Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 10 ^	Ljubljana, 20. maja 1953.	^ Leto IV.
Otroška pesem, igra in igrača
— naša nova folklorna zbiralna akcija
Inštitut za slovensko narodopisje SAZU začenja široko zasnovano akcijo, ki naj zbere zapise slovenskih otroških pesmi in iger ljudskega izvora ter opise igrač ljudske tvornosti. Konec maja t. 1. bo prejelo učiteljstvo vseh naših osnovnih šol vprašalnice z navodili, da bo po njih do konca tekočega šolskega leta nabralo obstoječe gradivo ter ga do jeseni uredilo in dostavilo Inštitutu v znanstveno proučevanje. — Objavljamo v tej zvezi članek Inštitu-tovega strokovnega sodelavca tov. prof. Nika Kureta.
Marca 1947 se je obrnil na ljubljansko univerzo ameriški znanstve-nik-folklorist, prof. Paul G. Brew-ster, zdaj že znan proučevalec otroške (igre, s prošnjo za zbirko slovenskih otroških iger. Etnografski oddelek univerze mi je tedaj naročil, naj tej prošnji ustrežem.
Naloge sem se vse prej kot razveselil. Ob pismu prof. Brevvstra sem bil malo manj ko praznih rok. Res imamo Slovenci Strekelj-Glo-narjevo zbirko »Slovenskih narodnih pesmi«, Keleminovo zbirko »Bajk in pripovedk slovenskega ljudstva« ter Sašljevo zbirko »Slovenskih pregovorov, rekov in prilik«. To so pač tri edina dela, ki objavljajo sistematično zbrano in urejeno ljudsko blago. Našo ljudsko pravljico šele zbiramo, ničesar pa še nismo storili, da bi sistematično zbrali naše otroške in druge igre ter dopolnili Štrekljevo zbirko otroških pesmi; enako nenačeto je ostalo vse do danes področje igrač na Slovenskem.
V knjigi i» Ves el j a dom« (I do III) sem sicer zbral zelo številen izbor »iger in razvedril v družini«, med njimi tudi vse dosegljivo slovensko ljudsko blago te vrste, toda delo samo je bilo namenjeno zgolj praktični uporabi in sploh ni imelo znanstvenih pretenzij, četudi se danes v tuji literaturi citira kot — žal — edino slovensko delo o otroški igri. Edino, kar sem mogel storiti, je tedaj bilo, da sem izbral iz »Veselja doma« tiste igre, ki so slovenskega ljudskega izvora, torej folklorno blago, ki sem ga bil svojčas poiskal po redkih objavah ali pa sam zapisal. Tako se mi je nabralo 47 iger, katerih opise sem maja 1947 v prevodu, s skicami in napevi odposlal preko univerze prof. Brevvstru. Pokazalo se je do danes, da mu to nad vse skromno slovensko gradivo pri njegovih številnih primerjalnih študijah prav dobro služi. O tem pričajo posebni odtisi njegovih razprav, ki mi jih pošilja, in tudi njegova najnovejša zbirka otroških iger in pesmi iz Severne Karoline (»Childrenls Games and Rhymes«, North Carolina Folklore 1, str. 219 [1952]).
Pri obilici drugega dela se vprašanje slovenske otroške igre in pesmi doslej ni pokrenilo, četudi je neprijetno, da nas predstavlja pred tujino komaj slaba petdesetorica zapisanih iger. Nedavna prošnja našega koroškega rojaka, doktoranda z graške univerze, naj mu preskrbimo gradivo o slovenski ljudski igri, pa je, se zdi, tudi to vprašanje premaknila z mrtve točke. Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti se je odločil, da izvede sistematično zbiranje zapisov slovenskih otroških pesmi in iger ter je to akcijo zvezal še z anketo o igračah na Slovenskem.
Inštitut sam kot znanstvena ustanova nima možnosti, da izvede takšno akcijo brez pomoči od drugod. Pomagati mu mora pri tem najširši krog sodelavcev. Tu pa prihajajo v poštev skoraj samo naši prosvetni in vzgojni delavci, točneje: naši učite-Iji(ce) in maše otroške vrtnarice.
