H
i i ifnfl©!
- -<r •
h l£	P:
■ m f^i f -
t V '
l ; ■ ; • ■
• !
SliTilaSšlanMiiBi
^mm-
v
v
■-T*r-<-,r - ' ; Ml-*
Noi, senzibilni albino fant iz filma Albin Noi (Noi albinoi, 2003, Dagur Kari), trpi za severnjaško obliko svetobolja in hrepeni po življenju onkraj zakotne vasice, obdane z večno tundro in snežno odejo. Sredi noči se v vaškem muzeju skupaj s svojo nesojeno »partnerico v zločinu« znajde pred interaktivno karto sveta:
»Poskusi pritisniti Islandijo.« »Ta možnost ne obstaja.« »Islandija ne obstaja.« »Poglej Islandijo. Zgleda kot pljunek.«
Vodilni navdih mnogih filmov z Islandije je dežela Ni-je, natančneje dežela gejzirjev in vulkanov. Tako kot albina z imenom Noi jezaznamovala številne filmske scenarije in otoške avtorske poetike. Kinematografija dežele z nekaj več kot 300.000 prebivalci je podobna presihajočemu jezeru: le redko priplava na površje svetovne filmske in geografske zemljevide, in še takrat je podobna - pljunku. Številne pregledne monografije o skandinavskih kinematografijah je ne omenjajo ali jo zaradi majhnosti izpustijo iz korpusa svetovnih kinematografij, čeprav se zdi, da je na slikoviti Islandiji najbolj samoumevno snemati prav filme!
Zametki filma na Islandiji, sicer z rahlim zamikom, sovpadajo s preostalimi filmskimi zgodovinami, ki jih poznamo na kontinentu: prve minute filma je leta 1904 posnel neznani avtor, v uradno filmsko zgodovino pa so zapisani triminutni posnetki dokumentarista Alfreda Linda, ki jih je posnel leta 1906. Istega leta, ko je bila Islandija še danska kolonija, pa so v Reykjaviku odprli prvo kinodvorano. Z relativno poznim institucionalnim razvojem filmske kulture na Islandiji, v zadnjem času obdobju kompleksa filmske manjvrednosti sledi zasuk v bolj globalne, posledično tudi univerzalne, razsežnosti filmskega jezika.
\¿ Lü
a
a
Globalna mikro kinematografija
Vatli, s katerimi je raziskava Unesca o številu posnetih filmov med letoma 1988 in 1999 v 102 državah merila velikost določene nacionalne kinematografije, so statistično navidezno neoporečni. Vendar Björn Nordfjörd, predavatelj filmskih študij na Univerzi Islandije, opozarja na različne definicije majhnosti določene nacionalne kinematografije: Islandija je sodeč po raziskavi s povprečno sedmimi igranimi filmi letno namreč prehitela države z neprimerljivo več prebivalci: Ukrajino s 46 milijoni, Alžirijo s 33 milijoni in Čile s 16 milijoni prebivalcev (Hjort, Petrie: 2007). Seznam lahko dopolnimo tudi z dvomilijonsko Slovenijo, ki je v celotnem obdobju 2001-2005 realizirala 25 celovečernih filmov. Je torej v pogojih globalne filmske produkcije in koprodukcije še smiselno govoriti o nacionalni kinematografiji in njeni velikosti, ko so veliki kapitalski vložki vedno bolj tran-snacionalni in premosorazmerni s številom letno posnetih filmov?
Vtem primeru Islandska kinematografija nakazuje izrazito globalno smer razvoja. Po nekaterih podatkih so dobički iz kulturne in kreativne Industrije - predvsem glasbene In sorodnih industrij - islandski državi prinesle primerljivo vsoto dobička, ki jih prejema iz tradicionalnih vej gospodarstva: ribolova in ribištva. Se pretežno agrarna družba je sredi prejšnjega stoletja doživela nagel gospodarski in družbeni razvoj, filmske adaptacije so kmalu prenehale slediti literarnim predlogam, starodavnim sagam ali njihovim sodobnim predelavam izpod peresa islandskega nobelovca Halldörja Laxnessa (Salka Valka, 1954, Arne Mattsson -švedska produkcija).
