90 VSE ZA ZGODOVINO Andrej Studen Tudi če so trezni, niso angeli, pijani pa so zverine Problem alkoholizma in recepcija teorije progresivne degeneracije na Slovenskem konec 19. in na začetku 20. stoletja Studen Andrej, doc. dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI – 1000 Ljubljana, andrej.studen@inz.si 178.1(497.4)”18/19” »TuDI čE SO TREZNI, NISO ANGELI, PIJANI PA SO ZVERINE« Problem alkoholizma in recepcija teorije progresivne degeneracije na Slovenskem konec 19. in na začetku 20. stoletja Avtor v članku predstavi proces naraščanja alkoholizma v 19. in 20. stoletju. Alkohol je v dobi meščanstva postal droga, ki se je širila med ljudstvom, zastrašujoč pa je bil zlasti pohod »strupenega« žganja. Alkoholizem kot socialna bolezen je ogro- žal tako telesno in duševno zdravje posameznika kot celega naroda. Pijanci naj bi z vdajanjem alkoholu uničevali zlasti možgane, s pitjem pa naj bi ogrožali tudi potomstvo, bodoči rod naj bi bil še slabši, še bolj letargičen, malodušen in dege- neriran. Škodljivost alkohola je v 30. letih 19. stoletja skrbela že zdravnika Frana Viljema Lipiča, v drugi polovici 19. stoletja pa je vse več privržencev dobivala Morelova teorija progresivne degeneracije. Med avstrijskimi psihiatri jo je populariziral zlasti profesor Richard von Krafft-Ebing, v svojih spisih o alkoholiz- mu in blaznosti pa sta jo razširjala tudi psihiatra Ivan Robida in Fran Goestl. Kronični alkoholizem naj bi imel v težjih primerih za posledico moralno degeneracijo in alkoholno sprevrženost, skratka, najbolj žalostna posledica alkoholizma naj bi bila etična in nravstvena degeneracija pijancev, ki se razvija ob propadanju razuma in srca. Alkoholizem naj bi bil poguben zlasti za potom- ce, ki so jih imeli za še bolj degenerirane in psihično manjvre- dne. Starši alkoholiki naj bi imeli običajno otroke alkoholike, skratka, iz zla naj bi se rodilo zlo. Na prelomu 19. in 20. stoletja je alkoholizem dokončno postal bolezen, njegove kvarne učinke pa so iskali v jedru socialne reprodukcije in družinskem življe- nju. Tipičen alkoholik – degeneriranec naj bi torej imel zname- nje duševne degeneracije vtisnjeno že v kali, bil pa naj bi tudi sokriv zastrupljanja in rastočega slabšanja prihodnjih rodov. Ključne besede: alkoholizem, degeneracija, medicina, psi- hiatrija, Ivan Robida, Fran Goestl Studen Andrej, PhD, Assistant Professor, Senior Researcher, Institute of Contemporary History, Kongresni trg 1, SI – 1000 Ljubljana, andrej.studen@inz.si 178.1(497.4)”18/19” “ThEy ARE NO ANGELS EVEN WhEN SOBER, BuT TuRN INTO BEASTS WhEN ThEy ARE DRuNK” The Problem of Alcoholism and the Reception of the Theory of Progressive Degeneration in Slovenia at the End of the 19th and the Beginning of the 20th century The author presents the process of the rise of alcoholism in the 19th and 20th centuries. In the era of citizenry, alcohol be- came a drug that spread among the people, and it was in partic- ular the march of the “poisonous” spirits that took frightening proportions. Alcoholism as a social disease threatened both the corporal and mental health of individuals and the entire nation. With excessive drinking, the drunkards particularly destroyed their brains, and their drinking also posed a threat to their progeny; their offspring apparently would become even worse, even more lethargic, low-spirited and degenerate. Doctor Fran Viljem Lipič was already concerned about the noxiousness of alcohol in the 1830s, while in the second half of the 19th century, it was Morel’s theory of progressive degeneration that gained more and more followers. Professor Richard von Krafft-Ebing made it particularly popular among Austrian psychiatrists, and the theory was also advocated in the essays on alcoholism and insanity by the psychiatrists Ivan Robida and Fran Goestl. In the more serious cases, chronic alcoholism was believed to lead to moral degeneration and alcohol depravity. Thus, the saddest consequence of alcoholism was an ethical and moral degenera- tion of the drunkards, which developed alongside the decay of the mind and the heart. Alcoholism was believed to be par- ticularly pernicious to the offspring, who were considered even more degenerate and psychically inferior. It was believed that parents who were alcoholics would also have alcoholic children; i.e. evil led to more evil. At the end of the 19th and the beginning of the 20th century, alcoholism finally became a disease, and its ill effects were sought at the core of social reproduction and fam- ily life. A typical alcoholic-degenerate was thus believed to be imprinted with mental degeneration from the outset, and was also partly responsible for the poisoning and increased weaken- ing of future generations. Key words: alcoholism, degeneration, medicine, psychiatry, Ivan Robida, Fran Goestl Andrej Studen, tuDI čE SO trEZNI, NISO ANGElI, PIjANI PA SO ZVErINE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 91 Alkohol1 je kot pošasten jezdec apokalip- se privihral v 19. stoletje. Tudi v naših deželah je postal droga par exellence, strupeni »odganjalec skrbi« (Sorgenbrecher), satanov napoj, demon in poživilo, čigar potrošnja se je vse bolj opazno ši- rila med ljudstvom. Alkoholizem je kmalu postal pereča socialna bolezen in tako rekoč del folklo- re. Uživanje alkoholnih pijač je v dolgem stoletju meščanstva strahovito naraščalo, v alpskih deže- lah pa je bilo zastrašujoče zlasti vse večje uživanje žganja.2 Za razliko od piva in vina je bilo žganje sicer že dolgo na slabem glasu kot strup, toda kljub temu se ga je veliko popilo, saj je bilo učinkovito sredstvo za odganjanje skrbi. Pili so ga pač zato, da bi vsaj za trenutek lahko pozabili na resničnost.3 Uživanje žganja je začelo naraščati šele v industrijskem 19. stoletju, s prodorom cenenih žganih pijač se je problem alkoholizma vedno bolj zaostroval. Ljubljanski zdravnik Fran Viljem Lipič (Franz Wilhelm Lippich)4 je že v 30. letih 19. sto- letja ugotavljal, da alkoholiki v večini krajev popi- jejo največ vina, sledi žganje, najredkeje pa se pije pivo. Toda žganje, čeprav zaužito v manjši količini, naj bi bilo za alkoholike usodnejše, povzročalo naj 1 Gre za misel kandidata medicine Edvarda Šerka, ki jo je zapisal v članku Beseda našemu izobraženstvu in objavil v protialkoholnem glasilu Piščalka, leto II., št. 2, 1906, str. 57. 2 Prim.: Ivan Robida, Alkohol und Irresein, Sonderabdruck aus der Laibacher Zeitung, Laibach 1899, str. 3–4. 3 Prim.: Roman Sandgruber, Die Anfänge der Konsumge- sellschaft. Konsumgüterverbrauch, Lebensstandard und Alltagskultur in Österreich im 18. und 19. Jahrhundert, München 1982, str. 191; Roman Sandgruber, Bittersüße Genüsse. Kulturgeschichte der Genußmittel, Wien /Köln / Graz 1986, str. 19 in 28; Wolfgang Kaschuba, Lebenswelt und Kultur der unterbürgerlichen Schichten im 19. und 20. Jahrhundert, München 1990, str. 107. 4 Lipič je v letih 1823–1834 deloval kot zdravnik v Ljublja- ni. bi hude bolezni ali pospešeno slabšalo bolezensko stanje.5 V predmarčni dobi naj bi uživanje alkohol- nih pijač torej »prodrlo med vse ljudstvo in postalo vsakodnevna navada«.6 Predstava o alkoholu kot hudem sovražniku pa bo mnogo bolj razumljiva, če upoštevamo, da je bilo žganje odtlej prvič na razpolago kot masovni proizvod in da se je spre- menilo tudi potrošniško obnašanje »delavskih ra- zredov« (arbeitenden Klassen), tako na podeželju kot v tovarnah, za katere je bil alkohol del njihove prehrane.7 Intenzivnost in radikalnost diskusije o prekomernem in pogubnem uživanju alkohola pa lahko razumemo šele v povezavi s spremenje- nim samozaznavanjem državljanov v dobi vzpo- na meščanstva. Alkoholik kot propadli človek naj se ne bi bil zmožen uspešno integrirati v družbo in družba naj bi se takšnih grešnih nesposobne- žev razbremenila. Strategija razbremenitve je tudi alkoholike (sprva v moralistični podobi grešne- ga človeka, na prelomu 19. in 20. stoletja pa že v patološki podobi bolnika in degeneriranca) po- dobno kot delinkvente imela za »nedržavljane, ki jim je patologija njihovega telesa, njihove duše ali 5 Prim.: Fran Viljem Lipič, Osnovne značilnosti dipsobio- statike – zlorabe alkohola oziroma na podlagi zdravniške- ga opazovanja nastala politično-statistična predstavitev njenih posledic, ki se odražajo na prebivalstvu in življenj- ski dobi, prevedla Meta Kočevar, ur. Zvonka Zupanič Sla- vec, Ljubljana 2005, str. 164 in 166. Gre za prevod dela Franz Wilhelm Lippich, Grundzüge zur Dipsobiostatik oder politisch-arithmetische auf ärtzliche Beobachtung gegründete Darstellung der Nachtheile, welche durch den Missbrauch der geistigen Getränke in Hinsicht auf Bevöl- kerung und Lebensdauer sich ergeben, Laibach 1834. Fa- ksimile je objavljen v navedeni knjigi. 6 Ibidem, str. 189–190. 7 Prim.: Peter Becker, Verderbnis und Entartung. Eine Ge- schichte der Kriminologie des 19. Jahrhunderts als Dis- kurs und Praxis, Göttingen 2002, str. 82. »Naša generacija je zrasla iz prejšnjega rodu. Vse grehe in higienične napake je podedovala po njem. A v sebi ima tudi kali, iz katerih se razvije bodoči rod. /…/ V svoji roki imamo tudi usodo in razmere svojih potomcev. Če se dajo potomcem zdravi in krepki možgani, bo mogel delovati v njih tudi krepek in zdrav duh, a če se sedanji rod vdaja alkoholu in tako uničuje možgane, bo bodoči rod še slabši, še bolj letargičen in malodušen.