Štev. 12	Nedelja, 2§. marca	I934
Bogomir Pregelj:
Rusalka
1. Mesto ob reki.
Sredi zelenih travnikov je ležalo mesto kakor siva zamazana pega. Do neba se je dvigal iz njega megleni stolp prahu in ga je oklepal s svojimi škrepeta-
so zastrle saje s svojim pajčolanom, da so si bile vse hiše enake v mračni sivini, kakor da so žalujoče vdove na pokopališču.
Še močno zelenje ▼ parkih ta alejah
je zvenelo, široke dlani kostanjev so bile medle in počrnele lin bele zvezde kresnic so iskale brez leska za čistim solnonim žarkom. Solnce je vstajalo vsak dan bolj rdeče in slabotno. Kot bolno je polzelo preko obzorja mesta, dokler se ni izgubilo za zadnjimi nebo* deri in so se vžgali venci pijanih solna po mestnih ulicah. Toda njihov žar ja bil slepiv. Zasolzile so se oči v njihovem ognju. Gorkote pa ni bilo v njih.
j očimi prsti, da ni nikdar posijal jasen solnčen žarek v zatohle ulice, M so se vile kakor zmedeni klopčiči med ozkimi, visokimi hišami.
Slepa, neprijazna oikma so nemo strmela v temne soteske cesta, kakor da je vsak dan deževen in zaspan in ni nikjer božjega solnca, da bi se zrcalilo v gladkih steklih ter jih praznično zlati-lo. Vse stene so bile enakomerno sive in mrtve, še tako vesele in. svetle barve
V večnih procesijah so se gnetli ljudje po mestnih ulicah. Vedno se jim je neznansko mudilo. Komaj so ujeli čas, da so dihali s polodprtimi ustnicami. Njihovi obrazi so bili topi in trdi, kakor da so izrezani iz grčavega lesa, v brazdah so se pa vile črne črte saj in prahu, še njihove oči so bile mrtve in brez življenja, kakor da so jih izpile prašne mestne megle. Ne v desno se niso ozrle, ne v levo niso pogledale, le predse so strmele in buljile na sive pete prehitevajočega.
Kakor siv stolp se je dvigal prašni oolak nad mestom in ga oklepal s svojimi pajčevinastimi dlanmi. Kjer pa so se sploščili nebotičniki v pritlikave hiše sredi vrtov in je polje zmagoslavno zajelo med ceste, se je sesedal prašni steber in solnce je bleščeče trosilo zlato zrnje v zelene odprte dlani dreves.
Tam je prišumela reka sploščena iz mračnih tunelov, ki so jo vodili v strogo odmerjenih potih pod brenčečimi mestnimi cestami. Vsa siva in zamazana je bila reka, ko se je izvila izpod mesta. Pod kamnitimi svodi je bila izgubila svoj lesk. V nesnagi, ki jo je zlivalo mesto, so se skalili njeni valovi. Zato jo je bilo sram, ko jo je spet obsijalo božje solnce. Njegovi jasnini se je hotela prikriti in rila v neštetih vi-jugah v zelene, z vrbami porastle bregove. Vendar solnce je ni pozabilo. Spremljalo jo je od njenih dišečih virov preko vseh brzic. Božalo jo je, ko so jo stisnile ograje in bregovi v svoje roke in jo čisto poljubilo, preden jo je požrlo mesto, da jo umazano spet izpljune. V njenih rjavih valovih je kopalo svoje čiste žarke, dokler ni njihova jasnost sbistrila njenih voda in so bili valovi spet čisti in svetli, kot so bili nekdaj.
Tam. kjer je spoznala reka, da je spet čista, je zaplesala od veselja. Njeni vrtinci pa so izkopali v dno globok tolmun. Vrh njega je stala votla vrba. Kačji pastirji so šumeli preko njega. Solnčni žarki so podrhtevali v enakomerni igri valov. In sveta tišina ga je obkrožala. Samotna je bila reka v svoji sreči.
