Ik^jmnrnmrrr.
LETO XIII. ,
ZVEZEK


IIS
Vsebina i. zvezka:
1.	A. Aškerc: Pramloča. Indska legenda....... i
2.	Dolenjec: Iz lepših dnij. I.—IV.......... 2
3.	y.: Prstan ................. 2
4.	Nejaz Nemcigren: Abadon. Bajka za starce..... 3
5.	Dr. S. Šubic: Pogubni malik svetd........ 13
6.	Josip Stari: Pisma iz Zagreba. XXVII........ 21
7.	Zdčslav: Ne glej me, dekle, li...../.....26
8.	P. pl. Radics: Anton Linhart	.....27
9.	—d - : Šopek................32
10.	Janko Kersnik: Jara gospoda. Povest.......33
11.	Zdeslav: Morda vč............... 36
iz. M Cilenšek: Granitna miza..........37
13. Slovčn: Zimsko popje.............42
14 Marica: Moj pot...............43
15.	Dr. Fr. Kos: Slovniške drobtine.........47
16.	Književna poročila:
I.	V. Bežek: Levstikovi zbrani spisi........48
II.	Dr. V. Oblak: W. Vondrdk, Altslovenisehe Studien . . 51
17.	Listek: f Dr. Fr. vitez Močnik. — Slovensko-nemški slovar.
— Knjige it Matice Slovenskec. — Kopališče in Kneippovo zdravišče v Kamniku. — Veseli otroci. — Oklic. — Slovenski koledarji. — Koncert * Glasbene Matice«. — Slovensko gledališče. — Dramatično društvo. — Koncertni večeri % Glasbene Matice*. — Iz odborove seje »Matice Slovenske*. — Osebna novica. — Petindvajsetletnica jugoslovanske akademije. — Dve novi hrvaški drami. — % Zlatd Praha*. — Češka akademija znanostij in umetnosti j. — Dve novi operi. — Prosvjeta. — Znameniti grobovi. — Spomenik Prievalskemu. Največje knjižnice na Svetu. — Najstarejša skladba na svetu. — Listnica. — Popravek. ... 55
P r a m 1 o č a.
T.
Iudska legenda.
eče Ganga, reka sveta; Tam živi ob bregu Kandu
V	gaji senčnem, gaji temnem. Sto let tam že samotari.
Hrana so mu korenine In pijača je studenec; Pdstel, kamor truden lega. Pod drevesom mah je mehki.
Trikrat vsak dan stopa h Gangi,
V	vödi sveti se umivat; Kdplje se in pere grehe, Moli, posti, pokori se.
Družba ptičev so mu zbori. Ki pojd mu pčsmi sladke; £ njimi peva Brahmi himne, Premišljuje stvarstva lajne.
Kar uganka drugim temna, To ko dan je Kandu svetlo; Vč življenja vzrok in konec, Ko na dlani gleda večnost . . .
S kailaške göre doli Zrd bogovi na svetnika, Zrd na Kanda in — bojč se, Da v svetdsti prekosi jih!
»Käk opasnost odvrniti?« Posvetuje bog se z bogom. Hrum potihne po nebesih — Odpre Indra usta modra:
»Kjč si, biser naš, Pramloča ? Kjč si, rajskih Vil kraljica ? Hitro plavaj ddl na Gango Pa obišči tam svetnika!«
In Pramloča splava h Kandu, Vsa prelestna in čarobna ; Vede čita baš brahmanec, V misli vtdpljen je globöke.
»Kdd prikazen ti si bajna?« Kandu vzdrami se iz mislij, Ostrini in reče, prosi: »Naj tc gledam, o boginja!«
»Lčp je lotos v mesečini, Ko prikaže se iz vode In razvije cvet svoj nežni — Lčpša ti si, Vila moja!
»Naj te gledam ! , . . Naj krasoto Pijem tvojo le trenutek! Naj oči si ž njoj uapajam, Naj napajam vročo dušo!
»Šc trenutek, še trenutek! . . , Glej, oči so moje žejne, Žejno srce je krasote. Duša moja je je žejna.
»Naj te gledam, naj te gledam! Še trenutek! ... Ne izgini! . . .« In molčč jo gleda, gleda . . . Solnce pade za vršine.
»Oh!« — puščavnik vzdihne bridko, »Danes nisem šel se kdpat, Brahmi peval nisem himen, Vso opüstil sem pokoro!«
»»Danes'? — praviš Kandu sveti,«« Čudom čudi se Pramloča, »»Sto let, gledal si me, smrtnik!«« . Vsi smejd se mu bogovi.
A. Aškerc.
Leposloven. in znanstven. list:
V Ljubljani, dne i. prosinca 1893. Leto XIII.
Iz lepših dnij.

pominjam se presrečnih dnij,
Ko rdečih He in duše vroče Plamene ljubil sem očij In dobo vigredi cvetoče.
Pomladi nisem zdaj vesel,
Poglčd ine dčklic zdaj ne čara, Obraz sicčr mi ni še vel, Sreč, sreč samd se stara!

iva megla sčnči
V dalji zelen grič, Izpod nčba plava Ndnj ujeden ptič.
II.
Sam stojim na vrtu, Solzne zčmlje siu, Na sreč mi lega Žalosten spomin .
III

račno mi okd je časih,
Čut pretresa me globok, Neizrecno bi užaljen Jokal kot otrok.
Misel plava mi v bodočnost, V leta prešla zrem nazaj. Tiho svojo dušo vprašam: Käj te žali, käj?
A zamdu jo povprašujem, Duh ostane mšni nčm. Da sem žalosten, to čutim, A zakaj, ne včm!
IV.
ß
reč mi časih koprni, Dasi ne vč, po ččm. Naslonim se na okno In včnkaj gledam nčm.
jDrdbna
di
In vidim ptico, ki leti' Visoko pod nebd, Ted&j želim perotij, Da vzplaval bi za njd!
Dolčnjec.
Prstan.
ptica prileti, Nosi prstan, gostoli:
»Kdo želi si prstan trt? Dčkle mlžido mu ga dži.«
»Kdor zamenja zdnj sreč, Tri dobiti smč ga lč!«
Ptico, prstau gledam nčm, Čujem glas in ptici dčm:
»Drobna ptica, kij ne včš, K6mu prstan dati smčš?
Abadon.
IJajka za starce. Pripoveduje Nejaz Nemcigren.
I.
Indu, kjer se lena voda zelene Krke druži z bodri mi valovi j bistre Save, sedita v ozkem lahkem čolnu dva gospoda, j Na krmi sedeči, ki veslä varno in spretno, to je mož i velike rasti in krepkega života. Opravljen je ukusno in lično. Na obrazu se mu bere priletnost, toda brez tistih črt, ki značijo strasti ali pešanje telesnih močij. Rjave oči so mu duhovite in prijazne, vender ne kažejo in ne pridobivajo sočutja. —
Sredi čolna na prččni deski sedeči gospod pa je lepa podoba zdrave mladosti, visok, vitek, črnolas. Na okroglem, bledem, prikupnem obličji mu je sicer razlita nekova bolestna rdečica, vender kaže vse, da se je mladeniču, ki ima blizu petindvajset let, življenje dosedaj snovalo in sanjalo brez duševnih težav in brez gmotnih skrbij. Zaupne modre oči mu zvedavo in nestanovito gledajo izpod gladkega čela. Opis naj zadošča, ako še pristavim, kar se tiče mladeničeve obleke, da ni imel druge oprave nego plavne hlačice. Blagovoljni bralec se pa ne spotikaj ob tem nedostatku Na drugi ali tretji sträni te povesti bode moj junak oblečen že prav spodobno in sijajno.
Stari gospod izpregovon:
—	Prav kakor kaplja na bilki je viselo vaše Življenje, ko sem prihitel s čolničem in vas otčl iz vrtinca. Izvolite torej priznati, da imam nekaj pravice do vaše osebe. —
—	Oprostite, da vas v svoji osuplosti in razburici nisem še zahvalil, kakor mi je sveta dolžnost. —
—	Nič ne dč, saj ste se jedva odsopli. —
—	Vender prva dolžnost mi je izreči vam zahvalo, neznani rešitelj ; in druga dolžnost mi bode, povrniti vam veliko dobroto, kolikor mi je možno. Kakd se bode razveselila ljuba moja mati, ako ji smem predstaviti vas, ki ste ji oteli življenje jedinega otroka? —
—	Käj ne, gospodič, voda ima svojo moč? Istinito, ne samd ohladila, temveč tudi obnovila vas je. Prav pozabili ste, kakd ste pred pol ure drugače mislili o življenji in da se niste kar nič spominjali ljube svoje matere. —
—	Oprostite, gospod, toda vašega očitanja ne umejem. —
—	Nikar praznih besed, gospodič 1 Brez šale in varanja govoriva iz dčij v oči! Videl sem, kje ste se slačili; opazoval sem, da vrlo plavate in da dobro poznate sovodje Krke in Save; tajiti ne morete, da ste plavali, premagujoč valove, naravnost v najsilnejši vrtinec, iz katerega se človek ne more otcti. Po pravilih rednih možgan morava torej soditi, da vašega utopa v tem vrtinci ni učinil slučaj nego premišljen namen. In še to: obleko ste pustili na očitem prostoru blizu hojenega pota, da bi mislili ljudje in posebe mati vaša: Ponesrečil se je pri kopanji! Oj, vi pristni vzornik svojega veka: celd umirajoč varate! —
—	Res je, gospod, brezupnost mi je omamila glavo, in v slepi strasti sem se hotel končati. —
—	Bodisi, za vzroke se ne bodem prepiral. Nekova doslednost je bila v vaši omami; sicer pa tisti, ki se z ognjem šali, ne smč tožiti, če se mu hiša zapali nad glavo. —
—	Ne zamerite, neznani gospod, pri meni ni bilo šale. Oh. ko bi včdeli ... —
—	Nagibe, sevčda l seže stari gospod mladeniču v besedo. Dobro jih včm in poznam, stari so kolikor človeški rod. Tisto prekletje, ki je vžgano v človeški zärod kakor nekovo Kajnovo znamenje. Ljubezen! Tista pošast, ki pod krinko divne lepote näse vabi in priklepa mladost in starost, ki vzbuja neizkušcnccm najnežnejša čustva, ki v duhobolnih pesnikih poraja čarobne, večnosti vredne poezije 1 In ta nakazen, kakd nesrečno deluje? Mladeniča zavaja v pogubo, mami moža, osmešuje starčka, izpreminja pridnega obrtnika varčnost in poštenost v potratnost in hudodelstvo, tihega učenjaka modrost v beda-stočo, samujočega pobožnika molitev in trdno vero v pohujšanje in krivoverstvo; ona, nikjer vidna, povsod pridna, razdira zakonski mir, ugonablja blaginjo srečnih družin in se vzpenja celd do prestolov, zatirajoč pravico, slepeč državnike in kakor požar vnemajoč vojne
in krviprelivanje bednih närodov. Ta velesila, ki posameznika neusmiljeno premaga, ako neprestano ne beži pred njo, omamila je tudi tebe, ker si ji nepremišljeno pogledal v vabeči obraz. Vender ne žaluj — taka usoda je pred teboj in bode za teboj zadela milijone Zemljanov, ki vsi kakor včšče letate v plamen, da vas vpepeli! Vsak, kdor ne beži, kdor vedno ne zatajuje svojega telesa, mora biti suženj tej ljubezni, in to vse samd zatd, da ta človeški zarod ne izmrč in da ne prestanete prelepe zemlje, vredne boljših gospodarjev, teptati in polniti s slavnimi svojimi bedastočami in še slavnejšimi grozodejstvi! Oj, bede človeške! Kakd pa tudi prevzetujete v svoji zaslepljenosti? Kakd že poje psalmist o človeku:
»Le malo njega si ponižal pod Seboj, Ovenčal s slavo si ga in češčenjem, Da gospoduje človek Tvoj Nad Tvojih rok stvarjenjemc ')
In kaj je vaše gospodovanje? Zgolj meteor ste, v katerem go-mazč brezštevilne strasti in bede: kaos, v katerem brodita eros in anteros — ljubezen in Črt. »Ljubčč roditi, črteč moriti«, to sta tečaja, ob katera se suče delo in nedelo zemljanov! Izjeme so, toda teh je le malo. Vi mladenič pa niste izjema, nego samd atomček iz tega kaosa, ne najslabši, vender tolikanj vreden, da sem iztegnil roko v vašo rešitev. — Stari gospod umolkne, kakor bi si hotel odpoČitu zakaj govoril je s prestanki in strastno. Mladi gospod pa komaj premaguje veliko muko. Srce se mu krči zaradi tega preklinjanja ljubezni in človeštva; zdrobil bi bil vodnika, ali v njega oblasti je kakor ukle-njen in ne more se braniti, ako se mu dni takd roga v obraz. Ohrabri se in reče:
—	Nimam časti, da bi vas poznal, gospod. Samd to včm, da ste me oteli. Dvojim pa, da imate pravico do takšnih besed. Pripet1' se časih takd, da človek ne more več živeti. Jaz bi moral skočiti nazaj v vrtinec, ako Še delj takd žalite osebno moje razmerje. Druge brambe nimam. —
—	Počasi, gospod, odgovori. starec mirno in hladno. Jaz vas poznam že dolgo, tudi vi bi mene lahko poznali, pa niste pazili näme. Kar sem govoril, govoril sem po svojem prepričanji. Zahtevam pa, da spoštujete moje prepričanje, katero je pridobljeno po opazovanji mojih prostih očij. Vaše neizkušene zaljubljene oči pač vidijo drugače; toda slobodno imejte drugačno svojo sodbo. Slobodno vam je tudi poskusiti, ali je iz Save ali iz Krke krajši pot do dna pekla, in drugič
4) Psalm VIII. v Veselovem prevodu.
ne iztegnem roke za vami. Toda čemu prazne besede! Vsakdanja izkušnja uči, da tisti, kogar otmd, kadar hoče baš uničiti življenje svoje, ne poskusi drugič potovanja v deželo, iz katere se ne vrne noben potnik; mariveč goreče se oklene življenja in sladke navade človčkovanja. Torej zagrinjalo čez to, kar je bilo, in rajši odgrniva bodočnost, kateri se itak ne morete umekniti. Omenil sem že, da sem pridobil nekaj pravic do vaše osebe. Ali mi to še priznavate? —
—	Gotovo, gospod! Zagotavljam vas iz nova neomejene svoje hvaležnosti. —
—	Zopet prazne besede! Malopriden dobrotnik, ki izkazuje dobrote zatd, da bi ga osrečenci hvalili; slab poznatelj ljudij, ki pričakuje iskrene hvaležnosti za storjene dobrote! Odklanjam in odpuščam vsako hvaležnost, mladi Človek. —
—	V vaši oblasti sem, gospod, in vam na razpolago. —
—	Res ste v moji oblasti, vender slobodni ste bolj, nego si mislite. Ali nisva ravnokar poudarjala, da se lahko celd zopet utopite, ako vas je volja? Torej trdno, moško pogodbo dogovoriva, kakd mi — dovöli, da te tičem — pošteno odslužiš to življenje, za katero moraš zahvaliti mene. —
—	Pripravljen sem, gospod. —
—	Ne, nisi pripravljen 1 Ko bi bil čoln bliže brega, skočil bi na zemljo, predno izrečem prvo besedo najine pogodbe. Umevno je, da ti je tesno pri srci: nekoliko te zebe, obleke nimaš, solnce grč za göro, in Čoln plava v krajino, tebi menj znano. Res, da se me nekamo bojiš; vender vse to ni takd mučno, kakor bi ti bilo sedaj neznosno, ako bi bil tam, kamor si bil namenjen, ko sem te potegnil iz vrtinca.
—	Prosim, gospod, usmiljenja; saj vidite, da se kär tresem. —
—	Mene sicer nikoli ne zebe, vender izpijem požirek iz te tebi znane steklenice. Potegni tudi ti krepek požirek, da te mine mrazota. —
Gospod vzame Čutarico iz žepa in jo ponudi mladeniču, kateri jo slastno nastavi na usta.
—	To greje, gospod! Lepa hvala za izvrstno okrepilo. —
—	Taka tvoja gorečnost mi je po godi. Treba dalje, da se seznaniva. Ti si stari moj znanec Samorad Veselin. Meni pa je ime Abadon, in jaz nisem človek. —
Stari gospod se pri zadnjih zateglo izgovorjenih besedah skloni proti mladeniču, in temu se zazdi, kakor bi ga oni kär prebodel z Žarečim svojim pogledom. Nezavesten pade v čoln. Omotil ga je nekaj požirek neznane, otrovne pijače, nekaj pa gospodova izpdved. Zdajci
priplava sedem velikih sdmov pred Čoln in vsi se uvrstč prčdenj. Abadon jim vrže dolg motvoz, tega sömi primejo in potlej vlečejo ladjico gladko in hitro po Savi navzgor proti Brčžicam in krškemu mestu. Zajedno prifofotata dve vjeri in prineseta Samoradovo obleko na čoln, in ta obleka se prčcej säma ob sebi obleče na teld omedlelega mladeniča.
Abadon položi roko Samoradu na čelo; ta se prčcej zavč ter osuplo vpraša:
—	Od kod ta izprememba ? Oblečen sem, in čoln se sam pelje. —
—	Majhna reč, odgovori Abadon. Po obleko sem se peljal in te opravil, ko si bil nezavesten. Čoln mi vlečejo s6mi, katere sem naučil vožnje, kakor vi vole in konje. Toda nadaljujva svojo reč. Gotovo so vas v srednjih šolah nadlegovali s Klopstockovo Mesijado, in nemara ti je v spominu ostal skesani peklenščak Abbaddna? —
—	Še se ga spominjam, res. Prav sočuten značaj mi je bil Abbaddna. V devetnajstem spevu Mesijade, če se ne motim, preslavlja se, kakd je bil zopet vzprejet med nebeške krilatce. Miri in greje se mi srce, ako ste vi tisto blago nadzemeljsko bitje. —
—	Bodisi. Vender, ako bi bil Sveto pismo bral takd pazno, kakor si dolgočasnega Klopstocka, našel bi bil ondu tudi mojo malenkost. V devetem poglavji Janeza blagovčstnika apokalipse bereš, da sem krilatec iz brezdna in kralj kobilic, morečih človeški rod. V nebesih Klopstocka ne Čitajo; zatd je ostalo vse pri stari apokalipsi, in Klopstockov Abbaddna ostane še dolgo zgolj licentia poetica. —
—	Torej ne včm, kakd naj vas zovem. —
—	Gotovo svojega rešitelja l Sedaj zopet dihaš zrak izpod nčba, mlad si in zdrav, imovit in izobražen. Odprta so ti vrata v veselo, slobodno Življenje. To je dokaj. Nemara pa tudi tvoja Cvetana tebi ni izgubljena. —
—	Oh, gospod, izgubljena je, prav sedaj poročena z drugim. —
—	Res je poročena, aH to je tudi vse. Pred dobro uro nisi mislil, da bodeš sedaj še živ. Predno potčče druga ura, utegne se zopet käj pripetiti, česar tudi nisi pričakoval. —
—	Je li možno, gospod, da si otmem Cvetäno?
—	Zakaj bi bilo nemožno? Toda o tem ne govorim, dokler ni sklenjena pogodba med nama. —
—	Kär narekujte, gospodi Vse storim, kar ukažete, da si le zopet pridobim Cvetäno. —
—	To ne grč takö, Samorade moj! Ukaz ni pogodba. Sicer pa včdi, da se tudi zčl duh lahko prilagodi šegam in potrebščinam sedanje dobe in da jaz nisem toliko hudobec, kakor morda sumnjaš. —
—	Lepa hvala, gospod, osrečujete me. —
—	Duše tvoje ne zahtevam, saj bi jo bil ravnokar dobil zastonj. Tudi so človeške duše sedanji čas prav po ceni. Takd silijo v pekel, da bi jih tam doli odvračali, ako bi smeli. Celd tvoje sence ne iščem, dasi bi nje nedostatek tebi delal menj sitnostij nego Petru Schle-mihlu v znani Chamissovi bajki. Toda oslepariti se tudi ne dam, kakor je mojega tovariša prevaril poljski pan Twardowski in še marsikdo drug. Ti daš nekaj m£ni, jaz nekaj tebi. Nečem pa, da bi dal ti več, nego dam jaz. Ustopil mi bodeš nekaj vsakdanjega spanja.—
—	Spanja ? Kakd se bode to vršilo ?
—	Prav lahko. Vi ljudje toliko jadikujete o kratkosti svojega življenja; vender še od tega prespite skoro polovico. Koliko več bi živeli, koliko si prihranili dnij in let; koliko več bi si v sedanji dobi urnega delovanja brez počitka, v dobi brezozirnega tekmovanja brez prestanka, nakopičili bogastva in zaslug, ako bi menj spali 1 Ti spiš na dan po debelih devet ur. Zadošča ti pet ur, štiri pa prepustiš meni. —
—	Malo spanja bode, gospod. —
—	Dosti ga bode, samd da se navadiš. Ako ne moreš, pa pozneje predrugačiva. Tvoj oče je v tvojih in poznejših letih tudi potreboval samd po pet ur spanja na dan, in to je sedaj tebi v veliko korist. Tudi tvoj dobiček je očividen. Vsak dan živiš štiri ure delj; in karkoli počenjaš pametnega v teh štirih urah, vse je bolje nego spanje — začasna smrt med življenjem. —
—	Če smem vprašati, čemu vam bode spanje? —
—	Odpusti mi odgovor na to vprašanje. Čas poznaš. Da bi poznal večnost, nedostaje ti duševnih zmožnostij. Torej tudi ne moreš preceniti, koliko je zdme vredno spanje, bodisi kratko: pretrgljaj večnosti, pozaba samega sebe, prestanek neprestanega trpljenja. —
—	In kaj mi izvolite podeliti za spanje? —
—	V odplačilo za spanje te hočem obsipati z dobrotami. Neviden in neslišen bodeš, kadar in dokler hočeš. Stopal bodeš, kamor te je volja, na zemljo in nad zemljo. Videl bodeš vso sedanjost, videl nekdanjost in bodočnost. Da ima hudič neizmerno denarja in da čuva vse zaklade, to je znana reč. Povrhu ti bodem služil vseh dvajset ur na dan, kar jih ne bodem prespaval. —
—	To bode preveč, gospod. —
—	Nič preveč. Saj si bodeš sam izbiral in rabil mene in mojih dobrot le toliko, kolikor bodeš sam želel. Moja služba pa ne bode šala. Z mojo pomočjo lahko tekmuješ z najbogatejšim Židom, in kmalu dosežeš plemstvo in odlične rede v mnogih državah; prikupiš sijajne palače, plodovita velika posestva in neusahne rudokope. Stavljen podpornik bodeš pesnikom in umetnikom, veljavno ime si pridobiš med učenjaki, dobrotnik bodeš närodu in državi ter vrednim in nevrednim bližnjikom. Sploh, kadarkoli se bodo imenovali prvaki tega plančta, bode takisto imenovano tvoje ime. —
—	Take slave, gospod, ne želim. Vsega imam dovdlj za življenje; želim si samd srečne, večne zveze z ljubljeno Cvetäno. —
—	No, bodemo videli. Slast pride med jedjd. In Cvetäna! Morebiti dobiš to, morebiti drugo. Sedaj ti jedna bega glavo, potlej jih bodeš hladnosrčno izbiral lepe, bogate in omikane, pametne in neumne. Toda pustiva to. Torej velja štiri ure spanja na dan? —
—	Velja, gospod. —
—	Prav. Vsaka pogodba pa ima, kakor morda včš, postranske zaveze. Tudi najina ni brez njih. Vodč se bodeš moral ogibati; ne smčš je piti, ne umivati se v nji. Če prideš z vodo v dotiko, najina pogodba opeša ali celd izgubi svojo moč. Z vodo dojdeš v veliko nevarnost ali nesrečo, in jaz bi te več ne mogel oteti iz nje. Zatorej ti vodo ostro prepovedujem. —
—	Milo prosim, gospod, dovolite mi vodo, brez katere človek skoraj ne more biti! Rad se odrečem mnogi drugi vaši blagosti, da mi vsaj privolite nekoliko vodč. —
—	Biti mora takd in ne drugače. Voda ima nekaj posebnega, česar ti ne umeješ. Jakši sem nego vse zemeljske sile in mogočnejši nego vse, kar je rojeno in smrti podložno; vender nisem sloboden: vezan sem na večne svoje zakone, in prav zaradi teh ti ne pripuščam vode. Pil bodeš pivo, vino in sok od zelišč in sadov, katerim sedaj še imena ne včš, umival pa se bodeš kakor sloveče krasotice v mleku in vinu. Sčasoma bodeš vode prav lahko pogrešal. —
—	Bodisi, gospod. Tudi ta pogoj je vzprejet. Izvolite mi še povedati, do kdaj naj bi veljala najina pogodba? —
—	Pametno vprašanje, kateremu se spodobi iskren odgovor. Naj veljd prvič samd za Štirinajst dnij. Ce se privadiš, če ti bode moja pomoč delj ugajala, če me bodeš delj potreboval, pa pozneje pogodbo podaljšava na gotov ali nedoločen čas. Samd tega te opominjam, da tvoje življenje ni v moji oblasti, da ne včm meje tvojemu nazemelj-
skemu bivanju in da višja oblast, katera je nad nama, lahko prekriža in uniči najino pogodbo---
Po teh besedah stopi Abadon pred mladeniča in seže z drobno lično roko v mladeničevo desnico, katero prikupno strese in stisne.