Dobro vemo, da leže na ramenih našega učiteljstva različna, včasih zelo občutna izvenšolska bremena. Toda zapisovanje otroških iger in pesmi, popisovanje igrač se od vseh številnih »popisov« pač bistveno razlikuje!
Učitelj naj bi kot prijatelj mladine, s katero dan za dnem živi, v zapisu zajel del njenega življenja, tistega, ki se sprosti, ko zvonec zazvoni konec pouka. Ali ne bo našel pri tem čudovit vpogled v dejanje in nehanje te svoje mladine, vpogled, ki mu bo pomagal tudi pri njegovem vzgojnem delu? Ne trdim preveč, če rečem, da je doslej zlepa še ni bilo akcije, ki bi se tako prilegala poslanstvu učitelja in vzgojitelja! In kdor jo bo izvedel, ne bo pomagal samo namenom našega znanstvenega raziskovanja, temveč bo 'koristil tudi svojemu lastnemu vzgojnemu delu.
Inštitut se zato z vsem zaupanjem obrača na naše učiteljstvo in vse naše vzgojne delavce v prepriča-
nju, da bo vsak v svojem okolju in po svojih možnostih skušal ustreči svoji novi nalogi. Dela bo povsod — zakaj ni ga kraja na svetu, kjer se otroci ne bi igrali!
Rok, ki ga postavlja Inštitut, je sicer kratek. Toda v tem vidim precejšnjo prednost. Bri dolgih rokih zbiralno delo le prerado ponikne ih se pozabi. Saj zadoščajo sprva samo bežne beležke ob opazovanju mladine in ob dodatnem izpraševanju otrok. Želim pa poudariti, da je povpraševanje pri odraslih najmanj tako važno kakor zbiralno delo med mladino! — Točen zapis po zahtevah vprašalnice bo nastal čez počitnice. V krajih z več oddelki bo skupna
V tem poročilu ne gre za oceno predloga, kot ga je zasnovala Lan-gevin-Wallonova komisija, temveč za idejne osnove, na katerih je imenovana skupina naprednih francoskih pedagogov zgradila široko zamišljeno koncepcijo reforme vsega francoskega šolstva.
Življenje zaradi svoje burne dinamike praviloma prehiteva in pušča za seboj družbene institucije. Pogosto nastopijo trenutki, ko se ljudje ob raznih protislovjih in konfliktih zavedo, da so njihovi zakoni in ustanove ali izrazito zaostali ali pa vsaj potisnjeni na rob resničnega življenja. Zato družbene institucije zaradi svojega statičnega značaja zahtevajo nenehnih korektur, izravnalnih posegov, posodobljanja. Te ugotovitve zadevajo seveda tudi šolstvo.
Kljub slovesu, ki ga je uživalo francosko šolstvo na vseh stopnjah zlasti v dobi Tretje republike, so se med okupacijo pojavile tako sredi odporniškega gibanja kot tudi v Al-žiru med degaulisti težnje po reformi obstoječega stanja. V tej težki preizkusni dobi so nedostatki v šolstvu domovinsko čutečim Francozom še tem bolj jasno stopili pred oči, saj ni bilo v trpljenju zasedbenih let ničesar, kar bi budnost kritičnega duha uspavalo. Poleg tega se je v tem prelomnem razdobju jasno pokazalo, da »meščanstvo, ki naj bi mu po tradiciji šlo vodstvo in odgovornost, danes več ne zadostuje«. Struktura družbe se je značilno izpremenila. Tudi potrebe moderne ekonomike terjajo temeljitih sprememb. Razkol med šolo in socialno in ekonomsko stvarnostjo »jemlje šoli njen vzgojni značaj«. Ker stoji ob robu življenja, tudi ni mogla šola izkoristiti ves znanstveni napredek. V njenih metodah se opažata »empirizem in tradicija«, čeprav bi morala sodobno šolsko prakso riavdihovati nova pedagogija z vsemi svojimi znanstvenimi izsledki. Kar se sodobnemu francoskemu šolstvu še prav posebno lahko zapiše v breme, je dejstvo, »da ne vidi v dijaku bodočega državljana ..., da ne posveča dovolj pozornosti stvarni in znanstveni razlagi ekonomskih in socialnih dejstev, metodičnemu razvijanju kritičnega duha, vzgoji energije, duha svobode, odgovornosti«.
