AFRIŠKA LETA LJUBLJANSKEGA BARONA CODELLIJA Zmago Šmitek IZVLEČEK i Baron Anton III. Codelli (1875-1954) | je preživel štiri leta svojega življenja (1911-^ 1914) v nemški koloniji Togo v zahodni j ekvatorialni Afriki. Tam je vodil gradnjo \ brezžične telegrafske postaje, se udeležil' raziskovalnega potovanja na sever dežele in i aktivno sodeloval pri snemanju dokumentarnih i filmov in igranega filma o Afriki. Codellijevi i etnološki eksponati, dopolnjeni s tistimi, ki sta \ jih zbrala njegova sodelavca Leo Poljanec in > Hinko Kesler, predstavljajo najpomembnejšo^ zahodnoafriško zbirko v Muzeju neevropskih ^ kultur v gradu Goričane. ABSTRACT Baron Anton IIL Codelli (1875-1954) spent four years of his life (1911-1914) in the German colony Togo in West Equatorial Africa. He was in charge of the construction of wireless telegraph stations, participated in expeditions to the North of the country and took an active part in shooting documentary films and a feature film on Africa. The most important West-African collection in the Museum of Non-European Cultures in Goričane consists of Codelli's ethnological exhibits and those collected by his fellow workers Leo Poljanec and Hinko Kesler. Življenje in delo znamenitega Ljubljančana barona Antona Codellija zbuja v zadnjem času vse večjo pozornost zlasti med raziskovalci tehniške zgodovine Codelli je bil razglašen za genialnega izumitelja na področju strojništva in elektrotehnike, vendar s tem njegove zasluge še niso do konca ovrednotene. Tako ostaja sorazmerno malo znano njegovo zarumanje za kulture Afrike, njegova etnološka zbirka z obal Gvinejskega zaliva in njegova pionirska vloga pri snemanju »afriških« filmov. Tudi okoUščine, ki so ga pripeljale v Afriko in v katerih je tam ustvarjal, je treba podrobneje pojasniti. Odgovor se skriva v kopici arhivskih dokumentov, ki jih hrani Arhiv Sloverüje. Kljub neurejenosti in fragmentamosti je iz njih mogoče izlušati nenavadno zgodbo o človeški ustvarjalnosti sredi afriške divjine. Med leti 1907 in 1910 je CodeUi vodil gradnjo treh brezžičiuh telegrafskih postaj za avstrijsko vojno mornarico po tehnologiji družbe za brezžično telegrafijo Telefunken. Razporejene so bile ob jadranski obali v Pulju, Šibeniku in Boki Kotorski, omogočale pa 1 Branko Ozvald, Ljubljančan baron Anton Codelli - eden najplodovitejših izumiteljev na Slovenskem, Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehruke 1991, str. 121-149 187 Zmago Smitek 188 so tudi telegrafsko komuniciranje ladij med seboj in posredno z Dunajem. Ker od pomladi leta 1910 ni dobil novih naročil iz Avstrije, se je vrnil na graščino Thum, že avgusta pa je prejel ponudbo družbe Telefimken, naj prevzame gradnjo telegrafskih postaj v nemški Zahodni Afriki. Decembra se je dokončno odločil, da bo povabilo sprejel ^. Nemško Zahodno Afriko sta tedaj sestavljali koloniji Kamerun in Togo. Območje Kameruna so Nemci držali le s silo; pretila je nenehna nevarnost uporov; tudi zato so še posebno pozornost posvečali gradnji cest, železnic ter telegrafskih in telefonskih povezav^. Podobno je bilo tudi v Togu, kjer je do leta 1900 že delovala telegrafska linija med sosednjima obalnima mestoma Lome in Anecho, kabelska zveza pa je bila vzpostavljena tudi s sosednjo Zlato obalo in Dahomejem. Poleg tega je bil leta 1912 podaljšan še kabel od Monrovije v Liberiji do Lomeja. Zvezo z Evropo je bilo torej iz Toga mogoče vzpostaviti kar po dveh mednarodnih podmorskih kablih. Kljub temu je bila brezžična telegrafija velik izziv, saj je poleg bistveno nižjih stroškov ponujala možnost komunikacije med Nemčijo in afriškimi kolonijami neodvisno od dobre volje in posredovanja drugih držav, kar je imelo velik gospodarski in vojaški pomen Še več: odpirala se je celo perspektiva povezave med brezžičnimi telegrafskimi postajami v Togu, Kamerunu, nemški Jugozahodni Afriki (Windhoek) in nemški Vzhodni Afriki (Tabora) ter nemškim protektoratom Tsingtau (Qingdao) v kitajski provinci Šantung in koloiuabiimi ozemlji na Novi Gvineji in Samoi. Tako bi bile povezane vse nemške čezmorske posesti s centralo Nauen zahodno od Berlina. Prva sprejemna in distribucijska postaja te vrste naj bi bila postavljena prav v Togu Po svojem prihodu v Afriko v začetku leta 1911 se je CodeUi najprej seznanil z geografskimi razmerami in tehnično opremo v Togu, Kamerimu in Liberiji. Iz pisma njegove matere, baronice Rozalije Codelli Taufferer je razvidno, da je v prvi polovici leta 1911 opravil krajše raziskovalno potovanje po Kamerunu in tam sodeloval pri gradnji brezžične telegrafske postaje ^ Pri tamkajšnjih oblasteh je propagiral brezžično telegrafijo, saj je ugotovil, da bi bilo postavljanje klasičnih telegrafskih drogov preveč drago in zamudno. Leseni drogovi bi bili neuporabni zlasti v vlažnem tropskem podnebju Kameruna, zato bi bilo tam treba napraviti železne nosilce in jih z nosači pretovoriti od obale v notranjost dežele. V suhi savanski klimi Toga bi leseni tramovi zdržali do dvanajst let. Codelli je izračimal stroške vzpostavitve takega sistema in zatrdil, da bi s prehodom na brezžično varianto prihranili samo pri transportnih izdatkih v Kamenmu cele tri miÜjone mark Ob Codellijevem obisku Toga je bila telegrafska mreža iz Lomeja že podaljšana proti severu do mesta Sokode in na severozahodu do Kete-Kratschija. Od tod naj bi se bila nadaljevala še dlje na sever do pokrajinskega središča Sansane - Mangu Codellijev 2 Lebenserinnerungen von Baronin RosaMe Codelli Taufferer, NUK, Rokopisni oddelek, str. 475; pismo A. Peteleuza iz Šibenika 11. 11. 