejo vso pozornost na olepšavo ulic, ker cesar ne bo v našem trgu jirenočeval.
Dva dni imeli smo vsi obilo posla in posrečila se nam je olepšava tako, da so nas sosedje v Belcu in Tolminu zavidali, češ, dva dni so ti delali, a njih trg prekosil je uaše v vnanjej obliki, če tudi smo trudili se malo ne teden dnij.
Lepih mlajev, ozaljšanih s trobojnicami in črnorumenimi zastavami, je kar mrgolelo ob obeh straneh ceste, in lipa, ki tako krasi naš lepi trg, bila je v prazuičnej obleki.
Izmej pet slavolokov odlikovala sta se posebno dva in oni poleg hiše g. Kranjca, ki je pozdravljal odhajajočega cesarja, okrašen je bil z grbom ilirskim.
Kljubu slabemu vremenu nabralo se je v jutro 12. t. m. mnogo ljudstva z zastavami iz vseh bližnjih vasij, iz Kota, in tudi neke duhovne iz slovenske Benečije smo zapazili.
Točno ob '/4 9. dospel je v trg ves sprevod
Škoda je prav velika, ker se je veliko blaga po dežji uničilo. Tudi orijentalski muzej je hudo oškodovan.
ffližjeavsririjslti deželni šolski svet odbil je jednoglasno prošnjo za ustanovljenje češke privatne šole na Duuaji z motivacijo, da bi taka ustanovitev stala v protislovji s členom 10 državnih osnovnih pravic, ker bi se s tem kratile pravice iz-ključljivega deželnega jezika.
Šteclilifti Koinisijon pričel bo začetkom novembra zopet svoji,, zborovanja, kjer se bodo razpravljali vsi do sedaj izdelani načrti. Jeden del ko-misijona želi, da bi se razven okrajnih glavarstev
z dobrim cesarjem in pozdravljal ga je grom topov, pritrkavanje zvonov in burni živioklici, ki nijso hoteli ponehati.
Pred farovžem sprejel ga je gosp. župan Pa-gliaruzzi in mej lepim nagovorom podarila mu je jedna izmej devetih belo oblečenih deklic krasen šopek. Na to ogledal si je lepo vrsto veteranov, kjer je menjal nekaj besed in potem odšel v notranje prostore, kjer so se mu predstavljali župani bližnjih krajev, nagovarjaje ga v slovenskem jeziku, učitelji in č. duhovščina.
teljnosti treba je — faktienih materija! ni h žrtev, in skromni vipavski pevec prenesel je njemu napi to zdravi j co na „milotoznega slavca tam na prisojnem rifenb er škem brdu" . . . Gro-movit „zivio naä tajnostni X!" zaorilo je po nočni tihoti.
Žrjavica na ognjišči je polagoma umirala in tu in tam je uže kak manj pozoren poslušalec zamižal, kar nas vzpluši — pokanje sem ter tja švigajočih kostanjev, katere je uekov porednež skrivaj bil za grebel v prhavico, ne da bi jih bil nurezal poprej. Krik in smeh razlegal se je po kuhinji in razšli smo se „Zidane volje" . . .
In zopet so mi napočili mirni zimski dnevi. JNenn in brezskrbno tja v en dan živeč izprehajal sera se mej košato zvitimi brajdami po lepej vipav-skej dolini. Jedini posel mi je bil „il dolce far nientt:" — ali kakor bi dejal llamerling: „der göttliche Miissiggang". Nad mano jasno južno nebo, okrog mene mil, vonjiv zrak in pod nogami mehka preproga ovenele trate,  bliščeča v solnčnej svtlobi
nalik rumenemu barzunu in obrobljene z venci rdeče-listega gnelčjega grmičja, ki se vzpenja navzgor po vijoličastih Nanosovih pečinah. Vsak dan krenil sem na drugo stran. Denes napotil sem se proti jugu na solnčni Slap, kjer mi je prijazni vodja vinorejske šole g. R. Dolenec razkazoval umetno nasajene vinograde in mi globoko pod zemljo ad oculos demonstriral blagoslovljeni sad  „uninega kletarstva".
