PLANINSKI VESTNIK
VALENTIN STANIČ, TURIST, KI JE PRVI PRIPLEZAL NA NEKOČ NAJVIŠJO GORO NEMČIJE
200-LETNICA PRVENSTVENEGA VZPONA
□R, TANJA PETERLIN-NEUMAIER
Mogočni VVatzmannov masiv na jugovzhodnem delu Bavarske v Nemčiji nedaleč od avstrijskega Saizburga spada k Severnim apneniškim Alpam. S sosednjimi gorami, ki skupaj z njim oklepajo ozko, dolgo, skrivnostno zeleno ledeniško jezero Konigssee, na koncu katerega leži ljubka romarska cerkvica sv, Jerneja, tvori jedro Narodnega parka Berchtesgaden. Temu divjemu skalnatemu orjaku je prav malo mar, da bodo nemški planinci v kratkem začeli praznovati dvestoto obletnico prvega pristopa na njegov najvišji vrh Mittelspitze {2713 m). Ne brigajo ga vroče razprave o tem, kdaj ga je Slovenec Valentin Stanič osvojil, ali leta 1799,1800 ali četo 1801. Je pač iz kamna.
NOETOVA BARKA NA GORI
Po pripovedki je v davnini v teb krajih živel trdosrčnl kralj Watzmann, ki je bil za svoja grozotna in krvoločna dejanja kaznovan s tem, da je skupaj z ženo in otroki okamnel Glave so se spremenile v skalnate vrhove, njegovo srce pa v Izvir ed eno mrzlega potoka Eisbach. Kamniti kralj gorskega sveta berchtesgaden s ke dežele je in bo ostal, vladal bo svojim planinskim vazalom in čarobnemu jezeru ob svojem vznožju. Še naprej bo zahteval krvavi davek za skrunjenje svoje vzhodne stene - s 1 800 metri najvišje v Vzhodnih Alpah -, ki ga je plačalo z življenjem že okoli sto plezalcev. Ostal bo tudi najbolj priljubljena gora Bavarske, čeprav ni več njen najvišji vrh, odkar ji je avstrijski cesar Franz Jožef podaril Zugspltze.
Pravljično lep motiv VVatzmanna s Konigsseejem je ponos domačinov, ta del sveta pa priljubljena izletniška točka, h kateri romajo turisti z vsega sveta. Odkar jih poziva ročk balada »VVatzmann kliče« Wolfganga Ambrosa se je njegova privlačnost še povečala. VVatzmann je povsod: na razglednicah, spominkih, majicah, na vsem mogočem, saj kič in reklama ne poznata meja.
Watzmannov gorski svet je bil že od nekdaj obljuden. Na ravnice so se priselili kmetje, višje pa so se podajali le pastirji in lovci. Na Hocheck (2651 m) so pogosto romali, predvsem na dan sv. Lovrenca, a naprej do vrha Mittelspitze si niso upali. Prenevarna je bila strma škrbina med obema vrhovoma, preveč previsen VVatzmannov ostri greben. Zato je v ljudski domišljiji nastala bajka, da so tam gori ostanki Noetove barke, o katerih so bili domačini prepričani, da jih celo vidijo z daljnogledom. Ta mit se je sesul, ko je Staniču pred skoraj 200 leti v drznem podvigu uspelo priplezati na glavni vrh, ki so ga dotlej imeli za nedosegljivega.
VSESTRANSKI DUŠNI PASTIR
Valentin Stanič je hodil v hribe v časih, ko veliko vrhov 242 še nt imelo imen, ko so v gore zahajali le učenjaki, da
Valentin Stanič In njegov lastnoročni podpis, vzet iz rokopisne Izpitne naloge za župnijski Izpit leta 1811. (»Vlcarlus Ronclnae« pomeni »župnik/vikar v Ročinju«.)