»Pri tolmunu straši,« so vedeli ljudje in se ga izogibali še za dne. »Povodni možje v njem žive in rusalke pojo,« so bajali. »Premilo pojo, še lepše nego vsi škrici v mestu,« so modrovali priprosti možje, ko so se umikali hrumečemu stebru sredi polja. »Toda kdor jih ouje, nazaj več poti ne zna, kar naprej gre do brega in iz njega v vodo. Tedaj pojo rusalke še vse lepše, človeka pa ni nazaj nič več,« so si skrivaj šepetali v
uho ter se plaho ozirali čez ramo, da jih morda ne čujo rusalke, ki so bojda sladkosnede in kar požrešne na gorko človeško kri. Zato še za dne ni šel nihče zlepa mimo čarovnega tolmuna. V noči pa sam Bog ne daj.
V svetlih mesečnih nočeh so vstale rusalke iz svojih vodenih posteljic v stekleni palači na dnu tolmuna. Kakor svetle meglice so posedele na staro vrbo in se gugale na njenih protih. Spet druge so si vjele čemerne metulje ponočnjake. Obrzdale so jih s svilenimi pasovi in so jih pojale vse do ranega jutra.
Bila je med njimi sestrica. Vse po-rednejša od ostalih. Največ metuljev si je nalovila, štiri je hkrati obrzdala in jih gnala pred seboj. Srebrne srajčke je zavozlala sestricam okrog vej, da so si jih raztrgale, ko so v jutro bežale v svoje hrame pred zoro. V posmeh je goslala čričkom, da so od jeze zamolk-nili in se poskrili po svojih luknjah. Potem pa se je srebrno zasmejala, da je prisluhnil sredi poleta veter in se zvil v vrtincu, ker je pozabil, kam mu je pot. Še glasneje se je zasmejala rusalka, ko je videla njegovo zadrego. Prav k ušesu se mu je privila in mu dala glasen cmok, da je ves v zadregi zgrabil v zrelo latovje in se je seme osulo pršeč na vse strani. Hudo je hotel pogledati, pa se mu ni dalo, ko mu je rusalka pre-sladko šepetala: »Stric veter, kam pa? Sredi med rožami si bil, ves si še poln njihovih dišav. Tako rada te imam, stric!« — »Kaj me motiš pri poslu,« je hotel zarenčati veter, pa je le vzdihnil: »Tam v mestu bi te bil hudo vesel.« Nalahno ga je vgriznila rusalka v uho in se mu zasmejala: »Pa kaj me je treba v mestu, stric veter?« — »Tam je vse temno in žalostno. Tam bi dobro del tvoj smeh. Toda sedaj moram naprej.« Veter je huhnil preko polja. »Kaj se v mestu ne smejejo,« je zaklicala rusalka za njim. »Nimajo časa za to,« ji je odvrnil veter iz dalje pa je odvršel.
Vrh vrbe se je vsedla rusalka. Lahno se je pozibavala na tenki šibi. Zagledala se je v daljne mesto, kjer so se blesteč izpreminjale barvaste luči. Dolgo je gledala, potem pa je zmajala z glavo in se tiho nasmejala: »Reveži! Še za. malo smeha nimate časa!«
(Dalje prihodnjo nedeljo.)
Mani ca:
Na cvetno nedeljo
Cvetna nedelja, četudi jo praznujemo še v pcstu, je vendar vesela nedelja, ker tedaj že vse diši po Veliki noči in mladina se radostno postavlja z zelenjem, jabolki in pomarančami okrašenimi butarami, ki jih nese v cerkev k blagoslovu.
Tudi mali Tilen se je že dolgo veselil Cvetne nedelje. Res da je bila njegova mamica revna gostačica, ki niti za butaro ni imela denarja, ali Tilen si je znal pomagati sam. Narezal je v grmovju leskovih mladik, natrgal v gozdu resja in pod njegovimi spretnimi rokami je bila butarca kaj hitro gotova.