Ce naj torej ostane francosko šolstvo na višini zasluženega slovesa, se mora — tako zaključuje komisija — prilagoditi sodobnemu ekonomskemu in socialnemu stanju.
Citati v navodnih znakih so zajeti v brošuri: »La Reforme de l’En-seignement. Projet soumis a M. le Ministre de TEducation Nationale par la Comission Mintsterielle d’Etu-de.« (Komisija je bila ustanovljena že leta 1944.)
Ukrepi, ki jih bo zahtevala preureditev francoskega šolstva, izvirajo iz nekaterih načel in dejstev, . izmed katerih so najpomembnejša naslednja: socialna pravičnost, enakovrednost socialnih nalog, usmerjanje (poklicna orientacija), zagotovitev nepretrgane možnosti nadaljnje izobrazbe, upoštevanje splošnega razvoja mladega človeka in v zvezi s tem šolske higiene. Najimenitnejše izmed yseh je pač načelo socialne pravičnoisti. Vsi otroci naj imajo,, brez ozira na raso ali socialni izvor, pravico do optimalnega razvoja svoje osebnosti, pri čemer morejo biti edina omejitev njihove sposobnosti. Demokratizacija šolstva pa zahteva tudi priznanje »enakovrednosti vseh socialnih nalog, materialne in etične vrednosti ročnega dela, praktične inteligence in tehniške izobrazbe.« Pravica mladine do popolnega razvoja pa vključuje tudi zahteve po duševni higieni in po čim ugodnejših pedagoških pogojih. Vse to pa
končna redakcija omogočila, da se delo morebiti razdeli po skupinah iger in podobno. — S tem, da se konča prva zbirka, pa delo še ni končano. Zbiranje narodopisnega gradiva sploh nima konca! Prav bi bilo, da bi se naše učiteljstvo tako vnelo za delo te vrste, da bi mladino stalno opazovalo in bi pošiljalo pozneje Inštitutu svoje dodatne zapise. To bi pričalo o zrelem pojmovanju velike naloge, ki se je Inštitut loteva.
Slovensko učiteljstvo ima letos priliko, da spet sodeluje pri pomembnem kulturnem delu, od katerega ne bosta imela koristi le slovensko narodopisje, ampak tudi naša otroška psihologija in naše vzgojeslovje. Velike akcije uspevajo samo Ob požrtvovalnih sodelavcih na terenu. Verujemo, da naše učiteljstvo ne bo odpovedalo!
je možno le, če razredi niso preobremenjeni (maksimum 25), tako da se more učitelj res pozanimati za vsakega dijaka.
Načelo usmerjanja pa zahteva od šole, da spravi vsakega mladega človeka na tisto delovno mesto, ki najbolj ustreza njegovim sposobnostim. To pa je možno le, če šolstvo obsega tudi del specializirane kulture, ker le tako se bodo mogle sposobnosti razodeti in utrditi. Vendar pa izobrazba delavca ne sme škoditi izoblikovanju človeka. »Splošna izobrazba«— tako pravi Paul Langevin
—	»je po naši zamisli izhodišče k različnim oblikam človeške dejavnosti, ne le zato, da odkrije človekove sposobnosti in mu omogoči, da se zavestno odloči za ta ali oni poklic, ampak da z njeno pomočjo tudi ostane povezan z drugimi ljudmi, da spozna pomen in pravilno oceni pridobitve tistih dejavnosti, ki so drugačne od njegove in da to svojo dejavnost spravi v pravilen odnos do celote.« Trdna splošna kultura je torej temelj za poklicno specializacijo in se nadaljuje med učno dobo, tako da tehniška izobrazba ne bo škodila izoblikovanju človeške osebnosti. Človekov razvoj pa se ne sme omejevati le na dobo obveznega šolanja. Novo šolstvo mora biti tako organizirano, da bo možno stalno izpopolnjevanje državljana in delavca, njegovega napredka in modernizacije. Šola mora biti most med preteklostjo in bodočnostjo.