Abadonova roka je bila nenavadno gorka, in njega nohtje so pustili na mladeničevi desnici viden sled, kakor bi se bili vžgali v kožo. Abadon pa osuplega mladeniča potolaži, da to znamenje njijine zveze vidita sam<5 onadva in duhovi, kateri jima morajo streči. Natd potegne iz žepa tanek, kovan obroč in ga pomoli Samoradu, rekoč: S tem obročem si neviden, neslišen in netehten, kadar hočeš in dokler hočeš; slušal bode tvoje ukaze in te nosil, kamor porečeš; odpiral bode gorč in zaklade, pa tudi misli in usta ljudij, da bodo vpričo tebe govorili čisto resnico; z njega pomočjo bodeš videl v vsako daljo skozi temö in zid; kadar pa pokličeš mene, prčcej pritečem, najsi mi je priti od druge zvezde. To ti je menda dovolj za nocoj. Druga čudna svojstva tega obroča ti povem pozneje. —
Natd Abadon obroč raztegne kakor gumielastiko in ga dene strmeČcmu mladeniču okolo vratu. Obroč sčde na vrat, kakor bi bil vlit, in se ne premakne in ne odtegne od kože. Mladeničevo zadrego pomiri Abadon, rekši, da je ta obroč vsakemu tretjemu človeku neviden; kože pa se zatd drži takd trdno, da se ne izgubi in da Samoradu ne bode nadloga temveč dragocen čaroben pomočnik. V tem pripluje čoln h kraju in obtiči na bregu. Gospoda stopita na breg. Abadon potegne čoln za seboj, preobrazi ga v veliko volneno ogri-njačo in ko se ž njo ogrne, podd Samoradu desnico ter prijazno reče:
— Sedaj ležem spat — prvič v večnosti. Te štiri ure naj mi bodo spanje — brez sanj; tebi pa naj pokažejo spretnost in urnost mojih služnih duhov, ki bodo vestno slušali povelja tvoja. Svarim te, ravnaj premišljeno in varuj se vsakega strastnega ali po zakonih prepovedanega dejanja. Baš sedaj, ko so ti podeljene tolike kreposti, ko se ti lahko izpolni malone vsaka želja, bodi oprezen in preudaren ter krdti svojo voljo, sicer zabredeš v nadloge, v katerih se bodeš brezupno kesal in zaman žaloval po zaigrani sreči, ki se ne vrne nikoli. —
Abadon izgovori in izgine, nevidno kam. Samorad Veselin ostane tal<6 sam na savskem produ med Brčžicami in Krškim in se počasi predramlja in predrami iz vtiskov omotnega sestanka. Zdi se mu vse kakor morna sanja; vender da je bilo vse resnica, pričajo vžgana znamenja na desnici in h koži prirasli lanec na vrätu. Naglo je osnovan
ukrep, napotiti se proti domu, vrniti se k ljubi materi, odreči se vsi zvezi z Abadonom in s peklenskimi sužnji, pozabiti Cvetäno in začeti novo koristno življenje.
Proti izvedbi tega sklepa pa se dvigujejo neprelazne zapreke: Sava narasta v povodnji, za ozkim prodom se razprostira nepredorna vrbina, grmovje mladih vrb in topolij, gosto pomešano s češminjem in glogom, in to vse je zvezano in prepreženo z dolgo krepko sto-bdtino in viniko. Samorad je kakor priden lovec poznal vrbino in včdel, da bi bil brezuspešen vsak poskus predreti skozi täko pragr-movje. In kam se obrniti ? Poznal je precčj savske bregove, toda kraj, kjer je stal, bil mu je popolnoma neznan. Videl je samd široko, očito rastočo Savo, breg pod nogami, ki se je ožil čim dalje bolj, gosto zapleteno vrbino za seboj in zgoraj in spodaj ob Save včliki strugi postranske struge, ki so bile tudi ograjene s takšno vrbino. Spoznal je, da iz tega prostorčka uiti ni mogoče, in lotila se ga je brezupna slutnja, da ga je Abadon namenoma zavedel v to zagato.
V tem obupu mu nasprotne misli zmedeno rojč po glavi. Morda bode slučajno otet, če je blizu človeška naselbina ali če se pripelje čoln ali plav döli po Savi. Na ves glas kliče na pomoč, toda njegov glas se utaplja v šumečih valovih. Morda umrč od gladu, do orna-ganja čakajoč pomoči na bregu ali na vejah krepke topoli; morebiti ga odnesd in utopč valovi rastoče povodnji. Zgolj smrtni strah brez rešilne misli! —
Ko mu takd brezupnost in kesanje pretresata dušo, mraz pa utru jeno, lačno telo, ozrč se na zvezdo večernico in na visoko, nemo nebd in zaželi si, da bi po dolgem času zopet molil zaupno in goreče, kakor nekdaj v detinskih letih ob večernem zvonjenji v mäterinem nardčaji in da bi od Bogd izprosil pomoči, katere mu ne more prinesti zemeljska sila.
Solzčč in ihtčč sklene roke, kakor ga je naučila pobožna mati. V tem hipu zadene ob čutarico v naprsnem žepu gorenje suknje; potegne jo iz žepa, odmaši jo in nastavi na usta. Notranji glas mu pravi: Ne pij, to je dar peklenski, tista čutara, iz katere požirek te je nedavno omamil do omedlevice. Ne udaj se Abadonu! Rešitev že morda dohaja. — In prav takrat ugleda Samorad v megleni dalji Čoln, v katerem veslata dva ribiča proti njemu doli po Savi. Odgovarja pa drug notranji glas: Čutara je moja, ne Abadonova; če me zebe po vsem životu, zakaj bi se ne ogrel s požirkom; prej me je ta pijača ogrela, zakaj bi mi sedaj škodovala? —
Premagala sta sla in hladni um opomin vesti, in Samorad, ribiča na ves glas prizvavši, ' krepkd potegne iz steklenice. Zazdi se mu, kakor bi bil živ ogenj vlil v vse ude. Ribiča se odzoveta glasno in dobrovoljno ter naravnata čoln proti bregu. Samorad pa vzklikne: Blaga, rešna kapljica, zopet si mi oživila srčnost! Obroč, izkaži svojo moči Služni duhovi, služite! Nesite mena Cvetcinin dom! Prej pa podajte tema čolnarjema vsakemu kilogram cekinov 1 —
Toliko da izgovori, že se dvigne v zrak. Ribiča pa uzreta vsak na svojem sedeži skledico polno svetlih zlato v. Ko naglo odrineta od brega, začuje Samorad, počasi se dvigajoč, nastopni pogovor iz bežečega čolna:
—	NajuboŽnejši ljudje so ribiči, in jaz sem vseh ribičev največji siromak; vender se ne dotaknem tega bogastva. To je hudičev dar. Ali si videl, kakd je zažarelo okolo tiste pošasti, ko sem jo krščanski pozdravil: Hvaljen bodi Jezus Kristus ? Kakd naju je gledal mož s krvavimi očmi iz zabuhlega rdečega obraza? —
In prvi ribič dvigne veslo iz vode in pomete skledico z zlatom raz svoj sedež v globoko Savo.
—	Ako ti ne maraš tega zaklada — odgovori drugi ribič, jaz tudi prebijem brez njega. To je povodnji mož, ki nikdar ne prinese sreče. Glej, kakd rase in se vzpenja v zrak 1 Beživa, hitiva! —
Drugi ribič potegne veslo iz vode in brsne bogato skledico daleč od sebe. Cekine poŽrč savsko dno, lesena skledica pa se ziblje na pluskajočih valovih.
—	Škoda skledice, ki je takd lepd ostružena, pristavi drugi
ribič.
Ribiča molčč veslata dalje, Samorada pa nesd nevidne roke lahno in varno proti vzhodu. —
(Dalje prihodnjič.)
Pogubni malik sveta.
Spisal dr. Simon Subic, profesor na vseučilišči v Gradci. I. Kamenosek Sokrat,
Ijpal sem, duh pa je bedčl. Zavčdal sem se ločenega od telesa, videl samega sebe, ležečega v postelji. »Dobro spil« želim mirno počivajočemu telesu. Odhajaje se ozrem po njem, kakor bi se poslavljal. Vidim ga od zunaj in znotraj: glava je prazna kakor otla buča. »Dobro spi — duh te ostavljam. Vrniti se mislim v starodavnost pregledovat stvarjenje vesoljnih svetov in razvitek vseobčega človeštva. Na minulost oprt bodem ogledoval sedanjost in z duševnim očesom zrl v prihodnjost«
Toliko da se ločim telesa, že stojim med zvezdami na tujem svetu v prekrasni krajini, razsvetljeni s prijaznim dnevnim svitom, dasi ni videti solnca. Kje sem? Kaj pomeni ta velikanski ognjeniški kotel ? Poznam ga 1 Luna, kaj se mi pačiš takd čudno ? Saj ne iščem tebe; sanje me ženo dalje po brezkončnih prostorih ! . . .
Sredi vsemirja nekaj završi za menoj. Ozrem se. Kaj vidim? Na utrinku se vozi starček v grški obleki. Nagovori me, rekši: »Kaj delaš ti tukaj, saj ti še niso pokopali telesa, in vender že siliš v nebesa?«
»Oprosti!« odgovorim boječe; »prčcej pohitim nazaj na svoj svet, da mi ne spravijo živega telesa pod zčmljo, izumljivi, kakor so nekateri zdravniki naši v življenskih stvarčh.*
»Počasi, Zemljani Kaj ti je do telesa? K meni prisedi in veseli se, da si se ga iznebil. Odkar sem jaz ostavil truplo svoje, odprli so se mi vsi prostori nebeški. Na Zemlji sem se zaman potezal za resnico in brez uspeha iskal modrosti.«
»Tudi jaz ljubim resnico, aH nje in modrosti ne najdem nikjer.«
»Kaj bi se vračal na Zemljo; ondu ni teh sestra! Koliko sem se trudil svoje dni — včm, da si kaj slišal o meni. Spoznal bi me bil lahko po obleki, še lože pa po Silenovem obrazu, da se me niso usmilile Karitinke in mi vsaj nekoliko olepšale prvotno obličje. Modrosti iščeva oba. Mene so pa svoje dni razglasili za modrijana — licemerci! Na smrt so me obsodili rodni moji ljudje 1 Käj željno sem posrkal dno kupo strupa — otela me je vse zemeljske bede.«
»Kaj praviš,« začudim se; »pa vsaj nisi Sokrat, sin Sofroniskov« ?
Starček prikima. »Takö je. Ime Sokrat mi je za vselej pustil oče Zen, češ, da se bode lože spominjal, kakšna resnica in modrost biva na Zemlji, kjer so me po nedolžnem obsodili, da ne spoštujem bogov in da učč zavajam mladino! Potolažil mi je srce od takšne krivice in meni, zamišljenemu čuddku, dal okušati večni raj, do katerega se niti v sanjah ne more vzpeti Zemljan.«
»Kaj pa je tolikanj posebnega v nebeških prostorih, da si kaj takega niti ni moči domisliti na Zemlji?«
»Ko bi ti zdajci razkril resnico in modrost božjo, oslepel bi, ker tolike svetlobe niso vajene zemeljske oči. Treba ti bode še nekaj vekov prebiti po drugih svetovih, predno se ti očistijo možgani zemeljskega prahu. Začetkoma tega prerajanja te spominjam samd besed Pindarovih. katere ste že davno pozabili na Zemlji: ,Od začetka so bogovi in ljudje istega rodti!'«
»Kam me odvedeš najprej, da se iznebim slčharne slabosti po-zemeljske ?«
»Povzdigniti te moram do dnega vrhunca, na katerem bodeš spoznaval samega sebe. Zatd pa ti je treba najprej spoznati roditelje svoje, svoj svet, čegar sin si. Da pa spoznaš svoj svet, stati moraš zunaj njega — pojdiva torej na planet Mart! Menda te še preveč mika po materi Zemlji, zakaj moj voz se nagiblje proti nji — glej, toliko da se nisva zadela! Vidiš, takd blizu sva zavozila, da vidiva vso grško deželo! Ondu so Atene. Ali se ti ne sveti z Akropole mogočna zlata in slonokoščena podoba Palade Atene ? Nedaleč vidiš Del. Ali se Še spominjaš, kaj so te učili zgodovinarji o zlatem veku, ko je Ijudomili Alkmenovec Periklej, imenovan Olimpski, modro vladal Grkom, ko je slavni Fidija izdeloval grškim bogovom sloveče kipe? Morda so ti kaj pripovedovali o tistem prečudnem kamenoseku, ki je v Fidijevi kiparnici klesal marmornate grude, od katerih so umet-nejše roke izdelovale podobe božje?«
»Ali ni bilo to v tistih časih,« povzamem jaz, »ko se je po srečnih vojskah s Perzi in bližnjimi närodi atenska oblast razprostrla široko po morji in po kopnini ? Spominjam se, takrat se je v Atenah nabiralo tisto bogastvo, ki je povzdignilo grško umetnost do viška kakor še nikjer drugjč.«
»Nekakšno takd je bilo. Atenska ladja ,Amfitrita', imenovana po morski boginji, pripeljala je iz Dela velik zaklad zlatä. Zal, da ga jel Ko so ga mezgi peljali iz pirejskega pristana v staro mesto, zdelo se mi je, da veje iz njega usodna sapa. Zlatd je temu v blaginjo, dnemu v pogubo. Kdo vč, ali pride iz njega več pravega uživanja ali
več bridkega kesanja? Vpraševal sem, kakor je bila sploh moja navada, kaj bode z zlatim zakladom? Vsakdo si je razlagal to vprašanje po svojem ukusu. Vladar Periklej si je mislil natihoma: ,S tem zakladom bi se okrepilo mornarstvo ter podjarmila Sicilija in Egipet/ — ,S tem zakladom/ sodil je Fidija, »utegnile bi Atene zidati svetišča in jih odičiti s podobami od marmorja in zlatä.' — Ljudstvo pa je pričakovalo, da bode dobivalo denarja za veselice, slavnosti in gledališko vstopnino. Rimljanski sužnji närod bi bil zahteval kruha in gledališča. Mšni pa je bilo mrzlo pri srci; iznebiti se nisem mogel misli, da pride kaj hudega iz tega Eolovega mehü.«
»Čul sem,« sežem mu v besedo, »da je tudi prvak grških kiparjev, Fidija, pričakoval zaklada, vender samd zatd, ker je hotel naprositi Perikleja, da bi namesto prejšnje starejše podobe Atene pro-mahiške postavil na atenskem gradu kip Atene partenske.«
»Pač res, bil je pa tudi vreden takšnega dela, zakaj nobeden kipar na svetu ni smel reči takd upravičeno, da so se mu v sanjah prikazali bogovi kakor nekdaj Homerovim junakom. Vender, dasi je bil Fidija božji ljubljenec, v nekaterih nazorih ga je presezal njega učenec Alkamen. Poslušaj l Zvčdel si, da je peščica grških junakov pri Maratonu premagala ohole Perze. Le-ti pa so si bili takd v svesti sijajne zmage, da so celd pripeljali čez mdrje marmornato grudo, češ, da si postavijo na grški zemlji časten spomenik. Bežčč so jo pustili na bojišči, in napdsled je prišla v dčlavnico Fidijevo. Umetnik se spomni, da Atenci že dolgo želč okrasiti mestne vrtove s podobo kipriške boginje Afrodite, porojene iz morskih pčn. To delo izroči ljubljencu Agorakritu, ki res dovrši z njega pomočjo deviški kip, sicer ostrejšega nego mehkega dekliškega obraza in bogovom spodobne noše in rasti — prav takd, kakeršna bi morala biti boginja po nazorih praočetov. — Alkamena, mlajšega nadarjenega učenca Fidijevega, pekla je ta čast globoko v srce, ker je pričakoval, da je bode sam deležen. Kar na svojo rokd ti začnč izdelovati isto morskopčno deviško boginjo. Oblike svojega kipa je posnel po cvetoči joniški dčklici in ga izdelal brez mojstrove pomoči v nekamo novem duhu. Okitil je podobo s toli mičnimi in živimi oblikami, da so ogledovalca kär prevzele, kakor bi se marmornata boginja zdajci oživela vpričo njega. Glej, takšne dike prvakovo dleto doslej še ni bilo ustvarilo! Rad priznavam, da ne zaradi nezmožnosti, ampak zatd, ker je mislil, da bi se bogovom ne spodobilo preži vo žensko bitje.«
»In, ali tebe, modri Sokrat, ki si obdeloval marmorne grude, iz katerih je prikipela tolika lepota, ki si gledal toliko diko in se s so-
trudniki veseli) zvrŠenih kipov, ali te m nikoli mikalo, da bi se kdsal s toväriSi ?«
»Kaj bi me tie, toda moja umetnost mi ni zadoščala. Da ti povčm po pravici: preveč sem se bavil z modrovanjem. Kolikokrat mi je Fidija očital na ves glas, govorčč z Alkamenom: ,Kakega pdldne obdeluje in obsekuje ta prečudni človek na vso moč marmorne svoje grude s kladivom in dletom — zdajci pa sam okamem, orodje mu pade iz rdk, in dolgo uro sedi zamišljen. Hipoma poskoči in steče, kakor bi ga kdo podil, potem pa ga popdldne ni več nazaj. Po g6ri in po trgu hodi, po dvoranah in po gimnazijah ga je videti. Po trgih in po sobanah ti nagovarja ljudi in jih izprašuje, bodisi, da zvč njih misli o kakovem pojmu, bodisi, da jih poučuje. Mlado in staro uči večinoma zmernosti, zatajevanja strastij in spoznavanja samega sebe l'
—	Takšna razmišljenost, to moram reči, pa ni bila nikdar ugodna umetnosti moji.«
»Tvoje besede me spominjajo prevzetnega Alkamena. Njega tovariši pravijo, da se je držal na smeh, ko jim je pravil, kakd hoče zamišljeni kamenosck poskusiti svoje moči kot prosto ustvarjajoč kipär, dodavši: ,Sedaj pa išče pojmov namesto dleta'1«
»Bogovi naj podarč svojim ljubljencem v sanjah, kar je najvažnejše pri umetnostih; mi drugi si moramo pomagati z zdravimi udi, budnimi živci in možgani. — Dolgo sem premišljal, kaj je lepota. Kakor solnčni žarek mi zasijejo Periklejeve besede: .Ogledujč podobe Fidijeve, spoznavam, da so lepč zatd, ker niso le mične, nego tudi povzdigljive. Alkamenova Afrodita pa,' dejal je dalje, ,razodeva mi, da jc ženska podoba lepa v deviškem svojem razvijanji, baš predno se razvije do cela. Na vrhunci nas že motijo nekakšna čustva, kakor bi se bali za take lepote prepast, takd da je ne moremo prav uživati.'
—	Res je, v podobi Erosa sem namerjal poobraziti ljubezen. Vprašam Alkamena, kakd bi ga vpodobil. Reče mi: ,Ljubezen je strastno notranje čustvo, čustva pa nimajo vidne podobe. Pač pa ima telesno podobo to, kar vzbuja čustva; torej vpoddbi rajši kaj telesnega, kar je vredno ljubezni. Stdri takd, vzemi predmet, kateri se ti vidi mičen in povzdigljiv, tedaj bode tudi lep.' — Pritegnil sem mu in dejal, da vpodobim rajši Karitinke. To so prave boginje nežnosti, dičnosti in lepote. Afrodita je sicer lepa, vender ni samd boginja lepote, nego tudi ljubezni. Ali zopet se je nasmehnil Alkamen: ,Zamišljenec govori šaljivo kakor po navadi.' Marno sem dejal: ,Prihrani si posmeh za tisti čas, ko bodeš ogledoval na Akropoli moje boginje, posvečene Aten i pa t-ten ski.'«
»Vender se ti je dobro posrečilo to delo,« pohvalim Sokrata, »sicer bi Fidija ne bil sam pri vedel povabljenih ogledovalcev, med njimi celd Perikleja Olimpskega, pred tvoje Karitinke, ko so bile postavljene v novem svetišči na atenskem grädu. Res, tvoje tri device, vzajemno se objemajoče, bile so izborno delo!«
»Sam ne včm, kaj bi dejal,« reče Sokrat na takšno pohvalo. »Meni ne zadošča svojski uspeh. ,Zakaj tri device'? vpraševalo je ljudstvo. Da so bile podobe dovršene, ne bilo bi vpraševalo. Vzel sem si bil v misli Afrodito, Hero in Ateno, češ, da bi v njih podobah izobrazil teld, srce in dušo! Saj ti Afrodita ni drugega nego lepota telesa, Hera lepota srca, Atena pa lepota du h d. Nezadovoljen sem hotel razbiti svoje Karitinke, toda Fidija je dejal: ,Naj ostanejo v spomin tvoje daritve atenski boginji!' — Vrgel sem od sebe kld-divo in dleto — bavi se z umetnostjo, kdor je nadarjen! — Sokrat grč in išče odslej spoznanja samega sebe in — sveti! Kamorkoli stopim kdäj med ljudstvo, povsod se mi ponudi prilika spoznavati svet in pravo vrednost človeškega delovanja. Kjerkoli zadene ljudstvo kaj nepričakovanega ali celd huda nesreča, zdajci ti izgubi' sled mirnega presojanja.«
»Ali se je tedaj, ko so te obsodili na smrt, prigodila kakšna nesreča, da jih je zaslepila?«
»Ne da bi se spominjal. Tudi nimam v čislih sebe in svoje usode; mene je vedno le skrb za občo blaginjo in za blaginjo zaslužnih mož. Zvedi torej. Toliko da je dal Periklej slovesno odpreti novi Partcnon in razgrniti novo podobo Palade Atene, oboje zvršeno po Fidiji; toliko da so minile slavnosti na čast Atene partenske in nekoliko pozneje veselice na čast Dijonizu — kar ti nastopi strašna kuga v poslednji n6Či razkošnega radovanja in se loti zlasti dnih tolp, ki so pondči plesale po ulicah brez konca in kraja. Mrliči so ležali po tleh kakor kobilice. Niti pokopavali jih niso več, nego jih prepuščali mestnim pogrebcem, da so jih sežigali. Takisto se niso menili za sveto staro šego, da bi jim vtikali v usta penez za plačo podzemeljskemu brodniku Karonu; nihče jim ni dajal kruha v roko, da bi ž njim pomirili ljutega Kerbera pred vrati v Tartar! To vse pa je bila voda na mälin Dijopejtu, duhovniku starega svetišča Erehtejevega, ki je nosil v duši svoji strupeno sovraštvo do Fidije in Perikleja. Sedaj mu je prišel pravi Čas. Znal je, da je Fidija že nekolikokrat zapodil iz svoje dčlavnice pijanega švepastega berača Menona. Ko se srečata na postopanji, ki je, kakor včš, vir slčharnemu zlu, spoznal je berač, navihan, kakor je bil, prčcej, kaj in kakd. Dobri kal se je duhovniku z
2
lažmi. Pripovedoval mu je, kakd umetnik šari z zlatom in slonovino, kakor bi bilo vse to njegovo blagd. Dejal sicer ni, da bi bil mojster kaj ukradel, vender mu je Dijopejt segel v roko, rekši: ,Ako mi pomagaš, da se Fidija za toži zaradi poneverjenja, hvaležen ti bodem.' In zarotila sta se ne samd proti Fidiji nego takisto proti Perikleju. Menon skrivaj obrekuje na trgih in med občinstvom s tatvino, Dijopejt žuga v svetišči z jezo svete stare boginje atenskega mesta, katero je razžalil Periklej, ker se ni izkazovala spodobna čast nji nego novi boginji Fidijevi. Vso to bedo je provzročilo zaničevanje starih bogovi Celd Pcrzi se niso predrznih podreti starega svetišča; sedaj pa dopušča Periklej, da razpada sveto poslopje, dočim postavlja Fidija prčdnje ponosne dvorane partenske in svojo neČimerno Palado Ateno! Ko se je slovesno otvoril novi Partenon in je ljudstvo ugledalo Ateno, tedaj je kar zamaknjeno strmelo vanjo, nikar da bi se količkaj ozrlo na staro sveto leseno podobo Atenino, katero so praočetje posvetili boginji v dokaz, kakd Čislajo zaščitnico dežčlne blaginje. Slabo razsvetljena po večni luči je stala v dvorani Erehtejevi. Zaslepljena množica se niti ni menila za sveto opravilo, ko je Dijopejt stari boginji daroval umetno stkano preprogo ,peplos'. Na skrlatu je bil naslikan zmagoviti boj Palade Atene, boginje luči, s Pozejdonom, väruhom temine, ki ji je pretil s trizobom.«
»Saj pa tudi ni čudo,« povzamem na to pripovedovanje, »da se je ljudstvo kar zameknilo v Fidijeve podobe, ki še dandanes po dvetisoč letih slovč za najimenitnejše delo človeških rdk.«
»Ne da bi se hvalil,« odgovori mi Sokrat, »ali vsak Fidijevih kiparjev jc storil, kar je mogel. Vsakdo izmed nas je dan za dnevom takisto veselo pristopal k svojemu delu, vsak je hotel prekositi tovariša. Bogove pa so nam tudi predstavljali leporasli ljudje vsakerš-nega spola, zlasti med joniškimi sorodniki; te smo jemali za vzgled, sdsebno dčklice; lepih mdž je bilo pa tudi v ožji domovini naši dovolj. — Zal, da sedaj ni več vseh dnih podob in v dni družbi, kakor jih je mojstrova roka razpostavila ob stenah partenskih! Proti solnčnemu vzhodu je bila gdrenja marmornata stena odičena s podobo boginjinega rojstva iz glave Zena, prvaka grškim bogovom; na sredi sta stala Zen in Palada Atena, poleg njiju Prometej, ponosen, ker je takd dobro preklal Zenu glavo, da se je porodila misel bogä — boginja luči v podobi Palade Atene. Na desni in levi sträni teh treh podob, visokih čez navadno mero, hiteli sta Nika in Irida oznanjat prihajajočim bogovom, boginjam in velikanom novico veselega rojstva. V kotu na levi strani je bil Helij, vzhajajoče solnce, z ognjenimi konji, na desni
boginja noči, potapljajoča so s svojim vozom v morsko valovje. Na večerni strani ob steni, obrnjeni proti solnčnemu zatonu, bil je vpo-dobljen boj Atene s Pozejdonom zaradi varstvenega gospodarstva po atiški deželi. Preteči Pozejdon je ravno udaril po skali, takd da je pritekel iz nje sveti studenec, njemu nasproti pa je na Atenin ukaz prirasla iz tal sveta o 1 j i ka. Ob boginji si videl nje slavnostni voz z značajem nje zmage. — Izvrstne podobe v Partenonu razlagajo Atencem njih zgodovine. Iz njih zveni v kamen vsekana pesem o zmagi luči in duha proti nekdanji surovosti in temi.