Hej, da bi ga videli, kako moško je stopal tisto nedeljo s svojim svečanim bremenom skozi vas! In kako ponosno se je držal v cerkvi! Bil je kakor vojak, ki drži v rokah zastavo.
Po cerkvenem opravilu je stopil na pokopališče in položil šop blagoslovljenega resja na očetov grob. Med tem se je pa ostala mladina že razkropila na vse strani in Tilen je potem sam stopal z butaro domov.
V bližini domače vasice je ugledal pred seboj staro Ožbinovo mater, ki je vodila za roko svojega vnuka Jakca, oprtanega, kajpada tudi z butaro.
Zdajci pa je Tilen opazil nekaj, kar mu je skoro pognalo solze v oči.
Butara Ožbinovega Jakca se je kar krivila pod težo rdečih jabolk in rumenih pomaranč. Šele zdaj je Tilen opazil, kako prazna in revna je njegova butara.
Prav tedaj, ko se je Tilnu v bridki boli stisnilo mlado srce, je pa z Jakceve butare zdrknila debela pomaranča, padla na tla in se zakotalila v jarek.
Niti mati, niti Jakec nista zapadla tega. Tilen je pa kakor veverica urno skočil v jarek in pobral lepo rumeni sad.
Grdi, nevidni izkušnjavec mu je šepnil, da je pomaranča zdaj njegova. Le kar v žep z njo! Toda dobri glas v dečkovih prsih, glas vesti, ga je posvaril, naj si ne prilašča, kar ni njegovo!
Zmagal je dobri glas. Tilen je pospešil korake in poklical Ožbinovo mater.
Mati se je obrnila:
»Kaj pa je, Tilen?«
»Tole sta izgubila. Na, Jakec!«
Stara mati je bila prijetno iznena-dena:
»Glej ga, glej Tilenčka! Kako si pošten! Kar obdrži pomarančo, Tilen! Tvoja je!«
Tilen je od veselja poskočil: »O hvala, mati! To bo pa za mamico!«
V tem so prispeli do Ožbinove hiše in stara mati je dejala dobrohotno:
»Čuj Tilen! Stopi nekoliko k nam, bosta z Jakcem skupaj kosila!«
Deček je seveda rad ubogal. In postregli so Tilnu z dobrim kosilom in mu dali še jabolk in pomaranč. Jakceva mati je še odrezala kos belega kruha in rekla Tilnu: »To je pa za mamico!« Tilen se je dobrim ljudem prisrčno zahvalil in se odpravil proti domu. Bil je neizmerno vesel in zadovoljen, še bolj pa kot kosilo in darovi ga je osrečeval glas vesti, ki ga je hvalil, da je ravnal pošteno!
Josip Vandot:
Zgodba o kokoši s štirimi glavami
Stara Frclja je bila revna, da se je gotovo smilila kamenju, ki je kupoma ležalo okrog njene revne, lesene koče. Sama je stanovala v tej koči in ni imela drugega nego šantavo kokoš, ki v svojem življenju ni bila znesla niti enega jajca, pa je vendar klokala vsak mesec. A jo je imela stara Frclja vendarle rada in se nikoli ni mogla ločiti od nje.
»Ti ljubi Bogek«, je molila vsak večer, preden je šla spat. »Ozri se na mojo revščino in mi pomagaj vsaj enkrat!«
Ker je stara Frclja molila iz srca, jo je Bog uslišal lansko zimo. Sneg se je tistega dne usipal v divjem metežu po gorskem svetu in okrog Frcljine koče je zategaval veter kakor gladen volk. Starka je polagala v peč debela polena, da no bi zmrznila v svojem siromaštvu. Neprestano je zdihovala, ker se je bala hude zime, saj v koči ni imela skoro ničesar, kar bi s pridom zavžila.
