C. -!|..nŠvlcnbur-g va ulici 6 i. UPJVAVK:G i’VO Duri;:i V. Biauhausnnfcsv 84. l; 1-4'! K Štev. 9 V L ubšlan*, 1. maja >M7. IV*' L:St:.- XXI. □ ra m frffj M m :'9 H S &ri tyjp> hk v-x*ft r- z&z^ssiz. ■ ;.:C •cfh, ki delajo noč in dan za vojno — kdo? Ljudstvo samo? Delav sami? Ne, popolnoma je izločeno/^ molčati in trpeti mora. Po vseh vojskujočih se dišavah zborujejo že ves vojni čas parlamenti, le pri nax je vse tiho kakor v grobu. Povsod nastopajo po tribunali ljudski zastopniki in uvais, ljavljajo njegove težnjg^fe pri nas vlada tišina kakor na pokopališču. Ali ni to, največje preziranje ljudstva, ki pravzaprav nosi na,svojih ramah največja, najtežja bremena, katerega delež je najbridkejše trpljenje? Kdor od nas ni izpregJedal v tej vojni, v kateri slavi kapitalizem 'iajvečje jrfumfe, v kateri gospoduje državna oblast najbolj samovoljno ta ne izpregleda nikdar več, ta ostane za Več kakor tisoč dni divja vojna furija skorajda že po vsem svetu, razdvaja narode, uničuje neizmerne vrednote, ki jih je ustvarjalo človeštvo v dolgoletnem trudu. In ko nastane mir — upamo da kmalu — potem pojdejo narodi na delo, da izravnajo vojno škodo. Delo ne bo leliko. Ko bi bila ta škoda le materielna, ne bi zrli z bojaznijo v bodočnost. Ali vojna je napravila še vse hujšo škodo. Vcepila je med najkulturnejše narode toliko neza-upnosti drugega proti drugmu, toliko sovražnosti, da bodo minila leta in leta, preden se vpostavijo zopet one vezi med narodi, iz katerih so se rodila pred vojno velika internacionalna kulturna dejanja. Pri tem delu bo imek socialna demokracija, katere prospeh temelji takorekoč na mednarodnem sporazumu, važno nalogo. Delavstvo vseh narodov in držav bo moralo prvo iti na delo, da obnovi medsebojne stike katere je vojna tako kruto razdjala. Trdno upanje imamo, da se dvigne iz razvalin vojne, nova, mogočna internacionalna delavstva, ki bo morala imeti seveda drugačne temelje kakor prejšnja. V katerokoli socialno demokratično stranko pogledamo, povsod vidimo, da že pripravljajo tla za ustanovitev močne delavske internacionale. Tudi mi, čeprav nas je malo po slovenskih pokrajinah, ne smemo zaostajati. Na delo poj-demo, da izgradimo v prvi vrsti lastno stranko in da potom nje ojačimo internacionalo in v tem upanju, da bo naše delo plodonosno, kličemo: Živela mednarodna socialna demokracija! O asfe M >■ ^ '-"a ■J p .. .. ? Pisarna SeBezniSarskega dal@Sn©^@ Salništw^ s© na-hala ©dsS@|s Salenburgo^a ulica 61 v Ljubljani. 25 letnica železničarske organizacije. "" 2. aprila 1917 je poteklo petindvajset let, odkar je bil položen prvi temeljni kamen za ponosno stavbo železničarske organizacije, odkar je prešinil zatirane avstrijske železničarje prvi žarek nove vere osvobojenja, socializma. Dolga je bila pot, težke so bile žrtve, preden so si zgradili avstrijski železničarji organizacijo, ki je v njim v ponos, drugim v zgled. Preganjanje in zapostavljanje — to je bil bridki delež tistih pogumnih mož, ki so ustvarili današnjo neraz-rušljivo stavbo organizacije. Pogled v preteklost naj nam v naslednjem pokaže prve težke boje naše organizacije za svoj vbstanek 'in razvoj, njen nadaljni zmagoslavni potek, ko je pridobivala vedno več in več članov med vsemi narodnostmi Avstrije in naj nam s tem vliva nov pogum, novo voljo za delo. Prvi začetki naše organizacije se pojavljajo na Dunaju 2. aprila 1892 je bil sklican prvi shod v dvorarii Weiland v’okraju Brigittenau. Ob določeni uri za otvoritev shoda je bila dvorana — prazna. Slabo kakor divjačina so se plazili železničarji okolo dvorane, in bulili skozi zastrta okna v dvorano, če je vendar že kdo od tovarišev toliko pogumen, da sedi v dvorani. Nekateri so se vendar ojunačili, prihajali so počasi, po eden, po dva in posedli kar pri vratih. Varno je varno — nič se ne — tako so st pač mislili. Sodrug Rudolf Miiller, kot proponent društva, je ovtoril shod. Preplašeni poslušalci.so kar ptili njegove besede. Mučen mir je zavladal po dvorani, obiskovalci so sedeli kakor okameneli in poslušali z odprtimi ustmi novo poslanico. Nato je govoril Karl Hoger, glavni referent, ki