Takšna so načela, ki so si jih postavili inioiatorji šolske reforme v Franciji. Kakšna pa je sedanja resničnost? O tem, kdo bo študiral, ne odločajo sposobnosti, ampak največkrat socialni položaj in finančna sredstva družine. Zato je odstotek delavskih otrok, kar jih pride na univerzo, malenkosten.
Logika zahteva ^tudi, da naj razne stopnje izobraževanja ustrezajo razvojnim stopnjam, specializaciji sposobnosti, ne pa socialnim kategorijam. Zato zahteva reforma, da naj ima v novi strukturi šolstvo stopnje, ki ustrezajo razvojnim stopnjam mladega človeka.
Zato bo pouk 1. stopnje obvezen za vse mlade ljudi od 6. do 18. leta. Imel bo tri cikle. Prvi bo zajemal vse otroke od 3 do 11 let, pri čemer bo pouk obvezen od 6. leta. Otrokom bo dal osnovno znanje, spoznanje fizičnega in človeškega okolja, tako da se bo otrok znal orientirati v prostoru in času.
Po prvem ciklu bo vsa šolska mladina vstopila obvezno v zavode
2.	cikla, ki bo doba usmerjevanja, orientacije. Izobraževanje se bo v tej dobi nadaljevalo, obenem pa se bo v tem ciklu vršilo metodično opazovanje dijakov glede njihovih sposobnosti in njihove orientacije. Zatem pa bo 3. cikel (od 15 do 18 let) doba končne odločitve. V tej dobi se bo izoblikoval državljan in delavec. To pa bo 3. cikel mogel doseči le, ako bo izredno gibek, kajti le tako bo mogel ustrezati izoblikovanju raznih duševnih tipov.
Koncem prve stopnje <z 18 leti), ko je torej dovršeno obvezno šolanje slehernega mladega človeka, se odpre druga stopnja (visoke šole) za tiste — in samo za tiste! — ki so za to pokazali dovolj sposobnosti. Tu
—	iše posebno pa v inštitutih — bo študij usmerjal mlade učenjake k vedno bolj specializiranim nalogam na vseh področjih, tako na znanstvenem kot na literarnem in umetniškem. Ena izmed imenitnih vlog visokega šolstva je izobrazba učiteljev za vse stopnje in znanstvenih raziskovalcev vseh vrst.
Socialna pravičnost pa zahteva ne le, da vsakdo mora oziroma — na drugi stopnji — sme študirati do zadnjih konsekvenc, marveč tudi, da bodi študij na vseh stopnjah
NAČELA ŠOLSKE REFORME V FRANCIJI
POROČILO SVETA ZA PROSVETO IN KULTURO LRS
O SEJI DNE 29. IV. 1953
Svet za prosveto in kulturo LRS je na svoji seji dne 29. IV. 1953 obravnaval primer uporabljanja telesnih kazni na osnovni šoli v Šoštanju in je ugotovil naslednje:
1.	Iz podatkov, ki jih je zbrala posebna komisija Sveta, izhaja, da so na osnovni šoli v Boštanju uporabljali telesno kazen in druge ne-vzgojne metode, ki ponižujejo dostojanstvo človeka. Svet je ostro obsodil tak nepedagoški odnos do otrok (in je priporočil pristojnemu upravnemu organu, da podvzame proti krivcem primerne ukrepe).
Svet za prosveto in kulturo LRS je priporočil pristojnemu državnemu organu, da razišče, v koliko sta za navedeno stanje na šoli v Boštanju odgovorna okrajna prosvetna inšpektorja, ki sta le strokovno ocenjevala delo učiteljstva na tej šoli, nista pa storila dovolj, da se preneha z uporabo nevzgojnih metod.
