Franc Križnar franc.kriznar@siol.net 90 Deutsche Grammophon – Peter Iljic ˇ C ˇ ajkovski, Jolanta, 2015 Opera na dveh CD-jih s solistko Ano Nentrebko in orkestrom ter zborom Slovenske filharmonije in drugimi pod vodstvom Emmanuela Villaumeja Že ob koncu leta 2012 sta zbor (takrat še Slovenski komorni zbor; pripravila ga je Martina Batič) in naš osrednji državni simfonični orkester Slovenske filharmonije s številnimi solisti in takratnim dirigentom, Francozom Emmanuelom Villau- mejem, presenetila tako domačo kot tujo strokovno javnost s kar enomesečno evropsko turnejo in številnimi koncertnimi izvedbami komaj kaj znane opere Petra Iljiča Čajkovskega Jo- lanta, v naslovni vlogi s slovito gostjo Anno Netrebko. V tem pogledu je šlo zagotovo za največjo mednarodno afirmacijo našega vokalno-inštrumentalnega ansambla, saj so po (prvi) ljubljanski izvedbi nastopili še v odmevnih dvoranah več glas- benih prestolnic, kot so Amsterdam, Praga, München, Pariz, Berlin, Frankfurt, Stuttgart, Nürnberg in Dunaj. Poleg SF in SKZ so nastopili še štirje slovenski solisti oz. solistke: Moni- ka Bohinec, Tereza Plut, Nuška Drašček Rojko in Luka De- bevec Mayer. Že med samo turnejo je iz Evrope pricurljala vest, da se je za posnetek živega koncerta in potem za izdajo na diskografskem albumu odločila slovita nemška založba Deutsche Grammophon z več kot stoletno zgodovino. Tako je nastal omenjeni posnetek izvedbe Jolante med njeno koncert- no izvedbo v Essnu, v njihovi Filharmonični dvorani (nov. 2012). Na podlagi tega posnetka je potem nastala ta ugledna diskografska izdaja (2015). Izid pa je glasbeniško in marketinš- ko podprlo še gostovanje Ane Netrebko v isti vlogi na odru Metropolitanske opere (26. 1.–21. 2. 2015), kjer je pela na kar osmih ponovitvah Jolante. Prav zato je omenjeni diskografski podvig, ki se je tako ali drugače dotikal naših glasbenikov, po- menil za slovito nemško založbo neke vrste vročo prodajo CD- -jev med vsemi posnetki klasične glasbe, poleg tega pa je bila ena izmed njih (14. 2. 2015) še v živo predvajanja na programu Live in HD po vsem svetu. Pa tudi sloviti TV-program Mezzo je naredil za omenjeno promocijo Jolante z A. Netrebko in Slovensko filharmonijo kar največ: reklame, ki so na tej ugled- ni mednarodni TV-mreži za klasično glasbo, opero, balet in jazz tekle večkrat dnevno. Še zdaj se tudi DG z Jolanto poteguje za katero od uglednih nagrad (Echo Klassik, Diapason d'or, Grammy …). Že doslej pa je omenjeni posnetek naletel na šte- vilne odzive v glasbenih revijah in dnevnem tisku po vsem sve- tu v okviru ocenjevanja novih posnetkov, saj je več kot logično, da Ane Netrebko ni mogel spregledati prav nihče: Observer (Roy C. Dicks), Voix-des-arts, Musical Toronto (Paul E. Robin- son), Classique News (Elvire James), New Y ork Times (Anthony Tommasini) idr. Kot je bila že enomesečna turneja SF (2012) njen največji prodor v evropski glasbeni prostor, je podobno zdaj še omenjeni CD največ, kar so njeni vokalno-inštrumen- talni ansambli nasploh naredili v vsej svoji več kot 300-letni zgodovini. Posnetek Jolante za DG je velik uspeh SF, res pa je tudi to, da se ve, kdo je v tej zasedbi »paradni konj«. Glede na 91 Ocene opero, v kateri ne gre za ravno majhno število nastopajočih, predstavljata ravno orkester in zbor osnovo, na kateri gradijo svoj osebnostni in glasbeni profil ter izpoved opernega lika vsi solisti. Poleg že omenjenih (naših, tj. slovenskih) so bili ob A. Netrebko to še Sergej Skorohodov, Aleksej Markov, Vitalij Kovaljov, Lucas Maechem in Jun Ho Y ou. Zgodovinsko in lirično ter dramatično začinjeno zgodbo iz davnega 15. stol. v francoski Burgundiji je preoblikoval v oper- ni libreto skladateljev brat, pesnik Modest Iljič Čajkovski (po delu Hči kralja Reneja Henrika Hertza). Ta je v celoti natisnjen v obsežni knjižici (120 str.) k dvema ploščama v izvirnem rus- kem jeziku pa še v prevodih v francoščino, nemščino in an- gleščino, saj gre pri založbi DG za res najvišji tovrstni standard. Več kot eno uro in pol trajajoča lirična operna enodejanka je v tem pogledu razdeljena na devet scenskih prizorov. Vsak od njih zahteva