Toliko da se je sdsebno slovesno, z nagovorom Periklejevim in z mnogimi hekatombami govčdine, ki se je pečena delila med ljudstvo, otvorilo svetišče Palade Atene, prenesel se je vpričo Atencev tudi zlati zaklad iz Dela v blagajnico partensko. Tikoma zadi za zlato in slonokoščeno podobo Palade Atene je stala trdno sezidana shramba brez dken, v nji pa je brlela svetilka nad vdenarjenim in nad suhim zlatom atenskim. Poleg zaklada iz Dela je bilo ondu shranjenih šc marsikaj dragocenih posod in umetnega orodja, vse to bogastvo pa so čuvali blagajniški ključarji atenskega ljudstva. Občinstvo atensko je imelo takrat v svojih rokah atensko ljudovlado, in Periklej ni bil drugega nego izvoljen dežčlni gospodar in vojskovodja. Kaj ponosni so bili v tisti dobi Atenci na svojo mogočnost, dasi je niso vedno rabili, kakor bi jo morali. Večinoma so svoje vojskovodje obsodili in pregnali iz dežele. Najsi so imeli neznano srečo v vojskah in doirul za Periklcja, takd da so ga celd nazivali OHmpiškega, vender je že hipoma po navedenih slavnostih jela skovikati nanj sova v Erehtejonu. Dijopejt je od samega srda, da ga Periklej ni poklical iz Erehtejevega svetišča v Partenon, podpihoval že za slovesnostij in sosebno tedaj, ko se je prepcljavalo zlatd, atensko ljudstvo zoper Fidijo in njega zaščitnika Periklcja, češ, da ravna z zakladom, kakor sam hoče, in da je Fidiji dal več zlatä, nego ga je bilo treba za zläto iti slonokoščeno Palado Ateno. Hujšega pa ni od zavisti, nezaupnosti in sum-njivosti; in kadar se tej trdjici pridruži še dolgčas, tedaj se hitro kaj izcimi, kar občinstvo le prerado zmatra za resnico. — Postopači so mrmrali, da je Fidija precčj zlata obdržal zase; Menon je trosil grde laži, Dijopejt pa je nahujskal sikofanta Stefaniska, da je zatožil Fidijo, navedši navihanega berača Menona za pričo. Natd so slavnega kiparja pehnili v ječo. Predno pa je bil zaslišan, oznanilo je tožno vpitje erehtejevskih sov, da je umrl nedosežni unrtetnik Fidija. Njega, ki je Grkom po svojih kipih pridobil toliko časti za vse čase, pogreznila jc ljudska slepota v brezdno, očitajo mu, da je kradel zlatd. Bogovi
2*
pa so ga poklicali k sebi v Olimp, obdarovali ga z večnim veseljem in ga oteli še večje nesreče.«
»Kar so mu ostali dolžni vrstniki,« odgovorim na Sokratovo pripovedovanje, »to vračamo njega spominu mi. Godilo se mu ni dosti drugače, nego se godi večinoma nadarjenim možem. Saj včmo, koliko so prebili, časih so jih celd obsojali na smrt.«
»Vender ne pozabljaj,« zavrne me Sokrat, »da prihaja povračilo tudi od bogov. Glej, strašno so kaznovali lažnivega obrekovalca, berača Menonal Mestni pogrebci so ga našli pijanega na cesti med mrliči, katere je pobrala kuga. Bil je kakor mrtev. Z drugimi vred so ga vrgli na ogenj; jaz pa sem si dejal vpričo tega groznega prizora: Sedaj imaš plačilo 1 In vender, vender si za vselej prost sužnjega svojega Življenja l Tudi druga misel me je prešinila: Morda pride čas, ko bodo slobodni vsi sužnji, ali pa doba, ko bodo zasužnjeni vsi slo bodniki!«
»Da, da, prav si prerokoval v modrosti svoji 1 Dandanes smo v Evropi res prosti po imeni, dejanski pa smo sužnji denarja in sužnji zla t d, ki je Fidijo potegnilo v nesrečo.«
Natd odgovori Sokrat: »Stvari samč po sebi niso ne dobre ne slabe, ne koristne ne kvarne. Korist in škoda, sreča in nesreča prihaja le od njih odnošajev s človeškimi dejanji, sdsebno pa od tega, kakd jih kdo obrača v prid ali škodo. Človeštvo je bilo povsod in vselej srečno ali nesrečno, kakor mu je bilo moči po vsoti vseh okolnostij. Karkoli je možno na zemlji, to se šc zgodi, ako se še ni. Pravice človeštva, katere so dali bogovi ljudem na ta svet, ne zastarajo nikdar; njega močij ne uniči nI najhujši nasilnik, pač pa jih šc poostri slč-harno zatiranje.«
»Prav, da si se doteknil vprašanja o sreči in nesreči človeški 1 Kar se tega tiče, oglejva si še nekaj starih dogodeb in tudi novejših razmčrij med ndrodi, predno te spremim dalje do Marta. Takd nama bode vsaj dovolj gradiva za primerjanje tega svetä in önega.«
»Le počijva nekoliko,« pritrdi Sokrat. »Saj bi si tudi jaz rad ogledal prejšnje in sedanje življenje. Zlasti bi rad videl, kaj se je vse izpremenilo, odkar sem odšel z Zemlje. V tem času sem mnogo izkusil po tujih svetovih, tako da lahko povčm o njih kaj več in kaj boljšega nego o siromašni svoji Zemlji, katere nič kaj ne cenijo ondu med vesoljnimi svetovi.«
(Dalje prihodnjič.)
Pisma iz Zagreba.
Piše Josip Starč,
XXVII.
a torn mladom ljetu veselimo se.« — Takd se danes in ! ves božični čas razlega po Hrvaškem, na kmetih in po i mestih, med preprostim ndrodom in v gospodskih krogih, v božji hiši in pod domačo streho. Te besede so refrčn ali pripevek jedne tistih prelepih božičnih pesmij, v katerih se je ohranil pravi närodni duh in katere prav zatd bolj nego druge sezajo človeku v srce in mu budč nekovo pobožno veselost. Marsikdo, ki je bil vse leto mlačen in zanikern v službi božji, grč božične praznike v cerkev, da začuje stare preproste pesemce, ki mu povzdigujejo dušo in srce. Toda saj si božičnih praznikov brez teh pesmij niti misliti ne moremo. Zlasti omenjena novoletnica človeka takd pretrese, da ne more tiho poslušati, ampak hitro se oglasi tudi on in zapoje z drugimi: »Narodi se nam kralj nebeški od Marije čiste djevice. Na tom mladom ljetu veselimo se, mladoga kralja mi molimo.« — Navadno pojd to pesem po dovršeni službi božji, ko duhovnika že ni več pred oltarjem; in vender se ljudje ne ganejo iz cerkve, dokler ne odpojd vseh jednajst kitic. Toda ne samd v cerkvi, ampak tudi doma nam oznanja ta pesem, da je Božič, da se veselimo rojstvu božjega Deteta 1 Kadar se na sveti večer ali na »badnjak« družina zbere k božični večerji, zapojd vselej nekoliko kitic »mladega kralja«, predno sedejo za mizo; in ko jim sladka kapljica razozla jezike, da jamejo napijati in prepevati, zazveni zopet: »Na tom mladom ljetu veselimo se.« In takd se ta pesem do Svetih treh kraljev ponavlja pri vsakem prijateljskem sestanku, bodisi opdldne ali zvečer. Na kmetih, kjer se je ohranilo mnogo starodavnih šeg, ondu je to umevno; ali tudi po mestih, kjer ginejo stari närodni običaji in se namesto njih vdoma-čujejo tuje navade, ni ga božičnega veselja brez božičnih pesmij. Nežna gospodičina spremlja »mladega kralja« na klavirji; in ko mati po nemški šegi prižgč svečice na bogato okrašeni smrečici in odprč vrata skrivnostno zaprte sobe, pokleknejo otroci in otročiči pred božično drevd, povzdignejo roke kakor k molitvi in zapojd: »Narodi se nam kralj nebeški . . .« Roditelji in gostje stojč zadi in se ginjeni od nedolžnega otroškega veselja pridružijo tankim glasovom ter prav iz srca zapojd ž njimi: ». . . Na tom mladom ljetu veselimo se« . . . Vesele preproste besede oživlja vesel napev.
Mogoče, da te hrvaške božičnice ne zadoščajo strogim zakonom pesniške in glasbene umetnosti, ali zatd po naši sodbi prav nič ne gubč velike vrednosti svoje; saj budč pobožnih čustev in poveličujejo največji praznik krščanski, in to je dovolj. Ne moremo si kaj, da ne bi iz raznih božičnih pesemc navedli nekoliko vrstic, ki nam sösebno jasno pričajo o najivno-preprosti pobožnosti hrvaškega ljudstva. Takd nam jedtia oznanja božje rojstvo med drugim takd - le: ». . . Dieva blaga i prečista nenašavši nigdje mjesta za stan nadje štalicu, za postelju slamicu . . . U ponoči to se zgodi, kada majka svojega sina Boga nam porodi, kralja neba zmožnega ... To djetešce božanstveno doji čista djevica, u jaslicah položeno grije neba kraljica.« Ali pa druga: »U jednoj štalici na goloj slamici rodila je majka si-neka, poleg osla, voleka . . . Nutri leži s materom premilo djetešce, povito u pelenešce, položeno u jaselce. Lica ima vesela, oči dragog kamena, usta kao ružice, rieči kao grlice . . . Na slamici zimu trpi za nas grješnike, mati njega u povojce mrzle povija.« Saj skoro ni mogoče, da bi kdo bolje povedal misli in čustv.a preprostega človeka, nego jih razodevajo te pcsemce. Ali tudi pomen rojstva Kristusovega se lepd opisuje, kakor v le-tej pesmi: ». . . u štalici prostoj leži djetešce na slamici oŠtroj kao janješce. Ljubav Božja prevelika primi pravu put (polt) čovjeka, s neba sidje dole radi grješnika, rodi se u štali radi čovjeka.« Prav nežno se opisuje materina skrb Device Marije, prav takd, kakor si jo more misliti preprost kmet v svoji domišljiji: ». . . pored njega stoji majka, dieva Marija, ter vseg svieta spasitelja liepo povija; njega poji i goji, uspavkuje i njeguje; spavkaj, spavkaj, popjevuje, u koljevčici i na slamici.« —
V vseh teh pesemcah, zlasti v njih napevih, izraža se tisto splošno veselje, ki ga božični čas vidimo povsod, v cerkvi in na ddmu. Božične praznike ne smč biti žalosti, in če na Sveti dan srečaš znanca, ne pozdravi te kakor sicer, ampak veselo ti vzklikne: »Kristus se je porodil!« Vse leto se ljudje ne gostč takd kakor o Božiči, in zlasti na kmetih imajo gospodarji in gospodinje pred prazniki čez glavo dela. Ne daleč od Zagreba je star učitelj vse to domače pripravljanje zložil v veselo, toda nedolžno pesem in jo je slčharno leto po dovršeni polnočnici v cerkvi pel, spremljujč jo z orgijami. Ljudem je kär srce igralo od veselja, in do kraja so mirno in spodobno poslušali pesem, ne da bi se pohujševali ali smijali. Minilo je nekoliko let; stari župnik je umrl, in prišel je nov. Bil je zopet Božič, in učitelj je zopet zapel staro svojo domačinko. Župnik je kär besnel od svete jeze, ko je v božjem hramu zaslišal takd posvetne besede, in pri tej
priči je moral učitelj umolkniti. Toda sedaj so se kmetje vzdignili in se kar najodločneje potegnili za učitelja in njega pesem, kakor za kako vo starodavno pravico, brez katere si niso mogli misliti prave, vesele polnočnice. Sevčda, obveljalo jim ni; bilo je še mnogo prepira, ali v cerkvi učitelj ni več prepeval, kakd je »Miško z muštači lagve (sode) nabijal, vino pretakal, kobase nadeval . . .«
Utegnil bi kdo reči, da to nič kaj ne priča o krščanski pobož-nosti hrvaškega näroda. Ali krivo bi sodil, kdor bi takd sodil. Hrvat je blagega, mehkega srca kakor pristni Slovan, pa je tudi dober kristjan; toda versko njegovo prepričanje ni plod umnega razsojanja, ampak pobožno Čustvo je, globoko kakor närodno zasajeno v njega srci, iz katerega mu ga ne izruje nobena sila Človeška. In tudi ko bi se našel mlačen duhovnik, nevreden imenitnega svojega poziva, hrvaškega kmeta bi niti ne pohujšal niti mu omajal vere njegove. Vera in narodnost sta zrasli pri hrvaškem ljudstvu takd tesno, da ji ne moreš ločiti, in ko bi mu vzel jedno, vzel bi mu tudi drugo. Odtuji ga narodnosti njegovi, in odtujiš ga veri l Pri Hrvatu večkrat ne včš, kaj so narodni, kaj verski običaji; visoko spoštuje praznike, katerih v koledarji niti ne najdeš. Takšen praznik mu je »mlada nedelja«, to je prva nedelja po mlaji vsakega meseca. To nedeljo Hrvat gotovo ne zamudi službe božje, ki se opravlja slovesneje nego navadno nedeljo. Prav takd ima Hrvat tudi takd rekoč svoje narodne svetnike, ki jih čisla bolj nego druge. Naj navedemo samd »Jurijev dan«, ko kmet zajedno s svetim Jurijem praznuje vzbujeno pomläd.
»To je paganstvo I To je pagansko obožavanje prirode 1« Čujemo ugovor nepotrpežljivega Čitatelja. Ne tajimo, da se je v narodnih običajih marsikaj ohranilo še iz paganskih časov, saj je to sploh znana resnica; ali prav takd je tudi res, da je krščanstvo te običaje oplemenitilo in jim dalo drug, vzvišen pomen. Prvi krščanski blagovčstniki so bili modri možje, pa so dobro vedeli ceniti ndrodnost in närodne šege, katerih niso izkoreninili, ampak prav nänje so vcepili novo vero, da se je tem bolj prijela in razvijala tem lepše. Kakd umno so znali paganske praznike zameniti s krščanskimi ter z izpremembami letnih döb strinjati razne dobe življenja našega Vzveličarjal Saj sama beseda »Božič« ne pomeni drugega nego malega Bogä ali božje Dete, čegar rojstvo slavimo o Božiči, ob najkrajših dnevih. Nič hudega ni torej, če sta pri hrvaškem ljudstvu vera in narodnost zvezani takd tesno; celd prav dobro je, zakaj vzajemno se branita in Čuvata. Mogoče, da je Hrvat nekoliko lahkoživ, in kakor si za vsakdanje življenje ne dela nepotrebnih skrbij, takd niti v verskih stvarčh nima pretanke vesti.
Ali to mu nikakor ne slabi verskega čustva. Le poglej, kako lepö se vede v cerkvi in kak,d goreče molijo moški in ženske; nikjer ne vidiš, da bi kdo na svetem mestu zijala prodajal, da bi se smijal aH da bi šepetal in se pogovarjal; poglej, kakd versko zaupno hodi hrvaško ljudstvo na božja pota, in izvestno pritrdiš, da je to pobožen narod. Sevčda, brez greha ni nobeden närod, torej niti ne hrvaški; to je pa tudi res, da nahajaš pri' hrvaškem narodu v grehu mnogo menj surovosti nego pri marsikaterem narodu, ki se ceni. omikanejšega od hrvaškega.
Lepd je, kakd Hrvatje rimsko • katoliške in grško-vzhodne ali pravoslavne cerkve živč drugi z drugimi. Sovražniki Hrvaštva so v novejšem času izkušali ta verski razloček porabiti za svoje namene in razpihati v njem närod ni razpor; toda ni se jim posrečilo. Sredi vasi stojita mirno katoliška in pravoslavna cerkev ne daleč vsaksebi, in prav takd živč mirno drug poleg drugega katoličani in pravoslavni, zaveduje se, da so bratje istega närod a. Vsak hodi v svojo cerkev, a čc jc velik katoliški praznik, ne lotijo se niti pravoslavni težkih ^hlapčevskih« del, da bi ne motili sosedov svojih v njih pobožnosti; in prav takd se godi narobe. Zlasti lepe božične praznike praznujejo takd rekoč po dvakrat: najprej je v gostčh pravoslavni pri katoličanu, dvanajst dnij pozneje pa katoličan pri pravoslavnem. Kakor posvetni ljudje, takd občujejo tudi duhovniki obeh cerkev prijateljski, in v mnogih krajih pojd pri pogrebih in drugih svečanih obhodih zvonovi obeh cerkev.
Kdor vsega tega ni videl na svoje oči, rekel bi, da je to mlaČ-nost ali verska malomarnost; kdor pa bliže pozna to razmerje, pritrdi nam, da to ni niti novodobna tolerancija, ampak da je spoštovanje verskega čustva svojih bližnjikov. Videli smo v Slavoniji sredi širokega polja pod košatimi lipami katoliško kapelico s kamenito podobo svetega križa, pred katerim je noč in dan brlela lučica, in do poznega večera so prihajale pobožne duše le-sčm iskat tolažbe težavam svojim. Časih pa, zlasti v postu je na priljubljenem svetišči kar mrgolelo vernega ljudstva, ki je v dolgih izprevodih dohajalo iz bližnjih in daljnih krajev. Med temi izprevodi jih je bilo tudi, ki so prišli z znamenji pravoslavne cerkve, in v lepi zlogi si cul sedaj katoliško, sedaj pravoslavno petje. Čudili smo se tej nam nenavadni šegi; v tem nas je stari duhovnik poučil, kakd pravoslavni Hrvatje spoštujejo naše svetinje, in da zlasti preprosto ljudstvo ne loči käj posebno jedne in druge cerkve. Pravil nam je, kakd je za mladih let služil za duhovnega pomočnika v jako samotnem kraji. Bila jc huda zima in že
pozno zvečer, ko so prizvončkale po škripajočem snegu sani in obstale pred župnim stanom. Kmet potrka na okno in prosi, da bi šel gospod ž njim k bolniku na smrtni postelji. Duhovnik vzame svetstva in se odpelje v trdi noči skozi velik gozd, kjer ni čuti drugega nego tuleče volkove. Srečno pride še o pravem času. Starček se skesano izpovč svojih grehov in se lepd pripravi, da prejme sveto obhajilo. V tem se duhovniku zazdi, da je bolnik v molitvi izgovoril besedo »Hristos«. Hitro se domisli in vpraša starčka: »Ali si morda pravoslavne vere?« — »Sevčda sem,« odgovori mu umirajoči bolnik; »nikar ne zamerite; predaleč je do našega popa, pa bi me ne bil več našel živega. Posla! sem torej po vas, saj vsi včrujemo v jednega in istega BogA.« — »To je res, ali svetega obhajila ti le ne smem podeliti,« opravičuje se duhovni oče. »Pa vsaj molite za dušo mojo,« prosi ga starec. Duhovnik je molil, sivček pa je v tem mirno v Gospodu zaspal.
Kakor drugjč po svetu, takd tudi na Hrvaškem ljudje cenijo in spoštujejo gorečega dušnega pastirja, ki jih niti zunaj cerkve ne zapušča ter jim pri vsaki priliki rad pomaga in svetuje käj dobrega. Hrvaški duhovnik se nc ogiblje posvetne družbe, ampak rad zahaja vänjo ter se raduje in žalosti z narodom svojim. Vera in nravnost sta pri tem le na boljem; saj je n. pr. mnogo lepše, če selska mladina vpričo duhovnega pastirja na trati prepeva in kölo pleše, nego če se mu skriva po zaprtih sobah zakotne krčme. Duhovnik torej že z navzočnostjo svojo v vsaki družbi ubrani marsikako nespodobnost; Šc več pa utegne koristiti, če o pravem času reče pravo besedo. Ali ne le na kmetih med preprostim ljudstvom, tudi po mestih med odlično posvetno gospodo nahajaš duhovnika, bodisi v javnih družbah, bodisi domä. na zasebnih sestankih. In takd je prav. Duhovnik, ki pripada po svojem pozivu in po duševni svoji omiki gospodi, ne sm6 prezirati gospddskih krogov in se jim izogibati, ampak hoditi mora mčdnje in z olikanim vedenjem kazati, da je vreden časti, katera mu grč tudi v družabnem življenji. Pojdi pozimi v hrvaški »salon« in videl bodeš duhovnika pri »whistu«, in kadar napovč strež^j čas večerje, poda duhovnik lično kakor najokretnejši kavalir roko gospč ali gospodičini in jo odvede v obednico. Tu je vsekdar dobro došel gost, zakaj z zabavno in duhovito zgovornostjo svojo se ne ustraši niti največjega »salonskega junaka«.
Prijatelj Slovenec je bil v Zagrebu in. ko si je ogledal, kar je vredno videti, šel je zvečer z nami v koncert glasbenega zavoda. Radovedno se je oziral sedaj pa krasni dvorani, sedaj po izbrani družbi,
in vse mu je godilo. Kar osupne in nas vpraša: »Kdo pa je dni tam spredi med gospčmi v .višnjevi halji z zlatim križcem?« — »To je škof,« zavrnemo mu kratko. Ali sedaj se jc še bolj čudil in vprašal iz nova: »Kaj? Škof?« — »Posvečeni katoliški Škof in vikarij ali namestnik zagrebškega nadškofa. Dober prijatelj in podpornik je glasbeni umetnosti in je bil mnogo let predsednik našemu društvu, letos pa smo ga zaradi velikih zaslug izvolili za zavetnika glasbenemu zavodu.« Videl si, kakd so se Slovencu od veselja zaiskrile oči, ko je med poslušalci zapazil še več odličnih duhovnikov in se iz nova prepričal o lepi zlogi hrvaške duhovne in posvetne gospdde, ki so vsi jednako navdušeni za vsak kulturni napredek naroda svojega! —
Toda kam smo zašli! Prav ta trenutek čujemo zopet, da pod nami v hiši prepevajo »mladega kralja«; bržkone imajo gdste, pa so otroci prižgali božično drevesce. Spominjajo nas, da smo še v božičnem času. Radi se v duhu pridružimo njih veselju in pojemo ž njimi, rojakom svojim pa kličemo z besedami zadnje kitice:
»Daj nam Bog zdravlje, k tomu veselje, Na tom mladom ljetu svega obilja. Na tom mladom ljetu veselimo se, Mladoga kralja mi molimo.«
£
Ne glej me, dekle, ti
e glej me, dčkle, ti Z nebeškimi očmi! Ob tebi sanjam sanje Ljubezenske nekdanje.
Umiril sem sreč, Obraz pozabil njč, Pozabil nje čarobo, Prebölel nezvcstöbo.
Spominov zdaj okd Ne büdi več na njd! K ljubesni me ne gane, A stare trga rane . . .
Zdeslav.
Anton Linhart.
Spisal P. pl. Radics.
Kräftiger kann eine Nation 7.» der Liebe der Wissenschaften und der Tugend nicht angefeuert werden, als wenn sie mit edlem Stolze Beispiele dieser Art zu Hause erblicket.
