Začasno na tujem stran 19 do 26 11 rodna gruda november 1970 revija za Slovence po svetu rodna gruda H IZ VSEBINE Vida Hreščak: Svet neuvrščenih Na kratko dr. Živko Šifrer: Zaposlovanje v Sloveniji Ivan Virnik: Sem in tja po Jezerskem Praznična sobota v Sindelfingnu Nikola Šoštarič: Nov motor iz Maribora Stane Lenardič: Prijatelj Indijancev I. S.: Jubilej Ane Praček Krasne I. S.: Frank in Jenie Troha zlati par Jože Olaj : (Božo) Kos poje brez besed Filatelija Vaš kotiček I. English Section Naša beseda Boris Urbančič: Purizem — cokla jezikovnega razvoja Matej Bor: Šel je popotnik skozi atomski vek Partie française Página español II. ZAČASNO NA TUJEM Naši po svetu Jože Prešeren: Slovenski skladatelj v Hol-lywoodu 1. S.: »Aplavz, da se je dom tresel...« Vprašanja odgovori Naši pomenki Azra Kristančič: Dobro in slabo televizije Kulturni razgledi Peter Breščak: Beseda Franceta Bevka se je utrnila Pilona in Dolinarja ni več Ina Slokan: Podobe iz življenja, narisane z besedo in srcem Danilo Lokar: Večerja oračev Otroci berite Lojze Kovačič: Najmočnejši fantek na svetu Josip Jesih: Zaspani Matjažek France Bevk: Štejmo Ježek: Turisti Slike na ovitku: 2. stran: Pogled na Koper iz Semedele — Foto: Sonja Zalar Predzadnja stran: Velenje izdaja leto urejajo uredniški odbor prevajalci uredništvo uprava naročnina vplačila izhaja rokopisi Slovenska izseljenska matica sedemnajsto Božo Kovač (glavni urednik) Jože Prešeren (odgovorni urednik) Ina Slokan (urednica) Tone Gošnik, Mile Klopčič, Stane Lenardič, Ernest Petrin, Zdenko Roter, Aca Stanovnik Franc Šebjanič, Franc Šetinc Milena Milojevič (za angleščino), Viktor Jesenik (za francoščino), Albert Gregorič (za španščino), Ljubljana, Cankarjeva l/II, tel. 23-102 Ljubljana, Cankarjeva l/II, tel. 21-234 letna naročnina za posamezne države znaša: Anglija 1,5,0 Lstg, Avstrija 80.00 Schl, Belgija 150,00 Bfr, Danska 21.00 Dkr, Finska 10,00 Fm, Francija 15,00 FF, Grčija 90,00 Dr, Holandija 11,00 Hfl, Italija 1.900,00 Lit, Jugoslavija 37,50 din, Nemčija 12,00 DM, Norveška 22,00 Nkr, Švedska 15,00 Skr, Švica 13,00 Sfr, ZDA, Kanada in vse ostale prekmorske države 5 US dolarjev za dinarska vplačila: 501-8-51 za devize: 501-620-2-32002-10-3796 JUGOBANKA LJUBLJANA ali po mednarodni poštni nakaznici mesečno — v poletnem času izideta dve številki skupno rokopisov uredništvo ne vrača tisk tiskarna »Kočevski tisk«, Kočevje DRAGI PRIJATELJI, pravočasno naročite svojo priljubljeno knjigo Slovenski izseljenski koledar za leto 1971 Knjiga bo to pot obogatena z barvnimi slikami, cena pa bo ostala ista, to je 37,50 din ali 3,00 US $ oziroma enakovrednost v drugih valutah. Pišite nemudoma SLOVENSKI IZSELJENSKI MATICI v Ljubljani ali svojim ZASTOPNIKOM. ROJAKI V ZDA IN KANADI, koledar 1971 boste najhitreje prejeli, če ga boste naročili pri: PROSVETA 2657-59 So. Lawndale Avenue CHICAGO, Minois 60632 USA ali pri: TIVOLI Enterprises, Inc. 6419 St. Clair Avenue CLEVELAND, Ohio 44103 USA Odreži! SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA Ljubljana, Cankarjeva 1/11 Naročam SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR 1971 .......... izvodov Naslov: PAVLIHA V Pavlihovi stoletni pratiki vas čaka mnogo zanimivosti. Naročila sprejema: »PAVLIHA» p. p. 208/IV LJUBLJANA Bodi star, bodi mlad, vsak »Anteno« bere rad, ker svetuje, poučuje misli kreše, znanje kuje! Naročila sprejema: »PAVLIHA« p. p. 208/IV LJUBLJANA Dobra volja je najbolja, to vam pa »Pavliha« da, ker prinese vam vsak teden novih šal za ha-ha-ha! Naročila sprejema: »PAVLIHA« p. p. 208/IV LJUBLJANA 2a mlade po srcu DRAGI ROJAKI! Ali ne bi bilo lepo, ko bi vas vsak teden obiskal prijatelj iz domovine in vam povedal, kaj je novega, kakšne uspehe so dosegli delovni ljudje in kaj jih tare? Vse to in še mnogo drugega zanimivega boste izvedeli, če vpišete svoje ime in naslov v spodnjo naročilnico in jo pošljete na naslov slovenske ilustrirane revije »Tovariš«, Ljubljana, Tomšičeva 3. V kratkem bo prišel vsak teden k vam na obisk. NAROČAM “ TOVARIŠ »Tovariš« Ljubljana Tomšičeva 3 Jugoslavija Letna naročnina je 14,5 USA dolarjev, Podpis: trimesečna 3,6 USA dolarjev, plačljivo vnaprej na Kreditno banko, Ljubljana, —— Šubičeva 1, tek. rač. 501-620-7-32000-160 s pripisom »Za revijo Tovariš«. Čitljivo izpolni in odpošlji v pismu Ime: .... Ulica:... Mesto: .. Država: r neuvrščenih Poenostavljen pregled dosedanje zgodovine človeštva, bi lahko temeljil tudi na naštevanju vrste dogodkov, ki so pomenili začetno ali sklepno etapo določenih razvojnih procesov, sprožitev ali uresničitev določenih stremljenj. Ce bi se omejili zgolj na sodobnejšo zgodovino, bi takšno vlogo lahko pripisali med drugimi dogodki ameriški deklaraciji o neodvisnosti, francoski revoluciji, pomladi evropskih narodov, zlomu ruskega carizma, uničenju sil faštistične osi, ustanovitvi Organizacije združenih narodov. Različnost teh omenjenih zgodovinskih mejnikov pa vendarle povezuje kot rdeča nit nekaj skupnega: težnja, da bi bil svet življenja vreden, da bi človek našel v njem svoj prostor, da bi se v njem izrazil, v skladu s svojimi resničnimi sposobnostmi. Težnja, v kateri je nedvomno precej sanjarstva in romantike. Toda, ali je bilo doslej v svetu uresničenega kaj res velikega, ne da bi takšnim zamislim botroval tudi dobršen delež idealizma! Ta delež idealizma in romantike je bil vsekakor prisoten tudi tedaj, ko se je oblikovala in postopno uteleševala ideja in filozofija politike neuvrščenosti. Bilo je to v času največjega konfrontiranja med vzhodom in zahodom. Nič čudnega, da je bilo to prav tedaj. Predvidevanje bližnje katastrofe je navadno tisto, kar daje zadnji impulz za mrzlično iskanje izhoda iz takih grozečih katastrof. Rodil se je tako imenovani »tretji svet«. Kako neprimeren vzdevek! Krstili so ga tako tisti, ki so okuženi z ideologijo delitve sveta na interesne sfere, z osvajalnimi pretenzijami, tisti, ki zavestno zanikajo načelo o enakopravnosti vseh ljudi, tisti, ki so pozabili na »common sense«, »the rights of man«, in »the age of reason« Thomasa Paina ali pa na Rooseveltove »štiri temeljne svobode«. Ta tretji svet veruje v obstoj enega samega sveta, se nikakor ni voljan sprijazniti z mejami, ki sta jih začrtala »prvi« in »drugi« svet, z mejami, ki ju ta »dva svetova« zdaj praktično sama preskakujeta, kolikor v njima še ni dozorelo spoznanje, da je te meje, te zidove treba spodkopati in zrušiti. Tisti, ki gledajo z nezaupanjem na ta »tretji svet«, bi morali vsaj malo pobrskati po svojem spominu. Listanje strani last- V____________________________________________________________ Sonja Zalar: V polhograjskih dolomitih (sv. Jedert) ne zgodovine, zgodovine bojev za pravico, za svobodno izražanje bi jim pokazalo, koliko skupnega je med deklaracijo in drugimi dokumenti, sprejetimi v Lusaki na konferenci šefov neuvrščenih držav, ter zakonskimi akti, na katerih temelji njihova lastna pribojevana državnost. Nevarno — in v lastno škodo — je pozabljati nauke zgodovine. Anglija je to uvidela pred dvema stoletjema, ko je plačala svojo eksploatatorsko merkantilistično politiko do Amerike z izgubo te svoje kolonije. Zato bi se bilo treba spomniti v tem letu srebrnega jubileja Združenih narodov, vsega, kar so narodi sveta vpisali v ustanovo listino ter storiti naposled korak k integriranju »prvega«, »drugega« in »tretjega sveta« v en sam svet, kar tudi je. Saj je ta naša zemljica tako majhna v primerjavi z vesoljem, v katerem lebdi, in čigar skrivnosti bo lahko odkrivala in obračala sebi v prid le, če združi, če poenoti svoje sile in prizadevanja. Vida Hreščak Iz vaših pisem Prosta delovna mesta v Sloveniji 2e dolgo je tega, kar sem vam pisal in prosil za nekatere usluge, za kar sem vam iz srca hvaležen. Ker sem slabo slišal radio Ljubljana, mi je zdaj omogočeno poslušati radio Koln — oddajo za naše delavce, ki so zaposleni v Nemčiji in drugih deželah srednje Evrope. Oddaje so mi zelo všeč, čeprav je včasih pri sestavi opaziti manjše napake. Tudi po televiziji sem začel bolj z zanimanjem spremljati dogodke, še posebno v Jugoslaviji. Precej mi k boljšemu pregledu pripomore tudi Rodna gruda. Z ozirom na skorajšnje pomanjkanje delovne sile v Sloveniji, bi bilo morda edino uspešno v Rodni grudi objaviti kak sestavek o prostih delovnih mestih oziroma v katerih strokah je največja možnost zaposlitve. Računam, da nisem edini, ki vam to predlagam, in gotovo ste že sami razmišljali o tej obliki informiranja. Tudi sam si to želim, ker se nameravam drugo leto vrniti v Slovenijo k hčerkici, ki naju že zelo pogreša. Dovolj je tujine, čeprav samo za tri leta. To je prevelik psihični napor za tisto »malo boljše materialno stanje«. Težko je razložiti, kaj človek čuti v sebi v tujini, če ljubi svoj dom. Lojze Trček, Berlin, Nemčija V Sloveniji pravkar potekajo razprave o tem, kako bi v prihodnjih letih vsaj nekatere naše delavce, ki so zaposleni v deželah zahodne Evrope, zaposlili doma. V nekaterih gospodarskih panogah je že zdaj občutno pomanjkanje delovne sile, še večje pa je pričakovati, saj tudi slovensko gospodarstvo nezadržno napreduje. Rodna gruda bo v sodelovanju z republiškim zavodom