Poštnina plačana ¥ gotovini,	Posamezna Stav. Din
Štev. 34.	V Liubljani, dne 21. avgusta 1930.	Leto XIII.
Upravništvo „Domovine" v Ljubljani, Knafiova ulica 0 Uredništvo ..Domovine", Knafiova ulica 5/11., telefon 3122 do 3126
Naročnini ta tnzemitro: četrtletno 9 Din, polletno IS Din, celoletno S« Dli; n lM> zemstto razen Amerike t četrtletno 12 Din, polletno 24 Dla, celoletno 4S Ma. Amerika letno 1 dolar. — Račun poštne hranilnice, podružnice t Ljubljani, it H.Ttl.
Pozdravljeni, bratje in sestre iz tujine!
Rojaki iz Nemčije in sosednjih držav pridejo na obisk v domovino
— Poziv slovenski javnosti
Prihodnji teden pridejo-zopet v domovino naši bratje in naše sestre iz Westfalije in sosednih rudniških revirjev. Za nekaj dni bodo odložili težko delo v rudnikih, da dado duška svojemu srcu in pridejo pogledat v domovino, ki jim je še vedno najdražja mati. Med nami hočejo utrditi svojo ljubezen do domovine in države, kateri so ostali zvesti sinovi tudi tam daleč med tujim svetom, ki jim daje grenki kruh.
Pozdravili jih bomo z vročim srcem v bratski ljubezni. Hočemo, da jim bo med nami dobro iti prijetno, da jim ostane spomin na domovino še slajši in milejši.
Težko je življenje v tujini. Mrzlo lega tuje ozračje na srca naših ljudi. Dolžnost domovine je zato. da jim srca ogreva in polni z ljubeznijo do domače besede, do domače pesmi, do naših šeg in navad. Dolžnost domovine je, da zasleduje gmotni in socialni položaj naših izseljencev. Ko se bodo naši bratje in naše sestre zopet vračali v tuji svet, bi jim želeli dati na pot v utrditev vezi med njimi in nami slovensko besedo in slovensko pesem. Knjige najrazličnejše leposlovne vsebine in pesmarice slovenskih pesmi naj med našimi izseljenci krepijo njih duha in misli na domovino. V ta namen organizirata Zveza kulturnih društev in Narodni izseljenski odbor v Ljubljani zbirko knjig, glasbil, pesmaric in not. Tudi kako narodno nošo bi jim želeli dati.
Obračamo se po tem potu na našo javnost s prošnjo: poglejte svoje knjige, pesmarice, note. glasbila in slično — in kar morete količkaj pogrešati, prinesite v dar našim izseljencem. Pomislite na revnega našega rudarja in njegovo družino, kako bo pred skromno delavsko hišico v tujini čitala lepo slovensko besedo in pela ljubke naše pesmi ter skupno z nami utripala za moč in slavo domovine. Posebno prosimo naše knjižnice, naša pevska društva, naša založništva in posameznike. da se temu pozivu z vso vernostjo odzovejo in sami darujejo, kar morejo, da pa tudi v svojem delokrogu organizirajo zbirko knjig, pesmaric, not in glasbil. To je naša kulturna in narodna dolžnost.
Vse predmete je oddati ali poslati na naslov: «Zveza kulturnih društev v Ljubljani, Kazino II.» ali pa: «Narodni izseljenski odbor v Ljubljani, Delavska zbornica (prostori Narodne strokovne zveze).t *
Kakor smo že pred tedni poročali, se jugo-slovenska kolonija v Nemčiji pripelje letos na skupni zlet, to se pravi: prišli bodo člani Zveze jugoslovenskih delavskih podpornih društev kakor tudi člani društev sv. Barbare, nekateri s svojimi družinami. Poleg porenj-skih in westfalskih Slovencev pa pridejo tudi rojaki iz rudniških kolonij na Holandskem, v
Belgiji in Franciji. Zbrali se bodo v Ober-hausenu dne 25. avgusta in bodo naslednji dan prispeli na Jesenice, kjer jim bo prirejen presrčen sprejem. Prenočili bodo na Bledu in se drugi dan pripeljali v Ljubljano, kjer jih bomo sprejeli odprtih src in jim skušali naj-iskreneje dokazati, da bratov in sester v tujini ne zabimo in da so nam najdražji.
Kakor rojaki izletniki iz daljne Amerike, ki so se baš zadnje dni po večtedenskem bivanju v stari domovini vrnili zopet preko morja, vsi brez izjeme odkritosrčno zatrju-
joči. da so jih globoko prevzeli nepozabni vtisi, nabrani na potovanju po Jugoslaviji in v veseli družabnosti v Ljubljani —, prav tako upamo, da bodo tudi dragi rojaki iz Nemčije in sosednih držav kakor čebelice na domačem cvetju nabrali najlepših spominov ln jih _ nato ponesli zopet s seboj v tujino, utrjeni ▼ ljubezni do domače grude. Preskrbljeno bo, da bodo izletniki tudi letos uživali brezplačno vožnjo po vsej državi. Skupni povratek v tujino bo iz Ljubljane menda dne 9. septembra.
«Domovina», ki je tisočerim slovenskim družinam na tujem zvesta glasnica iz domovine. se še posebno raduje vašega prihoda, dragi bratje in drage sestre. Pozdravlja va» najtopleje in vam za dobrodošlico kliče iskreni jugoslovenski: «Zdravo!»
»Zgodba o dveh mladih ljudeh"
Ob Cankarjevem spomeniku
Gotovo ste že pozabili zgodbo o dveh mla-fsin, pa bi danes ne menjal z županom, se mi
dih ljudeh, ki jo je napisal Cankar v knjigi: «Troje povesti* za Mohorjevo družbo, da bi v nji pokazal življenje onih vrhniških ljudi, ki jih je ljubil nad vse, ker so morali zapustiti domovino in iskati srečo onstran morja. Zato vam jo hočem ponoviti danes kolikor mogoče s Cankarjevimi besedami, ker se vsi ti Pavleti in Lojzeti, Mance in Haiice, ki so se vrnili in ki se niso vrnili, zbirajo ob njegovem spomeniku na Vrhniki, ki so mu ga postavili prav tako, kakor jim je on v knjigah postavil spomenik.
*
Pavle je bil sin Martinovca, kajžarja s hriba; štiri in dvajset let mu je bilo. Mana je bila hči kmeta Lukanea, četrta izmed sestra: sedemnajst let ji je bilo.
Ljubila sta se in vzela bi se bila rada, pa se nista mogla.
«Jaz pa vem, kako nama je že sojeno v zibeli», je rekel Pavle. «Tako nama je sojeno: Sin kajžarja, ti si rojen za hlapca iu hlapec boš umrl na stelji. Ti, kajžarjev sin, ne smeš biti mlad, ne smeš ljubiti, ne»smeš se ženiti; tvoj delež je grenko delo od jutra do noči, črn kruh in voda iz potoka.*
«Ne bojva se, dokler se imava rada*, je rekla Manca. « Nikjer ni zapisano, da jutri ne bo dneva, ker je danes oblačno...»
«Zlo sva storila, ker sva se rodila*, je rekel Pavle."«Zibel ne sodi v bajto. Če je sodba krivična in če je krvava — sodba je in kaj-žar se ji ne upiraj.*
Pa se je Pavle spomnil na Lojzeta, tistega, ki je v Ameriki.
«Kje je pač Amerika? Na tisti strani se mi zdi, tam, kamor gredo zvezde kakor v procesiji.*
Z zvezdami so šle njegove misli.
<Zakaj bi ne šel za njim?... Nič se ne boj, Manca! Eno leto komaj, pa nama več ne ho hudo... Tam t Ameriki, tam nič ne vprašajo, če si kajžarjev ali če si županov; vreden si, kolikor si vreden, pa bodi tvoj oče cesar ali berač. Tudi Lojze je bil kajžarjev
zdi... Kaj jih ni bilo na stotine, ki so oboga teli, kar čez noč? S praznimi rokami, sirotni in žalostni, so pobegnili onkraj morja, da bi se skrili hudobnim očem — pa so se vrnili po kraljevsko, sipali so zlatnike z obema rokama. Čemu bi se meni tako ne zgodilo?* In tudi Manca je rekla: cDruge so šle v svet in so se vrnile z doto; kolika bo šele moja dota, ko bom mislila nat. in se ne bom veselila in ne bom oblekla zidane jope, dokler se ne vrneš.*
Tako sta se zmenila. In vse se je izpre-menilo.
cKajžarja sva bila, nisva več kajžarja. Žalostna sva bila, nisva več žalostna... Ali se je svet izpremenil, ali sva se midva izpre-menila?»
Od veselja sta odšla naravnost t županovo krčmo.
Ali ko je Pavle prodal svojo bajto, se mu je čudno storilo. Komaj je imel v roki denar in komaj je vedel, da bajta ni več njegova, jo je pogledal s strmečimi očmi in je spoznal nenadoma, da jo ima od srca rad. Vsa drugačna je bila bajta, ves drugačen svet okoli nje. Vsako veselje njegovo in vsaka njegova bridkost, vse je bilo zapisano na tej bajti z razločnimi črkami, ki bi jih nobena roka ne izbrisala in nobena voda ne izprala. Bajta je imela spredaj samo dvoje majhnih in ozkih oken. Ko se je Pavle poslavljal, so mu je zdelo, da gledata okni za njim kakot dvoje žalostnih, očitajočih oči; in da ga kli-četa, se mu je zdelo, in da pravita:
«Ne očeta nimaš ne matere, nikogar ni, da bi te v bridkosti tolažil in da bi se veselil ■ teboj. Kakor ti je dom siroten in ubog, zdaj ti je oče in mati, sestra in brat. Poslušaj njegovo besedo, kakor da bi mater poslušal!*
In res se je Pavletu zdelo, da sliši njegovo besedo.
«Če ti je, popotniku, sreča milostna, Bog ti jo blagoslovi. Ali kadar boš jokal, za kom boš jokal? Kadar bodo zaradi vsega hudega splašene tvoje misli, kam bodo bežale? Š«
enkrat se ozri, nikoli ne boš pozabil ne mojih besed ne mojih oči!» j Takrat je obšla Pavleta grenka misel:
«Kaj ne bi rajši ostal?... Trda bo zemlja, ki jo bom obdeloval, ali moja bo; trd bo kruh, ki ga bom jedel, ali moj bo. Kaj je tam za morjem? Devet jih je obogatelo, devetkrat devetdeset pa jih je poginilo od gladu in vsega hudega...»
Že ob tisti uri slovesa je Pavle občutil, da ni hrepenenja tako globokega, nego je hrepenenje po grudi; nobeno drugo ne živi v •rcu do poslednje kaplje, ne gloje v glavi do poslednje misli. Kdor je bil tako blagoslovljen, da je mogel reči: Ta kos zemlje, pa če je še tako majhen, da bi ga z dlanjo pokril, je moj; moje roke so ga napravile rodovitnega, pot od mojega čela ga je gnojil!* — kdor je tako rekel, ne pozabi na tisto ped remije nikoli več. Vkoreninil se je vanjo z ▼sem srcem in z vso mislijo, koprnenje po nji ga spremlja po vseh daljnih potih, čez dežele in cez morje; se ob poslednji uri jo pozdravljajo umirajoče oči. Vsem tistim, ki so šli grenkega kruha služit v Westfalijo in v Ameriko — kam jim hlepe oči v samotnih urah? Čez gore in čez doline in preko morja, tja na osameli dom, na kamenito grudo, na sirotno bajto pod klancem, na močvirno loko ob potoku. Srce zajoka od bolnega koprnenja in roka se zgane, da bi pobožala tisto kamenito grudo kakor mati spečega otroka, kakor sin mrtvo mater.
Toda kakor sta se domenila, tako sta storila. Skupno sta odšla v mesto, vsak s svojo culo. Kmetice, ki so gledale Manco, so rekle: «Hudo je dandanašnji dekletu, ki mora v službo. Slajši ovsenjak doma nego maslen kruh na tujem.*
V mestu sta se poslovila. Manca je odšla k Hanci, Pavle na postajo.
«Da se še kedaj vidiva bolj vesela!* F «Bog bo dal.*
Pavle je srečno dospel v Ameriko in se nastanil pri Lojzetu. Lojze je bil dober fant, a časi v Ameriki so bili slabi.
«Vesel sem res, da si prišel,* je rekel Pav-letu, ctudi zato, ker ves dišiš po stari domovini — in to je kakor pozdrav od onkraj morja. Ampak, če prav pomislim, nisi pametno ravnal.*
Pavletu je šlo do srca kakor zimski hlad.
«Tako sem rekel, da t Ameriki zdaj več ne rodi jablana zlatih jabolk in da se morda kmalu posuši, če se nas vseh skupaj Bog ne usmili... Dela ti poiščem, če bo iskanje kaj izdalo; že jih je lepa vojska, ki se potepajo okrog brez posla... Ali veš, koliko jih je včerajšnji dan v tem bogatem mestu od gladu umrlo, od gladu,- kakor še pes ne pogine, ki najde navsezadnje le še suho kost na cesti? Umrlo jih je petdeset.*
<To je greh, to je prokletstvo!* je vzkliknil Pavle in je pomislil: (Koliko je še dotlej, Pavle, da boš ti med tistimi petdesetimi?* ... Manci pa je pisal pismo, polno lepih nad.
Manca je med tem služila v mestu in občutila vso bridkost tujega kruha, a tudi ona je Pavletu pisala lepo pismo.
<Delo je lahko za moje roke: mislim, da bom kmalu za doto zaslužila... Kadar se povrneš in bova ženin in nevesta, pojdeva najprej domov, da nama bo pozvanjal sveti Lenart ...»
«Zakaj pa tako pišeš, ko ni res!» je rekla Hanca.
cZato, ker ga imam rada kakor me on ima
rad!* je odgovorila Manca in se razjokala. *
V Ameriki je bilo vedno huje; tudi Lojze je izgubil službo.
«Pet sto so nas posadili na cesto — in tistih, ki jih bodo v tej deželi posadili na cesto, ne bo le pet sto, temveč bo jih stokrat in tisočkrat pet sto. Delali smo, da so shrambe in kašče do vrha nabasane, zdaj pa hajd! Preveč nas je in preveč smo delali; zdaj je tam toliko bogastva nasutega, da ga svet ne more več vsega požreti: zatorej si zdaj lahko malo oddahnemo: ker so kuharji skuhali preobilo južino, morajo stradati.*
«Pa kaj zdaj?* je vprašal Pavle strahoma. cNič. Devetkrat več revščine bo in devetkrat več hudodelstva, drugače bo vse po starem. Ječe bodo imele v izobilju lačnih gostov in grobarji bodo dobili posla. Še zoper kugo se človek vojskuje, zoper lakoto se ne more. Zoper vsako bolezen so že iznašli zdravilo, za lakoto pa se učenost ne zmeni... Danes jih je tisoč, jutri jih bo morda že deset tisoč, ki bodo koprneli čez morje. Žejni in lačni bi se vozili osem dni in noči, a ne bo jim dodeljeno... Glej, Pavle, malokdaj sem se spomnil na tisto mojo staro domovino. In če sem se spomnil, sem storil to brez koprnenja in brez žalosti. Zdaj pa, ko je sila, da grem, zdaj že komaj čakam tiste barke. Kaj praviš, kakšna reč je to? Roke so tukaj, noge so tukaj, srce pa je onstran morja in ostane tam "na vekomaj. Ostane tam, če samo ve ali ne.*
cTudi moje je ostalo tam!* je rekel Pavle. «Jaz pojdem,* je rekel Lojze, cto je zapisano: dokler te na cesto ne poženo, ostani v moji sobi: za nadalje pa se izroči Bogu in svojemu patronu. Onkraj laže bom poizkusil, da za tvojo vožnjo priberačim denar ali pa da ga ukradem.*...
Ves teden se je Lojze klatil po mestu in iskal dela za Pavleta, pa ga ni našel. »Bral sem, da jih je že sto tisoč*, je rekel. «Še hitreje gre, nego sem si mislil. Zatorej le brž na ono stran. Tam je človek vsaj poškropljen in pokopan, kadar umrje. Še prejšnja leta, ko se mi ni nikamor mudilo, sem bil te misli, da bi ne maral umreti na tuji zemlji. Ali od vsega hudega umreti na tujem, to bi bila de-vetkratna smrt.*
*
Pavle je spremil Lojzeta do barke. <Malo stradanja ti nič ne bo škodilo*, ga je tolažil Lojze. «Le preveč potrt in kisel nikar ne bodi! Če je v srcu žalost, je vsaka nadloga devetkrat hujša; kdor se sineje, pa ne čuti ne mraza, ne gladu, ne žeje. Tudi meni niso kar naproti prišli, ko sem stopil na ameriško zemljo. Moje čeljusti niso imele tri dni nič opravila, pa vendar sem žvižgal in pre-
M. Silvester;
Na potih usode
(Dalje.)