1910, Arhiv Slovenije, Gr. A. XVIII, Tum ob Ljubljanici (dalje AS), fasc. 15 (Korespondenca Antona Codellija) 3 Emil Zimmermann, Unsere Kolonien, BerRn-Wien 1912, str. 248 ¦* Georg Trierenberg, Togo, die Aufrichtung der deutschen Schutzherrschaft und der Erschliessung des Landes, Berlin 1914, str. 200-201 5 Albert F. Calvert, The German African Empire, London 1916, str. 281-282 6 Pismo Rozalije Codelli z dne 15.9.1911, AS, fasc. 14 (Korespondenca Antona Codellija) 7 CodeUijevo pismo družbi Telefunken iz Kamine, 12.8.1911, AS, fasc. 20 (Kopijska knjiga) 8 Prav tam Afriška leta ljubljanskega barona Codellija Zmago Šmitek 190 predlog je bil, naj bi namesto tega zgradili brezžično telegrafsko postajo v Sansane-Mangu in jo povezali z načrtovano veliko postajo pri mestu Atakpame. Ta postaja bi imela 50 metrov visoko anteno, gradnja pa bi büa znatno cenejša kot postavitev žičnih Unij. Uredili bi tudi še tretjo takšno postajo v Bassariju (severozahodno od Sokodeja), kjer bi električno energijo dajala parna lokomobila z močjo 24 KM, ki bi jo sicer rabili za pogon stroja za čiščenje bombaža. S pomočjo manjše postaje tega tipa v Jendiju bi bilo povezano z upravrum središčem Lomejem vse zaledje Toga. O teh možnostih se je Codelli pogovarjal z guvemerjem v Lomeju, ta pa je načrte predložil nemški državni pošti in Koloniahiemu uradu. Codelli se je 15. avgusta 1911 z vladrüm gradbenim inžeiurjem Freischmidtom v spremstvu sodelavca Kaiserja in oddelka vojakov odpravil iz Atakpameja v skoraj dvesto kilometrov oddaljeni Bassari in še dalje v Mangu na ogled zemljišča za načrtovano postajo'. Potovala sta na relaciji Njamassüa-Agbandi-Blita-Djabotaure in se spotoma udeležila otvoritve novozgrajenega mostu prek reke Au pri Sokodeju. Območje Sokodeja je bilo tedaj za Evropejce zaprto in CodeUi je potoval tja s posebrum vladnim dovoljenjem Z odprtjem mostu in predvideno gradnjo ceste Agbandi-Blita je bila zasnovana prometna povezava med mestoma Atakpame in Sokode, kar je med drugim pomerdlo, da bi büo mogoče brezžično telegrafsko postajo do Sokodeja prepeljati z avtomobilom, to pa bi pocenilo izvedbo celotne naloge. Od tod do Bassarija je bilo prek hribovitega zemljišča še dva dni hoje in tu bi za prenos opreme najeU nosače. Po CodelUjevem mnenju je bilo za postavitev telegrafske postaje najprimernejše zemljišče, oddaljeno dobre tri kilometre vzhodno od Bassarija. Med bivanjem v Bassariju je bil Codelli v stalnih stikih s svojo matično postojanko v Kanüni, od koder je s pomočjo kurirjev dobival pisma in telegrame. Čudil se je črnskim tekačem, ki so neverjetno hitro prenašali pošto od enega vaškega poglavarja do drugega, podnevi in ponoči, dokler niso dosegli naslovnika. Iz Bassarija je nadaljeval pot prek naselij Dako in Bafilo, nato pa se obrnil na sever proti mestu Sansane-Mangu. Med potjo sta se s Freischnüdtom povzpela še na vrh Sasibo. CodeUi je navdušeno hvaUl »alpsko« pokrajino in čednost ter urejenost tamkajšnjih prebivalcev To je bU eden od najnedostopnejših predelov AfrUce, kamor so prvi belci prišU šele leta 1899. Ker je v Bassariju pustil zemljevid, je imel težave z orientacijo in z izbiro najprimernejše poti Za nameček je bilo tedaj še deževno obdobje, ki na severu Toga traja do začetka ali do srede oktobra, z zamočvirjenimi potmi in visoko poganjajoče podrastjo. V Manguju je obiskal barona Seefrieda, s katerim je bU že prej v pisnih stikih. BUzu tega mesta se je odpravU tudi na plovbo po reki Kari ob njenem izUvu v Oti in uplerul riUskega konja S čolnom je napravU še izlet po reki Oti in si beležU hidrografske in kartografske podatke Iz Manguja se je CodeUi vračal na jug spet prek Bassarija in Sokodeja 'I S te poti je poslal domov v Ljubljano serijo fotografij 9 Prav tam 10 Codellijevo pismo iz Bassarija 26.8.1911, AS, fasc. 20 11 Codellijevo pismo iz Bafila 30.8.1911 baronu Seefriedu v Manguju, AS, fasc. 20 12 Nedatirani fragment, ki po vsej verjetnosti pripada pismu z dne 30.8.1911; prav tam 13 Codellijevo pismo iz Bapure baronu Seefriedu, 22.9.1911, AS, fasc. 20 14 Nedatirano Codellijevo pismo iz Bogassuja baronu Seefriedu, AS, fasc. 20 15 Codellijevo pismo iz Pessideja von Rentzlu v Bassariju, 3.9.1911, AS, fasc. 20 16 Lebenserinnerungen..., str. 479. Muzej neevropskih kultur v Goričanah hrani sedem škatel Codellijevih fotografij na steklenih ploščah 9X12 cm. Afriška leta ljubljanskega barona Codellija Nazaj v Kamino se je vrnil šele 1. oktobra. O rezultatih tega »zelo napornega, vendar tudi zelo zanimivega potovanja« je poročal v BerUn družbi za brezžično telegrafijo Teden diu po vrnitvi je prejel vest o smrti svojega prijatelja Rudolfa von Kaiser-Szent Miklosa. Ta je na CodeUijevo povabilo prišel skupaj z njim v Afriko. Njegovo delo je bilo vodenje blagajne in korespondence, oskrba postaje v Kamini z vsem potrebnim ter najemanje črnskih delavcev. Kaiser je bil sprva med CodeUijevimi spremljevalci na odpravi na sever Toga, vendar ga je moral Codelli zaradi bolezni pustiti v Sokodeju. Tam je 6. oktobra umrl za rumeno mrzlico, star šele 29 let. Po prvotnem načrtu bi se bil zaradi slabega zdravja moral vrniti na rodni Dunaj že po sedmih mesecih. Na Kaiserjev naslov na Dimaju (Favoritenplatz 3) je Codelli tudi poslal štiri zaboje: v dveh so bile kože afriških živah in v drugih dveh fotografske plošče s posnetki iz Toga Po Kaiserjevi smrti, leta 1912, je CodeUi zaposlil v Kamini svojega ljubljanskega znanca Lea Poljanca. Njegov oče Alojzij je bü pravnik in ravnatelj Prisilne delavnice sestra Ana pa je po dve uri dnevno poučevala CodeUijeve otroke. Leo, rojen leta 1889, je dopotoval v Afriko prek Hamburga, najbrž v družbi s CodeUijem po njegovem poletnem obisku Ljubljane. V Kamini je dve leti (do 1914) vodil komercialne posle. Pisarno je imel na prostranem trgu, kjer so