Na pragu je nekdo otresaval sneg z visokih škornjev. Še preden je utegnila Frclja pogledati, kdo je zunaj, so se odprle duri in v kočo je stopil visok, suh in star mož. Imel je dolge, bele lase in v roki je držal zakrivljeno palico. Besede ni rekel, temveč si je pričel ob gorki peči greti premražene roke.
Frclja ga je gledala in izpraševala, kdo je in odkod je in zakaj je prišel. No, starec ni črhnil besede, samo presunljivo je gledal Frčijo in tu pa tam pokimal z glavo, da so se mu tresli beli lasje.
Ko se je do dobrega ogrel, je potrep-ljal starko po rami. »Ne boj se«, je dejal. »Sveti Anzelj sem in prihajam da-
leč iz neba. Bog me je poslal, ker noče, da bi še dalje trpela v siromaštvu. Pa sem ti prinesel nekaj, kar ti bo pomagalo. Tu je jajce. Podloži ga svoji šantavi kokošL Pa boš videla, kaj ti vse pri-
Frclja se je čudila, a je vendar vzela ponujano jajce in ga ogledovala od vseh strani. Pa ni našla na jajcu prav nič posebnega. In je že hotela vprašati svetnika, kako in kaj. A sveti Anzelj je že izginil. Pogledala je skozi okence in ga je videla zunaj v snegu. Sveti Anzelj je bredel skozi žamete naravnost po gori navkreber, a je kmalu izginil med zasneženim smrečjem.
Frcljina šantava kokoš je klokala prav tiste dni. ženica ji je podložila podarjeno jajce in že čez teden se je izleglo iz njega pišče. Joj, pa se je stara Frclja ustrašila tega piščeta. Zakaj imelo je dve glavi, dva kljuna in nobenega repa. Rastlo je naglo in je bilo že čez deset dni veliko kot šantava kokoš. Bilo je neprestano lačno in je kavsalo po zrnju od jutra do večera. No, starka je potrpela s to nenavadno kokošjo in jo hranila tako, kot je mogla.
A gorje! še sredi zime je znesla dvo-glava kokoš jajce in ga pričela takoj valiti. Cez tri dni je že pipikalo po koči pišče, tako čudno pišče, da se ga je Frclja v resnici bala. To pišče je imelo štiri glave in nobene peruti in nobenega repa. Rastlo pa je tako neznansko hitro, da je bilo že čez dva dni večje nego njena mati, dvoglava kokoš.
»Kaj bo? Kaj bo?« je tarnala siromašna Frclja. »Za tri kokoši bi še imela eadosti zrnja. A glejte — ta nepridiprav-
ka pa žre kar za štiri. Lepo reč mi je napravil sveti Anzelj! Jutri se mu pošteno zahvalim za vse to.«
V jezi je zapodila iz koče obe kokoši — dvoglavko in četveroglavko. No, kokoši še kokodajsknili nista, temveč sta zdrveli naravnost v goro. Tam pa sta se pridružili divjim kokošim, ki brez skrbi in brez truda tekajo po gorskih goličavah in goščavah in katerim gospodari lep, košatorep divji petelin, ki poje tako krasno, da ga hodijo ljudje iz doline spomladi poslušat in lovit, a ga ne more vloviti nikoli nihče.
še ni prišla pomlad v zagorske kraje, ko se nenadoma oglasi v Frcljini koči sam sveti Anzelj. — »No, kako je s tabo?« jo vpraša. »Ali še trpiš siromaštvo?«
Hudo ga pogleda Frclja izpod čela. »Lepo si me imel za norico«, mu odvrne. »Sam krmi take kokoši, ki še repa nimajo, a požro za deset drugih. Spodila sem nebodijihtrebnice v goro.«
»Jojme!« se je prijel sveti Anzelj za glavo. »Kakšna trepica si ti, Frclja! Kokoš s štirimi glavami si zapodila v goro! A vedi, to kokoš ti je poslal sam Bog, da se rešiš iz siromaštva. Ta kokoš bi ti bila znesla vsako leto štiri jajca, iz vsakega jajca bi se zlegla kokoš, ki bi imela perje iz samega zlata. Osku-bila bi jih in bi imela zlata na peharje.
