----- 348 — Politične stvari. Interpelacija dr. Tonkli-a in tovaršev v seji 9. goriškega zbora 1. oktobra t. L zastran ravnopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah. Ze občni pravdni red 1781. I. zapoveduje v §. 13, da obe stranki, kakor tudi njuna pravna zastopnika se imajo v svojih govorih posluževati jezika v deželi navadnega; k temu se je bila izdala naj viša odločba 27. aprila 1835, št. 109, vsled ktere imajo dolžnost stranke vsem pismom, ki niso pisana v tistem izmed deželnih jezikov, ki se rabi v sodniji, in ki se ima rabiti v pre-pirnih ali neprepirnih rečeh, prilagati poverjene prevode v deželni jezik, ki se rabi v sodniji. Nadalje veleva §. 165 obč. pravd, reda, da se imajo povedbe svedokov ali prič, kolikor je mogoče, z njihovimi lastnimi besedami zapisavati in vsakemu po končanih povedbah podati, da jih sam prebere, ali pa naj se mu preberejo, da se jim potem podpiše, in sledeči §. 166. obč. pravd, reda, da če hoče priča med branjem svojo povedbo nekoliko premeniti, ali ji kaj pristaviti, se ima to na koncu ravno z njenimi lastnimi besedami zaznamovati. Na dalje veleva §. 123 kazenskega pravdnega reda 1853. leta, da se sme svedok ali priča, ki ne zna sod- nijskega jezika, le takrat izpraševati brez tolmača, ke-dar znata preiskovalni sodnik in zapisovalec zadostno tisti jezik, kterega govori priča. V tem primerljeji mora se priložiti spisom poverjen prepis zapisnika v sodnem jeziku. Kazen tega primerljeja mora se pa k izpraševanja poklicati zaprisežen tolmač, in vsako vprašanje in vsak odgovor se mora tako v jeziku, v kterem se izprašuje svedok, kakor tudi v prevodu v sodni jezik v zapisnik postavljati. Enako veleva §. 184. rečenega kaz. reda, da je treba, kedar ne zna obdolženec sodnega jezika, ako se vzame zraven tolmač, naj pred vprašanje v sodnijskem jeziku in precej spodej prestava od besede do besede, in ravno tako odgovor, najprej v jeziku izpraševalca, in precej spodej v prevodu od besede do besede zapi-savati. Se bolj razločno se glasi razpis vis. pravosodnega ministerstva 17. marca 1862. leta na dež. nadsodniji v v Gradcu in Trstu, s kterim je bilo ukazano, da morajo sodnije v obravnavah z ljudmi, ki govore izključljivo slovenski jezik, izpraševanje obdolžencev in zaslišanje prič v kazenskih rečeh, kolikor je mogoče, v slovenskem jeziku zapisavati in vsaj odločne dele izpo-vedeb obdolženca ali priče v slovenskem jeziku v zapisnik postavljati; da se morajo zapisniki o polaganji priseg slovenskih strank po mogočosti vselej v slovenskem jeziku v zapisnik dostavljati; — da pri kazenskih in konečnih obravnavah z obdolženci, ki samo slovenski jezik umejo, morajo biti sodnijske osebe z državno-pravdniškimi uradniki in zagovorniki vred slovenskega jezika popolnoma zmožni, da naj se imajo toraj obravnave v slovenskem jeziku; da se imajo razsodbe in po mogočosti razlogi v slovenskem jeziku razglaševati; — da morajo sodnije v rečenih deželnih delih sprejemati vloge, ki se podajajo v slovenskem jeziku, in, kolikor je mogoče, izdajati slovenskim strankam odloke ali rešitve na-nje v slovenskem jeziku. Akoravno so te postavne naredbe jako vlačne in jim je povsod priložena beseda „po mogočosti", bi se bil vendar čutljivo zboljšal položaj slovenskih strank naše grofije, ako bi bili vsi c. kr. uradi in vse c. kr. sodnije navdane resnične in trdne volje, ravnati se po njih, in ako bi bile c. kr. nadsodnije na tanko na to pazile, da bi jih njim podložne sodnije vestno spolno-vale, kar se pa, žalibog! ni storilo. Rodila se je nova tako imenovana liberalna doba. Po §. 