Prvi resnični preboj v tujini je uspel režiserju Fridriku Thoru Fridrikssonu, nekakšnemu očetu sodobnega islandskega avtorskega filma. S filmom Otroci narave (Born nättürunnar, 1991) je posnel zgodbo o paru, ki pobegne iz doma za ostarele In se napoti proti domu svoje mladosti in večnemu navdihu islandskih filmov - naravi. Film s poetičnim koncem In z nominacijo za tujejezičnega oskarja je nagovoril mednarodno občinstvo ter posegel po igral-
Kinematografija dežele z nekaj več kot 300.000 prebivalci je podobna presihajočemu jezeru: le redko priplava na površje svetovne filmske in geografske zemljevide, in še takrat je podobna - pljunku.
cih onkraj meja (v ključnih kadrih nastopi Bruno Ganz, v podobi angela iz Wender-sovega Neba nad Berlinom [Der Hlmmel über Berlin, 1987]). Frldriksson, ustanovitelj lastne produkcijske hiše The IcelandicFilm Corporation - nomen est omen! - z več kot desetimi Igranimi filmi in pogostim izčrpavanjem zmožnosti žanra »islandskega« filma, je zgradil svojevrstno avtorsko poetiko in mednarodni uspeh požel še s filmi Sokoli {Fálkar, 2002), Krasnija (Naesland, 2004) in najnovejšim, delno avtobiografskim filmom o materi z Alzheimerjevo boleznijo, Mamma Gógó (2010).
Reykjavik, kozmopolitska vas
Filmi z Islandije, ki so se izkazali za priljubljene v tujini, odsevajo predvsem neizprosno moč narave. Tej atmosferi se najbolje poda žanr drame, za katero niso potrebni niti ogromni studii niti draga produkcija. Izjeme, ki potrjujejo pravilo, so urbane ali situacijske komedije (Eleven men out [Strákarnlrokkar, 2005, Róbert I. Douglas], o gejevskem nogometnem moštvu) ali Reykjavik št. 7 01 (101 Reykjavik, 2000, Baltasar Kormákur). Kormákur je posnel filmski hit prejšnjega desetletja, znan je tudi kot igralec in avtor številnih filmskih uspešnic.
Zgodba filma Reykjavik št. 101 govori o Hlynurju, ciničnem in odtujenem tridese-teletniku, ki ne zapušča doma svoje mame
Po nekaterih podatkih so dobički iz kulturne in kreativne industrije - predvsem glasbene in sorodnih industrij - islandski državi prinesle primerljivo vsoto dobička, kijih prejema iz tradicionalnih vej gospodarstva: ribolova in ribištva.
in meja poštnega okraja 101 v središču mesta. Film je prirejena različica istoimenskega romana Hallgrimurja Helgasona, Izdanega leta 1996, ki je v tujini zaslovel prav po zaslugi filmske adaptacije. Z življenjem od danes na jutri, od zabav do afterpartyjev, spoznava Hlynur vse radosti preložene odgovornosti in življenja z mamo lezbijko in njeno partnerico, ki se jima rodi (njegov) otrok. Z željo po uspehu v tujini so like v romanu priredili; mamina ljubimka je postala učiteljica plesa iz Španije (igra jo Victoria Abril), za filmsko glasbo so angažirali Damona Albarna iz skupine Blur. Namen filma je bil dosežen: najbolj severna prestolnica je utrdila ugled strpnega mesta z občutji velemestnega dolgčasa, razvratnim nočnim življenjem in liberalno politiko do istospolnih zvez. FIlmi, namenjeni domačemu občinstvu in ne art kino produkciji, potemtakem obvisijo v lokalnem imaginariju: ene takih so kultne komedije iz devetdesetih režiserja Oskarja Jönassona; Södöma Reykjavik (1992) in Biseri in svinje (Perlur og svin, 1997).