Svet za prosveto in kulturo LRS je naročil sekretarju Sveta, da razišče odgovornost republiškega inšpektorja, ker je vedel za uporabljanje neprimernih metod na šoli v Boštanju in na nekaterih drugih šolah v republiki, pa ni dovolj ostro obsodil teh metod pred pedagoškimi delavci in pred ostalo javnostjo.
2.	Brez dvoma velika večina naših učiteljev mnogo prispeva h graditvi socialistične družbe, mnogokrat tudi pod zelo težkimi pogoji. Upoštevajoč tak prispevek velike večine učiteljstva h graditvi socializma pa Svet za prosveto in kulturo tudi ugotavlja, da so med njimi tudi taki, ki imajo še premalo izostren odnos do tistih posameznikov v svojih lastnih vrstah, ki zanemarjajo pedagoške vrednote, katere so nekoč že bile splošna last in praksa slovenskega naprednega učiteljstva. Če se bodo učitelji dosledno borili za napredne vzgojne metode in odnose v šoli, bodo s tem ugodno vplivali tudi na oblikovanje humanih odnosov do otrok v družini in naši družbi sploh.
3.	Šola je družbena ustanova in mora služiti ljudstvu, zato ima ljudstvo pravico in dolžnost, da z vso odgovornostjo sodeluje in soodloča pri obravnavanju šolskih in vzgojnih vprašanj. Svet za prosveto in kulturo LRS ugotavlja, da. to načelo, ki ga priznava velika večina prosvetnih delavcev, zadeva pri svojem praktičnem izvajanju na mnoge težave prav zaradi premajhne obojestranske pripravljenosti, reševati tako odgovorne zadeve z večjo mero kritičnosti in objektivnosti.
Svet za prosveto in kulturo LRS smatra, da naša strokovna društva prosvetnih delavcev, društva prijateljev mladine, AF2, Socialistične zveze delovnega ljudstva, organizacije ZKS itd. niso v dovoljni meri obravnavale 'v javnosti vprašanja nadaljnjega razvoja naše šole v socialističnem smislu. Vse premalo je bilo sodelovanja šole in doma, marsikje pa so se učitelji pri svojem vzgojnem delu tudi preveč omejevali samo na šolo. Pa tudi pri mnogih starših prevladuje mišljenje, da so šolska in vzgojna vprašanja izključno stvar prosvetnih delavcev in prosvetnih oblasti. Demokratično upravljanje naših šol je mogoče samo s tvornim sodelovanjem staršev in družbenih organizacij.
4.	Svet za prosveto in kulturo LRS, ugotavlja, da je tisk v zadnjih dveh letih posvetil vzgojnim vprašanjem precej pozornosti. Nepravil-
no pa je, da je »Slovenski poročevalec« pri obravnavanju nekaterih konkretnih primerov uvedel senzacionalen način pisanja, podkrepljen s karikaturami, neprimernimi in senzacionalnimi naslovi itd., medtem ko ni objavljal nekaterih člankov, ki obravnavajo pereča vprašanja s tega področja. »Slovenski poročevalec« je v svoji številki z dne 25. IV. 1953 tudi neupravičeno objavil del materiala komisije Sveta, ki ga je ta obravnavala na svoji seji dne 24. t. m. ter ta neupravičeno objavljeni material imenoval sklepe te komisije. Podobno pa se je tudi »Prosvetni delavec« v razpravi po-služil delno nenačelnega načina obravnave.
Komisija za obveščanje javnosti pri SPK
KDO POJDE NA ŠVEDSKO?
Jugoslovanska nacionalna komisija za UNESCO, je obvestila CO preko Komisije za kulturne zveze z inozemstvom, da poziva g. Mikael M. Hoffman, direktor mednarodnih poletnih seminarjev na Švedskem, naj pošljemo enega do dva profesorja ali učitelja na seminarje, ki bodo od mo. VII. do 16. VIII. Delovni jezik bo angleški. Stanovanje in hrana bo brezplačna. Organizatorji seminarja bodo omogočili udeležencem, v kolikor bodo to želeli, da bodo prišli v stik z raznimi pedagoškimi organizacijami, inštituti in slično in da se seznanijo z njihovim delom.