« E(dvard) Š(erko), kandidat medicine, 19061 92 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 njihovega socialnega okolja od- rekala soudeležbo pri dosežkih meščanske družbe«. Udeležba v javnem življenju in zajamče- na varnost sta bili rezervirani samo za razumne državljane. Nedržavljanom kot družbenim obstrancem oz. izobčencem, nezaželenim družbenim izrod- kom oz. degenerirancem pa so odrekali pravico do soudeležbe oz. sodelovanja v meščanski družbi. Izključene nedržavljane – alkoholike so odslej opisova- li kot ljudi, »ki jim je bil notra- nji razvoj v meščana za vedno preprečen«.8 Že zdravnik Lipič je, de- nimo, poudarjal, da je vsak al- koholik bolnik in se zavzemal za posebne azile za alkoholike. Alkoholik je namreč (podobno kot kriminalec) »za družbo ve- dno bolj ali manj nevaren. In če zločin, ki ga zagreši pijan človek, opravičujemo enako kot dejanje umobolnega, če samemu sebi prepuščenega alkoholika enako neuspešno zdravimo kot same- mu sebi prepuščenega umobol- nega, zakaj potem ne bi podobno kot za umobolne imeli ustanov in zdravilišč tudi za alkoholike?«9 V Lipičevi dobi je bilo vino na Kranjskem v primerjavi z žganjem tudi drago, ker je bilo bolj obdavčeno. »Splošno in ra- dikalno spremembo pri alkoholizmu« naj bi po mnenju ljubljanskega zdravnika dosegli, če bi proizvodnjo vina in žganja zmanjšali za tretjino. V vojvodini Kranjski naj bi torej za tretjino zmanj- šali površino vinogradov, še zlasti pa bi »morali omejiti proizvodnjo žganja, ki je tu še pred nekaj leti skoraj ni bilo, sedaj pa se je že vidno razcvetela. Če tega nihče ne zaustavi, bo tukajšnji alkoholizem kmalu presegel meje normalnega«.10 8 Ibidem, str. 254. 9 Lipič, Osnovne značilnosti dipsobiostatike, str. 228. 10 Ibidem, str. 247. Omenimo še, da se je v predmarčni dobi razcvetela tudi trgovina z žganjem. Leta 1837 naj bi tako Ljubljanskemu mestnemu fiziku Lipiču se je ta predlog brez sodelovanja celotnega cesarstva seveda zdel zgolj pobožna želja in pravi: »Omeji- tev proizvodnje! Ta beseda našemu tehnološkemu stoletju zveni skoraj disonančno, čeprav sploh ne v Ljubljani kot pomembni tranzitni točki na poti med Dunajem in Trstom beležili sledeč izvoz iz notranjosti monarhije do tržaškega pristanišča in uvoz iz Trsta v no- tranjost monarhije (mere so podane v funtih (1 colni funt (Zollpfund) = 0,5 kilograma): Izvoz Uvoz Skupaj Žganje 1.440.913 64.590 1.505.503 Vino 455.482 448.445 903.927 Pivo 3686 1566 5152 Vir: Franz Xaver Hlubek, Der Verkehr zwischen Triest und der Monarchie, und die Wien-Triester Eisenbahn, Wien 1841, str. 14–15 in 38–39. Nemški pisatelj Georg Christoph lichtenberg (1742-1799) se je proslavil s komentarji slik angleškega družbenokritičnega in satiričnega slikarja Williama hogartha (1697- 1764). hogarth je s serijo bakrorezov obsodil smrtonosno nalivanje z irskim brinjevcem v revnih londonskih predelih. (William hogarth's Zeichnungen. Nach den Originalen in Stahl gestochen. Mit der vollständigen Erklärung derselben von G. C. lichtenberg. hrsg. Mit Ergänzungen und Fortsetzung derselben, nebst einer Biographie hogarth's von Dr. Franz Kottenkamp, Erste Abtheilung, Stuttgart 1857 in Zweite Abtheilung, Stuttgart 1858.) Andrej Studen, tuDI čE SO trEZNI, NISO ANGElI, PIjANI PA SO ZVErINE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 93 gre za omejitev, ampak le za določitev prave mere. Izguba na enem področju državnega proračuna se sama poravna oziroma se da poravnati s prilivom na drugem področju ali s povišanjem davkov.«11 Toda rezultati njegove znanstvene raziskave o po- gubnosti alkoholizma,12 v kateri je jasno pokazal, da so alkoholiki socialni, zdravstveni in ekonom- ski problem države in družbe, so bili dovolj zgo- vorni, da je še enkrat pozval oblasti, da naj ukre- pajo: »Ustavite, dokler še ni prepozno, velikanske korake, s katerimi omikano človeštvo hiti nasproti strašni degeneraciji (Ausartung)!«13 Zdravnika Lipiča, ki je poznan kot prvi znanstveni bojevnik proti alkoholizmu, z vidika zgodovine medicine lahko umestimo v časovni okvir od leta 1790 do 1840. V tem času je namreč prišlo do pomembne zamenjave paradigem v me- dicinskem razumevanju odvisnosti od alkohola, do zamenjave »moralno vrednotenega razumeva- nja odvisnosti z medicinskim razumevanjem odvi- snosti kot bolezni. /…/ Teorija menjave paradigem namreč razločuje moralno vrednotenje konzuma alkohola in medicinsko razumevanje pretiranega uživanja alkohola, ki se je izoblikovalo konec 18. stoletja.«14 Pred Lipičevim nastopom proti alkoholiz- mu so na Slovenskem proti pijančevanju grmeli številni katoliški pridigarji. Tudi v desetletjih po izidu Lipičevega epohalnega dela Osnovne značil- nosti dipsobiostatike iz leta 1834 so pobudo v pro- tialkoholnem boju s številnimi moralnimi spisi prevzeli katoliški moralisti, ki so nastopali zlasti proti pogubnemu žganju.15 Čeprav je medicina v 11 Ibidem. 12 Lipič je v raziskavi opazoval dva statistična vzorca lju- bljanskih alkoholikov in opisal njihove pivske navade in bolezni. 13 Lipič, Osnovne značilnosti dipsobiostatike, str. 248. Na tem mestu se ne strinjam popolnoma s prevodom. Die Ausartung prevajam degeneracija in ne propad. Glej fa- ksimile, str. 145. 14 Julia Wolf, Auf dem Weg zu einer Ethik der Sucht. Neuro- wissenschaftliche Theorien zur Sucht und deren ethische Implikationen am Beispiel der Alkohol- und Heroinsucht, Dissertation, Stuttgart 2003, str. 58. Glej tudi: Andrej Studen, Tudi Christoph Wilhelm Hufeland je bil Lipičev vzornik, Zgodovinski časopis, Ljubljana, 61, 2007, št. 3-4, str. 501–507. 15 Prim.: Andrej Studen, Slovenci, problem alkoholizma in katoliška morala pred prvo svetovno vojno, Glasnik Slo- venskega etnološkega društva, leto 46, št. 3,4, 2006, str. 15–24. Na tem mestu naj spomnim še na popularno povest 19. stoletju postajala vedno bolj pomembna in se je institucionalizirala ter si v družbi postopoma pridobila položaj avtoritete, so katoliški morali- sti s svojimi moralnimi obsodbami pijančevanja in njegovih posledic še dolgo imeli vodilno vlogo. Na Slovenskem so zdravniki proti pogubnemu al- koholizmu ponovno začeli bolj aktivno nastopati šele v začetku 80. let 19. stoletja, v 90. letih pa so se jim pridružili še psihiatri. Na trinajsti seji kranjskega deželnega zbora dne 17. oktobra 1883 je deželnozborski poslanec in zdravnik Maks Samec predlagal, »da se naloži sto procentov deželnih priklad na davek za točenje žganja«, češ, da se ravno žganje (predvsem špirit) da primerjati s kugo takratne dobe. »Ono ne umori naglo, ali kdor se pitju žganja podvrže, je izgubljen za človeško družbo.« Samec je poudaril, da je že »naš nepozabljivi /škof Anton Martin/ Slomšek« svaril pred uživanjem žganih pijač. Toda, če naj bi v Slomškovih časih, torej sredi 19. stoletja, odločno prevladovali »mali kotlički za destiliranje brinjev- ca, slivovke in jednake pijače«, pa so ti od takrat skoraj popolnoma izginili, »na njihovo mesto pa so stopile velike tovarne, ki izdelavajo za dvakrat nižjo ceno to strupeno pijačo«. Samec je opozoril, da se na Kranjskem »le malokateremu proda posestvo, ki ga ni zapil«. Pijančevanje pa naj ne bi bilo pogubno samo za kmete, ampak naj bi botrovalo tudi števil- nim hudodelstvom: »Pojdimo v ječe vprašat /…/ in izvedeli bomo, da je skoraj šestdeset procentov hu- dodelstev in prestopkov bilo storjenih v pijanosti.« In nadaljuje: »Pojdimo vprašat v blaznice naše, in zvedeli bomo, da je pri 30 % bolnikov alkoholizem uzrok dušnih boleznij.«16 Uživanje alkoholnih pijač naj bi po mne- nju deželnozborskega poslanca Samca imelo sla- be posledice za telesni in duševni razvoj. Za člane družine, kjer kraljuje žganjepitje, naj bi bili zna- čilni »oveneli, upadli obrazi«, slabša rast pa naj bi pričala, »da po teh udih ne teče zdrava kri. /…/ Heinricha Zschokkeja Die Branntweinpest, ki je izšla leta 1837 v Aarau in na prirejen Slomškov prevod omenjenega dela Čujte, čujte, kaj žganje dela! Prigodba žalostna ino vesela za Slovence! iz leta 1847 – več o tem: Andrej Studen, »Ne pij več in bodi srečen!«, Poročila dunajskega Gesun- dheits-Zeitung o protialkoholnem gibanju v Ameriki in Evropi v 30-ih letih 19. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje 2007, št. 2-3, str. 57–60. 16 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, Steno- grafski zapisniki, 23. zvezek, Ljubljana 1883, str. 157. 94 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 Otroci žganjarja ne dobijo nobene izreje, nobenega domačega pouka, ampak se navzamejo grdih oče- tovih navad. Kar pa je najhujše, je to, da nečejo več poznati one plemenite čednosti, ki se imenuje sra- mežljivost.« Kamniški zdravnik Samec se je zave- dal, da kranjski deželni zbor nima pristojnosti, da bi ustavil tovarniško proizvodnjo strupa po imenu špirit, zato je predlagal, da naj deželni odbor skuša »z deželno priklado podražiti žgano pijačo in mo- rebiti zmanjšati število žganjarij. /…/ Ako se žganje podraži, bodo ljudje poprijeli se v svojo občno korist zdrave pijače, ali pa bodo pili bolj vodno mešani- co.