Štev. 9. V Ljubljani 1. septembra 1ST:). Leto IX.
Časopis s podobami ga slovensko mladino.
i Setetm.
'spančkaj dete mi sladko,
V	xilìéli sanjaj lepe sanje J Skrbi že ti ne znaš vsakdanje — O spančkaj dete mi sladko! Vsaj kadar pride ti spoznanje, Prelepih sanj nič več ne bó.
O spančkaj dete mi sladko
V	zi bèli sanjaj lepe sanje!
Nebeški angel varh je tvoj, Da čuva sanje tvoje male, Ki v spanji so se prikazale. Nebeški angel varh je tvoj! Vsaj so nebesa ti jih dale, Ki širijo se nad teboj — Nebeški angel varh je tvoj, Da čuva sanje tvoje male.
Potem pa nese jih nazaj, Vse sanje spet v višave svete, Da hrani zate jih, o dete, Potem pa nese jih nazaj, Da zopet izroči ti vzete, Ko pribitiš v nebeški raj — Zato pa nese jih nazaj Vse sanje spet v višave srete.
__J. Š. K.
Ljubezen do staršev.
i
V znožji strmega pogorja daljne Sibirije je stala pred več leti ubožna, samotna hišica. V hišici uboštva so prebivali starši z jedino hčerko Milko, ki so bili nekdaj z obilim časnim premoženjem obdarovani, a po nevošljivosti in krivem obdolženji svojih sovražnikov so bili za vselej v daljne sibirske pnščave obsojeni. — Milka se ni spominjala, kdaj je prišla v ta divji, dolgočasni kraj : zatorej ni občutila in spoznala svoje žalostne in nemile osode; preživela je svoja otročja leta v nedolžnem veselji in je bila jedina tolažba in veselje svojih nesrečnih staršev. Komaj deset let stara, začela je razodevati vse one lepe dušne lastnosti, ki so kinč in krasota ženskega spola; delavna, pobožna, ubogljiva in polna srčne ljubezni do svojih staršev je bila; tudi nje telesna lepota se je začela razvijati jednako cvetici o pomladanskem času, z jedno besedo: Milka je bila deklica, kakor malo tacih pod solncem. Kolikor bolj so se razvijale njene dušne moči, toliko bolj je tudi spoznavala revščino svojih staršev. Posebno oče so bili vedno vsi pobiti in žalostni, kar je blago Milko do duše bolelo in peklo. Mislčč, da ste pomanjkanje in revščina vzrok očetove žalosti, poslužila se je Milka vsake priložnosti, da bi kak krajcarček zaslužila; zato je tudi začela po dninah hoditi, da bi kolikor mogoče več zaslužila in tako ubožni stan svojim staršem saj nekoliko polajšala. Ker je bila Milka pri delu na dninah posebno pridna, zato so jo povsod radi na delo jemali; kdo je bil pa tudi veseljši od Milke, ko je zvečera s svojim pičlim in bornim plačilom, vsa tmdna in spehana proti domačej hišici hitela, in v hišo stopivša, ljubemu očetu in materi roke poljubovajoč, jim svoj zaslužek izročila. Večkrat si je po dnevu od lastnih ust kruhek odtrgala, da je na večer toliko več domčv prinesti mogla. O takih prilikah se je sicer razlilo po očetovem resnobnem obrazu milo smehljanje, pozabili so na kratek čas svojo revščino, ali notranja srčna žalost je kmalu tudi vnanje veselje pregnala z njegovega obličja. Milka vidčč, da ljubega očeta nikakor ne more stanovitno razveseliti, postala je silno žalostna ; mislila si je, da oče z njo niso zadovoljni, in mnogo noči je prečula britke solzé točivši in vedno premišljevajoč, kako bi ljubim staršem mogla dopasti in njih revščino vsaj nekoliko polajšati.
Neko noč sliši očeta in mater, kako sta si v stranskej izbi žalujoča drug dražemu svoj žalostni stan tožila; oče so posebno srčno tudi svojo ljubo Milko pomilovali, ki se trudi in trudi za vsakdanji kruhek v potu svojega obraza, v tem ko bi se imela v glavnem mestu razveseljevati nad dobrotami časnega življenja. Milka sioer ni bila radovedna deklica, ali slišati očeta od glavnega mesta itd. govoriti, še bolj nastavi ušesi in natanko posluša, in zdaj še le se jej oči odpró. Povzela je iz očetovega in materinega pogovora, da Sibirija ni njihov pravi dom, kakor je do zdaj mislila, da so oče bili nekdaj jako bogat mož in imeniten vojak v carskej rnskej vojski; slišala je dalje, kako so bili po nekem sovražniku krivo zatoženi in zatoraj od mogočnega cara v Sibirijo pregnani. Občutke, kateri so srce naše Milke med tem pogovorom prešinili, moje pero popisati ne more, — od srčne žalosti se vsa trese, zamakne se, premišljuje in hitro sklene, kaj hoče storiti. Komaj pričaka prvega svita, vstane in v prisrčnej molitvi se priporoča Bogu, dokler oče ne vstanejo.
Zdaj stopi v izbo, in jokajoč jim pade okoli vratu, rekoč : „Oče, ljubi oče, necojšna noč mi je odkrila vaš tužni stan, pozno sicer so mi se oči odprle, ali hvala Bogu, vendar še ne prepozno! Vzdigniti se hočem tjà do glavnega mesta, pasti mogočnemu caru pred noge, zagotoviti ga, da ste nedolžni, in ne bodem nehala prositi, dokler ne slišim iz carovih ust tolažilnih besed, da vam je vaša čast in vaše premoženje zopet povrneno!" — Oče ostrine nad besedami svoje Milke, ali solzé jih polijč iu jim ne dajo niti besedice izpregovoriti. Po dolgem jokanji odpró oče svoja usta in pravijo: „Ljuba, prisrčna Milka ! Bog naj te blagoslovi, on ti naj da doživeti na zemlji boljših dni kakor meni, in naj ti poplača vse tvoje skrbi in vso ljubezen, katero tvoje nedolžno srce proti meni izkazuje; zakaj gotovo bi moje kosti že davno krila hladna gomila, ako bi te Bog meni ne bil poslal kakor angela v tolažilo mojih srčnih britkosti. Ali, prisrčna Milka! tvoje želje, mene kdaj od tukaj rešiti, so zastonj, zakaj vedi, da Sibirija je grob živih, in kdor je tù sem pregnan, vidi cvetice upanja še le onkraj groba oveteti; družbi človeškej je tu slednji že odmrl." — Milka pri teh besedah omolkne ; ali pretrden je bil njen sklep, toraj povzame besedo in pravi: „Ljubi oče! jaz ne obupam nikakor, in takój danes se hočem podati na pot proti carskemu mestu." — „ Predraga moja !" rečejo zdaj oče, „kar tvoje blago srce želi, kar tvoja usta govorč, to se ne more nikakor in nikdar izpolniti, dà, tvoj um je celò preslab, in ne moreš umeti, kako da je nemogoče, kako se nikakor tvoje želje ne morejo djansko izpeljati Védi, da od tod do glavnega mesta je več sto ur hodà čez neizmerne planjave, hribe, doline, velike reke; po cele dni ui videti živega človeka, a tolikoveč divjih zveri, ki te bi, nezmožno deklico, gotovo raztrgale. Ali ko bi še vsega tega ne bilo, tam na sibirskej meji je ostra straža, ki nobenega ne pusti čez, ako se ne more izkazati s potnim listom in privolenjem. Potni list pa le naš ostri gospod poglavar, ki daleč daleč od tukaj stanuje, sme in more dati; tega dobiti je skoraj gola uemogočnost. Toraj, ljuba Milka, potolaži se, združi svojo vsakdanjo molitev z mojo, da bi nas namreč dobri Bog kmalu poklical od tod, in nas preselil tjà., v tisto srečno deželo, kjer 9e časna žalost izpreineni v večno veselje.