znanstveno preučijo ta neznani svet, pri čemer so za svojo varnost potrebovali pomoč vodnikov. Gornlštvo je bilo neznano. Tudi Stanič je pridno meril višine in kote ter užival veličastje alpskih pokrajin, a v nasprotju s sodobniki ga je veselil vzpon sam, pri plezanju pa merjenje lastnih telesnih zmogljivosti. V tej je prekašal večino sodobnikov. Znani pisci gorske literature ga štejejo k pionirjem modernega evropskega alpinizma. Avstrijec Ludwig Purtscheller piše: »Ero novodobnih al-pinskih raziskav in odkritij v Salzburških apneniških Alpah je začel drzni in navdušeni gornik Valentin Stanič«, ki ga občuduje kot »prvega visokogorskega turi-sta-samohodca«, Eduard Richter pa mu pripisuje »največje veselje do predrznih plezanj«, Tako rad je zahajal v planine, da Fran Leveč piše o njem: »Zmanjkalo ga je časi z Banjšic po več dni, da. celo po več tednov, da je bilo ljudstvo uže v skrbeh, da bi se mu ne bila kaka nesreča zgodila na gorah.« Ta prvi slovenski alpinist seje rodil 12. februarja 1774 v Bodrežu pri Kanalu, umrl pa 29. aprila 1847 v Gorici. Bil je tako vsestranski, da se ga v teh kratkih vrsticah ne da primerno opisati. Po poklicu je bil duhovnik, po duši pa humanist. Bil je izredno zanimiva osebnost slovenskega preroda na Goriškem. Že od rane mladosti je bil neumorno priden in delaven. Vse svoje življenje je deloval v prid drugih: učil je otroke In odrasle, pomagal kmečkemu prebivalstvu v času velike lakote in pomanjkanja, na novo zgradil most čez Sočo pri Kanalu, ki so
PLANINSKI VESTNIK
ga porušili Francozi, da je s tem tamkajšnjim ljudem preskrbel delo in zaslužek. Znal in prijel se je vsakega kmečkega opravita, ukvarjal se je s sadjarstvom, lastnoročno je podkoval konje in se zavzemal za bolj čuteče ravnanje z živino. Leta 1846 je ustanovil društvo proti trpinčenju živali, prvo te vrste v bivši Avstriji. Rad je pel in je zato spesnil oziroma prevedel njemu znane pesmi iz nemščine, ki jih je deloma sam tiskal v lastni slovenski tiskarni. Z izredno predanostjo se je posvečal pouku slovenskega jezika, svojim učencem je preskrbel slovenske učbenike in s pomočjo neke vrste lastnega kataloga Siril slovensko pisano besedo po Goriškem.
Ukvarjal se je z naravoslovnimi vedami; kazal je veliko zanimanje za botaniko in matematiko. Z barometrom je meril višine gora... Prvi v naših krajih je cepil proti črnim kozam in si sam pripravljal serum. Kljub temu, da je v letu 1819 postal kanonik v Gorici, je obdržal svoj preprosti in svoje vit i način življenja. Tu je pozneje postal še šolski nadzornik in ¡e veliko prispeval k ustanovitvi gluhonemnice v Gorici v letu 1840.
VIŠJE OD VELIKEGA KLEKA
Od leta 1793 do 1802 seje šolal v daljnem Saizburgu, kjer je v enem od tamkajšnjih konviktov dobival zastonj hrano, kajti deloma se je moral vzdrževati sam. Da je to zmogel, je pripisati samo njegovi delavnosti, pridnosti in zgodaj pridobljeni samostojnosti. V prestolnici te cerkvene kneževine je najprej obiskoval gimnazijo, nato je svojo izobrazbo nadaljeval s študijem filozofije in teolo-
Kraljevo jezero z romarsko cerkvico sv. Jerneja In Watzmannovo vzhodno steno
gije. Tu je postal duhovnik - posvečen je bil 7, februarja 1802-in alpinist.
Žal ne vemo, kdaj in zakaj je Stanič začel hoditi v hribe.