« Samec je torej predvideval, da bo višji davek od točenja žganja zmanjšal število žganjarij, višje cene žganja pa naj bi prizadele tudi pivce in s tem zmanjšale njih število. Pozval je, da naj se deželni zbor s takim predlogom obrne na visoko vlado, ki naj vzame v pretres posledice proste prodaje špiri- ta in predloži državnemu zboru potrebni zakon.17 Na pogubnost »kuge žganih pijač« pa je mo- ralistični Maks Samec opozoril že nekaj let prej v poučni knjižici Vpliv vpijanljivih pijač na posa- mezni človeški organizem in na človeško društvo v obče, ki je leta 1880 izšla pri Slovenski matici, založbi, ki je s svojimi popularnimi knjigami se- znanjala širše ljudske plasti o različnih problemih, med drugim tudi o alkoholizmu. Kot zdravnik je opozoril, da dolgotrajno uživanje žganja povzro- ča spremembe in bolezni »malo ne po vseh orga- nih človeškega telesa«. Pijančevanje lahko usodno prizadene želodec, jetra, srce, ožilje, dihala, ledvi- ce in predvsem možgane, ki da so sploh »najbolj podvrženi nasledkom pijače«.18 Pijančevanje naj bi vplivalo tudi na zarod in naraščaj. Otroci pijanca naj bi po očetu podedovali nagnjenje k pijančeva- nju. Otroci pijanih staršev pa naj bi bili podvrženi tudi številnim telesnim in duševnim boleznim.19 Alkoholizem naj bi prispeval tudi k večji umrljivo- sti, krajšal naj bi dolžino življenja. Poleg blazno- sti naj bi bil tudi najpogostejši vzrok za samomore in hudodelstva, kajti »dušno razpoloženje pijane- ga človeka je kaj podobno razpoloženji blaznega«. Še posebej nevarno pa naj bi bilo dolgotrajno in vztrajno uživanje alkoholnih pijač za možgane. Huda bolezen naj bi bila pijanska blaznost ali deli- 17 Ibidem. 18 Maks Samec, Vpliv vpijanljivih pijač na posamezni člo- veški organizem in na človeško društvo v obče, Ljubljana 1880, str. 16–17. 19 Ibidem, str. 19–20. rium tremens, ki se izraža v motnjah čustev, zlasti v prividih, mirnih ali divjih blodnjah in tresenju udov. »Bolniki domnevajo, da vidijo miši, podgane ali jednake živali, ter jih podé.«20 Razmere glede alkoholizma na Kranjskem so bile dejansko zaskrbljujoče. Žganjarne so rasle kot gobe po dežju, žganjarska kuga se je vse bolj širila. Po statističnih podatkih se je npr. število manjših kmečkih žganjarn na Kranjskem že sredi 70. let 19. stoletja izrazito povečalo. Po poročilih finančne straže je obstajalo v sezoni 1874–1875 2592, v sezoni 1875–1876 pa že 4294 kmečkih žga- njarn.21 Žganjepitje se je torej čedalje huje širilo po deželi in povzročalo »silno dušno in telesno škodo našemu narodu«. Žganjepivci naj bi bili tudi vedno bolj poživinjeni, ker se je razpasla navada, da ljudje niso več pili »pravega žganja; to je za nje predrago, in morali bi precej veliko zapiti, da bi se opijani- li. Oni hočejo za par soldov pijani biti, zato kupijo špirita, ga zmešajo z vodo in drugo brluzgo, ter se s tako pijačo mamijo.« 22 Dejstvo, da »krepki slovenski rod« zavoljo špirita »duševno in telesno hira in gine«,23 pa ni skrbelo samo Maksa Samca, temveč je na podob- ne, če ne še hujše razmere na Štajerskem opozoril tudi Pavel Turner. Na Štajerskem se je prekomerno pila ali žlahtna ali slaba vinska kapljica, še bolj za- skrbljujoče pa je bilo pitje žganja in raznih cenenih mešanic s špiritom. Turner je poudaril, da prepro- sti ljudje rajši kupujejo špirit ali fuzel (nem. Fusel = patoka, slabo žganje), strup, ki »več 'izda'« kot pa žganje »in brž se tega strupa tako privadijo, da jim potem za vino kar nič več ni«.24 20 Ibidem, str. 20–26. 21 Statistischer Bericht der Handels- und Gewerbekammer in Laibach über die Zustände in Krain für das Jahr 1875, Laibach 1878, str. 191. Število kmečkih žganjarn na Kranj- skem je nato v letih pred prvo svetovno vojno še naraščalo. Leta 1909 jih je bilo tako že preko 5000, kar naj bi predsta- vljalo eno šestino malih žganjarn v Avstriji (na Koroškem naj bi jih bilo npr. samo 920) – Prošnja društva Abstinent na deželno vlado z dne 3. julija 1909, Zlata doba, 1909, str. 104. Omenim naj še, da se je samo v okraju obrtne zbor- nice Ljubljana v času od julija 1902 do julija 1912 število žganjarn povečalo za 38,14 %, iz 194 na 268 žganjarn. – Arhiv Republike Slovenije, AŠ 448, fasc. 152, 1895–1916, Poročilo o stanju obrti. 22 Slovenec, 21. 6. 1884. 23 Ibidem. 24 Dr. Ahasverus (dr. Pavel Turner), Nekaj o naših socijalnih in ojkonomijskih zadevah, Kres. Leposloven in znanstven list, IV. letnik, Celovec 1884, str. 36. Andrej Studen, tuDI čE SO trEZNI, NISO ANGElI, PIjANI PA SO ZVErINE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 95 Preprosti ljudje tudi niso gledali preveč na kvaliteto teh strupenih pijač, temveč le na kvanti- teto in nizko ceno. Majhne žganjarne so bile v 80. letih 19. stoletja seveda nekaj povsem običajnega zlasti na Zgornjem Štajerskem, kjer vinska trta ni uspevala, pa tudi pivo je bilo nesorazmerno drago, tako kot v celotni deželi. Zato so zagrizeno vztra- jali pri svojih domačih žganjarnah, »ker so neob- hodno potrebovali žganje kot hišno pijačo za svoje posle in svoje delavce v času težkih del, pa tudi za rokodelce, ki so prišli v štero«.25 Za proizvodnjo žganja so uporabljali različ- ne surovine, po zakonu iz leta 1888 pa so lahko proizvedli 56 l neobdavčenega žganja, kar ni bilo 25 Friedrich Müller, Der Branntwein, v: Culturbilder aus Steiermark, Graz 1890, str. 33. veliko, saj je najmanjša potreb- na količina žganja na hišo letno znašala od 137 do 274 litrov ali povprečno 200 litrov. Za ilu- stracijo povejmo, da so v okra- jih Zgornje Štajerske ob izredno omejenih količinah mesne hra- ne in ob popolnem pomanjka- nju kakšne druge hišne pijače, denimo vina, bili prisiljeni, da so svojim moškim poslom, dni- narjem in rokodelcem, ki jih je bilo skozi celo leto povprečno vsaj šest na domačijo, morali dati vsaj 1/16 do 1/8 litra žganja dnevno. Ker so kmetje lahko proizvedli samo 56 litrov neob- davčenega žganja, so bili prisi- ljeni svojemu nepotvorjenemu žganju dodajati vodo in kuplje- ni špirit. Špirit je bil naprodaj v vseh trgovinah in tudi tamkaj- šnje prebivalstvo se je počasi navadilo na opisano nezdravo mešanico.26 Pohod žganja je bil de- jansko grozljiv. Če se ponovno vrnemo na Kranjsko, lahko zapišemo, da je tam konec 19. stoletja pitje ognjene vode glede količine in pogostosti uživanja povsem prevladalo. Popitemu žganju je količinsko sledilo vino, pri tem pa je treba upoštevati, da je v vinorodnih predelih pustošila tudi trtna uš in da se je v nekoč »vinskih krajih«, zlasti na Dolenjskem, žganjarska kuga vse bolj širila. Najmanj se je popilo piva, vsaj tretjino manj kot žganja.27 Na primeru Kranjske in Štajerske sem že- lel pokazati, da alkohol lahko opravičeno označi- mo za drogo 19. stoletja in da je bilo zlasti pitje žganja (še posebej razširjen je bil šnops iz špirita, razredčen z vodo) nevarno za telesno in duševno zdravje, kar so opazili tudi zdravniki in psihiatri. 26 Ibidem, str. 34. 27 Glede na izračune dr. Ivana Robide se je leta 1898 na Kranjskem popilo 4,5 milijona litrov žganja, 4 milijone litrov vina in 3 milijone litrov piva, kar pomeni 9,3 litra žganja, 8 litrov vina in 6 litrov piva na glavo. – Dr. Ivan Robida, Poročilo o alkoholizmu na Kranjskem. V: Piščal- ka, leto II, 1906, št. 5, str. 164–165. Pivo je v 18. st. veljalo za okrepčilno, zdravilno in osvežilno pijačo. (William hogarth's Zeichnungen. Nach den Originalen in Stahl gestochen. Mit der vollständigen Erklärung derselben von G. C. lichtenberg. hrsg. Mit Ergänzungen und Fortsetzung derselben, nebst einer Biographie hogarth's von Dr. Franz Kottenkamp, Erste Abtheilung, Stuttgart 1857 in Zweite Abtheilung, Stuttgart 1858.) 96 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 Medicinski teksti s preloma 19. in 20. stoletja po- zornemu bralcu že povedo, da prekomerno uživa- nje alkohola bolezensko načenja celotno tkivo in vse organe človeškega telesa. Negativne posledice pijančevanja so bile od srede 19. stoletja naprej na široko popularizirane in so opozarjale na kvarne vplive alkoholizma na telesno in duševno zdravje. Poleg tega pa naj bi alkoholizem povzročal težko družbeno škodo. To med drugim lahko razbiramo že v geslih leksikonov z začetka 20. stoletja in tudi kasneje: »Pijanec, ki se sam telesno in moralno uni- čuje, je nevaren za družino in širšo okolico. Hudo- delstva, samomori, gospodarski propad, zakrnelost potomstva so posledica alkoholizma.«28 »Zaradi al- koholizma ne trpi samo organizem posameznika, 28 Meyers Großes Konversations=Lexikon, Sechste, gänzlich neubearbeitete und vermehrte Auflage, Bd. 19, Sternberg bis Vector, geslo Trunksucht, Leipzig und Wien 1909, str. 758-759. Herders Konversations=Lexikon, Dritte Auflage, Bd. 8, Spinnerei bis Z, posebna priloga Trunksucht, Fre- iburg im Breisgau 1907, str. I–IV. temveč se povzroča huda škoda družbi.« Ne samo, da alkoholizem prispeva k slabšanju rase, temveč tudi k degeneraciji potomcev.29 V zvezi z alkoho- lizmom pa je seveda najbolj zanimiva recepcija teorije progresivne degeneracije, ki se je v letih okrog 1900 dokončno zasidrala in popularizirala tudi na Slovenskem. Potem ko je Bénédict Augustin Morel leta 1857 lansiral teorijo progresivne degeneracije, je ta kmalu našla številne privržence, med drugim tudi med psihiatri v habsburški monarhiji.30 Degene- racija je bila za Morela posledica vplivov okolja, načina prehrane in načina življenja. Eden glavnih 29 Der Große Brockhaus, Fünfzehnte, völlig neubearbeiten- de Auflage, Bd. 1, A – Ast, Leipzig 1928, geslo Alkoholi- smus. Prim. tudi: Ivo Pirc, Zdravje v Sloveniji. II. knjiga, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922–1936, Ljubljana 1938, str. 666–670. 