LJUBLJANSKI ČASNIK. Si. 9. t petih JProsenca »Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku C gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani sc odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi fraukiran biti. Heiracliii del« Kako se pred očitnimi sodbami obnašati. (Posebno kmetiškim ljudem v poduk.) (N.) Ena naj večjih , sploh z veseljem sprejetih dobrot, ki smo jih po novih postavah zadobili, so očitne sodbe. Zakaj da sc smejo take sodbe ena naj večjih dobrot med novimi naredbami imenovati, je bilo ob kratkem v tem listu že razloženo. Drugo pot ob-Jjubimu to reč obširniše razjasniti. Danes smo se namenili posebno našim spoštovanim kmetom le ob kratkem in prav po domače napisati, kako se pred očitnimi sodbami obnašati. Že več kot enkrat smo namreč vidili in slišali, kako nerodno se nekteri človek, bodi si priča ali zatoženec, pred takimi sodbami vpričo množice poslušavcev vede, tako da marsikoga nehotoma smeh posili. Zapametite si tedaj tole: 1. Vsak, ki je pred tako sodbo povabljen ali poklican, bodi si priča ali zatoženec, naj pride snažno oblečen. Memo grede povemo, da mora slehern o pravem času, to je ob ravno tisti uri, kot mu je bilo zapovedano v sodnijo priti in se s pismenim povabilom ali poveljem oglasiti; drugači mu bo po postavi kazen v denarjih (od 5 do 50 goldinarjev) naložena, ako se ne skaže, da mu ni bilo zavoljo bolezni ali kakšne druge silne zapreke kratko in malo moč priti. Ako tega verjetno ne skaže, in ako se je morala morebiti obravnava celo na drug dan predložiti, ker se ni mogla brez njega goditi, bo moral poveril še tudi stroške za pervo zastonj pripravljeno obravnavo plačati. Boljše je tedaj malo popred kot pa pozneje priti. Kdor je za pričo povabljen , naj toliko rajši pričat pride, ker bo po novi postavi za zamudo, ako tirja, dobro plačan. Daljne priče dobijo za vsako miljo pota za sem in tje 15 krajcarjev. Terdovratnika bodo po postavi s silo pripeljali. S pokoršino to sramoto lahko vsak od sebe odverne. Ako zatoženec ne pride, se zna pravda tudi brez njega obravnati. Škodo, ki bi jo bil morebiti pričujoč in govorivši od sebe odbil, naj samemu sebi pripiše. 2. Slehern naj pristopi iz dolžnega spoštovanja do sodnije ne le snažno (čedno) napravljen, ampak tudi spodobno, da se mu ne bodo gledavci posmehovali. 3. Bodi priča ali tožnik, ali zatoženec, ke-dar koli te sodnik, ali pa predsednik (to je tisti gospod, ki obravnavo viža) kaj popraša, moraš vstati in stoje odgovarjati; sicer smeš sedeti. Tudi deržavnemu pravdniku, to je cesarjemu namestniku pri takih pravdah in zagovornikom veleva postava, stoje govoriti, de tako svoje spoštovanje do sodnije pokažejo. 4. Odgovarjaj razločno (zastopno) , da te bodo lahko vsi sodniki in vsi drugi gospodje, ki imajo kaj pri pravdi opraviti, in poslušavci natanko in popolnoma umeli; sicer vtegne še kdo kaj preslišati, kar bi tebi ali zatožencu (ako si priča) zlo pomagalo. Govori pa spodobno, to je brez mahanja z rokami, brez pridušanja, brez kletve, brez sramotenja ali zmerjanja svojega nasprotnika, ker li vse to nič ne pomaga. Zavoljo pridušanja, ropota-nja z nogami itd. ti ne bodo sodniki, porotniki in prisežni možje in drugi gospodje nič bolj verjeli, ako svoje nedolžnosti drugači ne skažeš. Neotesanega razsajavca pa ima pri okrajnih sodnijah sodnik, pri drugih pa predsednik pravico iz sodivnice odpeljati datisako je bilo svarjenje zastonj. Tožnik, zatoženec in priče smejo pri očitnih obravnavah le takrat govoriti, kedar so prašani; sicer pa morajo molčati. Tisti, kteri izmed njih je ravno izpraševan, mora odgovarjati; nobeden drug se ne sme vmes vtikati in mu v besedo segali, ko bi tu še tako laž-njivo govoril, dokler komu sodnik, ali pri zbornih sodbah predsednik govoriti ne reče. Najpred pove eden, kar je bil vprašan, od konca do kraja, za njim drugi, nato tretji itd. Ko bi vsi križem govorili, kot v kakšni kerčmi, to bi bil lep somenj; gromečega Boga bi človek ne slišal, kako pa kdo kaj umel. In ravno tega, da bi lepo za versto, kedar bodo prašani, govorili, dovolj zatrobiti nismo v stanu, kar iz lastne skušnje vemo. Komaj se zatoženec pripovedovaje dogodbo kaj zlaže, mu priča naglo besedo pobije, na ves glas