OCtêfSia ST. 5iivt)en)e in svet Stev. i9t. Hjuhtfana é. aprita 1Ç3C. £et© 4. Pomladansko jutro na Danskem !Anthony Waine Problem določitve spola Kako je to, da se ob gotovem časa rodi več deklic kakor dečkov? Kako je na primer to, da se ob mrzlem vremenu rodi pri nekaterih živalih več samic kakor samcev? In kako je dalje to, da je priroda ustvarila zakon, po katerem je rojstvo samcev v neki zvezi s počasnejšo, rojstvo samic pa s pospešeno razvojno stopnjo? Znanstveniki že dolgo iščejo temeljne zakone, po katerih bi bilo moči v jiaprej določiti spol novorojenca. Izčrpno so študirali posamezne razvojne oblike nekaterih živali, hoteč si tako pridobiti natančne podatke, ki bi se dali splošno uporabiti. Nadejajo se celo, da bi mogli te nove življenske zakone uporabiti tudi za človeka. Priličen napredek na polju proučevanja spola bi utegnilo biti odkritje dr. Arthurja M. Bante iz longislandske-ga laboratorija v New Yorku. Dr. Banta je odkril pomembna dejstva pri svojih poskusih s povodno bolho. To drobceno bitje prav za prav sploh ni bolha, ampak neznatna živalca, ki je obilno zastopana v vseh ribnikih in rnlakužah na svetu. Bolho jo imenujejo zato, ker se pri plavanju sunkoma giblje. Ta živalca je za ribe velike važnosti; pomembna pa je tudi za nas. ker nam pomaga pri raziskavanju skrivnosti po-dedovanja in določitve spolov pri novorojencih. Posebno zanimivo je pri povodni bolhi to, da samica lahko rodi tako s pomočjo samca kakor tudi brez njega. Ta pojav je v znanosti znan pod -imenom parthenogeneze ali deviške ro-ditve; opažali so ga že tudi pri nekaterih črvih, dalje v življenju rastlin in pri mravljah, čebelah in osah. Pri opazovanju teh povodnih bolh je dr. Banta dognal nekaj zelo zanimivega. Odkril je namreč, da so vsa jajčeca, ki niso bila oplojena, v začetku pomladi rodila samice. V pozni pomladi in v začetku poletja jame voda v močvirjih in rib-njakih upadati; mlakuže postanejo pre-gosto poseljene, hrane jame nedostajati in — pojavljati se začno samci. V tistem času se zgodi še nekaj drugega, takisto zelo nenavadnega. Sa- = rešen? mica jame proizvajati nič več mnogoštevilna jajčeca kakor prej, nego znatno manj. a ta jajčeca so oplojena in znana pod imenom »zimsikih jajčec«. Nasproti poznejšemu mrzlemu vremenu so dozdevno bolj odporna; mati pogine, jajčeca pa se iz vale, toda iz njih pridejo same samice. Po sodbi dr. Bante je zelo verjetno, da je priroda razvila metodo, po kateri ostane rod povodnih bolh v mrzlih jesenskih in zimskih mesecih ohranjen pri življenju in se jame v začetku pomladi izredno naglo množiti, ko se zbudi življenje v močvirjih in ribnikih ter napoči ostra borba za ohranitev plemena. Dr. Banta je opazoval iin proučeval 867 v laboratoriju vzraslih generacij, ki so izšle iz ene same povodne bolhe. Ker so vse te drobcene živalce izvirale iz ene same matere in ker so prišle na svet v razmerah, v kakršnih se sicer rode samice, so bile same dvojčke in so v vsem nalikovale svoji materi — razen nekaterih izjem. In ravno izjeme te dolge razvojne čnte so zanimale dr. Banto, ker je baš pri izjemah pogosto moči odkriti nekatere točke, ki igrajo vlogo pri pretvorbi živalskih življen-skiih oblik. Tako je dr. Banta odkril od časa do časa povodno bolho, ki je sicer imela normalno, samo malce navzven upognjeno glavo. Tako živalco je na-zval povodno bolho »z izvotleno glavo«. Vzel je nekaj takih čudnoglavih bolh in jih sna rili; kaj kmalu je videl, da se je pri tem popolnoma uveljavil Mendelov zakon o podedovanju, ker so se značilne lastnosti roditeljev pojavile tudi pri potomcih. Ta izpremenitev bolhnega tipa je v znanosti poznana pod imenom »mutacije«. Druga mutacija, ki so jo odkrili dr. Banta in njegovi asistenti, se je izkazala še za mnogo važnejšo. Ugotovili so, da je spol odvisen od vremena. V perijodi toplega vremena se je izvalila samica, ki je povrgla zalego več samcev. Mladiči, ki so prišli na svet pri nizki temperaturi, so poginili; oni, ki so se razvili v toplem vremenu, so ostali pri življenju. To je dovedlo do domneve. da nemara potrebujejo vode višje temperature, kakor jo ima voda, v kateri živali navadno žive in ki ne preseza 70 stopinj Fahrenheita. Postavili so mater in hčere v temperaturo 80 stopinj, >ki jim je precej neugodna. Uspevale so. Nadaljnji poskusi so dokazali, da jim je najbolj prijalo v temperaturi med 77 in 86 stopinjami in da niso poginile, preden ni temperatura dosegla 110 stopinj. Rod roditeljev pa pogine že pri temperaturi 100 stopinj. To odkritje je posebno važno, ker nam nekoliko pomaga pri proučevanju izvora živalskega življenja, ki uspeva v neverjetno vroči vodi. Dr. Banta meni, da bi utegnilo biti mogoče, da se toplokrvne živali v pri,rodi niso razvile v dolgi aklimatizacijski periodi, kakor so mnogi mislili, nego na podlagi iznenada nastale izpremembe. Ce je živalca preživela visoko temperaturo, so potem utegnile nastati druge pomembne izpremembe v isti smeri, dokler se niso prihodnje generacije prilagodile in vživele v anormalno visoke temperature. Mnogi menijo, da je proces, ki povzroči te izpremembe, le slučajnosten, proces, pri katerem pride nemara na eno ugodno izpremembo stotine neugodnih. Taka bitja, ki prispevajo k temu, da se organizem bolje prilagodi njihovi okolici, ostanejo pri življenju in se množe; ona, ki se ne prilagode, so izgubljena, ker močnejša v svojem boju za obstanek ne dado, da bi se šibkejša razvila, in morajo poginiti. Vrhu tega domnevajo, da so se le na ta način, to je, s pretvorbami, razvile vse nove oblike življenja. Proučevali so tudi učinek sožitja mnogih živali v. skupnem razmeroma tesnem prostoru. Dr. Banta je vzel zarod mladih samic, ki so vse izvirale iz ene edine kepe jajec. Nato je dal v nekatere steklenice samo po eno samico, v druge steklenice pa je dal po deset samic. Opazil je, da je osamljena samica vrgla .samo ženske mladiče, dočim so v skupinah po deset so-živeče samice rodile i samce i samice. Cim bolj je skupine povečal, tem bolj je narasel odstotek samcev. Dalje je opazil, da so samice, ki so živele skupaj, kasneje rodile kakor one, ki so bile osamljene, in da je zvišanje produkcije samcev v prvi vrsti pripisati počasnejši produkciji mladičev. To je dovedlo do domneve, da bi proizvajanje samcev utegnilo biti v zvezi z zmanjšanjem metabofizma matere. Dc. Banta je šel po tej poti dalje in name-stu da bi redil matere v skupinah, je hotel dognati učinek nekaterih kemikalij in znižanja temperature, toda niti kemikalije niti znižanje temperature ni zmanjšalo pretvorljivosti (zmožnost za pretvarjanje spolov ali metabolizem). Rezultat je v obeh primerih ustregel pričakovanju: odstotek samcev se je zvišal. Ti in podobni poskusi, ki jih je večkrat ponovil, so dovedli do rezultata, ki se docela sklada s principom, da je produkcija samcev, to je rojencev moškega spola, v zvezi s počasnejšim razvojnim procesom, produkcija rojencev ženskega spola pa v zvezi z naglim razvojnim procesom. Čeprav bi navedeni eksperimenti utegnili roditi misel, da bi bilo moči vplivati na zoreči spol z izpremenitvijo vnanjih življenskih pogojev, je dr. Banta vendarle mnenja, da čaka znanstvenike še dolga pot, preden bodo smeli analogno sklepati tudi za više razvite živali in človeka. Svoja izvajanja sklepa dr. Banta takole: »Svarim pred tem, da bi ne ravno skromno odkritje glede določitve in pretvorbe spola pri povodnih bolhah kdo morda tako tolmačil, kakor da bi s tem bila že dosežena splošna rešitev problema določitve spola. Tega mi nikakor me trdimo; določitev spola pri više razvitih živalih in človeku je še zelo daleč.