ESLOVEMA
LIBRE
BUENOS AIRES 28. novembra 1968
Zastava druži
Ob letošnjih proslavah narodnega praznika je imel dr. Miha Krek tudi v Mendozi na slavnostnem zborovanju, 3. novembra, izredno pomemben govor, ki je napravil zaradi jasnosti na vse poslušalce globok vtis. Glavne misli govora bomo objavili v posameznih številkah. Začenjamo s prvim delom, o slovenski zastavi:
I.
Zastavo ste blagoslovili. Narodni praznik, 50-letnico narodnega osvoboje-nja praznujemo z dnem slovenske zastave. Naj njej velja predvsem teh nekaj minut naše skupne misli!
Zastava gre naprej. Kdor gleda v tla ali pa nazaj, zastave ne vidi. Zastava nam dviga oči visoko. Dviga duha naprej. Zastava druži. Zastava sama ne hodi. Druži tiste, ki so enega srca, ene misli, enega duha. Zastava vodi navadno urejene čete, ki trdno skupaj drže; ki točno vedo, kaj hočejo; ki vedo za svoje ideale in za svoje cilje.
Slovenski narod s slovensko zastavo ve za svoj ideal in svoj cilj. Obnavlja ga na ta narodni praznik leto za letom, v vseh razmerah življenja, -na rodni grudi in v tujini, v mladosti in starosti, v veselju in žalosti.
To je naš praznik. Zato ga imamo, zato ga slavimo. Ta dan mislimo, kako bomo izpolnili svojo slovensko zavest. Ta dan delamo načrte, kako bomo v prihodnjem letu ustvarjali za nove rodove; mislimo na novo — slovensko pesem, s1 ovensko čutenje, slovensko občudovanje, slovensko znanje, slovensko veselje, slovensko umetnost, slovensko znanost in poznanje Slovenije.
Ta dan se skušamo dokopati do resnične podobe stanja, v katerem smo, da razumemo razmere in bi jih mogli izkoristiti za najlepše in najvišje dobro rodu, ki dorašča v Sloveniji. Kajti vsak rod si mora na novo priboriti svojo svobodo, svojo zastavo.
In mi smo rojeni v čas, izredno težak čas. Zato ne klonimo! Ponosni smo in hvaležni Bogu za toliko odliko, da nam je naložil to strašno trpljenje, tako težko življenje, tako silno odgovornost pred bodočnostjo.
Vsa ta leta, odkar smo začeli križev pot v začetku druge svetovne vojne do današnjega dne, so dokaz — so film, ki dokazuje, da je Slovenija neugnana, da je neugnana njena krščanska civilizacija in njena volja za ohranitev svobode, za ohranitev svobodnega naroda, za ohranitev čim večje neodvisnosti tega naroda, za ohranitev naše materne domovine. Vsa ta leta so dokaz, da smo pri vsej svoji majhnosti in skromnosti nezlomljivi in neuničljivi.
Tem lepše bo vihrala slovenska zastava med nami, čim trdnejša bo naša četa v samodisciplini, v demokratični slogi. Z vztrajnostjo se otepajmo bolezni emigracije, ki so: razprtije m razdvajanje. In če si moramo danes izprašati vest, bi rekli, da res nima prav nobenega smisla, da ubijamo in zgubljamo čas; pa kvarimo dobro voljo morda zaradi prepiranja o preteklih dogodkih; tudi zaradi prepiranje glede napak in grehov, ki smo jih storili med vojno, med okupacijo, ob vojni, po vojni. Raje glejmo na bistveno, osnovno potezo slovenskega revolucionarnega boja, ki je brez dvoma čista in lepa bila v preteklosti, je lepa in čista danes in bo vse čase. Glejte, tudi v tistih odtenkih, kjer je morda bilo kakemu narodu, kakemu politiku, kakemu državniku vaše zadržanje težko razumljivo, se danes vse bolj jasni in vse bolj potrjuje, da so vsi protikomunistični Slovenci ravnali prav! Nacizem in fašizem gotovo ne zaslužita z nobene strani niti najmanjšega izvzetka, da bi bila kako manjše zlo. Zlasti nacizem, ki nam je sežgal toliko duhovnikov, toliko očetov in mater, toliko naših junakov, toliko naših delavcev v svojih pečeh; ki je kuril naše knjižnice, naše zgodovinske zakladnice, naše dokumente in imel izključen namen izbrisati naše ime iz zemljevidov. Gotovo ne mislim s tem, kar zdajle rečem, niti za dlako zmanjšati svojega mnenja in obsodbe nacizma in fašizma, ki sta nas
DE GAI LLOVA BITKA ZA REŠEVANJE FRANKA
Promesa británica a la EN
Gran Bretaña prometió resolver durante los próximos años el status de los territorios que aún están bajo su administración, y entre ellos mencionó a las islas Malvinas. El representante británico ante la comisión de Teritorios en Fideicomiso y Territorios no Autónomos, D. E. T. Luard, habló al comenzar el debate sobre el consejo de Administración Fiduciaria que incluye entre otras cuestiones las referentes a las Malvinas, Gibraltar y Belice. Luard no hizo mención alguna a Gibraltar, lo que se consideró como un desaire hacia España. Se hizo, sin embargo una referencia bastante larga a las Malvinas, señalando que “el gobierno de Gran Bretaña continúa las negociaciones con el gobierno de la República Argentina de acuerdo con la resolución de la asamblea general 2065, del vigésimo período de sesiones, con vistas a lograr la solución pacíficia de la cuestión lo más pronto posible.”
•■■■■■■■•■•■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■«i
Britanska obljuba pred Združenimi narodi
Velika Britanija je pred Združenimi narodi obljubila, da bo v prihodnjih letih uredila položaj vseh tistih področij, ki so še pod njeno upravo. Med temi področji je navedla tudi Malvinske otoke.
Britanski zastopnik D. E. T. Luard je govoril pred komisijo za fidejkomisna področja in tista ozemlja, ki še niso avtonomna, in to na začetku razprave v svetu za fidejkomisno upravo o vprašanjih, ki se nanašajo na Malvinske otoke, Gibraltar in Belice. Luard Gibraltarja sploh ni omenjal, kar predstavlja omalovaževanje Španije. Je pa dosti dolgo govoril o Malvinih ter navajal, da bo britanska vlada nadaljevala razgovore z vlado Republike Argentine v smislu resolucije glavne skupščine štev. 2065 dvajsetega rednega zasedanja z namenom, da bi čim-prej prišlo do mirne rešitve tega vprašanja.
Nove sovjetske grožnje In spletke
General De Gaulle, ki je te dni praznoval 78-letnico svojega življenja,
se je sedaj spustil v nevarno bitko v svojih prizadevanjih, da bi Franciji povrnil nekdanjo gospodarsko in politično veličino. V vprašanju je francoski frank in rešitev francoskega gospodarstva sploh. General De Gaulle tu ni maral poslušati nasvetov gospodarskih strokovnjakov deseterih najbogateiših držav na svetu ter je odklonil niihov predlog za razvrednotenje sedanje francoske valute za 10%. Napovedal je ukrepe, s katerimi da bo Francija sama uredila svoje gospodarske in denarne zadeve. Izid tega boja je negotov ter lahko prinese De Gaullu — če ne bo uspel — prav za zaključek njegove politične kariere največji politični poraz.
Zadeva je naslednja: V Franciji je gospodarska kriza postajala vedno večja. Majski in junijski dogodki, ko je bila država na robu državljanske vojske, so jo še povečali. Prav tako infla-cionistično 15% povečanje plač delavcem in nameščencem. V oktobru so špekulanti padanje vrednosti franka začeli izkoriščati v taki meri, da so sprožili beg kapitala v inozemstvo, zlasti v Zahodno Nemčijo. Francija je utrpela v zadnjih šestih mesecih izgubo večine svojih deviznih rezerv v zlatu. Te so se zmanjšale od nad 6 milijonov na manj kot štiri milijone. Z vedno večjim padanjem vrednosti franka je naraščala vrednost nemške marke.
Ker sta frank in marka kot glavni evropski valuti tesno povezani s svetovnima valutama dolarjem in šterlingom, so se zaradi ohranitve statPnosti na svetovnem denarnem trgu pretekli teden zbrali v Bonnu predstavniki deseterih najbogatejših držav na svetu. Sprejeli so vrsto predlogov za rešitev francoskega franka. V prvi vrsti so te države odločile priskočiti Franciji na pomoč z izrednim kreditom 2000 milijonov dolarjev. Prispevki posameznih držav so naslednji: Zahodna Nemčija 600 milijonov, ZDA 500, Italija 200, Vel. Britanija, Belgija, Kanada, Nizo-
zemska, Švica in baltske države po 100 milijonov, Japonska in Mednarodna plačilna banka po 50 milijonov dol. Dvatisočmilijonski kredit je mogoče še zvišati. Razen tega je Zahodna Nemčija za rešitev franka doprinesla še sama to žrtev, da je izdala ukrepe za znižanje salda svoje visoke plačilne bilance na ta način, da je uvedla posebne 4% takse za svoj izvoz ter uvedla razne ukrepe proti navalu inozemskega (v glavnem francoskega) špekulativnega kapitala v Zahodno Nemčijo. Predstavniki deseterih najbogatejših držav na svetu, ki skrbe za denarno stabilnost v svetu, so francoski vladi prepustili, da sama izda take ukrepe za rešitev franka, kakor jih sama smatra za najbolj primerne. Svetovale in predlagale so ji pa kot najuspešnejšo rešitev razvrednotenje franka za 10%.
Ta načrt je De Gaulle 23. t. m. zavrnil, čeprav je bila večina njegovih ministrov za 9,7% razvrednotenie narodne valute. To možnost je De Gaulle odklonil z zatrdilom, da je „razvrednotenje najslabši od vseh absurdov“. Za rešitev franka je napovedal tele ukrepe: Državni izdatki se morajo takoj znižati za 5.000 milijonov frankov, uvaja se stroga kontrola nad trgovanjem z devizami, nad cenami in plačami. Davki se bodo povečali, izvoz je treba pospeševati. Končno je De Gaulle napovedal, da bo neizprosno zatrl sleherni poizkus neizpolnjevanja izdanih odredb za rešitev franka.
De Gaullovo odločitev za nerazvred-notenje franka so obsodili francoski poslovni ljudje, vsi sindikati ter vse opozicionalne politične stranke. Vsi napovedujejo odločno kampanjo proti napovedani De Gaullovi gospodarski politiki, s katero ga bddo rušili na vseh straneh.