kričaje: „Ni res, lažeš tepec; tako in tako se je zgodilo". Predsednik posvari pričo, da naj le molči, dokler je ne bo vprašal, da bo ona že potem povedala, kakor ona ve, kedar ravno izpraševanj izgovori. Priča obljubi, to storiti, ali komaj se zatoženec drugič kaj zlaže, se prec spozabi in se začne vnovič in tretjič vmes vtikati ter ga z lažnivcem, tepcem itd. pitati. ltavno tako se vtikuje in sega v besedo tožnik zatožencu, ali zatoženec priči, dokler nazadnje sodnik ali predsednik tistega prav ostro ne posvari, kteri ob pravem času ne govori in tako nered dela. Že marsikte-rega poštenega tožnika, pošteno pričo je bilo sram potem. — Če malopridnež še tako kvasi; če ti še tako nesramne reči po nedolžnem pri-tikuje; če te z nevem kakšnimi nadevki pita (kar mu pa bo — namreč nespodobno pitanje z nadevki — prec prepovedano): molči, dokler nate versta govoriti ne pride. Ne togoti se zavoljo tega, ako si nedolžen; takim hudobnežem se nič ne verjame, česar ne dokažejo. Tvoje poštenje ni tedaj po njegovih lažeh, zmišljevah in nadevkih ne trohice zmanjšano. (Dalje sledi.) Kaj je avstrijanska domoljubnost? (Dalje.) II. Povsod se najde v vsih deželah, de možje, ki se hočejo k viši stopnji izobraženosti povzdigniti nobene umetnosti tako ne premišljujejo in seje ne uče kakor dogodivščine dežele, kteri so kakor deržavljani prišteti. Dogodivščina, lo je popis imenitnih dogodb, je, po besedi slavniga rimca: mati umnosti, in vir pa-metniga obnašanja. Če vsaciga dobriga člo- veka že zlo zveseli spomin na drago domovino, ako se spomne kraja, kjer mu je pervi žark božjiga sonca zasvetil, hiše očetove, kjer je njegova zibel stala. Koliko bolj vzdigne sercc umniga dorašeniga moža, kadar sliši ali bere imenitne dela , zavolj kterih so naši očetje sloveli, — ponosno ptujcu pravi: Tudi mene je ta zemlja rodila. Tudi mi Avstrijanci se po pravici z svojo domovine hvalimo. — Opomnimo pa tukaj, de, ako se v naših sostavkih od domovine govori, ne mislimo na posamesne kronovine Koroško, Štajersko, Krajnsko itd., (naj tudi drugi v la-njim pomenu besedo sprejmejo), ampak vesoljno nerazdeljivo avstrijansko samovladijo, kakor jo vladbina vstava 4. sušca 1849 oznani. Na svetu se vse spreminja, tedaj so tudi kronovine cesarstva mnogotere premembe doživele, dokler jih je objela slavna avstrijanska krona. Morebiti bo kterimu bravcu teh listov ljubo zvediti, kako je naša deržava od zlo majhniga začetka do zdajne imenitne velikosti zrasla, bomo tedaj prav v kratkim z nekte-rimi versticami avstrijansko zgodovino pretresli , kolikov nam silno omejeni prostor našiga časopisa dopusti. Pred več ko deset sto letmi, ko je Karol velki, kralj Frankov in potem nemško-rimski cesar gospodaril, so Avari, silno divje ljudstvo iz Azije po zdajni ogerski deželi do Dunaja in še dalj v nemško s strašnimi kervo-točnimi trumami razsajali, stare in mlade ljudi pobijali, mesta in vasi požigali. On jih je premagal daleč nazaj zapodil in je v brambo novega napada vstvaril avstrijansko marko iz pridobljene dežele, tako imenovano, ker proti izhodu sonca Nemcam leži (marca orientalis), — Čez nekaj časa perderejo pa iz Azije na novo Ogri in strašno razgrajajo, dokler jih cesar Oto I. premaga, si avstrijansko marko osvoji, in v terdnejši bran nemške naselnike pokliče. Cesar Oto II. je leta 983 grofa Leopolda iz Babenberškiga roda za markgrafa izvolil, kteriga nasledniki so do smerti zad-niga grofa Friderika II. v tisti deželi sloveli. Ko on leta 1246 junaško v vojski zoper Ogre pade, je Otokar češki kralj avstrijansko nadvojvodstvo , Štajarsko , Krajnsko in Koroško svoji oblasti podvergel, in mogočno roko čez vse te kronovine stegnil. V letu 1273 so nemški knezi slavniga habs-burškiga grofa Rudolfa I. za nemško-rimskiga cesarja izvolili, on je Otokarja premagal; te dežele pridobil in jim svoje sinove kakor vojvode za vladarje dal. Pet sto let so nemški knezi si cesarje iz slavniga avstrijansko-habsburgskiga roda volili, večidel imenitne viteze , ki bodo vekomaj pri vnukih sloveli. Kakor se za slavo nemškiga cesarstva netrudno poganjajo, tako pa tudi razširjanja lastne rodovitne oblasti ne pozabijo. Vunder jim celi svet v pričo stoji, de niso ne ene dežele po krivim, ampak večidel