Pri poslednjih očetovih besedah Milka popolnem omolkne. Videlo se je, kakor da zdaj res spozna nemogočnost, da bi rešila očeta u teh pustinj, in kakor bi bila svoje želje v globočino srca zakopala, ni odslej niti besedice več črhnila od svojega naména. Ako je pa bila, kakor jo iz njenega poprejšnega življenja poznamo, že posebno pridna pri svojih delih, si odslej ni privoščila skoraj počitka ne po dnevi, ne po noči. Večkrat je od dela tako trudna na večer doinóv prišla, da jej skoraj ni bilo več živeti, a vendar je se vselej namesto matere opravljala domača opravila, in iz nizkih oknic Milióne revne spalnice je gotovo vsak večer poslednja lučica brlela v temno noč. Molila je, ko sta oče in mati že spala, pred lepo podobo nebeške kraljice, ki jo je imela na steni obešeno, zamaknena v srčnej molitvi, bolj angelu nego človeku podobna; nek nebeški mir je bil razlit čez nje obličje. —
U.
Minulo je bilo več tednov, ko nečega večera Milka zelò hitro domòv prihiti ; vse njeno obnašanje je razodevalo srčno veselje. Stopivši v sobo, kjer
9*
sta si oče in mati ravno zopet svoje nadloge potoževaia, veselo zavpije: „Ljubi oče, ljuba mati, veselita se z menoj ! Glejta, tukaj moje dovoljenje, da smem sibirsko mejo prestopiti, glejta tukaj moj popotni list do glavnega mesta; ako Bog hoče, kmalu nam bodo zasijali boljši dnevi." Oče in mati omolkneta, a Milka z veseljem dalje pripoveduje, kako je po starem čuvajskem zapovédniku, ki je bil posebno dobra duša, in pri katerem je velikokrat ua delu bila, od deželnega poglavarja dobila dovoljenje in potni list do glavnega mesta; a da je od svoje prošnje proti njima do zdaj molčala, storila je zato, da bi njiju veselje toliko večje bilo, ako bo svoj namen srečno dosegla. — Očetu in materi so zaigrale pri teh besedah solzé v očeh, ali ne solze veselja, nego solzé srčne žalosti.
„Tako zdaj," povzamejo oče besedo, „zdaj naju hočeS zapustiti? Ti najina jedina podpora in veselje hočeš najino globoko žalost še povekšati, ker, ako naju zapustiš, gotovo te nikdar več videla ne bova! O, kje tam je meja Sibirije, kje tam je glavno mesto! — O ljubo dete! tega ti ne moreš uméti, in ako se na pot podaš, gotovo greš v svojo smrt.'4 Milko zdaj tudi solzé polijó, na koleni se spusti pred ljube starše, in z milim glasom pravi : „O ljubi oče, ljuba mati, odpustita mi, ker vama toliko žalosti delam, prosim vaju pa tudi, ne odrecita mi mojih srčnih želj, in pustita se mi podati tjà, od koder se vam vaša čast, vaše dobro ime in vaše premoženje zopet povrne. Ne skrbita preveč zame, dobri Bog, na katerega trdno zaupam, gotovo me ne bode zapustil, gotovo me bode njegov angel spremljal na mojih potih, ter me srečno pripeljal na kraj svojih želj." — Ker je Milka tako dolgo prosila, rečejo poslednjič oče: „Tvoja pobožnost, tvoje trdno zaupanje na Bogà, ljuba Milka, dela mi v sredi moje žalosti vendar srčno veselje; če tedaj že ni drugače, sprejmi moj blagoslov in pojdi tjà, kamor te žene tvoja otročja ljubezen do mene in tvoje ljube matere. A midva hočeva domi neprenehoma zate moliti, da, ako se tudi tvoje želje ne izpolnijo, vsaj srečno zopet v najino naročje nazaj prideš!" — Zdaj so skupaj večerjali, a po večerji so oče še Milki zaznamovali, kolikor se je najbolj natanko moglo, pota in kraje, po katerih naj popotuje; poslednjič opravijo večerno molitev in gredč k počitku, ker zjutraj zgodaj se misli Milka napraviti na daljni pot. V svojo izbico prišedši poklekne Milka pred podobo device Marije, ter se jej zahvali za nje priprošnjo pred Bogom do zdaj, priporoči se jej tudi goreče v njeno mogočno varstvo na daljnem potu, in potem vzame slovó od vsega, kar jo je tu veselilo, ker nek notranji glas jej pravi, da je nocoj zadnjikrat v svojej izbici. — Nato se vleže in kmalu zatisne trudne oči. Ko se prebudi, sta bila oče in mati že na nogah, vsa žalostna in pobita.
Milka se hitro napravi, stopi iz svoje izbice, ter vsi trije se še jedenkrat, znabiti za vselej, vsedejo skupaj k zajuterku, ki je bil obilo zalit z grenkimi solzami. Po zajutreku vzame Milka žakljiček, vloži noter svojo ubožno, pa snažno obleko, kakor tudi male krajcarčke za popotne potrebe, nabaše culico na hrbet, vzame palico v roko, jokajoč poklekne pred starše, ter jih še jedenkrat prosi za odpuščenje, ako jih je razžalila, in za njih blagoslov. Žalosti pri tem slovesu moje pero popisati ne more. Jokajoče vidimo vse tri skupaj klečati v sredi izbe! —
Milka poslednjič srčna vstane, poljubi še jedenkrat staršem roke, in reče:, „Bog vas ohrani ljubi oče, ljuba mati, zdrave domi in tudi mene na daljnem potu
on naj nas zopet srečnejše združi, kakor se danes ločimo! Bog z vami in z menoj !" to so bile Milkine poslednje besede, potem se urno zasuče in odide iz hišice. Oče in mati gresta jokajoč za njo pred hišna vrata, in s solznimi očmi gledata za njo, dokler ne pride do daljnega gozda, skozi katerega je pot peljala. In še jedenkrat pomigne k slovesu svojim ljubim staršem z belo rutico zadnji pozdrav, in kmalu potem jo zakrije gosta hosta njiju očem.