Drugi dan korakal sem mej bujnimi trsovimi šatori na Vrhpolje, ter ondu pohodil ljubeznii-vega župnika g. Dejaka, katerega sera baš naletel v sakristiji stare cerkve, slikajočega podobo — ljubljanskega vladike. Ko sera si napasel oči na pisai.obojnej paleti, po katerej je vešč umeteljnik imel razvrstena zanimljiva senčila človeškega obličja, šel sem gori k iskrenemu rodoljubu g. Lavren čiču, ki mi je s sladkim vrhpoljcem splaknil gor-jupe spomine otožnih prejšnjih dnij. Ako se mi je človeška druščina užalila, pobegnil sem gori na samotne razvaline vipavskega gradu, in ko se mi je zopet oko nagledalo prirodne lepote, šel sem v cer-
kev, motrit „kamnanje sv. Štefana", katero je ljubljanski slikar g. Wolf predstavil po vsem toli naravno, da človek strme čaka kedaj bode spredaj pripognen birič zalučil pobrani kamen v mučenika.
Nekega dne korakam brezsmoterno tja proti večeru po belej gladkej cesti, kar nenadejauo pri« šumi doli po eolskej soteski silna — burja, ki me vrže za kakih pet metrov raz cesto v globok jarek. Ko se zopet zbašem na cesto, nij mi bilo misliti več na povratek v Vipavo, kajti neusmiljeni piš drvil me je neprestano naprej in ne vem, kam bi me bil zanesel, ko bi ne bil pridrčal za mano voz, iz katerega me pozdravi glas — starega znanca.   Bil je prijatelj Šapko, za katerim so ljubljanske kraso-tice nekoč metale toli zaljubljene poglede.   Vračaje se od nekod s potovanja, povabi me na svoj dom, ki mu stoji na obrežji  Hublja v — Št ur j ah. „Spala bova na Kranjskem, a po večerjo greva na Goriško!"   reče mi šaljivi prijatelj, opraviče-vaje se, da mu nij matere doma ter me izpremi preko mejnega mosta v — Ajdovščino.
G. Pagliaruzzi odpeljal ga je pozneje v Ježa, radi Nedižke ceste in menimo, da se bo ta zavozlana reč povoljno rešila.
Celo g. namestnik Pretiš izrazil se je, da nij nadejal se tako lepega sprejema in tudi Nj. Veličanstva videla se je zadovoljnoat na obrazi. Navdušenost bila je splošna. Neki g. župan poljubil mu je roko a drugi prav prijateljsko stisnil. Odhajaje pozdravljali smo ga z zopetnimi „živio" in menda najbolj veselili so ga pozdravi iz ust ob cesti nastavljenih otrok.
Naj vam omenim še, da ljudje za trdno verujejo, da bomo imeli v našej sredi v malo dneh tudi Nj. ces. Visokost nadvojvoda Rudolfa in Štefanijo in zato trde, da je Nj. Veličanstvo naročilo, naj dekoracije puste do tega časa, „saj so dovolj lepe".
Iz postojlnskegra okraja 12. septembra. [Izv. dop.] — Kakor opazujem, začelo se je opuščati poročevanje o okrajnih učiteljskih skupšči nah, toda vzlic temu, da je prišlo isto iz mode, hočem v kratkih potezah obrisati učiteljsko konfe renco, ki se je vršila za naš okraj 11. t. m. v Po-stojini. Počastil je skupščino s svojo navzočnostjo spoštovani c. kr. okrajni glavar g. Globočnik ter vztraja! do njenega svršetka.
Obravnavalo se je precej na široko, kako bi se uradni sp>si, kakor: šolska matrika, šolski zapisnik, razrednica, knjiga o izpitu, inventar, tednik šolska kronika, opravilni zapisnik, spričevala i. t. d primerno predelali in spisovali. DotiČni gg. poroče valci so stavljali mnogo dobrih nasvetov v zboljšanje kateri so bili deloma sprejeti, nakateri da tudi za vrženi.
Po mojem nemerodajnem  mnenji bi bilo pri izvrševanji uradnih spisov glavno napako odstraniti namreč : vse sodelovalce honorirati, ne kakor zdaj da se samo nekaterim delo plačuje, drugi morajo pa tlako delati. Saj nijso na kaste razdeljeni. Jednake bremena — jednake pravice — tedaj  naj bode še jednako plačilo.
Pri vprašanji: „kedaj naj se v našem šolskem okraji pričenjajo velike počitnice" se je izrekla želja, naj bi na ljudskih, jednako  kakor na srednjih šo lah trajaje počitnice po dva meseca.