za zaposlovanje vsekakor našla najboljšo rešitev za obveščanje naših bralcev o prostih delovnih mestih. Prepričani smo, da boste tudi vi lahko našli mesto, ki vam bo najbolj ustrezalo. Delam v Nemčiji Danes se vam oglašam prvikrat in to iz domovine. Prišla sem na dopust iz Nemčije, kjer sem zaposlena v tovarni Bosch v Ausbachu. Služba je dobra, le to pogrešam, ker v tem delu Nemčije ni nobene slovenske prireditve. Zato nam je edino razvedrilo vsak mesec »Rodna gruda«, kateri gre vse priznanje. »Rodna gruda« nam pričara košček domovine. Vsako izdajo preberem po večkrat. Le premalo pišete o lepi Tolminski in o njenih gorah, ki so zelo lepe in privlačne za turiste. Prav lepe pozdrave pošiljam uredništvu in vsem našim ljudem po širnem svetu, ki prebirajo »Rodno grudo«. Marija Lapanja Petersaurach, Nemčija Rojena sem bila v Smledniku 2e več let berem »Rodno grudo« in upam, da jo bom še dolgo, ker mi je res v veselje. Rojena sem bila v Smledniku, kjer sem hodila tudi v šolo, pozneje pa v Lichtenturn v Ljubljani. Ko mi je bilo enajst let, mi je umrla mati in treba je bilo iti služit. Od takrat naprej sem bila prepuščena sama sebi. Petnajstletna sem odšla v svet. Pet let sem bila v Avstriji, leta 1947 pa sem šla v Anglijo. Tam sem se zaposlila v tekstilni tovarni. Avgusta 1948 sem se poročila. Moja družinica ima štiri člane. Mož je železniški uradnik. Hčerka, ki ima že 18 let, je tudi zaposlena kot bančna uradnica, 16-letni sin se pa uči za tiskarja. Zelo smo vsi navezani drug na drugega in z otrokoma imava z možem res veselje. Hčerka je nedavno prišla z obiska v Jugoslaviji, kjer je predstavila našo lepo deželo svoji prijateljici. Obe sta bili zelo navdušeni. Bili sta v Poreču, obiskali pa sta tudi Ljubljano in seveda moj rodni Smlednik. Upam, da ne bo dolgo, ko se bova tudi midva z možem spet oglasila v Sloveniji, kjer smo bili v zadnjih letih že trikrat. Rada bi naročila tudi koledar, prosim sporočite mi ceno. Lepo pozdravljeni! Karolina Woodfinden Norris Bank-Stockport Anglija Še se vidimo Dne 16. avgusta sem srečno pripotovala domov. Na Slovenijo imam zelo lepe spomine. Vedno jo grem rada pogledat, letos sem bila pri vas že tretjič. Upam, da se še vidimo. Na pikniku v Clevelandu sem srečala Vero Valenci in Staneta Češarka od Matice in tudi govorili smo. Lojzeta Slaka in Fante s Praprotna sem že dvakrat videla in slišala. Prvič v Enon Valley, Pa, ki ni daleč od nas, drugič pa 7. septembra v Clevelandu. Zares lepo pojejo in igrajo. Mojim hčerkam in njihovim možem so bili zelo všeč. Ena od hčerk in moj vnuk sta jih tudi fotografirala, da bomo imeli slike za spomin. Jaz imam vse Slakove plošče. Posebno lepa se mi zdi zadnja »Visoko nad oblaki«. Se enkrat hvala za vse lepe pozdrave! Tončka Ezzo, Girard, Ohio V Afriki ni veliko Slovencev Zahvaljujem se vam za redno pošiljanje »Rodne grude«. Tu v Afriki je res lepo, kadar dobimo pošiljko od doma, saj ne slišimo in ne vidimo dosti iz naše domovine. Revija »Rodna gruda« je edina, ki mi dela slovensko družbo, saj Slovencev tukaj ni veliko. Le včasih in to zelo redko se tu ustavi kaka slovenska ladja in si zapojemo kako slovensko pesem. Pošiljam ček za naročnino in vas prosim, da mi pošljete eno Avsenikovo in eno Slakovo gramofonsko ploščo. Rad imam valčke in polke, pa tudi naše narodne pesmi so mi všeč. Adolf Rozman Pinelown, South Africa Celje in Teharje »Rodna gruda« mi je zelo všeč, ker v njej predstavljate mojo prelepo domovino Slovenijo. V Kanadi mi gre dobro, ampak nikoli ne bom pozabil Slovenije in ostal bom zaveden sin svoje slovenske matere. Imam prošnjo: predstavite v vaši reviji Celje in Teharje, kajti jaz sem Teharčan. Frank Verhovšek, Toronto, Kanada Prosimo prilogo v tujih jezikih Že davno sem vam nameraval pisati to pismo. Sem Nemec, 56 let star in rojen v Düsseldorf. Zaposlen sem že več let kot obra-tovodja v tovarni za zobozdravstvene instrumente v mojem rodnem kraju. Leta 1942 sem se poročil s Slovenko, rojeno Klemenc in z njo srečno živim že 28 let. Starši moje žene so doma iz Žirov (Kavčičevi) in blizu Jakovice pri Rakeku (Klemenčevi). V teku stoletij so bili kot mnogi njihovi rojaki izseljeni v Nemčijo. Ljubezen do Slovenije so vsadili v srca svojim potomcem, tako da moja žena neprestano hrepeni po rojstni deželi. Prav ona me je seznanila z Jugoslavijo, posebno s Slovenijo, njeno kulturo, zgodovino in me naučila ceniti Slovence. Torej zdaj pa k moji lastni prošnji: naša družina že mnogo let prejema vašo lepo in zanimivo mesečno revijo Rodna gruda. Posebej moji ženi pomeni to direkten stik z deželo njenih prednikov. Žal pa jaz kot Nemec nisem vešč slovenščine, čeprav sem se je že mnogokrat poskušal naučiti. Zato me je zelo razveselila v angleščini natisnjena priloga Rodne grude. Zal pa sem ugotovil, da v zadnji izdaji vaše revije priloge English Section niste objavili. Zelo bi me veselilo, če bi preverili naše predplačilo in nam pošiljali Rodno grudo s prilogo v tujem jeziku. Že vnaprej iskrena hvala! Otto Michulski, Düsseldorf, Nemčija Vaši želji so v upravi z veseljem ustregli in boste odslej prejemali revijo s stalno prilogo v tujih jezikih, namesto priloge Začasno na tujem, katero pošiljamo večini naročnikov v evropskih deželah. Zares smo veseli, da je vsej vaši družini Rodna gruda v veselje in korist. Na kratko Jugoslavija pred ustavnimi spremembami Predsednik Tito je v svojem nedavnem govoru v Zagrebu predlagal ustanovitev predsedstva Jugoslavije, ki naj bi bilo v prihodnje kolektivni šef države. Predsedstvo SFRJ bi imelo točno določena politična pooblastila, zvezna vlada pa naj bi se bolj posvetila usklajevanju dela zvezne državne uprave in izvrševanju politike, ki bi jo še naprej določala zvezna skupščina oziroma parlament. Predvideno predsedstvo naj bi bilo sestavljeno na paritetni osnovi, kar pomeni, da bodo vse republike enakopravno zastopane z najuglednejšimi političnimi osebnostmi. Jugoslavija se zadnja leta postavlja kot federacija resnično na nove temelje. Medtem ko smo imeli še pred leti pojave pretirane centralizacije oblasti v rokah zvezne administracije, pa smo s tako imenovano reformo po letu 1965 začeli stvari postavljati na pravo mesto: od zvezne skupščine do zadnjih zveznih organizacij smo uvajali in še uvajamo načelo enakopravne zastopanosti in enakih pravic vseh naših republik oziroma narodov. Strogo smo postavili na primer vprašanje popolne in resnične enakopravnosti jezikov jugoslovanskih narodov (zvezna skupščina je o tem sprejela posebno resolucijo); zvezno skupščino smo prilagodili tako, da je bolj prišel do veljave zbor narodov, v katerem so enako zastopane vse republike in avtonomni pokrajini. Na področju gospodarstva pa smo začeli — čeprav postopoma — izvajati že prej sprejeto načelo, naj o doseženem dohodku odločajo tisti, ki ga ustvarjajo. _____ Nixon v Jugoslaviji Predsednik Združenih držav Amerike Richard Nixon je bil od 30. septembra do 2. oktobra na uradnem obisku v Jugoslaviji. Pogovore s predsednikom Titom in jugoslovansko delegacijo je imel v Beogradu, nato pa je obiskal še Zagreb in na lastno željo tudi rojstni kraj predsednika Tita Kumrovec. Srečanje med predsednikom Titom in Nixonom je bilo ves čas v prisrčnem ozračju in je nudilo dovolj možnosti za odkrite razgovore o vseh pomembnejših mednarodnih vprašanjih ter o Predsednik Nixon v Kumrovcu jugoslovansko-ameriških odnosih. Ob zaključku razgovorov je Nixon med drugim dejal, da je bilo zanj zelo koristno slišati Titove nasvete, kakšno politiko je treba voditi, da bi se dosegel mir v svetu. Nixonov obisk v Jugoslaviji je vzbudil zanimanje vsega sveta. Spremljalo ga je tudi 605 tujih in domačih novinarjev. Tito v Belgiji in v Luksemburgu Predsednik republike Josip Broz Tito je bil v začetku oktobra na nekajdnevnem uradnem obisku v Belgiji in v Luksemburgu, kjer je imel z voditelji obeh dežel politične razgovore. V Bruslju se je Tito sestal tudi s predstavniki Jugoslovanov, ki živijo v tej deželi. Med potjo v domovino se je predsednik Tito ustavil tudi v Kölnu, kjer se je sestal s kanclerjem Brandtom. _______Obisk_______________ nemških parlamentarcev V Jugoslaviji je bila v prvih dneh oktobra na obisku zahodnonemška parlamentarna delegacija, ki jo je vodil predsednik parlamenta Uwe von Hassel. Delegacija se je pogovarjala tudi s slovenskimi gospodarstveniki, kjer so predvsem razis- kovali možnosti, kako bi povečali jugoslovanski izvoz v ZR Nemčijo in uravnovesili plačilno bilanco. ________Elektronika____________ 70 V oktobru je bila na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani doslej največja mednarodna sejemska prireditev — 17. mednarodna razstava sodobne elektronike. Sestavne dele za elektroniko, komunikacije, radijsko in TV opremo in drugo so razstavljali izdelovalci iz 19 držav. O okviru sejma je bilo tudi več strokovnih predavanj. Skrb za priseljence v Avstraliji V začetku oktobra je Slovensko izseljensko matico obiskal vodja službe za migracije v Avstraliji g. E. D. Thomas. Predsednika Matice je seznanil z delovanjem svoje organizacije, ki v svojih domovih sprejema številne priseljence na ta kontinent ter jim pomaga pri vživljanju