je razlagal namen in pomen društva. Govoril je temperamentno, stvarno, prepričevalno. Navzočim se je videlo, da jim govori iz srca in pokimavali so z glavami. Da bi dali svojemu zadovoljstvu tudi z aplavzom duška, tega si še niso upali, kajti med navzočimi je bilo mnogo sovražnikov nove ustanovitve. Ali led nerazumevanja je bil prebit. Kako se je izvolil odbor — o tem je boljše, da molčimo. Ce bi. ne bili imeli tramvajski uslužbenci in uslužbenci pri omnibusih več poguma, odbora bi takrat sploh ne bili spravili skupaj. In kako je sedaj — po 25 letih!... Misel o enakosti vseh, ki trpe in so zapostavljeni, je padla na rodovitna tla in z nepremagljivo silo si je osvojila možgane delavcev. Iz majhne preplašene četice je postala silna, pogumna armada, ki je preobrazila v teku četrtstoletja vse socialne in pravne razmere uslužbencev. Vedno dalje, evdno kvišku — to je bilo geslo! Beli mezdni sužnji 'iz dobe Jeitelesove in Guttenber-govc so se izpremenili v bojevnike in ponosne ljudi. Toda kmalu po ustanovnem shodu je pričel briti oster veter. Že čez osem dni je izšel v uradni »VViener-Zeitung« svarilni opomin osobju, a za upravo železnice so bila izdana posebna navodila. Železniške uprave so razumele ta migljaj in pričele so takoj s šikanami. Vsako sredstvo je bilo dobro, samo da zatro mlado gibanje. Tisti, ki so stali, na čelu gibanja, so kmalu občutiJi železno pest: Kazni, preziranje, prestavljanje... Mlajši železničarji si danes biti predstavljati ne Inorejo, kaj so pretrpeli prvi sodrugi v organizaciji. Brez vinarja, brez strokovne komisije, brez močne stranke, brez delavskega časopisja, brez splošne volilne pravice, nobenega poslanca v parlamentu, brez zaupnikov, niti strokovnega glasila nfi bilo — tako so nastopili težko pot skozi pragozd predsodkov, strahopetnosti, duševne zaostalosti. Sovražniki na levi, sovražniki na desni, sovražniki vsepovsod! Edini zakon, ki so ga uporabljali za te prve bojevnike, je bil kazenski zakon in prav pridno so ga uporabljali. Ali ti bojev- niki so imeli svojstva, s katerimi so premagali vse ovire: Železno voljo, neusahljiv pogum in čuteče srce za trpeče tovariše. Ko se je organizacijska misol nekoliko utrdila, je pričel izhajati »Eisenbahner«. List je bil živa potreba. Bodril je malodušneže, bičal oblastnike, razkrival krivico. Da ni bila uprava držav-hih železnic ravno vzradoščena nad krepkim razvojem mlade organizacije, to je pač samoposebi umljivo. Prežala je le n.a vzrok, da zada organizaciji smrtni udarec. Kdor išče, ta najde... In našla ga je. V Švici so prišli železničarji vzhodne železnice s svojo upravo v konflikt in pretila je stavka. Da ne pride čez mejo niti Iskra upora, je razpustil Guttenberg s pomočjo takratnega ministrskega prčdsednika Badenija, avstrijsko železničarsko organizacijo, češ, da je državi nevarna. To se je zgodilo 16. marca 1897. Povod za razpust je bil priča o že tolikokrat preizkušenem pravem avstrijskem birokratičnem naziranju. V Švici so se bojevali železničarji za boljše živ-ljenske razmere, zato so kaznovali naši mogotci avstrijske železničarje z razpustom njihove organizacije. Dva dni pozneje, 18. marca, so tudi u-radno zaprli pisarno organizacije, uredništva in upravnlštva. A že 30. marca so odprli zopet pisarno, ker sta intervinirala takratna socialno demokratična poslanca dr. Verkauf in Zeller. »Eisenbahner« je izhajal dalje, ker ni funglrala kot lastnika razpuščena organizacija, temveč sodrug Tomschik. Vsled tega je bilo tudi mogoče, da so ostali železničarji v medsebojnem stiku. Delavstvo je bilo vsled razpusta silno ogorčeno. V kurijskem parlamentu sta nastopila so-druga dr. Verkauf in Schrammel za železničarsko organizacijo z vso vnemo. Guttenberg pa fima je odgovoril: Organizacija je stremela po tem, da se zboljšajo železničarjem plače in skrajša delovni čas; če izvede organizacija to, tedaj padejo akcije železnic, nihče ne bo več hotel graditi železnic. Tako je »utemeljeval« vsemogočni Guttenberg državno nevarnost železničarske organizacije. Krščanski socialci in nemški nacionalci so navdušeno odobravali njegove razloge. Tudi