30 Prim.: Edward Shorter, A History of Psychiatry. From the Era of the Asylum to the Age of Prozac, New York etc. 1997, str. 94–95. Družba ob punču. tudi plemiči in meščani so se večkrat opijanili. lichtenberg pravi, da je pijančevanje korak k bestialnosti in h koncu človečnosti. (William hogarth's Zeichnungen. Nach den Originalen in Stahl gestochen. Mit der vollständigen Erklärung derselben von G. C. lichtenberg. hrsg. Mit Ergänzungen und Fortsetzung derselben, nebst einer Biographie hogarth's von Dr. Franz Kottenkamp, Erste Abtheilung, Stuttgart 1857 in Zweite Abtheilung, Stuttgart 1858.) Andrej Studen, tuDI čE SO trEZNI, NISO ANGElI, PIjANI PA SO ZVErINE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 97 krivcev je bilo seveda tudi pretirano uživanje al- kohola, ki je botrovalo moralno neustreznemu ve- denju in imelo škodljive učinke tudi za prihodnost družbe. Menil je, da degeneracija zmanjšuje mo- žnosti naslednjih generacij za normalen vsakdanji obstoj. Osrednje mesto progresivne degeneracije so po Morelu izprijeni možgani in s tem nazado- vanje celotne telesne in psihične organizacije. »Kot osrednji organ živčnega sistema se zdijo možgani posredno ali neposredno povezani z različnimi ne- pravilnimi delovanji. Celo telesne anomalije se lah- ko pojasnijo z degeneracijo možganov in živčnega sistema, ker se predpostavlja vpliv živcev na zgradbo oz. razvitost organov in tkiva. Ta osrednji element Morelove teorije je izražal pomembno razpoloženje iz istega časa: strah, da se vse večja kompleksnost in diferenciranost družbe, ki so jo videli kot rezultat evolucionistično pogojene specializacije, nenadoma lahko sprevrže v svoje nasprotje, tako da nazaduje na nižjo stopnjo in razpade tako na družbeni kot individualni ravni.«31 Med avstrijskimi psihiatri je na Morelovo teorijo degeneracije kot vzroka za kriminaliteto že leta 1868 opozoril Richard von Krafft-Ebing (1840–1902).32 Z naraščanjem njegovega ugleda v srednji Evropi se je razširila tudi Morelova dok- trina. Leta 1874 je Krafft-Ebing postal profesor psihiatrije na graški univerzi in ravnatelj tam- kajšnje deželne blaznice. Pet let kasneje je napisal učbenik Lehrbuch der Psychiatrie (1879), ki je po- stal »nemška biblija teorije degeneracije«,33 najbolj poznano pa je seveda njegovo delo Psychopathia Sexualis: Eine klinisch-forensische Studie (1886). To je študija seksualnega življenja, v kateri je bila degeneracija videna dobesedno pod posteljo. Ona- nisti, homoseksualci, moški s prezgodnjo ejaku- lacijo so bili dejansko brez izjeme ožigosani kot »degeneriranci«.34 31 Becker, Verderbnis und Entartung, str. 274. 32 Takrat je v Friedreich's Blätter für gerichtliche Medizin (19, 1968) izšla njegova razprava Die Erblichkeit der Se- elenstörungen und ihre Bedeutung für die forensische Praxis, S. 188–211. Cit. po: Shorter, A History of Psychia- try, str. 96. 33 Ibidem. 34 Po mnenju Edwarda Shorterja je ta knjiga ostala klasičen primer iztirjene psihiatrije, zlorabe znanstvene avtoritete, da bi demonizirala kulturne preference. Profesor nevrolo- gije na dunajski univerzi dr. Moritz Benedikt pa je v svojih spominih o svojem kolegu Krafft-Ebingu zapisal: »Bil je literarno nadarjen mož, toda znanstveno in kritično ne- Toda povrnimo se nazaj k problemu alko- holizma in alkoholikov, propadlih ljudi, na katere profesor Krafft-Ebing v svojih naukih o degenera- ciji seveda nikakor ni pozabil, temveč so zasedali še kako pomembno mesto. Menil je namreč, da je »eden poglavitnih vzrokov za nastanek živčnih bolezni, slabotnosti in hiranja zloraba alkoholnih pijač«.35Alkohol je namreč veljal za poživilo in nekateri pripadniki spodnjih slojev so si ga laž- je privoščili kot meso in kruh. Vendar pa se je ta prihranek poznal na zdravju in imel za posledico skrajšanje življenjske dobe. Hitro rastoča potrošnja alkohola, ki je hkrati za moderno državo predsta- vljala enega najpomembnejših virov dohodka, zato nikakor ni naključna, temveč je »precej zanesljiv kazalec za naraščajoči pavperizem celih slojev, za preobilico duševnega in telesnega dela, ki ga morajo v moderni družbi opravljati možgani«.36 V nadaljevanju svojega razpravljanja o zdra- vih in bolnih živcih pa pravi: »K najpomembnejšim nalogam /sedanjosti/, ki jih zakonodaja in družba ne bi smeli več ignorirati, sodi boj proti alkoholiz- mu. Dokler vidi država v potrošnji alkoholnih pijač enega svojih najpomembnejših virov dohodka in proti alkoholni pošasti posega z nezadostnimi po- licijskimi ukrepi, si lahko obetamo le malo zdravja. /.../ Kot nujno potrebne pogoje za boj proti alkoho- lizmu lahko označimo: preganjanje slabih alkohol- nih pijač; kar najvišjo obdavčitev žganih pijač; zni- žanje davka na vino in posebno na pivo; zatiranje žganjarn; poučevanje prebivalstva o nevarnosti ozi- roma tveganju pri nezmernem uživanju alkohola; povzdigovanje splošne morale in blagostanja ljud- stva; preživljanje množic s pravilno obdavčitvijo (to pomeni, da se najnujnejše življenjske potrebščine ne obdavčijo); pridržanje pijancev v zavetiščih za pi- jance (Trinkerasyl) na podlagi zakonitih ukrepov.« Država naj bi bila tudi dolžna povzdigniti izobraz- bo ljudstva, saj je ravno nevednost eden glavnih vzrokov za revščino in nemoralo.37 Baron Krafft-Ebing pa se je zavzel tudi za sklepanje dobrih zakonskih zvez, kajti »ena prvih dolžnosti proti naravnemu in moralnemu zakonu zmožen, celo v mejah slaboumja.« - Shorter, A History of Psychiatry, str. 96. 35 Richard von Krafft-Ebing, Über gesunde und kranke Ner- ven, Tübingen 1886, str. 45. 36 Ibidem, str. 46. 37 Ibidem, str. 77–78. 98 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 je sklenitev zakona v antropološko dobrem smislu. Žal se proti tej najvišji zahtevi biologije in medi- cinske etike v družbi zaradi nevednosti, ravnodu- šnosti, umazanem pohlepu po denarju ali zaradi strasti vse prepogosto greši. Higiensko zadovoljujo- čo sklenitev zakona pa pogojuje telesno in duševno zdravje zakoncev. To je temeljni pogoj njune lastne življenjske sreče in zagotovilo zdravega potomstva. Posledice kršitve te zapovedi naravnega izbora so grozljive za starše in otroke.«38 Krafft-Ebing je z vso medicinsko resnostjo poudaril, da »komur je do duševnega in telesnega zdravja njegovih potomcev, ta se bo izognil poročiti v družino, v kateri vladajo norost, živčno hiranje, samomor, alkoholizem«.39 V takih zakonih lahko namreč z največjo verjetnostjo pričakujemo, da so potomci podvrženi »brezupni duševni in tele- sni degeneraciji. Križanje krvi dedno obremenjene družine z nekom, ki je telesno in duševno neoma- deževan, ima lahko regenerirajoč učinek na potom- stvo. /.../ Osebe s hudo živčno boleznijo, še posebno tiste, ki so jo podedovale, naj bi se vzdržale skleni- tve zakonske zveze.«40 Na profesorja Krafft-Ebinga se je v svojem eseju o žganju, v katerem slika omenjene žalostne razmere na Štajerskem, skliceval tudi Friedrich Müller.41 Tudi po Müllerju naj bi naraščajoči alko- holizem botroval številnim boleznim, nevaren naj bi bil tako za telo kot za dušo. Müller je poudaril, da smrt pijanca nastopi pogosto in nenadoma za- radi katerekoli akutne bolezni in da so te bolezni zanj mnogo nevarnejše kot pa za zdravega člove- ka, še posebno tifus in pljučnica. To naj bi bila pač posledica postopnega propadanja vseh organov. Svoje razmišljanje pa nato nadaljuje s takrat (v 80. letih 19. stoletja) že precej razširjenim mišljenjem: »Toda tudi s smrtjo pijanca alkohol še ni dovršil svoje destruktivno delovanje, temveč učinkuje tudi na njegove potomce. Ne samo, da velik del pijan- cev premine v norišnici, temveč so norosti zapisani tudi njegovi otroci. Ugotovljeno je, da velik del du- ševnih bolnikov izvira od duševnih bolnikov ali od pijancev. In ravno ti potomci pijancev predstavljajo tudi velik delež sveta zločina. Kako naj bi tudi bilo 38 Ibidem, str. 79. 39 Ibidem, str. 79–80. 40 Ibidem, str. 80. 41 Friedrich Müller, Der Branntwein, v: Culturbilder aus Steiermark, Graz 1890. drugače? V hiši pijanca se zrahljajo družinske vezi; prepuščeni so stiski in bedi in kako se bodo znašli v svet porinjeni otroci, še preden so pridobili dovolj moralne trdnosti. Spoštovanja do morale in zako- na se v hiši staršev niso naučili. Temveč več kot to: moralna šibkost, zaradi katere je oče postal pijanec, je bila deloma njegova telesna dispozicija, ki se je prenesla na otroke in jih naredila za hudodelce.«42 S povedanim se je popolnoma strinjal tudi profesor psihiatrije Richard von Krafft-Ebing, ki je v svojih predavanjih nizal statistične podatke, da se na primer v Nemčiji okrog 50 % vseh zloči- nov zgodi pod vplivom alkoholnih ekscesov in da sprejmejo v umobolnice 28 % bolnikov zaradi vda- janja pijači. »Temeljna značilnost psihičnih motenj se kaže pri alkoholikih v opazni psihični šibkosti in napredujočem razpadu najvišjih etičnih in intelek- tualnih funkcij. Kronični alkoholizem, pravi profe- sor Krafft-Ebing, naj ne bi bil strast, temveč mož- ganska bolezen, ki se izpričuje s celo vrsto kliničnih znakov in z anatomskimi izvidi. Bilo bi hudo, če bi tako gnusnemu grehu, kot ga predstavlja pretirano uživanje alkohola, hoteli prisoditi vnaprejšnji od- pustek za zločin, toda tam, kjer je greh vodil v re- snično možgansko bolezen, moramo računati tudi s tem dejstvom.