19. ustanovnih postav 21. decembra 1867. leta, vsied kterega imajo vsi narodi naše države enake pravice , sme vsak narod zahtevati, da se mu narodnost ohrani in goji, in priznava država sama enakopravnost vseh deželnih jezikov v šoli, v uradu in v javnem življenji. V naši pokneženi grofiji živita od nekdaj dva naroda, laški in slovenski, in sicer ste dve tretjini Slovencev, ena tretjina pa Lahov. Kedar je šlo za davek v blagu in v krvi, poznala je vlada vselej dobro Slovence na Goriškem; ko je šlo pa za njih pravice, ona ni poznala nikdar slovenskega naroda na Goriškem, ker v politiških in sodnijskih uradih gospodaril je izključljivo le nemški ali laški jezik. Pošiljali so se med Slovence po navadi uradniki, ki niso umeli slovenskega jezika, in oni so govorili pravo čez premoženje, čast, življenje ali smrt. Vkljub vsem omenjenim postavam so se zapisniki v laškem ali nemškem jeziku, in ravno tako pošiljali so se vsi dopisi in razsodbe v rečenih jezikih, tako da Slovenec ni nikdar vedel, pri čem da je, in si je moral za drag denar še le tolmača iskati. Posebno čutljive rane sekale so se vdeležencem kazenskih obravnav, ker -----349---- skoraj po vseh uradnijah so bile izročene te obravnave takim sodnijskim osebam, ki niso ali celo nič ali le površno slovenski jezik umele. Tako se je godilo posebno pri okrajnih sodnijah v Tominu, Cirknem, Kanalu in pri okrožni sodniji v Gorici. Namestu da bi se posluževali preiskovalni sodniki priseženih tolmačev, rabili so navadno le take deninarje (diurniste), ki še sami niso znali dobro slovenskega jezika, tako da preiskovalni kazenski zapisniki so bili navadno brez vsake postavne veljave. To se je skazalo mnogokrat pri konečnih obravnavah, pri kterih so se glasile izpovedbe prič in obtožencev vse drugače, kakor so zapisniki kazali. Akoravno so bile te napake pri konečnih obravnavah prvopodpisanega večkrat karane, ostal je njegov glas vpijočega v puščavi. (Kon. prih.) ----- 359 ----- Politične stvari. Interpelacija dr. Tonkli-a in tovaršev v seji 9. goriškega zbora 1. oktobra t. 1. zastran ravnopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah. (Konec.) Čeravno so se vršile od 1862. leta pri tukaj sni okrožni sodniji konečne obravnave v slovenskem jeziku, vendar se je le redko kedaj zgodilo, da so bile vse sodnijske osebe zmožne slovenskega jezika; zapisniki so se pa vselej pisali le v laškem jeziku, v kterem se pišejo tudi dandanes vkljub vsem postavam. Akoravno so morale take napake znane biti c. kr. nadsodniji v Trstu, vendar jih ni odstranila, marveč se dozdeva, da je ona pravičnim in pohlevnim zahtevam slovenskega naroda nasprotna, ker je take uradnike, ki so bili začeli slovenski uradovati, le pisano gledala in morebiti pripomogla, da so bili v druge dežele preloženi; ker je bila slovensko mejniško pravdo v dobi Belkredijevega ministerstva zavrgla, in ker še današnji dan pri tukaj sni okrožni sodniji za pravne praktikante take izšolane pravoslovce sprejema, ki ne umejo čisto nič slovenskega, in le malo laškega jezika. Veliko upanja je bilo sicer zbudilo med Slovenci na Goriškem razdruženje politiške od sodnijske uprave; pa kar se je tako željno pričakovalo, to ste minister-stvi pravosodja in notranjstva le v najmanjšem delu spolnili. Čeravno se namreč ne dd tajiti, da se je imenovalo vsled nove osnove za nektere slovenske okraje nekoliko slovenskih uradnikov, vendar je večina imenovanih, ki niso zmožni slovenskega jezika v besedi in pismu, in nahajajo se med njimi nekteri, ki celo nič ne znajo slovenskega, ali le prav malo; med temi pa so bili trije na Goriškem rojeni slovenski uradniki imenovani za adjunkte v Istri. Po vseh okrajnih sodnijah vlada izključljivo ali nemški ali laški jezik. To veljd posebno od mestno-odbrane sodnije v Gorici, h kteri spada bivši goriški okraj; pri tej sodniji ni nobenega pravniškega uradnika , da bi zmožen bil slovenskega jezika v besedi in pismu, čeravno ima rečena sodnija skoraj le s slovenskimi strankami opraviti, in uradni jezik je še vedno le laški, vkljub nove tako imenovane liberalne dobe in vkljub §. 