se zjutraj zbiraU črnski delavci. Potoval je tudi na sever Toga in se udeležU večtedenskih lovskih odprav v pragozdovih ob reki Monu (Mono). Dvakrat je hudo zbolel za tropsko gripo in zastrupitvijo krvi; obakrat ga je rešU dr. BrUl v Kamini^". S Poljancem je bil v Togu tudi Hinko Kesler iz Ljubljane, o katerem pa nimamo podrobnejših podatkov Kmalu po prihodu v Togo se je CodeUi lotil postavljanja poskusne telegrafske postaje v tamkajšnjih pragozdovih: v kraju Anae in zatem v Kamini (oboje bUzu mesta Atakpame). Po besedah Rozalije Codelli je njenemu sinu ugajalo zlasti to, da so Prusi, ki so biU sicer prepričani v svojo neprekosljivost, zaupaU tako pomembno delo prav njemu, mlademu navdušencu, ki ni bU niti pravi inžerur Sklerül je, da bo nalogo izpeljal samostojno, brez pomoči drugih strokovnjakov. Najprej si je izbral kraj Anae, trideset kilometrov oddaljen od Atakpameja. Tam je sto črnskih delavcev zanj izkrčUo pragozd. Gradbena dela pa je prekirdl močan ciklon in CodeUi si je moral najti drugo, manj izpostavljeno lokacijo v Kamini, sedem kilometrov jugovzhodno od Atakpameja. To zemljišče je imelo še dodatno prednost: ležalo je ob reki, katere pogonsko süo je bUo mogoče izkoriščati Do Kamine so izsekali tri metre široko in tri kilometre dolgo cesto, postavili štiridesetmetrski lesen most in opraviU še druga zemeljska in gradbena dela. Za prevoz zemlje in kamenja so zgradUi tudi ozkotirno železruško progo. UrediU so še delavnico za proizvodnjo cemenhiih zidakov, kovačnico (oglje zanjo so dobivaH tako kot tamkajšnji domačini s poUvanjem gorečega lesa) in mizarsko delavnico. Pri raznih deHh so meseca julija 1911 zaposlovaU 150 do 200 čmskUi delavcev iz plemena Akposso in jih plačevaU 17 CodeUijevo pismo iz Kamine 3.10.1911, AS, fasc. 20 18 Pismo Alfreda Kaiserja (Rudolfovega brata) CodeUiju z Dunaja, 20.11.1911, AS, fasc. 14 19 Pisno sporočilo Branka Ozvalda, dipl. ing. gradbeništva in upokojenega profesorja FAGG, temelječe na podatkih Silvije Poljanec-Oblak iz Ljubljane. Gospodu Ozvaldu se za informacijo iskreno zahvaljujem. 20 Glej rokopisni komentar Lea Poljanca k seriji diapozitivov iz Afrike (51 str.). Muzej neevropskih kultur Goričane 21 Njegov naslov je bil Heinrich Koessler, Šiška 163 22 Lebenserinnerungen..., str. 476 23 Op.cit.,str.478 Zmago Šmitek 60 pfenigov dnevno. S posredovanjem krajevnega upravitelja v Sokodeju so jih naslednji mesec zamenjali s stotimi delavci iz plemena Kabri, ki so dobivali po 50 pfenigov. Namesto oskrbe s hrano jim je pripadal še dnevni dodatek 25 pferugov Oktobra je Codelli odpustil tudi to skupino in obdržal samo prostovoljce, potrebne za postavitev telegrafskih stolpov. Kabrije je namreč lahko porabil le za groba gradbena dela, ker ni imel prevajalcev, ki bi obvladali njihov jezik. Cniske delavce so prisiliU k takšnim javnim delom na podlagi zakona o davkih. Pri načrtovanju te »poskusne postaje« je Codelh lahko že uporabil nekatere svoje izkušnje. Tako je leseno upravno poslopje v Kamini dal postaviti na zidanih stebrih pol metra nad zemljo kot obrambo proti termitom. Na postaji Anae je pripravljal pitno vodo poseben uslužbenec, ki jo je filtriral ali jo prečistil z galunom, jo nato pol ure prekuhaval in polnil z njo steklenice, ki so jih polagali v glinaste posode, da se je voda ohladua. V Kamino pa so vodo dovažali iz vodnjaka v sedem küomeh-ov oddaljenem Atakpameju in jo nato prekuhavali, da bi preprečili okužbe z amebami ^. Do poletja 1912 je Codelli s pomočjo treh nemških monterjev in z večjo skupino črnskih delavcev postavil tri 75 metrov visoke antenske stolpe iz železne konstrukcije, vodru stolp in del stanovanjskih poslopij Delo je po etapah napredovalo dalje in sredi leta 1914 je poleg omenjenega stalo še šest 120 metrskih železnih stolpov, elektrarna s parnima agregatoma moči 1000 KM pa je čakala le še na montažo dinamov in turbine. Kotla elektrarne naj bi kurili z drvmi, vodo zanju pa črpali iz bližnjega zajetja. Postavljene so büe tudi kamnite hiše za osebje. Že tedaj so lahko sprejemali telegrafska poročUa (čeprav oddajali še niso) in vsakodnevno so pri zajtrku čitali i\atipkane pole z novicami iz Evrope Anton Codelli je že leta 1911 pričakoval, da bo za njim v Togo prišla tudi žena Concha z otroki. Ta je nenehno prelagala potovanje na kasnejši čas. Da bi jo pregovoril, je Codelli poleti 1912 dopotoval na kratek obisk domovine. Nasproti se mu je pripeljala mati Rozalija Codelli in ga konec aprila počakala v pristanišču Santa Cruz na kanarskem otoku Tenerife. S pamikom Heimy Woermann, ki je sina pripeljal iz Afrike, sta nato nadaljevala pot v Hamburg V Berlin sta prispela 3. maja in Anton je bil sprejet z vsemi častini pri predsedniku družbe Telefurü^en, grofu Arcu in na poštnem in kolonialnem uradu. Konec maja aU v začetku jimija je Codelli v materini družbi prispel v Ljubljano. S seboj je imel služabnika - črnskega dečka iz liberijskega plemena Kru. Na ljubljanski železniški postaji ga je obkrožila radovedna množica in strmela vanj kot v žival iz menažerije. Služabnik je njihovo obnašanje komentiral z vzklikom »Bush people !