«43 Tudi profesor Krafft-Ebing se je (podobno kot pred njim že omenjeni ljubljanski zdravnik Li- pič) zavzemal za azile za kronične pijance, ki naj bi bili prava blagodejnost tako za posameznike kot za celotno družbo. Azili naj bi zmanjšali število nesreč in zločinov ter prinesli celo komaj pričako- vano uspešno zdravljenje pri močno degenerira- nih pijancih. »Ustanovitev takih azilov v kulturnih deželah ne bi mogli bolj toplo priporočati. Ker pa takšnih azilov sedaj še manjka, so najhujše primere kroničnega alkoholizma naprtili blaznicam, v kate- re z vso pravico (ali samo v interkurentnem stanju razburjenja) ne spadajo in iz katerih so po pretekli komplikaciji odpuščeni, njihova bolezen pa se po navideznem ozdravljenju v kratkem povrne. Samo daljše bivanje v azilih, kjer je vse, kar se imenuje alkohol, prepovedano in se bolnik sistematično od- vaja tega razdraženja živcev, lahko pomaga.«44 42 Ibidem, str. 36. 43 Ibidem, str. 37. 44 Ibidem. Andrej Studen, tuDI čE SO trEZNI, NISO ANGElI, PIjANI PA SO ZVErINE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 99 Leta 1889 so barona Krafft-Ebinga poklica- li na dunajsko psihiatrično kliniko, kot profesor na dunajski univerzi pa se je vtisnil v spomin kot »eden velikanov dunajske medicinske šole«.45 V 90. letih sta na Dunaju študirala medicino in kasneje specializirala psihiatrijo tudi ugledna predstavni- ka slovenske psihiatrije Fran Goestl (1865–1945) in Ivan Robida (1871–1941). Fran Goestl je pro- moviral za doktorja medicine leta 1896, v svojih spisih pa omenja, da je imel klinične vaje tudi pri prof. Krafft-Ebingu. Po promociji je specializiral psihiatrijo pri prof. Wagnerju von Jaureggu in bil 45 Österreich Lexikon, Erster Band, A-K, Hrsg. von Richard Bamberger in Franz Maier-Bruck, Wien /München 1966, str. 623. tudi njegov asistent. Do leta 1910 je služboval na Dunaju in v Ljubljani, v letih 1910– 1919 v Gorici in Kromĕřížu, nato zopet v Ljubljani. Delal je tudi kot sodni izvedenec.46 Mlajši Ivan Robida je študi- ral medicino na Dunaju in v Gradcu ter promoviral 1897. Tudi on se je zagotovo srečal z nauki dr. Krafft-Ebinga. Po končanem študiju se je naj- prej dve leti izpopolnjeval v splošni medicini v Ljubljani, kot nevrolog-psihiater pa je nadaljeval študij v Gradcu, na Dunaju in podobnih za- vodih na Nemškem, v Švici in Franciji. Nato je kot psihiater in sodni izvedenec služboval v Ljubljani.47 Fran Goestl je že kot študent v spisu Pijanost in blaznost opozoril na žalostne posledice pijančevanja, ki ni pogubno samo za pijanca in njegovo družino, »temveč tudi za ves narod, ki duševno in te- lesno propada«. Alkoholizem naj bi se namreč kot »pande- mična strast« pojavljal pri ce- lih narodih in povzročal ter pospeševal njihov pogin. »Pi- janec povzroči samemu sebi razne bolezni in časih naglo smrt, a kaznjeni so tudi njegovi potomci. Stariši, pijanstvu udani, imajo zelo mnogokrat slabotne, božjastne ali slaboumne otroke. /…/ Najhujši je pa učinek pijanstva na možgane, ker je vzrok blazno- sti (norosti).«48 Goestl priznava, da je »pijančevanje pogosto nekako mamilo za skrbi, žalost, obupnost, jezo, da se hoče ž njim udušiti glas vesti«. K pre- tiranemu uživanju alkoholnih pijač pa naj bi pri- spevali tudi revščina, lakota in mraz. Pijančevanje 46 Glej npr.: Anton Prijatelj, Dr. Fran Goestl – psihiater in publicist, Primorska srečanja, 18, št. 155, 1994, str. 134– 136. 47 Slovenski biografski leksikon, 9. zvezek, ur. Alfonz Gspan, Ljubljana 1960, str. 116–117. 48 Fran Goestl, Pijanost in blaznost. V: Letopis Matice Slo- venske za leto 1893, str. 164. Smrtonosen pohod žganjarske kuge je zajel naše kraje že v predmarčni dobi. 100 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 naj bi bilo vsekakor vzrok za blaznost, zlasti naj bi povzročilo posebno blaznost, t. i. »alcoholismus chronicus«, katerega glavni znak naj bi bil duševni propad.49 Kot glavni vir razprave je mlademu Fra- nu Goestlu služila »epohalna knjiga« profesorja Krafft-Ebinga Lehrbuch der Psychiatrie, iz katere je črpal tudi opise zanimivih primerov »delirium tremensa«, melanholije, manije in preganjavi- ce. Hkrati omenja, da je zanimive primere lahko opazoval tudi pri prof. Krafft-Ebingu v dunajski blaznici.50 Goestl je bralce hotel predvsem podučiti o škodljivosti alkohola in njegovih groznih posledi- cah. Opozoriti je hotel zlasti na škodljivost žganih pijač, zavzel pa se je tudi za ustanovitev posebnih delavnic za alkoholike, »kjer se naj z vso strogostjo opojna pijača zabrani. Da bode država prisiljena misliti na te naprave, jasno je vsakemu, kdor ve, s kako strahovito naglico se razširja pijančevanje, in kako se v razmerji s tem širi blaznost.«51 Tudi pri Goestlu se torej soočamo z recep- cijo razmišljanja, ki smo jo srečali že pri Lipiču oziroma Krafft-Ebingu. Pozval je na boj proti al- koholu in pijančevanju, na boj z vsemi sredstvi proti najhujšemu in najpogubnejšemu sovražniku 49 Ibidem, 165. 50 Ibidem, str. 166–171. 51 Ibidem, str. 171. človeštva. Podobno kot Krafft-Ebing se je zavzel za povzdigo izobrazbe slovenskega naroda. Zlasti šola in cerkev naj bi poučevali o pogubnosti pijan- čevanja, z rastočo omiko pa naj bi pojemalo tudi prekletstvo alkoholizma.52 Proti koncu 19. stoletja se je s podobnim po- pularnim spisom v Laibacher Zeitung oglasil tudi Ivan Robida. V podlistku Alkohol und Irresein je tako kot njegov predhodnik opozoril na strup, ki nevarno ogroža človekovo zdravje. Robida je ugo- tavljal, da je alkohol v Evropi skorajda brez izjeme prevzel vlogo odganjalca skrbi (Sorgenbrecher) in poudaril, da zaradi zlorabe alkohola skorajda ni telesnega organa, ki ne bi bil prizadet. Še posebno negativne učinke in posledice naj bi imelo uživa- nje tega strupa na možgane in živčni sistem. Obo- lelost življenjsko tako pomembnega organa, kot so možgani, pa naj bi bila bolj smrtonosna kot npr. obolelost jeter, ledvic itd.53 Osrednjo pozornost v podlistku pa je Ro- bida namenil psihičnim motnjam, ki naj bi jih povzročal alkohol. Bralcem je pojasnil, da naj bi bili dejanski učinki alkohola vselej hromeči (lähmend). Navidezno vzdraženje živcev, ne gle- de na to, ali je nastopilo že po zaužitju minimalne doze, je namreč iskati v izpadu »zavor«.54 Vzgo- jenost, bonton, moralno vedenje in obzirnost naj 52 Prim.: ibidem, str. 172. 53 Prim.: Robida, Alkohol und Irresein, str. 4–5. 54 Prim.: ibidem, str. 6. Alkoholizem povzroča degeneracijo posameznika, naroda in rase. (Andrija štampar, Narodna čitanka o alkoholu, Zagreb 1931.) Andrej Studen, tuDI čE SO trEZNI, NISO ANGElI, PIjANI PA SO ZVErINE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 101 bi pri pijancih utonili v pozabo. Alkoholik naj bi postal nebrzdan, zaverovan v svoj prav, prepirljiv, surov, prostaški, nespodoben in nesramen. Dolgo- trajna alkoholna intoksikacija, ko torej pitje alko- hola že preide v navado, pa naj bi privedla do tistih psihičnih sprememb človeka, ki vodijo v kronični alkoholizem, ki ima lahko v najtežjih primerih za posledico t. i. »moralno degeneracijo« (»sittliche Entartung«) – »alkoholno izprevrženost« (»alko- holische Depravation«) pijanca.55 Ivan Robida je nato zelo plastično opisal bolezensko sliko kroničnega pijanca. Z vzorčnim primerom pekovskega mojstra, ki je zaradi alko- holizma moralno, telesno in duševno propadel, je diagnosticiral podobo alkoholika, izvržka in izprijenca meščanske družbe, ki »slaboumno in brezskrbno opazuje mizerijo svoje družine, propa- danje svojih otrok in se opoteka med nedostojnim obešenjaškim humorjem (Galgenhumor) in nemo- ško cmeravostjo (unmännlicher Weinerlichkeit)«.56 Moralna štorija skratka slika družbeni propad alkoholika, moža, ki je za pijačo zapravil vse do zadnjega beliča, ki je dražje vino in pivo kmalu na- domestil s cenejšim žganjem, ki je dneve in noči prebil v zakotnih in umazanih beznicah ter v dege- nerirani družbi ter kmalu postal goljuf, prevarant, tat ali še hujši kriminalec. Poleg tega moža začne- jo treti tudi telesne tegobe: »Spremembe v živčevju prinesejo s seboj bolečine in parestezije (npr. nenor- malne občutke gomazenja mravelj) /…/, ki pogosto vodijo v halucinacije ter se v blodnjah (deliriju = Delir) prikazujejo kot 'popadljivi glodalci' (beißen- des Ungeziefer).«57 Spanje pijanca je vedno slabše, mučijo ga strašne sanje, pogosto ima prisluhe. Temeljna klinična slika psihičnih motenj za- radi zastrupitve z alkoholom naj bi se kazala v na- predujočem pomanjkanju intelektualnega in etič- nega delovanja, kot tudi v patoloških spremembah čustvenega življenja. Vse to naj bi vodilo v izprevr- ženost. Družbene motnje kroničnega alkoholizma po besedah Robide »ne padejo nikjer drugje bolj v oči kot ravno na področju etike, tako da lahko pri alkoholikih enostavno govorimo o degeneraciji značaja (»Degeneration des Charakters«). Pijanec, ki je zašel tako daleč, je izrecen patološki pojav, v vsakem primeru je duševni bolnik, ki je s svojim 55 Ibidem, str. 9–10. 56 Ibidem, str. 14. 