in povzroča določene dramaturške prizore: od pri- kaza prek zapleta do razpleta. Zato ni čudno, da so celotno delo vsi navedeni protagonisti izvedli do neke mere svojih perfekcij. Ne le da so ves čas celotno opero prepevali na domačem odru (Gallusova dvorana ljubljanskega CD) pa vse do že omenjenih evropskih glasbenih prestolnic na pamet v izvirnem (ruskem) jeziku – tudi to je še en dokaz maksimalnega spoštovanja kar najvišjega izvedbenega standarda –, njihove interpretacije so vseskozi neke vrste nadgradnja omenjenih dosežkov orkestra in zbora, kajti na njunih osnovah, na njuni podrasti, če že ho- čete, se šele lahko zgodi celoten in celosten rezultat – tudi tega posnetka. Tehnično sta oba CD-ja izdelana do potankosti. Sli- šati je vsako še tako majhno pozornost tonskih mojstrov, od orkestrskega piano uvoda pa vse do opernega finala z vsemi (pre)potrebnimi niansami: intonacija godal je mogočno zanes- ljiva in dopolnjuje prizemljeno igro pihal in trobil v kombina- ciji germanske pravilnosti in mediteranske fleksibilnosti. To je edina formula za izvedbo glasbe Čajkovskega. Tisti, ki menijo, da je opera Jolanta manj vredna partitura, zato ker je manj po- gosto izvajana v primerjavi z mnogo bolj popularnima opera- ma Jevgenij Onjegin in Pikova dama pa še baleti Labodje jezero, Trnuljčica in Hrestač, delajo Čajkovskemu veliko krivico. Del teh dvomov nam zdaj na omenjenem posnetku razblinijo tudi maestro Villaume in SF. Enostavno so dokazali, da ni Jolanta, četudi manjša po formatu, nič manj učinkovita, muzikalna in dramatična. Opera Jolanta P. I. Čajkovskega (1840–1893) je bila premier- no izvedena 18. dec. 1892, manj kot leto dni pred skladateljevo smrtjo. Torej je bila zadnja opera in v mnogih pogledih tista, ki je povzela vso skladateljevo operno kariero. Tako kot v Jevge- niju Onjeginu in Pikovi dami je osrednja tema posameznikova osamljenost. Ta prispeva h globini, ki stopnjuje občutek pove- zanosti med princeso, ki ne ve, da je slepa, in moškim, ki jo kljub njenim preizkušnjam ljubi. T ako kot v Hrestaču ali Labod- jem jezeru celo srečen konec ni brez slutnje ambivalentnosti. Modernemu ušesu bi se nekatera čustva, izražena v Jolanti lah- ko zdela staromodna, morda celo šovinistična, toda izjemno občutljivemu Čajkovskemu, geniju, ki je bil v nenehnem sporu z družbo, v kateri je bil rojen, se zdi, da Jolanta živi v podobnem duhu. Kljub nekaterim že omenjenim superlativom tega disko- grafskega dosežka naših, tj. slovenskih glasbenikov na odprti evropski in svetovni glasbeni sceni, ne moremo mimo še ene primerjave, ki se je na primeru opere Jolanta P . I. Čajkovskega zgodila med produkcijam iste opere, slovitih Metropolitanske opere v New Yorku in Marijanskega gledališča v Sankt Peter- burgu, obe pa je dirigiral sloviti Valerij Gergijev: »/…/ njegovi ritmi so težki in direktni ter poudarjajo 'um-pa-pa' kot karakter velikih momentov Čajkovskega, medtem ko je Emmanuel Villa- ume bolj dostojanstven, bolj prefinjen. Presenetljivo Slovenska filharmonija ne kliče po primerjavi z velikima ansambloma – ne- wyorškim in sanktpeterburškim. Ljubljanska precej otožna oboa /Matej Šarc, op. FK!/ ustreza melanholični glasbi Čajkovskega /…/.« Ali, če sklenem tole (odlično) oceno omenjenega dis- kografskega dosežka tako naših glasbenikov SF kot izdajatelja DG (ali so morda založniki pomisli na DVD, četudi gre v tem primeru za koncertno in ne odrsko izvedbo!), naj dodam nekaj motov, ki si jih je SF ob koncu več kot uspešnega leta (2015) sposodila pri grškem filozofu Platonu (Aristoklesu): »Glasba je moralni zakon. Glasba daje dušo vesolju, krila umu, polet do- mišljiji, in šarm ter veselje do življenja.« Dokončno tehnično, tj. akustično, podobo omenjenemu di- skografskemu dosežku DG pa so dodali tonska mojstra živih posnetkov (Florian Dittrich in Miguel Esteban), producenta Ute Fesquet (izvršni) in Sid McLauchlan in tonski mojstri: Da- niel Kemper, Philip Krause, Bastian Schick in P . Krause. Direk- tor celotnega projekta DG je bil Misha Aster, njegova asistentka pa Veronika Weiher. Plošči pa sta bili (dokončno) izdelani v berlinskih studiih DG.