«, kar je bil sicer vzdevek za necivilizirana pragozdna plemena Kot kaže, je ta dogodek spodbudil Stanka Majcna, da je v noveli Zamorska kraljica, objavljeni leta 1916, upodobil prepad med »civilizirano« in odtujeno Ljubljano in med naravnim, spontanim življenjem v tropskih deželah 24 Codellijevo poročilo iz Kamine družbi za brezžično telegrafijo z dne 12.8.1911 in pismo istega avtorja iz Sokodeja 21.8.1911, oboje v AS, fasc. 20 25 Isto kot zgoraj (12.8.1911) 26 Boris Grabnar, Nenavadni baron na Kodeljevem, Dokumenti slovenskega gledališkega muz^a 1977, str. 111 27 Calvert,op.cit.,str.281-282 28 Lebenserinnerungen, str. 483,519 29 Prav tam, str. 519 30 Stanko Majcen, Zamorska kraljica, Dom in svet 1916, str. 141-143 Afriška leta ljubljanskega barona Codellija Codellijev posnetek brezžične telegrafske postaje v Kamini (NUK, Fotodokumentacija) ¦ Codelli's photograph of the w^ireless telegraph station in Kamina (National and University Library, Photoarchive) • Photo du poste de T.S.F. a Kamina (NUK, documentation-photo) Na svojem posestvu Thum (Kodeljevo) je Anton ostal do začetka avgusta 1912 in se nato vrnil v Togo. S soprogo Concho se ni mogel dogovoriti o njeni preselitvi v Afriko. Zato se je ob koncu leta v družini že govorilo o njtmi ločitvi ^\ Julija 1913 je CodeUi ponovno obiskal Evropo. Mati ga je prišla čakat v Hamburg, v BerUnu pa je imel pogovore na sedežu družbe Telefunken Tam se je srečal tudi z znancem iz Afrike, Haiisom Schomburgkom. Ob vsem dmgem se je uspel dogovoriti še za poroko z baronico Valentino Mladoto z graščine Hradek bUzu Prage. Pohitel je v AfrUco in se zagrizel v delo, a se je že 15. januarja 1914 vrnil zaradi svatbe, ki je bUa najprej v Budimpešti (civilni obred) in naslednji dan na Ehmaju (poroka v protestantski cerkvi zaradi težav s cerkveno razvezo prejšnjega zakona). Takoj zatem sta mladoporočenca krenUa v Afriko. Valentini so dodeUH za gospodinjsko pomočnico Marijo Lokošek, ki je pred tem dolga leta služila na Codellijevem posestvu V Lomeju je mladoporočenca prijazno sprejel guverner Toga Friedrich von Mecklenburg in jima celo prepustü apartma v svoji marmorni palači ob morju. Po tednu dni sta iz Lomeja nadaljevala pot v Kanuno CodeUi je želel dokončati svoje delo v Togu do avgusta ali septembra in se nato za vedno vrniti domov ^. Vendar se je prej 31 Lebenserirmerungen, Str. 484 32 Prav tam, str. 530 33 Prav tam, str. 542-543 34 Prav tam, str. 544 35 Prav tam, str. 543 Zmago Šmitek začela svetovna vojna, ki je imela svoje posledice tudi v zahodni ekvatorialni Afriki. V Togo so 7. avgusta iz sosednjega Dahomeja in Zlate obale vdrie francoske in angleške čete. Ker Nemci niso imeli rednih vojaških oddelkov razen petsto policistov, je kolonija že 26. avgusta 1914 kapitulirala ^. Nemški oficirji in uradniki, ki so se z družinami zatekU v Kamino iz okoliških nasehj, so zlasti do CodeUijeve žene kazaU prezir in sovraštvo, ki naj bi büa izraz negodovanja zaradi CodeUijevega privUegiranega položaja ^\ V noči pred brezpogojno predajo Toga so Nemci na povelje iz Berlina razstreUli in požgali ključne naprave v Kamini. RazdejaU so tudi lepo CodeUijevo rezidenco ^. Ambiciozni projekt, ki je predstavljal CodeUijevo življenjsko delo in trud neštetih pomočnikov, se je zrušU v prah. Angleži in Francozi so pozneje skušaU postajo v Kamiru obnoviti, a brez uspeha. Codellija so med bojem za Kamino ujeU Angleži, potem ko so onesposobiU konja, na katerem je jezdil. Očitno pa so spoštovaH njegov družberu status, saj so ga odpeljali v Lome in mu tam ponudili mestno stanovanje, medtem ko so večino ujetnikov zaprli na parrdk, ki je bil zasidran v pristanišču Med temi nesrečruki je bU tudi Hinko Kesler, Leo Poljanec pa se je verjetno še pred začetkom vojne umaknU iz Toga, čeprav je bU tam še sredi leta 1914 ^. V Lomeju se je CodeUiju pridružUa tudi žena. Doma na graščini Thum so šele zadnji dan oktobra prek Nizozemske dobiU telegram, da je bU Anton predan Francozom in odpeljan skupaj z ženo v mesto Porto- Novo v bližnjem Dahomeju. Pred tem je mati, ki je na vseh mogočih krajih povpraševala po sinovi usodi, izvedela le, da so telegrafsko postajo v Kamini pomšiU sami graditelji. To ji je sporočU Friedrich von Mecklenburg, ki je bü ob izbruhu vojne na dopustu v Nem- čiji Prvo Antonovo pismo je Rozalija CodeUi prejela 30. marca 1915 iz pristanišča Porto- Novo in izvedela, da zakonski par stanuje v evropsko urejeni hiši, da si hrano pripravljata doma, da jima je dovoljeno najemanje služabnikov in da se lahko dvakrat dnevno sprehajata po palmovem nasadu, seveda pod nadzorstvom ^. Njirno bivaUšče je bUo očitno v upravni četrti, kajti večji del mesta so sestavljale afriške koče in labirint ozkih uličic. Konec novembra se jima je rodUa hčerka Rosemarie. Ves čas ujetništva jima je büa ob sfrani služabnica Marija Lokošek. Ker je imelo mesto Porto-Novo s svojo lagimo nezdravo podnebje, so francoske oblasti marca premestile CodeUijevo družino v bližnje obmorsko mestece Ouidah. Novembra 1915 pa je mati prejela Antonovo dopisrüco iz Medea v Alžiriji s sporočuom, da je z družino interniran v tamkajšnji trdnjavi Potovanje iz Zahodne Afrike s pamikom do mesta Alžir in nato s primitivnim prevozom v Medeo je büo zelo napomo, vendar ga je družina srečno prestala ^. Mati si je prizadevala, da bi sina zamenjaU za francoske vojne ujetnike v Avstriji aU da bi ga poslaU vsaj v katero od nevtralnih držav. V zvezi s tem 36 Endre Sik, Histoire de l'Afrique noire, Tome 2, Budapest 1964, str. 86 37 Lebenserinnerungen, str. 578 38 Pismo Alcuina Kirchnerja S.D.V., bivšega misijonarja v Togu iz St. Gabriela v Moedlingu pri Ehmaju z dne 26.1.1919, naslovljeno na Codellija (AS, fasc. 14) 39 Lebenserirmerungen, str. 585 *o Glej čekoviu knjižici za oba imenovana, AS, fasc. 15 *1 Lebenserinnerungen, str. 549 42 Prav tam, str. 556 « Glej op. 42 « Prav tam, str. 566 Afriška leta ljubljanskega barona Codellija se je obrnila celo na nekdanjega guvernerja Sudana, Slatin Paša, ki se je bU na začetku vojne vrral iz Egipta domov na Dunaj. A tudi njegovo posredovanje sprva ni prineslo uspeha Šele sredi leta 1916 je bil Codelli z družino premeščen v južno Francijo, v mesto Le Puy v departementu Haute Loire, kjer so bile bivalne razmere precej boljše ^. Njegova žena je septembra 1916 dobila dovoljenje, da se z otrokom vrne domov. Ker se niso hoteli ločiti, so jih premestili v civilno taborišče blizu prejšnjega, kjer je bilo življenje nekoliko udobnejše . Na vztrajno prizadevanje avstrijske in nemške vlade, ki ga je podkrepil še Codelli sam z gladovno stavko, so ga Francozi januarja 1917 zamenjali za nekatere ujete francoske inženirje. Ni pa še smel domov, ampak v nevtralno Švico. Nekaj tednov si je krepil telo v termalnem zdravilišču Schinznach, nato pa se je nastanil v Weggisu ob Vierwaldstättskem jezeru: sprva v vili, ki so jo najeli ženini svojci in nato v hotelu Bellevue Tam se je srečal tudi s Friedrichom von Mecklenburgom, ki se je ponudil za krstnega botra Antonovi hčerki Rosemarie. Krst je bil opravljen šele tedaj, čeprav je bil otrok star že dve leti. Codelli si tudi v Švici ni mogel kaj, da se ne bi ukvarjal s svojim izumiteljskim delom. Dobil pa je tudi uradno zadolžitev: maja 1917 je bil dodeljen avstrijskemu vojaškemu atašeju v Bemu. Skrbel naj bi bil za internirane avstrijske vojake, skrivaj pa mu je bila zaupana še naloga analizirati razmere v italijanski mornarici. Vojvoda Mecklenburški ga je predlagal za odlikovanje. Nemški železni križec 2. reda mu je za zasluge pri obrambi Toga osebno podelil princ Alfonz Bavarski 26. aprila v hotelu Post v Weggisu. Avstrijci so se mu oddolžili s srebrno medaljo 2. reda za hrabrost, leto pozneje (aprila 1918) pa je prejel še častni znak 2. reda avstrijskega Rdečega križa za delo z intemiranci^'. Baronica Rozalija Codelli, ki je 27. februarja 1917 dopotovala na obisk v Švico, je v Spomiruh omenila, da si je Anton okrasil notranjost vile v Weggisu z afriškimi tkaninami, imel pa je tudi druge »afriške kuriozitete« ™. Pri selitvi v hotel Bellevue je tudi sama pomagala polniti številne kovčke z afriškimi predmeti Mogoče je šlo za eksponate, ki so bili deponirarü pri Kaiserjevih na Drmaju, vsekakor pa za pošiljke, ki jih je Codelli odposlal v Evropo pred začetkom vojne Iz Codellijevih dokumentov v Arhivu Slovenije je razvidno, da je bil v stikih z rokodelsko šolo katoliškega misijona v Lomeju in da je tja nakazoval denar. Torej je mogoče, da je del zbirke izviral iz misijonskih delavnic, drugi del pa je nedvomno zbral Codelli sam med bivanjem v Kanüni in med svojimi potovanji. Anton Codelli se je vnül v domačo graščino šele konec avgusta 1920 zaradi težav pri dodelitvi jugoslovanskega državljanstva. Na novo preurejene prostore je opremil s števurumi živobarvnimi afriškimi pregrinjali, v vhodni hali pa je razstavil svojo zbirko lovskih trofej, črnskega orožja, čelad, nakita in drugih zanimivosti iz Toga 'I Tako je 45 Prav tam. Str. 557 « Prav tam, str. 569 47 Fragment daljšega teksta, napisan s Codellijevo pisavo, AS, fasc. 15 48 Lebenserinnerungen, str. 574 49 AS, fasc. 15 (Familiaria, Anton ffl. Codelli) 50 Lebenserinnerungen, str. 596 51 Prav tam, str. 583 52 Prav tam, str. 667 53 Glej op. 52 195 Zmago Širdtek ostalo do konca 2. svetovne vojne. Aprila 1945 je Codelli odpotoval v Švico in se ni več vrnil. Umrl je 26. aprila 1954 v švicarskem Portu Roncu pri Asconi v kantonu Ticino in bil tam tudi pokopan ^. Nova oblast je za upravitelja graščine določila Janka Vertina, ki je 26. maja 1945 poročal, da »je bilo posestvo z gradom po pobegu Codellija par dni brez gospodarja (in) je postal na gradu samem velik nered, dokler se ru v grad vselila dokončno politična šola« Domnevamo torej lahko, da je v obdobju »nereda« izginil del CodeUijevega imetja. Preostalo je ob nacionaUzaciji prevzel Federalni zbirni center in razdeUl med različne ljubljanske ustanove. Tako je Narodna in imiverzitetna knjižruca dobila CodelUjevo biblioteko s policami vred. Arhiv Slovenije dokumentacijo. Mestni muzej manjšo zbirko kitajskih predmetov. Narodno gledališče nekatere kose pohištva. Mestni vojnozgodovinski muzej pa 34 primerkov »afriške vojne opreme« Vojnozgodovinski muzej je zatem svoje zbirke prepustil Narodnemu muzeju, kije obdržal starejše kose orožja, ostalo pa oddal Muzeju NOB. Med seUtvami se je izgubUa sled za CodeUijevo zbirko afriškega orožja, saj je danes ni mogoče najti v nobenem od muzejev. Drugi del CodeUijeve afriške kolekcije (30 predmetov) je prišel v Slovenski etnografski muzej. Eksponati so biU popolnoma neurejeni, delno poškodovani, in so jUi zato 14. novembra 1945 tudi precej pomanjkljivo vpisaU v inventamo knjigo Gre za uporabne predmete in sicer za bojna pokrivala, okrašena z rogovi antilop in školjkami kauri (4), tropske slamnike, obšite z usnjem (4), sramne predpasnike z okrasjem iz kauri školjk (4), usnjene pasove (3), posode, pletene iz trstičja aU iz viter (3), dele konjske opreme (3), dva usnjena in en lesen tulec, omamentiran usnjen jahalni škorenj, pahljačo iz usnja in nojevih peres, mošnjiček, ki so ga nosili okoU vratu, večji usnjen meh, železno sekiro in vrv, spleteno iz savanske trave 'I CodeUijevo zbirko lepo dopolnjujejo tudi predmeti njegovih afrišku\ sodelavcev Hinka Keslerja in Lea Poljanca. Prvi je leta 1961 podarU Slovenskemu etnografskemu muzeju, več pletenUi posod iz raznobarvnih rastUnskih vlaken in dve leseni skulpturi, ki jih je pridobU med bivanjem v DuaU (Kamerim) in Kamini Poljančevo zbirko pa je Muzej leta 1959 odkupU od njegove sestre Ane Poljanec Šteje dvajset predmetov iz Kamenma in Toga: vezeno bombažno haljo, ogrinjaU iz bombaža s črtastim vzorcem, kos bombažne tkanine, h-opski slamiuk, par dolgih jahalnih škornjev z raznobarvnimi našitki, dva usnjena mošnjička, okrasni obesek, večjo in manjšo okrašeno usnjeno torbo, omamentirani rogoznici, posode, pletene iz tističja in okrašene s kauri školjkanni aU z usnjem (5), bodalo v usnjeni nožnici in glasbilo iz antUopinega roga. Poljanec je prepustil muzeju tudi več sto diapozitivov o pokrajini v Togu, rastlinskem in živalskem svetu in kulturi tamkajšnjih črnskih plemen. Z njimi je nastopal v javnosti: prvič že leta 1916 v Zagrebu na prireditvi v korist Rdečega križa, nato leta 1918 v sevemočeškem zdravUišču Bilinu za fond, ki je bU namenjen vdovam njegovega polka, od leta 1922 pa so sledUa predavanja po slovenskih mestUi Tako je npr. leta 1931 v Celju priredU dveumo 54 Ozvald,op.cit.,str.l39 55 Imenik MLO Ljubljana, Nemške zaplembe, leto 1946-1948, št. 1-800, Mestni arhiv. Zgodovinski arhiv mesta Ljubljane, št. 160/45 56 Prav tam 57 Pavla Štrukelj, Neevropske zbirke v muzeju Goričane, Slovenski etnograf 1980-1982, str. 134 58 Inventama knjiga SEM, št. 9133-9152 in inventama knjiga Muzeja Goričane, št. 378-407 59 Šh^elj,op.cit.,str.l35 M Inventama knjiga SEM, št. 8852-8871 Afriška leta ljubljanskega barona Codellija predstavo »Dve leti ob suženjski obaK Afrike« z 82 skioptičnimi slikami "^l Ohranjen je tudi Poljančev rokopisni komentar k vsakemu od posnetkov in povzetek besedila v tipkopisu Morebiti je dal Poljancu idejo za tovrstne nastope prav Anton Codelli. Že leta 1911 mu je namreč mati v enem od pisem predlagala, naj ponudi serijo posnetkov (skioptičmh slik) berlinskim kinematografom in naj jih spremlja s predavanji Po nenavadnem spletu okoliščin se je Codelli resnično zapisal v zgodovino afriške kinematografije. Ta je bila v njegovem času še v obdobju prvih poskusov in iskanj. Nemški snemalec Schimiann je npr. že leta 1908 s kamero snemal v Afriki in tik pred prvo svetovno vojno končal dokumentarru film Was mir die Wildnis gab. Dejavrü pa so bili tudi Angleži, Francozi in Američani ^. Jeseni 1912 je prispela v Liberijo filmska odprava, ki jo je vodU nemški popotnik Hans Schomburgk. Afriko je dobro poznal, saj jo je prvič obiskal že leta 1898, komaj sedemnajstleten, in se odtlej pogosto vračal. Manj izkušen je bil seveda v tančinah filmske tehnike, zato sta ga spremljala hamburški snemalec Georg BurU in slikar Kay H. Nebel. Po prihodu iz Liberije v Togo so se seznanili s Codellijem, kijih je povabil k sebi v Kamino. Tam je Schomburgk zbolel za amebami, vendar je oba sodelavca poslal s kolono nosačev v Sokode. Sam se jima je pri snemanju dokumentarca pridružil pozneje, ko ga je tja zapeljal Codelli v prikolici svojega motocücla ^. Filme so skušali razvijati v majhnem prenosnem laboratoriju in pri tem naleteli na velike težave. Zato so se omejili le na obdelavo kontrolnih vzorcev v razvijalni dozi, vse ostale trakove pa so pošiljali v Anglijo Schomburgk je potem, ko je posnel že okoli tri tisoč metrov filma, prejel telegram svojih hamburških podpornikov, da so razviti filmi premalo osvetljeni in popolnoma neizostrerü. Ustavili so mu plačilo in znašel se je v zelo nerodnem položaju: da je povrriü del izdatkov, je moral odpustiti oba sodelavca in prodati opremo. Z zgodbo o izredni donosnosti bodočega fibnskega projekta je navdušil Codellija. Prepričal ga je, da je vložil vse svoje prihranke, kakšnih 46000 zlatih mark, odkupil filmsko opremo, plačal Schomburgku pot v London in Hambvirg z vsemi dodatrumi stroški ter pokril račim za novo ekspedicijo iz Evrope v Afriko. Lastnik filmskega negativa, ki so ga nameravali posneti, naj bi bil po pogodbi Codelli, dobiček od predvajanja filmov pa bi si s Schomburgkom delila tako, da bi ta dobil 50%, snemalec 5%, ostanek pa bi pripadal CodeUiju 61 Poljanec je predaval 27.3.1922 v Ljubljani (klub trg. akademikov), leta 1931 (27.1.) v Slovenj Gradcu (Sokolsko društvo), 30.1. v Mariboru (Ljudska univerza), 9.3. v Celju (Ljudska univerza), 3.5. na Vranskem (Sokolsko društvo), 5.5. v Ljubljani (Plaiünsko društvo); leta 1932 (4.3.) v Ljubljani (na Radiu in na Prosvetni zvezi), 6.3 v Novem mestu (Prosvetna zveza) in 7.3. v Škofji Loki (v samostanu in na Prosvetiü zvezi). V povojnem času je imel predavanja še marca 1952 v Slovenj Gradcu (na Ljudski uruverzi in Gimnaziji) in Dravogradu (na Ljudski univerzi), februarja 1953 v Čnu (na Gimnaziji) ter januarja, februarja in marca 1955 na gimnaziji v Slovenj Gradcu. 62 Jutro 8.3.1931, str, 7 in 11.3.1931, str. 4 63 Dva tovrstna teksta v obsegu 51 strani (rokopis) in 9 strani (tipkopis) hrani Muzej neevropskih kultur v Goričanah. 64 Pismo Rozalije Codelli sinu Antonu, 7.10.1911, AS, fasc. 14 65 Hans Schomburgk, Zelte in Afrika, Berlin 1957, str. 260-261 66 Op.cit.,str.263 67 Isti, Mein Afrika. Erlebtes und Erlauschtes aus dem Innern Afrikas, 2. Aufl., Leipzig 1930, str. 238-239 68 Codellijevo pismo odvetmku Willibaldu Baackeju v Berlinu, datirano 16.8.1927, AS, fasc. 14 Zmago Šmitek V Londonu je Schomburgk najel mladega angleškega kamermana Jamesa Hodsona in pridobil še nekaj podpornikov, ki pa so želeli, naj bi poleg dokumentarcev posnel še igrani film. Scenarij so pripravili po zgodbi, ki jo je na Antonovo željo skicirala baroruca Rozalija Codelli: ob zahodni obaU Afrike v močnem viharju potone potniška ladja z vso posadko. Morje vrže na obrežje le otroško košaro z belo deklico. Otroka najdejo črnci, ga vzredijo in po božje častijo. Mednje pride beU popotnik in se odloči, da bo lepo dekle rešil. To mu neko noč tudi uspe. Lačna in žejna tavata po savani, dokler ne najdeta belca (igral ga je Leo Poljanec), ki ju v svoji koči skrije pred zasledovalci Glavno vlogo v filmu Zgubljena deklica je Schomburgk namerili plavolasi Meg (Muschi) Gehrts, ki je tako postala prva filmska igralka v notranjosti Afrike in prva belka, ki je prepotovala Togo z juga na sever 7". Zgodba je zanimiva tudi zato, ker spominja na romane Edgarja Rica Burroughsa (1875-1950) o Tarzanu. Vendar je prva Burroughsova knjiga iz serije uspešnic, z naslovom Tarzan of the Apes izšla leta 1914, film z istim naslovom pa je bil posnet v Hollywoodskih študijih šele leta 1918! Tarzan je bil prikazan kot otrok angleškega lorda, ki ostane prepuščen usodi v Afriki in odraste med čredo opic. Nova snemalna ekipa je uspela odpraviti napake pri osvetljevanju filma. Tedaj so še uporabljali kamero z lesenim ohišjem, v katerem so v vroči in suhi klimi nenehno nastajale razpoke. Te so mašili s pečatnim voskom. Kamero so zavijali v liste bananovca, da bi jo zaščitili pred sončno pripeko. S severa Toga so posnete filme pošiljali v posebnih zabojih z dvojnimi stenami in vmesno izolacijo (pepelom), ki je varovala pred vlago. Zaboje so nosači tovorili trinajst dni daleč skozi pragozd do atlantske obale Tako so v prvi polovici leta 1914 uspeh poslati v Evropo 6000 metrov posnetega traku, od katerega je bilo 4000 metrov igranega filma. Preostalo so bili dokiraientami posnetki naprav v Kamini, mesta Sokode, tkanja bombažnih tkanin na statvah v Bafilu, utrjenih enonadstropnih glinastih bivališč plemena Tamberma, običajev plemena Konkombwa, ipd. V Sansane-Manguju na skrajnem severu Toga so jim domačini odigrali napad na naselje kot v časih lova na sužnje ^. Codelli po Schombiu-gkovem pričevanju »ni podpiral podjetja le finančno, marveč je pri njem tudi neposredno sodeloval« Prva svetovna vojna pa je usodno prekrižala tudi fihnske načrte. Oktobra 1914 je Rozalija Codelli prejela Schomburgkovo pismo iz Hamburga in izvedela, da je skupaj z gospodično Muschi (ki je medtem postala gospa Schomburgk) in z delom posnetega filma srečno prispel iz Toga v London. Napravila sta še izlet v Pariz, ker pa je vmes prišlo do vojne napovedi, zaradi svojega nemškega državljanstva nista tvegala povratka v Anglijo. Film je bil zaplenjen in je še po koncu vojne ostal pod angleškim sekvestrom. Codelli se je leta 1921 v Berlinu sestal s Schomburgkom, ki pa mu je očitno zamolčal nekatera dejstva, zlasti to/ da si je med nekdanjim obiskom Londona vendarle priskrbel pozitivno kopijo fUma in jo porabil kot osnovo za svoja predavanja od marca 1919 dalje 69 Leo Poljanec, rokopisni tekst predavanj. Muzej neevropskih kultur Goričane, str. 28; Lebenserinnerungen, str. 532 70 Hans Schomburgk, Pulsschlag der Wildnis, 3. Aufl., Berlin 1952, str. 266 71 Isti, Mein Afrika, Str. 241 72 Isti, Zelte in Afrika, Str. 271-272 73 Isti, Bwakukama. Fahrten und Forschungen mit Buchse und FUm im unbekannten Afrika, Berlin (1922), Str. 11 74 Glej op. 68 Afriška leta ljubljanskega barona Codellija Schomburgk je sprva trdil, da je dobil kopijo šele leta 1926 V eni od svojih knjig je kasneje le priznal, da je iz Londona prinesel nekatere kose traku in jih vključil v film Itn deutschen Sudan Ker je po sprostitvi angleške zapore brez Codellijevega soglasja posojal fUm različnim distribucijskim družbam, je ta vložil tožbo in zahteval razglasitev filma za svojo last, vrnitev negativa in vseh kopij ter prenehanje prikazovanja. Terjal je tudi povračilo vloženega denarja Tožba se je vlekla, saj si je Codelli še aprila 1930 prek Muschi Schomburgk prizadeval za vrnitev izgubljenega kapitala Tolikšne vsote mu Schomburgk ne bi mogel izplačati, tudi če bi bil hotel. Kot dokazujejo njegovi kasnejši fUmi (npr. Die Wildnis stirbt, dolžine 1544 metrov, iz leta 1936, ali Frauen, Masken und Daemonen, dolžine 2115 metrov, iz leta 1948), je posamezne odlomke Codellijevega fihna še dalje uporabljal za različne montaže Kot kaže, Antonu Codelliju vse to vendarle ni zagrenilo spominov na Afriko. Zanjo je še v svojih poznih letih ohranil živo zanimanje. Na Thumu je živel obkrožen z afriškimi trofejami in zbirkami. Nedvomno je rad podoživljal dogodke iz najbumejšega obdobja svojega življenja. Naročal si je tudi literaturo o Afriki. Pred nekaj leti sem v ljubljanskem antikvariatu odkril knjigo znamenitega nemškega afrikanista Lea Frobeniusa Das sterbende Afrika (1. del, München 1923). V njej je avtor med drugim opisal svoje bivanje na severu Toga. Opremljena je bila s Codellijevim podpisom in je pripadala njegovi osebni knjižnici. Spomin na Codelüjeya afriška leta. BESEDA O AVTORJU Zmago Šmitek. dr., izredni profesor za neevropsko etnologijo in etnologijo Evrope na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo v Ljubljani, je pisec večjega števila razprav in člankov. Njegovo pomembnejše delo je knjiga Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986). ABOUT THE AUTHOR Dr. Zmago Šmitek, Senior Lecturer of Non-European Ethnology and Ethnology of Europe with the Department of Ethnology and Cultural Antropology of Ljubljana University. Author of numerous articles and essays. His most important work is the book The Call of Distant Worlds (Ljubljana 1986).. 75 Prim. Schomburgk, Zelte in Afrika, str. 268 76 Isti, Mein Afrika, Str. 242 77 Glej op. 68 78 Korespondenca med Antonom Codellijem in Muschi Schomburgk iz let 1927 in 1930, AS, fasc. 15 79 Pisno sporočilo Bundesarchiva Koblenz in Stiftung Deutsche Kinemathek, Berlin. Za pomoč se toplo zahvaljujem gospodu Ivanu Nemaniču iz Arhiva Slovenije Zmago Šmitek SUMMARY THE AFRICAN YEARS OF BARON CODELLI OF LJUBLJANA Baron Anton III. Codelli, a well-known Slovene inventor in the field of mechaiucal and electrical engineering, was bom on March 22,1875. From 1911 to 1914 he was xmder contract with the German company Telefimken and in charge of an important technical project. In Kamina, near the town of Atakpame in the colony Togo, he supervised the constmction of a major wireless telegraph station which was to serve direct communication with the headquarters in Nauen