državno sodišče, na katero se je obrnila organizacija, da varuje pravice državnih temeljnih zakonov, sc je pridružilo globoko umnim izvajanjem Guttenbergovim. Vse krajevne skupine so bile razpuščene, premoženje, knjižnice itd. so zaplenili. Petletno tru-dapoino delo je bilo uničeno. Denar, zdravje, solze, prečute noči in vse naše upe smo morali žrtvovati na oltar »pravice«. Tako je bilo končano prvo razdobje v razvoju naše organizacije. — Prepovedali so pač lehko svobodno besedo, ali misli in čuvstev v proletarskih masah ni Pilo mogoče zapleniti. Socialistični duh je bil že pregloboko zasidran v možganih železničarjev, čuv-stvo za enakost in svobodo je bilo vdolbeuo neizbrisno v srca. »Organizacijo za vsako ceno« — to je bilo geslo vsepovsod med probujenimi železničarji. Železničarjem je ostal list, ki je neumorno deloval, da ohrani v njih kali. ki so bile pognale med petletnim delovanjem. V 12. številki je pisal »Eisenbahner«: »Vlada je razpustila obstoječo železničarsko organizadljo. Mislila je, da uniči z enim zamahom, kar so ustvarila leta prebujenja. Ali vara se. Vara se temeljito- in bodočnost jo pouči, jo mora poučiti, kako silno se je varala. Kar je vlada uriičila — seveda le- začasno — to je le zunanja oblika organizacije. In tudi to se jej je uporabila sredstvo, o katerem smo mislili, da je v Avstriji nemogoč, silo. S silo, ki gre preko vsega, ki se niti ne vdene z najtanjšim plaščem, da bi ustvarila videz, da je bila prav>ica, čeprav je bilo nasilje. Cesar pa vlada ni mogla uničiti in tudi nikdar ne bo uničila, to je jedno, to je ideja, misel, ki leži v organizaciji, ki je neumrjoča in ki druži vse, ne da bi se ozirala na zunanjo obliko«. Razprava, ki je bila kmalu po razpustu organizacije pred c. kr. državnim sodiščem, je še danes velezanimiva. Organizacija sc je pritožila proti razpustu. Njena zastopnika dr. Harpner in dr. Eried sta pobijala v dovršenih govorih vse ugovore vlade, katere zastopnik je bil dr. Simo-nelli. Ta je zbral cel venec odlomkov iz govorov na železničarskih shodih in je dokazoval z njimi državno nevarnost organizacije. Državno sodišče se je dalo seveda prepričati, organizacija je bila definitivno razpuščena. Tudi v takratnem kurijskem parlamentu je prišel razpust še na razgovor .Socialno demokratični poslanci so vložfili nujni predlog, naj se vpostavi poseben odbor 36 članov, ki naj preštudira zakonitost razpusta. Predlog je btl odklonjen. Krščanski socialci in nemški nacionalci so govorili ostro proti predlogu. To ni bilo nič. čudnega, saj je vse meščansko časopisje, radostno pozdravilo razpust organizacije. Kakor že rečeno, započeto delo ni bilo ustavljeno vsled razpusta. Navdušeni bojevniki za pravično stvar so šli na novo delo In že v januarju 1898 so pričeli s pripravami za novo organiza- cijo. Kmalu nato se je ustanovilo »Splošno pra-vovarstveno lin strokovno društvo«, ki je pričelo plodonosno delo za avstrijske železničarje. Seveda je moralo novo društvo, njegovi voditelji in člani še mnogo pretrpeti. Ko je stalo društvo na trdni podlagi in se je lehko vpiralo na zanesljive člane, je pričelo z velikim akcijam. Vsakemu železničarju so v živem spominu še leta bojev 1905, 1907 do 1911. Gospodarski položaj sc je izboljšal, organizacija je s silo svojih članov izsilila popo-len preobrat v pravnem razmerju železničarjev, priborila je personalne komisije, delavske odbore, izgradila bolniško zavarovanje in zavarovanje proti nezgodam. Delo 25 let je bilo plodno, koristno. Danes ob 25 letnici kličemo vsem železničarjem: Dalje, na delo za organizacijo, na delo za socializem! Amnestija za disciplinarne pregreške. Železniško ministrstvo je izdalo 20. decembra 1914 odlok o amnestiji za disciplinarne pregrešite in sicer se uveljavi amnestija po vojni. Ker pa traja vojna že tako dolgo, je 'izdalo železniško ministrstvo nov odlok, na podlagi katerega se uveljavi že s 14. junijem 1916. Ta amnestija za disciplinarne pregrešite je pa tako omejena — saj velja le za pregrešite pred 1. avgustom 1914 da nima pravzaprav nobene praktične vrednosti za železničarje. Saj ne odpravlja