19. ustanovnih postav. Ako pa sedijo že v sodnijah prve stopinje taki uradniki, ki — malo jih izvzamemo — niso sposobni uradovati v slovenskem jeziku, te žalostne razmere se kažejo še očitniše v sodnijah viših stopinj. Pri c. kr. nadsodniji v Trstu opravljajo službo taki svetovalci, med kterimi, ako se ne motim — in rad bi se motil — ne znd ne eden slovenskega jezika v uradnijah, kar zagotavlja toliko naredeb, odločeb in paragrafov! Kar zadeva šole, — dozdaj še ni bilo mogoče odstraniti iz ljudskih šol popolnoma nemškega jezika, akoravno se v teh šolah v njem le prazna slama mlati, ker v malo tednih po izstopu iz šole pozabijo učenci vse nemške besede, ktere so jim bile z neizrečenim trudom v glavo zabite. V glavnih šolah se sicer začenja v maternem jeziku podučevati, ali popolnoma še to načelo ni izpeljano. V srednjih šolah je pa bil do-sedaj in je še vedno izključljivo le nemški kot učni jezik, in narodnemu je le tesen kotek odločen. Od vseučilišča in viših tehniških šol se ne more govoriti, ker jih za Slovence še ni. Po vsem tem je jasno, da za Slovence na Goriškem je ostala tolikokrat zagotovljena enakopravnost slovenskega jezika v uradnijah in šolah le na papirji, in da je še vedno le „pium desiderium." Glede pa, da slovenski narod ima že vsled djan-skega bitja od narave utrjeno pravico tirjati, da ga nikdo v razvitji njegovega narodnega življenja ne zadržuje; glede, da ima pravico tirjati od vlade, da se mu narodnost in narodni jezik ohrani in goji; — glede, da Slovenci plačujejo enake davke v denarji in v krvi, kakor drugi narodi, in da imajo tedaj tudi pravico udeleževati se ravno tako vseh koristi po utrjenem načelu — „enake teže, enake pravice"; — glede da je bila ravnopravnost slovenskega jezika že opetovano izrečena in priznana od presvitlega cesarja, kteremu je slovenski narod vedno vdan; gledd da §. 19. postave od 21. decembra 1867. leta zagotovlja vsem narodom, in dosledno tudi slovenskemu, enakopravnost njih jezika v šolah, v uradih in v javnem živenji; gledč da ni mogoče, da bi slovenski narod vspešno, duševno in ma-terijalno napredoval in se na višo stopinjo omike in blagostanja povzdignil, dokler ga vežejo jeklene verige tujega jezika v uradih in šolah; gledž na vse to, predlagajo podpisani po predsedništvu vis. deželnega zbora visoki c. k. vladi te-le vprašanja: 1. Kaj je vis. vlada že storila, ali kaj misli storiti, da se bodo vse naredbe, razločbe in postave o ravno-pravnosti slovenskega jezika na Goriškem v glavnih in srednjih šolah in uradnijah djansko izpeljale? 2. Ali ne misli vlada v ta namen take uradnike, ki so slovenskega jezika nezmožni, koj od c. k. sodnij na slovensko-goriškem odstraniti, tem pa, ki so slovenskega jezika le v besedi zmožni, zaukazati, da se ga imajo v določeni dobi tudi pismeno toliko naučiti, da bodo mogli v slovenskem jeziku uradovati? ------360 ------- 3. Ali ne misli visoka vlada pri podajanji služeb splon — in prič. kr. nadsodniji v Trstu — na to paziti, da se bodo službe le tistim podeljevale, ki so tudi slovenskega jezika v besedi in pismu zmožni? 4. Ali ne misli visoka vlada poduk v srednjih šolah tako vrediti, da se bo na spodnji realki in gimnaziji v Gorici koj vpeljal za slovenske učence slovenski kot učni jezik? - Dr. Tonkli, dr. Abram, A. Čeme, dr. Žigon, A. Marušič, K. Polaj, Pagliaruzzi.