Po ingieškein izvimiku A. Bennetta napisal Paulus. (Konec). «Moja stranka in r njo jaz sva mnenja, da sllčnost slovstvcnih izdelkov in sličncst v pisavi — r»e bom omenjal drugih «dokazov«, ki so je navajale priče — še nikakor ne govorijo za indentiteto pisatelja. Visoki sodni dvor je to sam priznal. In to je edino pravo mišIjenje. Koliko slučajev nam nlRteva slovstvena zgodovina o sorodnosti med pisatelji! — Za nas še vedno stoji dejstvo, da je pisatelj Ale.š Blaž umrl. Da ni umrl, da še kakorkoli živi dalje in da bi bil torej narod mcsto ffvojega slavnega pisatelja pokopal navadnega — slugo, lo bi bil tak nečuven slučaj, bi bila taka gorostastna goljufija — če se je zamena ztfodila vedoma.—. da bi moral imeti visoki sodni dvor nepobitno trdne dol<aze v rokah, preden bi iz tega izvpjal pravne poslodice, ne pa samo podmeno sicer vsega spošiovanja vrednega gospoda Delmonte. — če jc gospod Hinko Brglez res Aleš Blaž, res sorodnik gospoda Simena Blaža, tako pravi moja stranka, mu ne bo težko, podati za svojo trditev dokazov iz svojcga življenja —.« Dvorana je molčala, na hodnilc in na ullco je legel molk, moičal je tudi Aleš Blaž. Jezen je bil. Njegov ponos je bil užnljun. Ali niso njrgova dela dovolj glasno pričala zanj —? Čemu bi dokazoval, da je on Aleš Blaž? Ka j je bilo njemu mar, če je bil obsojen sebični, grabežljivi založnik, kaj ga jc brigalo, če je nascdln ošabna kraljevska akademija? StoriJ je svojo dolžnosl, da, se vcč, velikodušno je bil pripravljen, da žrtvuje laslno čast, šel je priuevat, čeprav je-vedel, da ga bo prijel državni pravdnik —. Pokazal je, da ni maščevalen. Če pa njegovo pričevanjc ni pomagalo, če je usoda sama hotela maščevati njemu storjcno krivico, ali jo bo branil in ugovarja!? Storil je dovolj Povedal je svoje ime, kaj hočejo še več od njega —? In odkod naj vobče vzamc dokaze? Svoje papirje moral pustiti dediču Šimenu Blažu, poznal ga doma nihče ni po videnju, preveč časa je bil v tujini. Le v inozemstvu se je morebiti našel tu pa tam človek, ki bi se ga utegniL spominjati —. Pa čemu bi nadlegoval tujce? Molčal je. Po dvorani so si šepetali in pokimovali, sodniki so se sklanjali drug k drugemu in si tudi šepetali, Šime Blaž se je škodoželjno smehljal, njegov starikavi, koščeni obraz je pravil: «Dobil sem te na laži!«, državni pravdnik jc malomarno sedel in se igral s svinčnikom. Njegovo zanimanje za Hinkota Brglez-AIcša Blaža je ugašalo, prezgodaj se je veselil izrednega plena —. Tedaj se je približal Alešu gospod Aleksander Delmonte. «Gospod Aleš Blaž«, inu je dejal polglasno, «ali res ne najdete ničesar?« «Ne«, je dejal Aleš mrzko. «(';emu ludi? Stvar mc ne zaniifta prav nič vcč.« «Videti je, da je Šime Blaž lu med nami edini neverni Tomaž. Vsi drugi, tudi sodniki, so na naši strani. Njega je Ireba prepričali! — Aii se iu: spominjatc, iz svojega življcnja kakega dogodka, kakih besed svojcga sorodnika?« «Nc« «Res ne —? Čudno —! Morebiti je kedaj prišel na obisk k vam?« «Ne —! Da —! Enkrat, saino enkrat se spominjaia da sem ga videl pri očetu, kakih deset let sem bil tistikrat star. Počakajte —! Pomislil bom —.« ? In Aleš se je spomnil. Pogledal je po sodnikih, pogledal po založniku, ki je potrt sedel na zatožni klopi, pogledal gospoda Delmonte —. Nekoliko je pomolčal, kratek pa hud boj med maščevalnostjo in plemenitostjo —, čelo se mu je nagubalo, zamahnil je z roko in dejal polglasno: «Poslušajte! Poskusil bom. Ne vem če bo držalo. Ampak toliko vam povem, to je moj zadnji poskus in niste si ga zaslužili ne kraljevska akademija in ne založnik, da vam pomagam —! In da se zavoljo vas sam izročam državnemu pravdništvu —!