amnestija niti one trde določbe S 40 službenega reda, ki določa, da izgubi vsak disciplitirani železničar eno leto napredovanja. Da dobi amnestija vsaj nekaj praktične vrednosti, je vložil sodrug Tomschik na železniško ministrstvo spomenico s prošnjo, da se izgradi amnestija tako, da bo res železničarjem v korist. Kdo je zakrivil vojno in kdo se pekori za njene strahote. Socialno demokratično časopisje na Radenskem priobčuje odprto pismo na nekega župnika. Pismo zasluži splošno pozornost, zato ga priobčujemo tudi ml. Pismo se glasi: Velečastiti gospod župnik! Pred kratkim sem imel priliko, da sem poslušal Vašo pridigo. Udeležil sem se je tem rajše, ker storite kot izvrsten pridigar in učen mož. Zakaj je vojna? Na to vprašanje, ki razgiblja od izbruha svetovnega požara mtljon in ntiljon src, ste poizkušali odgovoriti v dveh urah po svojih najboljših zmožnostih in kakor tudi domnevam po svoji vesti. Zakaj je vojna? Vaš odgovor je bil v prvi vrsti, da je nastala vojna vsled angleške zavisti, francoske maščevalnosti in ruskega pohlepa po moči. S tem seveda niste povedali nič novega ne meni, ne mojim tovarišem na bojišču. Ce pa trdite, da zaslužijo naši sovražniki vsled svojih slabih lastnosti božjo kazen, tedaj ne razumem, zakaj je izbrala božja previdnost ravno nas, nedolžne Nemce, za svoje orodje. Kajti tudi pri nas umira na stotisoče mož, neizmerne vrednosti gredo v nič, neznansko trp- Štev. 9 in 10. ljenje preplavlja vse dele domovine. Zakaj vse to? vprašuje preprosti razum. Zakaj pošilja .tog tudi nam' enako trpljenje kakor sovražniku, katerega hoče kaznovati po naši roki? Gospod župnik, Vi ste čutili to vprašanje in ste nanj odgovorili. Priznali ste, da tudi pri nas ni bilo pred vojno vse tako kakor bi bdo moralo biti, da so sc razvile tudi pri nas razmere, vredne kazi:«, razmere, ki so izzvale jezo božjo prav tako na nas kakor na naše sovražnike. Ples oko-lo zlatega teleta, da je bila naša vera. Zato nas tepe božja pravičnost z zasluženo kaznijo. Ce je vse to prav, kar ste povedali, tedaj smo tudi mi zakrivili vojno, tedaj tudi mi nismo na dnu svojega srca nič boljši kakor naši sovražniki 'in zato nimamo pravice, da jih obtožujemo zaradi maščevalnosti, pohlepa in zavisti. Ali je pa vse to tudi res tako? Ce se ozrem po krogu, kii mi je najbližji, po svojih tovariših na bojišču, tedaj se vprašujem, kakšno je bilo mišljenje in čuvstvovanje teh nepokvarjenih ljudi? Po čem so stremeh? Med njimi ne opazim niti pohlepnih zveri, niti besnih pustolovcev, niti plesalcev okolo zlatega teleta. Vidim zgolj preproste delovne ljudi, ki se trudijo za plugom, v delavnici ati ob pisalni mizi, da prislužijo v potu svojega obraza trdi vsakdanji kruh kakor zahteva to sveto pismo. Ljudje so to, ki opravljajo dan za dnem vestno svoje truda-polno delo, ne zato, da nagrabijo zakladov in da z močjo denarja podjarmijo druge, temveč zato, da pribore sebi in dragim svojcem doma toplo izbo in toplo hrano, da jih oblačijo, pomagajo v bolezni in če hočete še, da jim pribavijo delež pri skromnem veselju življenja. Kaj je v takem početju kaznivega? Pri večini ljudi moje vrste se izključujejo same po sebi vsa taka slaba stremljenja kakor »lov na zlato«, »pohlep po moči«. Vdinjani so za gotovo mezdo, njihova delovna sila je kupljena za ceno, ki sc nikdar tako ne izpremeni, da bi učinkovala prekučuško. Ce so dostikrat zahtevali z vso vnemo izpremembo mezde — in zgoditi se je moralo to — tedaj je šel ves boj za nekaj beraških vinarjev. Vsa njihova skrb gre za obstoj, seveda za obstoj, vreden človeka, kakršnega zahteva naša kultura in naše podnebje. Velik del našega ljudstva se bori za eksistenčni minimum. Mnogo jih je, žal vse premnogo, ki imajo manj kakor potrebujejo, slabo so rejeni. Delavci, mali kmetje, uradniki, obrtniki, rokodelci, ves srednji stan — kdo more trditi v njih, da plešejo okolo zlatega teleta? Ti ljudje, ki niti vež ne zaslužiti ne morejo uego toliko, kolikor se potrebuje za dostojno življenje, tvorijo devet desetim prebivalstva. Torej teh devet desetfin že vnaprej ne spada k Vašim domnevam, gospod župnik, ker za te ni