po možitvi ali ženitvi pridobili. Tako je rimsko-nemški cesar Ferdinand I. po ženitvi z kraljico Ano, ogersko in češko kraljestvo svojim poprejnim kro-novinam pridružil. Nadvojvoda Rudolf IV. je že leta 1363 po pogodbi Tirolsko pridobil, on se je tudi pervi vojvoda naše krajnske dežele imenoval. Po srečno dokončanih vojskah z Turkam in Francozi, se je moč in oblast habsburgskih knezov zlo razširila. — Cesarica Marija Terezija je za blagor in srečo svojih lastnih dežel v vsih zadevah neizrečeno skerbela in storila. — Perve leta njeniga vladanja so se skoro vsi kralji Evrope proti nji vzdignuli, in so hotli avstrijanske dežele med se deliti — ona pa se jim je prav po junaško v bran postavila, jih je z podporo zvestih podložnikov premagala. Zvestoba je terdna skala, ktero morja šumeči valovi podreti ne zamorejo. — Marije Terezije imenitni od cele Evrope zavolj dobrote serca in razsvitljeniga duha časten Jožef II., je od slovesne matere pričete ustave dopolniti in vpeljali se trudil; žali bog, de je za srečo Avstrije premalo časa der-žavno veslo v rokah imel. Njegoviga brata Leopolda II. sin Franc 11. je leta 1792 vla-dijo Nemškiga in Avstrije prevzel. On je bil zadnji nemško-rimski cesar, to cesarstvo se je razderlo , tedaj je to krono pustil, in seje leta 1804 dedniga cesarja avstrijanske der-žave celi Evropi naznanil. — Tri in štirdeset let je Avstrijo vladal. Pri njem se še bolj, ko pri Marii Terezii skaže, kaj zvesta Ijube-zin ljudstva zamore. Trikrat so sovražne straže do serca deržave priderle , dvakrat so Francozi poglavitno mesto cesarstva z silno močjo obsedli, Avstrija ni padla, — zvesti sinovi matere v revi ne pozabijo. V vekomaj bo slavno vnukam leto 1809. Z armado polovice Evrope, z 500,000 vojšaki in nar do-skušeni vojvodi se nepremagljiv imenovan |ce-sar Napoleon vzdigne in Francu vojsko napove. — Serce nam poka, ko beremo , kako so se očetje naši obnašali. Mladenči zapuste šole, kmeti polje, gospodi kanclije, vse orožje zgrabijo in pod bandero hite, pod eno ban-dero avstrijansko černo-rumeno. — Takrat se ni slišalo, ko v naših časih: jaz sini Nemec, jaz si m Slovan, jaz simMadjar, ni bilo najti družili ko Avstrij an co v. Boj 21. in 22. vel. travna je pričal nepfemaglji-vost zedinjenih naših vojšakov. Ko so se leto 1810 v Parizu pri cesarskim dvoru čudili, zakaj Napoleon ni avstrijanskiga cesarstva po-polnama razdelil, jim odgovori: Tiho molčite vi, ki Avstrij anc o v pri Asparnu vidili niste. Po razglasu iz Dunaja 15. vel. serpana je na znanje dal, de avstrijanskiga cesarstva več ni, in je Ogre povabil, si last-niga kralja izvoliti. — Ali se je le edin človek na Ogerskim najdel, ki bi bil ta izklic vbogal — zgodbe kažejo, de ne — žali bog, de se je v štirdeset letih vse tako spremenilo. Koristno bo tedaj, na imenitne dela očetov naših v letu 1809 se ozirati, kako so se poganjali, kaj so terpeli za slavo, in ko je hudi vihar nesreče pihal, za očetje drage avstrijanske domovine in miliga cesarja očeta Franca. — Drugigane pristavim, kakor: Posnemuj-mo jih. (Dalje sledi.) Austrijansko cesarstvo. Krajnska, Ljubljana. Sodniška obravnava pri sodnii ljubljanske okolice: Pričijoči: c. k. kantonski sodnik Heinricher, namestnik deržavniga zastopnika Vidic, priseženi vodja zapisnika Ložar: zatoženi Matija Kastelic, priča Jožef Zdražba, „ Jernej Zdražba, „ Matija Modic, Martin Uršič. Zatožen je Matija Kastelic iz Studenca, 18 let star, katolške vere, neoženjen, ki se ne peča z nobenim gotovini rokodelstvam, de je voz Gregorja Jamnika, pri kterem se derži, vzel, in poldrugi seženj derv, ki so ležale pod kozlicam Jožefa Kraljiča, dvakrat naložil in jih peljal na prodajiše na Studenec, in de jih je drugi dan za 3gold. in 20 kr. Jerneju Zdražbatu prodal. Bil je že dvakrat sodniško kaznovan, enkrat zavolj pretepa in v drugo zavolj tatvine. Takrat sta ga na povelje župana iz Studenca dva žandarja 30. decembra 1850 po noči ob enajstih prijela in c. k. sodništvu ljubljanske okolice v preiskovanje izročila. Imenovani župan sam je kantonskimu sodništvu naznanil, de je izročen Matija Kastelic pol drugi seženj derv Jožefu Kraljiču spod kozelca ukradel in naročil, de naj se zavol j tega kaznuje. Založeni vse obstoji. — Jožef