Milko spremljati na njenem potu skozi divje, neznane kraje, priče biti vseh njenih težav, stradanja in druzega trpljenja, zdi se mi preobširno; potrebovala je namreč le do sibirske meje več tednov za potovanje. Vendar je do zdaj srečno premagala vse težave daljnega potovanja. Ali prišedši v mesto K., kjer se jo čez reko Volgo morala prepeljati, potopi se ladija z mnogimi drugimi potniki in komaj je bila uboga Milka strašne smrti rešena. Na pol mrtva je bila potegnjena iz vode in prenešena v nunski samostan, kjer je bila bolnišnica za ženske. Tu se je poloti huda bolezen ; prestrašila se je in zelò prehladila, ker je bil že pozni jesenski čas. Ljubeznjivo obnašanje in dobra postrežba prijaznih nun jej je vendar zopet kmalu ljubo zdravje podelilo, in predno se je od tukaj ločila, storila je v serci Bogu zvesto obljubo, ako ljubim staršem rešitev iz pregnanstva od mogočnega cesarja izprosi, da hoče potem ostati v samostanu ubogim bolnikom v postrežbo.
Ker si je bila v samostanu s svojim lepim in prijaznim zadržanjem ljubpzen vseh nun pridobila, jej je ločitev od tod skoraj toliko žalosti napravila, kakor ločitev od ljubih staršev ; vendar jej želje, izpolniti kmalu svoj namen, niso dale počitka ne po dnevi ne po noči. Njene misli so bile vedno le pri ljubih starših, tedaj jo je gnalo blago sreč vedno le naprej. Potovanje od tod do glavnega mesta je bilo vendar za njo z veliko manjšimi težavami sklenjeno, ker jej je bila samostanska predstojnica mnogo priporočilnih pisem do svojih znancev v raznih mestih s seboj dala; tudi kraji so bili že bolj obljudeni, kakor po pustej Sibiriji. Vendar se je imela še boriti z mnogimi neprijetnostmi, in zelò trudna pride necega jutra v glavno rusko mesto Petrograd. — Eitela je najpred imenitne gospe iskat, do katere je imela priporočilno pismo od predstojnice samostanske, in katera bi jej imela pomagati, da lože pride do mogočnega cara. Ali žalostne glase mora Milka slišati, da imenitne in dobre one gospe ni več pri življenji. Še drugo priporočilno pismo na necega plemenitega gospođa je imela pri sebi, a tudi ta je bil odšel daleč na svojo graščino za dalj časa stanovat. —
m.
Milka se ni imela zdaj na nikogar pod milim Bogom obrniti; tolažila se je vendar v svojej otročjej priprof češ, bom pa poskusila sama. Izprašala je ljudi sicer kmalu za cars' palačo, ali v njo priti ni bilo tako lehko, kakor si je uboga Milka mislila. Vojaki, stoječi na straži pred carsko palačo, zavrnejo jo z ostrimi besedami nazaj, rekoč: „Poberi se, tu beračiti ni dovoljeno!" Mislili so, da je Milko kaka beračica. Surove besede vojakov so ubogo Milko tako presunile, da niti besedice ni mogla izpregovoriti, obrnila se je proč, in solzé jej zalijó oči. Od srčne, nepopisljive žalosti vsa omotena, ni se znala kam podati. hodila je toraj od ulice do ulice, dokler k sreči naleti na neko ubožuo, a vendar dobro ženico, katera jej na njeno prošnjo prepusti
malo izbico t stanovanje. Dražega in tretjega dne gre Milka zopet pred carsko palačo, ali straži se ne upa približati, le pazila je, kako bi se skrivaj noter ■imuzati mogla, četrti dan se res srečno zmuzne memo straže in nepoznajoča šeg carskega dvora, sede na stopnice in hoče tu čakati, dokler bi se gospodje, kateri so drug za drugim vèn in noter hodili, nekoliko ne razšli. Zopet je naša Milka nesrečna, kajti nek služabnik v krasnej obleki prišedši po stopnicah, grdo jo začne oštevati, rekoč: „Kako se vendar podstopiš tu v carskej palači celč na stopnicah prosjačiti !" „O, saj ne prosjačim, govorila bi le rada z mogočnim čarom," odgovori jokajoča Milka. „Kaj ? ti hočeš s čarom govoriti ? Menda se ti v glavi meša kali," zakrohoti se strežaj in že jo misli po stopnicah zapoditi, da nek gospod zraven pristopi in strežajn reče: „Pusti deklico!" — Strežaj plašno odstopi.
Gospod se začne z Milko pogovarjati tako-le : „Ljuba deklica, kaj bi rada?"
Milica: Z mogočnim earom bi rada govorila.
Gospod: Ali imaš privoljenje k temu?
Milica: Kakošno privoljenje?
Gospod: Ali ti ni znano, da, kdor hoče s čarom govoriti, mora vložiti 6pisano prošnjo, in če se mu na to privoli, sme se približati mogočnemu cara ?
Milka: Gospod! tega nisem znala.
Gospod: Od kod si doma?
Milica : O, ljubi gospod ! daleč je moj dom ; iz Sibirije sem.
Gospod: (Čudžč se.) Za milega Boga! kako si vendar prehodila tako šibka deklica, tako dalnji pot?
Milka : Večni in vsemogočni Bog in ljubezen do mojih ljubih staršev me je sem pripeljala.
Gospod: Kaj so tvoji starši?
Milka: Oh! ubožni so moji starši, a svoje siromaštvo trpijo po nedolžnem ; moj oče so bili nekdaj imeniten častnik v carskej vojski, pa krivo so bili zatoženi od necega sovražnika in vsled tega pregnani v Sibirijo.
Gospod: Kako se imenujejo tvoj oče?
Milka: Miroslav Hrabrovski.
Gospod: Tn kaj želiš s čarom govoriti?
Milka : Zagotovila bi ga rada, da so moj oče nedolžni, in prosila bi ga za milost in rešenje iz sibirske sužuosti.
Gospod jej na to odgovori : „Nimaš sicer dovoljenja 8 čarom govoriti, a ker si daleč prišla, ti bodo dvorske šega izpregledane. samo malo tukaj počakaj, mislim, da bodeš kmalu videla cara. Pri teh besedah ptuji gospod zapusti Milko.
čez malo časa potem stopi lepo oblečen strežaj pred Milko, in ona misleč, da je to car sam. že mu hoče k nogam pasti, ali prijazno jej reče dvorski sluga: „Mogočni car hoče s teboj govoriti, idi toraj z menoj." Plaho stopa Milka za strežajem skozi krasno okinčane sobe, in ko prideta do nekih vrat, odpre jih strežaj urno na dve plati. Milka zagleda na pozlačenem prestolu sedeti tistega gospoda, s katerim je ravno kar v otročjej priprostosti zunaj govorila! •— Vsa omamljena stopi Milka pred carski prestol, ali nogi se jej pričneta šibiti, na koleni pade in namesto prositi, z jokajočim glasom reče : „O ljubi moji starši, ako bi zdaj znali, kam je mene božja milost pripeljala, gotovo bi Boga slavili!" — Car zdaj prijazno Milko nagovori, reče jej vstati
in se na stol vsesti, katerega jej strežaj na carovo povelje prinese. Iz stranske sobe stopi imenitna gospi Bila je svitla cirioa. Na earovo povelje mora Milka zdaj vse svoje življenje in svoje potovanje natanko povedati. Ko je na konci svojo prošnjo za reäitev staršev izrekla in mogočnega cara očetove nedolžnosti hotela prepričati, jej car odgovori:
„Ako bi todi nobenega druzega dokaza ne imel, že to me zadostno prepričuje, da starši, ki so tako dobro in blago hčerko izrodili, ne morejo biti hudobni ; toraj imenujem od te ure tvojega očeta zopet častnika v svojej vojski, in vse njih premoženje bodi jim zvesto povrneno. Očeta lehko tukaj v retrogrado počakaš, ker bo še danes deželnemu poglavarju zaukazano, da tvojega očeta oprosti. A ti tudi še zanaprej hodi po uastopljenem potu, spoštuj in ljubi svoje starše in blagoslov božji bo s teboj."