Gospodična Steiner, učiteljica v Razdrtem, je nalogo: „kakošno vrednost imajo domače šolske naloge za pouk in odgojo" pedagogično prav spretno rešila, kar so navzočni povsem odobrili.
V oskrbovanje okr. učit. knjigaren v Vipavi in Postojini se je izvolilo učiteljstvo ondotnih šol, a v stalni odbor bivši udje iz minolega leta.
Kot zastopnika učiteljstva v c. kr. okrajni šolski svet sta bila izvoljena v občno zadovoljnost g. J. Mrcina, učitelj v GoČah in gosp. Martin Zarnik, nadučitelj v II. Bistrici. Naposled je poživljal pred-Bednik navzoče, da se zakliče presvitlemu cesarju „slavaM ter z odpevaujem ljudske himne je bilo zborovanju konec.
Iz Štajerske 14. septembra. [Izv. dop.] Pri svojem popotovanji po ljubi, lepi kranjskej domovini, došel sem tudi v Litijo. Sedemnajst let je preteklo, kar nijsem bil več ondi, skoraj da bi jo ne bil več spoznal, prenaredilo se je toliko, da se zamore danes z marsikaterim mesticem meriti. Nastalo ao lepe hiše, dobre krčme, kavarna, lekarnica, lepe štacune in kar je najbolj potrebno bilo, pre stavili so iz srede trga pokopališča na jako lep primeren kraj.
Veliko je pomagalo k polepšanju tega trga to, da je tukaj okrajno glavarstvo in sodnija, a naj več pa gotovo rudarstvo, od katerega se živi nad 300 ljudij in katerih  zaslužek gotovo ves tukaj ostane.
Mej vsem napredkom pa sem vendar pogrešal še nekatere malenkosti, katere se danes skoraj v vsakej boljšej vasi dohajajo, t. p. nijma Litija, v katerej toliko gospode stanuje, toliko delavcev in vsak dan mnogo tujcev nahaja, niti jedne brivnice (Bar bierstube). Gotovo je mnogo slovenskih mladenčev po svetu, kateri imajo željo postati stalni, samo da ne znajo, kje bi bil še kruh za nje.
Ravno tako potrebna za je Litijo velika tehtnica (Heuvvage).   Če ima človek tukaj kaj za oddati ali
za kupiti, si ne more drugači pomagati, kakor da na železnici zvagat pusti, kar je pri živini ali vozen jako okorno
Domače stvari.
— (Presvetla cesarica) pride jutri zjutraj ob 7. uri in bode tukaj zajutrkovala v vagonu, vsled česar občinstvu ne bode dovoljen pristop v notranje prostore kolodvora. Zvečer ob 6. uri z rednim brzovlakom se bosta pa skozi Ljubljano peljala cesarjevič Rudolf in cesarjevičinja Ste-
anija. Nadejamo se, da bode ob času prihoda zvečer okolo kolodvora zbralo se mnogo občinstva in visokima potovalcema navdušeno izjavljalo uda-nost in lojaliteto Slovencev.
— (Na korist „Narodnemu Domu") priredi v ponedeljek dne 18. t. m. predstavo cir-cus Schmidt. Mi uže danes opozarjamo častito občinstvo na to predstavo in želimo, da bi se je v interesu stvari same prav mnogobrojno udeležilo.
— (Slovenec g. Anton Hlad ni k) iz Logatca imenovan je pravim profesorjem na višjej gim naziji v Gospiču na Hrvatskem.
— (^Slovenskega Pravnika") 8. številka, ki se je zakasnila vsled bolehnosti gospoda urednika, izide jutri.
— (Nevihta  v  Trstu.) Včeraj zjutraj ob ValO. uri nastala je v Trstu velika  nevihta. Dež lil je curkom in vihar razrušil je streho na železnem paviljonu v razstavi, ter jo odnesel deloma v morje Razbita stekla in kosci  razrušene strehe razbili so mnogo v  „avstrijskem muzeji" nastavljenih vetrin in steklenih shramb ter poškodovali in uničili mnogo dragocenih  razstavi/enih   predmetov. „Orijentaiska soba" morala se je podpreti, da se ne vdere strop na katerem leži velika peza zlomljenih kosov železja in stekla. Posamezni razstavljalci imajo mnogo škode firma Lobmeyer z Dunaja sama 4000 gld., diugi pa še več, najhujše oni, ki so imeli razstavljen porcelan in jednake predmete.   Firma Zasche iz Dunaja ima ogromno škodo. Več ali manj prizadet je vsak razstavljavec v železnem paviljonu, iz katerega se bodo nepoškodovani predmeti prenesli v  glavno poslopje razstave, kjer stoje glas ovir i.   Druga razstavina poslopja so pretrpela vihar brez nasledkov.