Zdražba je na sveti večer zapazil, de je nekdo derva spod kozelca uzel, ki so že 10 dni pod njim ležale, in ko je vidil, de jih Jernej Zdražba v čoln naklada, ga prime, ki jih mu tudi nazaj da. Martin Uršič od nobene reči nič ne ve. Jernej Zdražba, 76 let star, iz Studenca, še nikdar kaznovan, pove, dc je vtorik pred Božičem Matija Kastelic k njemu prišel in mu derva na prodaj ponujal. Dal mu je zanje 3 gold. in 20 kr., ker jih je bilo nekaj manj kakor poldrugi seženj, in zraven pristavi, de prodajavea ni poznal. Matija Modic pravi, de sc derva sploh seženj po 3 gold. 40 kr. ali 4 goldinarje na Studencu plačujejo. Na predlog namestnika deržavniga zastopnika sklene sodniško sledečo. Sodbo: Matija Kastelic, 18 let star, neoženjen iz Studenca se je zoper postavo vlaslninske varnosti po 210 kazenskiga zakonika II, dela, in Jernej Zdražba, 76 let star, iz Studenca zoper postavo vlastninske varnosli po g. 224 kazenskiga zakonika II. dela pregrešil, ker je sumljivo blago kupoval, in obsodi se Matija Kastelic, glede na okoljšine, de je tatvino s posebno zvijačo doprinesel in de je bil že .enkrat zavolj tatvine kaznovan, akoravno so njegova mladost, ker še ni dvajset let star, slabo izrejenje in to, de se je storjena škoda večidel povernila, zlajšljive okoljšine, 14 dni v zapor, kjer se ima dvakrat na teden postiti; Jerneju Zdražba se pa naloži v kazen 5 gold. za ubožnico Ižanske fare odr&jtati in obravnavne stroške in solidum plačati. Vzroki. Matija Kastelic je obstal, de je derva Jožefa Zdražba po noči na voz naložil in jih drugi dan Jerneju Zdražba, kar tudi ta po-terdi, za 3 gold. in 20 kr. prodal, akoravno jih je bilo pol drug seženj, ko po pričevanju gospoda župana iz Studenca, Matija Modica seženj derv na mestu 3 gold. in 40 kr. do 4 gold. velja. Jernej Zdražba bi bil toraj imel zapaziti, de so derva ukradene, ker so predober kup in ker kakor pravi, prodajavea ni poznal. Potem se je obdolženima povedalo, de imata po §. 465 kazenskiga pravdniga reda pravico se naprej pritožiti, in tako se je obravnava končala. Avstrijanska. Na Dunaju je bil 26. januarja dr.Seiler za mestniga župana zvoljen. Horvaška. V „ Večerni list" se piše iz Turnave na Češkem : Ne morem se zderžati, de bi graničarov v misel ne vzel, de tudi tukaj po deželi boljšo misel od njih zbudim. Strah in groza sta pred njimi šla, in pravlica, de so hudobni, zviti in Bog ve kaj vse, je naše mestnjane zlo prestrašila, tako celo, de so skerbno nad svojimi hišami čuvali, de bi se kaj prederznih rok graničarov ne dotaknulo. Ta strah je še veči postal, ko ste dve kompaniji v mestu in štir v njegovo okolico prišle, tako de je bilo mesto popolnoma od njih obdano. Ni lepših in gorših postav v naši armadi. Komaj pa je stopil kak graničar v hišo, ko se je tudi že vsak prepričal, de so graničari vsi drugi ljudje kakor Slovanam sovražni časopisi od njih pripovedujejo. Graničar je stopil krolak v hišo, dvorljiv z prošnjo, ako ga hoče hišni gospodar pod streho vzeti, on je popred prašal, al sme to ali uno storiti, z eno besedo, on sc je vse drugači zaderžal kakor vojaki tistih polkov, ki so bili popred pri nas. On se je vsakbart spodobno zahvalil za prijeto jed, je prašal, koliko je dolžan, brez de bi bil hotel zapovedati, kar se, žali Bog, sicer večidel godi. V pivnicah niso vojaki nikake nespodobnosti storili, k večini, ako jih je nekoliko skupej sedelo in se pogovarjalo, kaj je kdo v vojski doživel, in so se veselili, dejimjespet dovoljeno se na doni povernuti. Ako je vojak svoj hleb kruha dobil, ga je nesel hišnimu gospodarju rekoč: „To je tvoje, gospodar, ti mi daš jesti, jej tudi tukaj z mano" in tudi nobeniga plačila za krnh ni hotel vzeti. Len ni le eden bil, nasproti je prosil vsak, ker je stanoval, da mu dajo kaj delati. Graničari so delali za hišne potrebe in druge rokodelstva, vsak je delal. Nikdar nismo vidili boljših častnikov, bili so vedno prijazni, postrežljivi, lju-doljubni in nikdar sirovi in prevzetni. Komaj je dan pretekel, ko jih že nobeden mestnjan ni mogel prehvaliti, kaki vojaki de so, in de bi take rad celo leto pod svojo streho imel. Pa oni so bili pri nas le malo dni, pet dni po prihodu so se že spet napotili v svojo domovino. 