« |ИИ«ИШ|И1ИИИИ|ИИ|И||И11НИИ PREPROSTO IZDELOVANJE PAPIRJA Starotibetsko navodilo za pripravljanje papirja so našli v ožoltelem ruskem rokopisu, ki ga je donekod prevel prof. dr. Pa-pish s Cornellskega vseučilišča. Iz ma-nuskripta se da razbrati, da se naslanja na podatke mongolskega lame Tsordjija. Razpravlja sosebno o davnih šegah in verskih obredih Mongolov in Tibetanov. Tu pa tam se dotika papirne fabrikacije. Kakor je lama povedal ruskemu spisovatelju, »se v deželi Tunguziji — tako se v 17. stol. Tibet naziva po rusko — napravlja papir iz cunj. Te se zmeljejo, se zmešajo z vodo in potem razprostro v obliki tanke opeke. Pokrijejo se ne, marveč se devajo na solnčno vročino sušit. Od pripeke scvrknjene kose slednjič na široko razblinijo.« Po besedilu rokopisa smemo domnevati, da je bila umetnost papirne proizvodnje Tibetancem morebiti že nekaj stoletij poprej znana, nego je lama Tsordji pojasnil zadevo svojemu ruskemu prijatelju. Njih način nalikuje postopku, ki so ga upotrebljali Kitajci, izumitelji papirja. Brezžični prenos električne energije NajnovejSi Marconijev „čudež14 Marconi je izjavil zastopnikom tiska, da je njegov uspeh samo »mali predujem* na problemu var dkrfransmisije. Kakor so poročali dnevniki, je Mar-coniju 26. marca uspelo na daljavo 11.000 km prižgati električne luči na iradio raizisitavi v Sidneyu. Na svoji jahti »Elettri«. ki je bila ta čas zasidrana v genovskem pristanišču, je pritisnil na gumb in v tistem trenutku je razstavna palača v daljni Avstraliji zažarela v blesku 3000 električnih žarnic. Razsvetljavo je takrat sprožilo nad mestom krožeče letalo. Prižiganje luči z daljave se je pozneje še nekajkrat ponovilo in vselej s popolnim uspehom. Gotovo se bo tudi marsikdo še spomnil na brezžično krmarjene ladje in čolne; poskuisi, iki so že precej starega datuma (računani seveda po tehniškem koledarju). Lahko hi našteli še mn go takih zanimivih poskusov, pri katerih so električni valovi na daljavo sprožili ta ali oni pojav. Pri vseh gre seveda za brezžični prenos električne energije, ki ga Marconi pri Ta poskus slave ponekod kot vele-pomemben dogodek v zgodovini tehnike, ki naj bi imel nedogledne posledice. Govori se, da je s tem poskusom dokončno rešeno vprašanje prenašanja električne energije brez žic, brez daljnovodov in kablov na poljubno daljavo. Skratka, domišljija se je tako razbohotila okrog tega dogodka, da močno zastira njega pravo podobo in vrednost Kaj je prav za prav na celi stvari? Spomnimo se, da so že pred več ko letom dni na enak način, torej s pomočjo iradio valov vžgali slavnostno razsvetljavo Bele hiše v Washingtonu. svojem aparatu potemtakem ne poznamo šele od včeraj in najnovejši Marconijev poskus se od teh loči samo po rekordni oddaljenosti in po spretnem in učinkovitem aranžiranju. Problem brezžičnega prenašanja električne energije v takšni množini in obliki, kakor se uporablja za prenašanje elektrike iz velikih vodnih in kaloričnih električnih central v industrijska središča pa s tem še davno ni rešen, ker se s tako neekonomičnim prenosom, kakor ga zmore današnja radio tehnika, ne da mnogo doseči. Oddajna postaja na Marconijevi jahti, s katero je vklopil luči na sidneyski raestavî, Je îmela energijo 30 kilowa-tov, to je skoraj 40 konjskih sil. Od te energije se je preoblikoval dobršen del v električne valove, ki jih je antena iz-žarjala v smeri proti Avstraliji. Toda tamkaj so mogli od vse energije prestreči samo neznatno majhno množino, ki jo je bilo treba še le močno ojačiti, preden je mogla skLopiti električno stikalo. V Avstraliji so prestregli, kakor poročajo, komaj 30 - milijonski del one energije, ki jo je izžarjala postaja na jahti, vse drugo se je izgubilo. Zaradi tega je popolnoma napačno misliti, da je Marconi s svoje jahte v Genovi neposredno napajal žarnice v Sidneyu. Marconi je samo na daljavo sprožil električno stikalo in s tem priklopil žarnice na lokalno električno omrežje, ki jih je napajalo s svojim tokom. Ako bi hotel žarnice napajati direktno na tako daljavo, bi potreboval neprimerno močnejšo oddajno postajo. Recimo, da bi hotel po uporabljenem načinu prenesti v Avstralijo toliko energije, da bi od nje gorela žarnica, kakršne se uporabljajo v električnih žepnih svetiljkah. Taka žarnica porabi približno en wat električne energije. Marconiju pa je pri zadnjem poskusu uspelo prenesti v Avstralijo samo pičlo tisočinko wata. Za napajanje takšne žarnice bi tedaj potreboval vsaj tisočkrat jačjo oddajno postajo. Za okroglo 40.000 konjskih sil električne energije, to je približno tolliko, kolikor zmore falska elektrarna, bi morala izžarjati oddajna postaja, da bi v. Avstraliji brlelo za kresnico svetlobe. Ta primer menda dovolj jasno kaže, da tukaj o kakem prenašanju električne energije, kakor ga razumemo v praktičnem življenju, ne more biti govora. Kar se tiče tehniške plati poskusa, je treba omeniti, da se je Marconi tudi ob tej priliki posluževal kratkih valov, ki se s pomočjo primerno urejenih žičnih reflektorjev usmerijo proti namenjenemu kraju. Takšen reflektor zbere valove v ozek snop žarkov, ki pridejo na ta način do sprejemnega kraja z mnogo večjo jakostjo, kakor če bi jih antena enakomerno izžarjala na vse strani, tudi tjakaj, kjer jih ne potrebujemo. Uspešno pa se morejo usmerjati samo kratki valovi, čijih dolžina ne presega 100 metrov (Marconi je za svoj poskus izbral valovno dolžino 26.7 metrov); valovne dolžine, s kakršnimi delajo radiofonija in večina velikih transkonti-nentalnih telegrafskih postaj, v take namene ne prihajajo v poštev. Vrhu tega imajo kratki električni valovi še to dobro lastnost, da se ne širijo tikoma ob zemeljskem površju, marveč v višjih plasteh atmosfere, kjer se razširjajo popolnoma neovirano in se ne izgublja toliko energije kot pri tleh. Izven zemeljskega območja pa vzlic temu ne morejo uiti, zakaj visoko nad zemljo je plast atmosfere takih fizikalnih lastnosti, da se električni valovi, kakor svetloba od zrcala odbijejo z nje nazaj na zemljo. Med potjo se energija usmerjenih kratkih valov ne zmanjša dosti in ko bi bilo mogoče s primernimi Zbiralnimi antenami prestreči ves snop valov, ki jih je vrgla semkaj oddajna postaja, potem bi bil prenos energije v tem primeru vsekakor prav dober. Toda sprejemne antene, kakršne smo v stanu graditi ljudje, tega, žal, ne zmorejo In tako gre pretežna množina energije neizkoriščena mimo. Težko si je zamisliti, da bo na način, ki se ga sèdaj poslužuje raidio tehnika, kjer torej antene izžarjajo električno energijo v obliki valovanja, vobče kdaj mogoče doseči prenos takih množin elektrike, kakor se sedaj prenašajo po daljnovodih in kablih, in kar je še važnejše — tako ekonomično. Prej ko ne bo treba ubrati popolnoma drugačna pota. Nemara bo treba načeti problem tako, kakor sta pokazala Nikola Tesla ali pa Američan Thomson, ki sta v brezžičnem prenašanju elektrike dosegla že prav lepe uspehe, čeprav samo na manjše oddaljenosti. Kateri izmed učenjakov, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, utegne biti na pravi poti, o tem se da seveda samo ugibati. Skoro gotovo pa je, da bo sedanji način obveljal samo v brezžični teflegrafiji, telefoniji, v prenašanju slik in gledanju na daljavo, kjer je vprašanje: kako ekonomično se energija prenaša, popolnoma nebistveno. Prav tako je verjetno, da se bodo s tako usmerjenimi električnimi valovi v bodoče krmarile vojne ladje, letala, torpedi, tanki: da se bodo z njimi na daljavo povzročale eksplozije in požari. Vojna tehnika se zdi vobče najbolj hvaležno polje za njih nadaljnjo uporabo. In v tem delokrogu, ne pa v pravem prenašanju električne energije je iskati glavno vrednost Mar-conijevega poskusa. —rtj (Glej todii članka: »Brezžični prenos eJeiktriičn« energije dn smrtmi žarki«, — Žis, knijiiea 6, str. 170 in »Ali bo človek иЈпјдИ smrt?