Prvi, ki je prekinil molk, je bil baron Turjaški, ki je dejal: »Očitno se je posrečilo Turku priti preko bosanske meje. Ne vem sicer, v kakem obsegu in s kako močjo je prišel Turek na našo zemljo, vendar moram takoj oditi, da se ne razvije bojni pohod Turka predaleč. Ti, hetman. boš naročil svojim dečkom, ki si jih je izbral praporščak, naj nemudoma odrinejo v Karlovec in čakajo tam skupno z Lenkovičevimi vojščaki na prihod mojega odposlanca, ki jih bo odvedel na mesto, kjer jih bom potreboval. A tebe, dragi Lenkovič, prosim, da me spremljaš takoj na svoj grad na Mihovem, ker sem prepričan, da dobim tam od odposlanih selov poročila.®
Ko je še hetmanu naročil, naj bo pripravljen s svojo četo za vsak primer in naj pošilja dnevno sela na Mihovo zaradi poročil, si je dal baron takoj osedlati konja. Dobre pol ure pozneje že najdemo četico jezdecev, spremljano od nekaj Uskokov, ki so z bakljami razsvetljevali pot. zopet na pohodu proti trdnjavi vrh Gorjanca, i Pa tudi na ječmeniški trdnjavi je bilo živo kakor j,v mravljišču. Za bojni pohod odbrani fantje so imeli obilo posla, kajti vsak se je hotel oborožiti le z dobrim jeklom.
Praporščaku Niku Markušiču so žarela lica, čeprav ni mogel kljub vsej navdušenosti skriti tihe skrbi. Okrog njega se je sukala postarna ženica — očeta so mu ubili Turki v bojfc — mu irla v oči, in ko se je poslavljal od nje junaški sin, mu je dejala:
•Sinko, na tvoje oči je legel pajčolan smrti; tebe ne bom več videla; pojdi z Bogom in bodi
junak! Moja molitev te bo spremljala vsepovsod!«
Obrnila se je starka, da bi ne videl junak njenih solz, izpustila je njegovo'roko in stopila v stran. Njen dečko se je postavil pred že zbrano četico in velel: «Hajdimo!»
Zopet je zdrčala veriga pri mostiču in četica je odkorakala v temno noč. Hetman je spremil svoje fante preko mosta. Poslovil se je od njih z besedami: «Dečki, držite se! Bog z vami in sreča-junaška!«
«Borili se bomo kakor levi! Bog i s teboj, hetman!» so odgovorili junaki in odkorakali dalje, neizvestni usodi naproti...
Po odhodu četice se je most zopet dvignil. Nenadno živahno vrvenje se je kmalu poieglo. Le straža je težko korakala od line do line in pazno' motrila pojemajoče ognje kresov, ki so hiteli si tako veliko naglico preko dežele.
Tudi očitne in pritajene solze žena in devojk j so se kmalu posušile, a v razburljivem polsnu so zrle njih oči v razmesarjena telesa in iskale med njimi svoje drage.
Naslednji dnevi so tekli mirno dalje, kakor da se ni nič zgodilo. Seli, ki so odhajali dnevno na Mihovo, niso prinašali nobenih poročil, zato se je vidna skrb hetmana in bolestno razburjenje njegove žene kmalu poleglo. Že je začelo zopet šumeti zlato klasje, ko je prejel hetman prvo poročilo, da je baron Turjaški sijajno zmagal nad Turki in da jih preganja že onkraj bosanske meje. Kmalu nato se je raznesla novica, da je Turjaški pri Novem napadel Turke, jih skoro docela potol-kej »n poleg tega ujel tri sandžabege. To vam je bilo navdušenja in veselega prepevanja na ječ-meniškem gradu, saj so pomagali tudi njih najsrčnejši dečki pri tako veliki zmagi! Le hetmanu ni bilo to nič kaj po volji. Tako slavna zmaga, a
njega ni bilo poleg! Njegovo ime se ne bo imenovalo med junaki, pač pa ime njegovega praporščaka; — to mu ni šlo v glavo. Najbolj pa ga je trapilo njegovo brezdelje v pripravljenosti na ječ-meniškem gradu. Bogme, ako bi bil sovražnik kje bliže, gotovo bi planil nadenj kar na lastno pest. pa naj bi se zgodilo potem kar že bilo!
Nadaljnja poročila, ki jih je dobival hetman z mihovske postojanke, so velela, da upada Turjaški kar na lastno pest v Bosno in klesti Tur-čine kakor mlatič slamo. Tudi tu se je rodila zavist in hetmanova ženka je imela nemalo posla, da je zopet razvedrila svojega zamišljenega in čmerne^a soproga.
Nekega dne je prejel Delsimonovič pismo, katerem ga je poziva! graščak Tahy v Karlovcu na važen pogovor. Karlovec je tačas tvoril važno vojaško zbirališče in je dobil šele nekaj desetletij pozneje trdnjavo, ki je tvorila pomembno izhodišče v bojih proti Turkom. Hetman se je razveselil vabila, ker je menil, da mu bo mogoče dana prilika za kake vojne pohode, po katerih je tako hrepenel. Določenega dne se je znašel v Karlovcu in se takoj sešel z madžarskim plemičem.
Tudi graščak Tahy se ni izneveril temu običaju, akoprav je kazal pri vsaki priliki, da se ne brati kaj rad z ljudmi, ki niso višnjeve krvi in ne nosijo visokodonečih naslovov. Povabil je hetmana na bližnjo pristavo, ki je bila njegova last, in pogostil uskoškega poveljnika z obilno jedjo in dobro pijačo. Ko sta pa bila v najbolj-, šem razpoloženju, mu je pričel pripovedovati Tahy, da se nahaja v težavnem položaju napram nekaterim sosednjim graščakom, zlasti mu pa delajo preglavice uporni kmetje, ki bi že radi gospodarili na posestvih, katera so njegova last. Orisal mu je kmečko ošabnost v bujnih barvah, pri čemer ni kmeta imenoval drugače kakor tla-
peval, to je godel želodec svoj grenki bas. Tudi ti tako storil Le tistemu se sreča smeje, ki se smeje tudi sam.»
Lojze je šel.
Takrat je Pavle občutil vso grozo samote; tako mu je bilo, kakor da so se tla zamajala pod njim. Nenadoma je bil tako slab in pla-hoten kakor otrok, ki je izgrešil pot v samoti.
Gledal je proti morju — tam daleč je domovina. Nikoli je ni ljubil tako v srcu kakor ob tisti žalostni uri. Z očmi svoje ljubezni jo je videl tako bistro in razločno, kakor je poprej ni videl z bedečimi očmi. Tam je dolina; zelene loke se smejo pod solncem, rahel veter gladi preko zorečih njiv, izza jablan pozdravljajo bele hiše; tam na hribu, ob rebri stoji osamela bajta, gleda nanj in mu očita z žalostnimi očmi: kam si se izgubil, moj sin? Teuko pozvanja od svetega Lenarta; njegovo srce sliši razločno lepo staro pesem, sliši jo kakor materin pozdrav od onstran zvezd.
Zvečer je šel v svojo samotno izbo.-Mislil je na domovino, na Manco in na tiste, ki umirajo v tujini brez tolažbe.
A Manci je pisal veselo pismo.
«Nič ni hudega___Lojze je šel v domovino, jaz pa ostanem v Ameriki, dokler ne prislužim za najino svatbo. Ali ti kmalu kaj pošljem, ali pa te kar pokličem, da bova v Ameriki svatovala.* ...
Ko je dopisal, se mu je prelila iz srca bridkost, tako da je zastokal kakor z nožem ranjen. Rekel je: «Če mi je sojeno med tiste, ki umirajo na tuji zemlji brez tolažbe, ni potreba, da bi še ti občutila mojo bridkost. Sam
sem vzdignil svoj križ, sam ga bom nosil.* * *
Tudi Manci ni bilo dobro. Prešla je v drugo službo, še slabšo od prve. «Nerodni kmet*, so jo zmerjali ob vsaki priliki in tuj gospod jo je pobožal po licu in pomežikal.
«Saj ni zame več poti ne na to ne na ono stran», je tožila Hanci. «Umrla bi rada; tako bi ne bilo ne bridkosti ne sramote.*
A Pavleta je pisala lepo pismo:
čanski pes. Ko je čul hetman te izraze zaničevanja, mu je že začela kipeti njegova razgreta kri, kajti tudi on je bil le kmet in prav nič drugega dasi je užival hetmansko čast. Kdo bi mu naj torej zameril, da je vzkipel kakor krop na ognju, ko ga je pozval madžarski plemič, da mu mora na vsak način pomagati, ako bi prišlo do kmečkega upora. Kratko in jedrnato je odbil plemenitaševo ponudbo, češ, človeško postopaj s svojimi podložniki, daj jim pravice, katere so že imeli, pa ne bo nobene vstaje. To pa je razjarilo zopet graščaka, da se je zadri na svojega protivnika:
«Tebi je lahko gospodovati s tvojimi pohlevnimi koštruni, ki ne kažejo nikdar kake želje. Ti jih lahko tiransko kolješ, pa ti ne bodo dali glasu od sebe. Moji tlačanski psi pa...»
«Stoj! Ni resnica, kar govoriš glede mojih ljudi. So to člani velike družine in imajo vsi enake pravice. Če pa imam jaz malenkostne predpravice kot hetman, vendar nisem v bistvu nič več kakor ostali člani zadruge. To dejstvo izključuje vsako tiranstvo nad ostalimi člani. Če bi pa skušal uvesti tiranstvo, potem bi živel samo en dan ali pa še toliko časa ne. Po starih pravilih so mi dolžni moji ljudje pokorščino, zlasti kadar stoje pod orožjem; to in hrabrost smem od njih zahtevati, več ne. Pri vas so pa vaši ljudje, ki trpijo in garajo, da vam napolnijo vaše nikdar polne shrambe, navadna živina, oziroma psi, kakor jih sam nazivaš. Vedi, da rodi vsako nasilje odpor; če se ti tvoji tlačani upirajo in so nezadovoljni z tvojim tiranstvom, imajo docela prav. Daj jim, kar jim gre po njih pravicah, pa boš imel tudi v svoji hiši popoln mir. Jaz ti ne bom pomagal prelivati uporne kmečke krvi. Vedi, da sva si z Gregoričem prijatelja! Izdajalec nad bratskim rodom ne bom nikoli.«
cSlužbo sem izpremenila, ker je boljše kazalo. Pravim, da bom kmalu prislužila tako balo, ki bo za naju zadosti. Rada bi že bila doma, tam pod svetim Lenartom, ali pa v Ameriki. Pa nikar nič ne misli, da sem žalostna in da jokam. Rada te imam in čakala bom verno, da se povrneš. Le ti me tako rad imej, kakor te jaz imam rada, pa nama nikoli ne bo hudega...» Nato pa je legla, mislila je nase in nanj in še v spanju so ji tekle solze čez lica do usten.
Pavle pa je hodil po Ameriki in iskal dela.
cšete bom videl, zelena dolina, še te bom slišal, sveti Lenart!* je rekel v svojem srcu. «Ne maram umreti prej, pa če je treba, da morje preplavam in da romam po kolenih čez hribe in gore.* Zašel je v beznico, kjer je našel sebi enake.
cSami bratje so mi*, je rekel.
Toda Italijan iz Trsta, ki je znal tudi po slovensko, ga je zapeljal v družbo, kjer so ga obrali. Komaj da ga je rešil čokati Hrvat, ki je poznal razbojnike.
»Siromakom in bebcem nastavljajo svoje pasti,* je rekel Hrvat, »ampak ogibljejo se tistih krajev, kjer je treba korajže in pameti.*
Pavle je imel še pet dolarjev.
«Za štirinajst dni,* je rekel Hrvat, v štirinajstih dneh pa se lahko svet preobrne. Srečen človek in presrečen, ki ve, da celih dolgih štirinajst dni ne bo brez kosila.
«Torej taka je ta reč! Ti si celo zaveznik puntarjev, tistih psov, katerim mora streti plemstvo njihove glave. Kam sem sploh mislil, da sem se tako daleč ponižal, da sem sedel za isto mizo, za katero sedi pastir uskoških koštrunov. Fej!» In pljunil je na tla naravnost pred hetmana.
Skočila sta oba pokonci kot razjarjena leva. Ze sta izdrla svoji sablji iz nožnic in si stopila nasproti. Nastal je kratek boj. Jekla sta trčila skupaj in se odbijala, da se je kar iskrilo. Ze je potisnil hetman svojega nasprotnika v kot in .Se odločil za odločilni naskok, ko so se odprla vrata skoro neslišno. V sobo se je splazil tiho kot mačka suh možiček, Tahyjev oskrbnik, skočil od zadaj na hetmana in mu z enim zamahom zasadil v tilnik kratko bodalo. Hetmanu je padla sablja iz rok, zamahnil je z rokama po zraku, nato se pa s truščem zvalil na tla. Zdajci je izdrl grbasti zahrbtnež bodalo iz globoke rane in ga hladnokrvno zasadil še v levo stran prsi, da je bruhnila kri iz rane v visokem curku. Nato se je pa obrnil proti graščaku, ki je z zadoščenjem zrl na delo svojega podložnega, ter dejal:
^Plemeniti gospodar! Čul sem sleherno besedo, kar sta vidva govorila. Ko sta si skočila v lase, sem videl, da bi ti nemara znala presti slaba; zato sem se odločil, da umorim tega zaščitnika upornih tlačanov.*
«Pa nisi pomislil na to, da bodo potem, ko zvedo ti divjaki, kaj se je zgodilo, prigrmeli kot vihra s hribov in nam složno z upornimi kmeti uničili naša posestva,* je odvrnil graščak Tahy.
«Prosim te, ako mi dovoliš,- da zabrišem sleherno sled za tem, kar se je zgodilo,« je odgovoril grbec ponižno. «Kaj hočeš storiti?*
«To je čisto lahko. Uskoka pošljem na povelje hetmanovo v gostilno, kjer naj ga čakata, da se
Hrvat ga je odpeljal s seboj v brlog, ki j« bil tesan in zadušeni ljudje, ki jih je videl Pavle tam, niso bili razbojniki, siromaki m| bili, molčljivi, plahi in izstradani.
Spala sta v prenočišču,, kjer jih je ležal« že do dvajset; postelja je stala ob postelj^ druga tik druge pod golim zidom. Napol raUr galjeni, hropeči in trudni so spali tam, po« potniki, izgnanci; težka je bila njih sapa; »Kaj mi je hudega?* je pomislil Pavle, »po« steljo imam pod seboj; na tisoče jih je na svetu, ki spe na trdem kamenu.* Toda zjutraj je spoznal, da so mu ukradli culo spod glave. Perilo je bilo v nji in pražnja obleka — Bog z obojim! Pavle je imel še en dolar, ki sta gu s Hrvatom zapila. Ob jutru pa se je Pavi« vzdramil in je ves trepetal od groze. • Zakaj sanjalo se mu je tole: V svoji bajti pod svetinl Lenartom je sedel; bajta pa je bila prostorna' in vsa gosposka; skozi okno je videl na svoj« prostrane lehe, zoreče v solncu, in ve« vesel je bil.
Prav počasi, prav natihoma so se odprli duri in na pragu se je prikazala sirotna žen« ska. V sivo, razdrapano ruto je bila zavit« in njen obraz je bil ves truden in bolan* Pavle ga je takoj spoznal. »Pozdravljen*, j« rekla. »Pozdravljen bodi v svojem bogastvu.K Nato je iztegnila roko, odprla je dlan in na dlani se je krčilo živo srce; ranjeno je bilo in vse krvavo.
»Na,* je rekla, »tole sem ti prinesla m spomin zaradi najine ljubezni.* --«3
vrne od drugih poslov, ki jih še ima opraviti na Mokricah. Ko se bo pa stemnilo, naložim hetmana na konja in ga odložim kje v bližini Stoj-drage ali pa še dalje ter se vrnem nato skrivaj nazaj na pristavo. Obenem, ko odidem po svojem opravku, odideš tudi ti, žlahtni gospod ia gospodar, skrivaj v Zagreb in živ krst ne bo vedel, da je izginil pri nas uskoški hetman.*
V zvoniku bližnje cerkve je pravkar odbila deseta ura. Od grajske pristave sta se zmuznila dva jezdeca; eden v smeri proti zapadu, drugI proti jugovzhodu. Bila sta to graščak Tahy, ki ja ubral svojo pot proti Zagrebu, in grbasti valpet, ki je spravljal v hribe mrtvo hetmanovo trupla Grbcu so bila prav dobro znana vsa pota. Ze j« krevljal skoro štiri ure po samotnih gorskih potih, pusteč sela previdno ob strani, ko je uzrl y temi v nekem jarku ogenj, okrog katerega so s« sukale črne postave.
Ker ni bilo več daleč do skrivnostnih preno-čevalcev v prosti naravi, je privezal svojega konja za bližnji grm in se splazil v bližino ognja. Skrit za gostim grmom je opazil četico mož, ki so bili oblečeni neenako, deloma v obleko, kakršno so nosili Turki, deloma pa v ono, ki je bila običajna pri Hrvatih subotiškega okraja. Grbec si ni mogel takoj raztolmačiti, kaj bi neki hoteli ti ljudje in kaj so, a ko je čul, da je eden izmed neznancev dejal, kako bo hetman vesel, ko zopet zagleda svoje s slavo ovenčane dečke, je vedel takoj, da ima pred sabo slavne borce, ki so se borili pod junaškim baronom Turjaškim v Bosni. «Čakajte, dečki, jaz vam bom kmalu poslal vašega hetmana, kateremu boste lahko razodell svoja junaštva,® si je dejal prisluškujoči valpet ter se zmuznil zopet nazaj. Potem je odvedel hitro svojega konja z mrtvecem raz pota na grič, odložil tamkaj mrtvega hetmana in ga zravnal
ELI DA.
<xa uspešno nego kože
KREME
r Pavle je omahnil in vzkriknil od groze in jBe je vzdramil.
Bil je obupan do smrti. ' «Pojdiva med razbojnike, tam se pomeniva,* je svetoval Hrvat. <Ali je greh, če bogatega cigana oslepariš za cekin?* T «Pa z Bogom!* je rekel Pavle. ' «Kam?»