upravičena kazen po božji pravičnosti. Ti ljudje niso plesali ne tanga, ne drugih plesov, niso izganjali kulturne poltenosti ali zapravljali po igriščih tisoče ah gojili druge nečednosti, kakor ste jih navajali Vi kot dokaz naše moralne propa-losti. Delali so, nič drugega nego delali Kako se torej v.iema z božjo pravičnostjo, da nosi ravno teh nedolžnih devet desetin glavno breme vojne, najtežje žrtve na krvi 'in blagu. Ko sem slišal, da ste tolikokrat imenovali božjo pravičnost, se me je poastilo prav bridko čuvstvo. Človeški pojem o pravičnosti uči, da se naj nihče ne pokori za tisto, česar ni zakrivil. Božja pravičnost, ki je gotovo popolnejša in boljša kakor človeška, izključuje še tembolj tako nazi-ranje. Zato mi tie smete šteti v zlo, če sem ravno pri teh mestih Vaše pridige najbolj zmajeval z glavo. Po mojem mnenju ne gre, da vlečemo vojne vzroke na etično versko polje. Svetovna vojna je denarna vojna. Morda bo imela etične učinke, celo pričakujem to, ali njeni vzroki so politično gospodarski. Ali čeprav je uprizarjala industrija nevarno tekmo, čeprav se je širila moralna pro-padlost, vetidai se mi ne zdi kazen upravičena. Toda dalje! Naglašali ste, naj nam bo ta vojna opomin, da uredimo naše življenje bolj preprosto. Kaznovani smo zato s tolikimi žrtvami, da odnehamo od lova za denarjem, od plesa okolo zlatega teleta, da prenehamo z medsebojnim varanem, da ne stiemirno nič več po dobičkih in užitkih. »2 E L E Z N I C A R« No, če je imela božja previdnost tak namen s svojo kaznijo, tedaj trdtm, da ni dosegla tega namena, temveč da se je izpreobrnilo vse ravno v nasprotno smer. Vsled vojne so izgubili mali ljudje večinoma vse svoje imetje. A krogi, ki so pomagali po Vašem mnenju nanašati netivo za vojno, velepodjetniki, so vsled vojne silno obogateli. Vojna je povzročila, da so postali revni še revnejši, bogati še bogatejši. Divja gonja za denarjem se je vgnezdija ravno med vojno. Z nepoštenim ravnanjem so podražili izdelovalci in prodajalci živil in potrebščin svoje blago, ker so ga zadrževali dokler ni doseglo blago blazne cene in se niso sramovali, da izmozgajo ubogo ljudstvo v njegovem težkem položaju. Sami morate priznati gospod župnik, da je vojna še mnogo bolj poslabšala in bolj vkoreni-nila grd® razmere, ki so bile že prej pri nas. Kje se torej kaže vzgojevalni učinek božje kazni? (Mm, ki radi ugovarjajo v Vaši fari, ste ponudili še drugačno razlago svetovne vojne: Vojna kot preizkušnja in poslanstvo božje. Pokazovali ste na znane slabosti človeške, ki dostikrat nenadoma napadejo človeka, ne da bi bila razvidna njegova krivda. Bolezni, slaba letina, lakota, kuga, povodnji, potresi, blisk, toča, poplave so po Vašem kazni ali pa preizkušnje za' človeštvo, ki je sicer brez krivde, ali pa ki ga hoče z njimi Bog preizkušati, da ga napravi boljšega. Takšno naziranje je bilo prej splošno veljavno. Ali znanost je preluknjala vero na srditega, maščevanega, uničujočega Boga. Nikjer ni dokazano, da hoče Bog našo škodo, kakor menijo teologi. Kajti Bog je dal človeštvu, da najde zdravila zoper bolezni* da je iznašlo strelovod, da je zgradilo jezove proti poplavam. Proti vsem prej navedenim zlom smo našli bolj ali manj učinkovita sredstva. Le proti smrti nimamo zelišča, ali o smrti ne v enoben človek z gotovostjo, če naj jo prištevamo k zlom. Ce torej domnevamo, da združuje Bog s kaznimi, ki nam jih pošilja, namene za kazni in izboljšanje, tedaj je treba Spričo dejstev vendar priznati, da nam je ustvaril v razumu sredstvo, s katerim preprečujejo ona zla. Ne, stari Bog ni tako krvoločen, kakršnega nam vedno slikajo in ljudje se naj varujejo, da naprtiji njemu, ki nam je dal luč razuma, vso krivdo zlega, ki ima svoj izvir, le v tem, ker so ljudje preleni, da bi mislili. Zakaj niso ničesar storili, da se prepreči krvavo klanje, kakršnega doživljamo? No, spominjam se še predobro, kakšnega mišljenja je bila večina ljudi pred vojno glede tega vprašanja. Kdor je govoril o stremljenju za ohranitev miru, o sredstvah, da se prepreči vojna, tega so zasmehovali in zasramovali. In prav on1, razsvetljenci, politiki