J. G. Z i min e r m a n«: »Vom National-stolze". Frankfurt und Leipzig 1781. S. 10$.
' IfPllllP^ifcdar imenuje slovenski närod najboljše svoje možč, treba * mu je vsekdar na odličnem mestu imenovati zgodovinarja in pesnika Antona Linharta. Anton Linhart je bil namreč prvi, ki se je v svojem delu »Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs« (žal, da je ostala ta zgodovina le ulomek) postavil na slovansko stališče, prvi, ki je na podlagi etimologije in primerja-jočega jezikoslovja raziskoval najstarejša bivališča prebivalcev kranjskih, njih närod no sorodnost in družabni razvoj, prvi, ki je posvetil kulturnozgodovinskemu momentu pri paganskih Slovanih dno pozornost, iz katere je moči ustanoviti podlago za izvajanje pravnega in politiškega razmerja, in tudi prvi, ki sc je po vzgledu Schlözerjevem oziral na sorodne sosede in takd svojim rojakom pokazal malone popolno sliko avstrijskih närodov. Anton Linhart pa je bil takisto prvi, ki je dal naši dramatiki v domačem jeziku govoriti svojemu narodu, in ta poskus, ustanoviti slovensko dramatiško književnost, uspel mu je takd vrlo, da njega igri »Županova Micka« in» Matiček se ženi« še sedaj, po sto letih, kär najbolj zanimljcta slovensko občinstvo.
Anton Linhart se je porodil dnč u. grudna 1756. leta v Radovljici. O njega roditeljih nimamo podrobnejših izvestil, zakaj Linhart sam ni ostavil nobenih življcnjepisnih podatkov, in tudi njega vrstniki ne govorč natančneje o njega pokoljenji.
Nadarjeni deček je zvršil humanitarne razrede ljubljanskega liceja in je potem namerjal stopiti v jezuvitski red. *) Ker pa je bil prav tedaj ta red odpravljen, šel je k staroslavnim cistercijencem, ki so imeli takrat dva samostana v Sčtičini in Kostanjevici. Izvolil si je samostan sčtiški, kjer je bilo prav tedaj lepo-duševno življenje in se je pojavljala Šoli prijazna tendencija. Poleg opata Tauffererja je znan-
') Safafik-Jireček, »Geschichte der siidslav. Lit « I., str. 28.
stveno delovalo več redovnikov, tako samostanski knjižničar Kuralt, Raditsch, Scharf i. dr. Linhart je stopil v vrsto samostancev leta 1776. z imenom Kristijan. *)
Vender pa je skoro ostavil samostan, zlasti zatd, ker mu po besedah istodobnega vira ni ugajal ondotni samostanski red, zakaj konvent se je dolgo let prepiral s svojim opatom Ksaverjem baronom Tauffererjem, in ta prepir je šele prestal, ko je bil leta 1784. odpravljen samostan.2)
Linhart se je poslovil leta 1778. kot qua clericus iz zveze cister-cijenškega redu in šel na dunajsko vseučilišče, da bi se ondu učil prava. Pod vodstvom slavnega Sonnen felsa je dobro napredoval v redar-stvenih, trgovskih in finančnih znanostih in se je takd kär najbolje izobražen za državno službo za nekaj let vrnil v Ljubljano.
Najprej je dobil službo v knežješkofijski pisarni. Knezoškofa Karola Jožefa grofa Herber Steina (od leta 1773. do l7%7-) je že kot dijak, ko je rečeni škof zasčdel prestol ljubljanske škofije, opeval v daljši nemški pesmi »Aemona's Feyer«. To pesem je potem opiljeno vzprejel v svojo zbirko nemških pesmij, ki jc izšla leta 1781. pod naslovom »Blumen aus Krain« v Ljubljani pri Egru.
Leto prej (1780.) je izdal Linhart nemško žaloigro »Miss Jenny Love« v Augsburgu (pri Stadeji). O tem delu ni v Ljubljani nobenega izvoda; bržkone je ukrenil ž njim prav takd kakor z imenovano pesniško zbirko, katero je, kolikor je je bilo namreč dobiti, nakupil in sežgal3), ker so sc mu zdeli ti pesniški mladostni poskusi pozneje nevredni samega sebe.4)
Linhart se je vrnil domdv v srečni dobi živahnega duševnega delovanja. Našel je možč kakor nepozabnega barona Žigo Zoisa, grofa Edlinga, predsednika »academiae operosorum«, ki seje iz nova prebudila leta 1781. in kateri jc sevčda Linhart prčcej pristopil pod imenom »Agilis«, zgodovinarja in pesnika Valentina Vodnika, etnografa in prirodoslovca Belzacarja Hacqueta, lingviste Kopitarja, Kumerdeja, Japlja i. dr. Zlasti pa se je Zois živo za-
Primeri moj spis »Die Gegeuäbte Albert und Peter von Sittich«, Dunaj 1866, str. 106. fT.
-) »Neue Annalen der Literatur des Österreichisehen Kaiserthums« 1808 , I., str. 127.
Nekaj izvodov se je odtegnilo temu autodafčju pisateljevemu, in nekatere hrani kot redka »camiolica« tukajšnja c. kr. licejalna knjižnica
Opomnja pisateljeva. •*) Neue Annalen der Literatur des österreichischen Kaiserlhums« 1 C.
nimal za Linharta in ga kakor v obče vse domače nadarjene možč vsestransko spešil in podpiral. Bržkone je tudi baš Zois priporočil Linharta, ki je bil iz knežjeŠkofijske pisarne prestopil k c. kr. okrožnemu uradu ljubljanskemu za »protokolista«, da so ga odločilne osebe dvignile iz te podrejene službe. Zakaj že nekaj let pozneje vidimo Linharta v vplivni službi c. kr. okrožnošo Iskega komisarja in še kesneje kot tajnika kranjskih dežčlni h stanov, vodečega dežčlno pisärno kranjsko.
Obe ti višeuradni službi, kateri je dobil hitro drugo za drugo, stojita tudi pod njega imenom na naslovnih listih prvega, odnosno drugega zvezka njega včlikega dela: »Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs«, in v »posveti« drugega zvezka, katerega je leta 1791. poklonil novemu predsedniku in dežčlnemu glavarju kranjskemu. Njega Prevzvišenosti Ivanu Nep. grofu Gaisrucku, apostrofira Njega Prevzvi-šenost, »naj se z milostnimi očmi ozira na trud uradnika, katerega je ljubezen do domovine zvčdla preko področja njega uradnih dolžnost ij. «
V	predgovorih k obema zvezkoma takd znamenitega tor za, katerega je jedno najboljših kritiških glasil dne döbe, »Jenaer Litcratur-zcitung«, ocenilo izredno ugodno, zlasti kar se tiče jugoslovanskih študij, pojasnjuje Linhart svoje stališče proti domoznanstvenemu raziskovanju in zgodovinskemu opisovanju takd, da si ga je umestno nekoliko ogledati, zlasti ker se je dosihdob uvaževalo vse premalo.
V	predgovoru k prvemu zvezku gdrenje svoje zgodovine — posvetil ga je »guvernerju združenih dežela Štajerske, Koroške in Kranjske«, grofu Frančišku Antonu Khevetihüllerju in »slavnim go^ spodom stanovom vojvodine Kranjske« — govori Linhart, ko je označil do tedaj izdana dela o zgodovini kranjski, Valvasorjeva, Schönlebnova in Thalbergova, doslovno o svojem delu takd-le: »Sie (die Arbeit) soll mehr sein als ein chronologischer Auszug, sie soll den Gang der Menschheit in diesem kleinen Theile Europa's (und welcher Theil ist in diesem Gesichtspunkte klein) durch die Reihe unendlicher Vorfälle begleiten, sie soll die Schicksale zahlreicher Völker, die theils hier wohnten, theils ihren Durchzug hier nahmen, mit ihren Ursachen und Folgen aneinander binden, sie soll endlich die Geschichte der Slaven Oesterreichs im Süden sein.«
Do načina, kakd obravnavati Slovane kranjske, katere obeta za drugi zvezek že tukaj, ko je šele opisal kranjsko razmerje do Konstantina Včlikega, vzpodbudil ga je, kakor navaja sam, zgodovinar
Anton v Görlitzi, s katerim si je dopisoval delj Časa. Le-tä je namreč leta 1783. v Lipsiji izd&l knjigo »Erste Linien eines Versuches über der alten Slaven Ursprung, Sitten, Gebräuche, Meinungen und Kenntnisse.« Kakor Anton, hotel je tudi Linhart splošno in posebe raziskovati jezikovne sledi in primerjati šege slovanskega nd-roda, bivajočega na Kranjskem. »Oft ist die Natur selbst meine Quelle geworden. Wir sehen und bewundern ihre mannigfaltigen Wirkungen. Wenn wir durch Jahrhunderte zurückwandern und diese Wirkungen je eine nach der andern wegrechnen, so erscheint sie, die Natur, in ganz andern Gestalten. Zu der wahrscheinlichsten Gestalt, die sie in diesem oder jenem Lande einst haben musste, die Nachrichten der Alten verglichen, so erhalten sie ganz neue Bedeutungen, und neue Wahrheiten decken sich auf. Krain enthält reichen Stoff zu solchen Betrachtungen.«
Na konci tega predgovora k prvemu delu svoje zgodovine pravi: ^Vielleicht wird man sagen, dass ich die Grenze des Landes, dessen Geschichte ich liefern will, zu sehr überschreite. Man hat zum Theile auch recht. Denn mein Versuch ist: Geschichte von ICrain und den übrigen südlichen Österreichischen Slaven, die von Servien und Dalmatien am adriatischen Meer bis an Tirol und Bojo-arien hin, von Istrien bis an die Mur in der Steiermark wohnen. Habe ich doch wirklich ausgeschweift, so ist mein Verthei-diger Herr Schlözer (der berühmte Historiker und Publicist). Nach seiner Meinung ist jede Specialgeschichte trocken, wenn sie nicht auf die Schicksale der benachbarten Länder stäte Seitenblicke thut und sie parallel mit der ihrigen herunter laufen lässt. Ich glaube auch, dass eine isolierte Geschichte in der strengsten Bedeutung nicht möglich ist. Ordnung und Zusammenhang herrscht in der ganzen Natur. Immer fliessen Folgen aus den Ursachen. Aber die Ursachen, warum eine Nation das ward, was sie ist und jenes nicht ward, liegen nicht immer in ihr selbst, meistentheils müssen sie bei einem dritten Volke gesucht werden. Und dann glaube ich, ist es unvermeidlich, dass der Geschichtschreiber ausschweifen muss.«
V drugem zvezku, kjer obravnava zgodovino kranjsko »od prve naselitve kranjskih Slovanov do njih podjarmljenja po Frankih,« piše Linhart: »Dass die Slaven, obschon kaum bemerkt in der grauen Vorzeit, eine Grösse, wie keine andere Nation, erreicht haben; dass sie, ehe Rom und Byzanz ihren Namen wusste, furchtbar und weit ausgebreitet dastanden, um Reiche zu zerstören und zu errichten, dass
sie noch jetzt fast das halbe Europa und Asien beherrschen oder bewohnen, dass keine Nation die Aufmerksamkeit des Geschichtsforschers, des Philosophen und des Staatsmannes so sehr verdienen als die slavische, darüber ist man in der gelehrten Welt schon einig geworden.«
Dalje naglaša: »Dass aber unter den Völkern der österreichischen Monarchie die Slaven an Zahl und Macht die überlegensten sind, dass, wenn es in der Staatskunde üblich wäre, die Summe der vereinigten Kräfte, worauf die Majestät dieses Staates ruht, von der grössten homogenen Kraft zu benennen, Oesterreich ebenso eigentlich, wie Russland, ein s lavischer Staat heissen musste, glaube ich, ist man noch zu wenig aufmerksam gewesen. Man lasse aber, um überzeugt zu sein, nur einen Blick vom adriatischen Meere durch Innerösterreich, durch Ungarn und die einverleibten Königreiche — mit einem Seitenblicke gegen Osten hinab — durch Galizien und Lodomerien, durch Schlesien, Mähren und Böhmen hinwenden, zähle alsdann die Millionen Slaven und urtheile, was sie für Oesterreich sind, was sie sein können 11!«
Predgovor sklepa s pozivom do zgodovinarja Gebhardija v Lüneburgs naj nikar nc prezira tega poskusa zgodovine Kranjske, predno dovrši svoje delo vseh slovanskih držav, čegar prvi zvezek jc izdal leta 1790, v njem popolnoma prezrši Slovane notranjcavstrijske. Linhart pravi doslovno: »Denn wir finden, dass sie (Slovani notranjeav-strijski) einen beträchtlichen Stamm ausmachen, der seine Unabhängigkeit unter eigenen Vojvoden wider die mächtigen Longobarden, Avaren und Franken bis auf Karl den Grossen vertheidigte, dann zwar dem Lehe 11 sis teme der Franken sich unterwarf
•	j
aber die charakteristischen Züge der alten wendischen Verfassung noch unter demselben hell durchschimmern las s t und Sprache und Sitten, die unterscheidenden Zeichen einer Nation, in origineller Form erhalten hat.«
»Mit Vergnügen« — takö pravi Linhart drugje v svoji knjigi — »unterwerfe ich mich der schärfsten Prüfung. Wenn auch ich dabei verliere, so gewinnt doch die Wahrheit.«—
Linhartu ni bilo dano, da bi bil učakal oceno p rvega dela svoje knjige, oceno, ki je izšla leta 1797. v časopisu .»Jenaer allgemeine Literaturzeitung«1), zakaj umrl je že leta 1795. Le-ta ocena je
II. zvezek (april, maj, junij) str. 142. in si.
sicer po jedili sträni prec&j rezka, vender pa v obče jako častna, zlasti kar se tiče obravnavanja kranjskih Slovenov. Ocenjevatelj neusmiljeno razdeva prvi del Linhartovega spisa in zlasti ostro graja to, kakd je opisana rimska döba na Kranjskem, češ: Linhart, kot domačin, ki pozni ceste in položje svoje dežele iz dolgoletne izkušnje, bil bi lože nego vsak inozemec pojasnil ležo mnogih krajev, nikar pa da je skrčil dotična raziskovanja na nekaj pol, v katerih ponuja le malo novega in še menj zanesljivega. Končno vender piše takd-le:
»Ungleich vorzüglicher ist der zweite Theil, welcher die Geschichte der eingewanderten Slaven bis zur Zeit Karl M. sehr genau, wenn auch mit zu vieler Vorliebe für das Vaterland behandelt« . . . »Rechnet man,« nadaljuje pozneje, »dergleichen kleine Flecken der Partheilichkeit ab, (dass z. B. Krain nicht zum Longo-bardenrciche gehört und frei unter eigenen Vojvoden dagestanden) so ist die ganze Geschichte richtig erzählt, gut vorge tragen, gewährt Belehrung und Vergnügen, unter anderem auch durch das Gemälde von den Sitten und Gewohnheiten der südlichen Slaven; schätzbar finden wir die reichhaltigen Bemerkungen über die slavischen Sprachen.«
Napdsled želi ocenjevalec, da bi sc iz nova natisnilo delo, katero je menda menj znano, nego je bilo splošno vredno. —
Prvi zvezek svoje zgodovine je izdal Linhart leta 1788. Ako jc pokazal v njem, kakd izreden prijatelj je svojemu narodu in kakd zgovorno ga zastopa v javnosti, ponudila se mu je takisto prilika, da se je pokazal prav takšnega prijatelja še drugjč, in sicer na polji gledališkem, ki je včlikemu občinstvu dostopnejše in zatd tudi dökaj vplivnejše.
(Konec prihodnjič.)

Zamrfn, de kič, vprašanje tvoje, Zaman po njem li zrd oči . . Na oknu ptiček pesem poje: »Pozabljen cvet, izdana ti!«
Cvetice v njem dehtč Iepč; Dvojčč mladenka toži, upa: »Kdaj pride po cvetice tč?«
—d —

J a r a gospoda.
Povest- Spisal Janko Kersnik.
I.
akor bi bil ravnokar kdo ustrelil skozi okno v družbo,
»A — a — al« in »Ej, ej, ej I«, celd »Oj, oj, ojl«; nekateri so skočili s stolov, drugi so obsedeli letargiško ali strmčč, veČina pa je klicala na glas: »Pokažite, pokažite vender! To jc novost, to je nekaj!«
In nesrečnik, ki jc provzročil ves ta nemir in vso razburjenost, stal je med vrati in vihtil v desnici najnovejšo številko uradnega lista, katero je ravnokar prinesel s pošte.
»Dajte sčm!« kričal je notar, očito najglasnejši v družbi; »dajte sem, Minče! To treba videti črno na belem!«
Minče, krčmarjev sin, mlad, velik fant inteligentnega lica. položi smehljaje list na mizo in ponovi besede, s katerimi je nekoliko prej tolikanj razburil vso večerno družbo:
»No, le čitajte! Novi naš sodnik jc Andrej Vrbanoj. V zadnjem telegramu se bere takd.«
»Vrbanoj? Ej — ej!« zakličeta sodni adjunkt in notar zajedno.
»Vrbanoj? Kdo je to, kaj je, kje je?« vikajo davkar in njega kontrolor, učitelj in dva trgovca, ki sta navzlic dnevni konkurenciji vender slčharni večer prijateljski sedevala skupaj pri Krači, in vrhu tega Šuma in vrišča se je slišalo še radovedno vpraševanje dveh oskrbnikov z bližnjih graščin, katera tudi nista včdela bolje uporabljati večernih ur nego ob grenkem pivu in sumnem vinu, katero so točili oče Krača.
Samd dva pöstarna m oži, poštar in okrajni ranocelnik, ostala člana vse družbe, gledala sta z manjšim zanimanjem ves ta prizor. Poštar je iztrkal svojo lončeno pipo in segel po novem tobaku, doktor pa, kakor so ga sploh nazivali, zaklical jc na glas po novem kozarci pive.
Notar je v tem glasno prečital telegram v uradnem listu. Vpraševanja pa le ni bilo konca, in ko je po kratkem molku pristavil : »Oj, fin mož jc ta Vrbanoj! Dobro ga poznam, pa ti tudi, Pavel?« —
li takd je bilo nekega zimskega večera v zatohli gospodski g sobi Kračine krčme v Grobljah. Iz prva je vse obsedelo cjjj mirno, brez sape, potem pa so se čuli glasni vzkliki
ozrla se je vsa družba radovedno v njega in v adjunkta, kateremu so bile namenjene zadnje besede.
»Kaj bi ga ne poznal? Najin součenec je!«
Pri tem pa je nekamo zamišljeno užigal smodko, ki mu je ugasnila v zadnji minuti, ko se je razpravljala ta novost.
»Srečo ima, srečo! Takd mlad sodnik!« pristavil je nehotč.
»Sedaj ste pa vi na vrsti,« vrine doktor besedo v hipni molk, med katerim vsakdo zase razmotriva nekamo pikri glas, ki je zvenel iz zadnjih adjunktovih besed.
»Je li oženjen?« vpraša davkar pohlevno.
»Kaj Še?« zavrne ga notar; »štiriintrideset let ima, lep je, velik, pameten, samd proti ženskam nekoliko —«
»Kaj?« vprašajo vsi razven adjunkta.
A, ne včm, kakd bi dejal — nekoliko, nekoliko — neroden!«
»Glej, kakšna prilika se ti nudi!« vzklikne doktor in potrka dav-karja na rdme; »to bode nekaj tvojim trem gospodičinam 1 Kakd hvaležno, takega moža učiti občevanja z ženskami!«
Glasen smeh je sicer zazvenel po tej zabavljici, toda vse je preveč obhajalo ugibanje o novi osebi, katero je vrgel slučaj v ta ozki krog, da bi se kdo dalje mudil pri tem vprašanji.
»Je li pevec?« vpraša učitelj, porabivši kratek odmor v razgovoru.
»Has — drugi bas — oh, kakov bas!« pritrdi notar.
»Kaj pa — politiško prepričanje?« deje jeden izmed trgovcev.
»Naroden, naroden — hud narodnjak; tu sc bode uradovalo le slovenski!« hiti notar, ki je do cela prevzel nalogo interpreta, ker je adjunkt trdovratno molčal.
»Kje bode stanoval?« vpraša poštar navidezno malomarno, toda na lici se mu vender posveti nekovo skrivno, zvito veselje.
Osem očij se sreča hkrati; zakaj tudi oče Krača je nekoliko prej stopil v sobo in obstal za učiteljevim stolom.
Spogledali so se pa štirje gospodje: oče Krača, ki je imel svojo hišo in prazno stanovanje, obä trgovca, ki sta tudi imela svoji hiši in takisto prazni stanovanji, in notar, ki je bil v istem prijetnem in zajedno neprijetnem položaji.
»Hm — stanovanj dosti!« reče kontrolor.
»Na izbiro!« pristavi oče Krača.
»Saj se dobi tudi soba z zajutrkom vred!« mčni davkar.
»In s postrežbo!« roga se doktor in prijatelja davkarja novic potrka na rame.
Janko Kersnik: Jara gospoda.	3$
»Ančika!« zakliče poštar, ki je z zlobnim svojim vprašanjem provzročil to napeto situvacijo, »še pol četrtinke!« »To je osminka!« mčni učitelj. »Pa je lepša — taka polovica!« zavrne ga poštar. V tem praznem in vender tu in tam kakor z ostrimi šili podstavljenem govoričenji prinese Ančika poštarju zahtevano vino.
Bila je to črnodka in temnolasa dčklica, nekako pri osemnajstih letih, srednje, vitke rasti in živega, veselega vedenja. Z očetom Kračo je bila v daljnem sorodstvu in pri njem že več let, odkar so ji umrli roditelji. Ljudje so si pripovedovali, da hrani Krača zanjo tudi nekoliko imetja; gotovega pa ni znal nihče. Ančika je bila v hiši vse zajedno: domača hči, dekla, rejenka in točajka.
»Novega sodnika dobimo, Ančika,« zakliČe adjunkt, ki se je zdajci nekamo oživel; »lepega fanta — samec je, in glejte, semkaj bode hodil vsak dan, vsak večer — za to bodemo že mi skrbeli!«
»Oj, to me veseli!« deje dčklica koketno in nagajivo; »saj ste vi vsi takd hladni, takö mrzli, in vi posebno, gospod adjunkt!4
»No, ta je lepa! Odkar sem tu, govorim vam o svoji ljubezni, pa vi — vi —«
»I sevčda!« reče dčklica, toda izpod črnih obrvij sc ji zalesketa nekaj nepopisnega, kakor resnoba in zasmeh, kakor očitanje in malomarnost — vse zajedno.
Družbi nocoj ni bilo do tega razgovora, novi sodnik je tičal v vseh kotih. Dognali so skoro, kar je bilo še treba vedeti: od kod je, da je kmetski sin, da ima nekoliko podedovanega imetja, nekaj daljnih sorodnikov, da se časih bavi tudi s pisateljevanjem, in kar je bilo glavno, da se tudi ni še nikdar — poskusil ženiti. Da je bil samec, to je zvedela družba že prej.
»Zaljubljen je bil pa vender!« reče notar, toda zdajci se ujame njega okd z adjunktovim, in dasi drugi umolknejo in radovedno čakajo, kakd bode nadaljeval notar zanimljivo svojo pripdved, vender ne reče več nego: »Ej, to je bilo že davno! Pozabljene reči, saj veste, zarjavelo železo — pa, pustimo, pustimo — morda povč Andrej sam kdaj nekoliko več o tem. Ali to vam rečem« — in pri tem izprazni svoj kozarec — »to pa vam pravim, fin mož bode to, samd nekoliko neroden — pri ženskih! «
»Prijatelj davkar! Nič ne bodel« vzklikne doktor, in pri glasnem smehu pomaga tudi davkar ob svojih troških.
Okolo jednajste ure se je jela prazniti gospodska soba. Zunaj v prvih dveh sobah je še vpilo in razgrajalo nekoliko sejmarjev, ki
Zdčslav: Morda vč .
so se vračali z mestnega sejma in tukaj sklepali do sedaj še nedo-gnane kupe in pogodbe, 'kričali in šepetali, pri vsem pa pili in trkali s kozarci.
Oskrbnika sta se, sedaj ta, sedaj 6ni, bavila z Ančiko, sedečo pri peči v prvi sobi. Mračno je bilo tam, in pivci pri mizi so bili preveč utopljeni v svoje krave in vole, da bi bil kdo pogledal tja na klop. Tam pa je sedaj ta, sedaj dni obeh oskrbnikov hotel imeti poljub od dčklice. Dobil ga nocoj ni nobeden. Minče je šel nekolikokrat mimo njih in osorno velel:
»Ti — tam notri nimajo vinal«
Toda ko je Ančika postavila vino tja pred adjunkta in notarja, sedla je zopet nazaj na klop v prvi sobi, in jeden oskrbnikov je bil zopet tukaj.
Napdsled je odšlo vse, samd dna dva v gospödski sobi, adjunkt in notar, ostala sta samd v živem razgovoru, ki se je šele zdaj vnel med njima in čegar predmet je sezal daleč daleč nazaj v leta njiju prvega prijateljstva, v dno dobo, ko je cvetel v mladeniških srcih »lipov cvet« prve ljubezni, poln vonjave, vender brez sadu. In vse te spomine je nocoj provzročila le dna suha tiskana novost v uradnem listu, da je novim sodnikom v Grobije imenovan Andrej Vrbanoj!
(Dalje prihodnjič.)
Morda ve.
<a kakor jela,
Vender v srci krili Nddej meni sto.