57 Ibidem, str. 15. grehom popolnoma izgubil zmožnost odločanja o sebi in svoji 'volji'«.58 V nadaljevanju se je Ivan Robida dotaknil še nekaterih psihoz, ki so posledica zlorabe alkohola, med njimi tudi delirium tremensa, med laiki bolj poznanega kot »pijanska blaznost« (Säuferwahn- sinn). Na koncu pa si je zastavil še vprašanje o alkoholizmu kot dedno obremenjujočem dejavni- ku. Priznal je, da »v danem trenutku vemo o tem le malo določnega, zelo skeptični pa moramo biti tudi nasproti celotni 'dedni obremenjenosti'. Da so otroci pijancev idioti, vodenoglavci, božjastni, hi- sterični, o tem ni dvoma; toda tudi če ni prisotna omenjena obremenjenost opazimo prav tako pre- cejšnje število otrok abstinentov, ki trpijo zaradi istih bolezni in propadejo. Marcé, Ruar, Flemming, Taquet in drugi so v tem oziru sestavili listo, v ka- tero ne gre dvomiti. Vsekakor vso zadevo danes s kritičnega stališča še ne moremo obravnavati kot zrelo za odločanje.«59 Medtem ko je Ivan Robida okrog leta 1900 na eni strani optimistično hvalil vsesplošni napre- dek industrijske dobe, je na drugi strani precej čr- nogledo izrazil skrb zaradi naraščanja števila pre- bivalstva in s tem števila lačnih želodcev. V duhu neomaltuzijanstva ter socialnega darvinizma je opozoril na neizprosen boj za obstanek, v kate- rem preživijo le tisti, ki premorejo dovolj telesnih in duševnih moči. Robido je zaskrbelo uničujoče zastrupljanje lastnega naroda z alkoholom in nje- gova splošna degeneracija. Zaradi alkoholizma naj bi bilo več bolezni kot zdravja, rasa pa propada, saj naj bi bila takšna kot »trhel hrast, ki čaka, da ga prvi vihar telebi ob tla«.60 Tudi v eseju Alkoholizem je Ivan Robida slovenske bralce seznanil s hudimi telesnimi in psihičnimi posledicami, ki nastopijo zaradi zlorabe alkohola. Najbolj žalostna posledi- ca alkoholizma pa naj bi bila »etična, nravstvena degeneracija alkoholikov, katera se razvija ob pro- padanju razuma in srca«.61 Pijanec naj bi bil »parazit« svoje družine in sorodnikov, pozneje države in sploh človeške družbe. »Pivec ne spravi na rob propada le same- 58 Ibidem, str. 16. 59 Ibidem, str. 27. 60 Ivan Robida, Alkoholizem, Ljubljanski zvon, XXI. leto, 1901, str. 338. 61 Ibidem, str. 388. 102 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 ga sebe, temveč tudi celo rodbino. Kjer pa propada zakonsko in rodbinsko življenje v širših slojih, ondi propada vse. /…/ Tudi zarod pivcev nosi prepogosto pečat bolezni ali celo zgodnje smrti na čelu. Mnogo otrok pivcem pride slabotnih in ne dovolj razvitih na svet; mnogo iz med njih trpi na histeriji in bož- jasti; mnogo jih zaostane v telesnem in psihičnem razvoju, da ne govorim naravnost o žalostnih slu- čajih imbecilitete, idiotije in takoimenovane »moral insanity«, t. j. prirojene moralne slaboumnosti.«62 Skratka! Kjer propada rod, propada tudi zarod – potomstvo. Psihiater Robida je na koncu omenil tudi osmi mednarodni protialkoholni kongres, ki je v dneh od 9. do 14 aprila 1901 potekal na Dunaju in ki se ga je prvič uradno udeležila tudi avstrijska vlada. Dr. Robida se je shoda udeležil kot zasto- pnik deželnega odbora Kranjske in imel tudi refe- rat o dejstvih alkoholizma na Kranjskem, kjer naj bi tako kot drugod silili v ospredje pojavi degene- racije in pavperizacije.63 Poudaril je, da je dolžnost države in človeške družbe, da omeji »izrodke in razrodke«, da zaradi nesrečnega nagona ne sme dopuščati trpljenja družine, zaroda, naroda, da z vsemi sredstvi preganja alkoholizem, saj se za to poživilo (Genußmittel) zapravlja samo denar, zdravje in čast.64 Odločna protialkoholna borca, psihiatra Fran Goestl in Ivan Robida, sta bila aktivna zago- vornika treznosti tudi v času po razpadu dvojne monarhije, torej po letu 1918. Primarij Robida je leta 1921 izdal prvo znanstveno knjigo s področja psihiatrije v slovenščini Psihične motnje na alko- holski podlagi s posebnim ozirom na forum, ki je bila namenjena študentom medicine in prava. V njej je opisal učinkovanje alkohola na duševne funkcije, akutno alkoholno intoksikacijo, psihotično pija- nost, kronični alkoholizem, alkohol in dednost, alkohol in nravnost ter alkoholne psihoze. V knji- gi se je opiral na svoje dolgoletne izkušnje (deloval je kot psihiater in tudi kot sodni izvedenec) in na- nizal številne primere lastnih opazovanj. V zvezi z degeneracijo je v zelo kratkem po- glavju o alkoholu in dednosti poudaril, da pride degeneracija še posebno do izraza »v prirojenih 62 Ibidem, str. 389 63 Robida, Poročilo o alkoholizmu na Kranjskem, str. 166. 64 Robida, Alkoholizem, str. 531–532. okvarah otroškega živčevja, v živčnih in duševnih boleznih in podedovani dispoziciji zanje. Imbecili- teta, idiotija, infantilizem, hidrocefalija, histerija, epilepsija, splošna psihopatija /zaradi splošnega širjenja degeneracije kot posledice endemičnega kroničnega alkoholizma naj bi bile težje psihopatije vedno bolj pogoste/ in cela vrsta živčnih in duševnih bolezni izkazujejo v anamnezi alkoholizem staršev. Posebno instruktivni so v tem pogledu tisti slučaji, v katerih je iz katerihkoli vzrokov v gotovi dobi živel oče abstinentno, v drugi pa se je vdal alkoholizmu. Otroci abstinentnih dob so telesno in duševno zdra- vi, iz pivskih dob pa so se narodili epileptiki, idioti itd.«65 Alkoholna degeneracija pa po mnenju Ro- bide najde »najvažnejši in tudi praktično najpo- membnejši izraz v tistem simptomu psihopatije, ki ga spoznavamo kot nagnjenost, kot naklonjenost uživanju alkoholnih pijač. /…/ Dočim je postal torej oče pijanec vsled navade, postane njegov sin pijanec vsled bolestnosti, s katero obremeni v težji meri zopet svojega sinu, itd. dokler rod ne propade. /…/ Kar pa ne zagreši degeneracija sama ob sebi na otrocih pivcev, izpopolni še pogosto milje, v katerem reveži zrastejo. /…/ In tako se podpira prirojeno s pridobljenim, in pridobljeno s prirojenim. /…/ Na tej podlagi požene naklonjenost do alkohola, ogla- si se neodpornost (intoleranca), pojavi se cela vrsta nevropsihoz in drugih duševnih bolezni, predvsem pa kroničen alkoholizem sekundarnega tipa. Tako se je sklenila veriga, tako je končal ta circulus vitio- sus, po znanem reku: 'Iz zla se samo zlo rodi'«.66 Tri leta po izidu omenjene knjige Ivana Robide se je opogumil še Fran Goestl in izdal poljudni pregled psihiatrije z naslovom Misterij duše. V knjigi je tudi poglavje o alkoholizmu in alkoholni blaznosti. Tudi Goestl, ki se tokrat na marsikaterem mestu sklicuje na Robido, navaja, da je alkohol »poguben zlasti za potomce pijancev, katere smemo smatrati za degenerirance in psihič- no manjvredne«.67 Omembe vredno in zanimivo je zlasti njegovo stališče o nezakonskih otrocih, ki naj bi imeli za starše alkoholike, saj si v tem dej- stvu razlaga tudi njihov visok odstotek med umo- bolnimi, zločinci, prostitutkami in nezakonskimi 65 Ivan Robida, Psihične motnje na alkoholski podlagi s po- sebnim ozirom na forum, Ljubljana 1921, str. 111–112. 66 Ibidem, str. 112–113. 67 Fran Goestl, Misterij duše, Ljubljana 1924, str. 43. Andrej Studen, tuDI čE SO trEZNI, NISO ANGElI, PIjANI PA SO ZVErINE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 103 porodnicami ter pravi: »Razlagamo si to s tem, da so njihovi starši pogosto psihično manj vredni, oni sami često spočeti v alkoholnem stanju, njihova vzgoja pomanjkljiva, njihove življenjske razmere neugodnejše.«68 Tudi Goestl je izpostavil, da starši, ki so alkoholiki, že v rani mladosti zastrupljajo svoje otroke z alkoholom. Taki starši svojim otrokom ne nudijo prave vzgoje, temveč jih moralno kva- rijo ter zavirajo njihov telesni in duševni razvoj. »Starši alkoholiki imajo običajno otroke alkoholike, saj jabolko ne pade daleč od drevesa in kar mačka rodi, to miši lovi.«69 Alkoholik in degeneriranec »dobi slabše, ohlapnejše pojme o časti in spodob- nosti, prezira nravstvene zahteve, se ne ozira na preteči pogin družine, niti na preziranje s strani sodržavljanov«.70 68 Prim.: ibidem, str. 41 in 44. 69 Ibidem, str. 164. 70 Ibidem, str. 171. Tako Ivan Robida kot Fran Goestl sta torej menila, da so otroci alkoholikov »telesni in dušev- ni pohabljenci, ki niso dorasli bitki za obstoj«.71 S tem sta se priključila številnim drugim izobražen- cem, ki so sodelovali v takratnem diskurzu o po- kvarjenosti in izrojenosti otrok alkoholikov. Pri- družila sta se mnenju, da je alkoholizem bolezen, mnenju, ki se je dokončno zasidralo na prelomu 19. in 20. stoletja. Takrat so številni znanstveniki iskali kvarne učinke alkoholizma v jedru social- ne reprodukcije in družinskem življenju. Tam so najbolj razločno videli satansko zvezo socialne in telesne izprevrženosti. Manjvreden telesni ustroj otrok alkoholikov naj bi bil namreč posledica ne- posredne zastrupitve zarodka.72 Zato ni nič čudnega, da so nasprotovali sklepanju zakonskih zvez v primeru prisotnosti 71 Becker, Verderbnis und Entartung, str. 41–42. 72 Prim.: Erich Wulffen, Der Sexualverbrecher. V zbirki: En- cyklopädie der modernen Kriminalistik, Bd. VII, Berlin- Gross-Lichterfelde 1910, str. 204. Pijance so pogosto enačili z živalmi. (Andrija štampar, Narodna čitanka o alkoholu, Zagreb 1931.) 104 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 alkoholizma. Ko se je v Cislitvaniji na začetku 20. stoletja npr. ponovno razvnela široka razprava o zakonskem pravu in možnostih ločitve »svetega zakona«,73 je tudi ugledni profesor nevrologije na dunajski univerzi Moritz Benedikt, eden izmed začetnikov kriminalne antropologije, ki je center moralnega čuta videl v človekovih možganih, leta 1905 npr. poudarjal, da je, kot je splošno znano, »potomstvo alkoholikov ogroženo. To nevarnost bi bistveno zmanjšali, če bi zakon določal prisilno od- dajo alkoholikov v zdravstvene ustanove oziroma zavetišča. Glede na izkušnje je to možno predvsem pri tistih duševnih bolnikih, ki jih alkohol še ni po- polnoma uničil in kjer je poskrbljeno za družino, če ta to potrebuje. Toda v revnih slojih prikrivajo stanje svojega moža celo najbolj trpinčene ženske, saj so vendarle odvisne od njegovega zaslužka.