V uspeh najnovejših De Gaullovih ukrepov močno dvomijo tudi v inozemstvu. žele mu uspeh, vendar odkrito priznavajo, da lahko njegovo najnovejše zadržanje povzroči v denarnem gospodarstvu popolno zmešnjavo ne samo v Franciji, ampak tudi v svetu.
Na zadnje zasedanje Atlantske zveze in njeno svarilo, da bo vsak bodoči sovjetski napad na neodvisnost držav v Evropi „ustvaril mednarodno krizo z velikimi posledicami“, so sovjeti odgovorili z novimi grožnjami. Po zatrdilu sovjetov bo vsaka akcija NATO povod za „represalije Sovjetske zveze s članicami Varšavskega pakta za utrditev varnosti držav socialistične skupnosti“.
Da svetovni komunizem tudi v bodoče ne bo miroval, napovedujejo priprave konference svetovnega komunizma, ki bo maja prihodnjega leta v Moskvi. Za to konferenco so sovjeti pridobili večino komunističnih strank na zadnjem sestanku v Budimpešti, čeprav
z nekaterimi kot n. pr. s francosko in italijansko partijo, še niso povsem iz-gladili nesoglasij zaradi zasedbe češkoslovaške. Na moskovskem zasedanju bodo sovjeti skušali priti na dan z novo obliko pridobivanja zlasti razumnikov v svetu za cilje komunizma, ker je ta-koimenovani Svet za svetovni mir izgubil privlačnost ter je povsod že tudi preveč diskreditiran v svetu. Zato ga sovjeti nameravajo opustiti, namesto njega pa ustanoviti „svetovno proti-imperialistično fronto“. Z njo bodo po svetu širili s koristnimi bedaki in sopotniki sovraštvo proti ZDA, delali za cilje svetovnega komunizma in pokrivali imperialistično komunistično politiko Moskve.
(•■■■■■■■■■■■■■«■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■ai
I Z
TEDNA
TEDEN
Obisk ameriškega in britanskega veleposlanika v zun. ministrstvu v Beogradu
Ameriški in britanski veleposlanik v Beogradu C. Burke Eldrick in Terence Garvey sta dne 25. t. m. brez predhodne napovedi obiskala zunanje ministrstvo v Beogradu ter imela razgovor s podtajnikam tega ministrstva Mišom Pavičevičem.
O svojem razgovoru z njim nista dala nobenega pojasnila časnikarjem, pa tudi zunanje ministrstvo ni objavilo o obisku obeh veleposlanikov nobenega poročila.
Kljub temu sodijo, da je ta nenadni | obisk v zvezi z nevarnostmi, ki jih za j Jugoslavijo predstavlja Sovjetska zve-' za. Ta svojega sovražnega razpoloženja do sedanjih jugoslovanskih komunističnih oblastnikov niti malo ne prikriva. To je npr. javno pokazal sovjetski zastopnik na zadnjem zased. UNESCO v Parizu, ko je med govorom ing. Marka Bulca, vodje jugoslovanske delegacije, vstal in demonstrativno zapustil dvorano.	/
Zadnja poročila v listih navajajo, da so sovjeti v zadnjem času napravili večje premike svoje vojske zlasti na Madžarskem ter da so prav sedaj zbrani predstavniki komunističnih držav članic Varšavskega pakta pod predsedstvom sovjetskega maršala Ivana Jakubovskega v Romuniji zaradi priprav za velike vojaške vaje oboro-
ženih sil Varšavskega pakta v Romuniji in na Madžarskem. Te vojaške vaje naj bi bile odgovor Atlantski zvezi na njene zadnje sklepe o povečanju njenih oboroženih sil zaradi sovjetske zasedbe češkoslovaške. Vsi ti vojaški posveti in akcije so naperjeni v prvi vrsti proti Romuniji in Jugoslaviji.
Sedanji oblastniki v Jugoslaviji so na sovjetske grožnje odgovorili z vojaškimi pripravami ter s pripravo prebivalstva na splošno gverilsko vojskovanje. Jugoslavija ima trenutno pod orožjem 250.000 mož. To število je pa možno pošestoriti.
Na zadnjem zasedanju Atlantske skupnosti je bilo sklenjeno, da bi morebitni sovjetski napad na Romunijo, Jugoslavijo ali Avstrijo predstavljal dejanje, pri katerem zahodna demokratska obrambna ustanova ne bi mogla ostati ravnodušna.
češkoslovaška vlada je objavila nove omejitve svobode. Tako bo v bodoče zelo težko dobiti dovoljenje za potovanje v inozemstvo. List češke komunistične partije Rude pravo v članku napoveduie kazni za tiste, ki se no bi pokoravali novi partijski liniji. Pravi, da mora imeti partija pogum, da izključi vsakogar, ki ne odobrava nove partijske linije.
pognala v gorje. Toda dejansko se je zgodilo tako, kot so vsi protikomunistični borci bili prepričani in napovedovali: fašizem in nacizem sta uničena, sta propadla; komunizem pa je šele potem, ko sta ta dva izginila, postal največje zlo človeštva, če je slovenstvo v strašnih stiskah, v kataklizmu sil, ki so se bile na slovenski zemlji z namenom, da bi nas uničile, osredotočil svoje bojevanje proti komunizmu, ga je zgodovina doslej upravičila. Pa naj bodo to domobranci, naj bodo to četniki, naj bodo to Slovenski fantje ali Sokoli ali gošarji ali mnogi, mnogi dobri, ki so
zašli v kakršne koli partizanske formacije med revolucijo! — Spoštovanje pred vsemi, ki so se idealno borili za slovensko svobodo in v kateri koli obliki delali zanjo, čas je že, da se nehamo razlikovati po svojih nekdanjih ocenitvah te ali one grupacije! čas je že, da se obnovi tisto stanje, ki je v času revolucije dejansko bilo: vse slovensko demokratično ljudstvo je v taboru svobode; nasprotniki so samo njegova malenkostna komunistična manjšina. Demokratični Slovenci, doma in na tujem, strnjeni za slovensko zastavo, imajo bodočnost v svobodi.
V Venezueli bodo v nedeljo 1. decembra volitve novega predsednika republike. Za naslednika sedanjega predsednika Raúla Leonija se poteguje 6 kandidatov. Kandidat vladne Demokratske akcije je Gonzalo Barrios, Krščanske demokracijé — COPEI dr. Rafael Caldera, Ljudskega volivnega gibanja Beltran Prieto in Fronte zmage Miguel Angel Burelli Rivas. Poleg teh glavnih štirih kandidatov sta še inda-strijalec Aleksander Hernández in bivši časnikar German Gorregales. Volivna kampanja je bila ostra ter je na nekaterih mestih med političnimi nasprotniki prišlo tudi do večjih spopadov.
Ameriško šesto mornarico v Sredozemskem morju sestavlja 60 ameriških vojnih ladij, sovjeti pa imajo sedaj v Sredozemskem morju že 55 svojih vojnih ladij, ki imajo v glavnem svojo bazo v Aleksandriji.
Sovjetska zasedba Češkoslovaške le ni šla povsem po izdelanih načrtih. To zasedbo bi namreč morala spremljati zarota sovjetom naklonjenih partijcev
med Čehi samimi, ki bi morala strmoglaviti Dubčka in njegove sodelavce, se polastiti vlade in sprejeti sovjetsko vojsko kot osvoboditeljico. Zarotniki so pa v zadnjem trenutku odpovedali ter so se enostavno razbežali. Tako sovjeti ob prihodu niso imeli nikogar, na kogar bi se lahko naslonili.
V	Egiptu so zaradi dijaških nemirov zaprli vse univerze.
V	arabskem delu Jeruzalema so arabski nacionalisti dne 22. t. m. povzročili na javnem trgu teroristično dejanje, pri katerem je izgubilo življenje 12 ljudi, 55 je pa bilo ranjenih. Izraelci so zaradi atentata zaprli nad 500 Arabcev.
Vrhovno sovjetsko sodišče je potrdilo večletne zaporne ali konfinacijske kazni za Pavla Litvinova, nečaka biv. sovjetskega zunanjega ministra Maksima Litvinova, za Lariso Danielovo, ženo zaprtega pisatelja Julija Daniela ter za Konstantina Babickega zaradi obsodbe sovjetske zasedbe češkoslovaške.
Iz življenja In dogajanja v Argentini
Zunanji minister dr. Nicanor Costa Méndez bo v soboto, 30. t. m„ sprejel lorda Chalfonta, ministra v britanskem zunanjem ministrstvu, ki se trenutno mudi na Malvinskih otokih, kjer se hoče na lastne oči prepričati o razpoloženju 2.200 Angležev glede bodoče usode teh otokov. Kot znano, te otoke smatra Argentina za sestavni del svojega državnega področja. Zun. minister dr. Nicanor Costa Méndez je prejšnji teden izjavil, da argentinska suverenost nad temi otoki pač ne more biti odvisna od razpoloženja ljudi, ki sedaj žive tam, ampak je to zadeva, ki jo morata rešiti obe vladi.
Ve'iki pesnik Nicarague Rubén Darío je dobil v Buenos Airesu lep spomenik. V tem mestu mu ga je odkril v petek, dne 21. t. m., zunanji minister Nicarague.
V mestu Campana v prov. Buenos
Aires je 22. novembra začela obratovati najnovejša petrokemična tovarna podjetja Carboclor s privatnim in državnim kapitalom.
V	Buenos Airesu in tudi po večjih mestih v notranjosti države je bilo letos več drznih roparskih napadov na razne banke, iz katerih so roparji samd letos odnesli nad 600 milijonov pesov. Zadnji tak večji napad je bil ha podružnico Banco Popular Argentino v Liniersu, odkoder so roparji odnesli 57 milijonov pesov. Policiji se je pred dnevi posrečilo prijeti več razbojnikov, med katerimi so tudi roparski napadalci na razne denarne zavode.
V	Argentini sodijo letošnji pridelek
žita na 8 milijonov ton.	>;
V	Buenos Airesu smo imeli vf soboto, 23. t. m., 34.6 stopinj C ter je bil to doslej najbolj vroč dan v letošnjem letu.
Zapirajo se šolska vrata
Misli staršem in mladini ob zaključku slovenskih šolskih tečajev
„Ne za ocene, za življenje se učimo!“
To pomembno življenjsko napotilo nam je večkrat ponovil naš profesor matematike, ko je spoznal, da se je nekdo naučil le preveč „papirnato“ ali da ni dajal snovi dovolj važnosti, če bi bili vse, kar so nam nudili v šoli, sprejemali ras s pravo življenjsko resnostjo in ne opuščali možnosti poglobitve v dragoceni svet znanja, bi se bili okoristili z mnogo več neprecenljivega bogastva, ki ga v življenju nikdar ni preveč.