*, — 2k% Misa sk. 4SI.) = Pšenica in riž = Pregled glavnih sadov naše zemlje (Po raznih virih napisal dr. Jože Rus) Razmer pod površjem svojih tal človek ne more spremeniti. On črpa rudno blago tam, kjer ga pač najde, pa ga porabi na mestu ali izvaža drugam, uvaža ga pa, če ga pogreša v domačih tleh. Kar se tiče pridelkov zemeljskega površja, pa razmere niso docela takšne. Človek jih lahko do izvestne mere spreminja. Ali pri tem priroda svojih zahtev vendar nikoli ne opusti. Da se iz tega izvirajoče neenakosti darski pomen dve vrsti žita, pšenica in riž. Rumena- pšenica je glavna skrb in hrana človeka bele, riževe barve, beli riž pa daje dela in jela predvsem pšeničnorumenemu človeštvu Vzhodne Azije. Svetovna letna pridelka teh dveh vrst žita sta si, značilno, enaka, vsak se ceni s 130 milijoni ton teže. Pšenica. — Pšenica, koruza, ječmen, oves, rž, ajda so porazdeljene vsaka v svojo pokrajino zmernotoplega C > 70 m Svetovni koledar psenične žetve zravnajo, posreduje mednarodna trgovina. Tu si hočemo ogledati prome-tovanje z glavnimi deželnimi pridelki sveta. Žitarice. — Žitarice so bistveni del človeške hrane.. Rabijo se povsod, njihovo število pa je največje v zmer-notoplem pasu zemlje. Tu ima vsaka vrsta tal in vsaka po podnebju različna pokrajina svojo vrsto žita, ki jo človek goji bolj kakor ostale. Manj raznoličnosti v žitnih vrstah je opažati v vročem ali tropskem pasu. V obeh pasovih pa imata daleč največji gospo- pasu. Njihova porazdeljenost se ravna pač po tem, kakršna je priroda tal pa toplota in stopnja vlage v zemlji in ozračju. Edina pšenica je razširjena prav povsod in je zaradi niže omenjenega neenakovesja v svoji proizvodnji in potrošnji danes eden najvažnejših predmetov mednarodnega trgovinskega prometa v Evropi, Ameriki in Avstraliji. Pšenične vrste. — Razlikovati je treba najprej zimsko in pomladansko pa mehko in trdo pšenico, potem Pa tudi še vrste, ki so mešanica gor- njîh Štirih. Prvi dve vrsti sta odvisni od gojitve in podnebja. Ozimina, ki se seje v jeseni, je pridelek krajev mehkega in vlažnega podnebja; če jo pokrije snežna plast, lahko pretrpi tudi velik mraz. Jara pšenica se more razvijati samo med marcem in septembrom. Ona zahteva s početka deževje, potem pa suho in vroče poletje. Zaradi teh njenih pogojev je mogoče pšenico gojiti v deželah, kjer bi se človeku zaradi hudih ziim zdelo to izključeno. Pri drugem razredu, to je pri mehki in trdi pšenici, pride v poštev kakovost tal, a tudi podnebne razmere niso docela izvzete. Mehka pšenica, ki uspeva v zelo vlažnih krajih, daje predvsem krušno moko., trda pšenica, pridelek suhih tal, se porablja čedalje bolj za izdelovanje testenin. Njena gojitev. — Pšenična rastlina ima mnogo odpornosti. Vendar če hočemo, da bo dobro plenjala in povrnila vloženi denar in obilni trud, je treba imeti izvestne pogoje vedno pred očmi. Pšenica rabi suho in vroče poletje, sicer zrnje rado splesni na steblu. Dalje so ji potrebna tla, ki imajo dosti apnenca in fosforjeve kisline. Njivo je treba mnogo gnojiti, ker rastlina izrabi hitro najboljša tla. Končno pa je potrebno neprestano delo in spet delo: njivo moraš preorati globoko, in sicer spomladi in v jeseni, pa jo naglo požeti, žetev omiatiti in spraviti pridelek v kaščo, za kar ti je potrebna aH številna družina ali pa dobri, a silno dragi stroji. Ker je pšenica razširjena daleč preko vse zemeljske krogle in uspeva v obeh polutah, zato ne mine noben mesec v letu, da se ne bi kue želo žito. Saj veuno, da ima južna polovica zemeljske krogle poletje, kadar je v naši severni poluiti zima in obratno, k temu pa pridejo še razlike v višinski legi. Dežele ž i t m i o e in i zi v oi z n i c e. — Vse dežele zmernotoplega pasu so več ali manj proizvodniki žita. Razlikovati pa je treba pri tem na eni strani dežele, katerih žitni pridelek je manjši kakor ga je treba za njih prehrano, do-čim so na drugi strani dežele, ki lahko s svojimi bogatimi žetvami krijejo primanjkljaje prvih. Tu dajemo pregled žitnega gospodarstva za 19 najnaprednejših pridelovalcev pšenice. DrSSava Proizvodnja (v tonah) U. S. A. Kanada Argentina Avstralija Indija Rusija Francija Italija Nemčija Romunija Jugoslavija Anglija Švedska Češkoslovaška Avstrija Belgija Švica Gr§ka Holandska 230,600.000 97,770.000 56,190.000 35,710.000 92,100.000 81,375.000 76,445.000 51,495.000 26,000.000 23,000.000 16,000.000 16,000.000 10,000.000 9,000.000 8,000.000 3,000.000 800.000 3,000.000 100.000 Potrošnja 187,775.000 41,950.000 22,160.000 17,350.000 88,875.000 80,800.000 86,540.000 77,675.000 37,000.000 22,000.000 14,500.000 66,000.000 12,000.000 12,000.000 10,000.000 14,000.000 5,000.000 6,000.000 700.000 Dežele okoli Sredozemskega morja, ki so bile nekdaj žiitnice tedanjega sveta, so danes daleč od tega, da bi zadostile svoji potrošnji pšenice; edina Severna Afrika je toliko' srečna, da more izvažati žito v Francijo, Anglija, Holandiska, Danska in Nemčija so vkljulb bogatim žetvam, Francija in Belgija vkliiub rodlnosti njunih tal, a Italija vkljufb silnemu prizadevanju vlade vendar dežele, ki potrebujejo pšenice več, kakor je pridelajo. Tudi sila rodovitna Kitajska, ki pa je naseljena posebno gosto in se hrani od rastlinstva, ne more več pridelati zadostnih množin pšenice. Za osem držav Srednje Evrope, med katere spada tudi naša Jugoslavija, dajemo tu o pšenici povprečje za 1. 1924—26: Nemčija Poljska Romunija Češkoslovaška Jugoslavija Madžarska Avstrija Bolgarija Pridelek (ton) Potrošnja 30.534 47.490 16.673 13.809 30.177 23.775 9.708 12.331 19;438 13.158 18.833 11.872 2.755 5.804 11.176 6.184 Skupaj 139.259 139.422 Primerjanje teh številk nam kaže, kako tesno so povezane te države med seboj v gospodarskem oziru. Štiri juž-novzhodne države nastopajo kot poljedelske. Poljska pridela žita, kolikor ga rabi zase. Češkoslovaška je na tem, da postane izrazita industrijska dežela. Nemčija in Avstrija pa sta glede žitaric navezani na uvoz. Leta i927., ko je bila letina najslabša, smo iz Jugoslavije izvozili pšenice v vrednosti 195,5 m®. D4n, lansko leto pa za 1229,9 milijona Din. Sibirske planjave branijo sevetrtno Rusiio, dočim spravlja južna Rusija v normalnih časih svoj žitni presežek v Zahodno Evropo. Nižina severne Indije lahko žanje kar po dvakrat na leto in pošlje v Evropo svoj pomladanski pridelek prav v ča$u, ko je ta zaloge domače pšenice že izčrpala. Zedimjerie države Severne Amerike so po množinah žitnega pridelka poleg Kitajske prva dežela, njen pridelek pšenice za 1. 