«74 Dr. Benedikt se je zavzemal, da mora zakon v ta- kšnih zakonskih zvezah po možnosti preprečevati nadaljnjo ploditev in »posebno zdravim ženskam dopuščati in omogočiti, da se izognejo spolnim dolžnostim«.75 Do takih pogledov na alkoholizem in po- sledično degeneracijo pa ni ostala ravnodušna niti prva moralna avtoriteta – rimskokatoliška cerkev. Zagrizen moralist, ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič je sicer menil, da mora biti žena v spolnih stvareh povsem podložna možu. Toda v svoji odmevni knjižici Ženinom in nevestam je vendarle navajal nekatere izjemne situacije: »Ako je mož močno pijan, žena ni dolžna biti podložna, ker bi mogel mož v pijanosti preveč po živinsko z njo ravnati in ker so otroci, spočeti od pijanega očeta, jako nagnjeni na bolezni; navadno slabega razuma, bolj lahko postanejo škrofulozni, da, tudi neumni.«76 Še podrobnejši pa je bil nekaj let prej gorečni protialkoholni borec in moralist Janez Ka- lan, ki je poudarjal, da je že preprostemu ljudstvu znano, da so »v pijanosti zarojeni otroci podvrženi često raznim živčnim boleznim, ki so sicer v njih ro- 73 Več o tem: Janez Cvirn, Boj za sveti zakon. Prizadevanja za reformo poročnega prava od 18. stoletja do druge sve- tovne vojne, Ljubljana 2005. 74 Protokolle der Enquete betreffend die Reform des österre- ichischen Eherechts (vom 27. Jänner bis 24. Februar 1905) unter dem Vorsitz des Hofrat Dr. Karl von Pelsner-Für- nberg, Mitteilungen der kulturpolitischen Gesellschaft, Wien 1905, str. 50. 75 Ibidem, str. 49. 76 Anton Bonaventura Jeglič, Ženinom in nevestam, Ljublja- na 1910, str. 25. dovinah bile dotlej neznane«. Zaradi alkohola med drugim trpijo tudi »spolne žleze in njih izločine /.../ Zato je zarod pivcev, če ne naravnost pokažen, pa vsaj nakažen. Otroci pivcev so pogosto spački, pritlikavci, bebci, polni živčno-duševnih bolezni, kakor božjast, histerija, nervoznost, vidovice itd. Njih umrljivost je strahovita. Če odrastejo, so hujši alkoholiki od roditeljev.«77 Kmalu po omenjenem mednarodnem pro- tialkoholnem kongresu na Dunaju se je tudi na Slovenskem začelo krepiti protialkoholno gibanje, ki pa v svojih prizadevanjih za omejitev pijanče- vanja žal ni dosegalo vidnejših uspehov. V okvi- ru družbe, ki je navsezadnje imela relativno visok prag tolerance do uživanja opojnih pijač,78 se po- zivi k abstinenci (ali vsaj k zmernosti) seveda niso najbolje obnesli. Protialkoholno gibanje je izdajalo tudi propagandna protialkoholna glasila – Piščal- ka (1905–1906), Zlata doba (1907–1920), Prerod (1922–1925) –, s pomočjo katerih so si prizadevali osvoboditi slovenski narod »jarma alkoholizma, pod katerim ječi in hira«79 in številne popularne protialkoholne brošurice, ki so propagirale absti- nenco in treznost. V teh propagandnih glasilih seveda sreča- mo tudi številne članke o alkoholizmu kot bole- zni, torej o njegovih kvarnih vplivih na telesno in duševno zdravje tako alkoholikov kot njihovih potomcev, o pokvarjenosti in degeneraciji, ki naj bi v končni konsekvenci vodila v propad tako po- sameznika kot cel narod. Zaradi pijančevanja naj bi neprestano grožnjo predstavljalo tudi narašča- nje kriminalitete in teorija degeneracije je ne na- zadnje ne le pri zdravnikih in psihiatrih, ampak tudi med pravniki in kriminalnimi antropologi naletela na plodna tla. Univerzitetni profesor na ljubljanski pravni fakulteti Metod Dolenc je leta 1922 npr. ugotavljal, da se med Slovenci »stopnju- je kriminaliteta vsled pijanstva«. Tudi po mnenju Dolenca »pijanci rode in zarajajo samo redko zdra- ve potomce. /…/ Žalostna je dediščina, ki jo dobi pi- 77 Janez Kalan, Kaj je torej z alkoholom?, Postojna 1906, str. 63 in 65. 78 Prim.: Anton Šepetavc, Pijem, torej sem Slovenec ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen slovenstva, Zgodovina za vse, leto II, št. 1, 1995, str. 18-36. 79 Podrobneje o protialkoholnem gibanju in tisku na Slo- venskem glej: Anton Mrkun, Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem svetu, zlasti v Sloveniji 1902–1927, Lju- bljana 1927. Andrej Studen, tuDI čE SO trEZNI, NISO ANGElI, PIjANI PA SO ZVErINE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 105 janca dete, ko zagleda luč sveta. Telesno in duševno so otroci pijancev pohabljenci – in tak zarod bodi kós življenjskemu boju?! Oni so rojeni kandidatje ali za blaznico ali pa za kaznilnico. /…/ Ni pa samo prekletstvo te krvne dediščine, kar jih žene v kaznil- nico, vzporedno s tem dejstvom gre ponajvečkrat še drugo dejstvo: Pijanec zapije več, kakor bi po svo- jih imovinskih močeh smel, ako naj pošteno preživi sebe in rodbino, s tem pa tira svoje ljudi v uboštvo, siromaštvo. Brutalni egoizem pijanca, njegova po- surovelost daje njegovemu zarodu že v nežni staro- sti slab vzgled, otopi njihov čut za nravnost, otroci slede kmalu staršem. Tudi oni začno piti, in če je bil oče ali mati zaprt, ne zdi se jim ječa nič posebne- ga, nič strašnega, prično se potepati, v potepuštvu kradejo, dekleta komaj godna, se prostituirajo, za- padajo spolnim boleznim, kmalu se najdejo bratje in sestre – nesrečni zarod pijancev – skupno na isti poti zločinstva!«80 Za namene protialkoholne propagande so v omenjenih glasilih pogosto prevajali tudi ra- zna predavanja tujih strokovnjakov. Kot primer si na koncu oglejmo nadvse zanimivo razmišljanje profesorja na dunajski univerzi Alexandra Pilcza (1871–1954), ki je privekal na svet istega leta kot Ivan Robida. Leta 1906, ko je bil docent na dunaj- ski univerzi, je imel predavanje o ozdravljivosti alkoholikov, ki so ga v prevodu objavili tudi v Pi- ščalki.81 Pilcz ločuje dve vrsti pijancev. Prvi naj bi pili zato, ker mislijo, da jim žganje more nadome- stiti kruh in meso, kadar so lačni, drva, kadar jih zebe. Pili naj bi zato, da bi vsaj za trenutek pozabili na svoje bedno življenje. Takšni pijanci naj se ne bi zavedali škodljivih posledic uživanja alkohola, toda, če bi jim razložili dejstva o alkoholu in nje- govih učinkih, poleg tega pa poskrbeli, da bodo mogli človeško živeti, bi jih še lahko rešili alkohol- ne odvisnosti. Mnogo huje naj bi bilo z drugo vrsto pijan- cev, s celo vrsto posameznikov, ki jih strokovnja- ki imenujejo »degeneriranci«, »psihopatično manj vredni«. Takšni pijanci naj bi kazali celo vrsto naj- različnejših duševnih anomalij. Kot pravi Alexan- 80 Metod Dolenc, Alkohol in kriminaliteta, Prerod, leto I., št. 1, 1922, str. 10–12. 81 Alexander Pilcz, Ozdravljivost alkoholikov, Piščalka, leto II., št. 6, 1906, str. 197–200. der Pilcz: »Ako se količkaj slabo počutijo, jih to naredi popolnoma nezmožne za delo in se tako po- lasti njihove osebnosti, da zahteva kakšne omame, pomočka v opijanjenju; narkotiziranje postane za nje nekaj, k čemur jih organizem nujno sili. Mnogo pijancev iz navade izhaja izmed takih že od rojstva abnormalno razpoloženih ljudi. Pri velikem delu alkoholizem ni vzrok, ampak posledica, samo en pojav abnormalne duševne konstitucije. Taki ljudje niso degenerirani, ker pijejo, ampak oni pijejo, ker so degenerirani, in pri njih najdemo razen simp- tonov alkoholizma najrazličnejša druga znamenja splošne psihopatične manjvrednosti, periodično menjavanje čustev, spolne anomalije, epileptoidne in histerične znake, nravno pomanjkljivost itd.«82 Tudi druga vrsta pijanca se po mnenju Pil- cza morda izgovarja »na vse slučaje«, ki jih je pri- pisal prvi vrsti pijanca, »toda on je 'moral insane'. Poučujte ga, in v obraz se vam bo smejal, zvišajte mu gmotne dohodke, in v žganjarno bo znosil še to, kar zasluži več, spravite ves alkohol s sveta, in mož se oprime drugega narkotika. Ta je zgubljen in nobena zgovornost, nobena še tako premišljena in odločna propaganda, nobene zakonske določbe ne rešijo tega človeka, ki mu je bilo vtisnjeno znamenje duševne degeneracije že v kali.«83 Pilcz je na eni strani torej predstavil podo- bo normalnega človeka, ki je le zavoljo zunanjih vzrokov zašel v pijanstvo, na drugi strani pa tipič- nega degeneriranca, »pri katerem je konstitucija vse, milje pa določuje le slučajno konkretno obliko nagnjenja«. Hkrati je izpostavil težko določljivo ločnico med normalnim in izrojenim, saj se »nam kažejo znaki prirojene in znaki še le po alkoholiz- mu samem povzročene nravne in umske izprijeno- sti v eni in isti osebi tako tesno združeni, da je lahko nemogoče praktično odločiti, ali imamo opraviti z degeneriranim pivcem ali alkoholičnim degeneri- rancem«. Skratka, tega »vnaprej pri posameznem pijancu ne vidimo«. Vsakdanje izkušnje pa naj bi tudi učile, da se v »najtežjih oblikah psihopatične manjvrednosti, torej pri ljudeh, ki so nedostopni vsakemu pouku, ki so po dolgoletni prisilni vzdr- žnosti v blaznici ali pa v kakem zavodu zopet začeli piti, ko so postali prosti, torej pri nepoboljšljivih pi- jancih vsi bolestni pojavi duha, ki so povzročeni po naravi sami, vsled alkoholizma le v precejšnji meri 82 Ibidem, str. 197. 83 Ibidem, str. 198. 106 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 zvišajo in poslabšajo. Taki ljudje tudi brez alkohola niso angeli, po alkoholu pa so zverine!