«Pa na oni rvet!» ' Hrvat pa ga ni izpustil. Šel je z njim in ga je položil na trdo posteljo, kakor položi Inati otroka ▼ zibel, zato ker mu je kupil večerjo, ko je bil lačen.
Komaj je Pavle zatisnil oči, se mu je zasanjalo, da se vozi z urno barko preko morja. Čudo hitro je plavala barka, že je tam zeleni breg. Ob bregu stoji Manca, tako blizu, da Iji voda pljuska do nog.
♦Pozdravljen,* je vzkliknila, «pozdravljen, kakor si!* i
Ko je prišel Lojze v Ljubljano, se je naj-
erej napil, nato pa se je napotil, da poišče [ano.
I «Le če je zdrav, povej*, je prosila Mana. ■ «Zdrav na vso moč. Ljudje iz naših krajev ne zbole tako kmalu. Poznal sem jih, ki po tri tedne niso imeli kruha v ustih, pa so si žvižgali. Ampak štiri tedne bi bilo morda že malo preveč, zato mu kar precej piši, naj se ,Vrne, odkoder je prišel. Pa nikar se ne laži, da si gosposka in vesela, ko ni res!*
«Če
mu pisem, da sem vesela, se ne pogrne.*
«Je že narobe. Piši mu, da si vesela, pa se ti koj obesi. Piši mu, da si žalostna, pa te pride tolažit, če je sam siromak vseh siromakov.*
Manca jo napisala dolgo pismo, razložila !ye vse po pravici in brez strahu.
Nikoli ni spala tako sladko kakor tisto noč.
Kakor vse je mislila, si ni mogla domisliti, Čemu je bilo ▼ srcu toliko bridkosti in čemu je nenadoma nikjer več ni.
Vprašala je Hanco, Hanca pa se je nasmehnila in rekla:
«Siromak je človek sam, dva pa sta Bogata, če sta lačna in žejna. Sla sta iskat paradiž, ko nista vedela, da je v vajinih srcih. Blagor vama!*
Medtem je Pavle čakal v Ameriki. Že se je bil namenil tja, kamor jih gre po petdeset in po sto na dan in se nobeden več ne vrne. Nekoč so ga zjutraj onemoglega pobrali na cesti. Pa je prišlo pismo od Mance in Lojzeta in Pavle se je vrnil...
Tisti večer so sedeli v krčmi vsi štirje: Pavle in Manca, Lojze in Hanca.
«Kaj bosta počela zdaj?* je vprašal Lojze.
«Kaj da bi?* se je zasmejal Pavle. cTako malo me je skrb za naju, kakor da sem prinesel s seboj nabasano malho cekinov. Če Bog da, bova pred pustom svatovala pod svetim Lenartom.*
«Da nisi prinesel cekinov s seboj*, mu je odgovoril Lojze. «Ta beseda, ki si jo rekel, je-bila nabasana malha cekinov. Svatujta vidva, jaz pa se ogledam malo po teh lepih krajih, nato se vrnem v Ameriko; nemirna je moja kri.*
Ozrl se je na Hanco in rekel: «Pojdi z menoj, da bo druščina.* Hanca bi šla; a tudi ona je imela v Ameriki ženina. Pred štirimi leti je šel, pa ni ne pisal ne sporočil. Za Malnarja se je pisal in Tone mu je bilo ime.
«Bog mu bodi milosten!* je rekel Lojze. Sto jih je lani zadušilo pod zemljo in on je bil med njimi... Tisoč nad tisoč jih umrje tam pod zemljo, v plavžih, v tovarnah, pod železnim kolesom, kdo bi jih štel! Če bi se jokali za vsakim posebej, bi segla povodenj do vrha Šmarne gore. Vojna je pač. Mi, kar nas ni še padlo, pijmob
Vzdignil je kozarec in vprašal Hanco: «Ali pojdeš z menoj?*
«Pojdem», je odgovorila Hanca.
Pavle je vzdignil svoj kozarec: «Ah, se bojiš, Mana, za najino srečo?*
«Nič se ne bojim*, je odgovorila Mana.
Trčili so križem, da so na cesto zazvonili kozarci.
Tako so pili In prepevali, vsi Štirje mladi, vsi štirje veseli. Pri srcu jim je bilo vsem iti« rim tako sladko in prazniško, kakor da je Bog sam pogledal nanje ter za zmirom blagoslovil njih mladost.
Politični pregled
V	Nemčiji so proslavili na zelo veličasten način
enajstletnico nemške ustave.
Proslave se je udeležilo na sto tisoče ljudi, kar je znova dokazalo, da je nemška republika tako globoko vsidrana v srcih povojnih Nemcev, da bodo zaman vsi napori nazadnjaških nacionalističnih krogov, ki še vedno sanjarijo o obnovitvi predvojne Nemčije na čelu s pobeglo dinastijo Hohenzollerncev. V Nemčiji se vrši sedaj
ljuta volilna borba med predstavniki raznih strank. Opažati je živahno gibanje v vrstah vseh strank ter se ustvarjajo najrazličnejše nove stranke, ki naj bi s svojimi programi osrečile narod. V najtežjem položaju je nemška nacionalna stranka, ki je bila v razpuščeni zbornici druga najmočnejša. Sedaj bo dobila morda jedva 20 poslancev, vse drugo pa se je razbežalo po novih in starih strankah. Velik razkroj je tudi v vrstah meščanskih strank. Najenot-nejša je še socialnodemokratska stranka, kar je pripisovati njeni preizkušeni organizaciji in zavednosti nemškega delavstva. Pri" volitvah bodo vsekakor najbolje odrezali narodni socialisti in pa komunisti. Oboji so enaki demagogi, obljubujejo ljudem raj na zemlji ter vzajemno psujejo obstoječe stanje. Ker je v Nemčiji nad dva milijona brezposelnih, je zelo verjetno, da bo mnogo teh nesrečnikov glasovalo v svojem obupu za eno ali drugo teh skrajnih skupin.
V	Franciji traja že štiri tedne stavka
tekstilnih delavcev.
ki povzroča mnogo skrbi vladi, delodajalcem in delavcem samim, ki so izgubili samo na
na tleh tako, kakor bi padel v boju s svojim nasprotnikom. Sedel je nato na konjiča, katerega kopita so bila ovita z cunjami, vzel v roko svojo dvocevno pištolo in dvakrat zapored izpalil. Komaj je pa potihnil odmev strelov, se je zadri tako naravno kakor ranjenec, ki zatuli v smrtnem boju, ter hitro odjezdil v temno noč.
' Preden je Jutro zarisalo prve svetlejše lise na jutranjem obzorju, je že bil jezdec doma in Se z največjim mirom vrgel na svoje ležišče.
Junaški uskoški dečki, ki so bili zbrani okrog svojega ognja, so se po dvournem počitku hoteli odpraviti proti ječmeniškemu gradu v nadi, da ga dosežejo baš ob zori.
Ko so Culi oba strela in nato smrtni klic, so skočili brez pomisleka v smer, odkoder so Čuli glas. Tavali so precej časa okrog, preden so se jim privadile oči teme. Slednjič so pa le vendar našli na tleh zleknjeno telo mrtveca. Začeli so ga otipavati, toda le prehitro so zaznali, da je truplo že mrzlo in trdo. Ker niso vedeli, kaj in kako, niso hoteli iz previdnosti prižgati ognja. Pograbila pa sta dva trdna Uskoka mrt-.vo truplo in ga odnesla k taborišču, kjer je še tlela žerjavica.
Nekaj na žerjavico naloženega granja je dalo svetel plamen, ki je obsvetil obličje mrtveca. : Krik je sledil drugim bolestnim krikom, borci so se vedno znova sklanjali nad obličje preminilega; ni jim šlo nikakor v glavo, da bi bil v resnici njihov hetman. Toda uveriti so še končno le morali, da to ni nikaka prevara, saj je imel mrvec na sebi vse znake hstmanske časti.
Dečke je objela silna žalost in so dali v 'divjem rjovenju izraza svoji bolesti. Šele, ko se je zdanilo, so začeli premišljati, kako naj spravijo mrtvega poveljnika na Ječmenišče. Nekaj
junakov je odšlo na kraj, kjer so našli truplo, da preiščejo in najdejo kako sled, iz katere bi se dalo sklepati, kdo je izvršil ta grozni umor. Toda vrnili so se brez vsakega uspeha, ker je rosa, ki je padla v jutru na travo, sledi docela zabrisala. Šele, ko so hoteli dečki položiti truplo na nosilnice, katere so si napravili iz močnih bukovih drogov, so opazili, da ni zadela hetmana svinčenka, temveč da je padel od zavratnega vboda v tilnik, nakar ga je morilec sunil z bodalom še v prsi in mu prebodel srce. To jim je bilo jasno kakor beli dan. Toda tega pa zopet niso razumeli, kako je prišel hetman na oni uso-depolni klanec. Na vsak način je moral biti hetman kje drugje umorjen in ga je morilec semkaj le prinesel ter opozoril nanj deček z dvema streloma. Tuda na klancu niso našli nobenega sledu, iz katerega bi se dalo sklepati na kako borbo. Torej je bila vsa komedija le prevara, kar so ugotovili po temeljitejšem razmišljanju. Na lice mesta je odšlo zopet nekaj spretnih sledcev, ki so se pa vrnili s poročilom, da so našli samo nekaj čudnih sledov na blatnem potu. Po opisu so prišli na to, da se je tajinstveni človek posluževal konja, ki je imel kopita ovita s cunjami, slično kakor to delajo janičarji, kadar se podajajo na poizvedovanje.
Kaj pa če je tudi to prevara, so se nehote vprašali uskoški borci. Ko je nekdo omenil staro ciganko, so bili v hipu pozabili na ugotovljena dejstva. Da, čarovnica in nihče drugi jim ni umoril hetmana. Kdo drugi pa naj bi bil sploh zmožen take zahrbtnosti! Ta hipna ugotovitev jim je utešila napetost v možganih in dala prostora vroči želji po maščevanju. Naprtili so si na rame truplo in ga nesli proti ječmeniškemu gradu, ki je bil še več ur hoda oddaljen.
Hetmanova žena se je prebudila zgodaj zjutraj iz strašnih sanj. Čudna potrtost jo je mučila pozno v noč. V nemirnem snu se ji je vedno dozdevalo, da nekdo korako po sobi in da ji pritiska nekaj ledenomrzlega na usta. Tudi otroka sta imela nemirno noč in sta hitela dopovedovati mamici, da sta videla črnega moža, ki ju je hotel odnesti.
Ljubica se je hitela umivati v mrzli vodi, hoteča si ohladiti svojo razbeljeno glavo in se znebiti tesnobe, ki jo je obdajala.
«Le ven iz ozidja na svež jutranji zrak,» si je dejala potem, ko je oblekla svoja dva otroka in zaužila pičel zajtrk. Tavala, je nekaj časa po polju, nato pa krenila v bukovo šumo, hoteča najti mir ob prisluškovanju petja gozdnih ptic. Dočim pa ji je bilo drugikrat ptičje petje v veselje, se ji je danes dozdevalo, da čuje same vzdihljaje, same mrtvaške pesmi. Vrnila se je domov, se vrgla v svoji spalnici pred veliko razpelo ter prosila Križanega v dolgi molitvi, naj ji vlije milostno v njeno srce mir in uteho. Njena goreča molitev je bila uslišana. Potolažena se je dvignila ter se zazrla v temnejši kot. kjer se ji je dozdevalo, da se nekaj pregiblje. Prikazen je dobivala vedno jasnejšo obliko, dokler ni spoznala v potezah prikazni obraza in telesa svojega moža. Prikazen se ji je smehljala, dvignila svojo roko k ustom ter ji poslala' z zamahom roke poljub, nakar je izginila kakor meglica v jutranjem solncu.
(Dalje prihodnjič.)
Postani in ostani član Vodnikove družbe!
mezdah že nad 40 milijonov frankov. Delavci stavkajo, ker so odklonili podjetniki plačevanje povišanih prispevkov za socialno zavarovanje, ki je bilo sedaj uvedeno po nemškem vzorcu tudi v Franciji. Stavko poskušajo izrabiti za svoje temne namene tudi komunisti. ki ščuvajo delavce, naj prično s krvavimi nemiri. Socialni demokrati, ki so organizirali stavko, pa so se odločno postavili po robu ter že v kali zaduše vsak poskus komunistov, ki hočejo pognati francosko delavstvo na ljubo Moskvi pod strojnice in ka-rabinke francoske policije.
Na Poljskem Je zavladalo veliko razburjenje zaradi izzivalnih govorov nemškega ministra za zasedeno ozemlje. Treviranusa.
Ta je namreč pričel javno pridigati potrebo izpremembe poljsko-nemške meje ter zahtevati od Poljske, naj se odreče koridorju, ki jo veže z njeno edino in s tolikimi žrtvami zgrajeno luko Gdinja. Poleg tega žele Nemci tudi izpremembo meje v Gornji Šleziji. Poljska javnost je kot en mož od bivših legionar-jev pa do najzagrizenejšega lista opozicije zavrnila vsako nemško nado na to, da bi kdaj poljski narod pristal na revizijo mej. Kakor pred mesecem dni, ko so izjavili državniki Male antante, da bi pomenil povratek Habs-buržanov pričetek vojne, tako je tudi Poljska odgovorila na to izzivanje, da bo branila vsako ped svoje zemlje z orožjem v roki.
Na perzijsko-turški meji se ie razvila Drava vojna
brez vsake vojne napovedi. Tu že desetletja napadajo turške vasi kurdska roparska plemena in požigajo selišča. Turčija se jim je postavila odločno po robu ter jih začela z vojaškimi kazenskimi ekspedicijami navajati k redu in spoštovanju mej. Kurdi so se zatekli na pomoč k svojim rojakom v Perzijo, kar pa je povzročilo, da so turške čete prekoračile perzijsko mejo ter začele preganjati roparske Kurde tudi po perzijskem ozemlju, ker
se Je perzijska vlada Izkazala za preslabo, da bi jih sama razorožila potem, ko so prispeli s krvavimi glavami iz Turčije.
V Perziji pa je pole«: tega nastala še revolucija,
ki so jo baje zanetili moskovski komunistični agenti.
RADOMLJE. V nedeljo, 10. t. m., je priredil Sokol svoj telovadni nastop, katerega udeležba je bila od sosednih društev in domačinov prav častna in, skoro bi rekel, nepričakovana. Prijazen vrt br. Cerarja, ki je bil skrbno in okusno okrašen, je že takoj ob začetku telovadbe zasedla pisana množica gledalcev. Pri nastopu so pomagala s člani, članicami, naraščajem in deco društva Kamnik, Mengeš, Domžale, Moravče, Ježica, Ljubljana III in Št. Vid nad Ljubljano. Nastopilo je z beograjskimi prostimi vajami 42 članov, 18 članic, 15 moškega naraščaja, 15 ženskega naraščaja, 22 moške dece, 31 ženske dece in 4 vrste na orodju. Vaje so bile izvajane strumno in skladno. Telovadbo je zaključil z lepim nagovorom na Sokole in občinstvo ter z nazdravom kraljevski hiši brat starosti, potem pa je godba intonirala državno himno.
GORA PRI SODRAŽICI. Dne 10. t. m. je naše gasilno društvo obhajale lOletnico svojega obstoja in ob tej priliki otvorilo svoj novi res lepi Gasilni dom. Slavnosti se je udeležilo nad 600 oseb. Poset je bil najmočnejši iz sosednih občin Sodražice in Loškega potoka. Zastopani sta bili tudi občini Bloke in Ribnica. Posebna zahvala gre gasilnemu društvu Žimarice, ki je ponovno prihitelo k nam pod vodstvom zaslužnega načelnika g. Pirca. O delovanju društva je poročal domači načelnik g. Krže, o pomenu gosilstva pa g. Lovrenčič iz Sodražice. Vsem gostom najlepša hvala in bratski «Na pomoč 1»
TRBOVLJE. Beda rudarskih upokojencev je splošno znana. Vsakdo ve, da pokojninsko vpra-
Sanje rudarjev ni urejeno. Ta predmet Je stalncj na dnevnem redu in menda ni uvidevnega čl o« veka, ki stremljenj rudarjev ne bi podpiral. Upo< kojenci si pomagajo, kakor vedo in znajo, ker j« gotovo, da s skromnimi pokojninami po 400 Din na mesec ne morejo živeti. Mnogi od njih imajo; veliko število nepreskrbljenih družinskih članov^ mnogi težke in dolgotrajne bolezni v hiši. Rud-«1 niki so v mnogih primerih uvidevali težavni položaj upokojencev in so jim dovoljevali deloj v rudnikih, da dobe k pokojninam skromen stran« ski zaslužek. Vsi upokojenci vseh poklicev mora« jo delati. «Slovenec» od 3. t. m. pa pravi, da tO. ni pravilno, da dobe upokojenci skromen Stranj ski zaslužek, in zahteva, da se mora za čas delai v rudniku pokojnina črtati. Upamo, da rudnikjf temu nesocialnemu nasvetu ne bodo sledili. -i
SPODNJA HUDINJA PRI CELJU. (Smrtni kosa.) Tu je umrla v 69.letu starosti ga.Marija Šribarjeva, vdova po znanem narodnjaku in na-prednjaku g. Florijanu Šribarju, posesniku in ko« vaškem mojstru. Rajnica, ki je bila znana kot ena" najzavednejših naprednih in narodnih žena v celjski okolici, zapušča 7 otrok. Bila je agilna članica raznih naprednih in nacionalnih društev že v onih časih, ko to ni bilo baš najlažje. Leta 1908» je bila tudi na skupščini CM družbe v Ptuju, kjer; so jo podivjani nemškutarji oblili s črnilom. Svoje otroke je vse vzgojila v strogo narodno-^ naprednem duhu. Pa tudi sicer je bila dobra, blaga in razumna žena. Bodi ji ohranjen časten spomin!	)!