[TOMI®®®® toMOlGSlGfj]®
VISOKOGORSKA IN DRUGA DRUŠTVA
Marsikaj se je zadnja leta spremenilo v slovenskem planinstvu, navzven pa je morda Se najbolj opazno, da se število organiziranih planincev, ki svoji organizaciji plačujejo članarino, neprestano zmanjšuje. Medtem ko je bila pred leti organizacijska usmeritev k množičnosti, naj bi bili zdaj člani PZS predvsem kar najbolje usposobljeni za vamo hojo po gorskem svetu, kajti predvsem tako bo Slovenija planinsko prepoznavna kot alpska država. Mogoče je eden od korakov k tej usmeritvi tudi povečanje števila »najdražjih« članov PZS, Članov A. za 251, kar je pri celotnem članstvu A velik odstotek. Na drugi strani je med planinskimi društvi - članicami Planinske zveze Slovenije precej takih, ki pravzaprav ne bi smele biti več članice, saj imajo že manj kot 50 Članov. Seveda bi se lahko spraševali o vzrokih za tako skromno članstvo - mogoče jih je treba iskati v
ozki izključno izletniški usmerjenosti, ki mladinskega podmladka ne zanima dovolj. Statistika kaže tudi na vse skromnejše članstvo nekdanjih »sindikalnih« in tovarniških planinskih društev, ki so jih v pogojih dokaj visokega družbenega standarda in zagotovljenega denarja za društvene namene ustanavljali velik del zato, da bi zaposleni lahko poceni preživljali prosti čas. Te organizacijske oblike so bržčas naredile precej škode klasičnim planinskim društvom, katerih dejavnost je slejkoprej vsestranska. Vrhunec sedanje usmeritve v slovenskem planinstvu je v marsikateri celici planinskega delovanja odcepitev Gorske reševalne službe od matice, od planinskega društva. Člani GRS so preprosto pozabili na delo v PD. iz znaka GRS so izginile oznake PZS, tudi zaradi tega so se spremen/// (da ne rečem znižali) standardi gorskih reševalcev, to pa je povzročilo množičnost v gorski reševalni organizaciji, ki naj bi bila, kot je zasnovana, predvsem strokovno najvišje usposobljena. Če se bodo taki »trendi« nadaljevali, bo potrebno v dobro organizacije in članstva tudi planinska društva razdeliti tako, kot so že dolgo razdeljene planinske postojanke, v visokogorska in nlzkogorniška,
Franc Ekar
243
PLANINSKI VESTNIK
Vrhovi Watzmama - o C leve proti desni Mali WetiFnann ali Watzmannfrau, Wat2iriannkin-der, Mittelspitze in tik nje Hocheck.
Foto: KurT Wagner
Bil je velik in suh, a močan mož, ki je bil že iz rane mladosti navajen vzpetin in dolgih pešpoti. Mogoče ga je zvabil v gore prelep pogled, ki se mu je nanje nudil iz Salzburga mogoče pa sta ga na vrhove pritegnila zanimanje za botaniko in želja, da bi izmeril njihovo višino. Delal je vedno težavnejše vzpone in se je do leta 1800, ko se njegovo ime začne pojavljati v zapisih sodobnikov, že razvil v enega od prvih samohodcev, zimskih turistov in drznih plezalcev. Tega leta se je povzpel na Veliki Klek in po izsledkih mojih raziskav tudi na najvišje gore v okolici Salzburga. Stanič je kazal veliko zanimanje za naravoslovne vede, v katerih se je tako odlikoval, da ga je Ulrich Schiegg. profesor matematike, fizike in astronomije na salzburški univerzi, izbral za svojega pomočnika V tej «funkciji« je odnesel več drevesnih hlodov na vrh Untersberga, da so služili kot merilne točke pri Schieg-govem triangulacijskem merjenju salzburške dežele. Pri popravilu lesene zastave na železnem drogu vrh Gaisberga je bil v smrtni nevarnosti. Pri plezanju na ta 12 metrov visok drog si je pomagal z dvema vrvema z zanko na vsakem koncu, S tem, da je po eno zanko žategnll okrog vsakega čevlja, drugi dve pa okoli droga in jih postopoma premikal navzgor, je uspešno priplezal do vrha. Medtem ko je pritrjeval odpadlo zastavo, se mu je en čevelj tako zapletel v vrv, da ga ni več mogel sprostiti. Če mu botanik Hoppe, ki je o tem dogodku poročal v svoji avto biografiji, ne bi svetoval, naj sezuje čevelj - kar mu je tudi uspelo se ne bi mogel več spustiti na tla
Ko je bil 26 let star, se je kot Sohieggov pomočnik udeležil znane Salmove ekspedicije na Veliki Klek Dne 28. julija 1900. ko so se na vrh tega orjaka Vzhodnih Alp kot prvi povzpeli štirje tesarji - med njimi brata Klotz -in župnik Hautzendorfer iz Sv. Petra, je Stanič moral ostati v JHeiligenblutu. kjer je opravljal primerjalne 244 meritve. Šele potem, ko jih je končal, se je smel podati
tudi on sam na vrh, na katerem je dan pozneje stal kot prvi turist. Tu je, da bi bil višji od vseh, ki so prišli pred njim, najprej splezal na vrh od tesarjev v tla zakoličenega drevesnega hioda, nakar se je posvetil fizikalnim meritvam in je z barometrom izmeril višino tega gorskega velikana.