1928. se računa na 22% pšenice vsega sveta. Ali po izvozu je redko naseljena Kanada nasproti njej močnejša, vkljuib temu, da pridela manj pšenice kakor USA. Argentina in Avstralija pridelata skupaj toliko pšenice kakor Indija, izvažata pa je petkrat več, saj jima je število domačih jedcev nasproti Indiji dvajsetkrat manjše. Vse te dežele spravijo presežke svojih žetev v denar v stari Evropi, ki je pregosto naseljena in vkljub marljivi domači proizvodnji ni zmožna, da prehrani vse delavce svoje industrije in prebivalce svojih številnih velikih mest. Kakozviš a Užitni pridelek. — V zadnjih 50 letih se je pridelek pšenice več ko podvojil, zrastel je od 50 na 130 milijonov ton. Ker pa število prebivalstva venomer narašča, je povpraševanje po pšenici tudi vedno večje. Iz tega raste čedalje bolj pereča potreba, da se zasejane ploskve zemeljskega površja povečajo in množine njihovega priroda na enem hektarju kolikor mogoče zviša. V krajih, ki doslej niso poznali drugega žita kakor rž, je mogoče uvesti pšenico s pomočjo raznih gnojil. Drugod, kjer so tla presuha, je mogoče priti do istega cilja s pogostim preoravanjem njiv pa z umetnim namakanjem. Ziitna produkcija se bo še dvignila, kadar bodo obdelane tudi plohe rodovitnih tal, ki so danes človeku preveč od rok; tu bodo, pač morale priti na pomoč poljske železnice. Seveda pridejo tu v poštev le dežele, ki imajo najugodnejše pogoje za to. Pri nas v Sloveniji pa je bilo z gospodarskega stališča skrajno potrebno, da se je setev žita v zadnjih sto letih skrčila v korist dobičkanosnejše živinoreje. Končno je potrebno, da vse dežele sveta, ki gojijo pšenico, opustijo ekstenzivno kmetovanje in se oprimejo intenzivnega obdelovanja zemlje. Napeti mo- rajo vse sile, pazffl pred vsem na kakovost semena, in izvabile bodo po deset stotov zrnja na enem hektarju svojih njiv, dočim danes marsikje na ploskvi 10 ha v potu svojega obraza ne pridelajo več kakor reven stot pšenice. V zasledovanju tega visokega cilja so mnoge države žrtvovale že velike vsote denarja, njihovi znanstveniki so se radi vdinjali v službo raziskavanja, a razumni poljedelci so v polnem minevanju vršili nasvetovane poizkuse. Da uspehi niso izostali, nam dokazujejo spodnji podatki, ki dajejo vsaki teth držav zasluženo spričevalo. Danska pridela na 1 ha 28.75 hI pšehice Belgija 24.— » Holandska 23.— » Vel. Britanija 22.— » Švica 21.— » Nemčija 20.— » Švedska 19.5 » Jugoslavija 15.— » Francija 13.5 » Italija in Kanada 10.5 » U. S. A. 9— » Argentin a 8.5 > Avstrija 8.4 » Indija 8 — R i ž. — Med žitaricami vročega ali tropskega pasu naše zemlje zahtevajo ' nekatere suho vročino. Semkaj spadajo razne vrste prosa v Sudanu in Srednji Aziji. Drugim vrstam je treba za uspevanje vlažne vročine, tako n. pr. koruzi in rižu. Najljubša domovina koruze je Srednja Amerika in južna Kitajska. Nobena izmed teh žitaric ne doseže po svoji važnosti in obilici pridelka ri-ža, ki je za rumeno pleme človeka to, kar je pšenica za belce. Da, še več: 1 hektar riževega polja prehrani in preživi povprečno družino šest do sedem oseb. dočim intenzivno obdelan hektar pšenične njive ne more preživeti več kakor polovico take družine. Riž daje, kakor že rečeno, žetev, ki je tolikšna kakor pridelek pšenice, to je okoli 130 milijonov ton na leto. Število dežel, ki ga pridelajo, pa je neprimerno manjše. Kot prva pride v poštev Indija, potem Indokina, sundski otoki, južna Kitajska in Japonska. Ali samo dve deželi pridelata riža v toliki meri, da jim ga preostane za prodaj. To sta Indija in posebno Indokina. Prvi za njima sta zelo gosto naseljeni deželi Japonska in Kitajska, ki ga pa sami mnogo potrošita; Japonska je mogla 1. 1927. izivesfl samo 5300 ton. Tudi Javi in CeÊlomu, ki sta se posvetila bolj gojitvi drugega tropskega rastlinstva, ga ne ostaja dosti, Filipinski otoki pa ga še premalo sadijo. Po drugi strani se je potrošnja riža razvila tudi po deželah, ki ga ali voibče nimajo ali pa prav v majhni meri. Tako ga Evropa rabi že toliko, da ga kupi vsako leto take množine kakor Kitajska in Japonska skupaj. Na nekaterih plitvih krajih južnih fcreh polotokov ga pridela tudi sama, tudi Amerika ni brez njega. Italija pridela riža ob reki Padu okoli 650.000 ton, naša Jngoslavt-ja pa v južni Srbiji vzhodno od Var-darja okoli 2500 ton na leto. Kako malo je to, nam kažejo tele številke: pridela 47,500.000 ton riS* » 40,000.000 » » » 10,000.000 » » Indija Kitajska Japonska Indokina Siam ostali svet 5,800.000 4,900.000 21,000.000 1. Delo na poplavljenem rižnem polju ob nastopu poletja. 2. presajanje na novo poplavljenem polju. 3. Kolo na pogon z nogami, ki dviga vodo na višjo teraso De. R Kotferer (Rogaška Sîaftnaj O nastanku zdravilnih = ===== mineralnih vrelcev Pri Študiju mmeraMi vrelcev je v prvi vrsti potrebno, da se ошгешо na topografične razmere bližnje im daljne okolice dortičnih vrelcev, prav tako na geologiijo, ki nam more pojasniti kakovost in način sestave posameznih skalnatih plasti, od kojih zavisi pač najbolj količina vode, kakor tudi njena fizikalna. im kemična lastnost. Alko govorimo o fizikalnih lastnostih vode in o geoloških tvorbah okolice, je s tem označena hi-drostatika vrelcev. Za nastanek mineralnih vrelcev nam služita dve teoriji. Prva je inf iltra-cijska, druiga je kondenzacij-s k a teorija. Po infiltracijski teoriji nastajajo vrelci na ta način, da se voda zbira v razpoklinah in votlinah kot iz-danja voda, ki je pronicala v globino" iz dežlja im snega. En del teh padavin zgine kot sopara v zrak, drugi del odteče po površju v potoke, tretji del pa se zgubi v zemljo in tvori tako zvano izdanjo vodo, ki napaja vrelce. Od celotnih padavin odpade na vodo k večjemu ena četrtina. Hočemo li dognati, da-Б ima voda od tega ali ornega vrelca svoj izvor v bližlini izito-ka ali pa v večji daljavi, nam pokaže najbolj količina vode, ki bo po močnem deževju v prvem primeru hitro naraščala. medtem ko v drugem primeru lahko pretečejo tedni in celo meseci, pireden zapazimo naraščanje vrelca po dežju. Po kondenzacîjskî teorip nastaja vrelSna voda v globokih votlinah, kjer vlada visoka temperatura. Zrak, ki more prodreti v globoke zemeljske votline, se tam zaradi velikanske vročine segreje in kot tak sili zopet na površino zemlje. Spotoma se zrak, nasičen s paro, zopet oblaja dn pušča vodo, ki se v zgornjih plasteh združi z izdanjo vodo. Vrelce s tako vodo imenuje prof. Suess plitvo aM v a d o z m o vodo. Poleg vadozne pozinaimo tudi juve-nilno vodo, kakor jo imenuje Suess. Ta voda ima svoj nastanek v tistih velikanskih zemeljskih globočinah, kjer je kamenje še v goreči, to je v vulkanski obliki. Tfe goreče in topeče se mase vsebujejo poileg raznih mmeralij, kî jîh najdemo tudi v lavi, še velikanske množine raztopljenih plinov in soli, ki jih tišči iin spaja med seboj mogočni pritisk nad njimi. Ako pa začne popuščati ta pritisk, tedaj razpada razbeljena raztopina v posamezne sestavine, čim bolj se približuje vrhovnim plastem zemlje. Takrat se izločajo plini, soli se razblinjajo in izkristalizirajo, tako da končno ne najdemo več niti soli niti plinov v prvotno mehki vulkanski masi. V obliki pare prikipi juvenilna voda z večjo ali manjšo brzino skozi razpo-kline proti površju zemlje, kjer se spreminja potom koindemzacije v vodo. čim večja je brzina juvenilne vode proti površju, tem višja je njena temperatura in obratno. Često je pritisk vročih plinov tako velik, da puhtijo ti iz zemlje v obliki vroče pare. ki zaradi svoje hitrosti nima dovolj časa, da bi se spremenila v vodo. Juvenilno vodo torej lahko spoznamo na njeni temperaturi, ki je odvisna od brziime toka navzigor in od globočine kraja kondenzaoije. Zaradi tega je popolnoma neodvisna od letne zračne temperature, ki vlada na površju zemlje. Lahko pa se zgodi, da se juvenilna voda na svojem potu skozi zemeljske razpokline spoji v zgornjih zemeljskih plasteh z vadozno vodo, kar je posebno tam mogoče, kjer je tok juvenilne vode pod manjšim pritiskom rn zaradi tega bolj počasen. Pri navadnih in posebno pri mineralnih vrelcih nas zanimajo hidrosta-tične razmere v skalnatih plasteh. Geologi poznajo dvigajoče in padajoče vrelce. Ako stoji voda v več ali manj globoki zemlji na nepropustni plasti, dotok in pritisk vode pa je vedno večji, potem si bo poiskala voda svoj izhod na onem