near Berlin. The project also included a series of minor wireless transmitters which were to reduce the costs of transmitting information in Togo and the Cameroon. In order to find suitable locations for these stations, CodeUi traveUed extensively to the North of Togo, Cameroon and Liberia. In 1912 he invited his coimtrymen Leo Poljanec and Hinko Kesler to join him in Africa. Their activities ended with the outbreak of the First World War in 1914. English and French troops entered Togo on August 7 and the colony's unconditional surrender foUowed on August 26. CodeUi was captured in Kamina, transferred successively to Lome, Porto-Novo and Ouidah in Dahomey, Medeo in Algeria and finaUy to Le Puy in the south of France. In January 1917 he was Uberated by the French and sent to neutral Switzer- land. He did not retum home to Ljubljana untU August 1920. Towards the end of the Second World War he emigrated to Switzerland and died in Ascona on AprU 26,1954. The former Yugoslavia nationalized his property after the Second World War. In 1945, the Togolese Ethnological Collection, coimting 30 objects, was aUocated to the Slovene Ethnographic Museum and is now part of the Museimi's Section for Non- European Cultures in Goričane. The museum later acquired some 30 additional objects brought from Cameroon and Togo by Leo Poljanec and Hinko Kesler. CodeUi's and Poljanec's photographs of Africa also have documentary value. A part of Codelli's correspondence and other documents from Africa are kept by the Archives of Slovenia and the Manuscript Section of the National and University Library in Ljubljana. CodelU took part in the shooting of some of the first films intended to be shown in cinemas. Although marginal, this part of his activities in Togo is certainly interesting and deserves more research. He financiaUy supported the German Hans Schomburgk, an expert in African studies, who started shooting a docimientary and a feature film in Togo in the autumn of 1912. The shooting was stopped by the First World War and the feature film was never presented to the pubUc. Schomburgk, however, used shots from the documentary when editirig some of his other films on Africa. Two Schomburgk films containing inserts from Togo are preserved: "Die Wildrüs stirbt" (The Jimgle Dies, edited in 1936,1544m, and "Frauen, Masken void Daemonen" (Women, Masks and Demons), 1948,2115m). The former is kept by Bundesarchiv-Filmarchiv in Koblenz, the latter by Stiftung Deutsche Kinemathek in Berlin. Afriška leta ljubljanskega barona Codellija RÉSUMÉ LES ANNÉES AFRICAINES DU BARON CODELLI DE LJUBLJANA Le Baron Anton III CodelU, l'inventeur slovene dans le domaine de la construction des machines et de l'électrotechnique, est né le 22 mars 1875. Entre 1911 et 1914 il réalisa un projet technique important suivant le contrat avec la société allemande Telefunken. A Kamina, pres de la ville Atakpame dans la colorüe du Togo, il dirigeait la construction du grand poste de T.S.F., destiné a la communication directe avec la centrale Nauen pres de Berlin. Il conçut aussi le plan pour im reseau d'émetteurs de T.S.F. plus petits, qui aurait sensiblement réduit le prix de la transmission des informations au Togo et au Cameroun. Afin de choisir les emplacements convenables pour ces postes, CodeUi voyageait au nord du Togo et, de temps en temps, U séjournait aussi au Cameroxm et au Libéria. En 1912 il invita ses compatriotes Leo Poljanec et Hinko Kesler a le rejoindre comme coUaborateurs. Leur travail fut arreté en 1914 par la premiere guerre mondiale. Le 7 aout, les armées britanique et française envahirent le Togo et le 26 aout la colonie capitula sans conditions. A Kamina, Codelli fut fait prisormier; on l'amena d'abord a Lomé, puis a Porto-Novo et a Ouidah en Dahomey, ensuite a Médéa en Algérie et finalement dans la région du Le Puy dans le sud de la France. Les Français le libérerent en janvier 1917 et l'envoyerent en Suisse, pays neutre. Il ne rentra a Ljubljana qu'en 1920. A la fin de la deuxieme guerre mondiale U emigra en Suisse et U est mort le 26 avrU 1954 a Ascona. Tous ses biens furent nationaUsés. Le Musée Ethnographique Slovene, et ensuite sa section pour les cultures non-européennes dans le château Goričane, prit possesion de sa coUection ethnologique du Togo qui compte 30 objets. Plus tard le Musée acquit aussi a peu pres 30 pieces d'exposition, apportées du Cameroun et du Togo par Leo Poljanec et Hinko Kesler. Les photos, faites en Afrique par CodelU et Poljanec, ont aussi une valeur documentaire. Une partie de la correspondance de CodelU et le reste de la documentation sur l'Afrique sont conservés par les Archives de la Slovénie et par la Section des manuscrits de la BibUotheque Nationale et Uruversitaire de Ljubljana. La collaboration de CodelU dans les tournages des premiers fihns pour les cinémas représente ime sphere secondaire, mais intéressante et pas assez connue de ses activités. Financierement il soutint l'africaniste allemand Hans Schomburgk qui, a partir de l'automne 1912, tournait un film documentaire et im fibn de fiction au Togo. Le tournage fut interrompu par la premiere guerre mondiale. Le fUm de fiction n'est donc jamais passé dans les saUes, tandis que Schomburgk utiUsa quelques parties du documentaire dans le montage de certams de ses autres films sur l'Afrique. Deux parmi ses fibns avec les séquences du Togo furent sauvegardés: "Die Wildnis stirbt", monté en 1936, long de 1544 metres, et "Frauen, Masken und Daemonen" de l'année 1948, long de 2115 mefres. Le premier est conservé a Bundesarchiv-Fihnarchiv a Koblenz, le deuxieme a Stiftung Deutsche Kinemathek a BerUn.