Bogato obdarovana zapusti Milka carsko palačo, in še le v bližnjej cerkvi je prosila polna hvaležnosti v srčnej molitvi za srečo in blagoslov visoke carske rodovine.
Bilo je ravno 17 mesecev, kar je zapustila hišo svojih staršev.
Druzega dne piše Milka, ki je bila zdaj v 16. letu svoje dòbe, startom veselo prigodbo, da so rešeni, ter jim tudi ob jodnem naznani, da je Bogu obljubila, v samostan stopiti. „V nunskem samostanu zopet najdete svojo do smrti vam vdano Ljudmilo" — bile so zadnje besede njenega pisma.
čez nekaj dni potem zapusti hvaležna, vesela in srečna glavno mesto Petrograd. Nečega večera o „Ave Mariji" pozvoni v mestu K— šibka, pa zala deklica Milka na samostanska minska vrata, ter prosi prenočišča. Vratarica jo hitro izpozni. Yse nune so se zelò veselile, da je srečno rešila svoje starte. Sprejeta je bila v malo dneh v njih družbo, ker jej je bilo to že pred njenim odhodom iz samostana obljubljeno.
Ali kje je na svetu veselje brez žalosti? Milka kmalu zboli, začela ie hirati in od dne do dne prihaja slabejša. Dolgo se je tolažila, ker si je mislila, da se še ni izpočila od daljnega potovanja, ali necega jutra reče svojej prijateljici: „Ljuba moja! vsak dau se čutim slabejšo, smrtna bolezen je blizu, in ako mojega ljubega očeta in drage matere kmalu, kmalu ne bo, nikoli ju več ne bom videla na tem svetu. Prijateljica jo tolaži, ali Milka je čutila, kako stoji ž njo ; toraj v malo dneh poprosi samostanskega duhovnika, da jej podeli sv. zakramente. — Zvečera tistega dne, ko je bila za smrt previđena, poprosi samostansko predstojnico k sebi, in jej s slabim glasom reče: „Častitljiva mati, zahvaljujem se vam za vso vašo skrb, ki ste mi jo od ònega dne, ko sem v to obzidje stopila do denašnjega dne skazovali. Srčno sem želela, da se vam za vaše dobrote že tu hvaležna skažem, ali kakor se čutim, v bukvah previdnosti božje stoji zapisano drugače. Smrti se ne bojim in rada zapustim svet, le svoje ljube starše bi bila v tem življenji še jedenkrat rada videla, če vendar poprej umrjem, prosim vas, čestitljiva mati, sporočite jim, kadar semkaj pridejo, moj zadnji srčni pozdrav in povejte jim, da sem jih spoštovala in ljubila do smrti. V nebesih se zopet vidimo."
To so bile zadnje besede naše Milke, iu komaj pol ure potem je mili glas mrtvaškega zvona iz samostanskega zvonika naznanil, da se je nekdo preselil iz te solzne doline v večnost. Milke ni bilo več med živimi!--
V lepo belo oblačilo oblečena in z dišečimi cveticami posuta, ležala je Milka na mrtvaškem odru. Še mrtva se je držala na smeli in bolj nevesti, kakor mrliču je bila podobna. Ravno druzega jntra bi se imelo njeno truplo izročiti črnej zemlji, — ko na večer pridrdrä kočija pred samostanska vrat». Sedela sta notri Miroslav Hrabrovski in njegova žena. Glasno zazvončki dumi zvonec ter kliče vratarico odpreti. Kmalu so duri odprte in kmalu tudi vra-tarica spozna Milkine starše. Na njih prošnjo, da bi jih peljala do Milke Hrabrovske, od katere so že v bližnjem mestu zvedeli, da je bolna, stop» vratarica molcé naprej ter jih spremi do izbice samostanske predstojnice. Z besedami: „Tukaj so Milkiui starši," predstavi jih predstojnici, potem urno odide ; bala se je namreč biti pričujoča, kadar bodo starši zvedeli, da je Milka umrla.
Predstojnica mirno reče staršem: „Znane so mi iz poslednjega pisma, ki ga je vama pisala, zadnje besede" : „v nunskem samostanu najdete zopet svojo do smrti vam vdano Ljudmilo," in res, v preroškem duhu je govoril». Videli jo boste še, lepo, nedolžno nevesto, ali kratka ločitev na pragu sibirske hišice bila je podoba dolge ločitve, ki nas vse jedenkrat čaka. Z žalostjo vama moram povedati, da je Milka hudo obolela — da je prosila za sv. popotnico umirajočih in rekla, če ne tu, v nebesih vidim zopet svoje ljube starše — in res se je Bogu zazdelo, da jo v najlepšej mladosti pokliče na dobro zasluženo plačilo v nebesa!" — Neizrekljiva žalost presune srca ubogih staršev pri teh besedah samostanske predstojnice.
„Peljite naju do nje." to so jedine besede, katere sta mogla izgovoriti. — Ko po dolgem mostovžu pridejo do zadnje izbice, odpre predstojnica vrata in tn zagledata Milko kakor v rajskej lepoti ležati na mrtvaškem odru.
„O Milka, Milka!" zajočeta oba z milim glasom, „tedaj za najino rešitev si morala dati lastno življenje; o da sva te od sebe pustila, ker brez tebe je nama tudi carska palača pusta, dolgočasna Sibirija — O Milka! ljubeznjiva Milka ! kdo bi si bil vendar mislil, da najn tako kmalu zapustiš !" V uepopisljivej žalosti prečujeta ubogi oče in mati vso noč poleg trupla svoje jedine hčerke, večkrat jo vroče poljubujeta na bledi mrzli lici, ter se ne moreta niti trenotka ločiti od nje. Zjutraj je bilo med milim petjem žalostnih nun prenešeno Milkino truplo v cerkvico, in od tukaj na bližnje pokopališče, kjer je bilo sprejeto v krilo črne zemlje ter za vselej pokrito telesnim očem prežalostnih staršev. — Oez nekaj ur potem odpelje Milkino starše lepa kočija iz mesta K— proti Petrogradu, kjer jim je bila čast in imovina zopet obilo povrnena, ali Milke ni bilo več in tndi veselje se ni nikdar več povrnilo v njihova srci Kmalu sta tudi ona sledila svojej hčerki v hladni grob !