— (Vabilo) k besedi, katero napravi koba-ridska čitalnica 17 septembra 1882 v Žganovi dvorani. Spored:  1. Popotnica, možki zbor.   2. Govor.
Slavjanka, mešan zbor. 4. Deklamacija. 5. Domovini, možki zbor. (5. Klobuk, vesela igra v jed-nem dejaiiji. 7. Zvezdi, mešan zbor. Po besedi ples. Začetek točno ob 7. uri zvečer. Vstopnina 20 kr. K obilnej udeležbi uljudno vabi odbor.
— (Rudolfovo.) Tretja porotna obravnava. Na zatožencev klopi sedi Katarina Ilotujc iz Stranske vasi, Črnomeljskega okraja, 24 let stara. Zato-žena je zarad zavratnega umora s strupom. Iludo-delka je 29. aprila t. I. svojemu soprogu mej 7. in 8. uro zjutraj prinesla zajutrek, obstoječ iz krompirja, pomešanega s strupom fosforjevim, z namenom usmrtiti ga. Povod tega zlodejstva bila je njena goreča ljubezen do poprejšnjega ljubčeka, kateri je njej vedno močno dopadel, da, k nekej priči je celo rekla, da je tako lep, kakor baron.   Ravno s tem poprejšnjim Ijubčkom imela je tudi jedno nezakonsko  dete.   Štirinajst dnij  prej,  kakor je svojega sopruga ostrupila, postala je z njim po njenej lastnej i/povedbi noseča. Zatoženka je v preiskavi to hudodelstvo dolgo tajila, a naposled pa,  ko je uvidela, da so vsi izgovori zaman, je  sama obstala; ravno tako tudi danes pred porotno sodnijo.   Bila je še le blizu jedno leto omožena. Po njenej lastnej izpo-vedbi je bil povod temu zlodejstvu surovo obnašanje soproga proti njej, kateri jej je baje pretil, da jo ubije. Toda tega nij mogla dokazati in pravi povod bil je gori navedeni. Njen soprug je potem še tisti dan ob 10. uri po noči umrl.   Zatoženka je bila strupa fosforja za lešnik veliko omenjenemu zaju trku primešala.  Porotniki so njim stavljena vpraša nja jednoglasno potrdili in hudodelka je bila obsojena v smrt na vešalih.
— (Kako se našiBošnjacipodučujejo v nemščini), nam pove naslednja dogodbica, pri
občena v .Narodnem listu" Zaderskem Na Dunaj je v kadetnej šoli več mladih Bošnjakov, ki se mo rajo učiti zveličavne nemščine, kar za te madeniče nikakor nij lahko delo. Da se pomore tej neizogibni >otrebi, uborabljajo dotični učitelji kaj mehanično metodo. Spišejo namreč celo vrsto vprašanj in odgovorov, katerih imajo se potem Bošnjaki učiti na pamet. N. pr. „Wie lange haben Sie gestern deutsch gelernt?" »Vier Stunden, Herr Liutenant." — „Wie geht es Ihnen?" „Ich danke, gut, Herr Regiments-
arzt." — „Waren Sie schon beim Rapport?" „Nein, lerr Hauptmann." itd. — Nij temu dolgo, kar se je hotel cesar sam prepričati o napredovanji teh gojencev ter vpraša ob tej priliki jednega teh boseuskih kadetov v  nemškem jeziku: „Wie get es Ihnen?"
— „Ich danke,  gut, Herr Regimentsarzt"
— je bil dobro memoriraui odgovor Bošnjaka. —
P. n. gospodje člani „Sokola" vabijo se najuljudneje v „jour-fixe" v soboto dne 16. septembra t. 1. ob 8. uri zvečer v gostilno k Virantu. — V razgovor pride izlet v Trst dné 24. t. m. in še nekatere važne zadeve.
Odbor »Sokola".