Centralni odbori priporočajo republiškim odborom, da pregledajo možnosti in interes za odhod na Švedsko. Obveste naj CO do K), junija o interesentih.
CO bodo pomagali udeležencu z 10 060 din deviz, potne stroške pa naj bi krili RO. Društveni odbori naj takoj pošljejo predloge na RO.
(Organizira: Internacionalna poletna šola — delovni tabor v Ronninge blizu Stockholma od 10. julija do 12. avgusta.)
Cilj: Delati na mednarodnem sporazumevanju, proučevati metode mednarodnega sodelovanja, iskati občečloveške vrednote, zbirati izkušnje vsakdanjega življenja v mednarodnem tovarištvu s fizičnim in’intelektualnim delom.
Vsebina predavanj, diskusij in proučevanja:
l- sedanja svetovna situacija in njeno ozadje:
a)	vodilne ideje v naši dobi;
b)	sedanja situacija (kulturna, ekonomska) osvetljena preko problemov raznih držav;
2.	mednarodno sodelovanje:
a)	šola — razne metode vzgajanja v svobodi in medsebojnem razumevanju,
b)	delo mladine — mednarodne zamenjave mladine, delovni tabori, mladinski domovi itd.
c)	mednarodne organizacije in gibanja, dajanje pomoči,
d)	ekonomsko sodelovanje;
3.	Informacije o Švedski.
Študij bo vodil ustanovitelj Orjans-gardena rektor Mikael M. Hoffman. Pričakuje se, da bodo udeleženci pripravili material o svojih izkušnjah na področju mednarodnega sodelovanja in eseje o situaciji v njihovi domovini (ti naj bodo na razpolago članom kurza' v učilnicah); prav tako se od njih pričakuje, da bodo aktivno sodelovali v diskusiji.
Fizično delo. Vsak udeleženec, v Internacionalni letni šoli mora v drjans-gardenu dnevno opraviti 4,45 ure fizičnega dela na okoliških farmah ali vrtovih. Fizično delo naj doprinese k stroškom za tečaj in mednarodni pomoči or j ansgardena za Indijo, Grčijo, Palestino in Poljsko.
Udeleženci: 40—5« mladih ljudi in žena iz raznih držav, mladinski voditelji, socialni in prosvetni delavci in študentje od 20—35 let. Udeleženci naj znajo angleški, francoski ali nemški jezik. Potrebna je dobra fizična kondicija.
Stroški: hrana, prenočišče in predavanja ter študij brezplačno, ker krijejo udeleženci stroške s svojim fizičnim delom. Denar za osebne potrebe morajo prinesti udeleženci s seboj.
Od IB. do 1'2. avgusta se bo kurz nadaljeval v Stockholmu. Organizirani bodo znanstveni obiski družbenim in kulturnim institucijam in organizacijam.
Približni stroški tečaja: Vsaka ekskurzija stane 8—10 švedskih kron, tri dni bivanja v Stockholmu 30 Šved. kr.
brezplačen, torej tudi na visokih šolah, tako da študij tudi po 18. letu ne bosta omogočala socialna plast in bogastvo, ampak le sposobnosti. Brezplačnost pa ne pomeni le oprostitve od šolskih taks, ampak tudi, predvsem za otroke delavskih družin, ureditev eksistence s pomočjo prispevka, ki ga predlog reforme imenuje »predplača« (presalaire). In po pravici, saj študent ni nič drugega kot delavec, ki prejema to »predplačo« na račun uslug, ki jih bo nekoč izkazoval družbi.
Ce pa naj bo šolstvu zavarovana njegova visoka kvaliteta, potem je treba tudi zavarovati socialni ugled učitelja in pospeševati njegovo poklicno izobrazbo. Učitelj zavzema v družbenem življenju zaradi svoje visoke tehniške in človeške vrednosti odlično mesto, zato pa naj se to odraža tudi v njegovem materialnem in socialnem položaju, kar bo obenem stimulans za popolnjevanje vedno večjega števila potrebnih učiteljskih mest.
