- 307 -
PSIHOLOŠKA POMOČ OTROKOM IZ NEUGODNEGA OKOLJA
Z. Osterweil, H. Feingold, Psychological Help to Children from Deprived
Environmerit, Israeli Joumalof Psychology, 14, 1981, 104-125.
V pričujočem sestavku želim predstaviti program ,ki je v marsičem podoben
modelu prostovoljnega dela študentov s skupinami otrok s psihosocialnimi te-
žavami, ki se izvaja na nekaterih naših osnovnih šolah. Glavni namen tečaja
je bil pomagati študentom prostovoljcem pri vključevanju v nepoklicno delo v
šoli. Vsako leto so sodelovali v programu drugi študentje in otroci, vendar je
ostajal okvir programa vedno isti.
Model intervencije
Timi treh do petih študentov so delali s skupinami osmih do desetih otrok
iz šol v revnem okolju Jeruzalema. Studentom je bil cilj intervencije predstav-
ljen takole: "Otrokom nuditi priložnost, da doživijo pomemben in trden odnos
z odraslimi". Pri tem je bilo poudarjeno, naj se študentje ne spuščajo v psiho-
terapijo, poučevanje ipd., ker niso strokovni delavci; od njih se pričakuje, da
bodo uporabili svoje lastne potenciale (čustvene reakcije, posebna zanimanja,
nadarjenosti, konjičke itd.) pri vzpostavljanju odnosa, ki bo zanje in za otroka
vzajemna pomembna izkušnja.
Na osnovi teh navodil so se v skupinah izvajale najrazličnejše aktivnosti: igre
in šport v prostoru ali na prostem, izleti in razni ogledi, zabave, oblikovanje,
pripovedovanje zgodb, razgovori in druge zanimive reči. Pri tem so študentje
pokazali veliko ustvarjalnost in domiselnost.
Študentje so se srečevali z otroki enkrat tedensko, po pouku, v šoli. Srečanje
je običajno trajalo približno dve uri. Srečanje je bilo običajno skupinsko, ven-
dar so se pogosto uporabljele tudi drugačne oblike: skupina je bila razdeljena
v podskupine ali pa se je študent sestal s posameznim otrokom, če je bilo to
potrebno. Vsaka sprememba v srečanju je imela svoj razlog in je bila skrbno
načrtovana in analizirana.
- 308 -
Otroci so bili izbrani po določenih kriterijih (tako so bili npr. izključeni mo-
teni otroci, ki so potrebovali strokovno obravnavo. Vodstvo šole je pismeno
obvestilo starše izbranih otrok o programu socialne aktivnosti s študenti po
pouku. Starši so se lahko sestali s študenti, če so to želeli, obiski študentov
na domu pa so bili zelo redki (le na primer, če je otrok zbolel). Z učitelji
otrok so se študentje sestali dva do trikrat letno.
Izbor, usposabljanje in vodenje študentov
Ker je bil program organiziran v okviru tečaja psihologije, je imel pravico so-
delovanja vsak študent. Selekcija je bila izvršena na osnovi izražene motivacije
in izvrševanja obveznosti. Vsi udeleženci so bili seznanjeni s tem, da bo sode-
lovanje zahtevalo približno 10 ur njihovega časa tedensko in da je zaradi odgo-
vornosti do otrok potrebno sodelovati v tečaju celo leto. Ta način selekcije se
je pokazal zelo koristen; od približno 40 kandidatov jih je ostalo in sodelovalo
v programu od 15 do 17 vsako leto. Med letom ni bilo odstopanj in skoraj vsi
študentje so se izkazali kot zelo požrtvovalni, skrbni in odgovorni.
Vsak tim študentov je imel tri supervizijske sestanke tedensko. Prvi je bil na-
menjen načrtovanju in pripravam za naslednje srečanje z otroki. To je bila
hkrati tudi supe-vizija med vrstniki, na kateri so študentje razpravljali o sre-
čanju z otroki.
Naslednji sestanek tima je bil supervizija z asistentom tečaja. Študentje so
izbrali problem, ki jih je vznemirjal pri tekočem delu, ga opisali in pri tem
izrazili tudi svoja občutja v zvezi z njim. Supervizor je skušal dajati podporo
po eni strani in prikazati problem z otrokovega zornega kota po drugi strani.
Le če se je izkazalo, da so študentje problem prestrukturirali in gledajo sedaj
nanj drugače, kot so ga videli v začetku, je asistent spodbudil tudi razpravo o
možnih rešitvah problema. Qavna naloga asistenta je bila torej pomagati Štu-
dentom, da so začeli razumevati problem predvsem s pomočjo svojih lastnih
virov (empatija, introspekcija itd.) in da so gledali na rešitev kot na produkt
novega razumevanja problema.
Tretji sestanek je bil supervizija celotnega razreda. Medtem ko je bila super-
- 309 -
vizija v timu orientirana na posamezne primere, je bila supervizija v razredu
orientirana na skupne probleme in je imela večji poudarek na kognitivnem in-
putu (npr. pridobivanje relevantnega znanja iz razvojne in klinične psihologije).
Posamezni problemi so bili izbrani s strani študentov (npr. agresija pri otroku,
odklonjen otrok itd.). Primeri pa so bili uporabljeni le kot ilustracije.
Pomemben vidik supervizij je bil, da se je tu analiziralo tako uspešne kot tu-
di problematične intervencije. Izkazalo se je, da je učenje iz uspehov dvigalo
skupinsko kohezivnost in moralo.
Evalvacija
Namen evalvacije je bil preveriti učinke, ki jih je imel program tako na otro-
ke kot tudi na študente. Evalvacija je potekala vsako leto in se je v vsakem
nadaljnjem letu že posluževala koristnih ugotovitev prejšnjega leta.
Glavni zaključki evalvacije so:
1.	V vseh treh letih so študentje pripisovali tečaju pomembno izkušnjo oseb-
nostne rasti in učenja o samem sebi in otrocih.
2.	Učinki na otroke so se ugotavljali iz različnih virov:
a)	Anekdotski zapisi pogovorov z otroki so kazali na to, da so otroci v
programu uživali.
b)	Po ocenah študentov se je večina otrok izboljšala glede na kriterije
mentalnega zdravja (72 % otrok se je spremenilo v pozitivni smeri 18%
otrok se ni spremenilo, 10 % pa se jih je spremenilo v negativni sme-
ri).
c)	Sociometrijski podatki so kazali na to, da so postali otroci iz eksperi-
mentalne skupine manj odklonjeni s strani vrstnikov kot otroci v kon-
trolni skupini (medtem ko v sprejetosti ni bilo opaziti razlik).
č) Pri kliničnem ovrednotenju preizkusa risanja človeka so se pokazale po-
zitivne spremembe v večji meri pri otrocih iz eksprerimentalne kot pri
otrocih iz kontrolne skupine.
d)	Učitelji so ocenjevali otroke pred in po intervenciji z vrašalnikom, ki
je vseboval 22 postavk. Pomembne spremembe so bile ugotovljene le
- 310 -
pri dveh točkah: ob koncu leta so bili otroci opisani kot bolj sannoza-
vestni in so se manj lagali. V kontrolni skupini niso bile ugotovljene
take spremembe. Ugotovljene spremembe spominjajo na procese, zna-
čilne za začetek psihoterapije, zato avtorja projekta menita, da osem
mesecev intervencije, kot je bila opisana, verjetno ne zadostuje (v tem
se strinjata z Goodmanom, 1972).
Opisani Program psihološke pomoči otrokom iz neugodnega okolja je v mnogo-
čem podoben modelu skupinske pomoči otrokom s psihosocialnimi težavami
pri nas. Vendar je med obema programoma tudi nekaj razlik.
Razlika v številčnosti izraelskih skupin in skupin pri nas:
-	V izraelskem programu so bile skupine otrok in študentov, ki so skupine
vodili, nekoliko večje 3-5 študentov z 8-10 otrok) kot pri nas (2 študenta
6-8 otroki) kar ima svoje prednosti pa tudi pomanjkljivosti. Otrok ima si-
cer večje možnosti ustreznega izbora študenta za vzpostavitev intimnejšega
odnosa, v skupini je možnih več različnih interakcij, vendar pa so lahko te
interakcije manj intenzivne, skupina ne more nuditi otroku tolikšnega ob-
čutka intimnosti in varnosti, kot mu ga lahko nudi majhna skupina).
~ Izraelski program vsebuje tudi intenzivnejšo supervizijo v skupini, nima pa
predvidenih individualnih stikov prostovoljev s strokovnimi delavci. Vendar
pa so oblike supervizije kljub navidezni različnosti precej podobne našim.
Supervizijo v timu lahko primerjamo z našo supervizijsko skupino (brez
gosta) na šoli: pri obeh je poudarek predvsem na obravnavanju posameznih
problemov, s katerimi se srečujejo prostovoljni delavci ter na razbremenit-
vi delavcev in podpori, redkejše sestajanje supervizijske skupine pri nas je
lahko do neke mere kompenzirano s pogostimi individualnimi razgovori med
strokovnimi delavci in prostovoljci. Supervizija v celotni skupini študentov
pa je primerljiva z našo supervizijsko skupino, na katero povabimo gosta,
do neke mere pa je podobna celo izobraževalnim srečanjem, ki so organi-
zirani na Svetovalnem centru; v vseh primerih gre zlasti za razreševanje
problemov in pridobivanje znanja v zvezi z izbrano širšo tematiko,
-	V izraelskem programu so priprave študentov na podamezna srečanja s sku-
pino otrok vnaprej načrtovane in formalizirane s strani vodstva programa;
pri nas se študenta o te msama in sproti dogovarjata. To seveda ne pome-
- 311 -
ni, da pri nas prostovoljna delavca ne načrtujeta vsakega srečanja z otro-
ki, vendar sta pri tem bolj samostojna, saj je oblika, čas in način njune-
ga sodelovanja prepuščen njima samima.
Sonja Žorga