v novo okolje. Pomoč nudijo tudi številnim priseljencem iz Jugoslavije. Njihova organizacija deluje v okviru združenja »Good Neighbour Council«. Zaposlovanje v Sloveniji II1IIIIIIIIII1IIIIII1IIIIIIII1IIIIIIM Med republikami federativne Jugoslavije ja zaposlenost v Sloveniji največja. To je zaradi gospodarske razvitosti dežele, ki ima relativno dobro razvito industrijo, dalje trgovino, promet in sploh dejavnosti zunaj kmetijstva. Nasprotno pa je kmetijstvo v drugih delih Jugoslavije mnogo močnejše in v njem dela tudi več prebivalstva. Sedaj ima Slovenija manj kot četrtino kmečkega prebivalstva in ta delež se še manjša iz leta v leto. V skladu s takim razvojem pa se veča število zaposlenih v drugih dejavnostih. Delovno prebivalstvo tvori v Sloveniji slabo polovico vsega prebivalstva, pri zadnjem popisu leto 1961 je bilo tega prebivalstva 48,3 % med celotno populacijo Slovenije. Med delovnim prebivalstvom jih je manjši del, ki dela samostojno, kot so to kmetje in obrtniki, več pa jih je v delovnem razmerju in večina teh dela v družbenem sektorju. Pred vojno je bilo na ozemlju današnje Slovenije 167.500 zaposlenih. V času po vojni je bila pa zaposlitev zelo dinamična in to traja še sedaj, saj je današnja zaposlitev že precej presegla trikratno višino števila zaposlenih pred vojno. V povojnem času smo takoj dosegli predvojno število delavcev in od leta 1947 dalje imamo evidenco, kako se je zaposlitev hitro večala. Večina zaposlenih je v družbenem sektorju, v zasebnem jih je malo, kajti tam kmetje in obrtniki, ki tvorijo večino zasebnega sektorja, nimajo zaposlene dosti delovne sile, ker delajo v glavnem sami in s člani svoje družine, kar velja predvsem za kmete. V letih od 1947 do danes se je število delavcev povečalo od 242.174 v letu 1947 do 547.274 v letu 1970; to pomeni povečanje za 126 %, torej več kot podvojitev v 23 letih. Med zaposlenimi povsem prevladuje družbeni sektor, zasebni ne tvori niti 3 %. Toda v zasebnem sektorju je delovnih mnogo več, ti pa ne delajo kot delavci v delovnem razmerju, ampak delajo na svoj račun. Zlasti je to število znatno v kmetijstvu; po podatkih od 31. marca 1970 je v kmetijstvu 216 tisoč aktivnih, od tega jih je 18 tisoč v družbenem sektorju, tako da dela v zasebnem kmetijstvu 198 tisoč delavcev. Gibanje števila zaposlenih je tudi podoba gospodarskega razvoja. Zaposlitev se je v glavnem večala vsa leta z izjemo v dveh razdobjih: prvo je bilo v letih 1950 do 1952, ko je gospodarska blokada vzhodnoevropskih držav ob priliki resolucije in-formbiroja za nekaj časa povzročila večje težave jugoslovanskemu gospodarstvu. Drugo nazadovanje števila zaposlenih je bilo pa ob začetku gospodarske reforme v letih 1965 do 1967, ko je gospodarstvo prešlo na sistem bolj intenzivnega dela, kjer se večji uspehi dosegajo z izboljšanjem organizacije, povečanjem produktivnosti, stremljenjem za boljšo kvalifikacijsko sestavo delavcev kot pa samo z večanjem števila zaposlenih. Zato je začasno nastal zastoj v novem zaposlovanju, po letu 1967 se pa zaposlitev veča tako hitro kot pred tem časom. Kako je visoko zaposlovanje v povojnem času preobrazilo strukturo prebivastva Slovenije, ilustrirajo številke, kakšen je bil obseg zaposlovanja v primerjavi s prirastom prebivalstva republike. Zaposlovanje je naraščalo mnogo bolj intenzivno, r ^ Nekaj številk, ki vas bodo zanimale L________________________________j saj naravni prirast sploh ni dohiteval potreb po novih delovnih kadrih. Naravni prirast Slovenije je premajhen, da bi dal dovolj novih delavcev, zato je prišlo do velikega prehajanja delavcev iz kmečkega prebivalstva v industrijo in druge nekmetijske dejavnosti. Vse to je imelo za posledico veliko zmanjšanje kmečkega prebivalstva, ki se je v povojnem času za več kot polovico zmanjšalo; po vojni je bilo kmečkega prebivalstva nekako polovico, zdaj ga je pa še manj kot četrtino, po podatkih iz leta 1970 še 22,7 odstotka. Ker ves naravni prirast ne gre med delovno silo, ampak samo polovica, kajti aktivno prebivalstvo tvori še nekaj manj kot polovico skupnega prebivalstva, je videti, da naravni prirast nikakor ne zadošča, da izpopolni potrebe po novi delovni sili. Zato je prišlo do močnega izseljevanja s podeželja v mesta in industrijska središča, tako da je ves naravni prirast s kmetov odhajal s podeželja in je tam vedno enako število prebivalstva. Poleg tega je pa pri- šlo do večjih sprememb tudi v strukturi prebivalstva, ki je še ostalo na kmetijah, kajti sedaj je tudi tam kmečko prebivalstvo v manjšini. Na naših kmetijah živi več nekmetov kot kmetov in nastala je nova kategorija polkmetov-poldelavcev, to so delavci, zaposleni zunaj kmetijstva, ki pa še nadalje stanujejo in žive na kmetijah, katere obdelujejo v svojem prostem času ali pa jih obdelujejo njihovi svojci. Kako je vplival povojni čas s svojim stremljenjem, da se tako vsa Jugoslavija kot Slovenija spremeni iz prejšnje pretežno agrarne države v deželo z večjim razvojem gospodarstva, predvsem da se to doseže z industrializacijo, pokaže razvoj prebivalstva na podeželju, kar dobro ilustrira spremembe v sestavi prebivalstva, to pa je odraz gospodarskih sprememb v republiki v povojnem času: cti o > o > % o F* Skupno prebivalst "m CB Ta ^7 Q. 4-> 5 Sb tu £ J > 0) >N JO , iv ’ : f * f. * ii I* j■• *i >* h »; ji m i ♦»* %‘i *« Ž-* *•» M »i *1/• Fotografija je že zanimiv zgodovinski dokument: v prijateljskem pogovorom so posneti pisatelji France Bevk, Anton Ingolič in Franc S. Finžgar. Prvi in zadnji sta že med pokojnimi Beseda Franceta Bevka se je utrnila Ko se je Primorska začela ogrinjati v plašč jeseni in so se v Brdih oglasili trgači, pa si odpevali čez doline, se je na svoj osemdeseti rojstni dan poslovil od nas slovenski pisatelj, Primorec France Bevk. Odšel je, tako rekoč, s knjigo v roki. Slovenska matica v Ljubljani mu je nekaj dni pred rojstnim dnem izdala za 80-let-nico avtobiografsko povest Pot v neznano. V njej je pisatelj še enkrat odgrnil plašč nad svojo mladostjo, v kateri je tako usodno odzvanjal čas. Pa se ni te dni dopolnilo samo življenje enega naj plodovite j ših slovenskih pisateljev, ampak tudi enega izmed tistih, ki je z živo besedo pomagal ohranjati slovenstvo na zahodni meji. Pred leti je bilo, ko smo se sodelavci mladinskih revijic napotili s Francetom Bevkom na osnovno šolo v Renče na Primorskem, da bi tamkajšnjim otrokom prebrali svoje zgodbe. Pot na Primorsko je to literarno dopoldne France Bevk oživljal z besedovanjem o pokrajini s tisto žlahtno, pretanjeno govorico, v kateri je vsaka beseda zajela več kot svoj pomen. V njej je bila še melodija pokrajine in govora ljudi, v njej je bil odmev življenja tega slovenskega sveta, ki ga je s svojim delom ohranjal tudi pisatelj. Takrat nam je govoril Simonu Gregorčiču in njegovem izrednem pomenu za Primorsko. Sedaj, ko se je utrnilo njegovo življenje, v katerega je nasejal mozaik zgodb iz svojega življenja in Primorske, se njegovo ime pridružuje velikemu pevcu. In kakorkoli je Bevkovo delo izrednega pomena za slovensko Primorsko in je njegov Kaplan Martin Čedermac, ta odlična postava slovenskega rodoljuba, zapisana v zgodovino slovenske književnosti in narodne biti z velikimi črkami, bodo praznino, ki je nastala ob njegovem nenadnem slovesu, občutili predvsem najmlajši, katerim se je s tako ljubeznijo posvečal. Dolga je vrsta zgodb, ki jih je ustvaril za naj mlaj še: Pastirčki pri kresu in plesu, Tatič, Bedak Pavlek, Jagoda, Lukec in njegov škorec, Lukec išče očeta, Kozorog, Tovariša, Pastirci, Pestema, Grivarjevi otroci... Cela plejada del, s katerimi je raslo nekaj generacij in h katerim se vra- čamo, da bi z njimi znova začutili v sebi tisti pridih mladosti, ki je tako pričujoč v Bevkovem delu za otroke. Polna je bila njegova življenjska pot. Beneška Slovenija je ostajala v zavesti Slovenije in njenih ljudi ob polni podobi njenega boja za obstanek, kot jo je pisatelj, ki se je pred vojno skril za ime Pavle Sedmak, popisal v Kaplanu Martinu Ce-drmacu. Pred dnevi sem govoril s primorskim učiteljem, ki je poznal pisatelja v mladosti. Pripovedoval je o skrivanju slovenskih knjig, ki so jih prepovedali fašisti, kot da bi iz njega govoril pisatelj. Tako polna resničnost veje iz tega Bevkovega dela. In ko mi je upokojeni učitelj povedal, da je še pred leti videl po primorskih domačijah slovenske knjige, ki jih je ljudem za fašizma razdelil iz šolske knjižnice, sem se zavedal, da je lahko tako pričujoča narodna zavednost doma samo s predela, ki se je stoletja ohranjal z zavestjo o pripadnosti slovenski pesmi, slovenski besedi, slovenski knjigi, tudi Bevkovi knjigi. Peter Breščak Pilona in Dolinarja ni več Se dva slovenska umetnika je domača gruda te dni zagrnila, kiparja in pedagoga Lojzeta Dolinarja in slikarja Vena Pilona. Oba sta se na jesen svojega življenja, toda polna načrtov za delo, vrnila v Slovenijo: prvi iz Beograda, drugi iz Pariza. Kipar Lojze Dolinar, rojen 1893 v Ljubljani, je študiral doma in v Miinchnu. Po prvi svetovni vojni je deloval v ateljeju kiparke M. Hoffman v New Yorku, kasneje pa je začel z delom v Beogradu, kjer je po osvoboditvi vzgajal na akademiji za