STAN1ČEVO NAJUSPEŠNEJŠE GORNIŠKO LETO
Po Saussurovem pristopu na Mont Blanc leta 1787 so bile vse misli učenega sveta tistega časa osredotočene na osvojitev Velikega Kleka. O tej ekspediciji in njenem zgodovinskem uspehu so poročali v vseh pomembnejših časopisih tistega časa, pet udeležencev jo je ove-kovečilo v daljših popisih. O pristopu na druge vrhove, ki so jih imeli za nepomembne, ni poročal nihče. Omembe vredni so bili samo topografski podatki -višina in lega gora- saj so jih potrebovali za nove, bolj natančne zemljevide. Tudi o Staničevem vzponu na Watzmann bi vedeli bore malo, če ga ne bi popisal kar sam. Na srečo je to in še tri izlete na bližnji Visoki Goli (2522 m) zelo živahno in zanimivo opisal v rokopisu, ki ga je poslal baronu pl. Mollu verjetno v upanju, da ga bo ta priobčil v svojem Zborniku 2a rudarstvo in plav-žarstvo. Do tega ni prišlo - okrnjeni prepis je izšel šele leta 1881 v vestniku Nemškega in avstrijskega planinskega društva, slovenski prevod pa leta 1956. Da bi imeli na voljo čitljivo besedilo celotnega v gotici napisanega rokopisa, ga je univ. prof. dr. Peter Zimmermann pred kratkim na novo prepisal. Po natančnem branju tega dokumenta sem prišla do dveh zaključkov: prvič, da ga je Stanič napisal tik pred vrnitvijo v domovino, kamor je odpotoval v začetku septembra 1802, saj se sicer ne bi tako slovesno poslavljal od Salzburga, in drugič, da se je povzpel na VVatzmann dve feti prej, kmalu po ekspediciji na Veliki Klek. Iz dodatnih izvirnih podatkov, ki sem jih našla v salzburšklh časopisih Bavarske državne knjižnice iz Munchna. pa
PLANINSKI VESTNIK
Dne IS. junija 1833 so domači gorski vodniki postavili križ na Mitel-spltze.
Hohenwart, S. v.: 1804: Tagebuch; geschrieben auf seiner Reise nach dem Glöckner im Jahre 1800. Poglavje v knjigi: J. A. Schultes, Reise auf den Glöckner, H. Theil. Dunaj. Str. 196-258. Hoppe, D. F., 1849: Selbstbiographie. Botanisches Taschenbuch, Band 23. Regensburg, Poglavje: Stannig, str. 311-317.
Klemun, M., 1993: Die ersten Glocknerbesteigungen. Poglavje v katalogu k razstavi: Franz Xaver von Salm. Universitätsverlag Carinthia, Celovec. Str. 116-132. Koblar, F. in Gspan, A., 1967: Valentin Stanič. Slovenski biografski leksikon, III. Ljubljana. Str. 439-442. Leveč, F. - Paulus, 1873: Valentin Stanič. Feuilleton iz Soče. Gorica.
Lovšin, E. (uredn.), 1956: Valentin Stanič, prvi alpinist
v Vzhodnih Alpah. PZS, Ljubljana.
Purtscheller, L., 1898: Eine Erinnerung an Valentin
Stanig Oesterreichische Alpenzeitung, XX. Dunaj. Str.
170-171.
Purtscheller, L.. 1893: Die Salzburger Kalkalpen. V knjigi E. Richter (uredn.), Die Erschliessung der Ostalpen, Band 1, Berlin.
Richter, E., 1S93: Einleitung. V knjigi: E. Hichter (uredn.), Die Erschliessung der Ostalpen, Band 1. Berlin.