in državniki, profesorji in tudi Vaši tovariši, gospod župnik, so bi?! med zasramovalci. »Apostel miru« je ila psovka, imela je primes snušnega, svetu odtujenega, sadjarskega človeka. Za mnoge je bilo že to dovelj, da so vedeli o so-dialno demokratični stranki, da je na potu za mirovno propagando — in odpravili so vse vprašanje z ošabno kretnjo. To se sedaj maščuje. Velika masa meščanstva, ki sedaj odkritosrčno zagotavlja, da ni marala vojne, je držla pred vojno roke navskriž. Da, mnogo jc bilo takih, ki so govorili o »sveži, veseli vojni«. Po vsem tem razumete, da mi je prinesla Vaša pridiga malo tojažbe in malo vzpodbude. Ce si predstavljam, da naj se bore naše čete z razjedajočim črvom v srcu, da jih je zadelo to prelivanje krvi kot krivce za kazen ali kot nekrivec za poboljšanje, tedaj mora tako misel ohrometi njihove roke. Potem bi morali odložiti orožje in potrpežljivo pretrpeti vse, kar pošlje nad nas božja pravičnost. Vojak naj gre v boj odkritega pogleda in vzravnane glave, ne s povešenimi očmi in s krivdo obteženo vestjo. Vojaku dajemo kamenje namesto kruha, če mu podajamo takšno razlago vojnih vzrokov, kakršno ste Vi obrazložili v svoji pridigi. Moje nasprotujoče mnenje o navedenih točkah Vaše pridige ne izpremerii mojega osebnega spoštovanja do Vas. s katerim ostajam Vam udani Ferdinand Madlinger, desetnik. Sl,.. Ljudstvo. li praviš: Zebe me. Da se ogreje tvoje izmozgano telo, to opašejo s trikratnim železnim obročem. Fi praviš: Lačen sem. In odgovore ti: Je: drobtine, ki jih namedejo iz naših veseličnih dvoran. li praviš: Žejen sem. In odgovore ti: Srkaj svoje solze. Zgiudiš sc pod bremenom dela, a tvoji gospodarji se radujejo tega. Tvoje muke in tvoj trud imenujejo neobhodno potrebni jarem dela. Tožiš, da .ne moreš negovati svojih duhovnih zmožnosti, da ne moreš razprostreti svoje inteligence; a tvoji zatiralci ti pravijo: Prav je tako! Da ljudstvo lehko vladamo, ga moramo pone m-n je vat' Vi ste ljudstvo: poslušajte torej, kaj pomenja »ljudstvo«. Ljudje so :ia svetu, utrujeni od dnevnih bremen. izpos ; vijem neprestano solncu, dežju, vetru in vsem r.eprilikam letnih časov, ljudje, ki s trudom obdelujejo zemljo, v katero polagajo s plodonosnim semenom del svoje moči, svojega življenja, čelo v potu, da tako pridelujejo za vse potrebno hrano. Ti ljudje so možje ljudstva. Drugi delajo v gozdovih, kamnolomih, minah, se pogrezajo v neznanske globočine, v notranjost zemlje, da izkopljejo sol, premog, rudnine, sploh vse za obrti in umetnosti potrebne sirovine. Ti kakor oni se postarajo ob trdem delu, da preskrbe vse stvari, ki jih potrebujejo vsi. Tudi ti so možje ljudstva. Zopet drugi tope rudo, jo obdelujejo in jej dajejo obliko, potom katere postane šele uporabljiva za najraznovrstnejše stvari; ali obdelujejo les, predejo volno, tko platno, svilo, in različno blago, ali pa se trudijo z enako vnemo, da za-doste različnim potrebam, nastajajočim neposredno iz narave ali iz socialnih razmer. Tudi ti so možje ljudstva. Drugi brodarijo križem po morju, večno obdani od nevarnosti, da prevažajo izdelke ene dežele do obal druge, ali pa se bore proti valovom in vihram v žgoči tropični vročini kakor tudi v mrazu večnega ledu, da z lovom rib pomnožujejo za skupnost živila ali pa da iztrgajo morju množico nam koristnih produktov. Tudi ti so možje ljudstva. In potem, ali niso tudi otroci ljudstva, ki zgrabijo orožje za domovino, jo branjo, jej žrtvujejo najlepša leta svojega življenja, svoje teio, svojo kri; ki se žrtvujejo in umirajo za varnost drugih ljudi, da jim zagotove mirno veselje družinskega življenja? Drugi zopet premagajo tisoč ovir, osrčeni in podpirani le od svojega ženija in oplemene umetnost, literaturo in znanost, ki' dviga življenje, izo-ražujejo narode in jih odevajo z oinm bleščečim sijajem, ki mu pravimo slava in postanejo tako vir in sicer najplodonosnejši .