likovno umetnost. Za svoje delo, ki ga je razstavljal doma in v tujini (v pariškem Salon d’Automne itd.) je prejel številna priznanja. Njegovi spomeniki so razsejani po vsej državi: izdelal je kipe Aškerca, Jakopiča, Matije Gubca in drugih. Se dve leti pred smrtjo je predstavil svoja iskanja v ljubljanski Mestni galeriji, kjer je razstavil svoje male plastike. Slikar Veno Pilon, ki je bil vrsto let pravi slovenski kulturni ataše v Parizu, se je v svojem razgibanem življenju srečeval z najpomembnejšimi stvaritelji sodobne likovne umetnosti. V Ajdovščini rojeni slikar (1896) se je v svoji razgibani življenjski poti v vojnem ujetništvu znašel sredi oktobrske revolucije v Rusiji, po vrnitvi iz ujetništva leta 1919 študiral slikarstvo v Pragi, potoval v Firence in na Dunaj. Leta 1927 se je odpravil v Pariz, ki postane njegov drugi dom. Tam je deloval kot slikar, grafik, kipar, fotograf in strokovni pisec. V zgodnjih letih svoje vsestranske umetniške življenjske poti je ustvaril pomembna slikarska dela. Zanje je prejel več javnih priznanj. Z Dolinarjem in Pilonom se je končala pomembna ustvarjalna pot nadarjenih likovnikov. Zanimiva arheološka odkritja Da si slovenska arheološka veda pridobiva vse večji ugled tudi med strokovnim svetom na tujem, ne gre pripisati samo srečni okoliščini, da so naša tla posejana s tako odličnimi pričami življenja v davnini, ampak predvsem zavzetosti slovenskih strokovnjakov, ki hočejo razrešiti vrsto vprašanj naše zgodovine; te razrešitve pa niso pomembne samo za Slovence, ampak tudi za vso srednjo Evropo. Arheologi Narodnega muzeja so se letos lotili treh akcij: v Viru nad Stično je dr. Stane Gabrovec s svojo ekipo izkopal že šestnajsti prerez skozi obzidje nekdanje mogočne ilirske naselbine, ki se je je opri- jelo ime »slovenska Troja«, dr. Peter Pertru je z nemškimi arheologi z inštituta za pra- in predzgodovino iz Miinchna odkrival trdnjavsko naselbino v Vranju pri Sevnici, dr. Vinko Sribar pa se je posvečal raziskovanju srednjeveškega mesta Guttenwerth na Otoku pri Dobravi. Omeniti velja, da je za odkrivanje ilirske naselbine na Viru pri Stični, le-ta sodi v 8. stoletje pred našim štetjem in je bržkone obstajala do prihoda Rimljanov, veliko zanimanje zlasti med ameriškimi ter nemškimi arheologi. Tu sta pred letom kopala dr. Foltiny iz Princetona (ob pomoči ustanove Smithsonian iz ZDA) ter največji poznavalec situlske umetnosti v Evropi dr. Fray; tako Princeton kot tudi Marburg na Lahni se bosta prihodnje leto, ko bo v Jugoslaviji svetovni arheološki kongres, ponovno udeležila raziskovanj. Medtem ko gre na Viru pri Stični za odkrivanje ene največjih staroselskih postojank na našem ozemlju ter za spoznavanje odnosov staroselcev z ljudstvi, ki so se prelivala tod ter za njihovo materialno kulturo, pa bi z odkrivanjem trdnjavskega kompleksa poznoantične postojanke v Vranju pri Sevnici radi spoznali, kakšne so bile razmere na našem področju ob prihodu Slovencev, saj je trdnjava, kot so spoznali pri letošnjih izkopavanjih, propadla prav ob njihovem vdoru. P. B. Lojze Zupanc: Anka Mikoljeva Mariborska založba Obzorja in Dolenjska založba sta nedavno izdali povest Lojzeta Zupanca: Anka Mikoljeva. Pisatelj Lojze Zupanc je Ljubljančan in učitelj po poklicu. Napisal je že veliko. Predvsem je znan kot mladinski pisatelj. Pisati je začel kot mlad učitelj v Beli krajini, kjer je preživel 25 let. Bela krajina s svojo bogato folklorno zakladnico — s svojim bogatim besednim zakladom, pregovori, pripovedkami, ga je vsega prevzela. Prevzela ga je dežela in njeni ljudje. Z ljubeznijo in zavzetjem se jim je posvetil. Ne samo otrokom v šoli, kakor je zahteval od njega poklic. Prisluhnil je pripovedkam njihovih dedov in babic, ujel v svoja dela njihove ljudske običaje. O Beli krajini in iz Bele krajine je veliko napisal. Več zbirk ljudskih pripovedk in nekaj povesti. Življenje in poklic sta ga zatem vodila v druge predele naše slovenske dežele, katerim je kot izrazit folklorni pripovednik posvetil tudi precej svojih del. S svojim štiriindvajsetim delom — »Anko Mikoljevo« pa se spet vrača v Belo krajino, ki mu je, kakor kaže, najbolj prirasla k srcu. »Anka Mikoljeva« je povest belokranjskega dekleta, ki se je kot mlada, srečno poročena žena srečala z grozotami zadnje vojne in skozi vse bridke preizkušnje zaživela v sedanji čas. Pripoved, ki sega iz predvojnega, v medvojni in povojni čas, je preprosta, ljudska. Najbogatejša je v prvem delu, v katerem opisuje avtor zelo plastično nekatere belokranjske ljudske običaje. Bogata na belokranjskem besedišču in pregovorih jo bodo posebej še rojaki iz Bele krajine z veseljem prebrali in z njim obogatili svojo domačo knjižnico. Jože Župančič iz Litije ne bo več pisal r-------- Ina Slokan Podobe iz življenja, | :.i, ; !;: r; l l : 1 . . narisane......................z......besedo in srcem lllllllllilllllillllllllllllllllllllBlilllllllllllllllllMIilllllllllllllllllllllllllUllllllllllllllinilllllilllllllUlUIIUIIIIIIiHnillllllilMI Kakor je nas doma, bo prav gotovo tudi mnoge Slovence po svetu, posebej še v Ameriki, prizadela vest, da se Jože Župančič iz Litije, ki je znal v svojih člankih in reportažah tako prikupno po domače kramljati in je s preprosto besedo toliko zanimivega povedal, ne bo nikoli več oglasil. V torek 6. oktobra je tiho, za vselej odšel. Na ljubljanskih Žalah ga je zemlja sprejela v svoje večno naročje. Komaj dobrega pol leta je minilo, ko smo se s kratko besedo ustavili ob njem, ko je 18. februarja praznoval sedemdesetletnico. Takrat so o njem spregovorili v številnih listih in revijah in s tem skromno počastili življenjski jubilej svojega sodelavca. Dolga je vrsta časopisov, revij in drugih publikacij, pri katerih je sodeloval v skoraj petih desetletjih svojega publicističnega dela. Redno se je oglašal v domačem tisku ter zelo pogosto v ameriških in tržaških slovenskih listih. Veliko je pisal v Prosveto. In ko je začela Slovenska izseljenska matica izdajati Slovenski izseljenski koledar in revijo Rodno grudo, ga je takratni predsednik matice Tone Seliškar, ki je bil Zupančičev sošolec na ljubljanskem učiteljišču, povabil, da bi kdaj kaj napisal za ti publikaciji. Tako je Jože Župančič postal eden prvih sodelavcev Rodne grude in matičnega koledarja. Pisal je o domačih krajih in naših ljudeh. Včasih je posegel daleč v preteklost, luščil iz zgodovine ali ljudskega izročila številne zanimivosti, še raje pa je kramljal o sedanjosti, o napredku in uspehih domače dežele, predvsem je rad pisal o zasavskih krajih, kjer je živel z družino od leta 1924, ko se je tja priselil kot učitelj. Posebej so ga zanimale tudi usode naših izseljencev. Ob njih se je ustavljal, zbiral in dopolnjeval podatke in se razpisal. Tako si je med našimi ameriškimi rojaki našel mnoge prijatelje, s katerimi si je stalno dopisoval. Ameriški rojaki, ki so poleti prihajali v Slovenijo na obisk, so se mimogrede radi oglasili tudi pri Jožetu Župančiču v Litiji, na kratek pomenek. Obiskovali so ga tudi tisti, ki so ga poznali le po dopisih. Že v marčevi Rodni grudi smo povedali, da je bil pokojni Zupančič po rodu Dolenjec — iz Novega mesta. In vse življenje je imel svojo Dolenjsko poleg Zasavja posebej rad. Osebno je poznal številne naše kulturne ustvarjalce. Napisal je spomine na pesnika Mirana Jarca, Cvetka Golarja, pisatelja Slavka Gruma in druge. Pomenek z njim je bil kakor živ leksikon. Pisati mu je pomenilo toliko kot živeti in pisal in snoval je tako-rekoč do zadnjega diha, ko se je za vselej ustavilo njegovo že dolgo bolno srce. Med knjigami domačih pisateljev, ki so letos izšle pri nas, je kritika posebej ugodno ocenila najnovejše delo znanega in v zadnjih letih zelo plodovitega primorskega pisatelja Danila Lokarja, »Silvan«. Knjigo je izdala Cankarjeva založba v Ljubljani. V uvodni črtici »Bela lisa, Izin konec« je pisatelj na drugačen, svojski način ponovno spregovoril o nesrečni junakinji iz zgodbe »Ples«, ki je bila prvikrat objavljena v »Sodobnosti« leta 1934 in je zatem izšla v zbirki »Sodni dan na vasi«, ki jo je izdala Cankarjeva založba leta 1958. Črtici sledi v knjigi novela »Večerja oračev’. Že naslov pove, da so njeni junaki kmetje (iz nje objavljamo v Rodni grudi odlomek). Izstopata predvsem dve človeški podobi, zarisani s temnimi in svetlimi toni svoje notranjosti: težko bolni kmet Luka, ki je s slehernim vlakencem svoje biti navezan na svojo zemljo, in njegov sosed Stanko Mohorin, v sebi ves razdvojen. Vsak po svoje sta razbiti posodi, a vendar sta polna sle po življenju. V drugi daljši noveli, po kateri je knjiga imenovana »Silvan«, govori avtor o svojem prijatelju iz mladih let, o njegovih stiskah, iskanjih in doživetjih, ki so tako neposredna, da bralec kar nehote začuti, da je mnogokaj od tega podoživel avtor sam. Svetli lirično ubrani toni prepletajo vso novelo; iz njih izstopa lik mladega fanta, sina naravoslovca iz majhnega podeželskega trga, ki je »ves po očetu« in zraven zapleten v svoje mladostne težave in skrbi. Morda je vse to za današnji čas in današnje mlade ljudi malo odmaknjeno, a zato nič ne izgubi na svoji pristnosti in neposrednosti. Svetli toni se v noveli prelijejo v temne: fant umre, a vendar vse le ni in ne ostane črno, saj smrt in življenje se večno prepletata in ni smrti da bi ne bilo tudi življenja. Njegovo dekle živi. Novela se zaključuje s stavkom: »Vlaku grem naproti in vlak prihaja tudi meni naproti...