Pa bi bila že letos tako imenitna in bogata, da še kraljica iz devete Kukove dežele ni tako imenitna. Na, pa zapodiš kokoš, pa rajši živiš v siromaštvu kakor prej. Saj sem rekel, da si velika trepica!«
Razjarjen je odšel sveti Anzelj in Frclja ga ni videla nikoli več. Obupno
je jokala ves dan in se je že drugega dne napotila v goro, da poišče kokoš s štirimi glavami. Mraz je v gori, a Frclja se ne zmeni zanj. Po vseh goličavah in goščavah iztika, hodi za petjem divjega petelina in kliče kokoš s štirimi glavami z najlepšimi imeni. No, kokoš se niti ne zmeni zanjo in se menda tudi ne bo zmenila. Ljudje pravijo, da je ženica nora, a ne vedo, da je bila nora samo tedaj, ko je zapodila iz koče kokoš, ki ji jo je podaril sam sveti Anzelj.
----------d3
Pri iskanju ji pomagajo tudi lovci. Sicer v dolini lovci pravijo, da hodijo v goro samo na lov na divjega petelina. A kdo še verjame lovcem? Zato pa vemo, da hodijo iskat kokoško s štirimi glavami. Radi bi jo ujeli in bi bili radi imenitni, kot je imeniten kralj iz Kukova dežele. Tako imeniten bi bil vsak rad, še celo mi, ki ne vemo, kako v resnici izgleda kokoš, ki ima štiri glave, a nobene peruti, nobenega repa in morda še nobenega kljuna...
Gremo danes, gremo k fari, po navacB stari...
Lepa si nedelja cvetna cvetna, mladoletna!
Kdaj so odkrili steklo?
Umetnost izdelovanja stekla so že poznali stari Egipčani. Rimski zgodovinar Plinij pripoveduje, da so prvi odkrili steklo stari feničanski trgovci. Vihar jim je bil nekoč zanesel ladjo na sirsko obalo. Tam so zakurili ogenj in z velikim začudenjem odkrili, da sta se pesek in soda spojMa v nekakšno krhko, prosojno snov.
Pozneje so odkrili vse sestavine, ki so potrebne za izdelovanje stekla: sodo, pesek in apno, pa tudi rastlinski pepel blizu egipčanskih topilnic, ki so jih izkopali v kraju Tel-el-amarmi.
Ker pa je potrebna za izdelovanje stekla toplota 1400 stopinj Celzija, torej
temperatura, ki je ne daje nobena vrsta lesa, so morali izdelovati steklo v več stopnjah.
Več tisočletij je služilo steklo le za izdelovanja okrasja in raznih predmetov, ki so jih potrebovali pri bogoslužju. Navodilo, kako se izdeluje brezbarvno, barvno ali pa celo prozorno steklo, so hranili duhovniki kakor največje skrivnosti. Šele ko so v Sidonu odkrili pihalo za izdelovanje steklenic in podobnega — to se je zgodilo okoli Kristusovega rojstva — so začeli lahko tudi iz stekla delati razne posode. V Neronovih časih (54.—68. po Kristusovem rojstvu) so imeli že posebne steklene kozarce z?
hranjenje bakrenih novcev. Okenska stekla, toda ne večja kakor 30 centimetrov v višino in 50 centimetrov v širino, so bila pa takrat še ze'o dragocena. Z zgodovinskimi predmeti ob času preseljeva-
Feničanski trgovci so slučajno odkrili izdelovanje stekla.
nja narodov se je izgubilo dosti tehničnih izumov starega veka. šele ko so se narodi pomirili in začeli spet redno živeti po novo osvojenih deželah, se je gpet razvilo izdelovanje stekla.