7. t. m. ob 8. zjutraj so prišli graničari, ki so krog mesta stali, od svojih gospodarjev spremljeni v naše mesto, kjer seje celi bataljon na tergu zbral in k odhodu pripravil. Muzika našiga strelskiga društva, od mest-njanov naprošena, jih je spremila nekoliko od mesta. Nikdar se ni vidilo, de bi bilo več ljudi vojake spremilo, kdor je le mogel, jih je spremil, akoravno je bil velik sneg in hud mraz. Tukaj smo spet culi navdušeni klic: „Živio". Poveljnik sam je z serčnim „Živio mesto Turnavo" pozdravil, in za njim celi bataljon. Graničari niso peli narodnih pesem in marsikterimu zmed n jih in zmed nas se je solza po licu uderla, de se moramo ločiti. Še to moram opomniti, de so graničari na svetih treh kraljev dan v Rolioscu narodni ples h goslam igrali. Dolgo še bo spomin, na vas, bratje graničari, v naših sercih ostal z prepričanjem, de je laž, kar sovražniki slovan-stva od vsaciga Slavena pripovedujejo. Dalmacia, Po naredbi visociga ministerstva uka se bo v Zadru pravdoslovska naprava po tisti osnovi, kakor so se c. k. akademije pravdoslovne na Ogerskem v letu 1850 vstanovile. * Dalmacia ima 222 štirjaških milj, po po-pisanju leta 1849 ima 422,334 prebivavcov, 339,449 rimsko-katolške, 865 gerško-katol-ške, 81,602 gerške, 391 judovske vere, in 27 jih je protestantov. Nove občine se še niso vstanovile. Zdaj stori 744 v deželi obstoječih dačnih občin 90 politiškib občin. Razun tega je dežela v 12 vojaških okrogov razdeljena, vsak okrog ima spet nekoliko sodniških kantonov. V Dalmacii je 16. polk žan-darmerije v službi, vsili skupej je žandarjev 539, ki imajo 157 konj. Cest je v tej kro-novini 7 in sicer 1. vojaška cest«, ki deželo po celej dolgosti dežele od Horvaškiga do Albanie derži, 2. primorska cesta, ki 25 milj daleč gre. Začne se pri Zadru in konča v Al-mizi, 3. velbitiška cesta, ki 7'/„ milje daleč gre, 4. kupčijska cesta, ki 8:i/4 milje daleč derži, 5. karvanska,cesta , ki derži od Beli- brega 5% milje, 6 karavanska dubrovniška cesla, ki je pa le eno miljo dolga in 7. cesta v Černogoro, ki je dolga 2855 sežnjev, se pri Kotam začne in do meje černogorske derži. V Dalmacii izhajajo dva vladna deželna časopisa „GIasnik dalmatinski" in »Osserva-tore dalmato", pervi dvakrat in poslednji štir-krat na teden. Češka. 24. januarja zjutraj so obsojene, ki so bili mesca maja zaperti, po železnici v Pardubic peljali. Moravska. C. k. moravsko-sileska kmetijska družba je razpisala darilo z 300 gold. za spisanje pod-učne knjige, ki ima zapopasti naj manj 15 pol, ki se bo mladosti na kmetih v roke dala. Pisana mora biti prav po domače. Slovaška. Iz gomorske županije se piše v „Slov.nov.", de se slovaški učeni in izobraženi ljudje na vso moč prizadevajo, de bi ljudstvo tiste pravice, ki so mu v vstavi zagotovljene, zado-bilo. Več čisto slovaških mest je poslalo poslance ministerjalnimu komisarju gospoduMel-cerju, ki tirjajo, de bi se taki ljudje, ki se ne znajo z ljudstvam vesti in deželnigajezika ne razumejo, v javne službe ne postavljali. Dopisnik pravi potem, de madjarska stranka vse stori, de bi enakopravnost zaterla, ki Slo-vakam vedno očita, de nimajo mož, ki bi za-mogli vradniške dela opravljati. Dopisnik pravi, de so učeni Slovaki ali brez službe ostali ali pa pod oblast madjarskih vradnikov prišli. Ker je dozdaj vse prizadevanje zastonj ostalo , se bo slovaški narod obernul z pro šnjo , dozdanji pomanjkljivosti v okom priti. Galicia. „Zorja Galicka" naznani, de je rusinska občina v Uhrynowem ljudsko šolo napravila, ktero vsak dan 112, v nedeljo pa čez 200 otrok obiše. Učitelju so odločili na leto 245 gold. stanovanje in vert in poveril mu še žita dati. Ravno ta občina je že preteklo leto občinsko žitnico napravilo, v kteri je že zdaj 331 korcov razne sorte žita. Ogerska, V Erlavi je te dni kupce umeri. Malo pred smertjo so ga sinovi prosili, de bi jim povedal, kje de ima denarje zakopane. On odgovori: „Za to je še čas, ker sim pri moči." Pa smert ga je prehitela in žalostni sinovi ne vedo, kje ima denarje skrite. Tuje dežele. Bosna. Za poveljnika v Trebinju je Omer paša Adan bega Refulbegoviea izvolil. Prebivavci Trebinja so noviga bosniškiga vezirja prav lepo sprejeli, in zavolj tega je Omer paša v pismu na poveljnika