TEHARJE. (S m r t n a k o s a.) Tukaj je umrla 12. t. m. gospa Ana Cajhova, žena Ignaca in mati znanega gostilničarja in posestnika g. Jožka Cajhna. Pokojnica je bila skromna, plemenita slovenska ženica..Sožalje preostalim!
SV. BARBARA V SLOV. GORICAH. V naši občini Zimici se je 15. t. m. ustanovila sokolska četa, broječa 25 članov. Izvolili so naslednji odbor: starosta brat Hrastnik Anton, načelni^ brat Sredenšek Franjo in tajnik brat SauperI Adolf. Pri prvem poskusnem vežbanju sta se pokazala resna volja in pravo navdušenje med fanti. Upamo, da se bo število bratov še pomnožilo ter da bo četa uspešno napredovala. Začas-
Soteščan:
Vdcvčkovi cekini
Šaljiva povest iz pred vojne dobe.
Pri Mucu se je pravkar izlila huda jezična nevihta, čije posledice so bile pojemajoče ihtenje in tanki jok, ki je skozi odprta okna odmeval iz sobe. Ančka je sedela pri mizi, zakrivajoča si z dlanjo objokani obraz. Njene misli so bile zbrane v Soteski ob Andreju, njenem ženinu, ki ji ga nevoščljivci tako zavidajo. Koliko je morala že prestati zaradi njega, celo njen lastni oče se je vprl njuni zakonski zvezi. Končno se je omajal ter prodal travnik, da ji odšteje doto. Spoznala je njegovo ljubezen in žalostno je pogledala mater, zvijajočo se ob peči, kakor da se je prodani košček zemlje odtrgal od njenega telesa. Tolažila jo je Minka, njena mlajša hči, zmerjaje Ančko zaradi možitve in travnika, ki ga odnese za doto.
«Revica,» jo je pobožala mati, «po nedolžnem moraš trpeti zaradi drugih...»
«Zaradi Ančke...» je zaplakala Minka. »Kolikor postane ona bogatejša, toliko bomo doma revnejši...»
«Očeta so pregovorili,* jo je mirila mati, »Ančka ni toliko kriva.»
«Čemu sili v Sotesko,» se je hudovala Minka, «doma naj ostane.»
«Naj se omoži,» jo je pogovarjala mati, »ampak travnika ni bilo treba prodajati. Pri Smoletu so denarni, Andrej ni zahteval dote.»
«Nesreča,» se je čemerila Minka, «travnika v Globicah ne bomo kosili več. Kako prijetno je bilo ob košnji tam doli: dekleta smo tekala v belih predpasnikih in smeh se je razlegal po dolini.*
»Polagoma nam bodo odtrgali kos za kosom,* je vzdihnila mati. «Sedaj so nas pripravili ob travnik, drugič nam vzamejo njivo, potem bodo planili po gozdih; ob vse bomo nazadnje, moj Bog!»
Obe sta dali duška svoji bridkosti z glasnim ihtenjem, ki so ga prekinili težki koraki: oče je prišel domov.
«Prodal, prodal — primojruš — travnik sem prodal,* se je zaletel v vrata, ki so se široko odprla. «Pa je bil moj,* je prilomastil v sobo, «in jaz sem gospodar.*
«Stari, ti si slab gospodar,* se je kregala mati. «Posestvo razkosavaš in otrokom zapravljaš
—	lastni dom. Sram te bodi!*
«Mene sram?* je zaloputnil duri, da so se stresle stene ter zaškripala okna. «Mene — občinskega odbornika — sram, prvega moža na Golici — sram, očeta, ki bo štel cekine za doto
—	sram... Babnica, ali noriš?*
»Pijanec,* ga je zmerjala žena, «na starost boš norel tudi ti...»
«Pijan — primojruš — pijan?* je omahnil na klop. «Ali sem sploh kaj zapil? Vdovček je pla* čal — toda prodal sem — in kesal se bom.*
«2al mu je,* se je zasmilil ženi; «sam vrag ga je menda premotil.*
Minka je napravila luč ter je hitela naproti bratoma, ki sta pravkar stopila v vežo. Mati pa je glasno zajokala, da se zasmili sinovoma ter ju z jokom pridobi na svojo stran. Jokati je pričela tudi Ančka, misleča, da bodo zdaj vsi štirje planili po očetu in po njej. Toda njene slutnje so ostale prazne.
Muc se je ob njunem prihodu zleknil po klopi in potuhnil, dočim se mati ni mogla naveličati tarnanja nad nesrečo, ki jim je ugrabila travnik. Sinova sta zagovarjala očeta, pomagala jima je
tudi Ančka, Minka pa je morala molčati. Večerje; pri «Mucu» niso kuhali ta večer.
Razdor, ki je nastal na veselici med godcem in Mucom, ni ostal brez usodnih posledic. Ma-, zelj ga je, zapustivši krčmo, zatožil njegovi ženlj nato je vohal okrog hiše in kar je slišal, je ifre«' kuhano v svoji domišljiji nesel v Sotesko k Smoletu, da nahujska tudi Andreja zoper Muca In njegovo družino.	j
Soteska je bila Golici najbližja vas, zato Je Andrej še pred večerom izvedel, kar se je dogodilo na veselici. Pripovedovanje Mazeljevo mu je bilo torej le ponavljanje dogodkov, pravkar odigranih, a že dovolj znanih po okolici.
Bil je pošten in miroljuben mladenič; hotel jtf le osrečiti Ančko, dota mu je bila postranska stvar. S svojimi nesebičnimi nameni pa je dosegel ravno nasprotno, namreč razprtijo v hiši svoje izvoljenke. Slutil je, da mu bodo obrekljivi jeziki podtikajo vso krivdo, ki jo spričo svoja vzorne preteklosti ne more sprejeti na rame.
Na izbiranje neveste je Andrej polagal veliko, važnost, zato ga je skrbelo, mu li prinese srečo;' ženitev, začeta in končana s prepirom. Razmere, v katerih bi moral stopiti v zakon, mu nisoj obetale blagoslova; Ančka je pri tem seveda nedolžna, toda vzrastla je v kregu in prerekanju pri hiši, v kateri ni bilo nikdar prave enote.
Ob takih in enakih mislih se mu je pričela hladiti ljubezen do nje, ki je bila doslej najdražja! njegovemu srcu. Še si lahko pomaga, ni mu še zapečatena bodočnost. — Težko bi mu bilo to izvesti samemu, toda Mazelj je mojster v tej stroki; še nocoj bo povedal Ančki, naj pozabi njega, ki si jo bo prav tako izbrisal iz spomina.
»O didl no*, je stopal Mazelj iz Soteske V motni mesečini jesenskega večera. Takega po-
no nam daje prostor na razpolago g. ŠauperI ; jAlojz, gostilničar v Zimici, ki nam gre tudi sicer na roko. Izreka se prisrčna zahvala vsem, ki so pripomogli, da se je Izvršila ustanovitev so-kolske čete. Tajnik.
t MALA NEDELJA. Velika tombola Društvenega doma bo nepreklicno v nedhjo 31. t. m. ob Z. uri popoldne. Nad 300 lepih dobitkov, kakor »lata ura, vreča moke, moška in ženska obleka, odeja, boksasta koža itd. Vsi dobitki bodo javno na ogled. Po tomboli bo veselica s plesom. Vabljeni ste vsi od blizu in daleč. I SV. ANDRAŽ V HALOZAH. Nedavno sem Sital, da se bo letošnje žegnanje pri podružnici •v. Avguština na zelo slovesen način obhajalo ob koncu t. m., kar nas res zelo veseli. Vabimo vse romarje od blizu in daleč, da nas obiščejo in pridejo v naše Haloze med žlahtne vinske trte. ^Veselilo bi nas tudi, da bi se pri domači farni cerkvi obhajalo kaj takšnega, da bi imeli dvakrat v letu žegnanje, kakor imajo to pri nekaterih drugih farah, saj je pet oltarjev v cerkvi. — Vinska trta nam letos precej dobro obeta. Toče do sedaj še nismo imeli. Padala je nedavno malo po Veliki Varnici in je potem šla preko na Hrvatsko. Bog nas obvaruj večje ne-j sreče! — V Repišah pri posestniku Francu Mež-,nariču, ki stanuje v Bukovcih, je nedavno nastal ,Ogenj zaradi neprevidnega kurjenja. Plameni so , uničili tudi sosednje poslopje posestnika Franca tCimermana, stanujočega v Markovcih. Požar so vneto gasili gasilci iz Leskovca. Pri gašenju se , Je ponesrečil gasilec Jurij Voglar, ki je dobil f precejšnje opekline na nogah. Priporočali bi, da , bi društvo napravilo vinsko zbirko, ker mislimo, da bi vsak najmanjši posestnik rad žrtvoval za tako dobrodelno društvo nekaj litrov vinskega j mošta, ki bi ga potem prodali in si za tisti denar nabavili še nujno potrebno orodje za gašenje požarov. Tudi kakšna veselica bi bila umestna. Gasilci, na 28. t. m. nastopite zopet vsi v paradi ln idite s procesijo k sv. Avguštinu. Ako se boste , večkrat pokazali, boste imeli še več članov! Na pomoč!
j JARENINA je prijazna skupina ličnih selišč ljubkem podolju med solnčnim vinskim gričev-
jem Slovenskih goric komaj tri četrt Ure hoda od Pesnice, prve železniške postaje vzhodno od Maribora. Mariborčani se kaj radi prihajajo razvedrit k »Vidovdanski lipi* v Jarenino. V nedeljo 24. t. m. popoldne prideta sem na skupni Izlet Sokol in Narodna odbrana iz Maribora; spremljala ju bo društvena godba. Na prostem ob zgornji šoli bo velika narodna prireditev. Sokol bo izvajal proste vaje, domače Prosvetno društvo pa bo uprizorilo istotam mladinski igrokaz »Sirota Jerica». Ta krasna igrica se je igrala minulo nedeljo in so bili gledalci kar zadivljeni ob gen-ljivih prizorih in nad vse okusni opremi malčkov. No, v nedeljo si zopet lahko vsakdo ogleda igrico. — Smrtna kosa. Blaga, skrbna mati je solnce v hiši, je sreča in veselje za dom in za sosede. Poštenega človeka zaskeli v dušo in srce, ko gleda na zadnji poti tako dobro materino srce. Pa vse, kar se rodi, k smrti hiti, eden hitreje, drugi počasneje, ker je tako neizprosno zapisano v knjigi božjega stvarstva. Tako je tudi k nam posegla kosa mrzle smrti in nam v kratkih presledkih pobrala vzgledni materi gospodinji. Verono Šavprlovo iz Vukovskega vrha in Ivano Lorberjevo, po domače Murečevo mamico, iz Kaniže. Obe sta bili dobri ženi in sta svoje otroke vzgojili v poštene in dostojne člane človeške družbe. Naj jima sveti večna luč!
ORMOŽ. Ordinarij bolnišnice križniškega reda dr. Anton H r o v a t ne ordinira od dne 20. avgusta do dne 5. septembra 1930.
Kmetijski pouk
NAPAKE NAŠEGA MLEKARSTVA.
Od izkušenega mlekarja smo prejeli: Že 30 let se bavim s praktičnim mlekarstvom in ves ta čas iščem in se trudim, da bi dosegel boljše Izdelke iz našega mleka. Priznavam, da se pri največji pažnji in dolgoletni izkušnji komaj posreči izdelati 70 odstotkov prilično dobrega blaga. Cemu toliko slabega blaga? Pa bi
mislil kdo, da 1e mlekar nesposoben. Nikakor ne, temveč tu so popolnoma drugi vzroki, o katerih hočem Izpregovoriti.
Trdim, da Je naše mleko sposobno za najfinejše mlečne Izdelke, ako se nam posreči odstraniti nekaj hudih napak Iz našega mlekarstva. Vsakemu Izkušenemu mlekarju je ali bi mu moralo biti dobro znano, da je mleko silno občutljivo In zaradi tega naglo izpremenljivo že pri največji snagi in da vpliva kvarno nanje razlika v temperaturi, tlaku in vlagi. Mnogo huje je seveda z mlekom, ki pride iz nesnažnih hlevov, Nesnažno vime, nesnažne roke, nesnažna posoda, to so glavni kvaritelji uspeha našega mlekarstva. In kaj vse pokladajo molznicam! Zatohlo seno in raznovrsten mleku škodljiv plevel.
če to vpoštevamo, vidimo, da ni krivda toliko na strani premalo strokovno izobraženih mlekarjev, temveč kriva sta nesnaga in nepravilno krmljnje molznih krav. Čeprav imamo že precejšnje število strokovnih knjig o živinoreji in mnogo živinorejskih strokovnjakov, smo vendar v zadnjih desetih letih kaj malo napredovali v pridelovanju kakovostno dobrega mleka. Dajte nam mleka iz snažnih hlevov, od zdravih krav, krmljenih z zdravo klajo, prinesite povsem zdravo, sveže in snažno mleko v mlekarno, pa vas zagotavljam, da ne bo treba več govoriti o švicarskem siru in o danskem maslu. Na tržiščih se bosta pokazala jugoslovenski sir in jugoslo-vensko maslo, ki bosta lahko konkurirala najboljšim inozemskim proizvodom.
Tedenski tržni pregled
ŽIVINA. Na zadnjem mariborskem živinskem sejmu so se prodajali za kilogram žive teže: voli po 5 75 do 10 Din, biki po 6 50 do 10 Din, krave po 4 do 10 Din in mlada živina po 7 do 9 Din.
ŽITO. Na ljubljanski blagovni borzi so ponujali zadnje dni (za ,100 kg, postavljeno na slovensko postajo) : pšenico, baško, po 232 50 do 245 Din, t u r ž č i c o, baško, po 185 do 187 50 Din, moko, baško iz nove pšenice, po 395 do 400 Din.
HMELJ. Prava kupčija se ni začela še nikjer. Vsi znaki pa kažejo, da bo letos hmelj vendarle
rročila še nI nosil na Golico — sebi v zadoščenje In v ponižanje svojega nasprotnika. ; «Prav je naredil, o didl», je hvalil Andreja,
Eolslišno govoreč. «Bo pa drugo dobil — laže akor deklo — deset, če bi jih hotel — namesto ene... Slivar s Pogleda mu jo ponuja in dedec ilma denar; Tramova iz Sela gleda za njim, vsa [,v zlatu ln svili; pri Pevčku na Gredici jih je 'pet na razpolago in ena je lepša od druge; Lonč-[kove tudi čakajo snubcev; izbirčne so in visoke
gledajo — Andrej bi bil sprejet; — Tkalčeva s hi-
iio ln njivico bi se ga tudi ne branila, čeprav je 'terno zadela v loteriji. — Pa da se je le pre-* mislil, da ga le Ančka ne bo dobila, o didl!» i V neprestanem samopogovoru je dospel na ^Golico. Tu je moral utihniti, kajti ljudje so ga jlrečavali in marsikomu je hotel povedati, kakšno jnovico prinaša iz Soteske. Vsaka beseda mu je | bila naperjena proti Mucu, ki ga je sovražil, do-so Goličani zagovarjali svojega soseda ter Obsojali Soteščana in njegovo nezvestobo.
Mazelj je uvidel, da si z usodnim naročilom nakopava sovraštvo svojih sosedov. Sram ga je , postalo nečednega opravila in strast maščevanja ^mu je pojemala in ugašala. Kesal se je, da se je ^Vmešal v to zadevo, toda Andreju je obljubil in Itnož beseda je hotel ostati. | Počasi kakor z bremenom na rami se je bližal Mucovemu domu. Obotavljaje se pred vratmi, je premišljal, ali naj vstopi ali počaka drugega dne.
je na dvorišču zapazil Nandeta, kateremu je Izsilil neljubo poročilo, potem pa je izginil izpred njega.
Hudo je zabolela Nandeta nepričakovana vest, loda prebolel jo je, vedoč, da bo kmalu ostavil 'domačo vas. In res ga je že drugi dan poklical iVdovček v svojo pisarno ter mu napisal prošnjo za potno dovoljenje, ki ga je Nande tudi
dobil. Vdovček je držal besedo: dal mu je denarja za potovanje in Nande je odrinil po srečo v tuji svet.
Janez je bil razburljive narave; rad bi bil zaradi travnika rojil nad očetom, toda premagovati se je moral zaradi župana, ki ga je določil za načelnika godbi z obljubo, da ga odpošlje na učni tečaj.
Godba na Golici je bila ustanovljena; pristopili so k nji domala vsi mladeniči, možje so člana-rili kot podporniki in dekleta so pobirala darove. Prirejale so se veselice, shodi ter se vabili govorniki; čisti dobiček pa se je porabil na zabavnih večerih po načelih naprednega župana, ki je rekel: «Dajte ljudstvu, kar je njegovega...«
Jamarjev hrast je bil požrtvovalnim Goli-čanom huda pokora, ki so jo opravili z združenimi močmi. Dva dni se je trudilo petdeset delavcev in tri vozove so polomili, preden so ga spravili iz močvirja. Res jim je vrgel lep denar, a prav toliko jih je stalo popravilo orodja in vozov, ki so se pokvarili pri vožnji.
