Korič:
Jezusova Lučka.
(Marija Lucija Chausset,  1920—1926.)
HHHHHH|HHH||H|        Lučka je bila stara šest
^^^^^^^^^^^^^^^^^H mesecev, ko je ležala v vo-^^^^^^VOj^^^H^^H zičku, lepo okrašenem s SB^H^tflpH^^^H cvetlicami, in lnetala cve-BJhkl                l&^^H    ^ce  Jezusu  v  moiištranci.
^^HHfe         >    -^^^H    Kmalu potem je dala prvi
^^^^B ''MI^tBBBP <iai- beraču. Že je znala ^^^^H '^raBH Lučka pivo besedo »mama« ^^^mik            H^S    *n  Potem  »ata«> tretja be-
^^¦fff              JlHH    seda.   pa   je   bila   »Iepo«.
^¦'UHHl^^l Vedno je govorila te bese-^^H I^^H^^^^HHH <ie: »Lepo maina, lepo atak ^^B'U^^^^^^^^^B Da,priLučki jebilo vselepo. ^^^¦HH^pHHI^^^H         Stavek, ki ga je veno-
^™"*" .«E..i^^^M mer gOvorila, je bil: »Ka-kor angel«, pa če se je prilegal ali ne. »Mama, rada te imam — kakor angel.« Star gospod jo vpraša: »No, kako kaj?« »I tako, kakor angel.« Še celo tramvaj je piskal — kakor angel.
Od deda se je naučila molitvico, ki jo je zelo rada molila:
^Hvaljen Jezus, ki mi je travico dal! Hvaljen Jezus, ki mi je rože dal! Hvaljen Jezus, ki mi je veselje dal!«
Prav rada je dajala revežem. Šla je z materjo v trgovino. Mati ji je kupila oslička in jančka, ki ju je že dolgo želela. Domov grede srečata bolnega dečka, ki je poželjivo gledal igračke. Lučka mu ,jih da, naj se igra z njimi.
»Daj mu jih!« pravi mati.
»Kar imej jdh!« pravi dečku. Ko pride domov, pade od same sreče očetu okrog vratu: »Mama mi je kupila oslička in jančka — pa sem vse dala bolnemu dečku. Jezus mi bo v nebesih zato že kaj lepega dal.«
Da, da. okrog Lučke je bilo samo veselje, kakor je bila Lučka sama čisto veselje. In ko jo je zgrabilo trpljenje, jo je Bog vzel k sebi.
20
Le nekaj ji je manjkalo do zvrliane mere veselja: Jezus v sveti hostiji. Ko je bila stara štiri leta, je šla z materjo na Veliki šrnaren v cerkev. Mati je šla k sv. obhajilu, Lučka pa za njo; hotela je Je-zusa v sveti hostij.i »ukrasti«. Doma je mater prosila: »Pokaži mi  Jezusa!«
»Ne morern,« pravi mati.
»Pa bi ga tako rada božala.«
»V srce se mi je skril.«
»A tako! Skril se je kakor ptiček v gnezdu. Potem bi ga rada imela v svojem srcu.«
»Priš.el bo k tebi, ko boš šla k prvemu sv. obha-jilu.«
»Potlej grem pa kar k sv. obhajilu.«
»Ampak prej se moraš učiti katekizeni.«
Odslej se je prav pridno učila katekizem in vpra-šanj ni bilo konca.
»Položi gospod župnik prav zares Jezusa v jaslice?«
»Ne, samo takega iz voska.«
»Pa naj zaresnega noter položi!«
»Kako naj to naredi?«
»Položi naj hostijo v jaslice — potlej, ko bo tam, jo vzamein in pojem — potlej sem pa prejela prvo sveto obhajilo.«
Bil je misijon, ko je bila stara pet let. Toliko Ijudi je šlo k sveterau obhajilu, Lučka pa je morala čakati in čakati. Mati se ni mogla več ustavljati, tako je pro-sila, naj j,i dajo Jezusa. Šla je z njo k misijonarju: »Znaš moliti? — Znaš katekizem? Iinaš rada Jezusa? — Bi ga rada prejela?« Lučka je na vsa vprašanja odgovorila krepko:  »Da!«
»Za Veliko noč, je-li, ali pa na veliki četrtek,« je omenila mati.