Ravna kakor bor, Kakor sneg je bela,
G drek čut me sili
Cista kakor zor. Koder hodi, hvalo
Vedno k nji samd
Morda vč, da splava Hitro z lic sijrfj —
Vzbuja nje obraz, A lepote malo
I/C ljubezen prava Sije vekomaj . . .
Svčtu kažem jaz.
Zdčslav.
Granitna miza.
.Spisal M. Cilenšek.
jjlovensko pevsko društvo« je imelo dud 15. včlikega srpana 1886. leta lep dan, zakaj od daleč in blizu je prihitelo mnogo mnogo odličnih rojakov iz raznih stanov in dokaj lj preprostega ljudstva, da se udeležč v starodavnem Ptuji občega zbora napominjanega društva. Četudi so naši nasprotniki storili vse, kar so sploh mogli in nas pozneje smešili po časopisih, v kozji rog nas venderle niso ugnali. Slavnost se je vršila lepd, in vsak udeleženec je odšel prepričan, da napreduje naša närodna stvar. Kakd so se izkazali pevci in pevke, kakd telovadci in kakd se je zabavalo občinstvo v »Närodnem domu» pozno v noč, vse to in še marsikaj so oznanili listi širemu svetu. Ali da se jc porodila ondu misel, kakd to hrupno veselje izpremeniti v tiho, pravo veselje, katero je znano samd njemu, kdor se za prostega svojega Časa naužije zdravega in čistega zraka po gorah, tega nam še ni povedal nikdo. In kaj bi tudi, saj to ni važna stvar, da bi jo človek obešal na včliki zvon 1 Kaj temu in dnemu do takih rečij! Raduj se, če lahko ustrezaš svoji želji in se spotiš do dobra. Takd in jednako slišimo dne, ki si ogledajo goro rajši izpod vznožja in celd pomilujejo dne, ki neki v potu svojega obraza kresajo po strmih obronkih, da pridejo do zračnih višav. No, svojega prepričanja in svojih mislij ncčemo usiljevati nikomur, tu je treba samd poskušnjc, zakaj uverjeni smo, da bi bilo slčharno priporočanje zaman. Onim pa, ki želč kdäj stopati po naših stopi njah, takisto dnim, ki bi radi, toda ne morejo ali ne utegnejo, naj podamo iz svojega dnevnika nastopne vrste.
Tam za okroglo mizo na dvorišči »Närodnega doma«, izpreme-njenem v vrt, sedi poleg znancev in prijateljev mož prijaznega obraza in se prav živo razgovarja s sosedom svojim. Napdsled si sežeta v roko, češ, da se njiju misli popolnoma ujemajo. Sosed se poslovi in se ozira po znancih.
»Dobro, Tine, da sem te takoj našel,« ogovori me stari prijatelj, profesor iz Rajha; »z doktorjem ondu*le sva ravno skovala načrt, kakd bi se nadaljevala denašnja veselica drugače in na drugem kraji. Odločila sva se za Pohorje; tebe je nekaj priro'doslovca, pojdi z nama.«
»Sevčda, rada bi zbijala šale. pa nimata pripravnega človeka in zatd sta se odločila za prirodoslovca; take ptičke dobro poznam!«
»Ne, takö ne misliva, le odloči se, in ne bode ti žal; povabila bodeva še tudi koga drugega, da bode družba večja.«
Po teh besedah sčdeva za njega mizo.
»Kaj ne, da pridete pojutrišnjem na Visole; ondu se nas nekaj zbere, potem pa udarimo med Pohorce, da otresemo mestni prah in se naužijemo prekrasne prirode,« dč doktor in dostavi: »Spotoma se lahko zglasite sodnemu pristavu v Slovenski Bistrici, kateri vas dovede do moje hiše. Ako imate človeka, vzemite ga s seboj; dobro nam bode došel.«
Rad sem vzprejel povabilo prijaznega doktorja, in ko smo dognali še to in dno, poslovil sem se od glasnega omizja.
Ko je dnč 17. imenovanega meseca solnce vzhajalo in se je že vozil skrjanček po čistem zraku, stopal sem po prašni cesti proti Hajdini, kjer me jc pričakoval nekdanji moj učenec. Skoro sva bila v njega rojstveni hiši, kjer je bil pripravljen voz, da naju spravi v Slovensko Bistrico. Slovensko, hm 1 Malo ali skoro nič slovenščine nisva našla ondu; niti toliko je niso hoteli razumeti, da bi nama povoljno odgovarjali. In čemu tudi ? Saj sva nosila suknjo, in takovega človeka je brez dvojbe že oblizala blažena kultura, brez katere neki ne more biti napredka. Ti zagrizcnci se v svoji oholosti popolnoma strinjajo z našimi možaki, ki so kdaj služili cesarja ali pa v mestu ujeli kako lepo tujko, katero spravljajo na dan o vsaki priliki, da bi po neumni svoji pameti pokazali tujcu v suknji moč germanstva. Oprostimo jim, saj ne vedd, kaj delajo! Ali to je venderle resnica, da te vsak »guten morgen« nekako privzdigne, kadar ti ga zaželi človek, ki komaj vč, kaj je to. Dostikrat srečaš dvojico, ki se razgovarja prav pošteno slovenski, a prišedši do tebe, pozdravi te »suknjača« takd, da ni ne na vile ne na grablje. Menda že mora takd biti, zakaj je pa stal pri vojakih na »vahti« in hodil vsako nedeljo k »befelu«!
Navzlic taki neuljudnosti sva venderle izteknila svojega možd. No, to ni bilo takd težavno, kakor si morda kdo misli! Slovenska Bistrica ni London, niti Dunaj, ampak neznatno gnezdeče ob Bistrici, obkoljeno od nizkih gričev, ki izprevajajo južno vzhodne obronke Po-horjeve v haloške hribe. Ker sva takd naletela, opustila sva brezuspešno vpraševanje in hitro premerila ulice, dokler nisva izteknila dvoglavega orla. Tu sva dobila možd, tičečega v debelih aktih, in ga povabila na pot. Toda njega ura še ni odbila, in zatd sva ga morala počakati.
Ko se je svetilo solnce na naši strani malone že v zadnjih žarkih, stopali smo počasi vkreber 111 dospeli v hladu do lične hišice, kjer
je bilo precčj živahno. »Tukaj smo«, dč mož zakona in podi desnico domačinu, ki nas je ugledal in nam prihitel naproti. Prijazno iti ljubeznivo so nas vzprejeli, in skoro potem je bila tudi večerja na mizi. Po večerji smo še dolgo sedeli in se pomenkovali o raznih reččh. Doktor domačin je mnogokrat vlekel na uho in pogledoval na uro, kakor da še koga pričakuje. Profesor iz Rajha pa je včdel vsakokrat kakšen izgovor in dosledno trdil, da še lahko pride in da še ni prepozno. Zdajci nekdo zazvižga precčj visoko nad nami, in skoro pozdravimo v bledi mesečini novega prišleca, profesorja izza Vrha. Šele sedaj se je razvezal jezik, in veseli smo bili, da je ostal vsak mož beseda. Ali popolnega veselja ni na zemlji, in tudi nas je zadel hud udarec, ko je pristav napovedal, da se mora ločiti družbe in da se ne more udeležiti izleta, ker ga zadržujejo obili in nujni opravki. Zlasti doktorju ni ugajala nepričakovana ta odpdvcd in nekako šaljivo ga je zavrnil: »Mislil sem, da bodemo mirne duše korakali po tuji svoj in i, zakaj roka zakona bi nas čuvala in varovala .vsake nesreče, takd pa ne včm, kaj se nam utegne pripetiti. Siccr je res, da je pohorskega svetä mnogo, vender, vender . . .!«
»Vender vam zaradi takih malenkostij 111 treba biti v skrbčh, saj ne bodete hodili blizu mesta, kjer so ljudje bolj na tanko stran! Po gorah ni takd. Ondu se ne briga drug za drugega, kar bi tudi ne bilo lahko mogoče, ker je sosed predaleč od soseda in ima vsak svetd dovolj. Potolažite se; nič se vam ne more zgoditi. In ali bi bili mogli najti boljših spremljevalcev? Vi ste zdravnik; znane so vam torej skrivnosti človeškega telesa in raznovrstne moči, ki utegnejo slabo vplivati na nas. V tej stroki prepuščam skrb za družbo vam, Tu poglejte trojico profesorjevi Vsakega je kolikor toliko strokovnjaka, in sedaj mi povejte, ali niste dobro zadeli? Tä-le iz Rajha vam bode tolkel in luščil orehov, da jih bodete komaj spravljali v malho svojo. Razven dnih, ki so jih gojili stari Grki in Rimljani, učil vas bode vzgajati tudi takih, ki so nekdaj rasli v pradomovini naših očetov. Ali bode to veselja! Geograf izza Vrha vam bodi vodnik.«
»Ali ste Že pozabili, da je iskal vindgradov po lesovji in takd samega sebe spravil v zadrego; saj ste vender videli, da je primahal od nasprotne strani do hiše! Ne včm, ali ga počastimo s toli kočljivo stvarjd. Pohorje je široko, ima dosti gozda in po nekod tudi globoke jarke,« dč porogljivo domačin.
»No, no, komar ni konji V temi človek lahko zajde v neznanem kraji; saj ga še domä časih zavčde, da se ne vč kam obrniti. Neznatne te zmote mu ne smete šteti v zlo, saj ste se časih gotovo
tudi sami opekli. Da družbe ne pohrusta rokovnjdč v podobi strašnega rogača, privzeli ste si tudi prirodoslovca. Zanašati se smete ndnjl Saj vidite, da ga je precčj korenjaka; njegova gorjača bode zadoščala povsod. Ako pa zadenete morebiti na kakega rogovileža, tedaj kär v ječo ž njim — v tisto zeleno namreč, ki je povsod in prvi vademecum prirodoslovcev. Takd, mislim, ne bode vam nobene sile!«
»Že bode, že, ali vender me tarejo razne skrbi, katerih se ne morem iznebiti. Le pomislite, dva dni hočemo ostati v gorah, in to naj bi človek glčdal kär takd mirno l Res je, kar ste povedali, ali vender . . .!«
»Ali vender vas izpreletuje strah, kadar se domislite hrabrega viteza, katerega vam bode treba premagati, ako hočete ostati zdravi in živi. Sevčda, njega ostroge niso za šalo; prav spretno jih zasaja nasprotniku v meso, da mu krvavčč prepusti bojišče. Toda naj bi to že bilo, da le nima glave takd okovane! Kakd ponosno si postavlja nanjo visoki šlčm, zapet pod vratom, in potem v boj, da se ga kär prestrašiš. To vas menda takd vznemirja! Ali verjemite mi, gorski zrak bode stal na vaši strdni in vam pomagal rušiti zidovje nasprotnikovo. Ko ste to ugonobili, stavim, da poželite zopet jednakega boja, toda ne včm, ali se zopet prikaže izza ograje ponosni vitez ,kikeriki'l«
Skoro natd smo se razšli, ali od srca nam je bilo žal, da zgovorni gospod ni mogel z nami, in spravili smo se k počitku.
Drugega dnč se nam ni preveč mudilo, in predno je bilo vse y redu, stalo jc solnce že precčj visoko. Ko smo prisodili geografu mojega nekdanjega učenca, da mu olajšuje težavno nalogo, in ko se je na pragu prikazala z nosačem zdravnikova »boljša polovica« ter povedala, da je pripravljena, pomikala se je karavana počasi vkreber. Posebnih težav po Pohorji ni, zakaj polagoma se vzdigujejo njega obronki, in ni ti treba skakati od skale do skale, kakor je to navadno po apnenih gorah, ne plaziti se po strmih, premičnih grobljah, po katerih grč časih bolj nizdolu nego navzgor. Takih sitnostij tukaj ni, ampak skoro se ti dozdeva, da se samd prijetno izprehajaš. Zlasti na jugovzhodni sträni je Pohorje zeld prijazno in rodi po solnčnem rebrovji izvrstna vina. Stopali smo od začetka po sljudovci ali blest-niku. To vam je hribina svoje vrste, kakeršne nimamo mnogo na slovenskem Štajerji. Tu je je lep kos, in razprostira se od Bistrice tja do Vitanja ter leži z malimi izjemami na vsem površji do Tinj in Še precčj visoko nad Koritnim. Sestavljen je sljudovec od tinjčevih plošč in od kremena. Ker prvakuje večinoma prvi in je Časih prav malo kremena, in ker hribina lahko razpada na majhne drobce, zatd
je taka prst rodovita. S stranskega pota smo krenili napdsled na dosti dobro cesto in se bližali Tinjam. Tu smo srečali voznika, ki je imel voz naložen z ogljem. Doktor ga je poznal izza prejšnjih Časov in zatd ga je ogovoril, držeč se na smeh: »Kam pa, Pohorec, kam?«
»Tudi vi ste sedaj Pohorec in vsi, ki jih ženete s seboj l« odgovoril je voznik in dostavil: »Naložil sem ga nekaj, naložil, zakaj pravijo, da ga potrebujejo. Gospod zdravnik, kam pa mahate; menda vender ne greste iskat Pohorcev ? Tod jih ni, in tudi drugjč jih ne dobite iz lahka. Pravijo sicer, da stanujejo po severnih obronkih, ali jaz še nisem videl nobenega.«
Takd se je branil mož svojega imena in nam napravil prijetno jutranjo zabavo. Čudil se ni malo, ko mu je doktor povedal, da resnično iščemo pravih Pohorcev, in sicer takih, ki so ponosni na svoje ime. Sedaj se vsujejo po cesti ljudje, ki so bili zbrani v domači cerkvi in ondu molili za dobrega vladarja, zakaj bilo je dnč iS. včlikega srpana. Tinje imajo lepo ležo (667 ///) in gledajo daleč po nižjih gričih. Zglasili smo se ondotnemu župniku, staremu znancu našega gospodarja, in si utolažili prvo žejo. Mudili se nismo dolgo, zakaj dan je bil že precčj vroč in imeli smo pred seboj najtežavnejši kos pota.
Nad Tinjami so tla od rule ali gnajsa, ki obkolja osrednjo Po-horjevo ds malone od vseh stranij. Tudi ta hribina je sestavljena od kremena in tinjčevih ploščic, ima pa tudi dosti živca. Zadnji navadno nadkriljuje ostali rudnini, in po njega barvi se ravnd barva te hribine. Največkrat je siv ali rdečkast, in takšna je potem tudi rula. Poglavitnega znaka gnajsovega moraš iskati v tinjčevih ploščicah, katere so vzporedno naložene takd, da je med vsako kolikor toliko debelo plastjd omenjenih ploščic nekaj živca in nekaj kremena. Tudi ta hribina lahko prcperčva, in sicer tem lože, čim več ima živca. Površje je zatd pokrito z rodovito prstjd, v kateri prideluje Pohorec raznih pridelkov; vinski trti pa že ne ugaja svet, ker se je preveč vzpel nad morsko gladino. Obilo je tudi sočnih travnikov, katere napajajo dobro razvedene Pohorjeve vode in redč pridnemu gospodarju lepo živino. Mnogo se pridela tukaj, kakor po goratih krajih sploh, tudi žita, zlasti ovsa. Ovsenjaka ima Pohorec zmirom na »počivaji« in rad ti postreže ž njim. Ko smo šli mimo zadnjega kmeta, oglasil seje nosač in dejal: »Gospod, ali naj ga prinesem hlebec? Tukaj imajo navadno prav dob rega!«
»Kaj ti rogovih po glavi, menda vender ne ovsenjak? Mislim, da imamo drugega kruha dovolj!«
»Ne včm, ali nam ga bode hodilo preveč; po gorah ima želodec svoje muhe in rad se u*prč človeku,« modruje možak, kateremu koš še ni bil dosti težak.
»Stdri, kakor se ti zdi l«
In postavil je breme na cesto ter izginil v hiši. Skoro ga je pritresel polovico in smejoč se dejal: »Dober, dober, tak-le krušČek; vsi ga bodete še radi.« Kakor se je pokazalo drugega dnč, nikomur se ni smilil ovsenjak, in slastno smo mu dajali prostora v lačnem želodci. Skoro potem smo dospeli do prijetne sence v jelovji, ki nas je uverilo, da je na Pohorji mestoma še dokaj zaklada. Sevčda večinoma le po strmejših rebrih in višinah, zakaj drugjč ga je človek že vzdignil, da si je postavil selišče in dobil zemlje za raznovrstne pridelke.
(Konec prihodnjič.)
Zimsko popje.
i.
JLjlio že sem tožil, Kot vrtnik vam toži,
Cula ložbo mojo
V	srci roža zala:
V	zimi je lcdčni
Ce zaman priliva V vrtu mladi roži
Pdpje mi zagnala
2.
Zima smrtiželjna, Kaj vihraš nemila > Pevčjega ne bodeš Čustva zamorila.
Ljutc zime v Čislih Srce pevčje nima: Zima mu je pdmlad, Pdmlad Često zima.
V vrta grčdi mladcu Dčkle bžre kito, Z nitjo rdečo včže Cvetje šarovito
Pevec drobnih pesmij Kito domovini Nčmo povezujem S sladkimi spomini. . .
Jeden r&j Adamov
I.čpo to kraljevstvo Naše je ozčmlje, Zanje vnukov srca Svčti žar razvnčmlje.
Rod njegöv poznamo, Jedno je kraljevstvo Tvoje, hrabri Samo!
Slovčn.

Moj pot.
Spisala Marica.
veličala sem se dolgočasnega, nelepega pota, in časih ga res ni ne konca, ne kraja!«
»Dolgočasen se ti zdi?« vpraša me prijateljica, sli-karjeva hči, ki säma tudi ljubi slikarstvo. »Ako ga prav pogledaš, ko greva navzgor, videti je celd jako slikovit. Zadi gorč, pod njimi cerkev, na obeh strančh pota zid, na pol podrt, tam izbočen, tu nazaj potisnjen! Izza zidu se dviguje visoko drevje, izmed vej pa ti sije naproti zläto solnce . . .«
»Povčm ti, da mi je že dovölj te slikovitosti, in ako hočeš, tudi poezije.« —
Poetičen pa, a ne samd poetičen, nego tudi poučen je zame ta-le poti
Ko sem bila še prav majhna, bil je pot z vso okolico svojo prav takšen, kakor je sedaj, samd tam ob sträni ni bilo dne hišice, in zaradi tega je bilo tod še samotneje.
Pomnim vas, prvi potje do cerkve, ki se mi je zdela takrat na konci svetdl
Mati moja, ki je stopala vedno takd hitro kakor še sedaj, imela je z mano pravo pokoro. Ko ni mogla več hoditi takd počasi in je tam-le v zvoniku že odzvonilo, izpustila me je in hitela dalje, a skoro je zopet postala in trft; čakala kar najnestrpneje. Stopicala sem za njo, saj sem gotovo stopila štirikrat, predno se je ona le prestopila 1 In vender sem zaostajala!
Časih sem se spoteknila, in tedaj je kazal moj nos sledi moje nerodnosti.
Drugič so me tiščali čevlji, ki so mi bili domä »preohlapni«, in tedaj je bil za mater največji križ.
Če me je hotela voditi, kričala sem in se branila na vso moč, saj bi me bili ljudje dražili, da me mora mati še nositi l Dalje pa nisem mogla, ali nisem hotela.
Prejela sem za to plačilo.
Za cerkvijo je šola. Hodila sem vanjo, in v prvih razredih je bilo vse v redu.
Pozneje pa, ko sem nekoliko odrasla — morda je bilo v tretjem ali četrtem razredu — imela sem na tem poti pravi pekel.
Dečki so me lučali, lovili, obračali moj priimek, kakorkoli je bilo mogoče, in kričali za mano. Ne včm, česa sem se bala, toda bala sem se jih zatožiti dom! Sedaj šele včm, da je bila njih nagajivost zdme zgolj čast, ker vidim, da zabavljajo dečki le takim dekletom, katera so jim všeč, in da jim takd izkazujejo ljubezen svojo.
Tačas mi je bil pot takd grozen, da se mi je zdel večen. In käj čudo, če sem ostajala rada domd ali pa hodila v šolo prav zgodaj ali prav pozno, da bi se ognila dečakom, ki so me čakali tam gdri in me prestrezali, da nisem mogla dalje! Jok mi ni pomagal, še lepše se jim je zdelo.
Spominjam se, kakd goreče sem molila Časih, da bi imela srečen pot do Šole, kakd sem tekla in prisopihala v šolo, kadar sem se res izognila sovražnikom svojim!
Pravila o tem nisem nikomur in vadila sem se že tedaj molčati, ali plačala sem jih potem sami, kadar sem jih mogla.
Hiša naša stoji tudi ob tem poti, in jedno okno je semkaj obrnjeno na cesto. Ko me ni videl nobeden mojih rodovincev in je bil kateri teh paglavcev na poti, tedaj sem ga dražila in zmerjala ter mu pretila skozi okno. Saj sem včdela, da ne more do mene. Kateri otrok pa misli na jutri?
Prešlo je tudi to.
Rasla sem, in z mano so rasli tudi moji sovražniki ali prijatelji.
Šli so v rokodelstvo, jaz pa sem hodila šc vedno v šolo, ker so me odločili za učiteljico, toda ne več po poti navzgor, ampak v mesto po poti nizdolu.
Prebila sem še tu in tam käj neprijetnega s svojimi sošolci, kadar so me ravno srečali, vender ne več vsak dan.*
In vender mi je bilo odločeno, da se je moral vedno kdo spotikati ob meni na tem ozkem poti, koder hodi sploh le malo ljudij 1
Umirili so se poredni pdglavci, videvala jih nisem več, opazovati pa sem jela odrasle ljudi, kateri so me srečavali. BiH so ob tisti uri, vsak dan tisti. Opazili so me tudi oni, sdsebno žene.
Hudovala sem se in se večkrat jokala, češ: »Kaj sem vender zakrivila, da me imajo za igračo, v katero spuščajo zlobne opazke svoje?« In spoznala sem, da imam pač preobčutno srcel —
»Takd velika, pa še v šolo hodil« kričala je mladina.
»Kakd grdo gleda izpod čela!« rekla je nekova žena, ko sem šla mimo nje.
Vzdignila sem glavo in zrla naravnost prčdse.
»Visoko nosi glavo in ošabna je, kar se dd, morda zatd, ker je županova!« dejala je pozneje druga.
»Solnčnik nosi, da ne ogori,« rekla je tretja.
Ko grem nekega dnč zopet mimo kopice žen, pravi jedna:
»Glejte je, gospodičinei« (Gospodičina pravijo tukaj le učiteljicam, kakor bi bil poziv »gospodičina«),
»Seveda, takoj jutri bode gospodičina!« pristavi hitro in zlobno druga.
Prešlo je tudi to, in šla sem od zlobnih ljudij v šolo v tuje mesto. Štiri srečna nepozabna, a prekratka leta!
Usoda me je zopet privedla v roj st veno hišo mojo ob ozkem poti.
Sojeno mi je, da se moram tu pokoriti za grehe svoje, saj hodim zopet po tistem poti in zopet srečavam tiste ljudi ob tisti uril
Kakd drugače so me vzprejeli!
Odzdravljanja ni bilo ne konca ne kraja, ko sem hitela zjutraj in popdldne v šolo, a ljudje v mesto.
»Dobrihdanov« sem dobila toliko, da bi bile te želje pregnale vsako nesrečo, katera bi me bila čakala.
In odzdravljala sem prijazno: »Bog daj« in se jim prijazno nasmihala, češ: »Prejšnji rod se je spametoval, postaral se je!« In rada sem imela te ljudi; pozabila sem, kaj je bilo v prejšnjih časih, ali pa sem mislila, da sem bila res vsega säma kriva.
Rada sem imela ne staro, a že jako upognjeno ženo, ki je močno opletala z rokami; rada mlado ženo zarjavelega, jako drobnega obraza, ki se mi je smijala žc od daleč in mi že od daleč želela: »Dober dan !« — dčklica njena je bila pri meni v šoli. Rada sem imela mladega čevljarja in mu rada odzdravljala, ko me jc srečaval, nosčč vsak dan usnje pod pazduho; ljuba mi je bila stara, skrivljena ženica, ki me je pozdravljala takd ponižno in vpraševala tolikanj oskromno po svoji vnuki, ki je bila pri meni v šoli. Rada sem odzdravljala mdžu in ženi, ki sta me srečavala, vozčč v mesto sebe in zelenjad. Mož res ni snel svojega klobuka, ampak vzdignil je samd dva prsta desne roke in se po vojaški navadi doteknil svojega pokrivala, žena pa je samd nekaj zamrmrala.
Štela jima nisem ničesar v zid! Saj mož ne vč, da se mora odkriti, in njo je trpljenje naredilo takd odurno!
In odzdravljala sem prijazno ženam, ki so hodile po dve ali po tri in po štiri skupaj, lepd odzdravljala možčm od prvega bogatina do zadnjega siromaka v predmestji . . .
Minevali so takd dnevi, tedni, meseci, in minilo je že nekaj let.
Kakd se začudim, ko srečam nekega dnč mladega čevljarja z usnjem pod pazduho, ne da bi me pozdravili*
Obrnila sem že ustna na lahek nasmeh in jih odprla, vender od-zdrav mi je ostal v grlu.