mestu, ki ima najmanj odporne sile. Na ta način nastajajo tako zvani arteški studenci. Mineralni vrelci niso vedno jnvenîl-ni, torej ne prihajajo vedno iz velikih globočin, ampak so lahko pronicajoči vrelci, ki imajo svoj izvor v izdani! vodi Ta stoji vedno na nepropustni pla- sfl, nad seboï pa îma pîasft oziroma gore, ki so votlikave in napolnjene z zrakom. Navadno so vrelci iz izdanje vode padajoči vrelci, ako niso slučajno juvenilni. Njih voda se pomika navzdol, to je od vrhov plasti proti iztoku vrelca. Cesto pa se zgodi, da teče voda v skalovju po votli razpoklini navzdol, dokler ne trči na nepropustno plast, ki ii ovira pot navzdol. Tako si najde pot navzgor do prihodnje votlikave plasti, kjer se prikaže na svetlo. Te vrste vrelcev imenujemo potem dvigajoče ali vzpenjajoče se vrelce. Močnejši je pritok vode iz zemlje pri onih vrelcih, ki vsebujejo pline. Ti se v fizikalnem pogledu precej razlikujejo od onih brez plinov, kajti poslednji si drže ravnotežje v svojih pritokih in odtokih po zakonu komunikajočih cevi, medtem ko so s plinom nasičeni vrelci specifično lažji in stopijo nad običajni nivo bližnjih vodnih žil. V glavnem pridejo v poštev tri vrste plinov in ti so: 1) vodna para, 2) ogljikova kislina in 3) ogljikov vodik. Paro vsebujejo le tisti vrelci, ki imajo svoj pravir v vroči globočini zemlje. Njih voda je navadno juvenilna, lahko pa je tudi izdanja, ki je pronikla po padajočih razpoklinah do take globo-čine, da se je mogla zaradi visoke temperature spremeniti v paro. Potemtakem je ta para vendar lahko vadoz-nega porekla. Ima li slučajno vroč vrelec nad seboj ozike razipokline. potem ga žene jak pritisk s tem večjo silo na površje; takšni so n. pr. vrelci v Karlovih Varih. Pritok mineralnih vfelcev pospešuje navadno ogljikova kislina, ki jih spremlja. Zaradi svoje elasticitete se premika plin včasi hitreje, včasi počasneje, zaradi česar nastajajo tako zvana presihanja, ki jih opazujemo pri vseh plinastih vrelcih in ki izvirajo sunkoma iz zemlje. Ogljikov vodik najdemo le redkokdaj kot pomagača vehementnega izvirka. Pojavlja se najbolj v krajih nafte. Pri vseh mineralnih vrelcih, ki nam dajejo zdravilno vodo in ki so po svoji sestavini tako precizno in tako srečno sestavljeni glede njihovega lekovitega učinka pri raznih boleznih, da bi jih ne mogel noben kemik sveta posnemati, se nam stavi vprašanje, odkod vendar te množine mineralnih plinov, ki sestavljajo mineralne vrelce, ko jih ven- dar nikdar ne zmanjka, akoprav izvirajo nekateri skozi sto in stoletja na istem mestu, v isti obliki in z isto zdravilno silo? Odgovor na to vprašanje damo lahko le tedaj, ako smo natančno proučili geološke prilike okolice vrelcev, kakor tudi globoke plasti zemlje dotičnega okoliša in na koncu tudi sestavino vode same. Ni ravno potreba, da bi morala voda, ki je jako nasičena s solnimi sestavinami, imeti svoj izvor v velikanskih globočinah kot juvenilna voda. Nasprotno se često dogaja, da voda vsrka vase posamezne tvarine spotoma. ko pronica skozi razpokline površnih zemeljskih plasti. Taki vrelci navadno niso stanovitni. Tudi bi sčasoma vendar morala zmanjkati zaloga mineralnih tvarin, ki jih voda dan za dnevom izpira in jemlje s seboj. Pri stanovitnih in ne pretvarjajočih se vrelcih se tvori mineralizacija potemtakem že v večjih globočinah, akoravno ne baš v juvenilni sferi, zaradi česar ne morejo očitno vplivati na donos vode razne vremenske spremembe, kakor dalje trajajoči nalivi ali pa dolgotrajna suša. Predvsem je zanimiv izvor oziroma nastanek onih sestavin, ki jih najdemo najpogosteje v alkalično-salinskih-ze-meljskih vrelcih. Ti so kloridi, sulfati, karbonati, železo, kremi kova kislina in končno ogljikova kislina. Kloridi nastajajo po večini v ogromnih zalogah kamenite soli, ki jih najdemo v različnih formacijah zemeljske skorje. Pri sulfatih razločujemo dve vrsti, namreč lahko topljive in težko topljive sulfate. Prvi so natrijevi in magnezijevi sulfati, drugi kalcijevi sulfati (mavec). Sulfatni vrelci so po svoji koncentraciji prav tako odvisni od množine pronicajoče vode. Čim večja je poslednja, tem manjše so množine sulfatov. Kalcijeve karbonate najdemo povsod v apnenastih gorovjih. Topijo se težko v navadni vodi; ako pa pridejo v stik z ogljikovo kislino, postanejo lažje topljivi. Ker pa vsebuje vsaka vrelčna voda nekaj ogljikove kisline, so vsi vrelci, ki izvirajo v apnenastem skalovju, nasičeni s karbonati, kar daje vodi tako zvano trdoto. V dolomitskih apnencih najdemo poleg kalcijevih karbonatov tudi magnezijeve karbonate, ki se pridružujejo vrelčnim vodam. Železo se najde sfcoro r vsefi apnenastîh in glinastih sedimentoih plasteh, pa tudi v ro-govači in končno v eruptivnem kamenju. K remi ko va kislina, ki je v prakaimenju v obliki silikatov, je v hladni vodi le malo topljiva, pač pa v vroči alkalični vodi. Zato najdemo često "tik ob izvoru vrelcev krasne tvorbe v olblliki teras, kaskad itd., posebno v vulkanskih vrelcih na Islandu in v Severni Ameriki. Izmed plinastih sestavin, ki jih vodijo razni vrelci s seboj, nas najbolj zanimajo ogljikovakislina, žveplo v vodik in radioaktivna e m a n a c i j a. Tudi ti plini imajo svojo odvisnost od geoloških formacij. Ogljikova kislina je glede svojega pravega izvora prav tako lahko juvenilna kakor vadozna. V splošnem pa lahko trdimo, da so skoro vse slatine s svojo ogromno množino ogljikove kisline vulkanskega porekla. Lahko pa se tvori ogljikova kislina tudi iz zraka ali pa iz kemičnega pretvarjanja zgornjih zemeljskih plasti. Tako va- dozno ogljikovo kislino najdemo Šesto v vodi, ki prihaja iz glinastega ali ilovnatega laporja, ki vsebuje železne tva-rine. Pronicajoča voda prinaša s seboj zračni kisik, ki oksidira sulfide do proste žveplene kisline, katera izloča iz lapornih karbonatov ogljikovo kislino. Kakor hitro pa je enkrat končana ta oksidacija in to zaradi dolgotrajnega izpiranja dotičnih plasti po tekoči, pronicajoči vodi, preneha seveda tudi ogljikova kislina. Zato bi taki vrelci z ogljikovo kislino morali v doglednem času prenehati kot slatinske vode in bi ostali trajni le oni, kojih ogljikova kislina je juvenilnega izvora. Glede žv ep lenega vodika je potrebno vedeti, da je sigurno vulkanskega izvora, ako ga vsebuje voda v velikih množinah. Prav tako je z radioaktivno emanacijo. Navadno jo najdemo v večjih množinah le v onih vrelcih, ki prihajajo iz velike globine, akoravno nam prepereli granit in porfir često daje tudi radioaktivno emanacijo. . Dr. Karel Beut Analiza samega sebe ===== pri Prvo, kar moraš storiti, če hočeš v življenju kaj doseči, je to, da temeljito spoznaš svoje sposobnosti in nadarjenost, a prav tako tudi svoje slabe plati. Ljudje morajo iskreno in odkrito spoznati same sebe. In nihče izmed nas ne sme biti nasproti lastnim napakam priza-nesljivejši kakor pri napakah svojega bližnjega, zakaj drugače je sleherna analiza samega sebe brez haska. Čimprej si izberi podlago za delo, ki ti prija; izberi si delo, ki misliš, da boš z njim dosegel uspehe. Ko si si ga izbral, se začni takoj učiti vsega, kar ima vrednost za to delo. Začni z njegovo zgodovino. Doženi, katere okolnosti in razmere so ustvarile ta poklic ali posel, če je rodil kake osebnosti svetovnega slovesa, se potrudi, da se čim bolj seznaniš z metodami, po katerih so ravnali oni možje, študiraj najboljše knjige, ki razpravljajo o tvojem poklicnem delu, in bodi na tekočem o njega razvoju : zato čitaj strokovne časopise. Izberi poklica Važno je, da delaš z nekim navdušenjem. Mladenič utegne biti genij, a če mu nedostaja