Planiranje
Planirati bi morali začeti od fede-racije do ohčine ali obratno od de-lovne organizacije navzgor. Planira-nje pa je neprestan proces. Vsak misli, da je tisto, kar je v planu napi-sano, že njegova pravica. da bo na-mreč dobil s planom predvidena sredstva, ne pada se plan neprestano spreminja, izpolnjuje v skladu s spremembami, ki nastajajo na sve-tovnem trgu, v domačih ekonomskih gibanjih itd. Za zadnji plan, postav-Ijen v federaciji, smo vsi vedeli, da je nerealen. Toda zakaj je bil postav-ljen nerealno? Zato, ker se vedno postavlja visoka stopnja gospodarske rasti in na osnovi tega so napravljena predvidevanja glede dotoka sredstev za proračun in za razne druge potre-be. Potem pa seveda ocenjujemo, da se plan  ne izpolnjuje.  Sam verja-
mem, da se plan ne izpolnjuje predv-sem:
—  ker je nerealno postavljen,
—  kerse menjajosituacije nasve-tovnem trgu (vidimo, da je na sve-tovno tržišče čedalje težje prodreti brez večje stimulacije izvoza),
—  zaradi sprememb na domačem trgu.
Rebalansi planov so torej nujna posledica naštetih vzrokov, prav tako
pa je nujna tudi uvedba sistema kon-tinuiranega planiranja.
Kako je z infrastrukturo v sose-skah, ki jih zgrajujemo? Ali se ne bi dalo v razmišljanja. o katerih sem že govoril, vključiti tudi to področje problematike, saj je to njih sestavni del? Kdo naj sicer zgradi cesto šolo, trgovino, dom za politične organiza-cije, kultumi dom itd., če ne tisti, ki gradijo stanovanja! Vrednost teh ob-jektov bi morala priti v strukturo cene stanovanja; saj so sicer predpisi še takšni, da to onemogočajo. Če tega ne bomo spremenili, se bodo ponavljale situacije, da bodo zgra-jena le stanovanja, objekti infra-strukture pa ne, čeprav so bili pred-videni in projektirani. Te stvari mo-ramo urediti. Ne vem. zakaj se kar naprej jezimo nad nečem, kar lahko sami spremenimo, saj posedujemo škarje in platno.