« Tako, spet je tu življenje, ki se pretaka po zakonih narave in je večno, neuničljivo ... Pisatelja Danila Lokarja, ki živi v svojem rojstnem kraju — Ajdovščini, smo prosili za kratek razgovor, da bi ga še bliže predstavili bralcem Rodne grude, od katerih ga mnogi skozi njegova dela prav gotovo že dobro poznajo. Prav v čas tega srečaj a pa sta kanili dve grenki kaplji: smrt dveh Lokarjevih dragih prijateljev in sor o jakov — pisatelja Franceta Bevka in slikarja Vena Pilona. Bilo je nekaj dni po sedmini za Francetom Bevkom in nekaj dni po smrti Vena Pilona, ko sem obiskala pisatelja Danila Lokarja na njegovem domu v Ajdovščini. Prijazen zgodnjejesenski dan je bil in vsa Vipavska dolina se je kopala v soncu, veter pa je na ves glas prepeval, česal drevje in se zaganjal v ljudi igravo, včasih pa že kar malo vsiljivo za nas, ki nismo doma s Primorske. Ajdovščina se je v zadnjih letih razrasla in razkošatila. Starodavni rimski stolp med topoli se je skoraj skril med visokimi stanovanjskimi hišami. Ob av- tobusni postaji vre ves dan živahen promet. Nekaj za njo se je razpotegnila nova poslovna stavba. Ljudje vstopajo in izstopajo iz sodobno urejenih trgovin. Ajdovščina polno živi z utripom časa. Nedaleč od tam in vendar v zatišju, v vrtu, kjer se je med raznim cvetjem visoko povzpel lovor in se na široko razrasel rožmarinov grm, v rumeni eno-nadstropnici, ki ji je že precej let zapisal čas, sva se srečala s pisateljem Danilom Lokarjem in njegovo simpatič no soprogo. Zatem smo sedli v sobi, kjer so ob stenah omare s knjigami in na stenah podobe njegovega prijatelja in sorojaka Vena Pilona. Prav nasproti vrat je tihožitje s kruhom. Bele štruce, rumeno zapečene kar diše, da bi segel po njih in ugriznil. Zakaj je pisatelj prav to sliko namestil na steno nasproti vrat, da jo vsak obiskovalec prvo zagleda? In zakaj je Veno Pilon to tihožitje s kruhom upodobil tako živo in pristno? Morda sta oba čutila isto: kruh je sol življenja, iz davnih časov simbol našega gostoljubja, kruh je v mnogočem oblikovalec človekovega življenja, zaradi njega veliko ljudi odšlo na tuje. Pisatelj Danilo Lokar je bil rojen v Ajdovščini leta 1892. Precej je že odmaknjena ta letnica, a pisatelj, ves živahen in dejaven, tega ne kaže. Beseda se je naprej dotaknila obeh njegovih prijateljev, ki sta nedavno za vselej odšla. Pisatelja Franceta Bevka in slikarja Vena Pilona. Senca je zastrla pogled in besedo, ko je pisatelj dejal: »Da, odšla sta in ne bo ju več in kakšno čudno naključje; oba prav za svoj rojstni dan. France Bevk ob svoji osemdesetletnici, Veno Pilon pa dan po svojem 74. rojstnem dnevu ...« Z Venom Pilonom sta odraščala skupaj, oba sta bila Ajdovca. S Francetom Bevkom pa sta se tudi poznala dolgo vrsto let. Od jeseni leta 1943 do maja naslednjega leta sta skupaj partizanila v hostah nad Gornjo Tribušo. In ko je Bevk postal prvo leto po vojni urednik tržaških »Razgledov«, je Danilo Lokar v njih objavil več svojih novel, ki jih je napisal med vojno: »Sodni dan na vasi«, »Igra dneva« in druge. Pisati je začel že kot študent na gori-ški realki. Tam so izdajali študentje svoj list »Pobratimija«, ki ga je Lokar nekaj časa tudi urejeval. Njegova mati je rada brala. V tem se je »vrgel« po njej. Veliko je bral, rad je razmišljal, se poglabljal in tehtal sam v sebi, hodil je v naravo, ki je bila zanj knjiga tisočerih čudes in vedno novih odkritij. Mikalo ga je tudi gledališče, želja, da bi postal igralec. Tržaški pesnik Igo Gruden in njegova družba ga je vnemala za moderno slovensko in tujo literaturo in ga učila, da je treba snov zajemati iz življenja samega. Ko je šel na Dunaj na visoke šole, je dolgo razmišljal in iskal, kam bi se usmeril. Končno se je odločil za zdravniški poklic. Zagrizel se je v študij. Postal je zdravnik. Najprej na Dunaju, zatem v Furlaniji, od konca prve svetovne vojne pa v svojem domačem kraju — Ajdovščini. Ves ta čas pa je zorelo v njem, trkalo in klicalo: piši, piši! Dodobra je poznal delo in stvaritve svojega ajdovskega rojaka in ljubega prijatelja, slikarja Vena Pilona, ki je takrat živel in ustvarjal v Parizu. Tako je v njem zorela in dozorela želja, da bi s pisano besedo oblikoval podobe iz življenja. A bilo je težko. Kajti takrat je živel v Italiji, bil pa je Slovenec in hotel je pisati za Slovence in o Slovencih. Gradiva za pisanje je imel dovolj, kot zdravnik in tenkočuten prisluškovalec življenju je že pri svoji zdravniški praksi zajemal iz polnega. In tako se je kopičilo v njem, se oblikovalo, pregnetalo in zorelo. V času med obema vojnama v letih 1934 in 1935 je v ljubljanski reviji »Sodobnost« objavil nekaj svojih novel, ki so vzbudile pozornost in priznanje. Sele po drugi svetovni vojni pa je polno spregovoril. Leta 1956 je izšla njegova prva knjiga »Podoba dečka« pri založbi »Lipa« v Kopru. Leta 1958 je Cankarjeva založba v Ljubljani izdala zbirko njegovih črtic in novel pod naslovom »Sodni dan na vasi«. Za to knjigo je prejel Prešernovo nagrado. Sledile so: »Hudomušni Eros«, »Leto osemnajsto«, »Zakopani kip«, »Dva umetnika«, »Z glavo skozi zid«. Ob Lokarjevi sedemdesetletnici je pred osmimi leti izdala Cankarjeva založba zbirko desetih črtic in novel, imenovano po eni izmed teh »Dva obraza dneva«. V tej knjigi so avtorju najbolj pri srcu novele: »Objokane blazine«, »Počitek v Suhem žlebu« in »Pogozdovanje Krasa«, ki se mu zde najboljša tudi med ostalimi deli. Leta 1964 je za zbirko Čebelico pri Mladinski knjigi napisal otroško zgodbico »Srnjaček«, zatem sta leta 1968 iz- Daniio Lokar šli pri založbi Borec »Antologija partizanske proze«, letos pri pri Cankarjevi založbi njegovo delo »Silvan«, pri Državni založbi pa novele »Bela cesta«. Vsekakor več kakor bogata bera. V vsako knjigo je zajetih več zgodb. Zvečine govore o preprostih ljudeh — Primorcih, ki žive ali so živeli v preteklih desetletjih na Vipavskem, tam pod Čavnom in Nanosom, na Krasu, le redka zgodba seže do Gorice ali Trsta. S človekom, njegovimi doživetji, hotenji in razglabljanji se obenem izpoveduje tudi njegova krajina, njegova domača zemlja — terra rossa — s smokvami in trto, oljkami in cvetočo češnjo. Vse je povezano, vse tesno združeno, kakor je v resnici, kakor je v življenju. »Zato sem posebej rad delal, ker ta pokrajina še ni bila znana v literaturi. Vipavska dolina je nekaj svojega — ljudje tukaj imajo poseben temperament. Upam, da sem nekaj o tem povedal,« je dejal pisatelj Lokar. Ne nekaj, veliko nam je že povedal. A vemo, da v njem dozoreva še veliko podob, ki nam jih bo še dal. r Danilo Lokar Večerja oračev iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Mož, ki je sedel prej ves čas mirno na hodniku, se je spet zganil in presedel. Šel je bolj na levo, proti vhodu. Hodnik je stavljen po starem in kamnit. Nad visokimi, širokimi oboki spodaj stoji, in tam spodaj so kleti in shrambe za zimo, a ožji oboki se pno tudi gori na hodniku in ti oboki slone na stebrih iz rezanega kamna. Vse to zidanje je obrnjeno v sonce proti jugu, a stoji kar dosti visoko nad dolino, pol ure hoda po strmih bližnjicah i vsneskozi po terasah, med terasami po stopničastem svetu, ki ga pravzaprav le enkrat seče v ozkih in globokih breznih živ, skakajoč, neugnan in bister potok. Potok se jemlje še više gori prav pod nedrji strmega in golega kuclja. Ker je hodnik z oboki obrnjen na jug, je na njem, na odprtem hodniku, prezimilo lahko več občutljivih rastlin; prezimile so citrone v širokih čebrih, prezimila z nekoliko šibkejšo rastjo pomaranča, prezimili so oleandri in gorečke v dolgih, ozkih škatlah. Mož, ki se je presedal na levo in sili že proti odprtim, kamnitim stopnicam, steguje vrat, ko široko odpira oči in se zavija. Zavija se tesneje v suknjo in si spredaj zapenja plahto, katero je vrgel na vrh suknje. Cez nizko streho, ki je pod njim na ono stran ceste, gleda in v stran od ceste gleda in steguje vrat. Kaj vidi? Na terasah pod njim in na njegovem orjejo. Hotel je biti zraven tudi sam, pa mu ni dalo. Bolezen mu ni dala, otok mu ni dal, težke noge mu niso dale in kratko dihanje mu ni dalo. In zato ga je žena samo oblekla, pregrnila vrh suknje še z zimsko plahto s postelje in ga posadila na sredo odprtega hodnika poleg oleandrov in citron v čebrih. »Ti samo glej in se ne gani!« mu je rekla. Glej, kako voli vlečejo in skačem pred njimi, skačem za njimi, glej, kako jih v ozarah obračam, glej in se ne gani. Delo bo opravljeno, kakor, da si sam zraven, a tudi če nisi zraven, bo po storjeno.« Tekla je že po stopnicah in po stezi, ko je še ponavljala: »Bo opravljeno, bo opravljeno!« A ko se je zagledal v njivo, kjer so orali, ko je plug zarezal in vrgel prve ogone in je pazljivo spremljal, kako meče lemež rahle razgone rdeče kraške prsti na obe strani na levo in na desno, je postal nemiren. Ali ga ni narahlo poklicalo? »Sam bi moral,« je pomislil, »sam. Ko bi urezal v prst in se spojil z njo, bi mi rešila življenje.