Telegrami »Slovenskemu Narodu":
Cerovlje 14. septembra. Njegovo Veličanstvo naš cesar se je peljal skoz Cerovlje ob 1. uri 44 minut popoludne in je bil pozdravljen z groinovitimi „živio" brez „evviva" in streljanjem z možnarji in s priterkavanjem zvonov.
Pulj 15. septembra. Cesar imel je danes zjutraj ob 7. uri „revne" z vojaki tukajšnje garnizije, kateri so naposled delilirali. Izrekel je svoje Najviše zadovoljstvo o kretanji in iz-vežbanji vojakov zbranemu častništvu v posebno milostnih besedah. Ogledal je potem Maksimilijanov spomenik, mornarsko bolnico, tuposlcd pa spomenik TegetholVa na Monte-Zaro. Po kratkem postanku v mornarskej kazini podal se je cesar v štabno poslopje, kjer se ravnokar vrši oricijelno predstavljanje. Cesar bil je povsod vzprijet najudanišimi klici.
Port Said 15. septembra. Včeraj zvečer dospela je angleška avantgarda v Kajiro navdušeno vzprijeta. Vse osobe, ki so se udeležile punta, podvrgle so se.
Razne vesti.
* (O železniške j nesreči pri Hugstet-ten-u) se poroča, da tiči uzrok v tem, ker je imel vlak namestil postavno predpisanih 9 zavor bremse) samo dve, kateri nijsta mogli ustaviti ogromne ga vlaka. Podrobnosti so grozovite. Pri izredno velikem Številu ranjencev manjkalo je zdravniške pomoči in navadni ljudje so rezali noge in pomagali, kakor so vedeli in znali. Za izpiranje ran Hlužila jim je blatna voda, ki se je nabrala po grapah. Izmej razrušenih vozov izvlekli so moža, ki je bil še pri zavesti, akoravno sta mu bili obe nogi pri kolenih odščipnjeni. Položili so ga na železnični nasip, da bi ga obvezali. A ko so iskali obvez, zlezel je po rokah po nasipu navzdol zopet v vodo, da bi dobil hladilo svojim nepopisnim mukam. Nekoliko trenutkov pozneje, bila je vsaka pomoč odvisna, ker ga je srnrt rešila groznih bolečin. Tuei pri tej nezgodi pokazala se je zverinska narava ljudij, kajti veliko mrtvih imelo je obrnene žepe in bilo oropani h. .lednemu, ki je pomagal ranjencem, bila jo zlata verižica šiloma odtrgana. Dobro, da se kaj tacega nij dogodilo pri nas, marveč v Nemčiji.
* (Eltonako jezero) je največe in naj za-nimljivejše solno jezero v Rusiji. Veliko je IGO štir-jaških vrst in njegova tla so gola sol, ki se je vstr-dila v teku stoletij. Iz tega jezera dobiva se na leto 5 Va do G milijonov pudov soli, a še veliko več bi se lehko dobilo, kajti to jejero bi moglo preskrbljevat: vso Evropo in Azijo s soljot Vsako leto naredi se na jezeru 1*12 centimetrov debela skorja, to je blizo 47 milijonov pudov. Zaloga soli je tedaj vedno večja.__
Umrli so v LJubljani:
11. septembra: Rudolf Zati, polnočnega uradnika sin, 5'/2 mes., Stari trg št. 20, za osopnicauii. — Franc Globočnik, bivši graveur, 51 let, Karlovska cesta št. 7. za jetilco.
18. Beptembrft: Ivana Avbel, krojače v a žena, 82 let, Mcrosodne- ulice št. 1, za jetiko. — Anton Mohar, želesnilk sprevodnik, 4t> let, Kravja dolina št. 1, za popačonjoiu jetor.
12
3   « —
19
26
Darila za   Narodni Dom-.
Prenesek   .   .   .  6140 gld. 23
Vesela druiba v 31. dan avgusta pri gospodu Pehaniji v Žužemberku.... iz Se raje v a:
6. Fran Oblak    ...       1 gld. — kr.
G. Janez Premrov   .   .       1   „   — „
G. Janez Pogorelec . 1   -   — |
V k upe   .. 7
čisti dohodek: veselice, katero je narodna čitalnica v Skofjej Loki priredila v G. dan
avgusta............
Pododbor v Borovnici:
G. Ivan Majaron za mesece maj, juni, juli .
G. dr. Žitnik za mesece maj, juni, juli .   . .
G. Josip Kržič za mesece maj, jnni, juli .
G. Fr. 1'apler za mesece maj, juni, juli  .   . .
(i. .los. Košir M mesece maj, juni, juli  .   . .