tega mesta rekel, de je zlo zadovoljen. Kavas paša je z nekterimi vstajniki poskusil v Novisinju živežprebivavcam pobrati; prebivavci pa so ga zapodili. Ali paša je v Sto laču. # Iz Bosne se piše sred mesca januarja v »Reichsztg." Mir je zdaj za toliko vterjen, de se začenja misliti na vpeljavo novih deželnih naredb. Ako-ravno se bo to počasi godilo, ker je toliko zeperstavkov, vendar ni dvomiti, de se bo vse izpeljalo, ker ima deželni poglavarterdnovo- ljo. On je poklical naj imenitniši iz Saraje-lampak nekimu visokimu vradniku , tudi so nek viga in je zapovedal,de naj katolčani, gerki, judi itd. možje zvolijo, ki vživajo zaupanje občine, de jih bodo branili in zanje govorili. Bosna se bo v kajmakamate razdelila, vsak kajniakat bo obsegel deset okrogov. Predstojniki okroga se imenujejo Mudiri. Odločeni Kajmakamati so: Bihač, Banjaluka, Travnik, Tuzla in Novipazar. Ker prebivavcam ni zaupati, bodo drugi poglavarji postavljeni, ki niso Bošnjaki, pri tem pa bo to zlo hudo, de taki ljudje ne razumejo slovanskega jezika in de se morajo na tolmača povsod zanesti. Pervi kaimakam je Mustaffa Effendi, dozdajni Ke-baja Hairedin pašata, Hadgi Jakup beg, ki pride v Bihač. V Krajni je upor zoper naprave prevagljiv, akoravno se nič ne sliši od vstaje; na vsako vižo bo šeSeraskier, kije zdaj vSarajevem, z vojsko moral pred ali pozneji tje odrinuti. Popred bo pa še Hercegovino vredil, kjer se od zadnjiga boja pri Lipeti nič več ni zgodilo. Vedno hodijo poslanci, ki prosijo, de bi se Ali paša Stolčevič odstavil. Prosili so tudi poslanci, de bi se Hercegovina z Bosno združila, kakor je bila do leta 1832. Vstaja v Mostam bo morebiti sama ponehala, ker se okrog za okrogam za vlado izreče. Morivci čavšlar aga Seraskieroviga se ujeti. Omer pasa skerbi, de bo svojo armado z živežem preskerbel, ki bo pomoč dobila, de bo o pravem času pripravljena stala. JVovica, de je bil Omer paša pri Travniku zmagan, je znaj-dena, njega še tam bilo ni. * Iz bosniške meje se piše 18. januarja v „Agr. Ztg.« Omer paša misli v Banjaluko en oddelk vojakov pod streho spraviti, in zavolj tega je tamošnimu naj bogatejšimu Spaliir Ali begu Gjinitu ukazal skerbeti, de se bo 600 hiš pripravilo, kjer bodo vojaki stanovali in de naj se potrebna klaja in kruh pripravi. S tem poveljem nezadovoljni, so se namenili Turki v Krajni pod vodstvam Ali Kediča, Kadia Kapica, Bajaktara Begiča, Dizdara iz Vranograče in Alaga Čatiča k vstaji pripravljene Turke v Casinu zbrati, se proti Pridoru napotiti, in namen Omer pašata toliko bolj overati, ker je Ali beg Gjinič naznanil, de je Omer paša zraven tega ukazal, de mora vsaka turška hiša še zraven tega 15 dvajsetic v kazen plačati, ker so se namenili, se vojakam zoperstaviti. 15. t. m. so se Turki v Casinu zbrali, in akoravno so poglavarji zapovedali, de mora od vsake hiše naj manj eden priti, je vendar komaj 1000 mož skupej prišlo, ker se Turki nočejo Omer pašatu ustavljati, ampak ga le prositi, de bi vojakov v Banjaluko ne pripeljal in denarne kazni ne tirjal. V Vakupu in Varčaru so že 2000 vaganov ječmena za armado Omer pašata skupej spravili; vstajniški poglavarji toraj pravijo, de bodo še veliko več morali plačati, ako se Omer pašatu ne ustavijo. Na tako vižo se Turki zapeljujejo in k vstaji silijo. Ker si vstajniki ne vedo drugači pomagati, pripovedujejo, de je Omer paša strašen trinog. Pa taka govorica ne pomaga več mnogo in le posamezni Turki hodijo vCasin, kjer se mirno derže,in kakor pripovedujejo, se večidel nočejo Omer pašatu ustavljati, je toraj upati, de se bodo kmalo spet domu povernuli. Iz bosniške meje se piše 16. januarja v »Agr. Ztg.