Ljuba mladina! ko prebereš to resnično prigodbo, mislila si boš: Milka bi bila pač zaslužila, da bi se jej bilo na zemlji boljše godilo, ker je svoje starše neizrečeno Rubila: a namesto srečnega, dolzega življenja je morala tako kmalu umreti. Na take misli ti ob kratkem odgovorim : Dobri Bog je Milko poklical iz kratkega pozemeljskega trpljenja na večno plačilo v nebesih ; kajti zemlja, ako se nam še tako dobro godi, ostane vendar le solzna dolina, ki nain za jedno samo veselo uro rodi gotovo mnogo mnogo ur žalosti in trpljenja.	j. sktMmc.
Sv. Cirila samostan v Pragi.
Zlata Praga, „slovanski Kim," kakor jo pesnik zSve, spada moj najlepša mèsta vsega sveta. Stanovnfkov ima do 200.000, z večine Češkega rodd. Mnogo lepih mostov, poslópja in cerkev lepotlči to češko središče. A mej najlepše cerkve, treba štčti sv. Cirila, prvega slovenskega apostola, samostan, ki ga imate naslikanega pred sobčj. To velikansko poslopje stoji v „starem méstu." Blizu palače kneza Kinskega na „Kingu" je sezidano v čast imenovanega sv. apostola. Stolpa, s katerih je daleč po mestu najkrisnejši razgled,
imata na vrhn vsak svojo piramido. Pokojni cesar Ferdinand L, ki je svoje zadnje dni tiho preživel v Pragi, daroval je tej cerkvi podobi sv. apostolov Cirila in Metodija, od mramora izsekani. To izvrstno delo bode zlätej Pragi vselej na čast in zvršil ga je nemški umétalnik, po svojih umotvorih široko sloveči Emanvel Maks. Notranja oprava te cerkve je veličastna. Kamor koli se oko ozrè, vidi krasne podobe svetnikov, svetnic božjih ter tudi druge. A kadar ti mej sv. mašo zagrmé velikànske orgle, najlepše v Pragi, nehoté poklekneš in hvališ Boga na višavah, kà je človeku dal toliko uma, da more ustvariti tiko krasoto.
Ako te burno življenje zanese v to velikolépno mesto, dragi čitatelj ! ne pozabi si oglédati samostana Cirilovega; ne bode ti žal.	m. UMmrit.
Lev in žaba.
(Basen.)
Lev pride do neke mlake, v katerej so bile žabe. In ravno kar začela je jedna svoj „réga, réga" — drla se je iz vsega grla. Lev ves osupnen obrne se proti ónej stràni, od koder je slišal ta čudni glas, mislil si je, da prihaja tolik glas od kake velike živali. Postoji nekoliko časa in posluša; ko pa vidi žabo iz mlake na breg izkoMcati se, stopi nejevoljen bliže ter jo pohódi.
Basen ta nas uči, da se nam ni stràsiti glasu, dokler ue vidimo, od kodi pride; a tudi nam kaže, da so mnogokrat veliki nezmožneži baš največji kričiči.	Sc. P...ar.
Zaslužena desetica.
(Po resnićnej dogodbi.)
Da-si ni železnica še pridelkov in sadja iz Elbske doline na Nizozemsko prevaževala, vendar Nizozemljäni niso hoteli živeti brez sadri in sočivja iz Elhske doline. Zato so vozniki z jednim konjem in samotčžniki mnogo več zaslužka imeli. Počasi je peljal z jednim konjičem ali samotéznik svoje blagó na prodaj. Večjidel so vozili na priprostih „garah" ali na vozičku z dvema kolesoma po prašnatej, rupastej cesti ter so pri raznih hišah postajali prodavajdč pripeljane stvari.
Tak samotežni voznik je bil stari, pošteni 601 bar d. Njegovo imé je bilo znano na široko in daleč. Čudna oseba ta Gothard; na nogah je imel opanke ; hlače iz močnega kozlovega risnija od maščobe že precej svitle. Nad gležnji so morale biti zmirom prevezane. Kratek, višnjav jopič mu je pokrival gorenji del telesa poleg ponošenega žametastega telovnika, na katerem je imel žep za umazaui denarni mošnjiček in svojo veliko okroglo toMčnico. Ruta okoli vratri je bila navadno ognjeno-rudeče barve, ter le slabo privezana, posebno v velikej vročini, katero mu je še hujšo delala težavna vožnja. Pri vsej tej afrikanskej vročini je imel na glavi še cifasto kapico pod težkim klobukom. Tak je bil stari Gothard, ki je kupčeval s sadjem ter je razven „gar" imel še velik jerbas za črešnje, hruške, murke in jabolka.
Nekoč nabaše veliko murk (kumar), katerih teža je znana. Poslala mu
jih je neka kmetica Hana vT____ Ž njimi hiti na Nizozemsko. Bil je zelò
vroč popóhidne, ko stari Gothard svoj koš čez rami obeBi in s pristavkom „Bog pomózi!" gare odpelje. A vendar ni bil še daleč. Težki voziček ne gre tako gladko po strmem, mpastem potu od Elbske strani naprej. „Stati gare ne smejo!" reče Gothard, ko jih malo ustavi in iz tobičnice duhana vzame. „Ko bi le že skoraj bil na cesti," vzdihne ubogi starček. „V sosednjej visi se že dà nekoliko prodati in potlej bi že šlo." To rekši ogleduje se na vse strani, kakor da bi koga iskal, ki bi mu pomagal gare vleči. A nikogar ne ugleda, ker ta kraj ni imel takrat toliko prebivalcev, kolikor jih ima zdaj. in tudi solnce je preveč pripekalo, ter so mnogi rajše v senci ležali. Zdajci ugleda vendar nekoga priti. Bil je mlad deček, ki se je Gothardu bližal.
„Fantè ! ali slišiš ?" kriči že od daleč stari Gothard ; „ti bi mi lehko pomagal, da gare vsaj do ceste privlečem, sam jih ne morem, Deček ne odgovori ničesar, a vendar se takój pripravi v pomoč in stopi pred gare.
„Hitro! hitro!" jeclji Gothard, ko jeden del vrvi ponudi dečku, da bi vlekel. Deček tega ne umeje. „Déni vrv preko leve rame," zagromi Gothard nekako nejevoljno nad njim, „si pač kakor vidim, pravi butec!" Deček uboga. „Takó ; zdaj pa le vléci, kolikor moreš !" In res ! šlo je hitro naprej preko kamenja in hlodovja. „Le počasi!" reče čez nekaj časa stari Gothard. „Ti imaš še mlado kri, kadar boš toliko let imel na hrbtu, kolikor jih imam jaz, potlej se boš učil počasi hoditi." — Tako prideta srečno na véliko cesto. „Zdaj je že dobro!" reče stari Gothard, „da sem le tukaj, zdaj bode pa že šlo. Hvala Bogu !" to rekši potisne gare bliže do cerkve in si obriše z robcem pot z obraza.
Tudi deček je imel svitle pótne kapljice po čelu. Hitro diha in se sladko nasmehne, kakor bi mu bilo po godu, da se je utrudil.
Ko hoče deček oditi, reče mu Gothard: „Zastonj mi tega nisi storil, čakaj malo !" Pri teh besedah seže v žep, ter potegne iz njega umazan moš-njiček, ki je bil večkrat ovit s trakovi. Odvije ga in išče po njem. Že drži petico v roci, pa jo spusti nazaj rekoč : „Desetica ti bode gotovo ljubša, nego petica!"