V osmem stoletju so Angleži privabili iz jutranjih dežel steklarje in ustanovili v okolici raznih samostanov steklarne. Najstarejša stekla v cerkvenih oknih imajo v Tegernseeju. Izdelana so bila
Moderna tovarna za steklo.
leta 999. Majhna so še, neenakomerno debela, toda še precej prozorna. Iz poznejšega srednjega veka pa so mnoga cerkvena okna, ki so tako lepo izdelana ki nam kažejo razne prizore iz življenja svetnikov in iz svetega pisma.
Toda steklo po naših sedanjih pojmih, ki je neogibno potrebno sredstvo, da se
zavarujemo pred mokroto in mrazom, so spoznali šele na koncu srednjega veka. In če pomislimo na vse optične predmete, na steklo, ki je varno v ognju, na ne-zdrobljivo avtomobilsko steklo, se nam bo zdelo skoraj neverjetno, da se :e prva tovarna, ki je pričela izdelovati tako steklo po novih, res znanstvenih osnovah, ustanovila šele pred kakšnimi 70 leti v nemškem mestu Jeni.
Listnica uredništva
Uganke iz zaoiijih šieviik »iVitau^-Jutra« so pravilno rešili: Pieiier Majda, uč. V. razr. o»n. šole v Krškem, lanear Franc, uč. 1. razr. drž. real. gimn. v Mariboru, Govejšek Zorica, uč. V. razr. v Črni pri Prevaljah, Ko-, vač Stanislav, uč. III. razr. v Sv. Jakobu ob Savi, Lavrih Tončka, uč. V. razr. Lichteiiturnovega zavoda v Ljubljani, Golob Alojzij, uč. IV. razr. na Jesenicah, Gerjol Maks, uč. VI. razr. v Cerknici pri Rakeku, Tržan Zora, uč. I. razr. mešč. šole v Petrovčah pri Celju, Biskupski Tatjana, uč. 11. razr. liceja v Zagorju ob Savi, Podobnik Ivo, uč. II. razr. mešč. šole na Prulah v Ljubljani.
Gregorica iz Ljutomera: Stric Matic te prosi, da mu ne zameriš neljube pomote. Prav vesel je bil, da ti »Mala kraljica noči« tako ugaja in te srčno pozdravlja!
hvala za ljubke pomladne cvetke. —
Breda Polakova iz Tržiča: Srčna Iskreno pozdravljena. Stric Matic.
M. J. v Zagrebu: Na žalost smo tako založeni z rokooisi, da ne moremo sprejeti.
Marica Skvarča, uč. II. razr. v Znoii-lah. p. Zagorje ob Savi, Lenassi Ana, uč. VI. razr. v Kočevju, Sadar Marij, uč. III. razr. v Celju: Vaše dopise je stric Matic prepozno prejel. Natečaj smo že pred tremi tedni zaključili.
Draga Lindič v Sevnici ob Savi. Tvojo pesmico bo stric Matic o Driliki objavil.
To Hidrate pr@€ltatl vsi čitatelji ffMIaiega Jutra64
Spet je pri nas pomlad, na pragu je Velika noč. Le še malo potrpljenja — in široko se nam bo zasmejalo solnce. Vsa v cvetju in zelenju bo priroda. Približal se bo naposled tisti sladki, zlati čas, ki šolska mladina misli nanj vse leto: počitnice.