navdušenja, če je ravnodušen in se preda vetrovom, ne bo nikoli dosegel pol tistega, kar bi dosegel, če bi se dal gnati po električnem toku navdušenja. Navdušenje ali entuzijazem se upravičeno sme primerjati z električnim tokom. V tvornici ustvarja električni stroj čudeže, a če iztakneš električni tok, se stroj ustavi, človeški stroj — da rabimo to primero — potrebuje električnega toka navdušenja, ki ga žene. Vendar se nikoli ne daj premotiti po navdušenju, s tem da bi si ustvarjal zmožnosti za stvari, ki presezajo tvoje sposobnosti. Nikoli ni pametno sprejeti službo, ki zahteva sposobnosti, o katerih veš, da jih imaš. Kadarkoli vidiš, da si zagrešil napako, jo takoj priznaj! Ne čakaj, da ti drugi vsilijo to spoznanje. Če vidiš, da nisi sposoben za izbrani poklic, si ga preberi in se takoj seznani z novim, vse eno, če to zahteva denarnih žrtev od tebe in tvoje rodbine. Koliko mladih mož v življenju ne napreduje, ker vise na službi, čeprav vedo, da niso sposobni zanjo in da bi bilo edino prav, če bi jo takoj opustili. Toda pod nikakim pogojem ne izgubi po porazu poguma. Mož je po porazu dostikrat močnejši kakor je bil prej. Toda da boš znal zavzeti pravo stališče do poraza ali vobče nasproti težkočam, se moraš najprej podvreči strog! in nepopustljivi analizi samega sebe. Tudi ti ni treba biti žal, če izgubiš nekaj ur s tem, da razmišljaš o raznih možnostih, ki se utegnejo pojaviti pri vsakem tvojem početju. Kakor hitro si prišel do prepričanja, da si odkril pravo, ti mora biti »največja stvar na svetu«, da na tem vztrajaš. = V vzhodnem Turkestanu= Puščava Taklamakan* se širi v dolžino 1600 km in v širino 800 km in končuje v Tarimski kotlini, v srcu Azije. Med puščavo in gorovjem Ježi cela vrsta rodovitnih oaz, katerih najpomembnejše Kašgar, Jarkand, Kargalik, Dekle iz vzhodnega Turkestana (Lesorez slikar j a-grafika E. Justina po fotografiji pisca tega poročila W. Bossharda) * Gtej t zadtoii Številki članek » S kozi eapadm Tibet«. Guma, Khotan in Keria leže.na južnem robu. Aksu, Kuchar in Maralbashi pa m severnem robti, na vznožjn Tien-Shana. Današnji kraji so blizu gorovja, starejše naselbine pa globoko v puščavi Vse leže skoro na enaki zemljepisni širini, kar vsiljuje domnevo, da je tod skozi -vodila ena izmed velikih poti za svilo, ki so vezale Kitajsko z Zapadom. Ta stara mesta so bili najbližji kraji, Mrtvo topolovo deblo v puščavi kamor smo bili namenjeni. Zima se je bila medtem začela z vso ostrostjo. Potovanja tod skozi so mogoča samo med novembrom in marcem, zakaj samo v tem času je mogoče nositi s seboj vodo v obliki leda. Poleti pa je vročina 80 do 90 stopinj Celzija nekaj vsakdanjega. V puščavi Taklamakan moremo raz-Ekovati naslednje cone: 1. pas tamarisk, kjer so vse dune poraščene z nizkim grmičevjem tamarisk; 2. pas živih topolov, ki dobivajo hrano iz izdanje vode rek, ki pod peskom prodirajo daleč v puščavo in dovajajo poleti vodo reki Tarim na severnem robu; 3. ozemlje mrtvih topolovih šum, kjer razodeva sleherno deblo, da je podleglo v težkem boju z/ neizprosno prirodo. Ta proces je posledica klimatične spremembe, ki predstavlja enega najzanimivejših in hkrati najbolj nepojasnjenih problemov osrednje Azije; 4. najdelj proti severu pomaknjeno cono popolnoma golih dum, ki pa so navzlic svoji enoličnosti očarujoče. Puščava Taklamakan ne sestoji iz neplodnega peska, marveč iz zemlje, ki se razpušča in bi rabila samo dovolj moče, pa bi dajala najsijajnejše žetve, kakor so dokazale Steinove preiskave. Y pasu mrtvih topolovih gozdov sta našla Hedin in Stein številne razvaline, ki dokazujejo, da so reke nekoč segale najmanj v te kraje. Teh razvalin pa ni pričakovati v nadaljevanju današnjih izsušenih rečnih strug, marveč zaradi vzhodne oddvojitve proti severu obrnjenih korit v obračanju zemlje,.zapad-no od tukaj. V območju oaze Pialma so naleteli raziskovalci nepričakovano na tako zvane taete, t. j. velike ploskve, posejane z ilovnatimi črepinjami in o katerih izvoru si ni mogel najti zadovoljivega pojasnila niti tako avtoritativen mož kakor Stein. Na tem ozenrju se najdejo cesto ostanki starih naselbin. Najzanimivejša najdbe v Pialmi s* bili ostanki nekega budističnega sveti- Vzhodni Turk v bojni opremi šča. Tudi v Ravaku so naš. sličen tempelj ogromne razsežnosti, le da je bi: tukaj že večinorrn zakr t s peskom. Plastike razvaline Dandan Oilik, ki jo je bil odkril Sven Hedin. kakor tudi slikarije so grško-budističiiega tioa. sijajen dokaz za to, kako daleč na vzhod sta prodrla gtšKi vpliv ш grška umetnost in s kako virtuoznim znan;em sd neznani umetniki Vzhoda vdihnili življenje mrtvi snovi. V Khotanu se je začela doba ob-strukcije in pasivnega odpora s strani kitajskih oblasti, ker so se bile razši- rîle razne govorice o ekspedîcoi. Kljub temu neposrednemu odporu so bili od-nošaji s kitajskimi uradniki prav dobri in moje zdravniško delovanje s pomočjo popotne lekarne mi je prineslo Ostanki grško-budistične kulture (iz 5.-6. stol. p. Kr.) tolik sloves, da je stalo nepretrgoma štirideset do petdeset bolnikov pred mojimi vrati. Ker pa nista mogla moja spremljevalca v danih razmerah več delovati na znanstveni N podlagi, sta sklenila, da se umakneta na indsko ozemlje, sam pa sem se nameraval pred dobrim! 2000 leti pod kitajsko oblastjo. Vselej, ko je kitajsko cesarstvo izgubilo to pokrajino, jo je znalo zopet pridobiti. Presenetljivo pa je, da je dežela v tej dolgi dobi pripadala samo kakih 450 let Kitajski. Prebivalci kitajskega Turkestana so tako zvani vzhodni Turki, arijskega porekla, strogi muslimani, čijih žene morajo na ulici zastirati obličje. Zal pa se je celo v teh oddaljenih ozemljih že uveljavil evropski vpliv. Prej so ženske nosile na roko pletene in vezene obleke iz svile, zdaj pa hodijo okrog v cenenem potiskanem ruskem blagu. Prestolnica je Kašgar. ki šteje kakih 250.000 prebivalcev. Ob jasnih dneh svetijo v mesto s snegom pokriti vršaci gorovja Kun-lun. Živahno vrvenje prevladuje za sejmskih dni na trgu pred džamijo, kjer je pod štirioglatimi solnčniki naprodaj vsakovrstno blago, in sadje. , Ko je prišlo v deželo vroče poletje in se Kitajci še vedno nišo odločili o moji usodi, sem sklenil prebiti avgust v predgorah Pamirja, da bi tam opazoval življenje in vrvenje nomadizu-jočih Kirgizov, V največji vročini se Trg v Kašgarju vrniti v domovino z vsemi zbirkami skozi Rusijo. V Kašgarju se mi je nudila prilika, da sem spoznal guvernerja Mašavuja. zelo zanimivega azijskega vladarja, ki je energično iztrebil v območju svoje oblasti vse roparske tolpe. Kakor je razvidno iz starih izkopanih ilstin, № bil kitajski Turkestan že z glavno džamijo podajo s svojimi čredami na najvišje pašnike tik do robu ledenikov. Ko se približa jesen, se vrnejo v dolino in prežive zimo na robu ravnine. Notranjost kirgiških šotorov je zelo preprosta. Vzdolž sten so razvite odeje in kožuhi, ki služijo ponoči za ležišče. V sredini šotora je prostor za ogenj m v težkih bakrenih kotlih se kuha voda za čaj. O najvažnejših uspehih odprave bodi povedano samo to, da jo dr. Trinkler kartografiral približno kakih 4000 km® ozemlja, dalje je zabeležil celo vrsto važnih opazovanj o morfološkem sestavu tibetske visoke ravnine in o zadnji ledeni dobi. Dr. de Terra je kot prvi napravil popoln geološki profil skozi gorovje Kiin-hm. Dalje je položil temelje za zbirko okamenin, ki bo po vsem sodeč, kaj svojevrstna. Posrečilo se mu je tudi dokazati, da je bil dandanes skoro brezdrevesni Ladakh nekoč deležen tropske klime, o čemer priča okamenelo rastje. V začetku decembra so