Čeprav filme islandskih avtorjev prej kot na televizijskih sporedih ujamemo na programu preverjenih filmskih festivalov -triler Okužena kri (Myrin, 2006, Baltasar Kormäkur) je bil recimo veliki zmagovalec festivala Karlovy Vary leta 2007 - zelo redkim ali skoraj nobenemu ne uspe uvrstitev v redno kino distribucijo pri nas. A pravkar se je filmu z naslovom Dobro srce (The Good Heart, 2009) Dagurja Kärija uspelo uvrstiti na redni program Kinodvora. Z grenko-sladkimi zapleti in prepričljivo igralsko zasedbo je film ne več tako zelo
mladega režiserja v celoti posnet v angleščini in na oni strani luže, v New Yorku. Tretji celovečerec v Kopenhagnu šolanega filmskega režiserja ni prvi izdelek, posnet v tujini, njegov črnohumorni film Skritiadut (Voksne mennesker, 2005) je bil posnet v danščini, opažen in nagrajen je bil tudi pred leti na LIFFu. Z omenjenim izjemnim prvencem Albin No/je posnel čudovito dramo, ki je hkrati zavezana lokalnemu otoškemu svetobolju, a z univerzalnim sporočilom, s katerim je navduši! številne evropske in svetovne filmske festivale. Z zadnjim filmom Dobro srce z mednarodno igralsko zasedbo in newyorsko mizansceno se s podobno tematiko severnjaške eksistenčne drame poda na ameriška tla ter s tem preizkusi drugačno formulo: nekaj severnjaškega sentimenta preplete s simpatičnimi, a usodnimi naključji iz življenja v velemestu.
Reykjavik št. 101 in Dobro srce odražata vpetost islandske kinematografije na pohodu v svet. Z angažiranjem holivudskih in evropskih igralskih imen ter pihanjem na dušo angleško govorečemu gledalstvu se računica prepoznavnosti islandske filmske art produkcije na koncu izide. V primerjavi z obema filmoma predstavlja film Albin Noi svojevrsten prispevek, ki se ne udinja trendom v sodobnem globalnem islandskem filmu, temveč ustvarja lastne. Pri tem ne gre toliko za to, da lokalno zgodbo posreduje z globalno univerzalnim jezikom, temveč da v lokalnih, celo intimnih zgodbah, poišče univerzalno sporočilo.
Severna filmska kultura
V začetku sedemdesetih se je nekemu pisatelju iz Hrvaške zapisalo, da bi se piscem iz takratne Jugoslavije splačalo pisati v islandščini, saj da sta knjižna in bralna kultura na Islandiji na tako zavidljivo visoki ravni. Podobno bi lahko dejali za snemanje filmov v islandščini, vedoč, da se islandske kinematografije še vedno drži pridih ekso-tičnosti. Spremembe na tem področju je vnesla predvsem podpora Evropske skupnosti z MEDIA skladom, v delu namenjena državam z manjšinskim jezikom. Podobno finančno spodbudo je prinesel program Evropskega sveta Eurimages, s katerim so spodbujali koprodukcije med državami.
Skriti adut
Sporazum o koprodukciji s še nekaterimi državami (Kanado, Norveško, Veliko Britanijo in Francijo) predstavlja veliko finančno in organizacijsko spodbudo, največje k temu prispeval leta 2003 odprti Islandski filmski center, ki upravlja z Islandskim filmskim skladom, ustanovljenim s pomočjo ministrstva za kulturo. V maju zagnan portal Icelandic Cinema Online je zadnja pridobitev, ki omogoča dostop do filmov domače produkcije na spletu, kjer si za ceno ene kino vstopnice lahko ogledamo novo in staro filmsko produkcijo. Napredek islandskega filma je viden in zgledi vlečejo, še posebno, če pomislimo, da je Islandski filmski arhiv še v sedemdesetih letih gradivo hranil v mali sobici zasebnega stanovanja.
Dobro srce
Leto ustanovitve nekaterih filmskih institucij:
1978: Islandski filmski sklad 1978: Islandski filmski arhiv 1999: Islandska filmska in TV-akademija (IKSA)
2003: Islandski filmski center
2004: Reykjavik International Film Festival
(RIFF)
2011: Icelandic Cinema Online
Število posnetih celovečercev:
2006:5, 2007:4, 2008:8, 2009:6, 2010:9, 2011:3
Vir: Icelandic Film Centre