Stric Matic mora vselej misliti z mladino in zato se tudi on veseli počitnic. Oh, ne svojih, saj njegove so mnogo krajše kakor šolske. In stricu Maticu na vso njegovo veliko žalost tudi ni več dano, da bi prevračal kozolce, gradil mlinčke ob skritih gozdnih potočkih in se poganjal v globoke tolmune tako zviška kakor to dandanes znajo tudi najmanjše žabe. Ne, stric Matic preživi dopust čisto po svoje. Kako si zdravi revmatizem na žgočem poletnem solncu in kako on rad zadremlje po kosilu, — tega vam danes ne bo na široko razpredal. Pomeniti se hoče z vami zaradi vaših počitnic.
Tako je vsa ta stvar: stric Matic mora venomer študirati na nove natečaje v »Mladem Jutru«. Komaj je eden pri kraju, že pridejo otroci in tudi gospodje od »Jutra« in ga pocukajo za rokav: »Holaj, stric Matic! Kaj in o čem se bo pa zdaj pisalo?«
Jojme, potlej pa stric Matic hiti na sprehod — in glejte, na sprehodu mu vedno pride kakšna pametna misel. Pa kako lepo je zdaj hoditi na sprehod, ko prihaja v deželo vesela pomlad in tako rado dežuje, da si je stric Matic kupil novo marelo!
Nu, da se pogovorimo kratko in jedrnato!
Stricu Maticu je torej naročeno, da razpiše zdajle — tik pred Veliko nočjo —
nov, zanimiv natečaj.
In stric Matic je pretehtal tako, da bo najbolje, če »Jutrovčke« takole povprašaš
Česa lepega se nadejate v letošnjih psteicah ?
Kdo pojde na obisk k stricu in teti? Koga bo mikalo na strme vrhe? Ali pojde kdo celo k morju? Ali pa v tuje kraje? A tisti, ki ostanete kar doma — Saj je doma vendarle najlepše — Kaj boste počeli? Kje se boste kopali? Kam boste gonili živinico na pašo? Kako se boste igrali na pašniku ali v gaju ali pri kopanju?
Bog ti moj ljubi, — toliko je vprašanj, da vseh ni mogoče postaviti in po vrsti zapisati! Ampak takole približno ste po gornjem gotovo uganili, kaj vse bi rad izvedel stric Matic. Zatorej si lepo zamislite, kaj utegnete lepega doživeti v letošnjih počitnicah. Sedite in nam kratko napišite!
Ko boste o počitnicah razmišljali, se vam bo srce kar hahljalo od radosti in milobe. Saj, kaj je na svetu lepšega za mladino, kakor pričakovanje in uživanje počitnic!
Toda to naj vas vse tudi vzpodbuja k pridnemu učenju. Te zadnje mesece je treba še zavihati rokave in se od sile pridno učiti! Pa magari, da curlja znoj s čela in se začno možgančki kravžljati!
Zdaj je treba poprijeti — da bo uspeh na koncu šolskega leta razveseljiv za vas in za starše in za vse, ki vas imajo srčno radi. A med temi je seveda tudi stric Matic.
Učite se torej pridno in potem bodo letošnje počitnice prav gotovo tako lepe, kakor si jih želite. Morda se bo zgodilo celo kaj takega, česar niti ne pričakujete: da vas očka popelje na sejem in vam kupi konjiča, ki zadaj piska! Ali pa vas mamka vzame s seboj na božjo pot. Saj je tako prisrčno med romarji, — postavim: ob prcijunkuli v Nazarjih ail ob Malem Šmarnu na Bledu!
Tako se torej stric Matic priporoča za novo pošto. Najlepša pisma bodcf tudi to pot nagrajena, to se razume. In sicer s krasnimi mladinskimi knjigami. Vi začnite pisati, stric Matic bo pa medtem začel po ljubljanskih izložbah knjige izbirati. Pri tem bo venomer mislil na svoje prijateljčke, na vse čitatelje »Mladega Jutra«.

Slavo Sttne:
Mlado jutro
Zgodaj mlado jutro vstalo je in se na pot podalo; čez gore, dole hodilo, z roso čisto se je umilo.