Premišljala sem pač, kaj bi bilo temu vzrok, toda zvedela nisem ničesar, dokler mi niso povedali, kakd se je hudo val, ker je čakal dovolj časa, a šivati mu le nisem dala l
0 Božiči smo imeli otroško predstavo. Po veselici srečam dno mlado ženo drobnega zarjavelega obraza. Pripravim se zopet za odzdrav, toda odzdraviti mi ni bilo treba, zakaj pozdravila me ni. Nje dčklica ni sodelovala, in odtod materin srd l
Nekega jutra grem za bogatim gospodom, preoblečenim kmetom. Nama naproti se pripeljeta dni mož, njega žena in njiju zelenjad. »Dobro jutro!« zakriči z vozd on in globoko sname svoj klobuk, ali tudi žena ga pozdravi prav prijazno in mu nasmehoma prikima z glavo. Ko pa pridem jaz mimo njiju, postavi si on po navadi dva prsta na sence, ona pa pozdravi po navadi le prav čmerno. Pozdraviti sem hotela, ali kri mi je šinila v glavo, in nevedč se mi je zvrnila glava v tilnik, odzdrav pa mi je ostal v grlu. Zamrmrala sem na pol glasno:
»Videl povsod si, kak iščejo d'narje, Kak se le klanjajo zlat'mu bogrt.« Spremil me je nekega dnč gospod iz mesta, urednik, ki jc imel nekov moj spis v cenzuri. Videli sta me priletni ženici, ki sta me vedno pozdravljali takd ljubd. Srepd sta me pogledali in od tedaj me pozdravljata le jako hladno. Šepetali in pripovedovali sta si gotovo marsikaj l
Opazek moram slišati tu in tam, dan za dnevom, in od dnč do dnč me pozdravljajo hladneje, dasi se nisem izpremenila V ničemer.
Le kadar stopim s tega pota na široko cesto, kadar grem proti mestu, slišim zopet prijazne pozdrave in vidim prijazne obraze — saj so se zbrali moji sovražniki samd na tem poti!
In žene, ki hodijo po dve ali po tri in po štiri skupaj, nesoč težka bremena, pogledujejo me zavidno, ko stopam mimo njih, saj hodim prazna in na delo, ki se jim zdi takd lahko!
Na tem poti od moje hiše do šole me pozdravlja še malo ljudij . saj sta tudi žena z upognjenim hrbtom in stara ponižna ženica slišali že marsikaj, in tudi stari, zmučeni sta že . . .
Zal mi je vsega tega, in globoko mi seza v dušo, ker vidim, kakd imajo vsi ti ljudje, na videz takd preprosti, venderle v sebi dokaj zlobe iz mesta in s kmetov . . . Ali ti pot, ki me mučiš od rojstva do denašnjega dnč, včdi, da tudi na tebi ne bode kamena na kamenu, niti ne bode sledu o tebi I V duhu gledam ta izpremin, in jedino to me še veseli, ti grdi, zoperni pot! —

Slovniške drobtine.
V raznih urbarjih in drugih aktih loškega gospodstva iz 16. in 17. stoletja je med nemškim tekstom mnogo slovenskih izrazov, ki so še dandanes med ljudstvom navadni, kakor robota (Robbait). hipa (Supp), mernik (Mernig, Merinckht), lekat (Lucath), sorŠica (Sorschiza, Sorshiza, Sorzeza, Sorsitschen). pogača (Pogatsehen), senozet (Senafhett, Senaschett). torbica (Torbiczen), pek (Pekh), sirek (Stirigkh), granica (Granitz), petak (Petak h), ječmen (Jetsehena), merica (Merieza), tičar (Tizher), v pustotah (V pufta-taeh), štirjak (Stiriakh) i. t. d.
Za jezikoslovca so brez dvojbe važnejši od teh izrazov dni, ki so bili v rečenih stoletjih navadni, a so dandanes ali pozabljeni ali pa vsaj ne v rabi v tistem pomenu, kakor pred dvema stoletjema. Taki izrazi so:
Škofija. (V urbarji iz leta 1630., list 44. je povedano, kaj je bila škofija: Kin baufälliges Haus, so man auf Crainerisch ^Scoflia* nenncnt).
Sirnica, kmetija na planini. (Urbar iz leta 1630., list 21.: Schweigoder Käszhueben, auf Crainerisch Sirnza genannt).
Pojezdi. (»Poieszden«), To so bili neki davki, katere so pobirali uradniki loškega gospodstva v jesenskem času. Hodili ali bolje rečeno jez-darili so iz županije v županijo in povsod zahtevali od podložnikov rečeni davek. Nemški izraz za pojezde »Bereittung« se čita v aktih le malokdaj.
Lovščina (»louschina*, nemški Jägerrecht). Ta izraz je zaznamenoval to, kar jc bilo treba oddajati lovcem. Po Rudnem v selški dolini je znašala lovščina po dva petaka (petak = xs/s kr.), v Selc h pa po jeden repar.
Poklon (^Pokhlan*). Tudi ta izraz je zaznamenoval nekovo davščino. Po žirovski, hotaveljski, poljanski in javorski župani j i so morali kmetje do-kladati v županov račun še posebe po 10 kr., in sicer jedno leto kmetje po žirovski županiji, drugo leto po hotaveljski i. t. d. To doklado so zvali poklon. V Selcih, Dolenji vasi, na Rudnem, Studenem in tudi drugje so dajali kmetje namesto denarja po jedno kokoš. Davščino, katero so zvali poklon, morali so podložniki loškega gospodstva dajati brizinškini škofom že leta 1291. in 1318. (Gl. Zahn, Cod. dipl. Austr.-Fris. III. zvezek).
Omenim naj še, da so krstna imena pisana v rečenih urbarjih večinoma takö, kakor jih je ljudstvo izgovarjalo. Takö n. pr. Juri, Jerui, Marco, Janes ali Iban, Blase he, Urscha, Manisch (Maruša), Spella, Nescha in Ales a, Anic za in Ane za, Gerra in Gera (Jera), Allenkha i. t. d.
Dr. Fr. Kos.
Književna poročila, i.
Levslikovi zbrani spisi. Uredil Frančišek Levee. I. in II. zvezek. Poezije.
Ljubljana, fgn. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. iSpr.
Poziv na naročbo Levstikovih zbranih spisov, katerega je izdala knjigarna Ign. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg o Božiči predlanskega leta. okon-čaval se je s ponosnim obetom, da dobodemo z Levstikom v izdaji prof. Levca »kritično in spretno urejeno zbirko, kakeršne Slovenci doslej gotovo še niso imeli.« Da se to obetanje do pičice uresniči, o tem nam je jamčilo izdajateljevo ime; ne samö da prof. Leveč že iz davna slovi med nami za najspretnejšega životopisca in slovstvenika, ki je i po prirojenem daru i po dosedanjih študijah i kot mnogoletni bivši urednik prvega našega leposlovnega lista tako rekoč predestinovan in pozvan — sit venia stiku —, da nam napiše povestnico našega slovstva. Se bolj pa je usposabljalo prof. Levca za izdajateljski posel to, da je mnogo let zaupno občeval z Levstikom ter bil ud tiste družbe, ki je bila dolgo jedini naS slovstveni klub, a nje središče in preročišče — Levstik. Baš prof. Leveč in morda on jedini združuje vsa öna svojstva, katerih je bilo treba izdajatelju Levstikove pesniške ostal inc.
In prof. Leveč je do cela opravičil nädeje slovenskega občinstva. Priznati treba, da so v obče »Levstikovi zbrani spisi * prva zbirka slovenska, ki ustreza načelom, po katerih že iz davna književniki omikanih närodov prirejajo izdaje klasikov starih in novih. Ako si navzlic tej splošni hvali dovoljujem nekatere pripomnje, naj se lete ne zmatrajo kot nezadovoljivo» godrnjavo, dlakocepno kritikačenje; nego smetne in umestne se mi vidijo zategadelj, ker se Slovenci še vedno nismo sporazumeli o nazorih, o katerih so drugjč že davno jedini, namreč kakö prirejajmo za nove izdaje oskromno številce boljših svojih pisateljev. Dakako sta že Smole in Preščren ubrala v Vodnikovi izdaji jedino pravo pot, izjavljajoča v »Opombic, »de so Vodnikove pesmi ino druge pisarije tukaj ravno tako natisnjene, kakor jih je on zapisal. Nič se ni prenaredilo, nič popravilo. To se ljudem opomni, ki bi jim morebiti kakšina čerka, kakšin udar, pogolt al kakšina beseda se prav ne zdela.« (Pesme Valentina Vodnika. V Ljubljani 1840). Toda ker se navzlic vsem mukotrpnim naporom niti do denašnjega dnč nismo popeli do toli zaželene pravopisne stalnosti in jedinosti, možna je pri nas še vedno struja, ki sledi celö nasprotno načelo, naj se starejši pisatelji popravljajo po önem pravopisu, ki je baš navaden za časa izdaje, in tej struji je pripadal uprav tudi — Levstik, če je res, daje on priredil tekst za Jurčič-Stritarjcvo
izdajo. Ker sem te krive nazore obširno pobijal v »Dom in Svetu« (IV. 1., št. i o), ocenjujoč Wiesthalerjevo izdajo Vodnikovih pesmij, in ker mojih ondotnih trditev doslej nihče še ni ovrgel, naj gospodo čitatelje tukaj samö opozorim n<1nje, ne da bi mi bilo treba premlevati že dognane stvari.
Po vsem tem mi niti ni treba omenjati, da je Leveč odločen pristaš novodobne, kritiške metode; v ^ Tolmači * tretjemu zvezku (Proza I.), ki jc v tem času tudi že izšel, predno smo završili poročilo o prvih dveh »poe-tiskih« zvezkih, izjavlja naravnost, »da pisave Levstikovi prozi v III., IV. in V. zvezku v ničemer ni izpreminjal, ampak daje vse spise tiskal takö, kakor jih je našel pisane v rokopisu ali pa tiskane po raznih knjigah in časopisih. Nepopravljene je pustil celd takšne oblike, ki so ali se nam zde dandanes napačne (navedeni so primeri). Celö takšne besede, ki jih je Levstik* razna leta pisal različno (n. pr. nisem, nejsem, nijsem, nčsem; serce, srce), bereš v tej knjigi, takö, kakor jih je v dotičnih spisih pisal Levstik sam/ To izjavo odobrujemo od konca do kraja; takisto pristajemo malenkostnim pravopisnim popravam in premembam, ki imajo samö namen »branje in umevnost olajšati«, dasi se nam ne vidijo neizogibne; saj jih je opustil i sam g. izdajatelj v III. poglavji iste knjige (»Zgodovinski spisi4), ker je hotel dati bralcu priliko, ^da sam spozna, kakö je Levstik rabil ločila/ — Dovoljeno nam bodi, na tem mestu izreči željo, naj se napominjane izpremembe, dostajajoče se pravopisa, opustč tudi v zadnjih dveh zvezkih. Preprostega čitatelja, kateremu je samö do vsebine, Levstikove pravopisne in dijakritiške posebnosti ne bodo motile niti mu grenile užitka, a ved-nostnim zvrham bodo gotovo bolje ustrezale.
Toda stvar ni bila takö preprosta pri »poezijah«; izdajatelj nas v »Tolmači« I. zvezku na str. 293. in si. z zgovornimi besedami uvaja v delavnico pesnikovo, poudarjajoč, da so rokopisi Levstikovih del nastali v dolgi döbi štiridesetih let in da je ves ta čas pesnik svoje spise, zlasti pa svoje poezije, prenarejal in prepisa val, ^takö da imamo o nekaterih pesnih deset do petnajst inačic.* Kakšen pot je bilo tu ubrati r Da bi bilo najbolje natisniti vse varijante, kakor zahteva kritiška metoda, priznava g. izdajatelj sam, a zajedno dostavlja, da bi bilo to obseg knjige podvojilo in ž njim tudi nje ceno, ki je za naše razmere itak precčj visoka.
Pri takih težavnih razmerah je po naših mislih jedino pravo, da se odloči izdajatelj povsod za najmlajšo inačico. Naravno! Kaj li je pesniška ostalina drugega nego pesnikova oporoka, in kakor poznejši oporočni list razveljavlja vse prejšnje, takö zadnja poprava pesnikova uničuje starejše varijante. Da je pa časih težko, d<t, celö nemogoče dognati, katera podrugaeica jc mlajša, katera starejša, to jc znana reč,
in uprav zatö je kritika o besedilu kakega pisatelja (Textkritik) najgadnejŠi posel jezičarski. Jeli se je moral g. izdajatelj boriti tudi s te vrste težavami, ne vemo; on vsaj nam o tem ni povedal ničesar, in iz njegovega molka sklepamo, da ni nikakor dvojil o starosti inačic. Umestno pa bi bilo morda, da nas g. izdajatelj pouči o rokopisnih razmerah s kakim pridejanim snimkom. Toda ako bi bilo tudi možno ponatisniti vse inačice, odločiti se je bilo g. izdajatelj u povsod za jedno, najmlajšo sevčda, katero mu je bilo potem vzprejeti v besedilo, a vse druge potisniti pod črto.
Toda g. prof. Leveč se je odloČil »v poezijah« za drugo metodo, za eklektiško: »po resnem premišljevanji in večkratnem primerjanji se je odločil za to ali dno inačico ter potem pesem uvrstil v pričujočo zbirko.« — G. izdajatelju in vsem Onim, ki zagovarjajo eklektiško metodo, dajem na pomislek to-le: Pri tej metodi se utegne pripetiti in se gotovo tudi često pripeti, da se vzprejmejo v isto pesem varijante iz različnih döb; tedaj pa je neizogibna posledica, da pesem ne kaže niti istega pečata, katerega ji je udaril pesnik mladenič, niti önega lica, katero ji je namenil pesnik mož in starec; iz kratka: pese m lahko dobi po roki izdajateljevi celö drugačen kolorit, kakeršnega bi ji pesnik — stvaritelj ne bil udehnil.
V »poezijah* pa se je g. prof. Leveč še za korak dalje o d m ek nil od zgoraj označene kritiške metode, in dočim v tretjem zvezku, ki obseza že prozo, »pisateljevega jezika niti v pravopisji, niti v oblikah, niti v zlogu ali v skladnji in besednem redu ni nič prena-rej al, ampak je prepustil kritiškemu bralcu, da si sam ustvari sodbo o Levstikovi pisavi: »sledil je v »Poezijah* celö drugo maksimo. Vidi se mu, »da je nedoslednost v pisanji je dne in iste besede, ki morda ne moti bralca pri prozajičnih spisih, gotovo zoper 11 a v pes-mih. Zategadelj se je odločil v »Poezijah« za gotove stalne oblike ter je popravil po njih tiste pesmi, v katerih je Levstik še pisal takšne oblike, kakeršne je potem opustil ali pre menil. Za kažipot pri tem ravnanji in uredovanji si je izvolil I>ev-stikovo pisavo v zadnjih letih njegovega življenja/
Možno, da se je s tem ravnanjem in uredovanjem ustreglo malemu številu önih, ki hotč čitati »Poezije« zgolj estetiški, užiti vso zbirko kot jednotno skupino; mogoče pravim: gotovo pa tega ravnanja ne more odobravati- »kritiški bralec*, ki se poslej kakor prej, proučujoč jezik Levstikovih poezij, nc bode mogel zadovoljiti s to izdajo, ampak se bode moral vselej obrniti do rokopisov samih. Toda pustimo kritiškega bralca; menda še niso nam Slovencem napočili časi, da bi se kdo oziral ndnj; ali
je pa res, da je bralcu nedoslednost jedne in iste besede zoperna v pesmih? Gotovo da v jedni in isti pesmi; ali pri raz-noddbnih pesmih, ki so nastale v takd dolgih presledkih — »v dolgi ddbi Štiridesetih let« — to izvestno ni nič čudnega, celö naravno jc in jako zanimljivo razsodnemu čitatelju, da ga, zasledujočega notranji napredek pesnikov od pesmi do pesmi, od ddbe do ddbe, pri tem podpirajo in poclkrepljajo zunanji znaki — mnogovrstne in raznoobrazne pisave. Kogar veseli oblikovna jednoličnost vse zbirke, češ, da je šele po nji ustreženo zakonom o umetelni jednovitosti, ta pomisli, da ta jednovitost ni nič drugega nego fikcija, provzročena po roki izdajateljevi; " a ta roka s takim uniformovanjem šiloma zabriše doberšen del značilnih individuval-nostij, po katerih se razlikuje ne samo pisatelj od pisatelja, ampak tudi umotvor od umotvora jednega in istega pisatelja, ali da govorimo z lepo podobo drugega poročevalca o Levstikovih »Poe/.ijah«, zabriše se ona lahka rosica, katera se bliska na duševnih cveticah sleharnega pisatelja. Isti poročevalec izraža na istem mestu slično misel kakor mi, rekoč: »S strogo formalnega stališča nam res ne ugajajo raznotere oblike, ali to dobroto imajo venderle, da se v njih jasno zrcali pesnikovo hrepenenje po čimdalje višji
popolnosti, po formalno in stvarno dovršenih proizvodih.*
(K onec prihodnjič.)
V. Bezek.
II.
W. Vondräky Altslovenische Studien {posebni od tisch iz	„Sitzungsberichte der Akademie der Wissenschaften, philos. - histor.	Classekn.
CXXII). Wien iSpo, <?0., po.
V znanem uvodu svoje znamenite knjige ^Altslovenische Formenlehre in Paradigmen* je sestavil Miklosich one staroslovenske spomenike, iz katerih moramo zajemati pravo, čisto staroslovenščino. To so takd imenovani pannonski spomeniki. Naštel je sedem glagolskih in sedem cirilskih. Pa tudi ta kanon je nekoliko izpremenil svoje lice. Med pannonske spomenike namreč ne smemo uvrstiti odlomka Novgorodskega evangelija, zakaj to je staroruski spomenik (prim. Archiv fiir slav. Phil. V., 689 in X., 168), in tudi ciril-skemu macedonskemu listu ne grč ta čast, ker zaradi njegovega malega obsega in slabe netančne izdaje — list sam je nekako izginil — ni nikakor izključeno, da je morda staroruski spomenik. Zatd se je pa pomnožilo število glagolskih spomenikov pannonske rcccnzije, odkar jc izdal Geitlcr Sinaitski
psalterij. Sinaitski euchologij je pa že Miklosich, dasi takrat samd kot tri liste obsežen odlomek, uvrstil v to skupino pod naslovom »Die liturgie von Sinai.« Tedaj imamo osem glagolskih in šest cirilskih pannonskih spomenikov.
Znano je, da je razdelil Miklosich vse ostale cerkvenoslovenske spomenike v Štiri razrede ali recenzije, in sicer v bolgarsko, srbsko, hrvaško in rusko. Sedaj, ko poznamo neprecenljive Kijevske odlomke, treba je dodati še jeden razred: moravsko slovaški. Ta razred obseza sicer samd dva gla-golska spomenika, Kijevske odlomke iz XI. stol. in Praške odlomke (dva lista) iz početka XII. ali morda celd konca XI. stol, toda vzlic temu je najvažnejši mimo pannonskega za spoznavanje najstarejše staroslovenske döbe. Oba spomenika sta neposredno v zvezi z najstarejšo ddbo cerkvene književne delavnosti, oba sta nastala v dnem kraji ali pa jako blizu njega, kjer se je porodila staroslo venska književnost; razven tega je jezik v Kijevskih odlomkih jako pravilen in se odlikuje po mnogih posebnostih, katere nahajamo samd v najstarejših in najbolj konservativnih spomenikih. Vse cer-kvenoslovcnske spomenike tedaj delimo v
A.	pannonske,
B.	nepannonske:
1.	moravsko-slovaškc
2.	bolgarske
3.	ruske
4.	srbohrvaške.
Povedati moram, zakaj ne prištevam Kijevskih odlomkov med pannonske spomenike, in to tem bolj, ker jc Miklosich izrekel nasprotno mnenje: »So gewiss das Schwanken« — piše v Vergl. Gramm. I2, 219 — ždcr nasalen Vocale verbunden mit der Anwendung des c fur tj und des z fur dj in den Prager Fragmenten ein čechisches Denkmal erkennen lässt, ebenso sicher dürfen wir trotz der regelmässig für tj, dj eintretenden c aus ts und z ans dz wegen der regelrechten Setzung der Vocale q und f, den Gla-golita Kiovensis lur altslovenisch ansehen.Ä Toda ta spomenik se ne razlikuje od pannonskih samd v tem, da piše za staroslov. št in M na češki način c in z, ampak v njem nahajamo še druge jako važne primere češko-slovaškega jezikovnega vpliva. Zlasti naj omenim šč za staroslov. št: zaščiti II 17. V 18, VII 23, zaščitita VI 13, očiščenih III 13, očiščenie V 15, dalje jedenkrat u za a: nebesbskuja VI 7; semkaj prištevam tudi cirkbnae IV 17 in cirbk-bve VI 4. To bi bil res pannonski spomenik sui generis, kateri se razlikuje v štirih tako važnih glasoslovnih posebnostih od vseh ostalih! Pri vsem tem ne smemo pozabiti, da ni nobeden pannonski spomenik v svoji sedanji obliki pisan na pannonskih tleh; večini je domovina na slovanskem jugu, nekaterim pa Dacija, ali natančneje, sosedne pokrajine stare Dacije.
Kdor bi mislil, da je v vseh teh spomenikih, katere je Miklosich združil v pannonsko skupino, isti jezik, prava čista in neskaljena staroslovenščina, motil bi se zelö. Temu se tudi nikakor ne čudimo, ker včmo, da so ti spomeniki v svoji sedanji obliki pisani v različnih krajih, kjer so bile tudi različne »šole«; manjše važnosti je časovna razlika. Že zdavna je opazil Šafačik med najstarejšimi cerkvenoslovenskimi spomeniki nekak dua-lizem, med glagolskimi in cirilskimi spomeniki te vrste. Prvi so ohranili mnogo starih oblik, katerih skoraj ni najti v drugih. V vseh pannonskih spomenikih nahajamo nekoliko tuje jezikovne primesi, nekaj posebnostij, katere niso potekle iz prave staroslovenščine, ampak so prepisovalcu pri delu ušle izpod peresa; to so tedaj posebnosti Onega narečja, katero je govoril prepisovalec. Ali tudi če otrebimo pannonske spomenike te sekundarne primesi, ne ostane nam v kritiškem rešetu jednoten jezik, spomeniki se še vedno razlikujejo dovdlj. Ta razloček najbolje opazimo, če primerjamo cod. Suprasl. ostalim spomenikom. Kakö velika razlika, kar se tiče nekaterih jako tipiških gramatiških oblik! Naj omenim samö glavne:
1.	V loc. sgl. Vtf-deb. nahajamo že devetkrat končnico u\ v vseh ostalih pannonskih spomenikih so samö trije taki primeri.
2.	Nom. plur. i»/f deb. ima že v 13 slučajih končnico -ove, v vseh ostalih je samö jeden primer in v Sinait. psalt. dvakrat končnica -ovi
3.	V gen. pl. v<?-deb. nahajamo v 24 slučajih končnico -ovn,, v vseh drugih je samo 15 primerov in sicer 11 v mlašjem eucholog. Sinait.
4.	V instr. sgl. #-deb. nahajamo končnico -a več nego v trikrat tolikem številu kakor v vseh ostalih skupaj.
5.	Cod. Suprasl. ima samö jeden stari (prosti) aorist.
6.	V vsem rokopisu ni ne jednega ^-aor. nego samö h-aor.
7.	Stare oblike imperf. na šeta, -šete so jako redke.
8.	Nahajamo samö jedenkrat obliko bimby v vseh ostalih primerih vedno byh\>.
9.	Končnica 3. duala je vedno ta.
i o. Mnogokrat je 3. sgl. brez končnice t\>.
11.	Pri glagolih I. 5, 6 je v aor. le redkokrat najti tvorbe na -tb, ampak načj?, umre.
12.	Pri glagolih IV. vrste prevladuje jako znatno daljša oblika part, praet. act.
Zaradi katerih jezikovnih posebnostij je tedaj Miklosich združil nekaj najstarejših spomenikov v jedno, takö imenovano pannonsko skupino r Gra-matiške oblike pri tem gotovo niso bile odločilne, zakaj v tem slučaji hi
ne bil uvrstil cod. Supr. v ta razred, a zato bi semkaj prištevali n. pr. bol-garsko-slovenski Pogodinski' psalt. in morda celö srbsko-slovensko Nikolsko evangelije. Ne tedaj pojedine stare gramatiške oblike, tudi ne njena celo-kupnost, niso bile kriterij pri klasifikaciji staroslovenskih spomenikov, ampak jedino pravilna raba nosnih samoglasnikov. Taka umetna, na podlagi samö jedne posebnosti osnovana razdelitev se dä opravičiti samö takrat, če imajo ti spomeniki še druge karakteristiške posebnosti skupno. In res najdemo v vseh pannonskih spomenikih tudi kolikor toliko pravilno upotrebljevanje polglasnikov. Pa tudi to ne zadošča, da smemo spomenik po pravici uvrstiti v pannonski razred; treba je, da je v njem za tj in dj bolgarska skupina št in žd\ tedaj tri posebnosti so največje važnosti: t. pravilno razločevanje nasalov, 2. kolikor toliko pravilno upotrebljevanje obeh polglasnikov in 3. skupina št in M.