«: Tri tedne je, kar so se povernuli iz Carigrada v Krajno tiliari, ki so bili poslani stolno mesto z pritožnim listam. Oni so se na tistem brodu pripeljali, kakor Hairedin paša Kakor pravijo, de niso sicer v Stambulu priložnosti dobili, svoje pritožbe Sultanu izročiti ferman dobili. Po njih prihodu v Krajno so se ljudski zbori sošli v Todorovem in Zasinu, pri teh seje posvetovalo, ali se hoče vesolna Kraj na spuntati in proti Saraje vem zoper Omer pašata udariti. Ker sta pa vodja Ale Kedič in Kadia Kapic razdvojena, ker pervi misli, de bi bilo naj boljši, de mirujejo, se ni nič gotoviga sklenilo. Nekaj dni je že, kar je prišlo pismo Omer pašata v Pridor, kteriga zapopadek je sledeči : Seraskier tirja, de naj se mu vstajniki udajo na podlagi pogodbe, ki so jo v Pridoru preteklo leto sklenili, in de so to storiti, zares pripravljeni, naj pošljejo naj imenitniši možje v Sarajevo poprejšniga poveljnika Hadgy Jakup bega, de ga bodo v Bihač spremili. Ako tega ne store, bo Omer paša z oboroženo roko nanje udaril in tirjanju zadostil. V Biliaču je posledne dni stranka na noge stopila, ki želi, de bi bil mir, in je sklenila povsod z vlado potegnuti. To so ravno osebni sovražniki poprejšniga pašata Bihača, Mehmed Biščeviča, in ker se boje, de bi se Mehmed spet v Bihač za vladarja postavil, sklepajo zvijače. Oni dolže pašata, de je vstajnike, posebno Kadia Kapica z denarjem podperal. Kdor ve, kako se je Mehmed paša vedno zaderžal, ne bo kaj taciga verjel. Turki v Bihaču pravijo, de se Omer paša ni zoper Hercegovino dvignul, ampak de je v Travniku in de se pripravlja v Krajno udariti in menijo, de je najpred na Bihač namenil udariti. Na meji je vse v neredu, in od sodniške in gosposkine oblasti ni duha ne sluha. Vlast-nina in življenja človeka sta vedno v večji nevarnosti, in tatvine , ropi, moritve , vse to je kaj navadniga postalo. Amerika. Iz Sakramenta se piše: Kje vzamem besedo, nadloge razodeti, ktere je kolera v našem mestu in njega okolici storila? Vse premožnj ljudje so mesto zapustili, in bili se dnevi, v kterih ni bilo mogoče za golo zlato delavcov dobiti, de bi bili merlve zagrebli. Sto in sto jih je brez pomoči pomerlo. Zdravnikov, Ame-rikanov, Francozov, Nemcov, Poljcov, Mad-jarov ne manjka v Kalifornii. Večidel vsi ozdravljajo in vendar si nič ne prihranijo, akoravno se zlo drago plačujejo. Ako zdravnik bolnika enkrat obiše, rajta 32 dolarjev, v drugo itd. 16 dolarjev, pri težkem porodu 500 dolarjev. Zdaj je bolezen ponehala in počasi se prebivavci iz omotce bude, kterih ni smert pobrala. Nobenimu Evropejcu bi ne svetoval, se sem podati in po zlatu iskati, ker neizrečene težave se morajo prestati, pre-denj človek do zlata pride. Ako enimu srečno steče, jih je pa nasproti sto, ki so goljufani. Na tisuče jih je, ki so brez upanje in tolažbe, kaj de bo, ko deževna doba nastopi, ker nimajo nič in si nič ne zaslužijo. Samo bogatin stoji dobro, kterimn pa vender tudi mno-ziga manjka. Ljubljanski novicar. Iskreni domorodec, gospod Potočnik, C. k. vradnik cestništva in Litijski župan je od gosp. Goldensteina kupil malani obraz slavniga dr. Prešerna, kteriga bo na Dunaj imenitnimu Kriehuberju poslal, de bo potem več kamno-tisov napravil. * Novo izvoljeni nadzornik krajnskih narodnih šol, gosp. dr.Močnik je pretekli teden iz Dunaja, kjer je bil pri posvetovanju zastran prenaredbe ljudskih šol, v Ljubljano prišel. # Obraz dr. Knobleherja je po Ljubljanskih bukvarnicah razstavljen in prav lepo izdelan z podpisam: »Svojim rojakam v spomin." UPMHAHSKI Mit Rodoljubi. Igra v treh djanjih iz českiga. (Dalje.) Tretji nastop. Marijana (sama.) Tega nobeden ne verjame, kakšen križ imam s tem možem. Celi božji dan le okrog postopa in kogar sreča, ga po novicah praša, od samih vojsk in vojakov govori, da so ti zmagali, ti pa tepeni bili — in od vsega tega za piškav oreh razume. Ah! ta nesrečna vojska; če se spomnem svojega Jožefa, koj bi jokala. Kdo ve, če je še živ, znabiti je že v grobu. On se je tudi moral k dobrovolcom zapisati in v vojsko iti! v Ceterti nastop. Berlu zga — Marijana. Beri. (ima v eni roki novice in v drugi polič vina; je vesel pa ne pijan.) Ko nastopi radostno poje.) „Varuj našiga Cesarja, Bodi, Bog, njegova bran itd." Mar. Hvala Bogu, ti spet piješ! To je res, k tebi ni potreba gostov, ker sam svoje vino lahko popiješ. Beri. Zena, za božjo voljo te prosim, pusti me. Jez pijem, ker moram. Mar. Da bi raj k dciavcam pogledal, kaj na polju delajo. Beri. To sama lahko storiš, (i imaš gadov jeziček, tebe se vse boji. (med tem se vsede in bere novice.) Mar. Kakšen gospodar si vonder ti! Tako moj fantek, tako, le vpočij se in novice beri. Beri. (je ne posluša in bere); „In tako so vsak napad sovražnika z junaškim pogumom odbili." (vstane.) Vidiš, bi mar ne pil, bi mar ne bil vesel? naši