Jamar je tiste dni preživel večinoma na gričku, odkoder se je videlo v dolino, kjer se je njegov orjaški ljubljenec poslavljal od Mezin. Nikdar ni mislil, da se ga bo kdaj lotila pohlepna roka, zato se je zvijal ob zvokih sekire, kakor da bi ti udarci padali po njegovem telesu. Ko se je slednjič zmajal stoletni velikan ter je zagrmel v močvirje, tedaj se je tudi Jamarju zazdelo, da se je v njem utrgalo nekaj, kar ga je vezalo na posekano drevo. Računal je in ugibal ceno, za katero ga bodo prodali; v zahvalo pa Je moral slišati iz doline psovke, celo preklinjali so ga nehvaležnimi zaradi truda, ki ga je zahtevalo njegovo velikodušno darilo.
Janez je dovršil z odliko godbenl tečaj ter Je postal načelnik, Z .vnemo Ia zanimanjem se te
lotil novega posla, odtujil pa se je domačemu delu in Muc je izgubil glavno pomoč. Rano, ki mu jo je zadala nepremišljena prodaja travnika, je skušal izlečiti s pijačo; njegove misli so se zbirale tam, kjer jih ni bilo treba, s posedanjem v gostilni je zanemarjal gospodarstvo, da se izogne ženi, katere neprestano zmerjanje ga je podilo od doma.
Ančka se je še tisto leto omožila z nekim rudarjem iz maščevanja nad Andrejem in zaradi rednega prepira v domači hiši. Dote ji Muc ni mogel odšteti, kajti travnik mu je že med letom izginil iz žepa. Ko je zapravil zadnji cekin, je pričel jemati na posodo in Vdovček mu je posojal na njive in gozdove za visoke obresti. Minka in mati sta živeli v strahu pred najhujšim, da ju v najkrajšem času poženejo z lastnega doma.
Pred pustom drugega leta se je poročil tudi Smoletov Andrej. Med petnajstimi, ki so mu bile na ponudbo, je mogel osrečiti le eno, in samo ena je bila uslišana, da je dobila njega, po katerem jih je toliko hrepenelo...
• * *
Petnajst let je sicer kratka, a vendar dovolj dolga doba, da zanikrnež v tem času uboža dočim se prebrisanec na račun siromaka dvigne in obogati. Varčnost in pridnost lahko v teh letih ljudem hiše sezidata, nasprotno jim jih zapravlji-vost in lenoba podereta do tal. Mnogo slave more ugasniti v tej dobi. Temu in onemu pa se lahko odkrije nova pot do ugleda in veljave.
Sloveča Vdovčkova gostilna na Golici je bila razdeljena v dva dela: prvi je bil namenjen navadnim pivcem, a drugi odličnim gostom bližnje in daljn; okolice. To je bila tako zvana posebna soba, podobna nekaki dvorani, kjer so se ob nedeljah vršili plesi in druge prireditve. _J	.(Dalje prihodnjič.) \
Imel nekaj cene. Največ upanja daje hmeljarjem dejstvo, da bo letošnji pridelek kakovostnega hmelja (t srednji Evropi) majhen. Po cenitvi zateškega hmeljarskega kongresa bo znašal pridelek hmelja T Nemčiji, Češkoslovaški, Jugoslaviji, Poljski in 'Alzaciji »kupno le 514.000 do 552.000 starih centov po 50 kg (lani 803.000), dočim je ocenjena potreba pivovarn na preko 600.000 starih centov po 50 kg.. Naši hmeljarji naj le pazljivo obirajo in sušijo, pa bodo blago z lahkoto spravili t denar. Geslo hmeljarjev bodi tudi: Ne vsiljujte kupcem svojega blaga I
LES. Razpoloženje za nakupovanje je mlačno. Dne 18. t. m. je bilo na ljubljanski blagovni borzi .ksekutivno prodanih 10 ragonov hrastovih drv, polsuhih, takojšnja dobava, franko vagon nakladalna postaja Stična, po 1350 Din.
Cene tujemu denarju
Na zagrebški borzi smo dobili zadnje dni t t • 1 u t a h za:
1 dolar okrog 56 Dinj dne 18. i m. t devizah ca: 100 avstrijskih iilingov 794 68 do 797 68 Din; 100 nemških mark 134450 do 1347 50 Din; 100 madžarskih pengov 986 90 do 989 90 Dinj 100 italijanskih lir 29404 do 296*04 Din;
1 dolar 5613 do 5633 Din; 100 francoskih frankov 220 59 do 222 59 Din; 100 češkoslovaških kron 166 67 do 167 47 Din.
Sejmi
25.	avgusta: Št. Vid (Bloke), Ribnica na Pohorju, Žusem (za živino).
26.	avgusta: Novo mesto, Moravče pri Kamniku, Veliki Gaber, Rajhenburg, Ljubno v Savinjski dolini (le za blago), Breg pri Ptuju.
28.	avgusta: Struge, Dolnja Lendava, Sv. Trojica pri Mariboru (le za živino), Sv. Tomaž pri Ormožu.
29.	avgusta: Zagorje ob 5avi, Dobrova pri Ljubljani, Žalec, Poljčane, Muta.
30.	avgusta: Velika Loka.
Kratke vesti
= Agrarna reforma v Prekmurju. Te dni se mudi v Dolnji Lendavi superrevizijska komisija na veleposestvu Eszterhazy, ki urejuje agrarne razmere med agrarnimi interesenti v okoliških vaseh. Ta komisija je bila potrebna, da na licu mesta ugotovi resničnost številnih pritožb in pro-Senj, ki so se v teku leta nakupičile. Ta teden bo končna določitev in utrditev agrarnih subjektov in objektov na veleposestvu Zichy v Beltincih. To agrarno revizijo željno pričakujejo vsi agrarni interesenti na omenjenem veleposestvu. Stanje agrarnih interesentov, kakor je danes, traja že od leta 1924. Razne izpremembe, ki so se izvršile v teh šestih letih v vrstah agrarnih interesentov, nujno zahtevajo revizijo, ki se bo sedaj tudi izvršila.
DOMAČE NOVOSTI
•	Zaradi preobilice gradiva smo prisiljeni nekaj dopisov odložiti na prihodnje številke. Naj nam cenjeni dopisniki oproste zavlačevanje!
*	Kraljeva zahvala Obrtnemu društvu na Jesenicah. Na udanostno brzojavko Nj. Vel. kralju s obrtniškega zbora na Jesenicah je Obrtno dru-gtvo prejelo z Bleda kraljevo zahvalo.
♦	Povratek Nj. Vel. kraljice na Bled. V nedeljo jrvečer se je vrnila z večtedenskega potovanja
So Avstriji in Nemčiji na Bled Nj. Vel. kraljica larija s svojo materjo rumunsko kraljico in se-Itro princeso Ileano.
.,t ♦ Evharistični kongres v Zagrebu. Z veliko Slovesnostjo ob navzočnosti visokih cerkvenih 'dostojanstvenikov je bil prejšnji četrtek otvorjen S Zagrebu evharistični kongres kongres če-
Sčenja sv. Rešnjega ielesa. Na kongresu se je zbralo okrog 20.000 udeležencev iz raznih krajev naše države in tudi iz inozemstva, tako iz Češkoslovaške okrog 100 romarjev. Z romarji je prispelo tudi osem godb. Popoldne je prišel na kongres zastopnik papeža, papeški nuncij g. Pele-grinetti. Zelo slovesen je bil v nedeljo zaključni dan kongresa. Po zagrebških ulicah je vrvelo na tisoče vernih katoličanov iz vse naše države, ki so se udeležili dopoldanskega svečanega opravila pri okusno prirejenem oltarju na Jelačičevem trgu. Na tribuni poleg oltarja so prisostvovali službi božji med drugimi odličnimi osebnostmi zastopnik vlade minister dr. Srškič, nadškof dr. Bauer in savski ban dr. Šilovič. Svečano mašo je bral papeški nuncij g. Pelegrinetti, a slovesno pridigo o evharistiji je imel nadškof doktor Bauer. Po končani maši je g. Pelegrinetti blagoslovil vso množico v imenu papeža Pija XI. Popoldne se je vršila po zagrebških ulicah svečana procesija.
*	Zlata in srebrna poroka. V Konjšici pri Zagorju so obhajali v nedeljo lepo domačo slovesnost. G. Dolinšek in njegova žena Marija sta slavila zlato poroko, njegov zet g. Dolanc Matija in njegova žena Marija pa srebrno. Dolinšek in Dolanc sta velika posestnika in spoštovana daleč na okrog. Najiskrenejše čestitke!
*	Tekma slovenskih harmonikarjev bo 8. septembra, na praznik Malega šmarna. Kdor se še ni prijavil, naj to nemudoma stori. Zadostuje navadna dopisnica, naslovljena na urad velesejma v Ljubljani, nakar dobi priglašenec vsa potrebna navodila. Zmagovalci v tekmi dobe lepe nagrade in diplome.
*	Elektrifikacija okolice Kranja. Kranjske deželne elektrarne nameravajo zgraditi daljnovod 20.000 voltov od Naklega do Hotemaž, Bobovka in Kokrice. Na daljnovodu je v načrtu sedem zidanih transformatorskih postaj in z njimi v zvezi omrežja v naslednjih vaseh: Rupa, Prim-skovo, Gorenje, Kokrica, Mlaka, Kovka, Bobo-vek, Strakovlje, Tatinc, Britof, Predoslje, Ore-hovlje, Suha, Milje, Visoko, Olševk in Hotemaže, tako da bodo z električnim tokom preskrbljene vasi občine Predoselj in deloma tudi občine Šenčurja. Glede na ta načrt je sresko načelstvo v Kranju razpisalo ogled in obravnavo na licu mesta za 27., 28. in 29. t. m. Interesenti se opozarjajo, da morajo morebitne ugovore vložiti pri 6reskem načelniku ali najkesneje pri komisiji.
*	Zaposlovanje inozemcev. Na posebno odredbo ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje smejo izdajati izjave glede zaposlovanja inozemskih delavcev po § 4. dotičnega pravilnika le javne borze dela (centrale), nikakor pa ne podružnice, ekspoziture ali poverjeništva borz dela. Poslodavci v področju javne borze dela se zaradi tega opozarjajo, da je vse dotične prošnje vlagati pri javni borzi dela v Ljubljani, ne pa pri podružnici v Mariboru in pri ekspoziturah v Kranju, Celju in Murski Soboti. Vsako vlogo je po določbah zakona o taksah kolkovati s 5 Din ter ji je priložiti za rešitev kolek za 20 Din.
*	V idrijskem rudniku je saposlenih sedaj okoli 900 delavcev, ki delajo po osem ur na dan, zaslužijo 4-80 do 8-70 lire dnevno ter imajo še do 11 lir doklade. Stari delavci dobivajo pokojnino. Celotna plača znaša komaj 250 lir na mesec. Upokojencev je 230.
*	Slovenske molitvenike v Prekmurje! Prejeli smo: Po naših omarah in miznicah leži polno molitvenikov, ne da bi se rabili. V Slovenski Krajini pa bi mogli služiti važni narodni vzgoji, Zato jih nemudoma poiščite ter jih do 30. t. m. pošljite na naslov: Sokolska župa, Maribor — Narodni dom. Seveda so enaki darovi še tudi pozneje vsak čas dobrodošli.
*	Italijanska oblastva izpreminjajo slovenska krstna imena. Tržaški listi poročajo, da tamošnja oblastva vneto izpreminjajo krstna imena slovenskih šolskih otrok. Tako je te dni dobila cela vrsta slovenskih otrok italijanska imena. Milan je postal Emilio,-Slava Faustina, Ljudmila Lu-ciana, Danilo Giordano, Milena Elena, Vida Vita, Sjanko Costanta, Slavko Mario, Miroslav Libero,
Gozdenka Marcella, Svetka Santina, Milena Mi-rella, Danica Aurora, Jaroslav Claudio. Kakor razvidno, ne gre samo za prevod imena, ampak nekateri otroci dobijo čisto nova imena.
*	Prodaja sadja na podravski cesti. Okrajni cestni odbor v Mariboru razglaša, da bo v nedeljo 24. t. m. prodaja sadja na podravski cesti.' Prodaja bo od kilometra do kilometra, to je za vsak kilometer se bo sadje posebej dražbalo. Dražba bo po naslednjem redu: ob 8. zjutraj v gostilni župana Martina Hernaha v Selnici ob Dravi za km 14 do km 19; ob 11. v gostilni Urbas (Feldbacher) v Slemnu za km 10 do km 14; ob 3. popoldne v gostilni g. Brudermanna v Brester* niči za km 4 do km 9.
*	Skalovje na železniški progi. Predzadnjo sredo zvečer se je zaradi deževnega vremena zopet odtrgala skala s hriba med Trbovljami in Zagorjem ter priletela na železniško progo. Železniški čuvaj, ki je skalo opazil na progi, je takoj obvestil o nezgodi obe postaji. Skalo so kmalu odstranili.	>	i I
*	Zahvala. Zastopnikom oblastev, godbi «Sloga» in vsem možem, ki so se udeležili zbora ZSV na Brezjah, hvala iskrena! Prav posebno pa čutimo dolžnost, da našim vrlim novinarjem, ki so nas brez razlike doslej vedno, radi in povsod podpirali in tako tudi pri našem ta-] boru na Brezjah, izrečemo našo globoko hvaležnost in prav prisrčno zahvalo. — Glavni odbor ZSV v Ljubljani.	j
*	Vlak zavozil v množico ljudi. V Zagrebu se je zgodila v soboto strahovita nesreča. Prireditveni odbor evharističnega kongresa je priredil zvečer na igrišču Concordije ognjemet, ki ga je gledala ogromna množica ljudi. Tako se je na-, gnetlo tudi na železniškem tiru na visokem Tra-j tinskem mostu nešteto romarjev in drugih ljudi. Med tem ko je množica zamaknjena gledala ognjemet, je pridrdral tovorni vlak in zapeljal, ne da bi se mogel pravočasno ustaviti, naravnost v gnečo. Nastala je strahovita panika in ljudje so začeli preskakovati ograjo mostu, pri kateri so izruvali betonske temelje. Strojevodja je mogel vlak ustaviti šele 15 do 20 metrov onstran mostu. Pogled na kraj nesreče je bil grozen in ranjenci, ki so bili še pri zavesti, so obupno klicali na pomoč. Katastrofa je zahtevala pet mrtvih in šestnajst hudo ranjenih, od katerih najbrž ne bodo vsi okrevali. Koliko je bilo lahko ranjenih, ni znano. Med mrtvimi in hudo ranjenimi ni nobenega Slovenca.
*	Smrtna nesreča se je pred dnevi pripetilk v Ormožu. Čevljarjeva žena Antonija Mežnari-čeva je pri čiščenju oken v Ljudski posojilnici omahnila in padla na cementna tla. Obležala je mrtva.
*	Električni tok ga je umoril. V Mariboru se dogaja domala pri vsaki hujši nevihti, da na-j stopi pri električni napeljavi napaka. Tudi ob fsilnem nalivu, ki je prihrumel nad Maribor predzadnjo sredo zvečer, so ugasnile vse luči, ker se je pokvarilo nekaj v transformatorju na Betnavski cesti. Na kraj napake je bil poslan monter Vilko Rebernak, ki je splezal po lestvi na poslopje. Pri tem pa ni opazil v temi, da so žice daljnovoda potrgane in da visijo nezavaro-! vane na lestvi. Rebernak je prišel v dotik z na-: i peljavo in dobil hude opekline po rokah, nogah in životu. Zaradi bolečin se ni mogel več obdržati na lestvi in je padel na tla ter si pri tem prebil lobanjo. Reševalno moštvo je ponesrečenca od-j peljalo v splošno bolnico. Rebernak, ki je bil V. svojem hudem poklicu že večkrat poškodovan, je v bolnici umrl zaradi dobljenih poškodb. '(
i * Voz ga je pokopal. Te dni je posestnik Krni-čar Peter iz Luž vozil z dvovprežnim vozom kraj-nike iz Jezerskega v Šenčur. Na ozki banovin-ski cesti nižje vasi Visokega je srečal avtobus, ki vozi na progi Ljubljana—Cerklje—Kranj. Srečanje je še dokaj srečno poteklo, le avtobus kakor tudi voz sta zdrknila z eno stranjo v jarek. Avtobus je srečno izpeljal iz jarka, Krničarju pa to ni hotelo uspeti. Zato je izročil vodstvo konja , navzočemu Rezmanu, sam pa zlezel pod voz, da , ga dvigne na cesto. Pri tem poizkusu se je voz
»prevrnil in pokopal Krničarja pod seboj. Krni-čar je dobil hude notranje poškodbe in kljub zdravniški pomoči, ki mu jo je prvi nudil dr. Logar, naslednjega dne podlegel.
*	Nogo si je zlomila. V ljubljansko splošno bolnico so pripeljali 221etno posestnikovo hčerko Marijo Škufčevo iz Stranske vasi pri Stični. Imenovana se je peljala po cesti proti domači vasi s kolesom, a je naenkrat zavozila na kamen. Pri tem je zaradi sunka izpustila krmilo, prihodnji trenutek že padla na tla in si zlomila levo nogo. Na pomoč so ji prihiteli sosedje, ki so jo odnesli v neko hišo, potem pa so jo s prvim vlakom odpeljali v Ljubljano in jo oddali v bolnico.
*	Utopljenec v Savi. Te dni zjutraj je dvanajstletni Božidarček Bajec slučajno hodil ob savskem bregu pri Krškem. Nemalo se je ustrašil, ko je v kotanji, katero loči kamenita škarpa od glavne struge Save, opazil nekega utopljenca. O najdbi obveščeno orožništvo je bilo v najkrajšem času na mestu. Utopljenec je ležal v plitvi in dokaj čisti vodi vznak z razpetima rokama in nogama. Poklicani grobar Šiško je potegnil utopljenca na breg in ga očistil od naplavljenega sviža. Šele takrat se je opazilo, da je utopljenec popolnoma gol in da nosi na nogah le skrbno zadrgnjene čevlje, nogavice in kose spodnjih hlač, ki so se mu ovijale do kolen. Na glavi pa je imel več globokih ran sumljivega značaja. Truplo je bilo prepeljano v mrtvašnico mestnega pokopališča. Utopljenec je srednjevelik in sred-njemočan. Ima precej močno glavo z debelim okroglim obrazom, nizkim čelom in plešo, debelim topim nosom brez posebnih znakov. Lase ima kratko pristrižene, kostanjeve, mešane s sivimi, brado in brke obrite. Na sebi je imel belo srajco, bele spodnje hlače, sivobele nogavice in črne čevlje na zadrgo z gumijastimi podpetniki. Star mora biti od 45 do 50 let. Istovetnost utopljenca doslej še ni ugotovljena.
*	Štiriletna deklica zgorela. Te dni se je na Dobrovljah pri Braslovčah zgodila huda nesreča, ki je zahtevala življenje štiriletne deklice. Tamkajšnji posestnik Selišek je pustil svojo edino hčerko v kuhinji pri peči, kjer so pekli kruh. Naenkrat pa je deklica vsa v plamenu prikričala iz hiše. Veter je ogenj na njej še razširil. Starši, ki so bili priča groznega prizora, so priskočili na pomoč z vodo, a bilo je prepozno. Deklica je postala žrtev plamena.
*	Samomor mladega dijaka. Te dni so našli nad celjskim mestnim parkom mrtvega kletnega dijaka srednje tehnične šole v Splitu Fra-nja Nerada, edinega sina obče priljubljenega celjskega stavbnika g. Nerada. Mladi Nerad se je iz neznanega vzroka ustrelil z vojaško armadno ipištolo. Zadel se je v srce in je krogla izstopila na hrbtu.	,
*	Huda nevihta nad Poljčanami. V sredo preteklega tedna popoldne je Poljčane in okolico zadela huda ura. Med hudim nalivom se je vsula gosta toča in uničila ponekod vse pridelke do zadnjega. Posebno nesrečne so bile Spodnje Poljčane.
*	Smrt po električnem toku. V Rimskih toplicah je stopila na odvito električno žico mlada komaj 20letna vzorna Sokolica Marija Zupanova. Električni tok jo je vrgel na tla in usmrtil. Obenem je vrgel tok na tla tudi njeno spremljevalko 55letno sosedo Jožefo Trglavovo, ki pa je k sreči še odnesla življenje. — Marija Zupanova je bila najstarejša hči uslužbenca železniške čuvajnice. Bila je šivilja in je s svojim zaslužkom podpirala družino. Tragična smrt pridne mladenke in zveste Sokolice je vzbudila splošno sočutje.
*	Smrtno ponesrečen kolesar. Pri Stični je avto stiškega založnika pivovarne Uniona podrl na tla kolesarja, 251etnega posestnikovega sina Antona Goršeta iz Spodnjega Brezovega. Ponesrečenca so prepeljali v ljubljansko bolnico, kjer so zdravniki ugotovili, da ima zlomljeno hrbtenico. Ponesrečeni Gorše je drugega dne po prevozu umrl za ranami.
*	Smrtna nesreča v Zagorju. Rudniški delavec Štefan Bevc, 34 let star, oče dveh otrok, je te dni popravljal na rampah pri zagorski postaji
rudniški tir. Po enem tiru Je prlvozila rudniška lokomotiva premog. Bevc se ji je umaknil na drugi tir. Po tistem tiru pa so v tem trenutku za njegovim hrbtom pritekli hunti z odpadki in slabim materialom. Ti hunti so Bevca podrli na tla, šli čezenj in mu razbili lobanjo, da je v nekaj trenutkih izdihnil. Bodi žrtvi dela ohranjen blag spomin!
*	Najdba človeškega okostja. Delavec železniške postaje Tomše, ki gradi na griču nad Savo svojo hišo, je pri kopanju temelja izkopal najprej lobanjo, potem pa celo človeško okostje. O tem je takoj obvestil orožnike in je prišla tja tudi orožniška patrulja iz Vač. Vest o najdbi okostja se je naglo razširila po vasi in okolici ter se je prebivalstvo spomnilo na nekega kmeta, ki je pred desetletji izginil brez sledu, ko se je z večjo vsoto denarja odpravil od doma na sejem. Ta mož je postal gotovo žrtev kakega roparja. Tam, kjer so našli sedaj okostje, ni nobenih sledov kakega starega pokopališča in je gotovo, da je bilo truplo brez krste položeno v zemljo. Okostje so odnesli v mrtvašnico in preiskava bo skušala sedaj dognati, ali so to res ostanki pred leti izginulega posestnika.
*	Toča na Dolenjskem. Na praznik Velikega šmarna je dolenjske in belokrajinske kraje zadela strašna katastrofa. Okrog 11. dopoldne so se začeli nad novomeško pokrajino grmaditi črni oblaki, ki so obetali najslabše. Po desetih minutah težko padajočih redkejših, a debelih kapelj se je vlil možan dež, vmes pa je takoj začela padati gosta toča, ki je neusmiljeno klestila in uničevala. Ugonobila je vso jesensko letino, tako predvsem ajdo, koruzo in sadje. Strahovito so prizadeti sledeči kraji: Št. Peter, Grčevje, Rupe, Črešnjice, Razbore, Dolnji vrh, Gornje in Dolnje Toplice, Kronova, Št. Jernej, Mokro polje, Ore-hovica, Mihovec, Tolsti vrh, Vrhpolje in okoliška naselja. Po desetminutnem uničevalnem početju se je nevihta potegnila preko Gorjancev v Belo Krajino, kjer je takisto spravila kmetovalce mnogih vasi ob ves jesenski pridelek.
*	Tri splave mu je odneslo. Posestniku Josipu Tesovniku iz Ljubnega v Gornji Savinjski dolini je odnesla močno narasla Savinja tri velike splave prav do Celja; seveda jih je med potjo raztrgala. V Celju so nalovili od vseh treh razbitih splavov 84 tramov in desk ter dva velika, 18 metrov dolga hloda.
*	Huda stavbna nesreča se je pred dnevi zgodila v Škofji Loki. Delavci so bili pri neki stavbi zaposleni s postavljanjem odra. Nenadoma pa se je ogrodje s silnim truščem zgrudilo na tla in pokopalo pod seboj 57letnega Jožefa Štajerja iz Puštala in 27letnega Franca Langerholza iz Pev-nega. Navzočni so takoj prihiteli na pomoč ponesrečencema, ki sta dobila hude poškodbe. Izpod desk, tramovja in spojk so najprej dobili Štajerja, ki ima več udov zlomljenih in je tudi sicer močno ranjen, zatem pa še Langerholza z zlomljenimi rebri. Prvo pomoč so jima nudili domači zdravniki, pozneje pa je bil odrejen njun prevoz v ljubljansko bolnico.
*	Najden utopljenec. Iz večjega potoka v bližini vasi Gabernika, občina Sv. Lovrenc v Slov. goricah, so potegnili te dni neznanega, okrog 60 do 65 let starega moškega, srednje postave in močne rasti. Truplo je moralo ležati v vodi največ tri dni. Neznanec je imel pri sebi le sivo kuverto tvrdke Suttner v Ljubljani z naslovom: Franc Novak, Nova vas pri Ptuju.
*	Smrtna nesreča mladega zidarja. V Vevčah se je primerila strahovita nesreča, ki je zahtevala mlado življenje prekmurskega rojaka. Papirnica v Vevčah gradi poleg dosedanjih poslopij novo betonsko stavbo. Tam je bil kot zidar zaposlen tudi Anton Lazar, ki mu je po-lir odkazal delo na dolbljenju tovarniškega zidu. Mladi Lazar se je takoj lotil dela in je zid res prebil. Skozi nastalo veliko odprtino, ki vodi v notranje poslopje, se je Lazar pričel iz nepojasnjenega vzroka plaziti. Nesrečnež je nato stopil na transmisijsko oporo, kake 3 metre visoko od tal. Na opori stoječ se je
hotel obrniti, a je izgubil ravnotežje in omaK-nil. Nesrečni fant je treščil na tla in udaril z glavo ob tlak. Obležal je na mestu mrtev,
*	Konj ubil otroka. V splošno bolnico so pripeljali 81etnega sina posestnika Milana Hab« jana iz Trzina. Dečko se je popoldne skupno z drugimi otroki igral pred domačo hišo, nakaf se je odstranil in odšel v hlev. Hip nato pa so začuli otroci iz hleva glasno vpitje. Odhiteli so v hlev in našli na tleh Milana, zvijajočega se v silnih bolečinah. Nesrečnega dečka je udaril konj s kopitom v trebuh. Malega Milana so prepeljali v bolnico, kjer je podlegel po« škodbam.
*	Sin osumljen, da ]e pred dobrim letom za-vratno umoril svojega očeta. Prebivalstvo veliko-laške in sodraške pokrajine je 8. aprila lani razburjal zagoneten umor 601etnega posestnika in lesnega trgovca Antona Jakopiča, po domače Hribarčka iz Poznikovega blizu Črnega potoka. Orožniki so dolgo čas brezuspešno vodili preiskavo in iskali zločinca. Te dni pa je nenadoma prišlo v zadevi do preokreta. Jakopičeva vdova se je pred nekaj dnevi jezila na svojega najmlajšega sina in v razburjenosti izrekla neke besede. Cula jih je neka soseda, s katero so Jakopičevi v neprijateljstvu in navedla orožnikom, da je Jakopičeva dejala: «Boš Še ti postal tak kakor Tone, ki je očeta ubil!» Na podlagi te izjave so orožniki takoj pričeli s poizvedovanjen in v Ložu aretirali starejšega sina Jakopičeve, bivšega posestnika iz vasi Otav, kjer je bil priženjen. Govorica pravi, da se je imenovani prepiral z očetom zaradi dediščine in da je on izvršil umor. Anton Jakopič je bil najprej v zaporu v Cerknici, odkoder so ga izročili v zapore v Novem mestu. Če je res on zločinec, bo pokazala ponovno uvedena stroga preiskava.
*	Prijeta vlomilska tolpa. Veliko pozornosti sta vzbudila te dni v Murski Soboti dva človeka, ki sta ju stražnika gnala po mestu. Bila sta to dva člana ciganske tolpe, ki je osumljena vlomov v skladišče na beltinskl železniški postaji. Zasledovanje, ki so ga vodili beltinski orožniki po zadnjem vlomu v železniško skladišče, je privedlo do domneve, da so izvršili vlom ciganL Takoj je bilo aretiranih in odvedenih v zapor v Dolnji Lendavi nekaj ciganov in cigank. Na podlagi izpovedi teh se je zasledovanje nadaljevalo in orožniki so v Fekovcih ujeli še enega cigana in nekega gostilničarja iz Prosenjakovcev. Preiskava se nadaljuje.
*	Nočni vlom t trgovinsko iiložbo. V eni zadnjih noči je vlomil neznan tat a ponarejenim ključem v trgovinsko izložbo gospoda Josipa Krella v Celju in odnesel brivski aparat, 35 brivskih klinic, čopič za britje in 24 pasov. Tat je po vlomu zopet lepo zaklenil izložbo in brez sledu izginil. Zanimivo je pri vsej tej stvari to, da vlomilec ni odnesel nobenih drugih predmetov, ki so bili v izložbenem oknu in ki so več vredni kakor ukradeni.
*	Drzen žepar. Na Lovrenčev sejem v Gornji Radgoni je prišel poskusit srečo že večkrat kaznovani 49Ietni Peter M. iz Priboslavca pri Ca-kovcu. Gneči pri eni stojnici se je neopaženo približal in je Štefanu Zilavcu iz notranjega žepa suknje skušal izmakniti debelo denarnico z vsebino okrog 6000 dinarjev. Namesto po zemljo preko stojnice, kakor se je pozneje zagovarjal, mu je zdrsnila roka v tuji žep za denarnico. Lastnik je hitro zgrabil žeparja za roko, a je slednjemu uspelo iztrgati se iz Zilavčevih rok ter pobegniti med množico po Spodnjem Grisu, kjer ga je nato zgrabilo orožništvo in aretiralo. Tat pri sebi ni imel nikakih listin.
*	Zasledovan potepin in vlomilec. Orožniki v okolici Ormoža že dalje časa zasledujejo 191et-nega Matijo Damiša, ki se klati v tamošnji okolici in vlamlja v kmetske hrame. Fant ima na vesti tudi nekaj drugih grehov in je svoji okolici izredno nevaren. Pred par dnevi se je priklatil v vas Brebrovnik in vdrl v hišo posestnika Ma* tije špešiča. Prebrskal je vse prostore in ukradel 2964 Din gotovine. Drzni vlomilec je nato ne« znano kam pobegniL Najbrž se je zatekel kanj
? gozdove ln odšel v sosednji okraj, da tako 10-pet zmede orožnikom sled.
*	Žrtev fantovskega pretepa. V celjsko bolnico je bil pripeljan 20letni dninar Franc Zupane Iz okolice Št. Jurija ob južni železnici s hudimi telesnimi poškodbami. Nedavno je popival v večji fantovski družbi v nekem vinotoču v občini Ka-lobju. Med fanti je kmalu nastal neizogibni prepir, y katerem je Zupane prejel več globokih ran z nožem na levi roki in na hrbtu.
*	Zasledovana vlomilca. V gostilno Franceta Kolenca r Mokronogu je bil izvršen te dni drzen vlom. Vlomila sta bivši ključavničarski pomočnik Anton Štangelj, doma iz Gotne vasi, ki je znan kot spreten tat in vlomilec, ter njegov sorodnik Josip Štangelj, bivši čevljar, ki pa se navdušuje samo za vlačugarski način življenja. Vlomilca sta odnesla dobro ohranjeno harmoniko in gramofon s 40 ploščami.
*	Ponarejeni tisočaki. Pred nekaj dnevi se je tglasila pri gostilničarju Nedoku na Kapelskem vrhu Ana Kurnikova, posestnica iz Zrnove pri Slatini Radencih ter hotela zamenjati tisočdinar-ski bankovec. Gostilničar je takoj spoznal, da je bankovec ponarejen. Zadržal je Kurnikovo, češ, da nima toliko drobiža. Med tem je obvestil orožništvo v Slatini Radencih, ki je nato izvršilo preiskavo pri Kurnikovi in našlo pri njej še dva ponarejena tisočaka. Lastnica se je izgovarjala sprva, da je bankovce našla, pozneje pa, da jih ji je nekdo posodil, in končno, da jih je pred več leti dobila na sejmu v Ptuju za prodano živino. Kakor se govori, je svoj čas živel pri Kurnikovi neki Raušl, ki je bil član družbe za ponarejanje bankovcev, ter obstoja sum, da jih poseduje Kurnikova še več, kar bo brez dvoma ugotovila nadaljnja orožniška preiskava.
*	Sleparja iščejo. Iz Banjaluke nam pišejo: Policija v Banjaluki išče Viktorja Bohorča, rojenega pri Sv. Juriju ob južni železnici (dravska banovina), zaradi mnogih sleparstev, ki jih je izvršil na škodo svojih rojakov za časa bivanja v Banjaluki od meseca marca do junija tega leta. Prosi se vsakdo, ki bi kaj vedel o njem, da ga prijavi najbližji orožniški postaji. Zasledovanec je star 22 do 24 let, srednje postave, golo obrit in plavolas. Po poklicu je mesarski pomočnik. Kdor ga prijavi, dobi primerno nagrado.
*	Ljudska Samopomoč v Mariboru naznanja opetovano vsemu cenjenemu občinstvu Slovenije, da nimajo naši poverjeniki nobene pravice do kakšnega inkasa. V znak prijave sprejme stranka od poverjenika začasno potrdilo pristopa s podpisom poverjenika in s poštno položnico. Priznavamo le plačila po naših poštnih položnicah, oziroma nakaznicah, in direktna plačila v naši pisarni. Vsak poverjenik se ima izkazati z našim društvenim pooblastilom.
*	Gospa, od Vas }e odvisno, da si olajšate težko pranje! Kupujte dosledno pravo terpenti-novo milo «Gazela» in uverili se boste, da govorimo resnico.
*	Pri zapeki, krvnem prenapolnjenju trebuha, kongestijah, bolečinah kolkovnih živcev, bolečinah v boku, zasopljenosti, hudem srčnem utripanju, migreni, šumenju v ušesih, omotici, pobi-tosti povzroči naravna «Franc Jožeiova grenčica« izdatno izpraznjenje črevesa in osvoboditev od občutkov tesnobe. Mnogi zdravniki uporabljajo •Franc Jožefovo vodo» tudi pri nadlogah klimak-terialne dobe z največjim uspehom. «Franc Jožefova grenčica« se dobiva v vseh lekarnah, dro-gerijah in špecerijskih trgovinah.
posluževali ceste, kf vodi po madžarskem ozemlju, odnosno po meji, ki Jo tvori ta cesta. Zaradi meje bi §e Slo, ali ta cesta že deset let ni bila popravljena, tako da je sedaj že popolnoma propadla. Vsak promet Je po njej nemogoč.
Kobiljčani so sedaj pokrenili akcijo, da se napravi nova cesta v Mrtvarjevce, ki bi šla naravnost in bi bila krajša za poldrugi kilometer, kakor ona čez mejo. Na zadnji seji cestnega odbora v Lendavi je odbornik g. Gyerek iz Kobilja spravil v razgovor to vprašanje, ki se v resnici mora začeti takoj reševati. Nova pot bo izrečne važnosti za obe občini. Sedaj so ti kraji nekako odrezani od notranjosti, brez vsake prometne zveze. Omogočiti je tedaj treba dobro prometno zvezo, da se ti obmejni kraji čvrsteje privežejo k domovini.
Nujno je potrebno, da se napravi nova desta po predlogu cestnega odbornika g. Gyereka. Občinama Kobilju in Mrtvarjevcem pa morata priskočiti na pomoč cestni odbor in banovina s primernimi denarnimi sredstvi.
NOVA OBČINSKA POT MED KOBILJEM IN MRTVARJEVCI.
Mrtvarjevci so občina, ki nima nobene dobre prometne zveze z ostalimi kraji v srezu. Ležijo ob madžarski meji in na meji sreza Murske Sobote. Ako hočejo Mrtvarjavščani iti z vozom y sosednje Kobilje ali v Lendavo, se morajo
Sokolsko društvo v Lendavi priredi velik javni telovadni nastop prihodnjo nedeljo. Lepo telovadišče je urejeno na prostoru pri žagi družbe «Našička». Na zlet pridejo tudi sosedna bratska društva iz Beltincev, Sobote, Čakovca, Varaždina, Ljutomera in Ormoža. Pričakuje se, da pride nad 200 Sokolov v krojih v Dolnjo Lendavo. Na zletišču bo igrala godba iz Varaždina. Sokol je danes državna telovadna organizacija, ki se mora razširiti tudi po našem Prekmurju. Zdaj se nam nudi lepa prilika, da vidimo doma sokolske čete in sokolsko telovadbo, zato ne zamudimo lepe prilike in pohitimo v nedeljo vsi v Lendavo! Prekmurci, pokažimo, da smo dobri Jugosloveni, zberimo se v Lendavi v velikem številu, da pokažemo svojo ljubezen do naše domovine! V nedeljo vsi v Lendavo!
Rodovniški odsek v Prodanovcih je bil ustanovljen v nedeljo 20. julija z namenom, da povzdigne živinorejo s plemensko odbiro (selekcijo) in mlečno kontrolo. Pristopilo je 38 članov; v rodovnik pa je bilo sprejetih 60 krav lepih oblik in čiste simodolske pasme. Rodovniške organizacije za simodolsko živino obstojajo sedaj v naslednjih krajih: v Nedelici, Veržeju, Puconcih, Moravcihf Tešanovcih, Strukovcih in Pre-danovcih. Nove se pa snujejo v Vučji Gomili, Martjancih, Beltincih in Dolnji Lendavi.
Kmetijska praksa v Švici. Kmečki sinovi, ki so končali kakšno kmetijsko šolo, pa tudi drugi kmečki fantje, ki se obvežejo ostati na domačem posestvu kot kmetovalci, morejo svoje praktično znanje, zlasti v živinoreji, najbolje izpopolniti, če se prijavijo za poletno prakso v Švici. Pogoji so ugodni ter dobiva vsak praktikant poleg proste oskrbe še 350 do 750 Din mesečne nagrade. Kmečkim fantom, ki imajo resno veselje, posvetiti se svoji domači kmetiji, se toplo priporoča, da se ugodne prilike poslužijo. Natančnejša navodila dobijo pri sreskem kmetijskem referentu, in sicer v Murski Soboti vsako sredo, v Dolnji Lendavi pa vsak petek.
Rodovniško društvo Nedelica pri Turnišču za gojo in mlečno kontrolo simodolskega goveda, kot prva in najstarejša organizacija omenjene pasme v dravski banovini, priredi dne 18. septembra v Nedelici razstavo svoje v rodovnik vpisane živine in njenega zaroda. Društvo že sedaj vljudno vabi cenjeno občinstvo na razstavo.
Za kuhinjo
Kuhana govedina v omaki. Goveje meso od stegna skuhaj v juhi kot po navadi. Potem naredi to-le omako: Sesekljaj eno debelo čebulo, jo daj v kozo, nalij osminko litra jesiha in zavri za par minut. Ko je prevrelo, deni noter žlico masti. Če imaš mast od pečenke, je pa še bolje. Ko se je mast raztopila, primešaj eno žlico moke in jo
praži, da postane rumena. Potem prilij pol litra juhe. To vse skupaj naj vre 20 minut. Med tem vzemi iz juhe kuhano goveje meso, ga razreži na lepe kose in ga položi v omako. Prideni tudi eno narezano kislo kumarico, žlico kaper in drobno sesekljanega peteršilja. Vse skupaj naj vre še četrt ure. Nato daj vroče na mizo, zraven pa lahko daš krompir, makarone, riž in slično.
Češplje v pari. Lepe debele in ne prezrele češplje popari in ocedi. A ne vseh naenkrat, ampak po 30 češpelj, ker se sicer prehitro ohladijo in se tedaj ne dajo lupiti. Ko si češ-pljam previdno olupila kožice — pazi, da pri tem ne raniš sadeža —. jih zloži takoj v pripravljeno steklenico. Ko si vse poparila in olupila teu vložila, jih zalij s prekuhanim sladkorjem (kila sladkorja na liter vode), dobro zaveži s pergamentom in v pari še kuhaj deset minut, kakor hruške.
. Praktični nasveti
Kako osnažiš bakreno posodo. Bakreno in medeno posodo, ki jo le redko rabiš in jo imaš le bolj za okras kuhinje, najlepše očistiš tako-le: V kaki posodi zmešaj malo koruzne moke z očetovo esenco. (Z esenco ravnaj previdno, zlasti če imaš kaj ranjene roke!) Zmes mora biti primerno gosta. Z njo namaži bakreno in medeno posodo. Ko se je malo osušilo, pa posodo dobro zbriši s platneno in nato še z volneno krpo. Na ta način očiščena posoda ostane precej dlje časa svetla kakor če jo čistiš s sidolom.
Črne sajaste lonce očistiš, ako jih najprej dobro odrgneš z zeleno travo, nato splahnel v mrzli vodi in umiješ z namiljeno in v pesek po-taknjeno krpo. Trava je zbrisala vse saje, kar je prižganega, vzame pa še milo in pesek.
IZ POPOTNIKOVE TORBE
J02EK IN FLORJAN.
Ljubno na Gorenjskem, avgusta.
Kdo ju ni poznal v našem gorenjskem kotu, saj sta, krošnjarja z lonci in skledami, obiskala vsako gospodinjo ter ji prodala kako latvico ali lonec kot pristno ljubensko «čpino>.
Pozna ju pa tudi vsa mladina ob cestah, ker sta zbijala razne burke s svojim <parizarjem>, kakor sta rada imenovala svoj <kimpež>, ko sta se vračala po dobri kupčiji polna <ta kratkega*, vozeča drug drugega, kakor je bil pač kateri izmed njiju pri moči.
Pozna ju pa dobro tudi marsikak gostilničar, saj sta bila po opravljenih poslih najboljša uničevalca alkohola.
Jožek in Florjan nista več med živimi. Živela sta skupaj, uživala dobre in slabe čase skupaj ter tudi kmalu drug za drugim umrla. Zadnjega smo pred kratkim pokopali Florjana.
Vas Ljubno, že od nekdaj obrtna in kupčij-ska vas, ima marsikak dogodek za seboj. Pred davnim časom je bilo v vasi preko 20 lončarskih mojstrov in so njih izdelki sloveli daleč preko meje kranjske dežele. K nam so prihajali trgovci s Koroškega, Štajerskega in Tirolskega ter prevažali lončarske izdelke na težkih parizarjih v svoje kraje.
V tistem času se je porodila očetu Florjana in Jožka misel, da ne bi bila slaba ta kupčija z lonci; nabavil si je konje in vozove ter kot nekak špediter tistega časa prevažal lonce daleč gor na Gornje Štajersko; sinova je vedno jemal s seboj, hoteč ju izučiti v trgovini.
Vajena samo takih kupčij sta sinova vršila do svoje starosti kupčijo z lončenimi izdelki in tako držala sloves ljubenskih skled. Zaradi žlahtne kapljice se pač nista mogla povzpeti do večje trgovine in st« do svoje visoke starosti, skoro 80 let, vozila le svoj <kimpež*.
Med gorenjskim ljudstvom bosta ostala še dolgo v spominu, saj sta bila kljub svojim človeškim slabostim vendarle poštenjaka.
Kot star «furman» nam je povedal Florjan marsikako šaljivo ter zapel ono (furmansko*: «Fuksa na sotel in pramčka na cam, pa poglej me ti, Francka, kak furati znam!* Naj počivata v mirul
IZ SOTLSKE DOLINE.
Kapele, v avgustu.
Kot stalen popotnik po Sotlski dolini sem se tokrat za trenotek ustavil v Kapelah. Kratek pogled na zelene vinograde, bogato obdarjene kakor že dolga leta ne, me je prepričal, da le tošnje neugodno vreme tudi tukaj ni prizaneslo. Precej se poznajo posledice toče, ki je spodnji del Sotlske doline obiskala 31. julija zjutraj in prizadejala našim kmetovalcem veliko škodo. Vendar upamo, da se bo to deloma še popravilo in da se bodo zopet napolnili kapelskl hrami žlahtno kapljico, ki pa gre kljub dobri kakovosti tako težko v promet. Je pač kriza povsod!
Nevihte, ki letos stalno divjajo, so seveda vzbudile med nekaterimi posestniki precej upra vičenega strahu pred udarom strele. Kar čez noč so zrasli na strehah tukajšnjih domov strelovodi, katerih štejejo kar 30 novih v kapelskl občini.
Čas mi je kratko odmerjen, g. uredniku pa prostor, hitim, da vjamem še poštni avtobus, ki me popelje dalje proti Bizeljskemu. Z uvedbo redne avtomobilske zveze so ti kraji zelo mnogo pridobili in prebivalci so poštni upravi hvaležni za naklonjenost. Nekaj pa me je kot tujca v sicer tako prijaznih Kapelah precej razočaralo. Ko sem čakal na avto, ki se je malo zamudil na strmi cesti iz Dobove v Kapelo, sem imel priliko ogledati si lokal, v katerem se nahaja pomožna pošta. Čudim se, da si sicer podjetni in za napredek vneti prebivalci Kapel in njim na čelu občinski odbor niso še mogli omisliti boljšega lokala in ga zamenjati s sedanjim.
Neugoden vtis, ki sem ga dobil, mi je deloma zabrisal poštni avto, ki me je skozi prijazne vasi in mimo ličnih rdečih kapelskih hišic pripeljal v Zupelevec in dalje na Bizeljsko. Prepričan sem, da bodo Kapelčani do mojega naslednjega obiska uredili tudi to zadevo, tako da bo njim v prid, a nam v veselje, ko bomo mogli zopet ugotoviti, da Kapele v vsakem oziru napredujejo Č.
dar pa se pogostoma skisanje ne posreSl, ali se pa pozneje kis potegne.
Ce hočeš napraviti dober kis, zbiraj razno odpadlo sadje: jabolka, hruške, češplje itd. Nič ne dene, če je tudi nagnito; meči ga le v pripravno posodo. Manjši vzamejo za to škafe ali steklenice s širokimi vratovi, večji široke kadi. Vsakokrat, ko vidiš, da bi ležalo suho sadje v posodi, zalij ga z vodo, ki ji primešaš na liter lOdkg sladkorja (na 10 litrov en kilogram), in sicer toliko, da pokriješ sadje. To pa ni nikaka potrata, kakor bi si utegnil kdo misliti, temveč nujna potreba, če hočemo dobiti res dober in obstoječ kis. Sladkor namreč povre v alkohol, ki služi za dobro redišče ocetnim glivam. Ker je v nezrelem sadju in v iztisnjenih sadnih ali vinskih tropinah prav malo sladkorja, se tudi ne more zarediti dovolj ocetnih gliv in nastane tako le tenek kis, ki je vedno v nevarnosti, da se potegne.
Posodo, kjer vre kis, postavi na topel prostor (ne pa v hladno kleti), v prostor ki ima 24 do 28 stopinj Celzija, to je pač toliko, kakor obična poletna toplota v senci. Kmalu se pojavijo okrog posode mušice. ki ležejo v brozgo svoja jajčka, da kar gomazi črvičkov. To je škodljivo za kis; zato je najbolje, da zavežemo posode in pokrijemo kadi s platnom, ki propušča zrak, ne pa mu-šic. Zrak mora namreč imeti vedno dostop do brozge, ki se, čim večja je površina posode, tem bolj naglo in temeljito skisa. V nekaj tednih se napravi na površini sluzast klobuk, ki ga nikar ne trgajte!
Ko je dovolj skisana brozga, jo precedite skozi platno ali, če je imate veliko, na preši oprešajte in jo napolnite v čiste posode. Ko se očisti, jo pretočite. Ce boste tako ravnali, vas zagotavljam, da boste imeli dovolj zdravega sadnega kisa in se boste kaj lahko odpovedali škodljivemu esencu.
SIMONU TOPLAKU + V SPOMIN.
Sv. Lovrenc v Slov. gor., v avgustu.
Odšel si, ni te več med nami. Živo nam bo ostalo v spominu žalostno jutro, ko smo te spremljali na naš griček, ki te je sprejel, na griček, kjer boš užival miren počitek, katerega nisi poznal v življenju.
Kako pa tudi! Preveč skrbne so bile tvoje roke, preveč dobro tvoje srce. Saj so prišli sosedje, katerim si pomagal s svojimi nasveti pri gospodarstvu, saj je prišel siromak, kateremu si pomagal v težkih urah. In še mnogi drugi so prihajali k tebi, dragi Simon, in vsem si pomagal, in jih učil trpeti, delati in ljubiti našo domačo grudo. Prav zato smo te gledali med nami kot vzor moža, gledali smo te kot moža dela in trpljenja. V tvojih očeh pa je bil kljub temu vedno jasen pogled.
Še hodimo mimo tvoje hiše, še se ustavljamo na tvojem posestvu, ti, dragi Simon, si tako daleč... Težko nam je v duši, težko, da bi te klicali zopet med nas: Pridi nas zopet učit, ker ti ne moremo najti naslednika!	E. V.
KAKO NAPRAVIMO SADNI KIS.
Marsikdo je že slišal, da je kis, napravljen iz kupljene kisove kisline, zdravju škodljiv. Kdor je že kdaj imel priliko uživat; sadni kis, tudi ve, da je po njem zelena, krompirjeva ali fižolova solata kaj drugačnega prijetnega okiua.
Kako pa si napravimo doma sadni kis? Skoraj vsak sadjar ima svoj recept za napravo kisa, ven-
X Stoletnica rojstva cesarja Franca Jožefa
bila v ponedeljek. Pod njegovim vladovanjem stari Avstriji smo živeli Slovani hude čase. i Čeprav so bile takrat šolske knjige polne hvale o Franc Jožefovi pravicoljubnosti, vemo vendar vsi, da smo bili prav pod Francem Jožefom Slovani brez pravic. Zgodovina, ki je pravična, nam pravi, da je bil Franc Jožef slab vladar in da je slovel le zaradi tega, ker je vladal tako dolgo — polnih 68 let. Za vladarske posle se Franc Jožef ni mnogo brigal in je kot Nemec svojim vsenem-škim vladam prepuščal, da so vodile krmilo države tako, kakor se jim je poljubilo. Vsenemška nestrpnost je razbila staro Avstro-Ogrsko, iz neštetih narodov obstoječo nenaravno tvorbo. No, in prav je bilo tako, sicer ne bi Slovani nikdar ne dosegli svoje svobode.
X 3000 ljudi odnesli valovi. V okolici Sonkai-hana in v pokrajini Čili na Kitajskem so te dni povzročile poplave strašno razdejanje. Voda je poplavila 23 mest in več sto vasi. Prebivalstvo se je v divjem strahu poskušalo rešiti na višje ležeče kraje. Kljub temu je utonilo 3000 oseb. Narasle reke nosijo proti morju na stotine trupel utopljencev, med katerimi so cele družine. Računajo, da je najmanj 100.000 oseb brez strehe in hrane.
X Pasja zvestoba. Fox, velik ovčarski pes, je najbolj priljubljen pes v Goshenu. mestu v državi Newyork. In to kljub temu, da ni v dobri družbi. Njegov gospodar je namreč tat. Oktobra lanskega leta so gospodarja zopet zasačili pri tatvini in je dobil osem mesecev zapora. Fox je spremil svojega gospodarja prav do vrat kaznilnice. Ker pa mu niso dovolili vstopa, se je kratkomalo vsedel pred vrata in čakal na svojega gospodarja. Minuli so dnevi, tedni in meseci in Fox je še vedno sedel tamkaj. Le za trenutek je vedno prekinil stražo, da si je poiskal hrano. V mrzlih nočeh mu je vratar včasih celo dovolil, da je spal v čuvajnici. Fox je tako prav kmalu postal znan po vsem mestu in je vse govorilo o
njem. Vsi so občudovali njegovo zvestobo. Konfc no je prišel dan, ko je njegov gospodar doživsl zopet prostost. Svidenje je bilo silno ganljivo. Došla je tudi posebna komisija, seveda ne, da bi počastila gospodarja, temveč njegovega psa. liko srebrno kolajno so mu obesili na vrat, n« njej pa je bilo napisano: <Zvesti prijatelj žl<* veka».
X Nečloveški oče. V nekdanji prestolici Bm kovine, sedanjem rumunskem mestu Černovicah, se je te dni izkazal v neverjetni sirovosti trgovee Abtronič, ki se pravda s soprogo za ločitev zakona. Mož je prišel na stanovanje svoje žene in zahteval izročitev 19mesečnega sinčka. Ker pa se mati ni mogla posloviti od svojega deteta, je mož vzrojil, zgrabil otroka in ga iztrgal ljubeči materi ter ga zalučal skozi okno drugega nadstropja na cesto. Ljudje so odnesii nezavestno nedolžno dete v bolnico, nečloveški oče pa je bil takoj aretiran.
X Radii ob južnem tečaju. Spor za ledeno puščavo ob južnem tečaju bo menda vedno ostrejši. Tisk je trdil že takoj po Byrdovem prihodu, da zahteva Amerika to ozemlje radi bogatih ležišč železa, srebra in zlata. Byrd sam je dejal, da so te vesti «pretirane>. A zdaj je skočil maček iz vreče. Močna finančna skupina z Van-derbiltom na čelu je ustanovila podjetje za izkoriščanje radijevih ležišč ob južnem tečaju. Byrd je prinesel krasne vzorce radijeve rude. Po približnih računih bo vrgla antarktična celina letno baje do 20 kg radija v vrednosti ene milijarde dolarjev. Ta količina bo popolnoma zasenčila one skromne grame radija, ki jih pridobivajo zdaj na Češkem, Uralu in v Kongu. Znanost in zdravniki bodo veliko pridobili, Byrd pa postane seveda bogat mož.
X V polarnih krajih je velik hrup. Ameriški raziskovalec južnega tečaja Byrd je v nekem pogovoru zavrnil splošno mnenje, da vlada v polarnih krajih velika tišina. Kakor izjavlja Byrd, je hrumenje na tečaju tako silno, da se s hrupom v naših krajih niti primerjati ne da. S strašno silo se mešajo tamkaj med seboj najrazličnejši glasovi, ki jih tudi noč ne prekine. Hropenje kitov, ko izbrizgavajo vodo, bevskanje in krohotanje neštetih tjulnov in mrožev, lomljenje ledu v mrazu 70 stopinj, drgnenje in udarjanje ledenih plošfi druge ob drugo, kar se sliši kakor drdranje najtežjih tovornih avtomobilov po slabi cesti, ptičji kriki in glasovi in še mnogo drugega hrumi ia buči, da mnogokrat ni bilo razumeti nobene besede.
ZA SMEH IN KRA TEK ČAS
Skesati se je hotel. Ženin pravi: cKakor se mi vidi, bom moral pogledati ven pred cerkev, kje je župnik, ča-^ kamo že nad četrt ure, kar bi moral biti tukaj, pa ga ni od nikoder.*
Tedaj ga zgrabi nevesta za jopič in zaškrta: <Tega pa ne! Tukaj boš ostal!»
Nevesta.
<Janez,» pravi kapetan svojemu slugi, cvčeraj sem te videl pod Tivolijem s prav čednim dekletom. Kaj pa je tvoja bodoča?*
«Gospod kapetan, tega še ne vem. Sedanja je kuharica.*
Baron In njegov sluga.
Baron starega kova Mrdin se je rad pozabaval s svojo služinčadjo. Nekoč je poklical slugo Janeza: »Janez, vzemi vrč in prinesi mi iz gostilne vina!»
«Prosm jihovo gnado za gnar», si je usodil pripomniti Janez.
«Osel! Za denar bi znal vsak bedak dobiti vino!»
Janez je ponižno vzel posodo. Čez čas se je vrnil in postavil pred barona prazen vrč: tJihova gnada nej blagavolja pit.»
«Nesramnik! Vrč je vendar prazen!«
«Nej oprostija, jihova gnada, iz povhnga vr£a b znov pit vsak bedak...»
Mrtve preproge.
•Draga gospa, s to sobo bi bil zadovoljen, le preproge se mi zde premrtve.»
•Kar počakajte na noč, gospod, pa boste videli, kako bodo oživele...»
Upravičena Jeza.
•Kaj se toliko jezite, gospod doktor?«
•Kako bi se tudi ne! Celo leto sem zdravil nekega možaka, misleč, da je bolan za zlatenico, in šele danes sem zvedel, da je dotičnik — Kitajec...»
IVAN KNECHTL
krznarstvo, Ljubljana, Kolodvorska ulica št. 26,
izdeluje vsa krznarska dela in ima v zalogi raznovrstne kože. Izdeluje tudi prvovrstne čepice po konkurenčnih cenah na debelo.	375
Otvoritveno naznanilo.
Cenjenim prebivalcem Dolenjske naznanjam, da o'vo-rim začetkom meseca septembra lastni sobni a eije 1» Trebnjem v hiši g. Tomica P. n. občinstvu se naj-topleje priporočam. Cene zmerne! Delo solidno!
Ivo Kordan,
koncesionirani zobnitehnik, Trebnje na Dolenjskem.
Nerazumljiva zadeva.
Pred vojno se je nekoč sprehajal star Dunaj-čan po dunajskih ulicah s svojim sinkom. Naenkrat se je zaslišal močan strel.
•Kaj je to?» je vprašal sinko preplašen.
•Nič hudega,« je odvrnil oče, »rodil se je nov nadvojvoda.«
•Kaj, ali nadvojvodovo rojstvo povzroča tak ropot?« se je začudil sinko.
Na letovišču.
Žena: »Strašno dolgčas mi je na deželi.«
Mož: «Meni pa prav nič.«
Žena: «Tebi je lahko, ker imaš mene, a koga imam jaz?«
V trgovini.
■ Trgovec: «Z lizolom vam, žal, ne moreni postreči. Imam pa na razpolago vrvi...»
Slabo poučen.
Gospod Debelin bi rad vedel, kako uspava njegov sinko Lukec v gimnaziji. Podal se je k profesorju, in ta mu je rekel: »Veste, Lukec ni najboljši, pa tudi ne najslabši. Zlasti latinska slovnica mu dela preglavice. Spolov nikakor ne more razločevati.«
•No, seveda,« je odvrnil Debelin, «Lukec je star enajst let in mu ni zameriti; da še ni poučen o spolih...» •
Kazen.
Sinek Matevžek si je raztrgal hlače in oče je pograbil palico. Ko mu jih je naštel po tistem delu telesa, na katerem se sedi, se je zgodila očetu nesreča, da so tudi njemu počile hlače.
•No, kdo bo pa tebe zdaj namlatil?« se je razjezil Matevžek.
Vsafca besedi 50 par. NajmanfSJ znesek 1 CHn. Zenltnt oglasi dopisovanja M trtovstd osla« vsaka te-seda I Din. Za poSIUanje ponudb bi dajani« naslovov Se posebej 2 Din. Znesek je priložiti naročila.
Oglasni oddelek »DOMOVINE«. Llubllana. Prešernova ulica it 4.	TeleJon tt. 3492.
Tapetniška in dekoraterska dela
izvršuje najhitreje, solidno in poceni Franc Novak, Maribor, Slovenska ulica št. 24.	373
Mesarski vajenec iz boljše hiše
se sprejme. Ponudbe na podružnico <]utra» v Mariboru pod »Mesarski«.	577
Šoferska šola Gojko Pipenbaclier, Ljubljana, Cosposvetska cesta št. 12. — Specialni učni avtomobil.	359
Čevljarskega vajenca
sprejme Franc Kokol, čevljarski mojster v Laškem.
379
Urarska popravita
izvršuje najceneje in najpreoizneje Franc VVollling, urar, Ljubljana, Gosposvetska cesta 12.	40
Kovaškega učenca
ki se je že nekaj časa učil kovaštva, sprejmem. Ivan Steblovnik, kovaški mojster v Šmartnem ob Paki.	368
Kovači!
Najboljši trdi in mehki koks in kovaški premog Vam nudi družba »Ilirija«, Ljubljana, Dunajska cesta št. 4h. telefon št. 2820.	30
Kovaškega vajenca
iščem. Stanovanje in hrana pri mojstru Alojzu Prelogu, kovaču v Veržeju-Križevcih pri Ljutomeru.
Krojači, šivilje, nešivilje, pletilje!
Novosti, brez katerih bo nemogoče jeseni izdelovati garderobo, prinese lastnik zavoda iz inozemstva. Krojačem specialen »Norfolk« sistem krojenja, ki se uporablja v vseh velemestih. Uniforme — važno za vojne obveznike. Šiviljam krojenje, modeliranje po vseli modnih listih, krojenje perila otroških oblek. Nešiviljain lahek kroj, da se tekom tečaja priuče za samouporabo. Pletiljam zadnje novosti. Revnejšim znižani, ugodni plačilni pogoji. Brezplačna rekomandacija služb. V salonu se učenci lahko vadijo v šivanju. Pričetek jesenskega teča ja dne 2 8. avgusta. Krojno učilišče, Ljubljana, Stari trg št. 19. Izdelava krojev. Prodaja najnovejših žurnalov cModediktator«.	374
Načrte in proračune
za gradbe izvršuje Tehnični biro »Tehna», Ljubljana, Mestni trg št. 25/1. — Zahtevajte poset inže-n jerja-arhitekta.	355
Iščemo prodajalce
po deželi za posnemalnike, brzoparilnike, pletilne stroje, kolesa itd. (tudi za postranski zaslužek). »Tehna«, družba, Ljubljana, Mestni trg št. 25/1. 354
Čebelarji!
Kupim vsako množino prvovrstnega cvetličnega medu. Pošljite vzorce z najnižjo ceno na naslov: Julij Zupan, Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 35. 376
Kupim hišo
za 15.000 do 20.000 Din. Poslopje je lahko staro in na popravilu, samo da je na prometnem kraju v trgu ali mestu na Štajerskem. Pismene ponudbe na naslov: Marija Ljubeč, šivilja, Spodni' Gris, št. 18, Gornja Radgona.
Glasba osrečuje
če jo slišite, prav posebno pa, če se sami z njo bavite! Ni treba, da je Vai dom brez godbe! Stopite z nami v stik in si izberite primeren poceni instrument. Zahtevajte neobvezno ponudbo in
brezplačni veliki katalog!
Dobavimo Vam direktno iz tovarne
v Nemčiji, odnosno prodajne podružnice v Mariboru. Pišite takoj na naslov: yy»uimi.......u
MEINEL&HEROLD!
MARIBOR št. 104-B „
Obvestilo*
Cenjenemu občinstvu vljudno naznanjam, da bom otvoril dne 1. septembra t. L
v Celju, Gosposka ulica št. 2,
trgovino modnega in manufakturnega blaga.
Zagotavljam, da se bom trudil, v vsakem pogledu zadovoljiti cenjeno občinstvo in ga solidno postrezati z najboljšim blagom po najnižjih cenah, ter se najvljudneje priporočam
z odličnim spoštovanjem
Anton Brumec.
Ravno ta mesec
ko je perila zopet na kupe, si pametna gospodinja težko pranje olajša le s pravim
terpeiatinovim milom GAZELA
Zahtevajte cenik g p a t i s i n
H. SUTTNER, Ljubljana 5
Največja zaloga ur, zlatnine in srebrnine. Lastna protokolirana tovarna ur v Švici.
Birmanske ure za deike od Din 44*— naprej.
Birmanske zapetne ure, srebrna od Din 152*— naprej. Birmanske zapestne ure, 14 Karat zlata, od Din 296 — naprej.
srEBRNE VRATNE VERIŽICE (Colliers) od Din 20'— naprej. ZLATNE VRATNE VERIŽICE (Colliers) od Din 85'— naprej.
Zahtevajte Drezplacnl
CENIK
14 dni na poskušnjo, ako ne ugaja se vrne denar j
Elegantna
plitka, dobra in cenena ara
Din 99'-
3>etno jamstvo. Enaka ura v boljši izdelavi
Din 120-
5ieioo jamstvo.
243
Razpošilja se le proti povzetju.
Nervoznost,
občna utrujenost, predčasna uvenelost, revmatizem in druge bolezni ugonabljajo organizem onih, čijih kri je onečiščena z otrovi narušene razmene materije (kakor s sečno kislino, urati, oksolati i. dr.).
Teh bolezni se morate obvarovati, a prav tako je tudi zaradi njihovega zdravljenja potrebno, od časa do časa očistiti kri gori imenovanih strupov s fizio« loškim ekstraktom (kot je «Kalefluid» D. Kaleničen« ka) iz žlez mladih živali. Po dovršenem kurzu zdrav« ljenja s «Kalefluidom» izginejo bolezni, slabosti, de« lovna nesposobnost in prejšnji bolnik uživa zopet vse lepote življenja mladih let. Brezplačno pošljemo novo metodo «Pomlajevanja in zdravljenja boleznin, pre» porod moči in zdravja. Obrnite se na naslov: Beograd, Kralja Milana 58. Miloš Markovič. Za Ameriko: A. Tchernoff, 50 East, 127 St. New«York City.
«Kalefluid» se prodaja v vseh lekarnah in dro« gerijah.
Kovači!
Najcenejši koks 100 kg . . . Din 85*—.
Pri večjem naročilu popust! LJU3LIANSKA MESTNA PLINARNA.
LJUBLJANA, Mestni trg 15
"V
NA MALO
Ustanovljeno 1839
NA VELIKO
52	Telefon 2282
DVOKOLESA — teža od 7 kg naprej
najlažjega in najmodernejšega >i| a najboljših svetovnih tovarn. Otroški vo-žički od najpreprostejšega do najfinejšega modela. Izdeluje se tudi po okusu naročnika. Šivalni stroji, motorji, pnevmatika, posamezni deli. Velika izbira, najniije cene. Prodaja na obroke. Ceniki franko.
TRIBUNA" F. B. L., tovarna dvokoles in otroških vozičkov Ljubljana, Karlovška cesta Stev. 4.
KAJENJE JE STRUP! Vsakdo se lahko igraje odvadi zdravju škodljivega kajenja z našimi EX-tabletami. Po 14 dneh je prenehal kaditi najstrastnejši kadilec, ako je uporabljal 3 krat na dan EX-tablete. So popolnoma neškodljive! 1 ovoj stane 30 Din in poštnina. Popolna kura 5 ovojev 145 Din franko. Razpošilja po povzetju: ..AURORA" Sekt. 59. Novi Sad, ZihZnlčki ul. br. 38.	Modroce vrhne, iz Ia afrika, močno blago, Din 240, mreže, posteljnerodeje, žimo, cvilh kupite najceneje pri Rudolf Sever, Marijin trg 2 v Ljubljani.
	
	Ako želite, da ostanejo Vaša gospodarska poslopja s ostalim vred dobio i rebarv. na, morate nabavljati barve, poke st (f irne/.), lake ie druge tem slične redmete ed no pri DRAGU FRANZU V LJUBLJANI, Slari trg št. 24 295 Postreiba točna. Cene solidne!
	
Barve, lake, firetež in drugo nudi 11 najbclie in najceneje ,.LUSTRA" V. LAZNiK, Ljubljana Gosposvetska c. 12 (poleg restav. Novi Svet)	
SPLIT», A. D. ZA CEMENT PORTLAND, SPLIT.
ZftPOfitl)IVAN3I
-1TREH--
ZA OBLAGANJE
kil:
za električne:
-IZOLACIJI-
--CEVI IA——
IHTfTTTVZr
• General, zostupstvo «ALPEKO», industr. društvo, Ljnbljana, Masarykova 23.1
Pljučne bolezni so ozdravljive!
Poučna tuberkuloza — sulica — kaSelj — suhi kašelj
—	sluzasti kašelj — nočno potenje — broohfalni katar
—	katar požiralnika — zasliševanje — bruhanje krvi
—	pljuvanje krvi — tesnoba — astmatično dihanje — bodljaji i. t. d. so ozdravljivi I
NA TISOČE OZDRAVLJENIH! Zahtevajte takoj mojo bn.i'go
»Nova umetnost prehrane"
katera je ie mnoge rešila. — Isto lahko uporabljamo pri vskakem načina življenja in ima to prednost, da se bolezen hitro zatre — Telesna teža se zviša in apnenje, ki se polagoma atopnjuje, zaustavi bolezen. Resni zdravniški izvedenci potrjujejo izborno kakovost moje metod«, in radi priporočajo njeno uporabo. Čim prej začnete i mojim načinom prehranjevanja, tem bolje.
POPOLNOMA ZASTONJ dobite mojo knjigq, iz katere boste črpali mnogo koristnega. Kogar bolezen muH,
kdor se hoče hitro in temeljito ter brez posledic' in nevarnosti rešiti bolečin, naj še danes piše: Naglašam ponovno, da dobite moje razjasnjenje popolnoma zastoni, brez vsake obveznosti od Vai« strani, ter bo Vai zdravnik gotovo takoj pristal na ta, od prvovrstnih profesorjev kot izvrstno ocenj«
novi način Vaie prehrane.
Radi tega je v Vašem interesu, da takoj pišete ter boate takoj ia v vsakem čas« od mojega tamošnjega
zastopništva dobro postreieni.
Črpajte pouk in ojačano Živijensko voljo i* knjige izkušenega zdravnika. Knjiga vsebuje okrepitev in življen-sko uteho ter se obrača k vsem bolnikom, ki se zanimajo za sedanji način znastvenega zdravljenja pljuč.
Moj naslov:"
GEORG FULGNER, Berlin-Neukolln, Ringbahnstrasse Nr. 24, Abt. 621.