Schiegg, U., 1801: Reise auf den Berg Grossglockner. Jahrbücher der Berg- und Hüttenkunde, V, Salzburg. Str. 403-432,
Stanič, V, 1802: Meine Erfahrungen bei den Exkursionen auf den Hohen G-hl. Rokopis v Bavarski državni knjižnici, München. Prepisal P. Zimmermann. 1998. Vierthaler, F. M. {?), 1800: Verzeichnis der höchsten Berge der Erde. Intelligenzblatt. Salzburg, Str. 604.
WATZMANNOV JUBILEJ - PRIREDITVE V BERCHTESGADNU
se da sklepati, da je priplezal nanj med 8. avgustom in 7. septembrom 1800 ter da se je istega leta kot prvi turist povzpel na Visoki Göll. Na obeh vrhovih je z barometrom izmeril višino.
Upam si trditi, da je bilo leto 1800 Staničevo najbolj uspešno gorniško leto: prvi je bi! na Watzmannu, kot prvi turist na Velikem Kleku in Visokem Göllu ter kot prvi zimski turist na strmem Untersbergu. Na ta vrh se je podal 15. decembra, na dan, ko so Francozi vkorakali v Salzburg in je bila vsa dežela pokrita s snegom, ravnina pa zavita v gosto meglo.
V	svojem življenju se je povzpel še na mnoge vrhove v Avstriji, Sloveniji in Italiji. Leta 1808 je bil tudi na vrhu Triglava in mu je kot prvi z barometrom izmeril višino. A vzpon na Watzmann je bil verjetno njegova najbolj nevarna in zahtevna plezalna tura. Nič se ne čudimo, da ga je druščina, ki je ostala na Hochecku, pri tem opazovala z velikim strahom zanj in z občudovanjem njegove drznosti in poguma.
* * *
V	spomin Sta niče vega prvenstvenega vzpona na Watzmann bodo Nemško planinsko društvo, Narodni park Berchtesgaden in Turistični urad Berchtesgaden proslavili ta uspeh z Watzmannovim letom. Začelo se bo letos poleti in se končalo leta 2000 ob 200. obletnici prvenstvenega vzpona.
LITERATURA
Braune, F. A, v., 1800: Meine Rechtfertigungen... Literaturzeitung, Salzburg, Str. 345. Eckert, U. in W., 1992: Das Berchtesgadener Land. DuMont Verlag, K-In.
»Pred menoj se jo proti jugu vlekla neznansko globoka razpoka...«
Skupna razstava Triglavskega in Berchtesgadenskega narodnega parka v Hiši narodnega parka Berchtesgaden je odprta od 29, maja do vključno 4. julija. Slovesna otvoritev Watzmannovega leta v Kongresnem centru bo v petek, 2. julija: ob 18. uri bo uradni del za vabljene goste iz Bavarske in Slovenije in ob 20. uri javna prireditev, ki bo trajala okvirno poldrugo uro. Vstopnina bo 15 DEM. Prvič bodo izvedli Watzmannc- 245
PLANINSKI VESTNIK
vo himno. Nastopile bodo glasbene, pevske in plesne skupine iz Berchtesgadna in Slovenije. Slavnostni večer bo izzvenel v restavraciji, kjer bodo na jedilnem listu tipične slovenske in bavarske jedi. Pohod do koče VVatzmannhaus (1914 m) bo v soboto, 3. julija. To bo štiriumi vzpon do koče, do katere je 1290 metrov višinske razlike. Ob 16. uri bo slavnostno odkritje Staničeve spominske plošče. Zvečer bo v koči odkritje Staničevega kota in predavanje z diapozitivi o Staniču v Sloveniji. Ob glasbeni spremljavi bo za telesni blagor poskrbel kuhar s tipičnimi slovenskimi in bavarskimi jedrni. Nočitev v koči je zaradi velike zasedenosti (vabljeni gosti) problematična. Vzpon na Mittelspitze (2713 m) bo v nedeljo, 4. julija. To bo dveinpolurni vzpon (800 metrov višinske razlike), ki ga bodo vodili gorniki v zgodovinskih oblačilih. Zadnji del poti, zdaj je dobro zavarovan z železnimi pripomočki, je Stanič prvi preplezal leta 1800. Na slovesnosti v zvezi z Watz man novim in Staniče vi m
jubilejem so vabljeni vsi planinci in prijatelji gora. Prireditev se lahko udeleži vsakdo, kdor se bo v začetku julija podal v pokrajinsko prelepo berchtesgadensko deželo. Možnosti za prenočevanje so različne, od hotelov visoke kategorije do kmečkega turizma oziroma kampiranja. Problematična je samo nočitev v planinski koči pod vrtiom Watzmanna, ker bo ta čas in ta dan zelo zasedena. Za natančnejše informacije se obrnite na Deutscher Aipenverein, Von-Kahr-Strasse 2-4, D-30997 München, tel. 00-49-89-140030, faks; 1400312, internet; http://www.alpenverein.de, e-posta: alpenve-reint-online.de ali Fremdenverkehrsverband Berchtesgaden, Postfach 2240, D-83463 Berchtesgaden, tel. 00-49-8652-967101, faks; 63300, internet: http:// www.berchtesgaden.de, e-pošta: berchtesgadener-landt-online.de.