so se spet tako terdno der-Žali, da serce vsacemu pravemu rodoljubu, ki novice bere, mora v persih poskakovati. Mar. Le povej mi, kaj imaš ti od vsega tega? Beri. Le počakaj, Marjanka, da brat Juri nazaj pride, in nam vse na tanjko pove, potem pa bom celi teden pil na zdravje našega dobrega cesarja in naših hrabrih vojakov. Mar. Preglej raji gospodarstvo, bolje storiš. Brat Juri je ravno tak nore kakor si ti. — Kaj je tebi mar, kar se tam godi. Zato, da mi morebiti tam še mojega Jožefa ubijejo in da moramo od vsake reči davek plačati, zato bi se še veselila, kaj ne? Beri. (jezen.) Žena! — Marjana! še eno tako besedo iz tvojih ust, in jež — (udari z nogo.) Mar. Le prevdari žalost toliko mater, ki po svojih sinih zdihujejo, premisli, da je nesrečna vojska samo v vojaški meji 50,000 vdov in sirot storila, terda duša, se ti ne smili njih jok in revšina; prevdari moje bolečine za našega Jožefa, ki sim ga pod sercom nosila in tako skerbno zredila; tudi njega mi je vojska vzela! (joka.) Beri. On bi ne bil vreden, da je moj sin in junaške slovenske kervi, ko bi bil lenuhu enako doma ostal, da bi ga bila ti pestvala. Jez sim priprost kmet, veliko učenosti ravno ne morem zgubiti, pa to dobro vem, kaj je vsak pošten človek svoji domovini in svojemu cesarju dolžen. Peti nastop. Miklavž — Poprejšnja. Mik. Nu, nu, svak, ti spet razsajaš, kaj ti je? Beri. Bog te sprimi, svak! (mu roko poda) moja žena je spet nekaj zmislila,kar mi prav v glavo ne gre; ona pa tako ne misli, kakor govori. Mar. (jokajoč.) Meni bo serce od žalosti počlo. Miki. Zakaj? Mar. Moj Jožef — Miki. Tvoj Jožef? — Nu kaj je početi; saj veš, da imam tudi jez sina tam in da ga že eno leto nisim vidil. Kaj pomaga jok in stok, kar mora biti, mora biti; ko je domo- vina v nevarnosti, mora vsak po svoji moči pomagati. Beri. Tu imaš, zdaj, nehaj se cmeriti in ne jezi me. Mar. Vi ste možje in iinalc serce kakor kamen, vi ne veste, kaj mati z otroci prestane, predenj jih zredi, zato pa tudi ne veste, kako jo serce boli, če jih na tako brezbožno vižo zgubi. Beri. (jezno.) Ti si nora! (jo prime za roko.) Pojdi, pojdi v kamro, tam jokaj, ko se zjokaš, pa pridi nazaj, (jo stran pelje.) (Dalje sledi.) Slovstvo in umetnost. Zvezdice od Radoslava Razlaga. Ni še davno, kar nam je prišla imenovana knjižica v roke. Ker je pisatelj že popred marsikaj lepega spisal, nismo mogli nad iz-verstnostjo tega delca dvomiti. Z veseljem smo ga prebirali in z zadovoljnostjo iz rok položili. Celo delce obseže 16 zvezdic, v kterih živa ljubezen do domovine planiti. Govor je lep, beseda krasna, goreča in navdušena. Jezik je bolj ilirski, gladek in oblasten. Povsod se vidi, daje pisatelj globoko v zgodovino slavenskih narodov pogledal in obilno pesniških cvetic posebno na polju slovstva sla-venskega si natergal. Kako lepe predmete si je izvolil k svojim zvezdicam, naj pokaže sledeči: Kdc Adria se peni, Kde jek Baltu stona, Kde Ural osneženy Kdc put Neva kona: Znaš Ii ty tento kraj, Svetosahly ten kraj ? Kraj tento jest Slavia Ta predveka Slavia. Ljudevit Stur. Ali: Kolarov glas zaori: od Cernoga 'Do. belog, sinja Jadra od mora do Hvalinskog — svuda jeka ječi . . . Slava od radosti suze roni. Vila ostrožinska. Ali: Svemu svetu svitje zora, Kod Balkana neima dana! Usred gorcieh suzah mora Gori, gori 1 juta rana, Koju robstvo zadade. Ognj. Utiešenovič. Da se vsak sam prepriča o izverstnosti tega dela, podamo koj pervo zvezdico: Zvezdica 1. Slavorum monles, Slavorum numina flete; Fletc meos natos, magnosque dolores, Sic volo, sic cupio Slavorum saucia mater. Jacobus Jacobaeus. Užeži Vilo! serdce moje ognjem živim ču-tjenja domorodnoga, da se sagriju grudi bratje moje vse na široko, kuda majka Slava svoje sinke broji. Uvedi me u tužna stoletja minulosti nesrečne, sramotne, da nam oko od žalosti solze roni, kako bi nam mili žari solnca blagoga zasterti; kakor povsuda po prostra-noj zemlji slavske detce nezgoda ljuto besni; kako nečlovečna majka svoje vlastite sinke mori. Kratko trajaše zlata doba slavjanskoga plemena; nježne senjarie srečnih preddedovah naših razkropiše strahovite burje, koje kako molnja iz vedra neba udariše u domovanja mira, bogočastja i gostoljubja. — Gde visoke Tatre dižu sv