« Poklicalo ga je bolj razločno. April je mrzel, vetroven, siv. Vsak čas se vreme obrača. Veter zatuli, kakor da je nekaj v deželi pozabil in mora po to stvar nazaj, preden gre naprej, pa ne tudi dolgo. Buči in maje cvetoče češnje, marelice in hruške, pa se kmalu unese, nekaj ur je mir, ko se vrne. Kakor pajčevino zvija veje v cvetju. In spet se spuste oblaki nizko, stemni se sredi poldneva, kakor da se že večeri in narahlo porosi. Pa tudi rosi ne dolgo. Oblaki se nad morjem, nad Krasom odpro, razdele, okno na V______________________________________________________________J N nebu se širi, sonce se razlije nad dolino, da se rose zaiskre, cvetje, še bolj belo, zaboli in slepi oko, pa ne za dolgo. Okno na nebu, komaj se je malo razmaknilo in dalo radodarni luči, da se je izlila na dan, že se zapira. In zapre se tako popolnoma, da se dan spet mrači in niža in hira, kakor da ne more naprej. A še daleč je do noči. Zato se Lukec na hodniku, ko steguje vrat kakor gos, da pogleda na njivo, zapenja in vleče rokave čez zapestje do dlani. Že ;e prišel do vrhnje stopnice, kjer se mu zdi pogled proti vzhodu še bolj odprt. Seveda, razgoni in ogoni, ki jih reže plug, se mu zde kakor pod nogami ali na dlani. Pozna to malo mastno, rdečo prst, saj je njegova. In morda je danes še bolj njegova kakor kdaj prej. Na njivi, na prelepi široki terasi, ki je odprta, kakor da kliče Boga za pričo, da jo pogleda in potrdi, kako leži na najbolj izbrani priliki, so poleg para volov še njegova žena Joža,. Mo-horinov Stanko, ta je malone sosed iz zaselka nad njimi in Henikman, Stankov svak. Joža poka s kratkim bičem in vodi živino, Stanko in Henikman se pa menjujeta pri plužni ročici, in tisti, ki je po obratu do naslednjega prost, odstira lemež, če se preveč zadela ali ravna kako drugače. Delo gre dobro od rok. Tu udari v bolnega Lukca strašna misel, porojena iz ljubosumnosti mrtvega nad živim, da ga bo Mohorinov prehitel, da mu bo njivo preoral še preden se bo on, bolan, kakor je, dodobra zdramil in ostro, pekoče ga zaboli v prsih. »Ne,« zastoče, »ne, ne, ne!« Bolečina je ostra in ne popusti več. »Ali res ne bo več jenjala?« se ustraši in pogleda okoli sebe. »Ne, ne, ne!« Zdi se mu, da joče, pa ni solz, potem pomisli, da je prav tak suh jok med najhujšimi, peče ga v prsih še naprej in kakor da ga bolečina premika, se preseda od stopnice do stopnice, naprej, od stopnice na stopnico, le dol, le dol, zmeraj dol! dokler ni spodaj in se ozre. Zdaj sedim na zadnji, ali na prvi stopnici, če bi hotel iti gor, pomisli in se ozre. Ozre se proti velikim, globokim obokom, kjer so pozimi tople kleti in druge shrambe. Tu uzre pred vhodom v klet zaboj; v zaboju so prišle pred časom iz mesta in iz tovarne v vaško trgovino testenine in v zaboju je Jožka pred meseci prinesla na glavi na svitku semenski krompir. In ta ne preobsežni in ne pretežki zaboj postane, v tem ko ga gleda, za bolnega človeka, za Lukca rešilna misel in rešilni izhod in rešitev sploh. Pol po tleh pol po vseh štirih, pol oprijemši se ob zidu, si moški pomaga do zaboja. Ko je pri njem, položi roko nanj, kakor da je živa stvar in kakor da se je zares oprijel živega človeka in ki mu tudi bo in celo kar pri priči pomagal. Ker, ker, ker, misli, Mohorinov je prav ročen človek in Henikman je ročen kar se da in Jožka je urna in lahka kot srna, spretnica. In vsi trije bi me z združenimi močmi res spravili ob to veselje in ta dan in pomen in namen mojega življenja. In tako se upre ob zaboj in postavi na noge. Ko dela prve plazeče se korake, se mu zdi nezaslišano. Prav previdno začenja svoje popotovanje. Med hišami in zidovi ni pot bogsigavedi kako težavna. Zaboj prenaša korak za korakom pred sabo, opira se nanj in vsakokrat, ko ga postavi na mesto in se oddahne, se na zaboj tudi nasloni in pomisli, da bi se usedel. Zaboj postaja vse bolj človeški. Misel je zapeljiva in nevarna obenem. Zaboj bi se lahko sesul, lahko bi se zdrobil, razčesnil kakor hišica iz papirja. Lahko bi pa V______________________________________________________________J r a tudi on sam padel. Zato je polno vzrokov, da vsak svoj korak premisli, premisli vnaprej in do kraja. Vendar se je predolgo zamislil, ko sloni na zidu in se upira z nogami ob zaboj. Nato pomisli, da je izgubil razgled na pa-šten, da Mohorinov, Henikman in Joža z voli hitijo kar se le da in da se je on zakopal tu med zidovi s tem nesrečnim zabojem, kakor da je dneva in vsega konec. Ali sonce potuje in delo se hitro odseda. »Ne, ne, ne!« pomisli in zatrmoglavi. »Ne, ne, ne, ni konca! Ne dneva, ne mene. Ne, ne, ne!« In gre. Zdaj mu služi testeninski zaboj že kot palica, ročno ga prestavlja in tudi spretno se opira nanj in zaboj še tudi kar prenaša njegovo težo, dasi se zaboj natančno ne izrazi, ali ni teže morda le preveč. In je zunaj hiš. Pot je malo uporabljena vozna pot pod cesto in gre v polje, poljska steza je. Ali kmalu bo zavila, prekmalu bo na ostrem in strmem ovinku in komaj se te misli na oster ovinek uplaši, se tudi potolaži, ko se spomni, da je na ovinku lepa brežina ob vinogradu, na kateri bo počival. To mu da poguma in kmalu je na ovinku in sedi na brežini. Nasmehne se in se ozre nazaj na pot, pot po kateri je prišel. Vidi samega sebe, kako vzdiguje, polaga predse zaboj in se oddiha. Ali zaboj je pa tudi več kakor sama palica, kos človeka je. Tik za ovinkom stoji stara češnja v cvetju. Kot mati, kot ženska je, široka, radodarna, večna, vse življenje je v nji in življenje daje. Široka je krošnja kakor oblak in vsa en sam cvet. Val hladnega aprilskega vetra pod mračnim nebom se ulovi v drevo in ga zamaje. Veje so kakor noseča ženska in gredo vse v eno stran. Veter togotljivo obstane nekaj hipov na mestu in drevesa tako rekoč ne izpusti iz svojih rok, podoba je, da je v krošnji obsedel, se skril in noče ven. Potem se pa le oddalji in oblak cvetja se usuje, ko ga je piš izpustil. Bel list osulega sveta obstane moškemu na nosu, ki se mu, ko to opazi in razume, dobro zdi, da se ga je list spomnil. Da, drevo poleg njega ga je opazilo, ve zanj in drug za drugega vesta. Zazre se po bregu nizdol. Razume, sto in stoletno delo so te terase, ki so zdaj vse posejane s trto, češnjami in smokvami in zimskim radičem. Rodovi so jih krčili, rili kamenje, jo prenašali, tesali in postavljali oporne zidove in na opornih zidovih so nastale njive, grede, lehe, vrtovi. In v vrtove in njive je prišla trta in sadno drevje, žito in radič, posebno radič, ki so ga pozimi gojili v kleteh in hlevih na toplem, da je kalil. Ker, kaj pa je bil ta svet pod njim prej? Jarek, kraški strm skalnat jarek, ki ga je neugnan potok ril in razganjal. A prišel je človek, se ustavil in zamislil. In ril je kamenje, je tesal, zlagal zidove in postavil lehe. In posadil je lehe in zdaj se mu je prilepil češnjev cvet na nosu. Ali bi ne bilo vse to zapustiti škoda? Skoda, škoda, seveda bi bilo. Zaradi kamenja, ki je otesano in zloženo v nepreštetih zidovih, zaradi leh in gred, češnje in radiča, potoka, ki grmi kakor sv. Elija in zmeraj teše v skalovju in zaradi češnje, ki stoji tu poleg njega v bregu vsa v cvetju in strmi on vanjo in ona vanj. Prav ujela sta se v en sam pogled in zaradi tega bi bilo škoda. Misel je nagajiva in je ne mara. Ozre se v drugo stran in zamahne z roko. »Proč, o, proč!« V______________________________________________________________J ------------------------------------------------------------------^ In se vzdigne, napravi. Škatla se mu zdi celo lažja, ko pleše in se maje pred njim. In gresta, zaboj in Luka. Čez petsto metrov pride pa do novega ovinka in vidi, da je vsega konec, poti in upanja, računanja in steze. Svet pade strmo in je prav spričo tega tlakovan. Ta tlak pa je izlizan in spolzek, nevaren in, to je najhujše, pelje v še hujšo strmino. Sesti in počakati, preudariti in dodobra pretehtati. »Glej, glej,« si zašepeče, ko se ozira, »glej, steza gre tudi naokoli, pod zidom gre in potem ob lehi, čedna stezica je, udobna.« A ozre se nazaj na široko razraslo češnjo v cvetju, kjer je sedel prej više gori in jo pozdravi še enkrat: »Mati dobrotnica in večna darežljivka!« Tako popotuje naokoli pod zidom na desno. Že dosti nizko pod strmino prečka stezo, gre na široko polico na levi in se ustavi. To je tretja postaja in tu obstrmijo Mohorin, Henikman in Jožka z odprtimi usti, ko ga uzrejo pred sabo. On se nalahko nasloni in povzdigne svojo palico, testeninski zaboj, in se nalahko zasmeje, preden sede, ali grenko se zasmeje. Vendar se takoj pokaže velik razloček o namenu oračev in namenu bolnika, ki se povija okoli vratu s plahto, ko povleče od vzhoda mrzel aprilski piš. Komaj so orači od začudenja zaprli usta, že je Jožka udarila po voličih in »hi j o — hot! hijo — hot!