Prodaja vstopnic v Kongresnem centru Berchtesgaden bo od 18. junija naprej; tel. 00-49-8652-967391, faks: 967381,
DVESTO LET OD STANIČEVEGA PRVENSTVENEGA VZPONA NA VVATZMANN	__
V. STANIČ, PRVI ALPINIST VZHODNIH ALP
STANKO KLIN AR
Od 2. do 4. julija letos prirejajo Nemško planinsko društvo - sekciji München in Berchtesgaden (Deutscher Alpenverein, Sektionen München und Berchtesgaden), Narodni park Berchtesgaden (Nationalpark Berchtesgaden), Turistična zveza Berchtesgaden (Fremdenverkehrsverband des Berchtesgadener Landes) in Bavarsko-slovensko društvo (Bayerisch-Slowenische Gesellschaft) v Berchtesgadnu in na Watz-mannu tako imenovani Watzmannov jubilej (»Watzmanns-Jubiläum«) v počastitev dvestoletnice Staničevega prvenstvenega vzpona na Watzmann, Po svojih močeh sodelujejo tudi PZS (ta je povabljena, da pritrdi na kočo Watzmannhaus dvojezično spominsko ploščo, ki jo izdeluje akademski kipar Marjan Kerštč-Belač), TNP in nekatere slovenske občine. Planinska založba pri PZS namerava prispevati k slavju spominsko knjižico o Valentinu Staniču (»Valentin Stanič -prvi alpinist v Vzhodnih Alpah" - priredba in dopolnitev istonaslovne brošure Evgena Lovšina iz leta 1956). Planinski vestnih prinaša tukaj nekaj odlomkov iz nastajajoče brošure, bodisi take, ki so malo znani ali sploh neznani, bodisi take, ki v luči novejših spoznanj kličejo po komentarjih in replikah. Osnovni namen je v vsakem primeru oživiti in dopolniti naše vedenje o velikem slovenskem svetovljanu Staniču. (Naj poudarim besedo »slovenski«. Nihče mu danes ne oporeka slovenstva, četudi je bil to v njegovem času nekoliko nejasen in kasneje pod nemškim nacionalističnim naletom po-tlačen pčjem, in četudi bi Stanič po svojem (planinskem) pisanju, ki je pretežno v nemščini, lahko bil prištet izključno samo v nemški kulturni krog, in četudi 246 je bil, tako kot Kugy, po državljanstvu •Avstrijec«-)
Watzmannov Hocheck {desno) In Mltlelspltze- Staniču je v solo plezanju uspdl prehod.
Pri svojih petindvajsetih letih je imel Stanič že toliko pokazali, da je njegova dejanja zabeležil sočasni tisk, Javna pozornost (nemška skoraj bolj kot slovenska) ga - Slovenca evropskega formata - spremlja vse do danes, ko poteka dvesto let od njegovega znamenitega vzpona na Glockner in Watzmann. Človek širokih zanimanj se je trajno zapisal v evropsko zavest, o tem pričajo sočasni in današnji zapisi uglednih osebnosti in leksikonov. (David H. Hoppe ga obsežno opisuje v svoji knjigi Botanisches Taschenbuch, Selbstbiographie, že leta 1801 (knjiga je bila izdana v Regensbur-gu), in Marianne Klemun še vedno s polnim priznanjem leta 1993 v Celovcu (Die ersten Glocknerbesteigungen v Katalog zur Ausstellung Franz Xaver von Salm) Tukajšnji drobec iz bogate zakladnice je izbral in delno komentiral S. K.