O gramatiških posebnostih pravih staroslovenskih spomenfkov smo že precej poučeni, če si tudi v nekaterih slučajih še ne moremo dobro pojasniti in oceniti marsikaterega pojava; takö n. pr. si še vedno ne moremo razložiti povoljno razlike gledč l epentet.; je li se res v pristni staroslo-venščini vedno pojavljal / ej>ent. in se je začel opuščati šele po bolgarskem vplivu? Jako slabo so pa nekateri spomeniki preiskani s filološko-kritiškega stališča. Kakö so se stari izrazi in besede, tako imenovani pannonizmi, nadomeščali z novejšimi in modernejšimi, kateri so našli pot v književnost v iztočni Bolgarski, kakö se je stara in prvotnejša redakcija prevoda polagoma izprcminjala in prešla v »bolgarsko«, o tem vemo še malo. Zatö smo prav veseli lepe Vondräkove razprave, katera je vsaj gledč naiobširnejšega staroslovenskega spomenika, cod. Suprasl. marsikaj dognala in z druge strani že znano iz nova utrdila.
Najobširneje razpravlja o cod. Suprasl, za tem nam razjasnjuje, v kakem razmerji so najstarejši evangeljski teksti drug proti drugemu, in napösled nam pripoveduje o Praških odlomkih. Mimo tega je v knjigi še nekaj manjših poglavij in sicer o Savini knjigi, o Novgorodskcm evangeliji, o razpeti in prop^ti in še nekaj malenkostij.
(Koncc prihodnjič.)
Dr. V. Oblak.
LISTEK.
f Dr. Fr. vitez Močnik. Dnd 30. listopada m. 1. je umrl v Gradci naš rojak dr. Fr. vitez Močnik, sloveči pisatelj matematiških šolskih in drugih knjig. Pokojnik se je porodil dnč i. vinotoka 1814. leta v Cerknem na Primorskem, prišel leta 1825, na gimnazijo ljubljansko in leta 1832. dovršil svoje nauke na tedanjem liceji ljubljanskem. Učitelja sta mu bila mimo drugih jezikoslovec Matija Čop in matematik Leopold Karol Schulz pl. Strassnicki. Dasi je Močnik že takrat ves gorel za matematiko znanstvo, vender se po dovršenih študijah ni posvetil tej stroki, nego stopil v osrednje semmišČe v Gorici, katero je dovršil leta 1836. Premlad, da bi ga posvetili za duhovnika, prevzel je službo ljudskega učitelja v IV. razredu na tedanji glavni šoli v Gorici. Leta 1839. je spisal razpravo »Theorie der numerischen Gleichungen«, leta 1840. pa je bil na graškem vseučilišči promoviran za doktorja modroslovja. Šest let pozneje je šel za profesorja elementarne matematike in merkantilnega računstva na tehniško akademijo v Levov in leta 1849. ?'a profesorja matematike na tedanje vseučilišče v Olomuc. Leta 1850. so ga imenovali za c. kr. šolskega svetovalca in šolskega referenta pri deželni vladi kranjski, kjer je ostal deset let, dokler ni prišel v jeduakt službi k namestništvu v Gradec. Leta >869. je bil imenovan /,a deželnega šolskega nadzornika, leta 1871. pa umirovljen. —
Močnik si je pridobil izrednih zaslug za šolstvo kranjsko posebe iu avstrijsko v obče. Njega je zahvaliti, da se je leta i860, ustanovilo kranjsko društvo za podporo učiteljskih vdov in sirot, prav tako je bil kol šolski poročevalec ustauovnik kranjskih utrakvistiških šol. Neprestano delaven je oskrbel vse avstrijske srednje in ljudske šole s primernimi računskimi knjigami, izmed katerih je n. pr. letos po avstrijskih srednjih šolah uvedenih skupaj 36 izdaj, po ljudskih šolah pa 59 izdaj v najrazličnejših jezikih. Leta 1862. je bil odlikovan s Frančišek-Jožefovim redom ter leta 1871. prejel red železne krone tretje vrste in plemstvo. Poslednja leta svojega življenja je prebil v Gradci. Blagemu pokojniku bodi časteu spomin med Slovenci .r
Slovensko-nemški slovar. Izdan na troške rajnega knezoškofa ljubljanskega Antona Alojzija Wolfa. Uredil M. Pleteršnik. Prvi sešite k. V Ljubljani. Založilo in na svetlo dalo knezoškofijstvo. Tiskala »Katoliška Tiskarna.« 1893. — Posebna poročila o tem znamenitem delu, čegar prvi sešitek je ravnokar izšel na petih pol ah, priobčeval bode naš list v prihodnjih svojih številkah.
Knjige »Matice Slovenske« za leto 1892. so se začele razpošiljati minuli teden. — »Letopis Matice Slovenske za leto 1892.«, katerega je uredil prof. Anton Bartel, ima nastopno vsebino: 1. Dr. K. Šlrekelj: Iz besednega zaklada narodovega. 2. Dr. Matija Murko: Enklitike v slovenščini. 3. Ivan Ste klasa: Jošt Josip Tum. 4. J. Navratil: Slovenske närodne vraže in prazne včre (Dalje.) 5. Anton Koblar: Zgodovina železarstva na Kranjskem. 6. Dr. Simon Šubic: O načinih skladanja številk.
7.	V. Oblak: Popravki in dostavki spisu »Doneski k historični slovenski dialektologiji« II.
8.	Ivan Tomšič: Bibliografija slovenska. 9.- E. Lak: Letopis „Matice Slovenske". — Drugi knjigi je naslov „Slovenska zemlja. Opis slovenskih pokrajin v prirodoznan-skem, statistiškem, kulturnem iu zgodovinskem obziru". Obseza pa opis poknežene grofije Goriške iu Gradiščanske iz peresa prof. S. Rutarja. — Tretja knjiga je izšla kot 7. zvezek „Zabavne knjižnice" in prinaša slavni roman Sienkiewiczev „Z ognjem in mečem". Iz poljščine preložil M. M. Ilustroval Viktor piiva. Del I. in II. Ta izborna knjiga se je tiskala v Pragi in je odičena z mnogimi prekrasnimi ilustracijami, — Letošnje knjige „Matice Slovenske" so nam došle za to številko prepozno; o vsaki pa objavimo posebno oceno v prihodnjih številkah.
Kopališče in Kneippovo zdravišče v Kamniku na Kranjskem. Z ilustracijami kopališča in okolice kamniške. y Ljubljani. Ig. pl. Kleinmayr & Fed Bamberg. — Kopališče kamniško se je občinstvu jako omil'lo, zlasti odkar je ondu uvedena Kueippova zdravilna metoda. Zatö je prav umestno, da je izšla knjižica, ki bode gostom zanesljiv kažipot takisto po kamniškem mestu kakor po njega prelepi okolici. Lično delce krasi i r ilustracij. Cena 30 kr.
Veseli otroci. V založništvu Giontinijevem v Ljubljani je izUa pod tem naslovom knjižica s podobami, katera je sosebno priporočna za praznična darila. Takd lepo izvedenih knjig s podobami doslej še nismo imeli, in zatd so morali slovenski roditelji čestokrat svoji deci kupovati zgolj tuje proizvode take vrste. „Veseli otroci" naj bodo slovenskim rodbinam in šolskim knjižnicam prav toplo priporočeni; izvod stane samd 40 kr.
Oklic. V prošlib treh vekih se je rodilo nrfrodu našemu lepo število znamenitih m<Sž, ki so vsestransko delovali na širem polji kulturnem, toda ž&l, pozabljeni so danss skoro do cela. Večine teh slovenskih velikanov, tako duhovnikov kakor posvetnjakov, ki imajo za splošno omiko ogromnih zaslug, ne poznamo dandanes niti po imeni, kaj še po njih delovanji! Da se imena vsaj nekaterih teh veljakov otmo popolni pozabnosti, usmerjata podpisanca izdali životopise sto ali celo več znamenitih takih rojakov ter imata v to zvrho nabranega precčj in obširnega gradiva. Delo, ki bi izhajalo v nedoločenih rokih, v zvezkih, po 4 tiskane pole obsezajočih — prvi nekako o Veliki noči — dičile bi tudi pojedine slike. Cena zvezku, ki bi bila plačati prčcej po vzprejemu prvega in vsakega sledečega snopiča, bila bi s poštnino vred 35 kr. Delo izide le, ako se javi vsaj toliko naročnikov, da se pokrijejo tiskovni troški. Zatorej najuljudneje poživljava razumništvo slovensko^in knjižnice župnijske, šolske in učiteljske, da se izvole v obilem številu naročiti na to delo ter se v to javiti z dopisnico pod naslovom: Fran Podkrajšek. pošta Sava (Dolenjsko).
Fridolin Kavčič.	Fran Podh'aßek.
Slovenski koledarji. „Narodna Tiskarna" jc tudi letos kakor lani izdala tri koledarje, in sicer: I. Dijaški koledar, katerega smo že naznanili, 2. Stenski koledar in 3. Skladni koledar. Obadva poslednja koledarja se priporočata po Svoji ukusni obliki; ker jima je tudi cena dokaj nizka (25 kr., oziroma 60 kr.), zatd slovensko občinstvo sezi po teh naših domačih koledarjih.
Koncert »Glasbene Matice«. Z vzporedom, katerega je »Ljubljanski Zvon« priobčil že v svoji poslednji številki (dostaviti je treba samo še tri Dvofakcve dvospeve, ki so se določili pozneje, priredila je naša »Glasbena Matica« dnč 15. m m. velik koncert v deželnem gledališči in ga potem na občo željo ponovila dnč 17. m. m, v redutni dvorani. Sodelovala sta pri koncertu moški in ženski zbor »Glasbene Matice«, dalje gospodičina Pavla Siava, operni pevec gospod Marcel Fediczkoivski, pianist gosp. Karol Hoffmeister in domaČi orkester pehotnega polka; dirigent je bil gosp. M. Hubad
Prva točka sijajnega in večinoma novega vzporeda je bila uvertura iz Smetanove komične opere „Prodana nevesta". Friderik Smetana, porojen dnč 3. sušca 1824. 1. v Litomišlu, umrl dnč 12. velikega travna 1884. 1. v Pragi, brez dvojbe je prvi češki glasbenik, ustanovitelj češke glasbe in ustvaritelj češke opere. Mimo drugega je zložil opere »Branibofi v Čechdch« (1863), »Prodaud nevesta« (1866), »Dalibor« (1868), »Libuše« (1881), »Dvč vdovy« (1874), »Hubička« (1870), »Tajemstvi« (1878) in »Čertova st§na« (1882). Njega največje delo izven giedališkega odra je monumentalui ciklus simfo-niških glasbotvorov »Ma vlast'« (I. Vyšehra<l, II. Vitava, III. Š<rka, IV. Z českych lull ti a h d ju, V. 'Pribor, VI, Blanik) poleg premnogih drugih skladeb za orkester,
kvartet, klavir in zbore. — Lahko rečemo, da si je Smetana po zadnji gledališki in glasbeni razstavi na Dunaji pridobil svetovno slavo. Dunajska kritika je dejala, da je mogel tako mojstersko delo, kakeršno je »Prodand nevesta«, ustvariti jedino glasbenik, ki je zamaknjen gledal bliščečo trojico Bacha, Mozarta in Beethovna. Čudoviti so v uverturi zapletki u metal nega stavka v fugi s srednjimi stavki, kateri kot mili postranski stavki močne, ritmiško liogate, viharno dreveče fugirane tčme takd rekoč razlivajo svetlobo ljubezni in miline po tej veliki moški moči največje umetnosti. Predaleč bi nas zavedlo, ako bi tukaj razlagali vso skladnjo te uverture, toda jedna opazka nam bodi dovoljena: Dobro bi bilo, ako bi naši slovenski skladatelji proučevali mojstra Smetano kot vzor idealnega teženja! Treba se ti je samd vglobiti v to uverturo ali druga dela ujegwa, da se ti pokaže genij Smetanov, kakd absolutno vlada slčharni skladbeni tehniki, kakö se naslanja na narodno glasbo, kakova je njegova kontrapunktika, njega melodija, kakd mogočen nevdržni tok mislij, kakove so njega modulacije, barveue krasote, kakšna je orkestralna instrumentacija. iz kratka, kakd čudovita je njega veličina, obsezajoča vesoljno glasbeno umetnost!
Po tej točki, katero je vojaški orkester izvedel na občo zadovoljnost, Čuli smo včliki Foersterjev moški zbor ,,Sa//i<til. Skladba se neče povzdigovati nad besede; povsem je resna in dostojanstvena. Blagodejno vplivajo v nji odstavki med andautom in allegrom; zgodovinski zmisel se pri allegru izpremeni v navdušen spev, ki proslavlja Sama. Plemenit izraz kaže srednji stavek »Tam klečč nad tvojo rako«, konec pa zveni veličastno v largu. Omenjamo še, da pripada Foersterjevo delo dnim maloštevilnim slovenskim zborom, ki v molu spominjajo staroslovanskih molovih načinov. —
Kot tretjo točko smo slišali prekrasne Dvorakove dvospeve za ženski glas „Ato/, rasi, travical\ „BoP in „Kita". Prvi dvospev je vzet iz »Moravskih dvospevov« op. 32, ki se v obče odlikujejo po hitrem toku in krasnih melodijah, katere družijo preprostost z najizbornejšo umetnostjo, dočim karakteristiko poetiškega dvogovora dobro označujejo odstavki, menjajoči se med sopranom in altom; dvospeva »Bol« in »Kita« pa sta iz*la v Dvofakovcm delu štev. 38. Bistvene razlike ni med obema zbirkama; besede so posnete po moravskih narodnih pesmih, glasbeno pa se večinoma gibljejo v milem, sedaj veselo vriskajočem, sedaj žalostno šepetajočem glasu. —
Nedvedov mešani zbor „Nazaj v planinski raj" je dovolj znan slovenskemu občinstvu, in zatd ni treba še posebe razpravljati o njem. Znano je, kakö lepd se druži oboje, napev in besede; zatd povejmo samö iz kratka, da ta skladba po svoji milini in umetniškem niansiranji vselej mogočno vpliva na poslušalca, ker je baš jeden najlepših mešanih zborov, kar jih šteje glasbena književnost slovenska!
Po tem zboru, ki se je moral ponoviti, nastopil je operni pevec g. AI. Fedicz-koiuski s težko iu dolgo arijo iz Marschnerjevc opere „Hans Hei ling". Ta arija se giblje v hitrih izpremenih: sedaj izraža strastno ljubezen, sedaj zopet se dviga do dramatiškega učinka; mimo tega uporablja vse barve hipne, razvnetosti in je sedaj srdita in vzburjena, sedaj zopet mila, dokler se končno sumnja zmagoslavno ne vzpnč nad ljubezen. Arija ne zahteva samö pevca, ki ima močen glas, nego tudi dovzetnega interpreta, dobro izurjenega v dramatiškem in kautilenskem petji. Gospod Fe.liczkowski se ponaša z lepim močnim glasom, toda zdelo se nam je, da se ni dovolj zaglobil v poezijo svoje arije.
Najkrasnejša točka vsega večera je bila izvestno Ifybickova ,,Pomladna romanca" za sopran-solo in bas solo, mešan zbor in včliki orkester. Skladatelj sam je bil dosilulob Slovencem znan komaj po imeni, zatd ne bode odveč, ako priobčimo najprej nekatere življenjepisne podatke o tem znamenitem češkem glasbeniku.
Zdenko Fibieh se je porodil duč 21. grudna 1850. leta v Šebočicah v okrožji časlavskem, kjer je bil njega oče gozdar »a gospoščini kneza Auersperga. Ko se je oče preselil v Liban blizu Chrudima, odšel je leta 1S59. na Duuaj, kjer je hodil v akade-miško gimnazijo in se pri klavirskem mojstru Schmidu učil prvotnih uaukov o glasbi. Na Dunaji je ostal tri leta in potem nadaljeval svoje študije na gimnaziji malostranski v Pragi; zajedno pa se je dve leti učil glasbe pri Žigi Kolešovskem. Leta 1865. je odšel na konservatorij v Lipsijo, kjer so mu» bili učitelji Jadassohn, Moscheles in Ernest Richter. Izobražal se je zlasti v igri na klavir in kompoziciji. Leta 1868. se je napotil v Pariz, kesneje pa v Mannheim. Dovršivši svoje študije, prišel je domov, kjer je zložil prvo svojo opero »Bukovin«. Pozneje je v/,prejel službo glasbenega učitelja na carskem zavodu v Vilni, skoro pa se je vrnil v Prago ter bil nekaj časa za drugega kapelnika pri češkem gledališči in leta 1878. po Bendlovem odhodu za kapelnika pri pravoslavni ruski cerkvi. Sedaj deluje zasebno v Pragi kot profesor glasbene umetnosti. — Izmed njega del navajamo zlasti uverturo h Koldrjevi drami »PražskJ židc, svatben: prizor za zbor, sola in orkester po narodnih pesmih čeških, simfoniško pesem za orkester »Toman a lesni panna«, melodram »Stčdrv večer«, veliko balado »Melusino«, romantiško opero »Blanfk«, opero „Nevčsta Mcssinskd" melodram »Vgčnost«, simfoniško pesem »Otakar», simfoniški obraz »Vesna«, »Pomladno romanco«, zloženo leta 1880., »Noe na Karlstejnu« in melodram »Ndmluvy Pelopovy«. Zložil je pa še ogromno drugih glasbotvorov za orkester, klavir, gosli, vijolinčelo i. t. d.
»Pomladna romanca« pripada najboljšim proizvodom novodobne glasbene književnosti bodisi kateregakoli naroda. Besede so pisane v kitični obliki, vender se skladatelj ni držal te oblike, nego je uglasbil vso pesniško snov s poetiškim zanosom ter jo povišal z glasbeno umetnostjo in lepoto. Romanca je mojstersko delo moderne instru-mentacije. Kakd uporablja tonovske barve in orkestralne efekte, da izraža različne situvacije, to je uprav čudovito Glasovi v pevskem delu se izvajajo do cela izborno v modernem zlogu dičnih harmonij, in pripovedovalno petje se pogostoma dviga do dra-matiške višine. — Ker se bodemo morali v svojem poročilu čestokrat ozirati na besede same, bodi tukaj najprej doslovno priobčena Jaroslava Vrchlickega pesem, kakor jo je preložil gospod A. Funtek:
Pomladna romanca.
Nekdžtj je star bil čarovnik, V ledenem živel gradi, Od slane tkan je nosil pas, Snežen jc bil po bradi.
Glavd mu smrečji venec kril In cveti obledeli, Na plašči pa meglenem so Kristali mu žareli.
Kjer solnce si ves božji dan Obraza ne zakrije, Kjer pesmij, zvezd je toliko, Kjer cvetov tisoč klije.
V rokd je vzel svoj gromni kij In v plašč zavil se ože; Veselil se, da k velim bo Pritiskal ustnom rože.
Obšlži ga tožnost je nekoč V podzemskem hladnem rovi, Zato je šel pogledat v svet, Kam plovejo m rakovi.
O zemlji čul je davno že, Kjer v grmu ptiček biva, Kjer v vsake reke trsji se Prelepa Vila skriva;
Veselil se, da Vile bo Objemal lahkonoge;
V	tej nrfdeji veseli že Prešel je kraje mnoge.
A žalost! Kakšen izpremin! Kadär je predse dahnil, Ohladil se je solnčni žar,
V	rokäh mu cvet usahnil.
a
Na rekah led, na zemlji sneg,	A topli dihi v zraku spet
Meglč povsod stud Sne,	Igrajo se veseli,
Puščava svet in smrt povsod,	Iu čudo, starcu pricvetd
A Vile niti ene!	Iz trupla zvončki beli!
Le stari led in irraz in sneg,	Iz gaja detal se glasi
Kjerkoli zr& v daljavo. . .	In prepelica v doli,
In čdrovnik razjoka se	Marjetic, kot bi jih posul,
In sam si vzame glavo.	Log poln je na okoli.
In v trsji kite kakor prej Spet Vila spleta Vili. Pretežni zimi konec je — Pozdravljen, majnik mili!
Temne harmonije orkestra z mirno melodijo v triolah pri godalih in lesnih pihalih, med katere časih zvenč rogovi, kažejo začetkoma na romančno pripovedovalni značaj. Vsa situvacija prve kitice jc naslikana z mračnimi barvami. Zbor izvaja pripovedni moment, orkestru je dodeljena opisovalna naloga. Čim bolj se stopnjujejo besede, tem krasneje se razvija orkester, dokler se napösled po sklepni besedi druge kitice zopet ne vrne v pripovedni ton. Zanimljive so pri zadnjih dveh stihih tretje kitice modeme modulacije; melodiško razvedeni glasovi v vijolinah se kontrastujoče dvigajo izmed ostalega orkestra in zbora. Zdajci se ritmika izpremeni: pričnfe se opisovanje onih krasot, katerih se nitdeje čarovnik na zemlji. Te krasote izraža v četrti kitici uprav mojsterska instrumentacija. Sumljajoči potok v ččlu, pastirska piščal v flavtah, ptičje žgolenje, veselje in ljubezen, vse to se dviga do fortissima, da se končno kot zgolj slutnja vsega tega krasti vrne v pianissimo-stavek pete kitice. Pri misli na pesmi, zvezde iu cvetove se zbor in orkester iz nova dvigne do veličastne višine, potem pa se v šesti kitici pričnč mirno pripovedovanje: »V rok<5 je vzel svoj gromni kij in v plašč zavil se ože«. Nato nastopi prekrasno glasovno slikanje s pesemskim razvajanjem melodije v vijoliuah in pizzicato-spremljevanjem basov in čel o v; glasba izraža ljubezen. Sedaj se vrne v pianissimo, in pri zanimljivem in težko izvSdnem ritmiškem izpreminu se moškemu zboru še pridruži ženski zbor ter izvaja glasbeno misel do nastopne sedme kitice. Na ton, katerega vzdržujejo rogovi, pripoveduje zbor z najrahlejšim dihom: »V tej n (Ideji veseli že prešel je kraje mnoge«. Opisovanje prihaja v godalih temuo, bas-solo pripoveduje v 8., 9. in 10. kitici tožno o prevari čarovnikovi. Pri besedah »In sam si vzame glavo« zgrozi se ves orkester zaradi čarovnikovega dejanja; to grozo izražajo kromatiški zmanjšani sept-akordi, gibljoči se gori in nizdolu. Dramatiški izraz dospč tukaj do vrhunca, potem pa se polagoma niža pri zamolklo zvenečih rogovih in se končno umakne mirnejšemu čustvu. Čim dalje mirnejši kromatiški postopki flavt 111 oboj, klarinet, ččla iu fagota se napdsled umirč v rahlo gibljočih figurah vijolinskih. Nad vso skladbo se prostrč pomladno čustvo; rog zatrobi kakor iz dalje nežni pomladni motiv, odgovarjajo pa mu vijoline in lesna pihala na vzdigujočih se harmonijah. To slikanje prihajajoče pomladi je res omamne lepote. Za tem stavkom zazveni solo llavte, katero nežno spremljajo harpe iu godala. Sopran solo v u. kitici »A topli dihi spet igrajo se veseli« izraža, kako se iz smrtnega spanja vzbuja novo življenje. V dvauajsti kitici je zopet izbomo naslikana vsa situvacija, v posleduji kitici pa naznanjajo sopran-solo, spremljajoča, harpa, pomladni motiv v najvišjih ležah vijolin, bogata instrumentacija, flavte in rogovi, ognjevite melodije iu živi ritmi, da je nastopila pomlad. Zbor zakliče najprej vokalno »Pozdravljen, majnik mili!«, potem pa se stopnjuje v čimdalje višji in sijajnejši krasoti. Vso skladbo završuje veli»
častno mnogoglasno petje, v katero zmagoslavno zveni pomladni motiv v trobentah in rogovih vesoljnega orkestra: »Pozdravljen, majnifc mili«. Vtisek »Pomladne romance« je v svoji poeziji in divni glasbeni lepoti prekrasen, v celoti pa velikanski.