Zarjo rožno si odelo je čez jasno svoje čelo; pa še k tebi je stopilo, »Dobro jutro!« — ti voščilo.
Sporočiti ti pozdrave, s cele naše očetnjave, je odšlo čez širno polje in bilo je dobre volje!
Marijana Zeljeznova - Kokalj:
Dogodek
Dež je lil. V vrtno lopico so pribežali muha, čebela in vrabec. Ker jim je bilo dolgčas, so se začeli pogovarjati.
Vrabec je začivkal: »Veselo je na svetu, kadar sije solnce!«
Čebela mu je prikimala: »Zares, takrat lahko nabiramo med.«
Vrabec je odgovoril zaničljivo: »Kaj bi nabiral hrano, ko jo je povsod dosti!« Skočil je na mizo in začel kavsati drobtinico kruha. Muha, ki je dremala na mizi, je priletela in hotela pomagati vrabcu. Ta se je zjezil in dejal: »Pojdi! Jaz sem bil prvi. Te bom pojedel, če ne pojdeš!«
Muha je odletela na kozarec. Prijetno ji je zadišalo vince.
»Hm,« je dejala ln začela srebati. »Kaj takega pa še nisem pila.«
»Ne pij! Pijana boš! Še človek je pijan od vina!« jo je svarila čebela.
»Seveda, jaz pa pijana!« se je široko-ustila čebela. Ozrla se je k čebeli. Zavrtelo se je okoli nje. Hotela je odletiti. Krila so ji bila težka. Noge so ji odpovedale. Padla je s kozarca na mizo. Valjala se je. Ni se mogla postaviti na noge. Pretežka ji je bila glava.
Vrabec je pojedel drobtino. Zagledal je pijano muho. Odprl je kljun rekoč: »Najedel sem se kruha, zdaj se bom pa še pečenke.«
Dež je prenehal. Zasijalo Je solnce. Čebela je odletela na delo, vrabec pa se kopat v cestno lužo. Pozabila sta muho, ki je izginila v vraučevem želodcu.
Križanka »Čuka
Vodoravno: 1. vez krajev, 4. del pristanišča, 6. gledališka igra z glasbo in petjem, 7. del glave nekaterih živali, 8. narodna jed.
Navpično: 1. seznam, 2. priprava za čiščenje, 3. dan v tednu, 4. prikuha, 5. ptičja past.
Rešitev križanke »Kakteja«
Vodoravno: 2. up, 4. ta, 6. ne, 7. dar, 8. ščet, 10. rž, 11. lonec, 13. bil, 14. ena, 15. dan.
Navpično: 1. tun, 3. peš, 4. tat, 5. ar, 7. deželan, 9. črnina, 12. obed.
Rešitev uganke o ovcah
Uganko, ki smo jo zadnjič zapisali, je pastirica' vso noč ugibala im kar ni mogla zaspati Drugo jutro je pa pastirju povedala, da je tako in nič drugače: Če je Tinče od svojih pet ovac dal Jurčetu eno, je potem imel le še štiri, Jurče pa osem, torej še enkrat toliko kakor on. Če pa je Jurče dail Tinčku eno, sta jih potem iimela enako število. Namreč vsak po šest. Imel je torej Jurče sedem, Tinče pa pet ovac.
Zanimivosti
Na Španskem so griči iz soli, ki so visoki po 130 metrov.
Barometer je izumil Toricelli 1. 1643.
Eno jajce je dobro, dve dovolj, tri preveč.
Avstralski črnec razloči avstralsko čebelo, ki je komaj tolikšna kakor naša muha, na šestnajst metrov daleč.
Najstarejše vseučilišče na svetu je kairsko. Ustanovljeno je bilo leta 907.
Zanimivo je, da ostane koža usnjarjev po smrti dolgo časa skoraj nedotaknjena kakor pri mumijah.
Edina roparica v Avstraliji je pes »dingo«, ki pa ne zna lajati