„Ti si zal deček, moraš tudi dobro srcé imeti, to ti vidim na licu." Tvoja pomoč mi gotovo srečo donese, zato moraš desetico dobiti." Hoče jo dečku dati, a ta se je brani. „Ne bodi smešen," reče stari Gothard in vzemi desetico ; kar se pošteno dobi. mora se vzeti, posebno, ako si človek s potom v obrazu zasluži." Deček vzame ponuđeno mu desetico, rekoč: „Lepa hvala!" „Tudi jaz se ti zahvalim," reče Gothard, ter gleda za odhajajočim dečkom, „To je gotovo priden fantč in njegov oče so ga lehko veseli !"
Še nekaj bi stari Gothard rad poizvedel od mladega dečka, ali ta hiti naravnost proti bližnjej graščini.
„He fautè, čigav pa si?" — Deček se mu nasmeje in kaže na grad. — Hé, menda nisi sii grota T...?" Deček prikima, da je, in naglo zbeži. „Jojmina!" vzdihne stari Gothard, „tega si pa nisem mislil, da bi bil imel tacega pomočnika. Vožnja in pòt mu menda ne bodeta škodovala," reče ter sklene „oče je lebko vesel tacega sina!*
Kamorkoli pride stari Gothard povsod pripoveduje, kdo mu je pomagal gare vleči na hrib. Mnogo več je prodal murk, ko so ljudje slišali, da mu je sam grofovski sin pomagal voziti. Ta novica se je hitro raznesla po vsej okolici in ljndje so si šepetali na uho : „mladi gospod grof je pomagal Got-hardu na hrib gare vleči." — „Oče so lehko veseli tacega sina," teGothardove besede so se tudi izpolnile. Grof, navadno „stari gospod" imenovan, imel je prijatelje pri sebi, ki so ga bili prišli obiskat. Ko mladi grof v izbo stopi in pokaže očetu desetico, ter mu pové, kako jo je zaslužil, so se temu vsi začudili Desetica je šla od rok do rok in pri kosilu se je le o mlađem grofu govorilo.
Grofič si je spravil desetico in se še zdaj večkrat spominja besed, ki so mit jih rajnki oče rekli : „Hrani ta denar in zapomni si, da pomagati ljudem je plemenito ter da v potu svojega obraza nam je treba kruha služiti. Delati ne bodi nikogar sram !"
Stari Gothard ne živi več, a posestnik zaslužene desetice še živi. Še zdaj se pripoveduje po Blbskej doUni, kako je grofov sin zaslužil desetico, ko je pomaga! staremu Gothardu gare voziti na hrib.
Otroci, pčmnite tudi vi, da je lepo in plemenito pomagati ljudem, ter da nam je v potu obraza treba đelati, ako hočemo vsakdanji krah jéstl
Bodite pridni in delavni. Kdor brez dela okoli postopa, rado mu kruha izmanjka. Zgodaj vstajati in pridno delati, daje zdravju moč, gospodarstvu vrednost in pošteno življenje.
Za delo primite veselo,
In rado bo vas vse imelo.	i.
Angel varuh.
(Kesnična dogodba; zap. J. S-a.) Francoski listi poročajo, da je ne davno krščanski oče s svojim malim sinčekom, katerega je peljal v šolo k Marijnim bratom v Siten, gredčč obiskal svojo hčerko, ki se je vzgojevala v jednakem ženskem zavodu. Pred odhodom sta še oče in sin bila pri svetej maši in se priporočila molitvi ondotnih sester, a te so ju zopet priporočile varstvu device Marije in angelu vàruhu. Hčerka je bratcu tudi dala v spomin zalo podobico angela väruha, ki jo je bratec z velikim veseljem hvaležno sprejel in lepo shranil. Očetu in sinu se je bilo po železnici dalje peljati. Po progi Veytant- Vi'vis pa so takrat vsi prostori bili tako natlačeni, da je moral oče sinčeka na kolenih imeti. Ker sta sedela pri kraji in ker imajo po Francoskem, kakor zdaj tudi pri nas, železnocšstni vozovi vrata od strani, — odjyò se naglo vrata in predno se oče zavé, kaj da je, pade mu sinek z kolen skozi vrata na cesto. Vse klicanje in vpitje ubozega očeta je bilo zastonj; moral je čakati do prve postaje, — še okoli 3 četrt ure — v strašnem strahu, da bo potem svojega jedinega sina našel mrtvega, morda čisto raztrganega. Te tri četrt ure so bile očetu cela večnost. Izstopivši pri prvej postaji, tekel je po železnej cesti nazaj, da bi poiskal truplo svojega sina, a kako se razveseli, ko že od daleč vidi ljubega sina mn naproti hiteti. Popolnem zdrav iu nepoškodovan mu je sinek pripovedoval, kako naglo je iz voza zletól na cesto, in prav rahlo padel na zemljo. Ko je vstal, bil je vlak že daleč od njega. —
Neverni ljudje tako izvanredno rešitev iz smrtne nevarnosti pripisujejo navadno slučaju, a mi vérni kristjani predobro znamo, da v takej nevarnosti more človeka obvarovati le vsemogočna roka božja. Bog namreč vsacemu človeku pošlje njegovega angela väruha. ki mu v vseh dušnih in telesnih nevarnostih stoji na strani, in ga varuje. Pokojni knez in škof Anton Martin Slomšek so o angelu vàruhu zložili lepo pesen, v katerej tako-le pravijo:
„Po svetu angel hodi, — Ne vidi ga ok<5; — Pa vendar tebe vodi, — In vàruje zvestó. — V nebesih angel je domi, — Od koder Bog pošilja ga."
Angel varuh in otrok.
V Rušavi na Moravskem se je pred nekaj dnevi to-le zgodilo: Oče in mati sta senč sušila in sta imela pri sebi dve leti starega otroka. Otročiček je zaspal v kolovozu na potu, ki drži preko travnika, a starši tega niso znali. Oče otide domčv, a mati so si mislili, da je otrok šel z očetom, ter so bili brez vse skrbi. Kmalu potem pride po poti velik voz z dvema konjema. Ko pride voz do otroka, spečega v kolovozu, prekoračita konja ubozega dečka ; ko pa je bilo koló že pri otroku samem, takrat se pa konja nstavita. Hlapec ki ni znal za otroka, maha z bičem po konjih, — ali konja niti za korak nečeta dalje, in ko hlapec še huje z bičem po njih otepa, začneta se spénjati in cepetati , a nikakor ne gresta dalje. Hlapcu se to čudno zdi, stopi z voza in kako se zavzame, ko vidi spečega otroka v kolovozu ravno pred kolesom.
Glejte otroci, tako je čuval angel väruh ubozega otroka.	,iji»."
Ogri ali magjari.