— javne blaginje. V vsaki deželi so torej »ljudstvo« tt. ki delajo, ki so v vsakem oziru produktivni, ki darujejo svojo delovno silo skupnosti, razred so, ki najbolj pospešuje blaginjo države, ki je najbolj potreben za njen obstoj! Zatorej proč z manjšino privilegirancev, ki se kopljejo v samem uživanju; le v ljudstvu je utelešen človeški rod. & Zakaj se čudite, da ste želi do današnjega dne tako malo sadov svojega dela? V vaših rokah je bila moč, da preobrazite svet, ali v vaših srcih ni bilo dovelj volje za dejanja. Pravičnost vas ie dostikrat zapustila, ljubezen do bližnjega še vselej. Ali hočete biti srečni? Tedaj mislite na svoje brate kakor sami nase. Njihova stvar naj bo vaša stvar, njihova blaginja vaša blaginja, njihova žalost vaša žalost. V tem trenotku, ko priznate en sam skupni interes, eno voljo, eno dejanje — imenujte mi moč, ki vas premaga! * Že zori ljudstvu vseh narodov spoznanje, da imajo enake interese, da ni treba med njimi na- sprotstev, kakor jih hočejo pregovoriti oni, ki bi jih radi prevarali, da jih loOijo in ki jih hočejo ločiti, da jih imajo teni bolj gotovo v svojih pesteh. Nagon sili ljudstva, da se zbližujejo, da se smatrajo za brate. Kmalu pride ura, ko se bodo medsebojno podpirali, pomagali drug drugemu. Na obzorju zgodovine prihaja srečnejš'; čas, čas, ko bo ves svet le eno mesto, vladan po enaki postavi, po postavi pravičnosti in ljubezni, enakosti 'in bratstvu — vera bodočnosti za ves človeški rod! (Iz »Knjige za ljudstvo«, spisal F. de La-niemiais, leta 1838). Pozdrav jugoslovanske socialno demokratične stranke ruskim sodragom. Na seji zaupnikov jugoslovanske socialno ■ mokratične stranke, ki je bila 8. aprila, je bil sklenjen siedeči pozdrav ruskim socialistom: Jugoslovanska socialistična stranka pozdravlja z navdušenjem zmago ruske revolucije nad carizmom in silo vojne in pričakuje, da postane velikanski pomen socialnega prevrata v državi zvestih in neomahljivih bojevnikov za proletarsko revolucijo kategorični opomin zatiralcem in zatiranim vsega sveta. Jugoslovanska socialno demokratična stranka želi z vso vnemo, da konča rusku revolucija, ki je postala najvažnejši mirovni faktor in je zadala vojn1' burzvazij smrtni udarec, vse nasilje na vsem svetu in dokaže potrebo so-cialne reorganizacije, v I iiii g — — ~ —— Organizacijski vestnik. V Celju bo 8. liiaja, ob 7. zvečer društveni shod v gostilni »Pri zelenem travniku«. Na Pragerskem bo 15. maja občni zbor krajevne skupine ob pol osmih zvečer v gostilni Obrauš. V Ptsujti bo <2. maja občni zbor krajevne skupine ob 7. zvečer v ogstilni Tomanič. Razno. Avstrijski državni zbor. Z Dunaja poročajo: Prva seja državnega zbora bo v sredo, 30. maja. Pozivni patent bo razglašen koncern a prt la. Zbornica bo izvolila predsednika, ter se poklonila vladarju. Nato bosta obe zbornici, gosposka in no-slanrfk;;, sprejeti v dvornem gradu, kjer položi cesar prisego na ustavo. Prihodnje seje bodo posvečene manifestacijam za armado in mornarico, nakar bodo stranke po svojili zastopnikih manifestirale zvestobo narodov do države ter se izrekle za mir. V stvarno razpravo pridejo najprvo bndžetni provizoriji, indemniteta za proglašene naredbe po § 14., rekrutni kontingent in reforma poslovnika. Zbornica bo izvolila nadalje nove člane za delegacijo ter nekatere permanenčne odseke. V : vrho parlamentarne cenzure se bo sestavil posbe-!), iz poslancev in žurnalistov sestavljen odbor, ki bo določeval, katere notranjepolitične razprave se smejo objavljati. Stavka kovinarjev v Berlinu. Listi poročajo o štrajku v Berlinu, ki je trajal dva dni, te-le podrobnosti: Glavm vzrok štrajka je bila, po »Vor-vviirtsu«, nevolja delavcev zaradi sedanje ureditve razdeljevanja živil. Štrajkarsko gibanje je pričelo spontano. Ko se je videlo, da se mora računati s štrajkom kot neodložljivim dejstvom, je pooblastila generalna skupščina kovinarske delavske zveze svojo upravo v mestu, da vzame v svojo roko vodstvo gibanja, da se ne bi izpačilo v divjti metež, marveč da se štrajk izvrši v urejenih mejah. Nadalje se je pri kontroli kovinarske delavske zveze ugotovilo, da se je javilo 210.000 štrajkovcev. »Vorvviirts« piše dalje: Ob dogodkih v Berlinu nas je obšla skrb, da bi utegnila biti vsled štrajka ogrožena preskrba naših borečih se bratov in da bi se v sovražnem inozemstvu na ta pokret