« «Gospod Aleš Blaž, plemenito dejanje in velikodušnost najdeta vedno svoje plačilo! Toliko za sedaj. Drugo pa bodete čuli, ko bo obravnava končana. Prosim vas, govorite —1« Aleš Blaž je vstal. «Gospod Sime Blaž zahteva dokazov, da sem zares njegov sorodnik. Žal da mu jih nc morem mnogo podati, ker ga skoraj nikdar ni bilo blizu, dokler je še živel moj oče. Če bi bilo drugače, bi niu morebiti laže povedal to in ono iz svojih mladih lct —. Pa ene stvari se spominjam. Morebili bo mojemu sorodniku zadostovala. — Nekoč — tistikrat sem imel kakih deset let — je bil pri mojem rajnem očetu. Oče ga je prosil za posojilo, bratranec pa mu ga ni hol»l dati. Od tistega časa si nisla bila več dobra in gospoda slrjca od lislih dob ni bilo več k nain. Tudi to še vem, da oče ni nikdar o tem govoiil, le meni je pripovedoval, pa mi zabičeval, da moram molčati. Izključno je torej, da bi bil to zvedel od koga drugega. — Ali ste zadovoljni, gospod stric?« Šime dolgo ni ničesar rekel. Njegove majhne oči so bulile v Aleša, kot bi hotele zazreti pod rdcčkastim, že precej gubastim licem petdesetletnega moža otroški obraz iz davnih časov —. *" Dvorana je nemo molčala —. ^ime jo stopil bliže in položil Alešu roko na ramo. In tedaj je izpregovoril, kakor v sanjah, glcdajoč daleč, daleč nazaj v preteklost, in na njegov koščeni, trdi obraz so legle mehke poteze. «Da — prosil me je, zelo mc je prosil. Pa ni hotel da bi kdo o tem zvedel —. šlo je za njegovo trgcmko čast —. Nisem mu dal —. Ni zual gospodariti z denarjem —. Čudak je bil —. Pa njegov sin, — sinček Leško se mi smili. V veži je igral — gledal rne je, ko sem odhajal —. Šel sem tistikrat in nisem več prišel. Je/cn je bil namc bratranec —. Pa nekaj sem sklenil tislikrat. Da bom njegovemu sinčku pomagal, če bo pridcn in vreden —. In vi slc — in ti si njegov sin —?! Velik iuož, slaven človek —. najslavnejši našega rjdu, najslavnejši našega naroda —?!« — In Šinie Blaž, tovarnar in veletrgovec, je vzravnal svojo dolgo, suho poslavo, v očch sc mu je zasvetila !n\/a, obrnil se je k sodnemu dvoru, pokazal na Aleša in rekel: «Gospod prcdsednik! Jaz šime Biaž ocistopaia od tožbe proti zaiožniku gospodu Ivanu DvnržaV. l-cr n?,šel sera svojega nečaka Aleša Blaža!« Ni šc izgovoril in že je planil po koncu državni pravdnik: «Gospod Aleš Blažl V imenu !« Več pa nihčc ni čul. Dvorana se je podirala, klopi so se lomile, viharna lavina dolgo pridržanega ljudskega navdušenja je porušila vse pregraje in jezove, hrumelo in bobnelo je kot bi se svetovi rušili, v hipu je bil Aleš obkoljen, stotere roke so ga dvignile in kriki: *Aleš Blaž! Aleš Blaž!« — «Naš Aleš!« «Živijo Aleš!« — «Doli z državnim pravdnikom!« so odncsli ljnbljenca narodovega iz dvorane in ven na ulico. — VIII. «Torej res ne misliš sprejeti?« «Ne!« Malomarno jc stegnil Aleš noge po vrtni trali in si zažgal sedmo ali osmo cigareto. «Cemu —? Kraljevska akademija bi si navsezadnje še res domišljala, da komaj čakam na »častnega člana« —!« «Ampak pomisli — taka čast! In imcnovanje bi ti dalo zadoščenje za vse prestane krivicc —!« je pravila I.enka in oči so se ji svetilc. «Nisem častiželjen. In edino zadoščcnje, ki ga sprejmem, bo poštena nagrada, ki mi jo bo plačal založnik Dvoržak za moja že izdana dela in za tista, ki jih še napišem.« «Ti si cel grabežl« «Star sem, rajši reči, ljuba ženka! In zaljubil sem se v tole mirno, tiho in skrito življen je tukaj v «Mirnem dolu«. Ne dam si ga vzetil« «Če si le zadovoljen, Aleš —! Pa ti praviš, da «i star. Na stara leta pa človek vendar rad kaj postane im tudi tebi bi se prav lepo podajal naslov ,član kraljevske akademije in njen častni odbornik' —!« . «Ljuba jL«nka, čemu bi mi prigovarjala, če pa pravim, da nočem! — Sicer pa sem na stara leta res nekaj «postal« —.« Pritegnil je Leriko k sebi in ji gledal v oči. «Postal sera tvo} mož in to je zame velika sreča. Kd» ve, kaj bi se bilo zgodilo z nienoj, da me nisi ti prišl* iskat. Pa vzela si me v roke, kakor si dejala tistikrat, m si me preobrazila in predelala v človeka, ki zna živeti. ki je za življenje —. Pisali so o meni, da som bil ži1? pokopan. Res je! Nckdanji Aleš Blaž je umrl, dve letl je bil pokopan —. Sedaj pa je vstal od mrtvib in ži*i življenje celega inoža. Ali nisi zadovoljna s tcin, kar scm postal, s tvojo pomočjo postal —?« In Lenka je bila zadovoljna. Aleš Blaž pa je tisti večer sedel in začel zgodbo • človeku, ki so ga živega pokopali, ki pa je po dveh letih vstal od mrtvih. KONEC.