Znano vam je, otroci, da se naäe avstrijsko cesarstvo deli na dve polovici: v zahodno in vzhodno. Manjäa zahodna polovica obsega avstrijske dežele, to je, vsa kraljestva in dežele, ki so v državnem zboru ua Dunaji zastopane. Druga vzhodna polovica pa obsega vse dežele ogrske krone, in te so: kraljevina ogrska, velika kneževina sibinjska (erdeljska), kraljevina hrvatska in slavonska, vojaška krajina in mesto Reka z okolico. Obe polovici skupaj imenujemo avstrijsko-ogrsko monarhijo. — Dežele ogrske krone stojé pod državno upravo Magjarov (izgovori: Madžarov), ki se po deželi tudi Ogri imenujejo.
Glavno mesto Magjarov je Budapešta, ki šteje 259.000 prebivalcev. Pod magjarsko deželno upravo spada blizu do 16 milijonov prebivalcev, a Magjarov samih se šteje le okoli 5'/j milijona. Drugi so Slovani, Zidje in Nemci.
Magjari so tatarskega rodd. Njih prvotna domovina je srednja Azija, a že v teku 9. stoletja so prilomastili do podonavskih pokrajin ter se so naselili v denašnej Moldavi in Besarabiji. Tukaj so se jih posluževali Bizantinci (grški cesarji) v bojih z Bolgari, ter so jih imeli za svoje zaveznike, a ravno o tej priložnosti zjedinili so se Bolgari s Pečenegi, napadli so njihovo nezavarovano deželo ter se je polastili. Morali so si tedaj iskati nove domovine, katero so v nižinah ob srednjem Dunavu in Tise, kjer še dandanes prebivajo, tudi našli.
Najimenitnejši med kralji, ki so v novej domovini pozneje nad njimi vladali, je sv. Štefan, ki je tudi patron ogrske dežele. Magjari obhajajo njegov god dné 20. avgusta ; na ta dan je ondu zapovedan praznik. S svetim Štefanom, ki je vladal okoli 10. stoletja, začelo se je na Ogrskem tudi krščanstvo in ravno ta vladar se je smei prvi imenovati kralja, kateremu je poslal papež Silvester 11. dragoceno krono od zlató, ter mn dal naziv „kralj ogrski." A pozneje, ko je prišla ogrska dežela pod avstrijskega cesarja, prenesel se je tjà tudi naslov, in tako se naš presvitli cesar še zdaj imenujejo „apostolski kralj ogrski."
Magjari so večinoma visoke rasti ter še precej ugodne lepote; sicer pa so mongolskega plemena. Daljne svoje sdrodnike imenujejo Turke, Laponce, Kalmlke in čude, a to zaradi tega, ker so pri jeziku vseh teh narodov jednaka sestava besed nahaja.
Za šolstvo in občno duševno izobraženje se je zadnjih 20 let na Ogrskem mnogo storilo. A vendar je po nekaterih krajih Ogrske šolstvo še jako zanemarjeno ; malo äol je in še te so slabo uravnane iu slabo obiskovane.
Ogrska dežela je po nekoliko gorata, po nekoliko pa nizka in ravna. Nižava obsega malo ali gorenjo in véliko ali dolenjo ogrsko ravnino, višava pa se loči v alpski in karpatski svet. Vse Ogrsko do malega visi k črnemu morju, le majhen okrajek óukraj visoke Tatre je naklonjen k baltiškemu morju. Glavna reka ogrske dežele je Dunav, ki se izliva v črno morje.
Posebno zanimiva je na Ogrskem živinoreja; po ravninah redč v ve-licem številu govejo živino in konje.	—Al—.
Prirodopisno - natorozftansko polje.
Sviloprédka.
Po letu vidite letati lepe, pisane metu(je, ki vam delajo mnogo nedolžnega veselja Metulji se naredé iz mešičkov, v katere se izpremené gosenice. Gosénice so zelò požrešne ter drevju in drugim raslinam silno škodljive. Koristne so nam samo óne gosénice, ki žive ob murbovem pérji, in ki jib imenujemo svilne gosénice ali svilo-prédke. O teh gosenicah vam hočem danes nekoliko povedati.
Svilni metulj (Seidenspinner, Bombii mori) je priprost, beličast metuljček debelega trupla, ki ima ob robu prire-zana krila. Ta metulj je jedini, ki ga človek vzréja na veliko. Njegova prvotna domovina je Kitij, Indija, sploh Azija. Kitajci so na tega metulja mnogo mnogo let zelč pazili, da bi ne šel preko njih meje, kajti v čnem starem času drugi narodi še niso znali, kako se prideluje svila. Še le pozneje, 560. leta po Kristovem rojstvu so Grki in Kimljani izvedeli, odkod in kako se dobiva svila, ki je bila pri njih v tolikej ceni, da so jo z zlatom odvagovali. Dva grška meniha, tako se pripoveduje, prinesla sta z veliko nevarnostjo svojega življenja, v votlih palicah jajca tega metulja v Carigrad, ter sta tako Indijancem in Kitajcem naredila veliko škode. Polagoma se je potem razširjala reja tega koristnega metulja po Grškem, Laškem iu južnem Francoskem, kjer se še dandenes mnogo tisoč ljudi živi s pridelovanjem in izdelovanjem svile. Tudi pri nas se sviloreja že vedno bolj razširja.
Svilnega metulja samica izleže v nekoliko dneh 400 do 500 jajčec, ki so velika kakor proséno zrno. V pomladi, sredi ali konec maja meseca, kadar bela murva, jedina hrana teh živalec, listje požene, izlezejo iz jajčec gosenice, ki so zelò požrešne, hitro rastejo in se po štirikrat tóvijo. Navadno dorastejo v štirih tednih. Dorasla gosenica je 6 centimetrov dolga, gola, bela, in nosi rožiček na predzadnjem členu. Zdajci začne presti, ter potrebuje v to 3 ali 4 dni ; potem se zavije v mešiček. Ta mešiček (kokon) je kakih 1000 pedi dolga nitka, katera je prečudno zravnana in z nekim siuzom utrjena. Mešiček ali kokon ima velikost in podobo golobjega jajca. Posamezne plasti v mešičku pa niso jednake. Zunanji rahli ovojek nam daje tako imenovano kosmato svilo (Florettseide) ; srednja plast obstoji iz prave, nezamršene niti, ki je blizu do 310 metrov dolga in daje najdražo svilo; notranja plast je jako zmetena ter daje tako imenovano svilno vato. — Ako se di mešičku dosti časa ležati, pride iz njega neééden metulj, kateri je bel z rnjavkastimi progami in tudi s tako liso na sprednjih perotih. Izlésti se pa di le tistim metuljem, kateri so odločeni za pleme, a to zaradi tega, ker se preja ne di izviti, ako je pretrgana pri luknjici, iz katere je prilezel metulj. Vsi mešički, kateri niso
odločeni za pleme, denejo se v peč, ki je taso gorka, kakor za kruh, zato, da se pomoré. Potem se nitka prav varno zmoti in podéla v svilo.
Svilorejcem je treba zelò paziti, da mu gosćnice ne izlezejo, predno nima dovolj pripravljene hrane, kajti sviloprédkam je treba zmirom dovolj svežega murvinoga listja, da ne stradajo.