. Znati nekaj •— daje človeku v občestvu poseben položaj in ga usposablja za določene dejavnosti. In znati nekaj več kot drugi — ga dviga nad ostale in
.nudi prednosti, lci jih drugi nimajo. Do znanja pa vodi pot le preko vztrajnega in temeljitega študija. Edino resna prizadevanja in žrtvovanje plehke udobnosti lahko privedejo do uspeha. Trdne volje je treba, da človek prepleza zidove udobnosti, neresnosti, površnosti, odlašanja in prestavljanja. Lahka reč je postavljati visoke cilje, težje jim je ostati zvest, vztrajen in neomajen do konca — jih doseči.
Zavest pomembnosti cilja krepi vztrajnost. če je pri tem še podpora doma, ki vzpodbuja, podpira, priliva o-genj optimizma, bo šla pot preko težav z lahkoto. Dom in šola se bosta dopolnjevala, kajti eno brez drugega ne bo rodilo zrelih uspehov.
Vsaka pot do znanja, vsak študij je trdo delo. Eden ga laže opravlja ko drugi, v glavnem pa zahteva vsega človeka, osredotočenega in zavedajočega se resnosti svojega dela. Prav ta zahtevnost po „celem človeku“ predstavlja žrtev in težo dela.
Pod to mnogi omagajo in odpadejo — ostanejo na pol poti. In ta- ne pomeni nič s končnim ciljem, ki je še daleč, nikoli dosežen.
Delamo in sejemo v Ijudskošolskili tečajih, srednješolskih učilnicah, v univerzitetnih predavalnicah. Mnogo koristnega dela, še več vrženega klenega semena. V njih se ponuja naša najdra-. žja dediščina.
Mnogi mladi ljudje, ki jim je vse 'pripravljeno in ponujeno, da bi si z re-- silim študijem pridobili znanja, ga cesto ne marajo prav iz strahu pred žrtvijo in trdim delom. Kadar gre za slovenske stvari (jezik, zgodovina, kultura) se izgovarjajo, da jim to nikdar ne bo koristilo, da je brez praktične vrednosti. Pri tem se ne zavedajo, da bi jim prav to dajalo popolnost in svojskost njihovi osebnosti, jih razlikovalo ‘ od drugih in jih .dvigalo nad druge. Bili bi nekaj, česar drugim ni dano biti: Slovenci ne le po krvi, ampak tudi po duhu in svojskosti duhovne bogatije, izpopolnjeni in poplemeniteni z vsemi modrimi pridobitvami sveta, v katerem živimo. Kaka bogatija se nudi naši mladini!
Navezujem te misli na bližnji konec šolskega leta v naših šolah in tečajih : da bi dal. priznanja zvestim in aa
bi opogumil še druge, da bi se nam po sončnih počitnicah v novem šolskem letu pridružili. Morebiti polagamo pred učence in študente kake stvari, ki so manjše vrednosti. Na drugi strani pa jim nudimo težo bogatije, ki jih napolnjuje, oblikuje, kreše in jim daje notranjo podobo, za katero so prikrajšani vsi oni, ki stoje ob strani. Žrtev je za starše in dvakratna žrtev za mlade, ki .hodijo v te tečaje. Prvi cenijo njihovo pomembnost, drugi se s ponosom in hvaležnostjo ozirajo nanje, ko jim je dana samostojna presoja dolge peti, ki jih je oblikovala za življenje. Vsi, ki priznavamo duhu prvenstvo pri oblikovanju človeka, smo veseli vsakega, še tako drobnega doprinosa k izpopolnjevanju naše mladine. Preko nje bo naša kontinuiteta živela ali razpadla v nič. Iz nje bodo rasli tisti, ki bodo naše dobro ime in kvaliteto predstavljali v svetu — ali pa bomo kljub snovni
bogatiji in bahaški udobnosti kaj Kmalu zapisani v pozabo in molk.
Mislim, da bodo od vseh vedno kvalitetnejši in vztrajnejši tisti, ki bodo izšli iz naših šol — tečajev, ker bodo zrasli iz volje, žrtve in dela v uspeh. Tudi sem prepričan, da bodo „trpežnejši in prizadevnejši“ oni, ki zorijo v teh tečajih, ker se pojijo s pijačo kulturnega napoja, kateri je, žal, drugim odvzet. In prav to daje živo pomembnost in upravičenost tem tečajem!
Uspehi so vidni povsod: v osnovnošolskih učilnicah in v razredih srednješolskega tečaja. Pa tudi na slovenskem oddelku univerze. Dela je ogromno, prizadevanja so resna in setev obeta zoreti v bogato žetev.
Zmagovavci bodo vedno oni, ki se žrtev ne bodo ustrašili!
Zdaj pa na počitnice! In potem z zagonom k delu!
Per aspera ad astra — po trdnjevi poti do zvezd!	_jkc
Jasni se. Spoznanje, da izven Boga ni pravega miru, se širi. Iz strahot pretekle vojne in iz Rej:opisnih stisk povojnih razmer se utrjuje prepričanje, da ni drugega temelja za srečno življenje človeka in cele družbe kakor tisti, ki ga jc Bog postavil v svojih razodetih zapovedih, če bedo državniki in narodi šli po poti tega spoznanja, bo prišla svoboda in rešitev tudi za naš narod. Prekrižanih rok ne smemo čakati. Kdor more storiti, da se jasnost pospeši, je dolžan storiti, čeprav ne bi mogel drugega kot o tem govoriti svojemu okolju in z molitvijo podpirati tiste, ki vodijo usodo narodov in držav.
Dr. Gregorij Rožman, Koledar-Zbomik Sv. Slovenije 1952, str. 20
Protest slovenskih kulturnih delavcev
Več slovenskih kulturnih delavcev, med njimi Matej Bor, France Bevk, Božidar Jakac in Josip Vidmar je v ljubljanskem Delu pod naslovom „Demokracija — da, razkroj ne“ objavilo protest zoper pisanje lista slovenskih študentov Tribuna, ki jo urejuje Dimitrij Rupel.
Na straneh Tribune je namreč zadnje čase mogoče zaslediti besedišče, ki se uporablja le v beznicah. Po pisanju omenjenega lista naj bi bila usoda jutrišnje slovenske kulture v rokah pocestnic in lumpenproletariata. V' zadnji številki Tribune je namreč objavljen „manifest kulturne revolucije“. V njem je rečeno, da je treta z vsemi sredstvi fizično in duhovno iztrebiti vse ustvarjalne sile buržuj-proletariata. Kulturo je treba poveriti srpu in kladivu, še poprej pa oboje položiti v roke do sedaj deklasiranih elementov — lumpenproletariata, prostitutk in postopačev, ki naj žanjejo in razbijajo drobnobur-žujske in buržoazno-proletarske glave.
Slovenski kulturni delavci ta način pisanja odločno odklanjajo. Ogorčeni so, da je „manifest“ izšel na straneh študentovskega glasila, za katerega ie znano, da so njegovi uredniki člani Zveze komunistov. Tribuna ne finansira —— pravijo podpisniki protesta — kako ■zaplotniško inozemstvo, marveč jo vzdržuje družbeni denar. In prav to družbo, ta buržuj-proletariat, ki lista omogoča izhajanje, pisec „manifesta“ neokusno napada. Vsekakor udobna za-misal kulturne revolucije, ki naj jo do končne zmage povedejo tekoči računi njenega nasprotnika.
„Ni dvoma — beremo v protestu — da smo buržuj-proletarci mi, občani naše konkretne današnje družbe, to je vsi tisti, ki v tej družbi karkoli ustvarjajo ali proizvajajo. Preprosteje povedano, buržuj-proletariat je po mnenju pisca „manifesta“ današnji delavski razred in pa seveda deloma inteligenca, nad katero je treba — v imenu neprestane revolucije — naščuvati lumpen-proletariat, to je tiste, za katere je značilna delomržnost, nedružbenost in neproduktivnost.“
Prav tako podpisniki protesta od-
klanjajo „Slovensko apokalipso“, ki je enako izšla v Tribuni. Pisec Ivo Svetina Se namreč spoprime z narodnoosvobodilnim bojem in z rodom, kateri je iz njega izšel na tak način, ki sedanjim zaslužnim tovarišem gotovo ne more biti všeč. Za pisca „Slovenske apokalipse“ slovenski partizani niso bili drugega kakor razčlovečena tolpa, ki sicer vzpostavlja brigade, a to ne za boj proti zavojevalcu, marveč za rop in požig ter prostaške orgije. Takole namreč piše:
„Hej brigade hitite — smrti vse pokosite — žensko mi ulovite — potem naju sama pustite!“ In potem: „Po Slovehiji smo hodili — delavce smo vzljubili — kužne žene smo jim storili.“ In nato pride najbolj krepak ocvirek: slovenski partizani so tolovaji, saj takole pravi:
„Tolovaji so petindvajsetletnico praznovali — v župnišču so razjahali — s polnimi žepi in hlačami so si odlikovanja podeljevali.“
Pisci protesta so ogorčeni: „Takšne ‘ocene’ slovenskega odpora nismo pre brali v arhivu belogardistične propagande ali v glasilu kakšnega zakotnega lista esesovskih veteranov, marveč v glasilu slovenskih študentov... „Manifest kulturne revolucije“ in „Slovenska apokalipsa“ opozarjata, da družbene skupnosti in narod niso vedno napadeni le s topovi in z letali — mogoča jih je minirati tudi z notranjim razkrojem ... Zato proti vsem takim izpadom in poskusom najodločneje protestiramo: demokracija da — razkroj ne!“
Nemški glas o spremembi vodstva Narodnega sveta koroških Slovencev
V Svobodni Sloveniji smo poročali, „Sedanjega predsednika dr. lnzka
da je bil na zadnjem občnem zboru
Narodnega sveta koroških Slovencev namesto dosedanjega predsednika dr. Valentina lnzka izvoljen za novega predsednika dr. Reginald Vospernik.
O tej spremembi v Narodnem svetu koroških Slovencev je nedavno govoril celovški radijski komentator in publicist C. F. Petumig, ko se je bavil z aktualno manjšinsko politiko na Koroškem.
Njegova izvajanja je v nemščini objavil Naš tednik dne 7. novembra pod naslovom „Leto 1970 v duhu strpnosti?“ in sicer zaradi strpnosti, v kateri je napisan, „ne glede na to ali se z vsako njegovo mislijo strinjamo ali ne“.
Nas zanima v glavnem Peturnigovo gledanje na zadnje osebne spremembe v vodstvu Narodnega sveta koroških Slovencev. Omenja, da je slovenska narodna manjšina na Koroškem dejstvo, s katerim je računati, da mora imeti ta manjšina vse pogoje, da bo „gospodarsko, socialno in kulturno zdrava“ ter pri tem ne sme igrati njeno število prav nobene vloge. Da temu ni tako, je kriva preteklost. Petumig pravi, da so v deželi vsa nemška društva v pripravah za proslavo zmage pri plebiscitu, ki bodo 10. oktobra 1970, in poudarja, da mu je eden vodilnih Slovencev rekel, da se koroški Slovenci bojijo tega dne. Taka izjava mora po Petur-nigu privesti do resnejšega razmišljanja. Nato preide na Narodni svet koroških Slovencev in pravi:
je zamenjal dr. Vospernik. Odločilne glasove za novega predsednika so dali razumniki.
Dr. Inzko, prav tako pedagog kot njegov naslednik, je bil angažiran voditelj katoliških Slovencev. Bil je celo pooblaščen, da ustvari sodelovanje z levo usmerjenimi koroškimi Slovenci. To skupno osnovo je pa potem sam razbil z osnutkom programa, ki so ga na Koroškem skoro enodušno zavrnil'. V svojem živem prizadevanju, da bi narodni inanjšini vcepil več samozavesti, je dr. Inzko spregledal, da je bil na tem, da narodno manjšino spravi v gheto. Tako je stopil na pot, ki jo vsaka manjšina, ki je na tako pot usmerjena po sili, hoče takoj zapustiti.
(Narodne manjšine ne smejo živeti v kletkah kakega ljudskega vrta, ampak si morajo prizadevali, da so živ del skupnosti, ki ji zagotavlja nemoteno rast. Vse narodne manjšine žele priti iz kletk, v katere so hoteli nekateri politiki spraviti koroške Slovence.
To tragično nerazumevanje sedanjega položaja je končno privedlo do osebne spremembe v Narodnem svetu koroških Slovencev.“
Tu komentator pravi, da je „dr. Vospernik, novi predsednik, to nevarnost spoznal. Eden od njegovih ciljev je osvoboditi manjšino ghetojevsko miselnosti in tvegati korak naprej. Tu pa bo, kolikor je mogoče sklepati iz Vospemikovih izjav, usmerjen bolj k večinskemu narodu na Koroškem (t. j. iNemcem, op. ur.) in ne bo toliko vezan na materinski narod“.
V nadaljnjih izvajanjih govori Pe-turnig o preteklosti, ki je napravila globok prepad med večinskim narodom v deželi ter narodno manjšino, o podvrženosti Slovencev dolga stoletja nemški kulturi ter o vzniku poznejše kulturne zavednosti med Slovenci. Kulturni razvoj Slovencev da je šel potem naprej in je dobil v poznejših dogodkih v komunističnem bloku nove pobude.
Svoje razmišljanje je pa Petumig zaključil z ugotovitvijo: „Ena od najvažnejših nalog vsake manjšinske politike je povezati kulturno zavednost manjšine s političnim patriotizmom skupnosti, v kateri narodna manjšina živi. To je bil — kolikor morem spoznati — tudi cilj politike dr. lnzka. Padel pa je, ker je preteklost preveč poudarjal, sedanje možnosti pa napačno presojal.“
Se pravi: Govornik je hotel povedati, da je bil dr. Inzko preveč Slovenec in premalo Avstrijec, dr. Vospernik je pa to, kar po govornikovem mnenju mora biti in je: Navezan bolj na Avstrijo in manj na Slovenijo.
Obnovitev koalicije krščanskih demokratov in socialistov v Italiji
Giovanni Leone, predsednik manj-šinjske italijanske krščansko demokratske vlade, je v torek 19. t. m. odstopil. S tem je dal predsedniku države možnost za imenovanje stabilne in dela-zmožne vlade, ki jo zahtevajo razmere v državi z vedno večjimi socialnimi nemiri.
Najboljšo rešitev politične krize lahko prinese državi obnovitev koalicijske vlade krščanskih demokratov z Nennijevimi socialisti ter republikanci.
V krščansko demokratski stranki so v prejšnjih dneh sicer prišla do izraza notranja trenja med posameznimi skupinami, vendar je bila končno soglasno
spreleta odločitev za obnovo koalicije s socialisti. Stranka je tudi določila, naj bi tako vlado sestavil glavni tainik stranke Mariano Rumor. Da bi pomirili levo krilo socialistov, ki: se ne navdušujejo dosti za sodelovanje s krščanskimi demokrati, in tudi nimajo prevelikega zaupanja v Mariana Pu-morja kot predstavnika sredinskih in desničarskih sil v Stranki, je od stranke določeni kandidat za predsednika vlade pioral pristati, da bo v vladi stranka zastopana s čim večjim številom pripadnikov levega strankinega krila, kateremu med drugim pripadata prejšnji predsednik Aldo Moro in sedanji predsednik senata Amintore Fanfani.
Molk komunističnih oblastnikov v Sloveniji ob
29. oktobru
V	Svobodni Sloveniji smo poročali, da je doma sedanja komunistična oblast povsem molčala o 29. oktobru. Nikjer ni bilo nobene proslave, nikjer niso „uradno* govorili o tem zgodovinskem datumu, pač pa so pošiljali voščila in čestitke komunistom na češko, ki so prav tedaj proslavljali 50-letnico ustanovitve Češkoslovaške države.
Kolikor smo mogli doslej ugotoviti je v slovenskem tisku o 29. oktobru le izšel en članek. Napisal ga je znani predvojni publicist Lojze Ude, ki je tudi lani napisal lep članek o 50-letnici Majske deklaracije in njenem pomenu za slovenski narod.
V	članku “29. oktober 1918” v sobotni prilogi Dela dne 2. novembra Lojze Ude piše naslednje:
Tega dne je bila na ozemlju habsburške monarhije razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. To je dan osvoboditve večine slovenskega naroda izpod tisočletnega nemškega go-spodstva. še danes pa je ta veliki spominski dan v zgodovini slovenskega naroda zasenčen po srbskem hegemo-nističnem zgodovinskem konceptu (ta termin je pri nas rabil prvi, če se ne motim, Kerma-ner), ki potiska v ospredje 1. december 1918, dan Zedinjenja s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta srbski hegemonistični zgodovinski kon-I cept je obvladoval zgodovinopisje in i zgodovinski pouk v šoli v javnem življenju ves čas med obema svetovnima vojnama.
V zgodovinsko slabo obdelanem obdobju prehoda iz Avstrre v Jugoslavijo manjka tudi poglavje, ki bi s političnega in pravnega vidika analiziralo
svobodo, ki jo je imela Slovenija od 29. oktobra 1918 do 1. decembra 1918, nato pa vedno manj do vidovdanske ustave (28. jun ja 1921), s katero je srbski hegemonizem v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev dobil pravno sankcijo.
Marsikaj je bilo v slovenski publicistiki med obema vojnama napisanega o značilnosti datumov 29. oktobra m pa 1. decembra 1918. Najbolj jasno in odločno pa govori o tem članek „(Desetletnica in dve osemletnici“, ki je bil objavljen v Svobodni mladini, 1928, št. 6.-7. Med drugim pravi:
„V 1. decembru 1918 bo slavila slovenska javnost „pravi“ začetek naše politične svobode.
V dogodkih tega dne pa je treba ostro ločiti dvoje: politično združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev iz bivše avstro-ogrske monarhije s srbsko dr-
žavo samo po sebi in način združitve. Politično združitev samo po sebi bi mogli pozdravljati tudi mi. Način združitve pa odločno odklanjamo. In ravno v načinu združitve je karakteristika tega dne, saj je jasno, da bi na primer, na temelju izpolnjenega ženevskega dogovora (8. nov. 1918) prišlo do dokaj drugačne združitve kakor 1. decembra 1918, čeprav v duhovni atmosferi tistega časa tudi nezadovoljive. Sicer pa je to daljša zgodovina, potrebna točnejše analize, ki jo bomo skušali ob času še podati. Dejstvo je, da se je politična združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918 izvršila brez vsakih izrecnih garancij za politično svobodo Slovencev kot Slovencev, temveč le kot Jugoslovanov po srbsko imperialističnem razumevanju tega po'ma, kateremu je prišla nasproti slovenska svobodomiselna in katoliška inteligenca z idejo o enem narodu (v znanstvenem pomenu te besede) Srbov, Hrvatov in Slovencev ter tako segla srbskemu imperializmu pod pazduho. Zato vidimo mi v 1. decembru le zarodek vidovdanske ustave (28. junij 1921), s katero je srbski imperializem dobil končno svojo pravno sankcijo, če torej tako gledamo na 1. december 1918 — pravilnost tega gledanja si bomo upali vedno dokazovati — tedaj slovenska javnost 1. december slavi le zaradi tega, ker je pač
tako dekretirano in ker tudi še danes obvladujejo slovensko javnost tisti ljudje, ki so se takrat tako usodno zmotili in grešili, pa nimajo v sebi sile to zmoto in greh priznati in popraviti.
Naš praznik je 29. oktober. Fred desetimi leti na ta dan smo Slovenci proglasili svojo politično svobodo. Pes smo še bili polni slabosti in nejasnosti. Kot prvi poizkus po 1000-letnem suženjstvu postaviti se zopet na lastne noge, pa se spominjamo tega dne z bridko radostjo v srcu. Spomin na ta dan nam ne pusti mirovati.
Z ustanovitvijo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev za nas kot Slovence, kot slovenski narod, ni prenehal teči čas. če ogromna večina slovenske javnosti še vedno tiho boleha na dvomu: ali v spojitev s Srbi in Hrvati v en narod ali v okrepitev slovenske narodne individualnosti, je za nas to vprašanje rešeno brez dvomov. V tem je ena temeljnih razlik med nami in današnjo slovensko javnostjo. Krepitev slovenske narodne individualnosti je po našem mnenju slej ko prej najvažnejše delo bodočnosti. Sodelovanje z drugimi narodi, politična zveza zlast? s Hrvati, Srbi in Bolgari (Makedonci! bo zaradi tega še vedno mogoča. Zlitje v en narod, jezikovno, ali kovanje nekega enotnega jugoslovanskega kultur-
nega tipa — nesmisel! Ne zapravljajmo dragocenega časa.
Nismo sovražniki Jugoslovanske ideje, kolikor se razume pod to ideio volja biti s Hrvati, Srbi in Bolgari (Makedonci) v tesnejši politični zvezi kakor pa z ostalimi narodi okrog nas. Istočasno pa poudarjamo, da se moramo Slovenci v sebi okrepiti toliko, da ne bomo več trepetali, če nam bo kdo grozil z „amputacijo“ in da bomo znali iti svojo pot, če se izkaže, da imamo od te politične zveze trajno več hudega, kakor dobrega. Ta dualizem ni nikaka neiskrenost, temveč je nekaj nujnega in ga je mogoče opazovati v življenju prav vsakega nareda. Noben narod ne živi samo iz sebe, ker je vsak narod le del človeštva. Gre le zato, kje da je težišče, bistvena smer snovanja. Ta je za nas slovensko-narodna. Kakor ni bil obstoj slovenskega naroda zavi-sen od obstoja avstro-ogrske monarhije, čeprav so to trdile vse slovenske stranke (razen skupine Proporodašev in pa drugih posameznikov), tako ne sme biti zavisen tudi od obstoja kraljevine SHS ne, tako mislimo.“
Prav je, da se spominjamo 29. oktobra 1918 tudi v socialistični Jugoslaviji kot dneva osvoboditve izpod tisočletnega nemškega gospodstva m kot začetnega dneva široke, čeprav kratkotrajne politične svobode slovenskega naroda.“
xlWk
K3Ê
V	Mariboru se je 25. oktobra začel jesenski del letošnje Mariborske kulturne revije s tretjim gledališkim tednom. V njem je imela začetno predstavo Slovensko ljudsko gledališče iz Celja, ki je postavilo na oder Sofoklje-vo tragedijo Kralj Oidipus. Naslednje gledališke predstave so bile tele: Shakespeare: Kar hočete (Slovensko narodno gledališče Maribor), Aristófanes Lizistrata in Erazem Predjamski (Akademija); Baum: Čarovnik in Oaza (Mladinsko gledališče Ljubljana); Wil-de: Kako važno je biti resen (Slovensko gledališče Trst); Kozak: Kongres (Drama narodnega gledališča iz Ljubljane) in Duerenmatt: Prekrščevalci (Mestno gledališče v Ljubljani).
Simfonični orkester Slovenske filharmonije je imel v oktobru šest kon- I certov na češkem in Slovaškem. Nastopal je pod vodstvom dirigenta Boga Leskovica ter dosegal lepe uspehe tako v Pragi, kakor v notranjosti države. Akademski pevski zbor Tomšič je pa v istem času gostoval bo baltskih državah. Med drugim je imel dva koncerta tudi na Finskem in sicer v Helsinkih ter v Lahtiju.
Mariborska drama je v oktobru začela letošnjo gledališko sezono z dramo Antona Pavloviča Čehova „Tri sestre“ pod režijskim vodstvom Branka Gombača.
V	Tržiču so se spominjali stoletnice smrti svojega rojaka Ignacija Holzapfla z odkritjem spominske plošče na nje-
SLOVENCI V
NASLOV PREDSEDNIKA NO DR. KREKA
Po obisku predsednika NO dr. Kreka nas je že več prijateljev prosilo za njegov nslov, da bi mu pisali. Objavljamo ga in je tale:
Dr, Miha Krek
3495 Woodridge Road
CLEVELAND, Ohio 44121
U.S.A.

BUENOS AIRES
Prvo sv. obhajilo slovenskih otrok bo v nedeljo, 1. decembra ob 9.30 v Slovenski hiši. Prejelo ga bo nad 70 slovenskih otrok iz slovenskih šolskih tečajev na področju Vel. Buenos Airesa.
Osebne novice
t Katarina Lenček roj. Repina. Iz
domovine je prišlo žalostno sporočilo, da je dne 20. novembra t. 1. v 84. letu umrla blaga slovenska žena ga. Katarina Lenček. Pokopali so jo 22. novembra pri Sv. Križu v Ljubljani. Za njo
UKRAJINSKA KAT. UNIVERZA V soboto, 7. decembra, ob 17 bodo izpiti iz materij II. letnika: dr. Debeljak: slovenska literatura; dr. Gnidovec: starocerkvena slovenščina. Pri izpitni komisiji bosta prof. L. Tauridzka, ki bo obenem spraševala gg. slušatelje ukrajinske narodnpsti, in prof. Koma-niuk. Gospode slušatelje opozarjamo, da morajo imeti poravnan učni znesek $ 2.000.—, sicer ne bodo mogli polagati izpitov.
govi rojstni hiši ter z razstavo v krajevnem muzeju o njegovem delu in življenju. Ignacij Holzapfel je bil literat in ustanovitelj ljubljanske gluhonemnice.
V Sloveniji so se v oktobru mudili več dni člani strokovne komisije Mednarodne banke za obnovo in razvoj pod vodstvom Viktorja Woutersa, Zanimali so se v glavnem za načrte za zgraditev velike moderne avtomobilske ceste od št. lija nad Mariborom do Gorice na Goriškem.
Umrli so. V Ljubljani: Viktor Krainer, Maks Razboršek, Emilija Lieske, Marija Štros roj. Hilk, Anton Žlajpah,
v.	monopolski inšpektor v p., Jožica Hubad roj. Maver, Alojz Pratneker, upok., Peter Weiss, Justi Lončar, uradnica v p., Maks štrenar, dipl. ing. arh., France Remc, Jože Stopar, Vinko Premk, strojevodja in Mira Mejač roj. Klun v Vel. Laščah, Franc Prašnikar, zoboteh-nik v Škofji Loki in Božena Prašnikar roj. Tancik, istotam (žrtvi prometne nesreče), Angela Petrič, roj. Godnov v Tržiču, Francka Fašun v Okonini, Jože Gobec v Rogaški Slatini, Milena Brus in v Zrenjaninu, Franc Kvas iz Vinske gore pri Velenju, Martin Dobovšek, poštni uslužbenec v Cerkljah, Anton Štru-belj v Grosulpjem, Roza Marolt na Bledu, Jože Novak v Jaršah, Nande Končar, pečar v Trzinu, Terezija Srakar v Tomačevem, Vera Souvan v Trentu, Janja Podbevšek roj. Podreb-šek v Žalcu, Emilija Žiberna v Divači in Ivan Cilenšek, župnik v p. v Apačah.
ARGENTINI
žalujejo med nami v Argentini sin g. Lado, superior slov. lazaristov v Slovenski vasi, v Zahodni Nemčiji sin vseuč. profesor dr. Ignacij Lenček, v Urazu hčerka Katica dr. Lorettova, v lomovini pa hčerki Marica dr. Brunče-va, Joža dr. Mezetova in sin Miroslav. Vsem ob bridki izgubi ljubeče matere izrekamo globoko sožalje, rajna naj pri Bogu uživa obilno plačilo za svojo vdanost Bogu, njeno truplo pa mirno počiva v domači zemlji.
RAMOS M E JI A
Občni zbor društva Slomškov dom
Bil je to že deseti občni zbor. Vršil se je v nedeljo 17. novembra ob lepi udeležbi članstva. Iz poročil je bilo razvidno vse delovanje ustanove v pretekli dobi. Predsednik g. Zupan ml. se je ob zaključku spomnil vseh problemov srenje in opravljenih nalog ter se zahvalil požrtvovalnim sodelavcem za sodelovanje.
Pri volitvah je bil z veliko večino izvoljen naslednji odbor:' Predsednik: Franc Pergar, prvi podpredsednik: Matevž Potočnik, drugi podpredsednik: Vinko Tomazin st.; tajnik: Lojze Lavrič, podtajnik: Franci Tomazin. Finančni odsek; referent: Tone Kastelic, blagajnik: Ciril Vodnik, Knjigovodja: Franci Malovrh in Lojze Erjavec.
Prosvetni odsek: Referent: Marijan Šušteršič; odborniki Avgust Jeločnik, Franci Holozan, Franc Vester, Tone Poljšak.
Mladinski odsek: Referent: Loboda Marjan; odborniki: Tone Javoršek, Loj-
PrazBiife Slovenske Mše
Med tradicionalne prireditve v naši skupnosti spada gotovo v prvi vrsti že-gnanje v Slovenski hiši. Tudi letos smo ga praznovali, kot že običajno, na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu, v spomin kar je pred dvanajstimi leti naš pokojni škof dr. Gregorij Rožman blagoslovil prostor, na katerem stoji danes mogočna stavba.
MAŠA ZA VSE DOBROTNIKE
Ob pol dvanajstih je ob pritrkavanju zvonov pristopil k oltarju na odtu dvorane Slovenske hiše msgr. Anten Orehar in daroval sv. mašo za pokoj duše škofa Rožmana ter za vse žive in mrtve dobrotnike Slovenske hiše.
V cerkvenem nagovoru je najprej prikazal lik pokojnega papeža Janeza XXIII. kot ga lahko spoznamo iz njegovega dnevnika. Vsem nam je zgled ponižnega a vztrajnega delovanja v službi Boga in človeštva. V tem duhu mo ramo tudi mi opravljati naše poslanstvo, ko smiselno delamo za skupnost v celoti ali po posameznih domovih, kakor tudi v osebnem življenju.
Glasna molitev in ljudsko petje vseh navzočih je dalo službi božji lepo vzdušje povezanosti okoli oltarja, na katerem se je opravljala sveta daritev.
Po končani sv. maši je bilo pripravljeno kosilo, katerega so se poslužil: številni rojaki. Pri pogrnjenih mizah, ob dobri postrežbi fantov in deklet, se je razvilo veselo razpoloženje in domač pogovor.
POPOLDANSKI DEL PRIREDITVE
Že v zgodnjih popoldanskih urah so začeli prihajati rojaki iz vseh predelov Vel. Buenos Airesa. Zbralo se jih je res lepo število. Ob petih se je pričel na odru velike dvorane program, na katerem je bil, poleg pozdravnih besed msgra. Oreharja, prikazan izbor najlepših točk, kar jih je naša mladina pripravila v letošnjem letu.
Najprej je nastopil dekliški oktet iz San Martina, ki je pod vodstvom g. Borisa Pavšerja z že običajno dovršenostjo zapel „Mati zakliče,“ „Tam kjer teče bistra Žila“ in „Planinska“.
Nagovor msgr. Oreharja
Na oder je stopil direktor slov. dušnih pastirjev msgr. Anton Orehar, katerega so vsi navzoči navdušeno pozdravili.
Opozoril je zbrane rojake, da bo tudi ob tej priliki dvanajstletnice blagoslo-
vitve prostora, kjer stoji Slovenska hiša, povedal misli „priznanja, hvaležnosti in prošnje“.
Priznanje, čas sam nam dokazuje, da je Slovenska hiša res potrebna in koristna. Nadvse važno je poslanstvo, la ga opravlja na verskem in narocineM področju. Letos je bila ob dveh prilikah še prav posebej središče pozornosti in delovanja. Prvič ob obisku msgr. Kunstlja, ki nas je prišel pogledat, povezat naše skupne težnje za ohranitev življenja milosti v naših dušah m navezat naše misli na Boga, ki je naša naj-večja vez in sila medsebojne povezanosti v veri in ljubezni božji m ljubezni do človega, našega brata.
Drugič nas je letos Slovenska hiša zbrala v velikem številu pod svojo streho ob slovenskem narodnem prazniku, ob spominu na rojstvo slovenske svobode pred 50 leti, ko smo v svoji sredini pozdravili predsednika ¡Narodnega odbora za Slovenijo dr. Miha Kreka, ki je prišel med nas z željo, da v nas ohrani in poveča smisel za delo v tujini za svobodo naroda v domovini ter za ohranitev zvestobo narodnim izročilom, da vse to moremo v polnosti uživati z brati, raztresenimi po svetu m trpečimi v domovini.“
Hvaležnost. Zahvala najprej Bogu, ki je blagoslovil naše delo. Zahvala pa tudi vsem dobrotnikom, ki so od začetka radi pomagali, in vsem, ki so kasneje in ki še vedno podpirajo vse delo, ki je združeno z vzdrževanjem m opremljanjem Slovenske hiše. Zahvala za vse žrtve, ki so in jih še doprina-šajo.
Prošnja. Tudi v bodoče nas čaka še obilo dela. Zato pa, „kot vsako leto trkamo na srca za čut požrtvovalnosti in žrtve za nadaljnjo gradnjo“. Zgraditi moramo kapelo, ki bo dostojen spomenik vsem našim padlim, in kjer se bomo zbirali tudi v molitvi zanje. Poskrbeti moramo tudi za urade, sobe za slovensko šolo in prostore ki jih potrebuje mladina, da bo lahko razvijala svoje delo. Za to pa potrebujemo sodelovanje vseh, da v zavesti skupnosti, kot dosedaj, doprinesemo svoj del, pomagamo po svojih močeh, žrtvujemo po svojih zmožnostih.
Svoja izvajanja je msgr. Orehar zaključil z željo in upanjem, da se bomo
Vsak teden ena
MIR
Josip Murn-Aleksandrov
Zvezda nebroj blešči pokoj, lahno zlati noč pod seboj.
Vse brez glasu, polno miru....
In bolj žari se plašč Bogu.
„tudi prihodnje leto vsi zbrali na ta praznik veselja, priznanja in upanja.“
Besede govornika so vsi prisotni rojaki sprejeli z navdušenim odobravanjem.
Pester program
Po končanem nagovoru se je nadaljeval program. Najprej se je predsta-, vil dekliški oktet iz Carapachaya, ki ga vodi g. Jenko. Dekleta so občutno zapela „Kaj se ti pobič1 in „Spančkaj sladko“.
Sledil je rajalni nastop šolske folklorne skupine iz San Justa, pod vodstvom gdč. Terezike Osojnik. Pet mladih parov je na prikupen način izvedlo tri gorenjske narodne plese.
Nastopil je nato dekliški sekstet iz Morona, ki je zapel „Nocoj pa oh nocoj“» „Dekle na vrtu zelenem“ in „Mrzel veter“.	„
Dekleta iz Slovenske vasi so se predstavile z dovršenim rajalno-telovadnim nastopom. Vodila jih je gdč. Adrijana Mažgon.
Za konec pa nam je akademska skupina audiovizualno prikazala Slovenijo, naš odhod iz domovine, taborišča, prihod v novo domovino in življenje v Argentini.
Vse točke programa so navzoči spremljali z zanimanjem in nastopajoče nagradili s pritrjevanjem in ploskanjem.
Posamezne dele programa je napovedoval g. Lojze Rezelj.
Družabni del
Po končanem programu se je v prostorih Slovenske hiše razvil družabni del. Ob postrežbi naših fantov in deklet so skupine rojakov posedele okrog miz v veselem pogovoru do poznih večernih ur, ko so se zadovoljni razšli na svoje domove.
Tatjana Hafner roj. Inhiostri
ze žužek, Ivan Fajfar, Potočnik Niko.
Gospodarski odsek: Referent: Martin Potočar in odborniki: Ivan Mako- | vec, Ivan Koprivnikar, Ivan Smole.
Prireditveni odsek: Referent: Stanko Novak; odborniki: Vresnik Franc, Cestnik Jože st. iDurič Franc, Ceč Janez, Cestnik Jože ml. Babnik Stane, Kržišnik Jure.
Socialni odsek: Referent: Herman Zupan st.; odbornici: Anica Breznik, Renata Sušnik.
V nedeljo, 24. novembra je prenehalo biti srce te plemenite žene, gospe, ki je živela med nami. Podleglo je nevarni in hudi bolezni. Ugasnilo je življenje, ki je bilo še tako močno, se ta-
ko polno ljubezni, volje do dela, do ustvarjanja. Prenehalo je trpljenje in blažen mir, ki je že prehajal v tako značilen ljubek Nadzorni odbor: Janez Brula, Mar- nasmeh gospe Tatjane, se je^ razlil po jan Šifrer in Herman Zupan ml.
Razsodišče: Dr. Jože Krivec, dr. Anton Šimenc, Dušan Pipp.
Praznih slovenske šole v Carapachayu
Slovenski dom v Carapachayu stoji v prijetno odprtem predmestju, kjer že čutiš vonj trav in polja. V njem je znana gostoljubnost in postrežba res domača. Zato ljudje radi prihajajo vanj.
V domu se je začelo praznično razpoloženje ob proslavi 10 letnice slovenske šole že v soboto 16. t. m. zvečer, ko se je v lično okrašeni dvorani zbrala mladina, ki je pred leti obiskovala to šolo, danes pa že stopa v višje šole ter v razne službe. Ta mladina je s svojimi prejšnjimi in sedanjimi učitelji slovenske šole preživela prijeten večer ob slovenski pesmi in igri. Na slavnosti so bili učitelji gg. Aleksander Pirc, Edi Škulj, Marijan Trtnik, učiteljice ga. Pleškova in gdč. Homan. Navzoč je bil tudi predsednik doma g. Alojzij Sedej s soprogo. G. Aleksander Pirc je v svojem govoru prikazal nastanek in rast slovenske šole v tem kraju. Za veselo razpoloženje je skrbel s harmoniko g. Janez Žnidar.
Glavna proslava je bila v nedeljo 17. t. m. Začeli so jo slovenska Spiska mladina ter skavti s prihodom na dvorišče ter z dvigom zastav na drog ob zvokih argentinske in slovenske himne. Nastop otrok je moral biti zaradi nenadnega pomladanskega naliva v dvorani. Ga Pezdirčeva je dobro pripravila vrtec najmlajših, ki so ji na vprašanje pesmice odgovarjali v prisrčni igrici: mi peremo tako, mi rajamo tako... Dvorana je zaživela, ko so se mladi slovenski vojaki prešteli: prvi, drugi,... in ko je poveljnik z golim mečem uravnal svojo vrsto. Sledile so deklamacije slovenskih pesmi. Otroke je pripravila za nastop z vso ljubeznijo gdč. Homanova.
Sprejem botre ge Vere Žnidar in botra g. Franca Senovršnika je bil
pred vrati v dvorano s kruhom, soljo in vinom. Botri je učenka šole izročiia tudi šopek nageljnov.
Sv. mašo je daroval g. župnik Matija Lamovšek, stregli pa so slovenski skavti. Med sv. mašo je bilo ljudsko petje. V pridigi je g. župnik Lamovšek ob evangeljski priliki o gorčičnem zrnu razvijal misli o razvoju slovenske šole v Carapachayu.
Po sv. maši je g. župnik Lamovšek blagoslovil šolski prapor, za botra sta bila ga. Vera Žnidar in g. Franc Se-novršnik. Zatem je bilo pribijanje spominskih žebljičkov na prapor, katere so darovali: Zedinjena Slovenija, Slovenski dom v Carapachayu, družine Žnidar, Pirc, Selan, Gregorc, Prijatelj, Škulj ter Franc Senovršnik; Mojca Pirc, Drago Bujaš, dr. Milan Komar, dr. Vlado Pezdirc, Marko Vrčon, Sonja Jenko, Janez Tršan in Gabrijel Dovč.
Prapor je izdelan po zamisli in načrtu g, Marijana Trtnika. Drog je sestavljen iz dveh delov čistega jekla. V sredini je pritrjena plošča iz temnega lesa kot simbol zemlje, iz katere se ovija ob drogu navzgor drevo, ki ga simbolično predstavlja pozlačena veja z pozlačenimi listi na levi in desni, na katerih je vtisnjeno ime darovalcev. Ob vrhu veje je večja plošča iz enakega lesa, na katero so pritrjene pozlačene črke v besedilu „Josip Jurčič Carapachay“. Nad tem napisom je srebrn obroč, v katerega je vdelan pozlačen slovenski grb. Ob drogu med vrhom in sredino droga je pritrjena slovenska narodna zastava.
Vse dele prapora so izdelali člani doma sami in sicer gg. Vinko Aljančič, Ivan Sušnik, Marjan Trtnik, zastavo pa je iz prijaznosti sešila ga. Polonca Makek.
Ko je bilo zabijanje žebljičkov končano, je boter dvignil prapor in ga izročil zastavonoši, najboljšemu učencu šole, Fridu Klemenu. Ta ga je sprejel kleče, poljubil, nato pa visoko dvignil ob zvokih narodne himne ¡Naprej zastava Slave. Prizor je bil zelo ganljiv ter je na vse napravil globok vtis.
Sledilo je simbolično pobratenje šolskega in skavtskega prapora, zbor mladenk je zapel več slovenskih narodnih pesmi, deklica pa je izročila najstarejši slovenski materi v Carapachayu — Koroščevi mami šopek nageljnov.
Popoldne so naši odrski ustvarjalci presenetili vse udeležence sloven kega slavja z lepo triglavsko pravljično igro Pavla Golje „Jurček“ v režiji g. Mariija Trtnika. Polna dvorana je navdušeno ploskala posrečenemu nastopu igralcev, ki bodo igro ob prvi priložnosti ponovili.
Med odmorom je stopil na oder g. Aleksander Pirc. V govoru je prikazal nastanek in rast šole Josipa Jurčiča v Carapachayu. Povedal je, da se je misel o potrebi take šole porodila pred leti med rojaki, ko so se zbirali pri nedeljskih mašah v kapeli v Munru. Pobudo je dal g. ravnatelj Ivan Prijatelj, pa tudi g. Ivan Žnidar ima mnogo zaslug zanjo. Rojaki so nato kupili zemljišče ter s požrtvovalnim delom v Carapachayu postavili dom in začeli v njem s sobotno šolo. Iz skromnih začetkov je nastalo tu sedanje živo kulturno in narodno središče, šola si je postavila cilj vzbujati otrokom ljubezen do slovenske besede in vere svojih očetov, obenem jim pa nuditi priložnost za medsebojno spoznavanje.
Med gosti je bilo tudi več zastopnikov drugih šolskih tečajev. Tako gdč. Mija Markež, gdč. Katica Kovačeva m g. Pavle Rant.
njenem obrazu. Mir, nasmen, ki ga imajo samo tisti, ki so Mariji m nje-nemu božjemu sinu dragi in so ga dobili v plačilo za svojo ljubezen in vero.
Gospa Tatjana izhaja iz dalmatinske družine. D svojim očetom, srbskim^ slikarjem narodnih motivov Dragutinom Inkiostrijem, je prišla kmalu po prvi svetovni vojni v Ljubljano. Tu se ni samo naučila slovenščine, ampak je postala tudi s srcem in ljubeznijo Slovenka. Za bratom Dalmatikom in Aleksandrom je bila že tretji član številne družine, ki je šla skozi trdo slikarsko šolo svojega očeta. Posvetila se je dekorativnemu slikarstvu in umetnostni obrti, zlasti slikanju na svilo.
Spomladi leta 1938 se je poročila z urednikom Slovenca g. Jankom Hafnerjem. V povojnih letih se je v Ljubljani mnogo ukvarjala z žganjem v les. Leta 1956 je z nečakinjo in pohčer-jenko Mihaelo prišla k možu v Buenos Aires, kjer je zopet začela z umetnostno obrtjo. Ni ji bilo usojeno, da bi dokončala svojo zadnjo zamisel, serijo v les žganih velikih slik: Naša domovina. Dokončala je le Bohinjsko jezero, pri žganju zadnje slike, čudovito lepe Brezjanske Marije, so jo pa že mučile hude bolečine v levici.
Obe ti veliki sliki sta bili razstavljeni na zadnji tiskovni razstavi v Buenos Airesu ob tiskovni konferenci predsednika Narodnega odbora za Slovenijo g. dr. Kreka dne 24. oktobra t. 1. v veliki dvorani Slovenske hiše. Vzbujali sta splošno pozornost. Zlasti Brezjanska Marija, s prelepim obrazom in toplim Marijinim nasmeškom ob svojem Detetu v naročju in ljubečimi pogledi Njenih oči. Rajnica je sama povedala, da je Marijo prosila, naj ji da še toliko moči m sposobnosti, da jo Do ¡apravila takšno, kakršno si jo ona redstavlja in zamišlja. To zeljo ji je Marija izpolnila. In gospa Tatjana jo •e naslikala res- takšno, kakršno si jo nor„ predstavi;ati samo notranje globoko verna duša. Marija jo je za to n‘eno delo nagradila s svojo največjo milostjo: privedla jo je naravnost do svojega Sina.
G. Jože Košiček jo je pripravil za smrt. Pozneje je izrazila željo, naj bi prišel še k njej, da bi lahko govorila z njim o pripravi za srečanje z božjim Sodnikom.
Zavratna bolezen ge. Tatjane sega dve leti nazaj. Dokler je mogla jo je prikrivala in je zanjo vedel le njen najbolj zaupni prijateljski krog. V zadnjem času pa je bolezen že tako napadla njen organizem, da je morala oditi za nekaj časa v bolnišnico za rakasta obolenja. Zadnje mesece je preživela na domu nečakinje ge. Mihaele por. Mikelj. Silno je bilo njeno trpljenje; Kolikor ga je bilo mogoče ublažiti, je storila zdravniška veda. Rešil jo je pa sam Bog, ko jo je v nedeljo, 24. t. m., ob štirih zjutraj poklical k sebi.
Njeno truplo je ležalo na domu njena nečakinje ge. Mihaele v San Justu. Na njeni desni strani je bila na steni njena v les žgana Brezjanska Marija. Prav na njo v krsto je zrla, ki je ležala vsa spokojna in mirna, posuta s cvetjem in med samimi venci.
Novica o njeni smrti se je hitro razširila po slovenskih naseljih. Skozi ves dan so jo prihajali kropit rojaki; vsi tisti, ki so osebno poznali to plemenito ženo in gospo. Molili so za pokoj njene duše in izražali sožalje njenim svojcem.
Pogreb ge. Tatjane je bil v ponedeljek 25. novembra dopoldne. Molitve za rajno je že v jutranjih urah izmolil msgr. Anton Orehar, nato pa je krajevni slovenski dušni pastir g. Janko Mernik blagoslovil truplo in izmolil predpisane pogrebne molitve, nakar je gospa Tatjana nastopila svojo zadnjo pot proti pokopališču Villegas v San Justu. Med potjo do zadnjega zemske-ga bivališča je v župni cerkvi g._ Mernik opravil še pogrebno sv. mašo, na pokopališču pa blagoslovil nov slovenski grob, ki je sprejel go. Tatjano vase in v katerem bo čakalo njeno tr»r plo vstajenja. V nekaj minutah okoli dvanajste ure so ga pogrebci zasuli in položili nanj številne vence.
V tem trenutku so pa spontano stopili skupaj znani slovenski pevci operna pevka ga. Franja Golobova, njena sestra gdč. Roza, tenorist Silvo Lipušček, Rudi Bras, Tone Andre-jak ter Lovro Tomaževič, in so zapeli v slovo ge. Tatjani pretresljivo žalo-stinko Gozdič je že zelen. To slovo je bilo tako ganljivo, da pač ni bilo nikogar ob Tatjaninem grobu, kateremu ne bi bile solze zalile oči.
Nad grobovi se je tedaj razlivalo vroče pomladansko sonce in veter je nosil naprej omamne vonjave cvetočih in zorečih trav ter rož.
Počivaj v miru, gospa Tatjana! Pri Bogu in Mariji uživaj vso polnost tiste sreče, ki je pripravljena za dobre in verne ljudi. Vsem tistim pa, ki si jih zapustila in ki so ti bili dragi in ljubi, izrekamo iskreno in globoko sožalje.
SIOVEMCI P 0 S V E18
ZDRUŽENE DRŽAVE SEV. AMERIKE
Pismo prijatelja
Vsak teden, ko dobim Svobodno Slovenijo, najprej pogledam, če se je kdo iz Z. D. A. oglasil v .Svob. Sloveniji, da bi kaj poročal iz naše dežele. Žal se nobeden ne oglasi. Zato sem se namenil, da napišem nekaj za čitatelje Svob. Slovenije.
Za farane slovenske fare Sv. Križa v Bridgeportu je bilo letos veselo doživetje. Dne 24. avgusta je mariborski škof dr. Držečnik obiskal našo faro. Čim so Štajerci zvedeli za nameravani obisk, so se zmenili, da mu bodo napra vili najlepši sprejem. Eden od Primorcev je poskrbel za skupino avtomobilov. Osem se jih je zbralo. Peljali so se počakat prevzvišenega onkraj države Con-nectitut na mejo New Yorka. Ko se je gospod škof pripeljal z našim župnikom g. Hribčom na mesto, kjer smo ga ča kali, je izstopil iz avtomobila, štajerski rojak, bivši učitelj, mu je izrazil v najlepših besedah dobrodošlico, nato mu je tudi naša vnukinja izrekla pozdrav v imenu faranov. V spomin mu je izročila knjigo z atlasom Amerike, škof je bil prijetno presenečen nad tako vdanim in prisrčnim sprejemom. Razvrstili smo se z avtomobili. Vsak avto je imel amerikansko in slovensko stavico.
Ko smo se ponoči pripeljali k fari Sv. Križa, je tam čakalo precej faranov na škofa. Gospod Bojnec mu je želel dobrodošlico, nato ga je pozdravila rtora pionirka fare Sv. Križa ga. An telic. V kratkih besedah mu je nanizala zgodovino in obstoj farne cerkve, katere r.o zgradili požrtvovalni staronase-• ljeni Prekmurci pred 60 leti. Lepe pozdravne besede mu je spregovorilo tudi brhko dekle in mu ob koncu pozdrava izročila šopek rdečih nageljev. Po sprejemu je šel gospod škof z župnikom v cerkev, kjer nam je podelil blagoslov.
Ker je bil tisti dan precej vroč, nas je prijetno iznenadil prijatelj Franc Bizjak. Povabil nas je v cerkveno dvorano, kjer je imel za nas pripravljeno žganje in pivo, kar se nam je zelo prileglo. Mi smo se odžejali, Franc je bil pa za nekaj dolarjev lažji. Hvala Ti, Franc.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL j CASCANTE
Escribano Público
■
Pta. baja, ofic. 3 Cangallo 1642 Buenos Aires T. E. 35-3827
Drugi dan, v nedeljo, je bil prirejen škofu na čast piknik na farovškem vrtu. Udeležba je bila nad vse zadovoljiva. Bili smo vsi veseli, ker je bil gospod škof med nami. Ob tej priliki so se štajerski rojaki slikali z njim. Gospod Bojnec mu je podaril ček za 1.000 dolarjev za pomoč stroškom za proglasitev škofa Antona Martina Slomška za svetnika.
V časopisih smo čitali, da je bil vladika po vseh ameriških slovenskih farah, katere je obiskal, navdušeno sprejet, tako tudi v Kanadi. To je v nekaj letih že drugi slovenski škof, kateri nas je obiskal. Pred njim je bil pri nas ljubljanski nadškof dr. Pogačnik.
Iz Kanade je odšla v Argentino na obisk k bratu ga. Marija Delič s hčerko Zdravko. Ob tej priliki je obiskala naše hčerke Marijo in Bernardo. Svidenje po 12 letih je bilo gotovo prisrčno.
Ker vem, da je prostor v časopisu omejen, končam. Drugič zopet kaj. Lepo pozdravljam hčerke in njihove družine, prijatelje in čitatelje Svob. Slovenije. J. A. naj sporoči, če je dobil poslane časopise A. domovino. Pisal sem tudi L. M., tudi od njega težko čakam odgovor.
Pozdrav urednikom in sotrudnikom!
Frank Žele
PO ŠPORTNEM SVETU
V	VI. kvalifikacijski skupini za
uvrstitev na svetovno nogometno prvenstvo, ki bo leta 1970 v Mehiki, tekmujejo Belgija, Španija, Jugoslavija in Finska. Jugoslavija, ki je veljala kot velik favorit za to skupino, je dosedaj popolnoma odpovedala. Premagala je Finsko z 8:1, izgubila z Belgijo 0:3 in igrala v Beogradu 27. oktobra s špa-niio 0:0. Španci so prišli v Beograd po točko in so v tem uspeli. Igrali so, kot da jih gol ne zanima. Tekma je bila večinoma igrana pred španskimi vrati, a kljub temu niso jugoslovanski igralci ustvarili kaj prida priložnosti za gol.
Povratne tekme bo Jugoslavija igrala prihodnje leto: 26. februarja s Španijo; 4. junija v Helsinki s Finsko in 19. oktobra z Belgijo v Beogradu.
V	Kranjski gori so na Preseki zgradili še novo vlečnico. Dolga je 800 m in ima zmogljivost 900 potnikov na uro. Podjetje, ki gradi novo vlečnico, tudi ureja smučišča; na nekaterih me-
stih teren razčiščujejo in gradijo tekmovalne proge za veleslalom. Smučišča na Vitrancu si je ogledal strokovnjak za smuške proge pri FIS Riccardo Plattner. O smučiščih Kranjske gore je povedal, da so hitra in zahtevna; pohvalno se je izrazil o spodnjem delu prog. vrsto pripomb pa je imel za zgornji del.
Ljubljanska Olimpija je v hokeju dobila nekaj okrepitev, prišli so nekateri Jeseničani in se resno obeta večja borba za osvojitev hokejskega prvenstva med Jeseničani in Ljubljančani.
OBVESTILA
Sobota, 30. novembra 1968:
Zaključek šolskega leta Slov. srednješolskega tečaia združen s proslavo narodnega praznika ob 18. Misli bo podal arh. J. Vombergar. Vabljeni tudi starši.
Sestanek staršev dijakov Slov. srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka v Slovenski hiši ob 16.30 uri. Na sporedu so volitve novega šolskega sveta.
V	Slomškovem domu ob 18. uri sestanek mladenk.
Na pristavi v Castelarju ob 16. uri sestanek mladenk.
Nedelja, 1. decembra 1968:
V	Slovenski hiši ob 17. uri miklav-ževanje SDO in SFZ.
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi koncert otroškega pevskega zbora z izbranim sporedom.
V	Slomškovem domu zaključek šole ob 18. uri. Po sv. maši zaključna prireditev.
V	Slovenski hiši ob 16. uri sestanek vaditeljskega tečaja.
spored za 50-letnico smrti Ivana Cankarja.
Zaključek šole Narteja Velikonje v Hurlinghamu. Ob 17. uri maša msgr. Orehar.ja v župni cerkvi sv. Marte (fara g. dekana Milavca) nato predavanje g. dr. Jožeta Krivca, zatem pa otroški nastop.
Četrtek, 12. decembra 1968:
V	Slovenski hiši ob 17.30 “Slovenski božič v Argentini”. Pripravlja ga. Na-ca Osterčeva s sodelovanjem sester Prijateljevih.
Nedelja, 15. decembra 1968:
V	Slovenski hiši ob šestih zjutraj
ESLOVENA LIBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj
Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina
četrtek, 5. decembra 1968:
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi bo ob 20. uri sv. Miklavž obdaroval otroke. Njegov tajnik bo uradoval že od 19. ure dalje’.
Sobota, 7. decembra 1968:
V	Slovenskem domu v San Martinu
zaključek slovenske šole in zvečer mi-klavževanje.
Nedelja, 8. decembra 1968:
V	Slovenski hiši ob 19. uri proslava Brezmadežne. Pripravljata jo SDO in SFZ.
Prihod sv. Miklavža na Pristavo ob 19.30 uri.
12. redni tabor Društva slovenskih protikomunističnih borcev na Pristavi s sv. mašo. Takoj po maši tabor, opoldne asado.
Izlet v Adrogue članov SKA. Ob
11. uri sv. maša, po kosilu spominski
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
Laval te 2327/33, p. 5o. Of. 10 T. E. 47-4852 Ena kvadra od podzemske posta j e Pasteur
Uraduj« ob torkih in četrtkih od IS. d« 20. ur«
SLOVENSKA MLADINA IZ CARAPACHAYA priredi v soboto, 30. novembra
ZABAVNI VEČER
Igra orkester „ZLATI GLASI“
Na razpolago mrzel prigrizek in hladna pijača
Začetek ob 20 Lepo vabljeni
ATENEO DON BOSCO Humboldt y Bolivar Ram os Mejia
Vam nudi
DRUŽINSKO KOPALIŠČE
0 od torka do petka: od 3 popoldne do 10 zvečer. 0 v soboto in nedeljo: od II dopoldne naprej.
Pogoji: Vpis DRUŽINE
Dobra volja za krščansko družinsko okolje.
Otvoritev v nedeljo, 1. decembra, ob 3 popoldne.
Vabljeni!
DRUŠTVO SLOVENSKIH PROTIKOMUNISTIČNIH BORCEV bo imelo
v nedeljo, 8. decembra ob 10
na Pristavi
12. REDNI TABOR
Ob 9 sv. maša, nato tabor, opoldne asado za člane, njihove družine m prijatelje DSPB.
Je to Vaš problem?
Kje dobiti posojilo? Kam naložiti denar?
Predno se odločite, vprašajte v
SLOVENSKI HRANILNICI z. z o. z.
C. C. SLOGA Ltda.
Bartolomé Mitre 97	T. E. 658-6574	Ramos Mejia
Uradne ure: torek, četrtek, sobota od 16 do 26.
Pravna posvetovalnica, ki jo vodi dr. Vital Ašič, vsako prvo in tretjo soboto v mesecu od 17 do 19.
SLOVENSKI DOM
V SAN MARTINU
bo imel
v soboto, 7. decembra ob 17
zaključek slov. šole
po tem zaključku ob 19
prihod sv. Miklavža
(tajnik posluje od 13 do 18) v nedeljo, 29. decembra, po sv. maši
redni občni zbor
PO TO VA N J A
EUROTUR
Av. CORDOBA 351- T. E «2-607/ - Bs As. 'm*
le vaša potovalna agencija.
VOŽNJA Z LADJO tja in nazaj
VOŽNJA Z LETALOM tja in nazaj
Vse na odplačevanje
25% na račun in 12 ali 24 obrokov a 12% obrestmi
LADJE: G. Cenare — Augusto# — Anna C — Eugenio C — Enrico C
SDO
Vabi
SFZ
vso mladino na prireditve:
sledeče
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N' 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intlectual No. 955.451	
1. decembra ob 17. uri
v Slovenski hiši
MIKLAVŽEV ANJE
8. decembra ob 19. uri
v Slovenski hiši
PROSLAVA
BREZMADEŽNE
sv. maša in proslava
sv.
15. decembra ob 6. uri
maša v Slovenski hiši
Kraj bo
IZLET
objavljen v številkah
naslednjih
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1968: za Argentino $ 2.500.— Pri pošiljanju po pošti doplačilo 100 pesov. Za ZDA in Kanado: 13 USA dolarjev za pošiljanje z letalsko pošto, in 9 USA dolarjev za pošiljanje z navadno pošto.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Hs. Aires. T. E. 33-7213
TU
RI
ZEM
Oddelek za Slovence vodi Armando Blažina
OBIŠČITE EVROPO — poslovno ali kot turisti. SREČAJTE ■e s svojimi sorodniki in prijatelji. ČAS NI OMEJEN.
V tem letu BREZ vizumov.
427-50 USA dolarjev
CELOVEC 940.50 USA dolarjev TRST 904.10 OSA dolarjev
Avenida Córdoba 351 Buenos Airea
Tel.: 32-6070/6077/0078/6079
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital
T. E. 35-2271 Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Lujan, Francia 952 T-E. 735 ali 516
V (peteik in soboto od 9—13. ure.
V 78. letu je dotrpela naša nepozabna žena, mama, stara mama, sestra, svakinja in teta
Mari ja Juvančič roj. Zalar
Pokopali so jo 13. novembra 1968 na pokopališču na Rakeku. Priporočamo našo ljubo mamo v molitev.
Žalujoči:
v Argentini: mož Anton in sin Milan z družino; v domovini: hčerki Mimi z družino, Tončka; sestri in brat ter ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Rakek, Begunje, Ljubljana, Rob.
V 84. letu starosti je v sredo, 20. novembra tega leta umrla v Ljubljani naša ljuba mama, gospa
Katarina Lenček roj. Repina
Pokopali so jo v petek, 22. novembra na ljubljanskih Zalah.
Ko to vsem znancem sporočamo, lepo prosimo vsaj za skromno molitev ali spomin pri sveti maši, da bi Fog krščansko življenje naše blage mame čim preje in čim bogateje poplačal!
Gospod, daj ji večni pokoj in večna luč naj ji sveti! Naj počiva v miru!
Žalujoči:
Katica dr- Lorettova, dr. Ignacij, Miroslav, Ladislav, Marica dr. Brunčeva in Joža dr. Mezetova in ostalo sorodstvo.
Aachen, Graz, Ljubljana, Murska Sobota in Buenos Aires,
21. novembra 1968
Po dolgotrajnem in silnem trpljenju, previdena z zakramenti, nas je za vedno zapustila v 61. letu starosti naša plemenita žena, teta in sestra, gospa
Tatjana Hafner roj. Inkiostri
Na poslednji poti smo jo pospremili po pogrebni maši na pokopališče Villegas v San Justu 25. novembra 1968 dopoldne.
Ob tej bridki izgubi izrekamo najprej prisrčno zahvalo č. g. Jožetu Košičku za duhovno pripravo ter podelitev sv. Popotnice in č. g. Janezu Langusu za poslednje maziljenje. Posebno zahvalo dolgujemo č. g. msgru. Antonu Oreharju za opravljene molitve na domu in č. g. Janku Merniku za vodstvo pogreba, za daritev sv. maše in molitve na grobu.
Za vso izkazano sočutje, ljubezen in izredno pomoč pa gre naša najgloblja zahvala gdč. Rozi Golob ter družinam: Bras, Čeč, Lah, Lipušček, Makek, Jože Mikelj, Marijan Mikelj ter Petriček.
Zahvaljujemo se vsem prijateljem in znancem, ki so se v tako velikem številu poslovili od naše drage rajnice, ter za molitve, tolažbo in cvetje.
(Naj Bog vsem obilno poplača njihovo dobroto!
V Argentini: mož Janko Hafner,
nečakinja Mihaela Mikelj z možem Janezom, in sinovoma Jančitom in Markcem;
v Evropi: sestre Smilja —* Ljubljana, Marija — Belluno in Nera — Benetke.