Mira Svetina, njeno delo in spomini:
Izkušenj ne smemo pozabiti!"
že v zgodnjih šolskih letih je Mira Sve-tina vzljubila matematiko. V družini nižje-ga nameščenca je bila najstarejši otrok, živeli so dokaj siromašno.
Končala je učiteljišče in ostala brezpo-selna. V pedagoški oddelek ljubljanske fi-lozofske fakultete se je vpisala na jesen 1937. Tam je dobila stike z naprednimi študenti komunisti. Stanovala je tudi v domu visokošolcev, ki je bil prava trdnja-va naprednjaštva. 1938 je začela delati pri časopisu GRUDA, glasilu zveze kmečkih fantov in deklet. Urejala je ženski kotiček:
•  »Mnogo mi je pomagala Vida Tom-šič. Skozi različne članke in uvodnike smo osveščali kmečka dekleta in fante. Tudi v odborih zveze so bili večinoma napredni ljudje, marsikdo je simpatiziral s komu-nisti. Seveda smo morali biti previdni, lah-ko bi nam list zaplenili. Naprednost zveze se je pokazala zlasti 1941, ko se je kot sku-pina vključila v OF; le redki so bili odpad-niki...«
•  1941  se je začelo v življenju Mire Svetinove neko drugo obdobje. Boj! Boj, ki je zahteval popolno predanost, hladno-krvnost, odrekanje, podrejanje osebnih in-tersov skupnim ... Kmalu je morala v ile-galo in tudi njeno malo dekletce je postalo ilegalka. Ob redkih srečanjih jo je z globo-ko bolečino v srcu učila:
•  »Teta Francka sem ...«         '
•  Vojna   pa  je   prinesla   tudi   grozo, obup, smrt tovarišev, solidarnost:
•  »Ne vem ... Vedeli smo, da vojna bo, vendar sem živela v nekakšnem čudnera prepričanju, da je le še ne bo tako kmalu. Tisti dan pa, ko je mož odšel, so me oblile
solze ...« Solze so odplaknile vse pomisle-ke, zavedla se je, potrebno bo vzdržati.
•  V Ljubljano se je z Gorenjske vrnila nekaj   pred   roško   ofenzivo   poleti   1942. Skupaj z Vladom Krivicem in Lidijo Šent-jurc je bila član poverjeništva CK KPS in 10 OF za Ljubljano:
•  »Nekega   poznega   popoldneva   sem morala na Kodeljevo. Takrat smo ženske nosile torbice pod pazduho. Moja je bila polna važnih listin. V rokah sem nosila še mrežo z zavitkom kruha in sira. Nenado-ma sem opazila Italijane, ki so ustavljali ljudi. Prešinilo me je, vendar je bilo pre-pozno, da bi karkoli storila. že so mi pre-verjali osebno izkaznico in brskali po mre-ži, na torbico pa so pozabili. Neverjetno hladnokrvno sem počasi odšla in posluša-la grobe moške opazke ... šele na cilju sem trepetaje sedla in se prav zavedla, kaj bi se lahko zgodilo ...«
•  Med nemško zasedbo je v mestu o-stala  sama.  Kompromitirani   tovariši  so morali oditi na osvobojeno ozemlje. Po-znala je tudi nemške, gestapovske metode.
•  Pogovarjala sva se v njeni pisarni. Sedla je v svetlobo za seboj in njen obris je v poznih popoldanskih urah postajal neoster, mehak. Beseda je bila o Ljublja-ni.   Z   veldko   nežnosti   je   pripovedovala drobne zgodbe o Ljubljančanih, ki so znali biti v hudih vojnih časih solidarni. Pripo-vedovala je o tovarištvu, pogumu, sreči, ki se je držala hrabrih in o hrabrih, ki jih je sreča zapustila. Pripovedovala je o me-stu, opasanem z železnim trnjem, mestu, ki je s svojim upornim pogumom dajalo vero tudi tisočem v hostah:
•  »O naši preteklosti morda preveč go-vorimo, zanesljivo pa premalo pišemo. Še je čas. Ne da bi govorili in pisali za lastno slavo. Prenašati moramo naprej, ka'ko se je ustvarjala današnja sedanjost. Izkušenj ne smemo pozabiti. Vse to je del naše na-cionalne zgodovine, ko je šlo nam Sloven-cem za biti ali ne biti... Leta 2000 in čez bo moral vodič radovednim turistom mar-sikaj pojasniti...«
•  Tovarišica Svetinova deluje zdaj na SZDL. Organizacija ji je pri srcu in jo oz-ko povezuje z OF. V zadnjih letih smo ji vendarle namenili mesto, ki ji gre.
•  Pogosto se srečuje tudi z nekdanjimi bojnimi tovariši:
•  »Večinoma smo srečanj veseli, še je čutiti staro tovarištvo. Ljudje pa smo tudi različni, žal se pojavlja odtujenost. Morda nam jo navrže faud tempo današnjega živ-ljenja...«
•  Sreča?  Besedi  sreča preveč ne za-upa. Zanjo je to prej zavestna opredelje-nost za delo, ki ga človek rad opravlja in ima pri tem delu tudi uspeh, pa tudi so-časno globoko medsebojno človeško razu-mevanje. Vse skupaj je najbrž spodbuda v nadaljnjem delu — brez dela ni življe-nja. Je monda to sreča?
(Nadaljevanje na naslednji strani)
(Nadaljovanje s prejšnje strani)
•  Najtežje ji je bilo v kratkem dvo-mesečnem razdobju leta 1942. Umrla ji je punčka in mož padel na Jelovici:
•  »Izgube bližnjih v vojni se ne da pri-merjati z izgubo v mirnem času. Vojni čas je surov. Tovariša so borci pokopali, iz-strelili častno salvo in mbrali so naprej. že čez uro, dve ali dan je bilo lahko po-dobno...«
•  Konjičkov nima. Rada hodi, tako se razvedri. In bere rada, omejen prosti čas pa ji to težko dopušča. Največja osebna želja je mir:
•  »Morda zveni oguljeno, vendar naj gre vsaj tako naprej ...«
•  Leta 1954 je bila tovarišica Mira Sve-tina proglašena za narodnega heroja. Pre-brane so bile utemeljitve, njeno delo je bilo povezano z Ljubljano, vendar je bilo imenovanje popolnoma nepričakovano:
•  »Sama ne bi mogla dosti napraviti. Vse je pretkano in sestavljeno iz mozaika drobnih dogodkov, akcij, usod, življenja in junaštev.«
Bogomir šefic Foto: Jaka Bregar