ä Ö	Gotovo da poznate lepo cvetoči mak, kate-
! dffeS	reg& jo včasih vse polno na vrtu po gredäh ; za-
torej se tudi imenuje vrtni mak (Papäver somnl--cn	ferum). Ta rastlina je med makovei najimenitnejša.
a! pj/.;	Korenino ima vretenu podobno, steblo k višku stoječe,
63—94 centimetrov visoko, ki je višnjavo-zelenkaste barve. Listi so podolgasti, ob robu izrobljeni, na-zobčeni ali pa narezani Steblo in listi so z belim ■j^Mj^t	mlečkom napolnjeni. Cvetovi so veliki, temno-
■Jj t	rudeče barve, včasih tudi bolj bledi ali pa po-
-jM^fe^V-	polnem beli ter stoje pozamezno na dolzih pecljih.
jjigBStg^K Semenska glavica ima mnogo predalov in mnogo 1®^3'^ semena v sebi. —■ Mak je doma v jutrovih deželah, jdMr^F	a tudi pri nas ga pogostoma sejejo zaradi drobnega
f	oljnatega semena. V jutrovih deželah in v vzhodnjej
.V."' I-.Ć Indiji zarezujejo nezrele glavice, da teče mleček iz njih, ki daje posušen tako imenovani opij, ki je zelò omamen, pa tudi strupen. Azijanci se radi vpijanijo ž njim, kar pa njihovemu zdravju zelč škoduje. Tudi na Turškem si pripravljajo iz makovega mlečka opij; pri nas ga imajo po lekarnah za imenitno zdravilo.
Otroci pišejo.
Slavko prosi toviriša za odpuščenje:
Preljubi Andrejček ! Ko sva včeraj skupaj igrcda, razžalil sem. Te kakor le nikoli. In Ti si riti Jril vedno tako dober in prijazen. Glej, meni je od srca Sal, da sem bil včeraj tako nerodeyi. Obžalujem woj pregresek in Te prosim, da mi odpustiš; nikoli Ti več kaj žalega ne storim. O kako že težko čakam Tvoje prijazne besede 1 Takój mi bo laže pri srci, oko si zopet moj dobri in zvesti prijatelj. Odpiši hitro svojemu odkritosrčnemu	prijatelju
V	Železnikih ....	Sla vku. Andrejček piše Slavku:
Ljubi moj Slavko l Od srca Ti rad odpustim, kej■ vidim, da Ti je žal, da si me razžalil. Tudi meni je bilo liudó brez Tebe, svojega dobrega tovariša. Bodiva si zopet dobra in prijazna f ter ne misliva več na to, kar se je včeraj zgodilo. Zuečera pridem k Tebi ter te vzamem s seboj k svojemu strijcu; onda bova igrala in se prav dobro zabavala. Da si mi zdrav !
Tvoj
V	Železnikih ....	Andrejček.
35a,z;ne stvaxi-
Kratkočasnice.
*	Nek človek je stavil s svojim prijateljem, da sné tri iu pol ducata jajec. Tega mu ni hotel nihče verjeti. Prinesli mu so tedaj 42 jajec. A pre-kanjeuec jih sné najpred tri, in potlej še šest, to je devet jajec, in dobil je stavo.
*	Nek žid pade pijan s konja, in okrog stoječi se mu iz vsega grla smejejo. Sram je bilo Žida, razjezi se in reče: „Norci, čemu se smejete; ali ne veste, da ne morem v zraku ob-viseti !"
*	(Modri Jakec.) V nekej šoli pripovedujejo gospod učitelj svojim učencem, kako dobro je, da zna človek računiti na pamet. „Poslušajte otroci," rekò gosp. učitelj, „da bodete to spoznali, povedati vam hočem nek izgled, ki sem ga sam doživel. Neeega dné se izprehajam memo bližnjega potoka. Ondu me sreča ribič ter mi ponuja rakov, da jih naj kupim. Jaz ga vprašam : „Koliko rakov imate ?" liibič mi odgovori : „Deset !" Jaz ga vprašam dalje : „Po čem so raki?" On odgovori : „Jeden rak po 10 kr." Jaz : „Koliko tedaj treba, da vam plačam za vse rake?" Kibič: „O gospod, tega ne vem, ker se nisem učil račnniti na pamet." — „Glejte otroci, kako dobro je bilo, da sem znal jaz računiti na pamet. Kaj mislite, kaj bi bili vi storili v tem slučaji." (Otroci moléé). — Učitelj: „Nu, ali nihče ne vé povedati tega ?" (Jakec v zadnjej klopi vzdigne rokò). Učitelj : „Ali vas ni sram, da mali Jakec tam v zadnjej klopi to zna, a vi ne znate tega ! Nu Jakec, povédi nam ti, kako bi bil z ribičem to stvar uravnal?" I — Jakec: „Jaz bi bil vsacega raka posebej plačal!"
* Učitelj vprašajo sosedovega Jožka, kaj je Ijudém potrébnejse : mesec ali solnce? — „Mesec," odgovori Jožek, „ker po dnevi je že tako svetlo, če tudi ni solnca!"
Odgonetke uganek v 8. „Vrtčevem" listu.
1. Pijavka; Ž. Muha; 3. Led; 4. Petelin; 5, Lonec z maslom; 6. Hrast; 7. Mrlitl in ljudje, kiganesó; .Mlio; 9.Deuar; 10. Valovi; 11. Vihar, ker on jih del» illvzdiguje; ia Oralo (plug); 13. Klobuk.
Prošnja.
MK- Prvi zvezek „Knjižnice slo-venskej mladini" pod naslovom „Dra-goljubci" je že davno na svitlem in stoji trdo vezan 45 kr. Predno prvega zvezka toliko ne razprodamo, da poravnamo vse svoje troške, ne moremo z drugim zvezkom na dan. Prosimo tedaj vse rodoljube in prijatelje slovenske mladine, da bi delali na to, da se prva knjižica kmalu razširi med našo slov. mladino ter da tem preje spravimo na dan drugo knjižico, ki bo obsezala zelò podučno daljšo povesi
MR- Prihodnjo „Vrtčevo" število" primorani smo obustiviti vsem ònim našim naročnikom, ki nam naročnine do zdaj še niso poslali. Prosimo, naj se torej vsak podviza z naročnino, kdor je Še ni plačal.
Uredmigtvo „Vrtčevo.'-
ustnica. Gonfi. A. K. v Ž. : Črtice is maka igo. dovine ko nam za denaSuji list prepozno dogle; tedaj prihodnjič. Da sto nain zdravi! — J. k. t M. : Tndi VaJ spis o rastlinah nam je doSel prekasno, ne moremo tedaj, da bi ustregli Vaäej želji. — P. s. v M.: To Je res, ako bi vsak nčitelj le po dva iztls» „Dragoljubcov" spravil med slovenske mladino, Uhko bi takij začeli ; z drugim zvezkom nn=e „Knjižnice za slov. mladino." a Bos znA, koliko let treba bo čakati, predno se prvega zrezka ra/pcža toliko, da poravnamo vse troike, kl nam so narasli po tej knjižici Dajte, navdniujte svojo i t..vàriSe, da tudi óni kaj stord v to svrho.
llilaltlj, založnik in urednik Ivan Toaàiò. — Natiaaila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani.