Sodobna slovenska poezija
1
Skozi naju teče vroča bližina, skorja jutra se odlomi takrat in te zagleda na robu svojih ustnic.
472
Sodobnost 2015
David Bedrač: Pesmi, ki jih pišem, so tvoje
2
Med dlanmi te~e tvoja prisotnost, vse bolj se raztapljajo dolge roke oblakov, ki tipljejo po zemlji. Poletje se nenadoma {e bolj raz{iri iz svoje rumene zenice.
Sodobnost 2015
399
David Bedrač: Pesmi, ki jih pišem, so tvoje
3
Zibanje oddaljenega vetra se zbere na tebi, tvoje telo je krošnja s počesanimi pticami, ki sprhutavajo v dražljivo šelestenje listja. Vse je povezano z dišečo skorjo -zadaj, nekje, v mislih.
408
Sodobnost 2015
David Bedrač: Pesmi, ki jih pišem, so tvoje
Živo pesem ti dam, zvij si jo med prsi, da jo bodo pogoltnile v lačno srce.
Stoj vzporedno zatem z najinim požiranjem, utripanjem občutljivih svetlob, ki se lomijo v poljub.
Sodobnost 2015
399
David Bedrač: Pesmi, ki jih pišem, so tvoje
5
Rjuhe nasprotujejo čisti bližini, zlitju, spoju,
raje kapljajo, raje se razlivajo, raje se zvijejo pod naju in pokličejo odejo, da naju zaobjame v topel oreh.
408
Sodobnost 2015
David Bedrač: Pesmi, ki jih pišem, so tvoje
6
Recitacija dveh teles -verzi na koži, ki se ližejo in mešajo
v metri~na posrkavanja, ponavljanja ...
Kako dišiš, ko me pogledaš in se obrneš v rožo.
Sodobnost 2015
399
David Bedrač: Pesmi, ki jih pišem, so tvoje
7
Trave padajo, ko jih kosec prelomi v ležečo ljubezen.
Nekaj ur zatem se pokosene bilke prilepijo na goli telesi, ki se požirata skozi blaznost.
408
Sodobnost 2015
David Bedrač: Pesmi, ki jih pišem, so tvoje
8
Drevesa so žejna, čas srkajo, prostor pijejo skozi grla lesa, iz korenin ...
Počasi ležejo na gozdna tla, k nama,
njihove (tople skorje) se razprejo iz oklepaja dneva in moje besede so varne v hiši tvojega popka.
Sodobnost 2015
399
David Bedrač: Pesmi, ki jih pišem, so tvoje
9
Jutro nama je čvrsto zlepilo telesi. Spet.
Potem sva vstala iz korita ljubezni in se razcepila, odbila skozi dan do impulza noči, ko so drevesa stekla kot tekočina po tvojem telesu -navzgor in navzdol se je cedila smola in v tvoji koži je žarel pigment, kot bi se vanj razletela luna.
Leživa na obrazih, stičišče je čas, ki nama s kazalci spoji ličnice.
408
Sodobnost 2015
David Bedrač: Pesmi, ki jih pišem, so tvoje
10
Prišla sva in si pihnila v telo
in šla skozi
drug drugega,
ko so delci
potrkavali,
ko so krožili
in se dražili
v tanko, nežno glasbo,
prostor,
ustvarjen med nama.
In v tem prostoru utripljeta najini srci
drugo skozi drugega.
Sodobnost 2015
399
David Bedrač: Pesmi, ki jih pišem, so tvoje
11
Živeti na belem listu, teči po njem, s teboj,
in vleči pesniške misli za tvoje lase. Pisati črke,
se razsuti po belem prostoru in trčiti nazaj. Postati verz,
pravokoten na verz nevihte, vzporeden na verz neba in divje zemlje.
Pesmi, ki jih pisem, so tvoje, ti rečem, in jih napnem med najine oči.
408
Sodobnost 2015