Bücherci und Bildung. Fachzeitschrift des Vereins der Bibliothekare an öffentlichen Büchereien e. V. und Mitteilungsblatt des Deutschen Büchereiverbandes e. V. Reutlingen. XXI/ 1969 št. 1—12 str. 416 +	1028 +
(CLXVI1I) + pril. 8°.
Čeprav je v letu 1969 stekel že 21. letnik tega uglednega strokovnega glasila knjižničarjev v javnih knjižnicah ZK Nemčije, so v prvi, dvojni številki, vendarle na kratko spregovorili o njegovi dvajsetletnici: konec leta 1948 je namreč začelo izhajati kot glasilo nemških knjižničarjev v takratni anglo-ameriški coni. A jubilejni letnik je izšel v znamenju finančnih stisk in načelnih spopadov o usmerjenosti glasila, zlasti njegovih obravnav in kritik novih knjig. 2e v prejšnjem letniku je namreč Wilhelm Neumann očital, da je v obravnavah čezmerno upoštevano leposlovje na račun poljudnoznanstvene in strokovne literature. Aprila 1969 je v Reutlingenu 60 bibliotekarjev obširno spregovorilo o nadaljnji usmerjenosti glasila, ki je leta 1968 veljalo 419 200 DM (od tega je EKZ — nabavljalno središče nemških javnih knjižnic, ki le-te oskrbuje tudi s posebej vezanimi knjigami — prispevalo 175 000 DM). Odločili so se za kar občutno zmanjšanje obeh delov glasila: prvega, ki je posvečen člankom, razpravam in poročilom, in drugega, ki vsebuje pogovore in ocene novih knjig.
Kljub okrnjenemu obsegu pa BuB objavlja vrsto zanimivih prispevkov. Ti imajo težišče predvsem v »knjižničnem načrtu« (Bibliotheksplan), ki ga izdeluje delovna skupina »Arbeitskreis B 10« na osnovi »Temeljnih izhodišč za bibliotekarsko regionalno načrtovanje« iz leta 1965. »Knjižnični načrt« pripravljajo zastopniki zveze, deželnih kulturnih ministrstev, nemške konference mest, zveze nemških mest, pokrajinske zveze, zvezo občin in svobodnih nosilcev knjižničarstva.
V bistvu gre za načrt, kako bi bilo mogoče javne knjižnice v ZR Nemčiji povezati v učinkovito knjižnično mrežo, ki bi vanjo lahko vključili tudi
druge knjižnice (znanstvene, strokovne, konfesionalne, tovarniške). Izhodiščno situacijo očrtujeta dva avtorja: Axel Vulpius in Hansjörg Süber-krüb. Vulpius v svojem članku Prizadevanja za reformo nemškega knjižničarstva posebej opozarja na široko fronto reforme izobraževanja, ki pa ni usklajena z reformo knjižničarstva. Krivcev za takšno stanje je več: predvsem bi bilo treba povezati v tvorno sodelovanje različne tipe knjižnic. In še ena misel: nenehno poklicno izobraževanje bo terjalo, da bo knjiga, predvsem znanstvena, našla pot v vse kote države. Zato bodo nujne funkcionalne spremembe knjižnic, ki pa bodo same po sebi terjale vzajemno povezanost.
Hansjörg Süberkrüb v članku Javne knjižnice pred novo fazo svojega razvoja ponavlja misel Vulpiusa, da se mora reforma knjižničarstva skladati z reformo izobraževanja, pristavlja pa novo, da je reforma knjižničarstva nujna tudi zavoljo upravno-teritorialnih preureditev, preobrazbe prometa in prenosa ekonomskih in družbenih težišč v državi. Avtor meni, da je stara bipolnost — ljudska knjižnica:	znanstvena	knjižnica —
evoluirala v troje med seboj povezanih tipov — znanstveno-raziskovalna, javna in specialna knjižnica, ali kakor je te stopnje formulirala IFLA: Academic library, Public library in Special library.
Süberkrüb obširno poroča o tezah »knjižničnega načrta«. Prvi del tez obravnava temeljna spoznanja o nalogah javnih knjižnic, drugi pa funkcionalne aspekte knjižnic; te so razdeljene na tri stopnje. Knjižnica prve stopnje mora imeti knjigo na prebivalca, a najmanj 10 000 knjig (brez arhiviranega fonda), priročnike in bibliografije, ustrezen kader, biti mora odprta najmanj petkrat na teden, imeti mora telefonsko zvezo, kopirno službo, povezana pa mora biti s knjižnico druge stopnje (osrednjo knjižnico), ki je kajpada strokovno više organizirana. Knjižnice tretje stopnje so univerzne, državne in deželne.
Vzporedno s temi tezami pa so javnosti predložili tudi teze za državni knjižnični zakon. To je zelo širok inventar tez — ne zakonski osnutek, ki naj omogoči dovolj akcijskega prostora, da bodo v njem mogle obstajati deželne specifičnosti in niansi-rano pojmovanje knjižničarstva.
Kogar le količkaj zanima potujoče knjižničarstvo, bo pritegnil sestavek Horsta Buschendorfa Štirideset let potujočega knjižničarstva v Münch-nu. Leta 1928 so namreč v Münchnu uredili prvo potujočo knjižnico v tramvajskem vozu. Tramvajska potujoča knjižnica deluje še zdaj, po letu 1951 pa so se ji pridružili še biblio-busi. Leta 1968 je v mestu delovalo 6 potujočih knjižnic na 97 izposoj e vali-ščih, bralcev je bilo 25 966, ob 110 000 zvezkih knjižne zaloge je bilo 683 931 izposoj. Potujoče knjižnice so dobro povezane s tovarnami, predvsem pa je zanimivo, da z njimi oskrbujejo šolarje münchenskih osnovnih šol.
Kljub zanimivi rešitvi problema, kako osnovne šolarje oskrbovati z mladinsko literaturo, pa BuB 1969 z vrsto prispevkov, ki se lotevajo problematike šolskih knjižnic, dokazuje, da v ZR Nemčiji obstajajo težave, ki jih poznamo tudi mi. Tako odkriva Werner Jahrmann, da javne knjižnice niso povezane s šolskimi, da ni primerno šolanih šolskih knjižničarjev, da na šolah za pedagoge ne poučujejo niti osnov knjižničarstva, da ni ustreznih delovnih skupin strokovnjakov, ki bi se načrtneje lotili obsežne problematike odnosa: knjiga in otrok, oziroma učenec.
Med nekaj tisoč ocenami novih knjig so tudi ocene nemških prevodov del jugoslovanskih avtorjev. Začuda je največ filozofskih del (Predrag M. Grujič, Mihajlo Markovič, Gajo Petrovič, Milovan Djilas); od Slovencev pa je zastopan le France Bevk s prevodom povesti Razbojnik Saladin.
Bruno Hartman