« je tudi plug urezal v steptano ledino. Henikman je bil pri ročicah in šlo je kaj naglo od kraja na kraj. Polovica njive je bila preorana. Takrat je začel Lukec mahati z rokami in le privabil orače k sebi. A razumeti niso in niso hoteli, da ne bi vendar tako hiteli. Spet so tekli na njivo in spet je Jožka zavihtela z rokami in bičem »hijo — hot! hijo — hot«! Bolnik se je napravil s svojo čudodelno »palico« prav do ozar in se prav na že zelenečih vrateh tudi usedel. In zdaj se mu je res posrečilo, da jim je dopovedal. Zastavil jim je pot. Samo enkrat, samo enkrat pred smrtjo, samo eno pot od kraja pa do drugega, samo zaradi tega, ker je vso zimo iskal pa ni našel orača razen soseda, razen Mohorina s Henikma-nom. Urezati v prst. Stopiti za lemežem. Potegniti za voliči. Ali orači spet ne razumejo. Kako bo tekel za voliči, ko pa hoditi ne more. In spet hitijo in spet ga puščajo za sabo. In takrat čaka nanje, da pridejo bliže, spet so tu in zdaj mu ne uidejo, ne, ne! Tako zagrabi za ročice, kakor zagrabi utapljajoči se za desko, ki je k sreči priplavala mimo in jo je voda prinesla. In ko prime, se plužnih ročic oklene tako krčevito, kakor da ne misli več spustiti in da misli oditi s plugom tudi na drugi svet. Jožka pa je pridna in se ustopi z vso postavd pred voliča. Voliča sta mlada in urna. Zato tišči v njihovi čelnici in ju zadržuje. Cisto počasi korakajo voliči in Joža in Lukec. Lukec se s krčem drži, plug pa napol vleče in nosi, lemež pa prijema čisto plitvo. (Odlomek iz knjige Danila Lokarja »Silvin««, ki jo je letos izdala Cankarjeva založba v Ljubljani) Danilo Lokar Večerja oračev OTROCI BERITE Lojze Kovačič Najmočnejši fantek na svetu Jani je bil star pet let. Bil je najmočnejši fantek ne samo doma in v otroškem vrtcu, ampak tudi na vsem svetu. Nihče ga ni mogel premagati. Vsi so se ga bali in bežali pred njim, kakor hitro so ga zagledali. Nekoč je hotel pokazati svojo moč vsemu svetu. Postavil se je na sredo ceste in ni pustil nikogar naprej: ne ljudi ne konj ne avtobusov. Avtobusi, ljudje in konji so se ustavljali pred njim, prosili in rezgetali: »Prosim, Jani, pusti nas naprej!« Toda Jani je odkimal in rekel: »Ne, nikogar ne pustim naprej.« Če si je kak avtobus le upal bliže, ga je Jani samo s prstom porinil nazaj. In avtobus je zdrvel zadenjski po cesti in se ustavil šele daleč zunaj mesta, sredi kopriv in regrata. Vedno večja gneča avtobusov, konj in ljudi se je kopičila pred njim. In nihče ni vedel, kako naj spravi najmočnejšega fantka s ceste. Nobena prošnja ni zalegla, Jani je na vsako odkimal z okroglo, kuštravo glavo in odgovoril: »Nikamor ne pojdem in nikogar ne pustim naprej.« Tedaj so prišli policaji, da bi ga odgnali. Jani je pograbil prvega in ga vrgel na brzojavno žico. Nato je zalučal drugega in tretjega, dokler niso vsi policaji sedeli na brzojavnih žicah kakor lastovke jeseni. Ljudje so mislili, da se bo ustrašil vojakov. Toda komaj so vojaki prikorakali predenj, je Jani iztrgal puško prvemu, drugemu in tretjemu in zadnjemu in jih zmetal na kup sredi ceste. Kmalu je nastal cel hrib samih pušk in Jani je splezal nanj. Tedaj so pribrnela letala, da bi ga snela s hriba, zakaj nihče si ni upal splezati k njemu gor. Toda Jani je prijel letala za krila in jih zalučal s tako močjo proti hribom, da so odfrčali kakor papirčki v vetru. Zdaj ljudje niso več vedeli, kaj bi storili, da bi Janija premagali in ga spravili s ceste. Takrat se je spomnil star moder konj, ki je imel že sivo grivo in je videl že marsikaj v življenju: »Pojdimo k njegovemu očku.« Šli so k njegovemu očku, pozvonili pri vratih, in ko se je očka pokazal, so mu vse lepo po vrsti povedali, da stoji Jani sredi ceste, straši ljudi, konje in avtobuse, zadržuje promet in da ga nihče ne more premagati. »Počakajte me pred trgovino,« je rekel očka. »Takoj ga spravim domov.« Vzel je denar, stopil v trgovino, in ko je prišel ven, je odkorakal s starim konjem in drugimi ljudmi do visokega kupa pušk sredi ceste in zaklical: »Jani, pridi dol!« »Ne grem!« je zavpil Jani. »Jaz sem najmočnejši fantek na svetu in nihče me ne more premagati!« Tedaj je očka potegnil iz žepa vrečko bonbonov in mu jih pokazal: »Poglej, če prideš dol, dobiš bonbone!« Jani je široko odprl oči, ko je zagledal vrečko z bonboni, in ena, dve, tri, že je bil na tleh. Vzel je bonbone in jih mašil v usta. Vojaki so brž pobrali puške in odkorakali v vojašnice, policaji so po lestvah splezali z brzojavnih žic in konji — med njimi tudi stari modri konj — avtobusi in ljudje so šli spet lepo naprej po široki cesti kakor zmeraj. Tako so Janija premagali majhni rdeči bonboni. Le kako, da se ljudje niso prej spomnili nanje? Janez Menart PRAVLJICA Med smrekami je mah zelen, na mahu križ, grobo stesan, ob njem je gautrož zasajen, pod njim je mrtev partizan. Čez grob na to in ono stran mravljinci svojo pot drobe. Znan jim je križ in gautrož znan in mah je mah, kot kje drugje. VEVERICO SEM OBRANIL Hodim v prvi razred. Na poti v šolo sem videl veverico. Moji sošolci so jo kamenjali. Meni se je veverica zasmilila. Branil sem jo. Sošolci so bili jezni. Veverica pa je srečno ušla. Jože Bolčina Otlica Josip Jesih Zaspani Matjažek Mali Matjažek je bil velik zaspanec. Najraje pa je drnjohal, kadar je imel pouk dopoldne. »Matjažek, vstani! Sedem je ura. V šolo moraš!« je navadno rekla babica. »Vodo ti bom zlila za vrat, če ne vstaneš takoj!« je strogo rekla sestrica Nežka, ko sta kazalca na uri kazala že pol osmih. Matjažek se je nekajkrat leno obrnil, nekaj jezno zamrmral in se končno le skobacal izpod odeje. Zato je ta zaspane večkrat pritekel v šolo zadnji hip. Seveda neumit in nepočesan. Včasih je celo zamudil začetek pou- ka. Zaradi te grde razvade ga je učiteljica seveda kaznovala. Vendar brez pravega uspeha, saj Matjažek že naslednji dan spet ni prišel pravočasno v šolo. Babica je mnogokrat mislila, kako bi ga ugnala. No, in nekoč se ji je posvetilo. Po obedu je babica vselej postavila na mizo puding ali pa kruh z medom. Matjažek je bil prav takšen sladko-snednež, kot je bil zaspanec. Posebno kruh z medom mu je teknil. »Nežika, odslej bo kruh z medom tudi za zajtrk!« je kar nenadoma rekla babica. »Krasno,« je rekla Nežika, »potem bom dobila tudi Matjažkov delež, saj on ga tako in tako ne bo utegnil pojesti, ker ne bo vstal tako zgodaj.« Matjažek je molčal in se le kislo smehljal. Naslednje jutro pa je vstal že pred sedmo. Prišel je v kuhinjo in sedel k zajtrku. Babica in Nežka, ki sta že tudi sedeli za mizo, sta se le veselo muzali. Tokrat je prišel Matjažek pravočasno v šolo. Celo učiteljica ga je pohvalila. Tako je kruh z medom pregnal spanec Matjažka, ki ga odslej ni bilo treba več buditi in tudi v šoli ni več zamujal. France Bevk Š T E J M O Eden, dva — ropota, tri, štiri — netopirji, pet, šest — polna pest, sedem, osem — kruha prosim, devet, deset — grem ga vzet. Marička Žnidaršič KDO SO ČRNI ŠKRATI Kakor majhni, črni škrati stiskajo se po papirju. Jure z njimi se pobrati in ko šola bo končana, Jure znal bo knjige brati. Kdo so tisti črni škrati? (Črke) Ježek TURISTI lil A Turisti gledajo svet, jaz pa gledam turiste. Turist je zelo zanimiva pojava, nič manj kot stolp v Pizi, le da turist na splošno ne stoji postrani. Turista na mah ločiš od normalnega človeka (in od drugih žuželk), pa tudi med njimi samimi zijajo globoke razlike. Samo po nekaterih izrazitih značilnostih jih lahko razporedimo v grupe. Na primer: Povprečen nemški turist je obsojen na to, da se mu počitniško potovanje spremeni v en sam rožni venec živčnih šokov. Tak živčni šok ga prizadene takoj, ko v tujini naleti na človeka, ki ne zna nemški. Kajti tak povprečen nemški turist je sveto prepričan, da je vsem ljudem na zemeljski obli tako, kot instinkt po kisiku, prirojena tudi nemščina. Misli, da zna vsak človek nemško že od rojstva. Komaj, da se kjerkoli na svetu novorojenček izvije iz materinih bokov, najprej udihne, potem pa izjavi: »Also sprach Zaratustra!«... Tako misli tak nemški turist. Ker pa iz izkušenj vemo, da ni tako, zato je torej ta popotnik obsojen na vrsto živčnih šokov. Poglejmo še eno grupo: Bodite, prosim, tako prijazni in pojdite v Carigrad. Potem poiščite najbolj umazano predmestno četrt. Tamkaj boste videli turškega policaja, ki ima na skrbi prostitucijo in hašiš market. Pred tem policajem bo stal nekdo in spraševal z vsemi mogočimi in nemogočimi načini sporazumevanja, kje se gre tu na Vaclav ske Namesti and Hradžani, pleas? — Vidite, ta človek z rdečimi lasmi in ko-dakom je angleški turist. Kajti: Kamorkoli pride angleški turist, vedno misli, da je prišel v Prago. Do določene mere je ta njegova zmota odpustljiva. Saj je bil svoj čas angleški imperij tako gromozansko velik, da bi bilo zaman vsakršno učenje zemljepisja — nihče si ne bi mogel zapomniti vseh tistih mest in rek in oceanov in sploh takih reči, ki so naslikane na zemljevidu. Zato ima današnji Anglež zelo čudno predstavo sveta: Tukaj je Velika Britanija, nekje drugje je pa Praga. To je vse, kar povprečni angleški turist ve o podobi sveta. No da, samo nekateri razumniki med njimi vedo tudi nekaj podrobnosti. Na primer, da je Praga glavno mesto Jugoslavije, ki leži ob portugalski meji. Ne čudite se torej, če bo tisti angleški turist v Carigradu spraševal policaja, kje se gre na Hradžane — on pač misli, da je v Pragi. Zelo zanimiv je tisti tip turistov, ki se iz vljudnosti nauče nekaj besed jezika, ki ga govore v deželi, kamor je bil turist prispel. To je zelo vljudno od njih. Odkrijem se jim. Ampak s tistimi nekaj besedami se jim posreči zmešati tako godljo, da je vsak sporazum nemogoč. Poglejte, takole: »Kako na slovensko poveda avtobus?