G. II. Podkrajšek za mesece maj. juni, juli .
G. Jarnej Črne z Vrhnike ......
Iz {Hišice v gostilni Jos. Koširja.....
Iz pušiee v gostilni Jos. Koširja   .   .   .   . .
Iz pušice v gostilni Jos. Koširja.....
Na kresov večer se jo nabralo.....
Pri veselici v korist „Na-rodnemu Domu" čisti dohodek 93 gl., odbor dodal 7 gl.....
kr.
Poslano.
(54—33)
6 gld. — kr.
3 , —
i „ r,o
i „ r,o
— „ 90
5
60 70
70
10
100   „ —
Vkupe . . . Čisti dohodek veselice, katero jo rodoljubna mladina v Lašičah v 3. dan septembra napravila ......
Vkupe  .   . .
131
17
8817 gld. til kr.
JD-to-naösIkisi "borrzsa,
dne 15. septembra. (Izvirno telegrafično poročilo.) Papirna renta..........76 gld. 80
Zlata renta . . , 5% marčna renta.
Kreditne akcije...... . .
London . .........
Srebro . . .......
Napol. ...........
C. kr. cekini ......... .
Nemške marke ..... .
4°/0 državne srečke iz 1. 1854   250 gld. Državne srečko iz 1. 1864 .   .    10O „ 4°/0 avstr. zlata renta, davka prosta .
Ogrska zlata renta 6%......119
4°/
„ papirna renta ;">"■,, . . . . 5°/„ Štajerske zemljišč, odvez, oblig. . . Dnnava reg. srečke 5°/c . . 10O gld. Zemlj. obč. avstr. 41/,°/0 zlati zast. listi . Prior. oblig Elizabetine zapad. železnice Prior. oblig. Ferdinandove bov. železnice
Kreditne srečke.....10O gld.
Rudolfove srečke..... lO „
Akcije unglo-avstr. banke .   .    120 „ Trammvvav-društ. velj. 170 gld. a. v. .
76	gld.	80	kr
77	rt	35	n
95	*	40	n
93	ji	—	
	ji	—	ji
320	rt	GO	n
119	»	15	t
9	J! JI	45	ji n
5	ji	64	n
58	»	25	n
120	n	25	n
170	n	—	n
95	n	40	n
119		15	*
88		15	n
87		20	n
104	n	—	n
115	n	—	n
119	n	—	n
98	rt	50	n
106	n	25	n
174	n	75	n
21	n	70	n
122	n	75	n
228	»	25	n
Učenca,
najčistije lužne
K1SEL1NE
poznate kas najbolje okrepljujuče piče,
I kas izkuian llek proti trajnom kašlju plučevine i ieludoa bolesti grkljana I proti mehurnlm kataru,
u* £±? " (PASTI LLEN)
•m kod Hinke Mattonija i Karlovi Tiri u Č««koj).
Na etiketo in zamah« kakor kaže podoba, i]mW~ treba ontro paziti.
MATTONIt GIESSHÜBLER
Šolske knjige
(593—3) (najnovejše izdajo)
za ljudsko šolo in vadnico,
KF" šolski rekviziti
v največjej izberi v najnižjo ceno se dobe pri
Matiji Gerber-ji,
Kongresni trg* štev. -3=.
se daje mlin na petero koles, Mtopa in brod čez Knlpo -, zraven okolo, 20 oralov zemlje, vsa gospodarska poslopja in pravico vinotoča — od 1. novembra 1. 1. na 3 do 12 let. Vse to se tudi proda.
Natančneje   se  z v«'-  pri  oMkrbuiMtvu grufteine Muri KilniiU v Metliki. (584—2)
St. Klaic.
EPILEPSIJO
(božjast) ozdravi indijski zeliNki sok, ki se kot posebnost, da kot jedino sredstvo z najboljšim vspehom rabi zoper božjast. [818—37)
Božjastni se hitro in srečno ozdravi, ako štirikrat ali petkrat na dan tega soka po 15 kapljic na sladkorji zavžije. Celo najstarejša in najzlubnejša bolezen se ublaži in naposled popolnem odpravi.
Dobiva se flacon po 58© kr. v skoraj vseh lekarnah Avstro-Ogerske, a v LJubljani ima ta sok lekarnar g. Julij l»l. TniK<M/,j, v Jiclnu pa prirejevatelj Kudolt* Siubl, ciuer. lekarnar.
S pošto se naenj kot 2 flacoua ne pošilja.
starega od 13—15 let, ki zna slovenski in nemški, vzprejme takoj v svojo štacuno z mešanim blagom
(556-4) Ig. Al. Jelovšek na Vrhniki.
Prodaja vina.
1881e«a leta belo in rudeče  .... gld. 11.
[879tiga leta belo in Črno..... „ 15.
1876ega letu belo in črno..... „ 19.
1881ega b ta prave tropine    .... «33.
1880ega leta pravi slivovec   .... „ 40. hektoliter ponuja
Jos. Kravagna,
(552—6) biSni in griintni posestnik v Ptuji.
Cesarja Jože I a trg.
Cesarja Jožefa trg.
Vsak dan ob ',,***. uri zvečer
velika jiredslava
z menjajočim p ro gram oni. Ob ue«lel)Mh iu praznikih
ur dve predstavi. "W
Prva ob 4. uri p«»poludne, druga ob '/38. uri zvečer. K mnogobrojnemu obisku vabi
spoštovanjem
(56i-8) -A^. SCHMIDT.
NAJBOLJŠI
LE HOUBLON
Francosk fabrlkat. PRED PONAREJANJEM SE SVARI!!!
Pravi je ta papir za cigarete samo j\y tedaj, če ima vsak list znamko LE
HOUBLON in vsak  karton  nosi (^1 varstveno znamko in signatnro.
Pnop™ du Breve.
CAWLEY fit HENRY, alleinige Fabrikanten,PARIS
seuls Fabricants brevetes dos Marques :
^ ^ l C R A N A JV4 s \xj, \flM^U U TlO^
Couleur Maïs
Blanc ou Mala
** Armes 4ecba(P6,klS
(588—3)
Šolske knjige
(najnovejših izdaj) za vnh eihuvruu učiliiica,
r šolske rekvizite
na veliko izbčr prodaje v najnižjih cenah
J. Giontini,
v Ljubljani, Mestni trg št. 17.
Umetne
(574—5)
zobe in zobovja
postavlja po najnovejšem a me r i k an sk em zistemu v Blatil, vulkanltu ali eelulojidu brez bolečin. IMouibira z zlatoui itd.
Zobne operacije izvršuje popolnem brez bolečin
s prijetnim mamilom
zobni zdravnik A. Pciich d, |
poleg Hradeckega mostu, v I. nadstropji. -+
i— 'O
ai —
O«
a PQ
¡a 5
t>3
Ja
a
bC S"
« 1(5
i—t rt
1—
B
S ° 3
a I
•s i i
v ni s-i iT,
£3
'5
u
y
e -'S
a
■ ;s ■
mm à
se , '51
05 N
.E3 cß
i J
S I
•c 1 -c^5
«'S
- ci
m a ■ s
P Q
_2 N
flu
nji jlMiljsili al opat i r 11 i 11 in homeopa-ticnih zdravil. Zdravilstvene posebnosti. Rudninske vode. Dišave.
NaroČila se proti poštnemu povzetju točno izvršujejo. (451—9)
99
od gl. 14 do 43
BMi*M/^M/     ^ > ^ S^^^^^NA/ iMf* "l^S^NV ,A^*AJ*^t ^^^^^^ S^^N^^^^^^^I
II
Jesenske obleke .   . . vrhnje suknje hlače  .   . . Zimske suknje   .   . . Menčikofe iz sukna. .
„      „ lodna . . Sacco iz lodna .   . . Kožuhe za lov in dom Spalne halje ....
Deževna ogrinjala za civil in vojate
Obleke za dečke in otroke
		12	n	32
	99	4	V)	12
		16	n	50
	91	18	n	54
	91	12	n	30
	91	6		10
99	91	16		20
99	91	10	n	24
99	91	8	iî	24
v mnogej izberi prodaje najcenejše
(589—2)
M.
5
v Ljubljani, Slonove ulice št. 11.
Izvanjska naročila se promptno izvedejo in, kar se ne bi dopadalo, se brez ugovora zamenja.
Izdatelj in odgovorni urednik Makso Armič.
Lastnina in tisk „Narodne tiskarne".
3909