stavljala pričakovanja, s katerimi bi se prekrižala mirovna prizadevanja ruskega prole- tariata in nemške socialne demokracije. Vlada mora vse storiti, da zadovolji prebivalstvo glede prehrane, upi sovražnikov, da bi jim notranje težkoče olajšale, spraviti, Nemčijo do strahovitega poraza, pa se ne sinejo jačiti. Nemški glas o položaja v Avstriji. »Berlincr Tageblatt« ie priobčil dopis svojega dunajskega poročevalca ur. liedererja o avstrijski notranjepolitični situaciji. Dopis se izreka proti uporabi § 14. za uveljavljenje takozvanih nemških političnih predpogojev ter izreka prepričanje, da so časi oktroiranj v Avstriji minuli.. Zaeno govori dopis tudi o potrebi demokratiziranja Avstrije, češ: Še per.i nc.-aj dnevi je bilo s pomočjo § 14. nameravano izvršiti narodno razdelitev na Češkem,. izločitev Galicije in uveljavljenje nemškega državnega jezika. C c bi se bila ta vprašanja rešila potom oktroiranja, b‘i se bila s tem zgodila usodna napaka. Ne glede na to, da sam S 14. 115 zadostuje: za izve :bo ustavnih prememb, kakršna je izločitev Gališke, so Nemci v Avstriji tudi pre-siab živelj, Ja bi ;i:i)g!i izsiliti svoje zahteve ž ra-zobešanjem 'iessierjevega klobuka vsem drugim narodom. Nemci v Avstriji so v dižavi vNetnč i ■. znatno precenjevanj ne le glede števila, nego tudi glede specifičnega polena. V kulturi in podedo-1 vaticm imetju stoje na prvem mestu, glede. vz-• trajnosti m 'ivljenskc e.urgije pa jih presegajo avstrij. Slovani, kar je, zal, dokazala zgodovina zadimi: i; t. Angleški načrti o razkosanju naše monarhije. »Kolu. Volkszetitung« piše: Angleški, francoski, ruski in italijanski listi so tekom vojne mnogokrat >in zelo glasno poudarjali, da je trea Avstro-Ogrsko razkosati. »Times« je 6. avgusta 1915. dokazovala, da je obstoi habsburške monarhije v njeni sedanji obliki nezdružljiv z razrešitvijo balkanskih vprašanj. »Nev/ Statešman« od 16. decembra 1916. izjavlja, da je polom Avstro-Ogr-ske neizogiben. Angleški program, kako razkosati Avsti' je sestavil H. W. Steed \ soglasju z drugimi politiki in listi v letošnjem januarskem 'zvezku »Edinbourgh Reviev«. Rusija naj dobi rutinske okraje vzhodne Galicije in .severovzhodne Ogrske, Poljska zapadno Galicijo in vzhodno avstrijsko Slezijo. Iz Češke, Moravske, zapadne Sleztiie in slovaške gorenje Ogrske naj se organizira neodvisna češka držaVa, ki naj bo predlogu sedanjega ruskega ministra Miljukova zvezana z !00 km širokim in 200 kilometrov dolgim '-koridorjem« z Jadranskim morjem. Ta češko-slo-vaška država naj pomeni po : Ruske v. Invalid;'-z dne ' inuarja 1917. odločilni udarec proti habsburški monarhiji in naj poslane eksponirana sovanska trdnjava in zanesljiv jez proti Nemcem m Madžarom. Sedmograška in romunski okraji Ogrske ter Bukovine naj pripadejo Romuniji. Madžarom ostane ogrska nižina, osvoboditi jih je gospodstva njihovih plen^ičev in jim dati samostojno državo, ki bo podobnega pomena kakor Romunija. Srbija postane s pridružitvijo Hrvat-ske. Slavonije, Bosne in Hercegovine velikosrbska država. — Kakor dokazujeta P. Dehns in dr. Scluipp stremi angleška politika za tem, da bi organizirala na ozemlju obeh centralnih cesarstev vrsto maPih, slabotnih, nacionalističnih, eks-panzivnih in nemirnih držav, kar bi ustvarilo v srednji Evropi razmere, kakor za časa starega nemškega Bunda. Z znanirrfi svojimi intrigami bi napravila angleška politika iz te srednje Evrope torišče svojili interesov, bi igrala varuha držav in narodov ter bi jih izkoriščala. Da je temu tako, je priznal znani socialni politik H. G. Wells v »Daiily Chronicle« (25. septembra 1916.), kjer pravi: Ujedinjenje, ne razkosanje Evrope na podlagi narodnosti — to je angleški cilj. Anglija noče, da bi narod gospodoval nad narodom, ona želi, da bi bili vsi narodi zvezani v skupni ligi političnega in gospodarskega miru«. — »Kolu. Volkszeitung« pristavlja: V tej vojni gre centralnim državam za Mti in ne biti in glede na očitne vojne cilje naših smrtnih sovražnikov morajo biti naši mirovni pogojS brez ozira na bodoče re-vanšne ideje taki, da bodo ojačili obrambeno pozicijo centralnih držav