Ves koncert se ie dostojno za vršil s „Tritnnfalorjtmpompozno skladbo mladega češkega glasbenika K. Weissa, ki se je tudi že srečno poskusil v operi (primeri njega »Violo«, ki se je laid uspešno predstavljala na češkem gledališči v Pragi.) Vsebino tega slavospeva pri vhodu Emilija Pavla v Rim po bitki pri Pidni je obširno iu temeljito opisal tajnik pevskemu zboru »Glasbene Matice«, gospod prof. A. Širilo/, v obeh dnevnikih slovenskih, mi pa izpregovorimo nekoliko o skladbi sami. »Triumfator« se pričenja z navdušenim, krepko instrumentiranim zborom rimskih vojakov, ki mogočno vpliva na poslušalca in ga zdajci uv&le v vso situvacijo; glasbeno mnogo vrednejši pa je zbor ujetih Makedoncev, katerega uvajajo solo oboje in pizzicato spremljajoča goddla; vmes pa zveni unisono tožba Makedoncev, izražena z močnimi disonancami. Fugiran stavek nadalje razvija bridki značaj njih speva, dokler končno pri besedah »Beda nam« ne prikipi do vrhunca. Zanimljiv prevod v kontrabasu nas pripravlja na zbor »Slava ti bodi, vojvoda vrli«, v katerem takisto silue in drzne disonauce veličastno označujejo veselje zmagovitih rimskih vojakov in mračno bedo premaganih Makedoncev; prvi zbor vojakov se napdsled zmagoslavno vzpnč nad tožbo jetnikov. Solo Emilija Pavla je recitativiški spev, menjajoč se z orkestrovimi stavki Nastopni zbor Makedoncev se giblje v diso-nančnih akordih, ki zahtevajo jako dobro izurjenega zbora Šesta točka (Perzej solo) ima plemenito melodijo s preprostim spremljevanjem. Slavospev se nadaljuje v besedah »Tebi zmagalec, vriskamo pesem«; orkester prihaja čimdalje šijajnejši, toda zdajci ga ustavi disonančen akord: Suženj stopi pred Emilija Pavla (7. točka) in ga nagovori z zamolklim glasom. Ves slavnostni izprevod se ustavi, ljudstvo obide žalost, suženj naznani smrt obeh siuov zmagovitega vojvode. Orkester izraža velikansko razburjenost, skladba zdajci zadobt visoko dramatiški značaj Kratki stavki lesne harmonije, izmenjuje se s harpnimi kaden-cami. vodijo do tožnega ljudskega zbora »Zagrni toge nas oblak« (S. točka), ki je jedna najlepših in glasbeno najvrednejših toček vsega »Triumfatorja«. Deveta točka obseza najprej zahvalno molitev Emilija Pavla, Perzeja in sužnja, ki je sicer dobro nameščena v glasbi, ne toliko pa v kompoziciji besed. Deseta točka (zbor duhovnikov) je spev, reci-tujoč na jednem glasu, spremljevan po orgijah. Učinka, jc sicer izrednega, toda z este' tiškega stališča v koncepciji vsega dela ni k&j umesten. Ta točka kaže, da se domišljija mlademu skladatelju še ni do cela očistila in umirila. Natd se čuje še kratka igra na orgijah s pridržavanim pedalovim tonom, v katerega zveuč zamolkli tresdji bobenic, in potem se polagoma oglašajo rogovi ter povzdignjeno živahno prevajajo v poslednji zbor, ki se kakor prvi odlikuje po mogočni sijajnosti. — »Triumfator« je po nekod veličasten, drugjč pa zopet precčj rapsodiškega značaja; zveza mu je semtertja nekoliko ueorgauska, in končno se nam tudi zdi, da časih išče zgolj zunanjega efekta. —
Kak<!> se je izvajal ta bogati in prezanimljivi vzpored, s katerim sta pevska zbora »Glasbene Matice« iz nova dokazala, kaj vzmore resno delo na polji strogo umetniške glasbe, o tem nečemo trositi besed. Lani /.e smo pisali o priliki včlikega koncerta v dvorani lilbarmoniškega društva, da je z gospodom IJubadoni nastopila nova lepa ddba naše glasbene umetnosti, in občinstvo slovensko se je pri zadnjem koncertu iz nova prepričalo, kakd upravičena je bila dna trditev. Gospodu Hubadu sta oba pevska zbora še pred koncertom poklon.la prekrasno slonokoščeno taktirsko paličico, da takd vsaj nekoliko izpričata svojo hvaležnost vzornemu svojemu pevovodji; glasbeno občinstvo naše pa je pri koncertu dokazalo z navdušeno pohvalo, kakd ceni njega zasluge. Gospod Hubad je i/, kratka rečeno, glasbenik z dušo in telesom, dirigent, kakeršnega Ljubljana še ni imela,
iti večinoma njegova zasluga je, da so si koncerti »Glasbene Matice« pridobili veljavo tudi v krogih, kateri nam niso baš prijazni.
Hvalno omenjati nam je naposled obeh pevskih zborov in solistov, zlasti gg A'a-zingcrja, Fcdiczkotoskcga in Dečmana. Dostavljamo še, da je gospodičina Suwa pri drugem koncertu v rcdutni dvorani pela tri nove lepe samospeve Nedvedove in se poslušalcem prikupila z milim in simpatiŠkim svojim glasom. —
Občinstvo je po pravici radoveduo na prihodnji koncert, kjer se bode izvajala veličastna skladba Dvorakova »Stabat mater«, in takisto se smemo nadejati prelepega užitka na koncertnih večerih »Glasbene Matice«, o katerih govori denaŠnja številka na drugem mestu.	—p—
Slovensko gledališče. Meseca grudna je bilo uprizorjenih sedem iger, in sicer po nastopnem redu: dnč i. grudna se je igrala slavna Gogoljeva komedija »Revizor«, dnč 4. grudna Raimundova čarobna igra s petjem »Zapravljivec«, dnč 7. grudna veseloigra »StarinarSca«, Češki spisala B. Vikovan-Kuučtičkd, preložil Ivan Gornik, in Zajčeva opereta »Mesečnica«, dnč 10. grudna prvič IpavČeva spevoigra v treh dejanjih »Te« harski plemiči«, dnč 18. grudna Weilenov igrokaz „Edda", dnč 21. grudna drugič spevoigra „Teharski plemiči" in končno dnč 26. grudna Stroupežnickega ndrodna igra „Naša kri41. Do malega o vseh teh igrah smo že govorili v prejšnih poročilih ; popolnoma novosti za slovenski oder sta bila samo „Starinarica", ki pa je jako slaboten proizvod, in izvirno tlelo dr. B. Ipavca „Teharski plemiči", ki se je obakrat igral jako uspešno. NaŠ list utegne o glasbeni vrednosti tega dela — mimogredč bodi omenjeno da nikakor ni „liriška opera", kakor ga je naznanil gledališki list, nego zgolj narodna spevoigra — priobčiti še posebno poročilo iz strokovnjaškega peresa; zato povejmo sedaj le toliko, da je bila spevoigra, zlasti drugič, skrbno uprizorjena in da je občinstvo navzočnega skladatelja pozdravljalo jako navdušeno, dočim mu je „Dramatično društvo" poklonilo lovorjev venec. V „Teharskih plemičih" je prvič nastopil operni pevec g. Josip Nolli v nalogi grofa Urha celjskega in si prčcej pridobil splošno priznanje. — Kar se tiče sicer omenjenih iger, pohvaliti nam je sosebno „Revizorja", „Zapravljivca" (dasi bi bilo uprizoritvi te igre s tehniške strani marsikaj ugovarjati) in „Našo kri", sicer pa moramo iz nova poudarjati, da se podaja slovenskemu občinstvu razmemo malo dobrih novostij. — V poslednji Številki je „Ljubljanski Zvon" poročal, da namerja „Dramatično društvo" dnč 28. grudna prirediti posebno'predstavo v spomin Antona Linharta. Dotično beležko moramo popraviti, ker rečene predstave iz nam neznanih vzrokov ni bilo.
Dramatično društvo je imelo dnč 17. m. m. izreden obči zbor, na katerem se je /.vršila dopolnilna volitev namesto obeh izstopivših odbornikov gg. J. Šubica in S. Rutar ja. Izvoljen je bil iz nova g. J, Šubic, poleg njega pa g. dr. V. Supan, kateremu se je izročilo blagajništvo. — Pri posamičnih nasvetih je predlagal g. dr. Vošnjak, naj se razpiše darilo 200 gld. za dramo ali igrokaz in darilo 100 gld. za veseloigro. Ta nasvet se je vzprejel in takisto drug nasvet, naj bi odbor razpravljal o tem, ali bi ne bilo umestno prirejati nedeljskih popoldanskih" predstav.
Koncertni večeri »Glasbene Matice«. Prijatelji glasbene umetnosti bodo izvestno veseli novice, da je sklenila »Glasbena Matica« še v tej seziji prirediti posebno vrsto koncertnih večerov, ki nas bodo seznanjali S komorno glasbo slovanskih in klasiških skladateljev ter nam poleg drugega v pevskem delu podajali dne skladbe domačih glasbenikov, ki se bolje uveljavljajo v tem okvijru nego pri velikih koncertih »Glasbene Matice«. Do malega vsa večja mesta imajo že davno svoje komomoglasbene koncerte, kjer vzgledna proizvajanja pristne domače glasbe čistč ukus glasbenega občinstva in ga seznanjajo z novostim! le vrste. Važni pa so takšni koncerti tudi za to,
ker neposredno vzpodbujajo občinstvo, da goji glasbo tudi v rodbinskem krogu, — Ker se zdi »Glasbeni Matici« dolžnost, da takisto slovenskemu občinstvu podaja takšno priliko, tem bolj, ker letos, žal, ne more biti priljubljenih koncertnih večerov, kakeršne je lani prirejala naša čitalnica, sklenila je torej v tej seziji prirediti tri koncertne večere ter je izvršitev in vodstvo tega podjetja izročila svojim učiteljem, kateri bodo uporabljali vse umetniške zmožnosti, da donesd ti večeri kar največ glasbenega užitka. Gospoda K, Hoffmeister in H. Baudis, ki sta že v prejšnji seziji na koncertnem večeru v Čitalnici kot interpreta Beethonove sonate dokazala izredne svoje zmožnosti v tej umetniški stroki, pripravila sta prezanimljiv in obsežen vzpored; mimo tega, da nastopita s solotočkami, sodelovala bodeta tudi z drugimi močmi v raznovrstnih ensemblih. Oktet pevk in pevcev mešanega zbora »Glasbene Matice« bode pod vodstvom svojega izbomega kapelnika g. M. Hubada skrbel za to, da bode vzpored mičnejši in raznovrstnejši; poleg tega so obetali nekateri solisti svoje sodelovanje. »Glasbena Matica« se torej upravičeno nddeje, da se ti koncertni večeri splošno priljubijo in da bodo nekakšno središče razumništvu slovenskemu. Da bi pa vsestranski ustregla v ta namen, sklenila je razpisati abonnemeut za te tri večere in sicer po izredno nizkih cenah: sedež po 2 gld., rodbinske karte (4 sedeže) po 5 gld. za vse tri večere Oglasila se vzprejemljejo od denašnjega dnč v trgovinah J. Giontinija in A. Zagorjana. Prvi večer bode sredi meseca prosinca v redutni dvorani.
Iz odborove seje »Matice Slovenske« dnč 17. grudna m. 1. Zapisnik poslednje odborove seje se odobri. — Podpredsednik Fr. Leveč se spominja odlikovanja predsednika Marna z viteškim križcem Frančišek-Jožefovega reda. — Odbor sklene naročiti sliki predsednika prof. Marna in njega predsednika župana P. Grassellija. •— Matica se je z drugimi narodnimi društvi vred poslovila od svojega častnega člana Andreja barona Winklerja in se poklonila njega nasledniku Viktorju baronu Heinu. — Poročilo o stanji Knezove zapuščiue se vzprejme na znanje Dud 14. grudna se je vložilo v Ma-tičino blagajnico iz te zapuščine vrednostnih popirjev in knjižic v vrednosti 23860 gld.; vsa stvar pa vender še ni dognana. — Potrdč se nekateri tiskarski računi in ustreže se pogojno prošnji knjigarja A. Zagorjana, ki želi' vzeti Matičine založne knjige v samo-zakup. — Na znanje se vzprejme poročilo o obsegu, natiskovanji, vezavi in ceni letošnjih knjig. Te knjige prejmd le dni društveniki, ki so že. plačali Ietnino, prihranijo se pa tudi dnim, ki jo še poravnajo. V zalogi se bodo prodajale knjige „Goriška" po 50 kr., „Letopis" po i gld. in povest „Z ognjem in mečem" po 1 gld. 50 kr. — Odobrč se nekatere nagrade. — Kupi se slika Autona Kneza, katero je prav dobro pogodil slikar Grilec. — Maticia izdtf za prihodnje leto „Letopis" (urednik prof. A. Bartel), drugi zvezek Rutarjcve „Goriške" in tretji in četrti zveaek povesti „Z ognjem in mečem". Bržkone izide tudi že prihodnje leto prvi zvezek Knezove knjižuice. — Ustreže se nekaterim prošnjam, in vzprejmd se na znanje nekatere izpremembe v poverjeništvu. — Matičina knjižnica se je v poslednji dobi pomnožila za 119 knjig, zvezkov in časopisov. Od zadnje odborove seje je pristopilo 121 novih letnikov. — Za lani je plačalo letnino 1755 društvenikov, za letos dosedaj 1805 društvenikov.
Osebna novica. G. prof. S. Rutar je dobil od uauČnega ministerstva štipendij, da v znanstvene namene prepotuje Italijo in Grško To odlikovanje našega izbomega učenjaka nas veseli prav od srca!
Jugoslovanska akademija je dnč io. grudna m. 1. poslavila svojo petindvajsetletni c o. Predsednik Jos, Torbar je pri tej priliki govoril slavnostni govor, potem pa je dr. Rački poročal o dosedanjem delovanji jugoslovanske akademije. — N&lcjemo
se, da že v jedui prihodnjih Številk v posebnem »Pismu iz Zagreba« priobčimo podrobnejše izvestje o tem prelepem kulturnem prazniku hrvaškem.
Dve novi hrvaški drami. Književnika Josip Evgen Tomi/ in Milan Šenoa (sin pesnika Avgusta Šenoe) sta nedavno prejela nagrado za dve izvirni drami, in sicer prvi za narodno dramo „Past o rak", v kateri podaja verno in zanimljivo sliko iz narodnega življenja v Slavoniji, drugi pa za zgodovinsko veselo igro „Kako vam drago", kateri je snov zajeta iz dubrovniškega književnega življenja. Vseh dramatiških del je došlo na dotični razpis petnajst.
Zlata Praha, ta včliki češki časopis, ki se takisto po vsebini kakor po prelepih slikah lahko meri z vsakim drugim časopisom, nastopila je svoj deseti tečaj. V novem letniku bodo izhajali na posebni prilogi v knjižni obliki prevodi najboljših tujih romanov. Naročniki dobč za majhno doplačilo tudi štiri umetniško dovršene slike Slabega, predstavljajoče štiri letne čase. „Zlatd Praha" je vredna podpore tudi pri nas; za vse leto stane 9 gld. $0 kr. Izhaja pa ali v tedenskih zvezkih po 12 stranij obsežnih ali v štirinajstdnevnih seŠitkih. Prva številka se pošilja brezplačno na ogled. Naročnino vzprejema: „Administrace „Zlatč Prahy" (nakladatelstvi J. Otty) v Prazc, Karlovo u£mg$tf, Č. 34.
Češka akademija znanostij in umetnostij je imela minuli mesec slavnostno sejo. Med častnimi člani, kaccrih izvolitev je dobila najvišje potrdilo, čitamo tudi hi-storika dr. Fr. Rackega. Akademija šteje 52 članov. Nje imenje znaša 266.288 gld., knjižnica pa ima 323 del in 634 zvezkov. Za nagrade in podpore je razdelila 10.800 gld.
Dve novi operi. Ruski skladatelj Pinisko-Korsakov je zložil novo opero »Mlada«, ki se je jako uspešno pela v Pcterburgu. Takisto je češki glasbenik K. Kovai-ovic spisal komično opero v treh dejanjih pod naslovom »Noe Šimona a Judy«.
Prosvjeta. List za crkvu, školu i pouku. — Pokojni Jovan Pavlovič, minister za prosveto in cerkvena dela v kneževini Črne Gore, ustauovil je leta 1889. na Cetinji list „Prosvjeta", posvečen sam6 cerkvi in Šoli. Po njega smrti je časopis presta), sedaj pa se je zopet oživel z obsežnejšim programom, tako da bode posvečen tudi pouku v obče. „Prosvjeta" izhaja po jedenkrat na mesec na dveh ali največ na poltretji poli v veliki osmerki in veljd za vse leto 3 gld. Urednik ji je sloveči pesnik Jovan Sundečič v Kotoru.
Znameniti grobovi. Dnč 17. kimovca je umrl v Göttingenu jeden največjih ju-ristov sedanje dobe, vseučiliški profesor dr. Rudolf pl. Umring, v 74. letu svojem Nekaj časa (od leta 1868. do leta 1872.) je predaval na dunajskem vseučilišči in bil torej učitelj tudi slovenskim pravnikom. Najznamenitejši njegov spis je »Der Kampf ums Recht*, ki je izšel leta 1872. na Duuaji in bil preložen na vse jezike evropske, tudi na slovenščino v Kazlagovem »Pravniku«. Naš »Slovenski Pravnik« piše o Iheringu: »Ihering je bil velikan pravne učenosti, genijalen raziskovatelj pravnih vprašanj in odu-ševljen apostol pravnih naukov. Duh, ki veje po njegovih spisih, oživljal bode pravnike poznih rodov, in misli, katere je ostavil v monumentaluih svojih delih, bodo pot kazale bodočim raziskovatelj era pravnega svetd.«
Dnč 2. vinotoka je umrl v Parizu profesor semieskih jezikov Ernest Renan, znan sdsebno po svojem delu »La vie de Jčsus«, kjer je pobijal dogmo božanstva Kristusovega, Izmed drugih del je imenovati ta-le: „Histoire des origines de christian is me", „Les apotres", ,,L'anteclirist" in „Histoire d' Israel."
Dnč 6. vinotoka je umrl v Londonu v 83. letu dobe svoje lord Alfred Tennyson, najobljubljenejši angleški pesnik in poeta laureatus angleškega dvora. Vrsta njega pesmij je k?ir nepregledna, spisal je pa tudi däkaj dram. Nekateri njegovi proizvodi (n. pr. „lfinoch Arden") prevedeni so na češki in srbski jezik.
V	Pragi je umrl dnč 25. vinotoka profesor avstrijske zgodovine na nemškem vseučilišči praškem in dežčlni arhivar češki, dr. Anton Gindely Sodeloval je pri veliki zgodovini Palnekcga, spisal samostalno delo o tridesetletni vojski, dolgo vrsto zgodovinskih razprav in znano šolsko zgodovinsko kujigo.
V	Moskvi je umrl dnč 4. grudna jeden največjih lirikov ruskih: Afonasij A/o-nasijeviž Fety s pravim imenom Šenšin v 72. letu dobe svoje. Studirai je na vseučilišči v Moskvi, udeležil se krimske vojske, zadnje ča>e pa živel na svojem posestvu v orelski guberniji. Izdal je več zbirek svojih stihotvorenii, izmed katerih je jedno priredil za tisek sam Turgenjev, dokaj je pa tudi prelagal. Tako je izdal v prevodu Horacija, Ju-venala, Goethejevi deli »Herman in Doroteja« in »Fausta«, Sbake.%pearejevi drami »Julij Cezar«, »Antonij in Kleopatra«, končno nekatera dela Schopenhauerjeva. Ruska poročila pravijo, da izza Kolcojeve dobe nobeden ruski pesnik ni zlagal tako dovršenih liriških pesmij.
Spomenik Prževalskemu. Dnč 2. listopada so v Peterburgu svečano odkrili spomenik Nikolaju Mihajloviču Prževalskemu, slovečemu ruskemu potovalen po Aziji. Spomenik je postavilo rusko geografsko društvo.
Največje knjižnice na svetu se vrslč takd-Ie: Knjižnica v Parizu ima nad 2,000.000 zvezkov in okolo 160.000 rokopisov; peterburška carska akademija in British Museum štejeta po 500.000 zvezkov; potem pride knjižnica v Monakovem z 900.000 zvezki, v Berlinu z 800.000, v Göttingenu s 600.000, v Kodanji s 5 to.ooo in v Draž-danah s 500.000 zvezki. Cesarska in vseučiliška knjižnica na Dunaji imata vsaka po 400.000 zvezkov, knjižnici v Budimpešti in v Krakovem pa po 300.000 zvezkov. Nedavno se je tudi na Kitajskem ustanovila javna knjižnica, za katero je sam podkralj kan-tonski dal nad stoiisoč goldinarjev. Amerika in Avstralija nimata mnogo velikih knjižnic, pač pa je ondu dosti javnih čitalnic, ki so kolikor toliko združene z večjimi knjižnicami.
Najstarejša skladba na svetu je glasba za Evripidovo dramo „Orest". Pisana je bila Še pred rojstvom Kristusovim, za cesarja Avgusta, in obseza melodijo, zbor in instrumentacijo. Ulomek tega zanimljivega dela — svojina nadvojvode Reiuerja — bil je razstavljen na letošnji dunajski razstavi. Pravijo, da je ta ulomek dokaz, kakd je bila grška drama z zbori, plesi in petjem pojedinih oseb dosti bližja naši operi nego našim dramam s spremljevanjem glasbe.
Listnica. J. T. „Lista iz dnevnika", žil, ne moremo porabiti. — P — k. v Lj. O priliki pismeno. — I -č. v Lj, Morda kdaj pozueje. — Anonymus. Da bi nam bila oseba več od stvari? Ne, toda uredništvo mora vedeti, s kom ima posla. Dokler nam torej ne poveste imena, ne moremo Vašega dopisa porabiti nI tako nI drugače.
Popravek. V poslednjem zvezku »Ljubljanskega Zvona« čitaj na sträni 735. pravilno V TVB1NG/F, na strrfni 736. pa namesto »<?praui« pravilno »vpraui.«
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Narodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
Vabilo na naročbo.
Ob konci svojega dvanajstega tečaja se obrača »Ljubljanski Zvon« do svojih gg. sotrudnikov in prijateljev s prijazno prošnjo, da bi mu ostali zvesti tudi v novem trinajstem letu njegovega izhajanja.
»Ljubljanski Zvon« bode tudi v svojem bodočem letu vse svoje moči' porabljal v prospeh leposlovne in znanstvene književnosti slovenske. Mnogo spisov so nam obetali priznani pisatelji slovenski že za to leto; dokaj smo jih že objavili, kolikor jih pa letos ni utegnilo priti na vrsto, priobčimo jih, čim prej bode mogoče. Takd izidejo zlasti v prvi polovici prihodnjega leta nastopni spisi:
„Kakö se tiranijo rastline nepoklicanih gostov",
spisal gosp. prof. 3/. Cilenšek,
„Na razvalinah solinskih",
spisal gosp. prof. 5, Rutar,
„Khevenhiillerjeva vojska na Turke leta 15/5.",
spisal gosp. prof. Ivan Steklasa, in
„O pomenu naših krajevnih imen",
spisal gosp. E. Lah.
Izmed novih spisov navajamo najprej prelepo »bajko za starce«, katero nam je pod naslovom
„Abadon"
spisal g. Nejas Nemcigren. Izhajala bode kot uvodna povest bržkone vse leto.
Takisto začnemo že v prihodnji številki priobčevati daljšo povest
,Jara gospoda",
iz peresa gosp. Janka Kersnika in mimo tega imamo pripravljenih več krajših povestij, izmed katerih imenujemo sdsebno povest
„Zimska roža",
iz peresa gosp. Fr. Gestrina. Sploh hočemo v bodočem letniku pripovednim spisom odločevati več prostora nego v minulem tečaji. —
Kar se tiče znanstvenih in poučnih spisov, imenujemo razven gori navedenih zlasti izbohio razpravo iz peresa g. prof. dr. S. Šubica
„Pogubni malik sveta",
ki bode izhajala vse leto. Dalje opozarjamo č. gg. naročnike svoje na Članke, katere bode kakor nekdaj v celovškem »Kresi« priobčeval gosp. prof. dr. Gr. Krek, sloveči naš učenjak; takisto sta nam gg, dr. K Štrekelj in dr. V. Oblak obetala svojo pomoč. Prvi bode zlasti nadaljeval že letos započete »Jezikoslovne drobnosti«, drugi pa priobči poleg nekaterih strogoznanstvenih ocen jako važen vir za zgodovino sv. Cirila in Metoda.
Prčcej v novoletni Številki izide temeljita razprava iz peresa gosp. Petra pl. Radiesa pod naslovom
„Anton Linhart"
in zanimljivo
„Pismo iz Zagreba",
katero nam je poslal čislani naš sotrudnik gosp. prof. Josip Start. Kot pisatelji znanstvenih in poučnih spisov naj bodo še navedeni gg. prof. V. Bežek, ki bode nadaljeval svojo oceno Levstikovih zbranih spisov, Gregorij Jereb, nadporočnik Fridolin Kavčič, čegar »Slavni vojaki slovenski« so se jako omilili našim čitateljem, prof. dr. Fr. Kos, dr. M. Murko, prof. Fr. Orožen, prof. dr. J. Pajk, prof. K. Perušek, dr. Jožef Rakež, prof. A. Štritof ki bode pisal iveri vzgojeslovne vsebine, prof. 3/. Valjavee i. dr. — Gospod Jan Lego bode nadaljeval svoja zanim-ljiva poročila o češki književnosti, g. prof. Josip Stare pa skrbel za točen pregled književnosti hrvaške.
Ako končno še omenjamo, da bode »Ljubljanski Zvon« kakor dosihdob posebno skrb posvečeval pesniškemu delu, za katerega so mu vsi dosedanji pesniki (zlasti imenujemo č. g. A. Aškerca) obetali svojo pomoč, razvidno je, da se bode »Ljubljanski Zvon« tudi v svojem trinajstem letniku lahko zvesto držal dosedanjega programa in kar najiskreneje izvrševal prelepo svojo nalogo v razvoj lepe in znanstvene književnosti slovenske I
V Ljubljani, dnč i. grudna 1892. leta.
Uredništvo.