pogajanja z oblastmi dozorela toliko, da sem mogel odpotovati. Ostavil sem Kašgar, prestopil na tla globoko zasneženega Alaiskega gorovja in sem videl v An-didžanu, v rodovitni Ferganski dolini ruskega Turkestana, po dveh letih zopet prvič železnico. V udobnem spalnem vozu sem se peljal skozi Orenburg v Moskvo, odkoder sem se po treh tednih vrnil v Švico. Matija Hrast Prerokovanje Pred leti je hodila po Gorenjskem z umazano tolpo ciganov tudi stara ciganka, ki je ve deževala in pravila srečo mladim ljudem v ljuibezni in starim v loteriji. Bila je velike postave, suha v obraz, ki je bil ves nagubančen in črn od dima. Rdečo ruto je imela nemarno zavezano okoli glave, in izpod nje. so ji silili že sivi lasje. Bila je na glasu, da zna prerokovati in je že marsikomu uganila prihodnost. Tako so pravili o Tomažkovem Jurju, ki se je delal iz nje norca. Pijan in siten je silil vanjo, posmehoval se ji je, češ da bi sama sebi najprej uganila srečo, če bi jo vedela. Kar pove naj, kje so zakopani denarji, da jiih gre izkopat, pošteno jih bo delil z njo, in ji kupil pipo, polno žlindre. Ciganka je videla, da se iz nje norčuje, jezno ga je pogledala in mu zabrusila: »Mladim ljudem se pove sreča, ki se bodo ženili pred pustom. Tebe pa bo pust pokopal.« Veselo se je zasmejal in pozabil prerokovanje, ki pa se je čudno izpolnilo. Na ženitovanju bratovega sina so ga napadli mladi fantje, ki so stali na preži zunaj hiše. Eno je dobil z nožem, ki pa je zadostovala, da je legel in se za zmeraj poslovil od gostij in jeznih prerokinj. Od takrat so se kmetje izogibali ciganke, in tudi sreče si niso dali praviti od nje. Tisto nedeljo pred Bin-koštmi pa je bil semenj na Osojah, in mladi ljudje so bili veseli in razposajeni, in kakor nalašč je prišla mednje stara ciganka. "Ej, črna duša, povej, če me bo vzela Marjana iz Škocjana?« Ciganka je bila dobre volje, nekoliko se je že napila, in kmetje so ji postregli s pogačo in suhim mesom. »No, lepi fantje, dajte mi vsak en groš, pa vam povem dobro srečo; in vsak bo dobil tisto, katero mu bom uganila.« »Ha, ha, če mi poveš, da bo moja tista Ančka, ki črno gleda, drobno gre, pa bo tvoj groš, in še na ženitnino te povabim, kadar se izpolni tvoje prerokovanje.« »Meni nič ne pravi o dekletih, Jih imam že do grla dosti,« je zavpil Šti-bernikov Tone, ki je vozil smrekove hlode v papirnico. »Jaz bi imel rajši tako listnico kot so harmonike, in polno bankovcev. Za tiste mi povej, kje jih dobim, pa dobiš groš.« Tako so se fantje šalili s staro ciganko, ki se je opotekala med njimi in jih lovila za roke. »Meni povej naprej,« je ukazal Tone, »potem ti naštejem. Kakor bo padlo, ali dobiš groš, ali poleno. Ha, hal« Ciganka ga Je prijela za desnico. »Pa res ne vidim dekleta na roki. Obeta se ti pa dolgo potovanje. Ali nimaš strica v Ameriki? Tisti ti pošlje denar za vožnjo.« »Ti preklicana čarovnica, kako je uganila. Saj je res materin brat tam, ki me že dolgo vabi. Na tu je groš, pa nam moraš še zaplesati. Ti, Anžokov, zapiskaj na pero!« »Pusti jo, naj pove še meni,« se je o tajal Rožancev Nace, ki je bil velik, in neroden fant. Ciganka je zahtevala groš. »Daj ga naprej, drugače ne vem me lepega povedati.« Res ga je dobila in začela skrbno gledati fantu na roko. Čelo je nabrala v globoke gube in je mrmrala sama s seJx>j »Na, vidiš, da se ti ponuja sreča. Tale črta, ki se v sredi križa, nad njo pa je zareza, pomeni, da pojdeš na vojno. Pa se vrneš in takrat se boš bogato oženil, pa ne s tisto, na katero zdaj misliš.« »To ni nič, žal mi je, da sem ti plačal. Take prazne marnje, pa ti izpuli denar!« Fantje so se smejali in zdaj so se začele drenjati še dekleta. Rdeče in radovedne so silile v ciganko, odpirale pesti in kazale ciganki dlan. »Še meni, še meni,« so vpile vse-križem. Ciganka je bila zmeraj boljše volje in je napovedala dekletom toliko ženinov, kolikor so jih hotele. Ančki je povedala, da se bo omožila tisto leto, ki se začne z nedeljo, Zefki je prerokovala, da je njen ženin daleč na tujem iin da bo tako zal kakor noben njenih dozdanjih fantov. Ko je bila na vrsti Jeralova Franca, se je ciganka zamislila. »Dekle, tebi se pa nekaj čudnega obeta. Dvakrat se boš možila, in tvoj drugi mož bo general.« Strašno so se zasmejala dekleta, valjala so se po travi in vpila nad ciganko, da se ji meša, ker govori take neumnosti. Dolgo časa so potem dražile Franco, kdaj bo prišel ponjo general. Slednjič se je vse pozabilo. Nekaj se jih je pomožilo, druge so ostale samice, in nihče se rti več spominjal ciganke. In tudi Jeralova Franca se je omožila. Pa to je bilo še pred vojno, ki je pobrala toliko naših mož in fantov. Ko pa L je nehala krvava igra, se je začelo preseljevanje ljudstev. Na Rusovskem so se začeli punti, belega carja so umorili in namesto njega je prišel rdeči car. Pa so romali v pregnanstvo prijatelji belega carja, in je prišel med drugimi v Gorenjsko vas gori pod Grmado tudi general, ki je izgubil domovino tam ob Volgi. Bil je že v letih in nič več vojaškega ni bilo na njem. Seznanil se je z Jeralovo Franco, ki je bila vdova. Izgubila je moža v ruskih Tirolah, kakor so imenovali naši fantje snežene Karpate. Zdaj je že pet let omožena s starim generalom, kakor ji je napovedala ciganka. ITALIJANSKE KNJIŽNE NAGRADE Dozdaj so štiri: E. Audisio Mh obravnava v obzorniku »Г Européen«. 1) Bagetta, Podeljuje se vsakega 14. januarja v Mita-nu za knjig© iz prejšnjega leta. Zadnji trije odi kovanci so: Anaiolii-ti. ravnatelj smotre »Italia litteraria«, Giovanni Comiso. in Vmcemte Gardrelli, teoretik klasicizma. 2) F e r i a L î 11 e r a r i a. Prva dva odlKko-vanca se zoveta Mark) Grom« in Piero Gad/da. 3) T r i d e s e t i c a. Določa jo zbor knjterjev po nasvetu devetih kritikov, citat elje v in novinarjev za najboljši roman. Leta 1928. io ie odnesla ga. Rianca de Mai, za njo Martino Boniemipeffi. vodja novo-cenfistovske šele. alegoričen pripovednik modernega načina, kaikor Francozi« Morand Dur ta in ali Mac Orlan. 4) D e s e -ti ca. Ustanovila io 'e skupina, ki danes združuiie imena kot: Bontempelli, Civinini, d' Ambra, de Štefani. Marinetti. Marini. Milanclu. Pirandello. Varaldo. Viola. Prisoja se vsako leto spisu, ki razodeva najlepše vrfliine v naidbi snovi in pri-oovedo-vaniju. D e s e t i c a ima namen, oživiti romantično slovstveno zvrst. Razsodniki so se prvič sestali v preteklem noVemlbrn in počastili pet nei zdanili romanov. Med mladim«' nagrajenci ie tudi gospa Fausta C i al en te - Termi. ZASTOR V GLEDALIŠČU Po požaru v komični operi 1887 v Parizu je železno zagrinjalo postalo obvezno za vsa pozorišča na Francoskem. Kar pa se tiče platnene zavese, s katero se zastre oder po vsakem dejanju, so jo pričeli rabiti v XVIII. stoletju. Popred sta dve oponi skrivali spremembe v dekoraciji, spuščaje se nizdol ob vsaki strani kakor zavese ob oknih. Nekaj let jih uporabljajo vnovič po nekaterih glediščih. Pri starih narodih je zastiralo vstajalo iz dna in se zopet spuščalo nizdol. ^■fy: Kdo je Stalin in kaj hoče Na zeljo mnogih naših naročnikov prinašamo naslednji članek informativnega značaja. Komunistična stranka Sovjetske unije je ob koncu lanskega leta praznovala petdesetletnico moža, ki je sicer le glavni tajnik stranke, čigar diktatorska samo- volja pa je zakon za poldrug sto milijonov ljudi in čigar neomejeni oblasti se pokorava ena šestina vse zemeljske kopnine. Stotisoči slede vsakemu njegovemu povelju voljno in z navdušenjem, na drugi strani pa zopet nepregledne množice preklinjajo njega in njegovo početje. Življenjepis te silne osebnosti