»Pa zakaj naj toldko časa čaka? Zakaj pa ne kar v nedeljo? Govoril bom z gospodom župnikom. Jutri pridita!«
Lučka je na vsa vprašanja odgovarjala, da je bilo veselje. »Lučka, v nedeljo greš k svetemu obhajilu.« Misijonar jo je hotel še naučiti, kako se sprejme jveta hostija, in ji da neposvečeno hostijo na jezik. »Ne marain take hostije. To ni Jezus,« se brani Lučka.
V nedeljo je Lučka tožila, da je tako žejna.
21
»Lučka, zdaj ne smeš piti, moraš biti tešča.«
>Vem. Ko sem pa tako žejna!«
»Moli k Jeziisu, ki je bil na kmžu tako žejeu, pa ti bo pomagal. da ne boš več na žejo mislila. Kar na kaj drugega inisli!« Lučka uboga in kmalu je bilo dobro.
Po svetem obhajilu je Lučka zakopala glavico v svoje ročice in se pogovarjala z Jezusom. Vendar pa ni nikomur povedala, kaj ji je Jezus povedal.
Drugi dan bi bila Lučka rada zopet obhajana, pa ji mati ni pustila.
»Ta veliki smejo iti vsak dan k sv. obhajilu, pa ima Jezus vendar otroke rajši. — Zakaj me ne pu-stite?« je tožila Lučka.
Ker je naprej in naprej prosiia, ji mati reče: »Je-zusu piši!«
»Nak, Jezusu ne!«
>Pa Mariji!«
»Tudi ne!«
»Komu pa?«
>Sveteinu Frančišku, ki je ptičke rad iniel.«
In je narekovala:
•»Moj Ijubi sveti Frančišek! Tako rada bi šla jutri lc sd. obhajiht. Pomagaj mi! Reci misijonarju, da bi šla rada odrugič k sr>. obhajilu, pa bo prao golooo dovolil. Ljubi sveti Frančuek! Saj poznaš male otroke in jih blagoslaoljaš. Tako si priden. Rada imam verne duše, ki naj d nebesa pridejo. Eeci Ijubemu Bogu in vernim dušam, da bi šla juiri rada k sv. obhajilu. Zadnji list sem vzeia, da ti pišem. Rada ubogam use, samo hudobca ne. Čakam odgovora. Če bo ,ne, bom žalostna. — Tooja Lučka.«
Odgovor je bil »da«. V zvezek si je zaznamovala vsa sveta obhajila. Bilo jib. je Tsega skupaj 15; 16. je bilo v nebesih.
Odkar je Lučka prejela prvo sveto obhajilo, je bila. kakor poveličana. Kcior jo je videl, je čutil, kako ga nekaj vleče k Jezusu. Ko se je Lučka pripravljala na binkoštni praznik, ji je mati napisala na listke »da-rove sv. Duha«. Lučka potegne »strah božji«. Kakor zaklad je hranila listek.
»Boš videla, mama, nikdar ne bom naredila smrt-nega greha, še malega ne.<
22
»Ampak, otrok moj, še svetniki so imeli male gre-he. Kaj niisliš, da moreš biti tako sveta kakor sarn Bog?«
»Prav imaš, inaina. Sveta hočein pa le biti.« s>Saj že kar lakko začneš. Pridna bodi pa ubogaj!« b. Lučka se je pošteno trudila za to.
¦         Bilo je pozimi. Bil je nek otroški praznik. Lučka K je bila stara šest let. Preblajena je bila in kašljala je
¦  močno.  Zdravnik  je  dognal,  da ima oslovski  kašelj, P čez nekaj dni je pritisnila še pljučnica. Lučka je zelo
trpela in enkrat je med bolecinaini vzdihnila: »Nočem hiti sveta — tako me boli.« Premagala je bolečino in niamici božala roko: »Še imam inamico, tako je lepo!« Sedem dolgih tednov je trpela Lučka. 24. marca 1926, okrog 6. ure zvečer, pokliče: »Ata, pridi k meni!
—  Prav, prav k meni! — Marua, vzemi me v naročje!
—  Ata in maino imain — tako je lepo,« in izdihne.
Lučka je na zemlji ugasnila, solnčni žarek je v nebesih vzšel.