« Ne razumem ga in ga vprašujoče pogledam. Pove še enkrat: »Na nas poveda avtobus, kako na slovensko poveda avtobus?« Končno sem doumel: vljudni turist vprašuje, kako se v slovenščini pravi avtobusu, češ, da se pri njih pravi avtobusu avtobus. Ko mu dopovem, da tudi na Slovenskem pravimo avtobusu avtobus, je neizmerno vesel, da se je naučil nove slovenske besede. Ampak v tem primeru sva se še nekako sporazumela. Potlej pa vljudni turist pravi: »Hvala lepo, ne je treba ploskat duhovnik jajce na oko izveštaj Čopova ulica proleterji fsih Diesel odbrišite sebi črevlje.« Na ta način me je možakar hotel vprašati preprosto: »Koliko je ura?« Zdaj pa mi povejte, ljubi moji, kako naj bi jaz vse to vedel? Za konec, vem, da vas zanima, kako je z Jugoslovani onstran meje. Oprostite, tega ne vem. Ne vem, kako se Jugoslovani sporazumejo na tujem. Vem samo to, da se še doma ne morejo sporazumeti. Rojaki, ki potujete v Jugoslavijo in Evropo, zaupajte se nam! TRANSTURIST vam nudi vse vrste turističnih uslug — prevoze in izlete z lastnimi najmodernejšimi avtobusi, hotelske rezervacije v lastnih in tujih hotelih, vse vrste vozovnic, karte za prireditve, lov in ribolov in druge. CENTRALA: LJUBLJANA, Šubičeva ulica 1, telefon 20136, telex YU ALPEX 34528 POSLOVALNICE: Ljubljana, Bled, Bohinj, Radovljica, Škofja Loka, Domžale, Piran. Podrobnejše informacije v ZDA pri HOLLANDER WORLD TRAVEL, INC. 6419 St. Clair Ave. CLEVELAND, Ohio 44103, USA Zahtevajte prospekte! SLOVENE BY DIRECT METHOD POSLOVALNICA LJUBUANA Titova 38 Telefon: 314 340 , 314 341 Dragi roj'aki, JAT vam omogoči v času vašega obiska stare domovine, da si ogledate naj'več krajev, ki vas zanimajo. Ljubljana je povezana z letalskimi linijami z Beogradom, v času letne sezone pa tudi s Splitom in z Dubrovnikom. The study course, entitled ZAKAJ NE PO SLOVENSKO — SLOVENE BY DIRECT METHOD, was issued by the Slovenska izseljenska matica in Ljubljana. It was written by Dr. Jože Toporišič, a member of the faculty of the University of Ljubljana. This first contemporary study course of the Slovene language ZAKAJ NE PO SLOVENSKO - SLOVENE BY DIRECT METHOD has been designed for everyone who wants to learn Slovene — for those who are partially familiar with the language and wish to improve it, and for those who desire to learn the Slovene language from the beginning. The study course is composed of six 45 RPM records of lessons in Slovene. The book of over 270 pages contains 49 lessons and explanations of the Slovene language in English. mali oglasi pozdravi mali oglasi pozdravi mali Naročite jih na naslov SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA LJUBLJANA, Cankarjeva 1/11 Ceha: do 30 besed je 60,00 dinarjev. It is possible to use the book by itself; however, the use of the records helps considerably in the study method. The book also contains a dictionary of approximately 2000 words used in the text, and provides a vocabulary of current spoken Slovene. Also included in the book are two indexes — subject and thematic — and a concise systematical grammar review. Were your parents or ancestors Slovene? Are you planning to visit Slovenia? Are you studying Slavic languages? Do you have business connections with Slovene companies? This study course on records ZAKAJ NE PO SLOVENSKO — SLOVENE BY DIRECT METHOD will be of considerable help to you. Slovene is no more difficult than many other languages: all it takes is the desire to learn! mali oglasi pozdravi mali oglasi pozdravi mali Naprodaj je pralnica v centru mesta v Ljubljani, dobro vpeljana in opremljena z najnovejšimi pralnimi stroji firme »Miele«. Pralnica ima tri 5 kg, dva 7 kg pralna stroja, centrifugo, sušilni stroj, likalni stroj 85 cm in vso potrebno opremo. Lokal je najemniški 50 m2 in je možna razširitev ali dodatna obrt. Ponudbe na naslov: Šuc Zvonka, Ljubljana, Nade Ovčakove 40 You may order the complete course ZAKAJ NE PO SLOVENSKO - SLOVENE BY DIRECT METHOD by writing to: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva l/II — Yugoslavia. The price in Yugoslavia is 189 dinars. The price in all foreign countries is 15.60 US dollars. For larger orders ask for a discount. The regular registered mail rate is considered in the price; for air mail an additional charge is made. With larger orders, air mail freight, FOB to the nearest international airport to you, is considered in the price. Jugoslovani, izseljenci po svetu! Izkoristite bančne usluge, ki vam jih nudi JUGOSLOVANSKA BANKA ZA ZUNANJO TRGOVINO s svojimi enajstimi poslovnimi enotami v vseh republiških in poslovnih središčih Jugoslavije, z devetimi predstavništvi v inozemstvu ter z omrežjem korespondentskih odnosov z več kot tisoč inozemskimi bankami. Ce svoja devizna sredstva, namenjena za pomoč družini ali za kaj drugega, pošljete prek Jugobanke, bodo le-ta na najhitrejši in najbolj gotov način izplačana koristniku. Ob povratku v domovino se za vse deviznodenarne posle kot odkup in prodaja denarja, travelers in drugih bančnih čekov ter kreditnih pisem obrnite na katerokoli poslovno enoto Jugobanke, na tisto, ki vam je krajevno najbližje in vaša zahteva bo hitro in kvalitetno izpolnjena. Če želite svoje prihranke ekonomično hraniti, odprite devizni račun pri eni od bančnih poslovnih enot, ki daje naslednje obresti: — 4 % v devizah in 2 % v dinarjih na vloženo glavnico. — 6 % v devizah in 1 % v dinarjih za glavnico, vezano dlje od 13 mesecev, — 6 % v devizah in 1,5 % v dinarjih za glavnico, vezano več kot 24 mesecev. Vloge so tajne in nedotakljive, zanje jamči Federacija. Devizni račun lahko odpro jugoslovanski izseljenci ne glede na to, kakšno državljanstvo imajo. Na podlagi svojih deviznih prihrankov, lahko dobite dinarske kredite za nakup stanovanj pod ugodnimi pogoji. Z denarjem vašega deviznega računa lahko plačujete v Jugoslaviji in inozemstvu tako, da obvestite banko o vaših željah ali da pridete osebno. JUGOBANKA Če imate redne obveznosti za plačevanje (vračanje posojila, zavarovanje, alimentacije itd.) izvolite dati nalog Jugobanki in ona bo za vas opravila izplačila z vašega deviznega računa redno v danih rokih. Za vse potrebne informacije se obrnite na eno od poslovnih enot Jugobanke ali na njena predstavništva v tujini. Centrala je v Beogradu, Ul. 7. Jula br. 19 do 21. Podružnica v Beogradu, Maršala Tita 11. Podružnica v Zagrebu, Jurišičeva 22. Podružnice so v Ljubljani, Titova cesta 32, kakor tudi v Sarajevu, v Skopju, v Novem Sadu, na Reki, v Splitu, v Titogradu in Kosovski Mitroviči. Yugoslav Bank for Foreign Trade, Representative Office, 500 Fifth Avenue, Room No 2123, New York. N. Y. 10036, Phone BRYANT 9-4251-2, Mr. Petar Ilic. Mr. Branko Dragovič, 19, Rue de la Tremoille, Paris 8-e Phone 256-11-19. Yugoslav bank for Foreign Trade, Representative Office, 4th Fol., Winchester House, 77 London Wall, London E. C. 2 Phone 01 588-7860, Mr. R. Ačimovič. Zastupitelstvi Jugobanky, Havanska 8/III, Praha 7 Phone 376-618 Mr. D. Cetkovic. Mr. Ismet Kukič, Trade Promption Office, Embassy of Yugoslavia Tripoli, Libya, Phone 39-556. M. Andrejevič Dragoslav, Via Fatebenefratelli 15/IV, Milano. Phone 66-66-95. Naslov predstavništva Jugobanke v Moskvi: B. Ordinka 72, Moscow. Phone 56-491. Yugoslav Bank for Foreign Trade, Representative Office, 28 Mahmoud Bassyouni Street, (Antikhana) 8th floor, Cairo. Phone 56-491. Jugoslawische Bank für Aussenhandel, Vertretung für DDR Oberhall Strasse 6-7, Berlin. Phone 222-761 - 200-571. Devizni računi in njegovo vodenje sta brez stroškov. Izkoristite bančne usluge, ki vam jih nudi Jugoslovanska banka za zunanjo trgovino s svojimi poslovnimi enotami v Jugoslaviji in inozemstvu TURISTIČNO TRANSPORTNI BIRO ZDRUŽENO ŽELEZNIŠKO TRANSPORTNO PODJETJE LJUBLJANA s poslovalnicami v Ljubljani, Mariboru, Celju, Pulju in Postojni — posreduje vse informacije o železniškem transportnem prometu, — prireja skupinske izlete po Jugoslaviji in v inozemstvo, — organizira posebne vožnje z motornimi vlaki, posebnimi vlaki in s posebnimi vagoni, — prodaja železniške vozne karte, spalnike in ležalnike na domačih in tujih progah, — rezervira sedeže in oddelke v vlakih, — priskrbi potne liste in vizume ter menja tujo valuto, — nudi vse ostale turistične storitve. FERŠPED, specializirana železniška špedicija — posreduje vse informacije za prevoze blaga, — organizira vse špediterske storitve pri blagovnih prevozih. POSEBEJ VAM PRIPOROČAMO: — naše poslovne vlake, ki vam zagotavljajo zelo hiter in udoben prevoz na relacijah Ljubljana—Beograd, Pula—Zagreb, Maribor—Rijeka, Ljubljana—Split. Ti vlaki imajo pri vožnji prednost pred vsemi drugimi; — avtovlake, ki povezujejo severno Evropo z Ljubljano, v notranjem prometu pa še Ljubljano s Splitom, Beogradom in Plo-čami. Potovanje z avtovlaki je udobno in hitro, na cilj pa boste prišli brez truda in spočiti. Pri obisku svoje domovine prepustite skrb za organizacijo prevoznih, turističnih in špe-diterskih storitev našim za to specializiranim organizacijam.