ruske revolucije je za Stalinovo zgodnjo mladost tako enostaven in banalen, kakor je lahko le življenjepis vsakega povpreč-neža. Josif Visarionovič Džugašvili se je rodil 21. decembra 1879 v mali gruzinski vasici Gori blizu Tiflisa. Njegov oče je imel v tem selu majhno čevljarsko obrt, s katero se je mukoma preživljal, in ki je bila določena za življensko pot tudi mlademu Josifu. Dečfk pa je že v osnovni šoli pokazal toliko darovitost, da mu je selski svečenik po dovršeni ljudski šoli izposloval prosto mesto v tifliškem semenišču. Današnji vlastodržec je bil na najlepšem potu, da postane svečenik pravoslavne cerkve. Tu pa je ognjeviti Gru-zinec prišel prvič v stike s tifliškimi delavci in se popolnoma posvetil revolucionarnemu delavskemu gibanju, kar ga je kmalu privelo v nasprotje z obstoječimi državnimi zakoni. Bil je obtožen sodelovanja pri pripravah za stavko tifliškega delavstva ter je pri tej priliki prvič pokazal svojo velikansko brezobzirnost in cinizem. Izdal je na policiji vse svoje tovariše iz semenišča, ki so bili zapleteni v to zadevo in so bili seveda ž njim vred izključeni iz šole ter obsojeni za svoje prevratno delovanje. Ko so nekateri vprašali mladega revolucionarja, da-li je res izdal svoje tovariše, jim je to hladno potrdil, češ da jih je s tem pridobil za revolucijo in jih rešil praznega življenja sel-ske duhovščine. Pri takem pojmovanju se ni čuditi, da se mladi agitator ni bal izvajati skrajne posledice iz svojih idej in da mu je bilo v dosego namena dobro vsako sredstvo. Stranka je potrebovala denarja in Džugašvili, znan bolj pod izmišljenim imenom Koko in Koba, si ni pomišljal sestaviti tolpo, ki je pod njegovim poveljstvom enostavno ropala pošte in banke, da je stranka lahko prišla do denarja. »Razlašče vanje« so imenovali to početje. Z devetnajstim letom je Džugašvili zaključil svoje študije in si je do tega časa usvojil znanje, kakršnega ima pri nas dober šestošolec. Pač pa se je temeljito poglobil v socialistične teorije in doktrine ter s tem postal eden izmed najbolj gorečih apostolov novega nauka. V tej dobi si je tudi privzel novo ime Stalin, pod katerim ga danes pozna ves svet. Njegovo življenje pred revolucijo je napolnjeno z večnimi zapori, pobegi in nemiri. Vedno znova je uhajal iz svojega sibirskega izgnanstva, nikoli pa ni bežal v inozemstvo, kar mu je v stranki pridobilo velik ugled. V inozemstvu se je mudil le za časa strankinih kongresov, kjer je med številnimi emigranti zastopal revolucionarno gibanje v domovini. Že pred prvo revolucijo je 1. 1903. pobegnil svojim stražnikom na potu v Vzhodno Sibirijo in je isto ponovil kasneje še dvakrat, četrtič se mu to ni več posrečilo in ostal je od 1. 1913. do začetka revolucije v izgnanstvu. V vrstah boljševiške hierarhije se Stalin ni mogel nikoli uveljaviti. Njegova ж» eQa Je bîla v stranki fn od ta jè lahko vodil politiko, postavljal na odločilna mesta sebi vdane ljudi in odstavljal neljube osebe. Od L 1922. je vsemogočni glavni tajnik stranke in pravi vodja politične pisarne, tedaj načelnik dveh instanc, ki jima je podrejeno vse javno in državno življenje v današnji Rusiji. Kot tak je tudi zlomil odpor levičarske opozicije Trockega, pri čemer je nenavadno spretno uporabil proti trem Židom, Zinovjevu, Kamenjevu in Trockemu, tri Ruse, Buharina, Kalinina in Rykova. Iz poznejših dogodkov pa je razvidno, da je vedno pripravljen streti v prah tudi svoje nedavne pomočnike, kakor sta morala to občutiti na lastni koži že Buharin in Rykov. Po Ljeninovi smrti je Stalin edina avtoriteta v sovjetski Rusiji. Prvemu se je vse pokoravalo in prisegalo nanj kot na nosilca ideje, slednjega pa se vse boji in diktatura enega človeka, slabo zakrinkana z diktaturo proletarijata, je zdaj edina sila v zamotanem labirintu novega ruskega državnega življenja, ki se razvija in mukoma poraja iz sovjetskega upravnega in komunističnega gospodarskega principa. V svoji politični oporoki je Ljenin svari! "boljaeviško stranko pred Stalinom in ga označil kot stalno nevarnost, ki jo je treba na vsak način preprečiti. Kakor stvari stoje danes, je Ljenin slutil, kam lahko dovede državo neugna-na rušilna sila Stalinova in njegova sposobnost, naprtiti odgovornost za neuspehe svojih akcij drugim činiteljem. V petletnem načrtu za zgradbo ruskega narodnega gospodarstva na novi komunistični in kolektivni podlagi je predvidena tudi popolna kolektivizacija kmetske produkcije. Kak delež je imel na sestavi tega načrta Stalin, je razvidno iz tega, da se ta načrt imenuje kratko »Stalinova peti-letka«. Nedavno so bili časopisi še polni tega naziva, danes pa govore ie še o načrtu, pokorno izpuščajoč ime Stalinovo, najbrž po naročilu glavnega tajnika stranke. Prvo leto — od oktobra 1928 do oktobra lanskega leta — je veljalo obnovi industrije, ki jo je revolucija in nji sledeča državljanska vojna spravila popolnoma na tla. Letošnjo zimo pa je prišla na vrsto kolektivizacija kmetskih posestev in z veličavo gesto so se moskovski mogočnjaki lotili izvrševanja načrta, iz- Stalinov načrt za gospodarsko preosnovo Rusije. Spredaj predsednik komi sije Kryzanovskij delanega pri zeleni mizi do najmanjših podrobnosti. Sovjetska vlada je javila z zmagoslavjem, da je do konca februarja kolektivizirala 110.000 kmetskih posestev s 50 milijoni ruskih kmetov. V začetku marca bi bile morale biti zbrane ogromne količine žita za posev kolekti-vizirane zemlje, industrija pa bi morala dobaviti potrebne traktorje in sejalke, ki bi naj omogočili strojno obdelovanje skupne orne zemlje. Vlada je z nepopisnim zanosom napovedala začetek pomladanske poševne kampanje, ves nje aparat se je vrgel na delo ter kolektivi-ziral ne samo žito, zemljo in vprežno živino, marveč tudi orodje, hiše, perutnino, drobnico, krave in svinje, po nekod celo pohištvo in obleko. Stranka je poslala na kmete na tisoče agitatorjev, ki često niso imeli niti pojma o kolektivizaciji, zato so napravili silno škodo v narodnem gospodarstvu. Ljudje so poklali in pojedli perutnino, svinje in krave, vprežna živina pa je trpela žejo in glad, ker ni imela več gospodarja, ki bi skrbel zanjo. Tehnično tako slabo pripravljeni veliki gospodarski prevrat je moral doživeti polom, šele tedaj je stranka izdala podrobna navodila za kolektivizacijo in je iz nje izvzela vse hiše, vrtove, perutnino, svinje in krave, češ da vse to ne spada pod kolektivno imetje. Ostalo pa ni samo pri tej škodi, marveč se je izkazalo, da imajo samo ukrajinski kolhozi (kolektivna gospodarstva) dovolj žita za posev, ostalim pa manjka skoro polovico potrebne količine. Dalje se je dognalo, da traktorji in drugi poljedelski stroji, kolikor jih je bilo naročenih iz inozemstva, ne zadostujejo za ogromno površino kolektivizirane zemlje. Vlada je morala zatrobiti na umik. Oglasil se je isti glavni tajnik Stalin in krepko udaril po bojnih brigadah, ki so vršile ono, kar je ukazala vlada, kar je ukazala stranka in kar je ukazal Stalin. »Dosedanji uspehi so jim zmešali glave,« je pisal v svojem glasilu »Pravdi«, »da so začeli siliti v kolhoze vse kmete, dasi je bilo določeno, da vstopijo vanje samo oni, ki so za kolektivno misel in ki svoj ozki osebni interes podrede veliki stavbi gospodarstva bodočnosti.« Natančno to fita hotela tudi Buharin in Rykov, pa ju j« Stalin kot opasna desničarska opozi-cionalea odstranil z vodstva državnih poslov. Stalin je to pot napravil gotovo veliko taktično pogreško, ko je udaril po stranki in pristaše tako zmešal, da ne vedo, pri čem da so. Stri je levičarsko opozicijo Trockega, ker je silila na ra