«84 Slednje misli učenega Alexandra Pilcza so bile namenjene v tolažbo protialkoholnim bor- cem, ki so v gorečni želji, da bi rešili kakega pivca, morali zagristi v grenki sadež neuspeha in spozna- ti, da so marsikateri eksempli že od vsega začetka izgubljeni in popolnoma brezupni. Tolažil jih je, da ima »duševna degeneracija, ki smo jo spoznali za neozdravljivo, sama največkrat vzrok v alko- holizmu, namreč v alkoholizmu prejšnjih rodov!« Alkoholik namreč »ne škoduje le sebi, ampak tudi potomstvu.« Kljub temu je protialkoholne borce pozval, naj vztrajajo pri svojih »rešilnih poskusih« in jim zaklical: »Bojujte se proti alkoholizmu in du- ševnih bolezni ne boste ravno s sveta spravili, a ene- ga najvažnejših virov jim boste zamašili.« Pri svoji protialkoholni propagandi naj bi tudi neprestano opozarjali, da je degeneracija prirojena oz. pode- dovana in da ima alkoholizem pogubne posledice za potomce. V svoji propagandi naj bi vedno in povsod poudarjali, »da je treba umevati protialko- holno gibanje ne samo s stališča poedinske, ampak s stališča plemenske higijene« in da je vsak posame- znik, četudi ga dosti prenese, »sokriv zastrupljenja in rastočega slabšanja prihodnjih rodov«.85 Viri in literatura: Arhiv Republike Slovenije, AŠ 448, fasc. 152, 1895–1916, Poročilo o stanju obrti. Dr. Ahasverus (dr. Pavel Turner), Nekaj o naših socijalnih in ojkonomijskih zadevah, Kres. Leposloven in znanstven list, IV. letnik, Celovec 1884, str. 33–37; 93–97. Peter Becker, Verderbnis und Entartung. Eine Geschichte der Kriminologie des 19. Jahrhunderts als Diskurs und Praxis, Göttingen 2002. Der Große Brockhaus, Fünfzehnte, völlig neubearbeitende Auflage, Bd. 1, A – Ast, Leipzig 1928, geslo Alkoholismus. Janez Cvirn, Boj za sveti zakon. Prizadevanja za reformo poročnega prava od 18. stoletja do druge svetovne vojne, Ljubljana 2005. Metod Dolenc, Alkohol in kriminaliteta, Prerod, leto I., št. 1, 1922, str. 10–12, 26–27. 84 Ibidem, str. 199. 85 Ibidem, str. 199–200. Fran Goestl, Pijanost in blaznost. V: Letopis Matice Slovenske za leto 1893, str. 164–172. Fran Goestl, Misterij duše, Ljubljana 1924. Herders Konversations=Lexikon, Dritte Auflage, Bd. 8, Spinnerei bis Z, posebna priloga Trunksucht, Freiburg im Breisgau 1907, str. I–IV. Franz Xaver Hlubek, Der Verkehr zwischen Triest und der Monarchie, und die Wien-Triester Eisenbahn, Wien 1841. Anton Bonaventura Jeglič, Ženinom in nevestam, Ljubljana 1910. Janez Kalan, Kaj je torej z alkoholom?, Postojna 1906. Wolfgang Kaschuba, Lebenswelt und Kultur der unterbürgerlichen Schichten im 19. und 20. Jahrhundert, München 1990. Richard von Krafft-Ebing, Über gesunde und kranke Nerven, Tübingen 1886. Fran Viljem Lipič, Osnovne značilnosti dipsobiostatike - zlorabe alkohola oziroma na podlagi zdravniškega opazovanja nastala politično-statistična predstavitev njenih posledic, ki se odražajo na prebivalstvu in življenjski dobi; prevedla Meta Kočevar, ur. Zvonka Zupanič Slavec, Ljubljana 2005. Franz Wilhelm Lippich, Grundzüge zur Dipsobiostatik oder politisch-arithmetische auf ärtzliche Beobachtung gegründete Darstellung der Nachtheile, welche durch den Missbrauch der geistigen Getränke in Hinsicht auf Bevölkerung und Lebensdauer sich ergeben, Laibach 1834. Meyers Großes Konversations=Lexikon, Sechste, gänzlich neubearbeitete und vermehrte Auflage, Bd. 19, Sternberg bis Vector, geslo Trunksucht, Leipzig und Wien 1909, str. 758–759. Anton Mrkun, Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem svetu, zlasti v Sloveniji 1902–1927, Ljubljana 1927. Friedrich Müller, Der Branntwein, v: Culturbilder aus Steiermark, Graz 1890, str. 31–39. Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, Stenografski zapisniki, 23. zvezek, Ljubljana 1883. österreich Lexikon, Erster Band, A-K, Hrsg. von Richard Bamberger in Franz Maier-Bruck, Wien /München 1966. Andrej Studen, tuDI čE SO trEZNI, NISO ANGElI, PIjANI PA SO ZVErINE ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 107 Alexander Pilcz, Ozdravljivost alkoholikov, Piščalka, leto II., št. 6, 1906, str. 197–200. Ivo Pirc, Zdravje v Sloveniji. II. knjiga, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922–1936, Ljubljana 1938. Anton Prijatelj, Dr. Fran Goestl – psihiater in publicist, Primorska srečanja, 18, št. 155, 1994, str. 134–136. Prošnja društva Abstinent na deželno vlado z dne 3. julija 1909, Zlata doba, 1909, str. 104. Protokolle der Enquete betreffend die Reform des österreichischen Eherechts (vom 27. Jänner bis 24. Februar 1905) unter dem Vorsitz des Hofrat Dr. Karl von Pelsner-Fürnberg, Mitteilungen der kulturpolitischen Gesellschaft, Wien 1905. Ivan Robida, Alkohol und Irresein, Sonderabdruck aus der Laibacher Zeitung, Laibach 1899. Ivan Robida, Alkoholizem, Ljubljanski zvon, XXI. leto, 1901, str. 338–341; 385–390; 448–452; 531–533. Dr. Ivan Robida, Poročilo o alkoholizmu na Kranjskem. V: Piščalka, leto II, 1906, št. 5, str. 161–168; 181–183. Ivan Robida, Psihične motnje na alkoholski podlagi s posebnim ozirom na forum, Ljubljana 1921. Maks Samec, Vpliv vpijanljivih pijač na posamezni človeški organizem in na človeško društvo v obče, Ljubljana 1880. Roman Sandgruber, Die Anfänge der Konsumgesellschaft. Konsumgüterverbrauch, Lebensstandard und Alltagskultur in Österreich im 18. und 19. Jahrhundert, München 1982. Roman Sandgruber, Bittersüße Genüsse. Kulturgeschichte der Genußmittel, Wien / Köln /Graz 1986. Edward Shorter, A History of Psychiatry. From the Era of the Asylum to the Age of Prozac, New York etc. 1997. Slovenec, 21. 6. 1884. Slovenski biografski leksikon, 9. zvezek, ur. Alfonz Gspan, Ljubljana 1960. Statistischer Bericht der Handels- und Gewerbekammer in Laibach über die Zustände in Krain für das Jahr 1875, Laibach 1878. Andrej Studen, Slovenci, problem alkoholizma in katoliška morala pred prvo svetovno vojno, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, leto 46, št. 3,4, 2006, str. 15–24. Andrej Studen, Tudi Christoph Wilhelm Hufeland je bil Lipičev vzornik, Zgodovinski časopis, Ljubljana, 61, 2007, št. 3-4, str. 501–507. Andrej Studen, »Ne pij več in bodi srečen!«, Poročila dunajskega Gesundheits-Zeitung o protialkoholnem gibanju v Ameriki in Evropi v 30-ih letih 19. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje 2007, št. 2-3, str. 57-60. Anton Šepetavc, Pijem, torej sem Slovenec ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen slovenstva, Zgodovina za vse, leto II, št. 1, 1995, str. 18–36. Edvard Šerko, Beseda našemu izobraženstvu, Piščalka, leto II., št. 2, 1906, str. 52–57. Julia Wolf, Auf dem Weg zu einer Ethik der Sucht. Neurowissenschaftliche Theorien zur Sucht und deren ethische Implikationen am Beispiel der Alkohol- und Heroinsucht, Dissertation, Stuttgart 2003. Erich Wulffen, Der Sexualverbrecher. V zbirki: Encyklopädie der modernen Kriminalistik, Bd. VII, Berlin-Gross-Lichterfelde 1910. Zusammenfassung „Auch WENN SIE NÜchTERN SIND, SIND SIE KEINE ENGEL, BETRuNKEN ABER SIND SIE BESTIEN!“ Das Problem des Alkoholismus und die Re- zeption der Theorie der progressiven Degene- ration im slowenischen Gebiet Ende des 19. und zu Beginn des 20. Jahrhunderts Der Beitrag schildert das Anwachsen des Alkoholismus im 19. und 20. Jahrhundert. Alko- hol wurde in der Zeit des Bürgertums zum Sucht- mittel, das sich unter der Bevölkerung verbreitete, wobei insbesondere der Vormarsch des „giftigen“ Branntweins beängstigend war. Der Alkoholis- mus als soziale Krankheit gefährdete sowohl die körperliche als auch die geistige Gesundheit des Einzelnen und des gesamten Volkes. Säufer schä- 108 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XV, 2008, št. 2 digten angeblich durch ihren Alkoholkonsum insbesondere das Hirn, bedrohten aber auch die Nachkommenschaft, denn die folgende Genera- tion werde noch schlechter, lethargischer, klein- mütiger und degenerierter. Die Schädlichkeit von Alkohol machte in den dreißiger Jahren des 19. Jahrhunderts schon dem Arzt Franz Wilhelm Lippich Sorgen. In der zweiten Hälfte des 19. Jahr- hunderts fand dann Morels Theorie der progressi- ven Degeneration immer mehr Anhänger. Unter den österreichischen Psychiatern wurde sie vor allem von Professor Richard von Krafft-Ebing po- pularisiert. Auch die Psychiater Ivan Robida und Fran Goestl beriefen sich in ihren Schriften über Alkoholismus und Wahnsinn auf diese Theorie. Chronischer Alkoholismus führte vermeintlich in schweren Fällen zur moralischen Degenerati- on und alkoholischen Entartung, kurzum, als die traurigste Folge des Alkoholismus galt die ethische und moralische Degeneration der Säufer, die mit dem Verfall von Verstand und Herz einherging. Die Trinkerei schadete insbesondere der Nach- kommenschaft, die als noch stärker degeneriert und psychisch minderwertig angesehen wurde. Eltern, die Alkoholiker waren, hatten angeblich meist Kinder Alkoholiker, denn Übel führe zu weiterem Übel. An der Wende vom 19. zum 20. Jahrhundert wurde Alkoholismus endgültig als Krankheit aufgefasst und seine negativen Auswir- kungen im Kern der sozialen Reproduktion und im Familienleben gesehen. Ein typischer Alkoho- liker als Degenerierter hatte das Mal der geistigen Degeneration vermeintlich schon im Keim einge- prägt und galt als mitschuldig an der Vergiftung und dem zunehmenden Niedergang der kommen- den Generationen. Schlagwörter: Alkoholismus, Degenerati- on, Medizin, Psychiatrie, Ivan Robida, Fran Goe- stl