Razširitev otroških vrtcev, podaljšanje obveznega šolanja za 4 leta (do 18. leta), znižanje števila dijakov po razredih, priključitev k šolam raznih vajeniških zavodov,
»predplače« in študentovske plače, vse to bo zahtevalo velikih finančnih žrtev in 'investicij, ki pa so
ekonomsko nič manj pomembne kot modernizacija industrije in družbenih ustanov. Samo šola more namreč zagotoviti izobrazbo odličnih strokovnjakov, tehnikov, raziskovalcev, brez katerih zastonj sanjamo o napredku in blagostanju dežele. Le šola more tudi izoblikovati državljane, ki tse bodo zavedali svojih nalog in dolžnosti.
Takojšnja reforma je seveda zaradi materialnih ovir nemogoča. Izvesti se bo dala le postopoma. Vendar pa je treba brez odloga izvršiti tiste ukrepe, ki so v smislu reforme že sedaj možni. Na finančnem področju so žrtve, ki jih terja reforma neogibne, na drugi strani pa je, tako ugotavlja komisija, odstotek narodnega dohodka, ki ga Francija troši za prosveto, sramotno nizek, saj je Francija med kulturnimi narodi na 26. mestu.
Izvedba reforme ne pomeni le izboljšanje obstoječih razmer na področju šolstva, ampak tudi boj za prihodnost francoskega gospodarstva in francoske 'kulture.	J. P.
t/zgejki fuuttett HUaMttske lut^e
Mnogi se še toplo spominjamo nekaterih knjig predvojne izdaje »Mladinske Matice« in neštetih dragocenih prispevkov »Našega roda«, ki smo jih vzgojitelji z mladino vred vedno nestrpno pričakovali, nato pa vneto prebirali in sodoživ-Ijali ter si ob njih plemenitili svoja čustva. Lahko trdim, da ni bilo ne šole ne ob šoli domačije, kjer ne bi otroci in odrasli spoznavali in občutili globoke vrednosti mladinske književnosti.
V	primerjavi s tem kaže naš čas neko čudno značilnost. Po vojni brez dvoma mnogo več razmišljamo, se več učimo, več beremo in bolj pogosto poslušamo ter razpravljamo. In vendar smo ob tem — ali pa morda prav zaradi tega? — postali nekako bolj mrzli v skrbnosti, površno hitri v doživljanju in površno zahtevni. Včasih imam občutek, da v sodobnem življenju kulturni pojavi izgubljajo svojo vrednost in ceno na račun prezaskrbljenega hlastanja. Ne bi mogel z gotovostjo trditi, da je zdaj zares drugače, vendar mi je nekako žal za časi, ko so mnogi dijaki in učenci na račun branja zamudili kako uro pouka ali slabo napisali domačo nalogo in jih je dobra razstava ali bogata prireditev znala močneje pritegniti kakor popoldanski pouk. Prosim, da mi to vzgojno krivoverstvo oprostite! Opravičiti bi ga mogel namreč samo z novim: menim namreč, da dobra knjiga bolje uči in bolje vzgaja od navadnega šolskega pouka. Njena oblikovalna sila je brez dvoma močnejša in dragocenejša za vsakogar, ki je hodil redno k njej v šolo. Res pa je, da njeni sadovi počasneje zorijo, toda prav zato so trajnejši in bolj žlahtni.
Kaj me je napotilu k temu, da sem to zapisal? 2e večkrat sem imel priliko, da sem prisostvoval razpravljanju o mladinski književnosti. Pa sem lahko tudi že večkrat ugotovil, da danes ni niti pri mladini tiste tople notranje vneme za knjige, niti ni pri nas vzgojiteljih toliko toplega odnosa in poznavanja dobre knjige, kakor je bilo to nekoč. Za vzroki ne bom brskal.
Navadno se danes vsi upravičeno jezimo nad previsoko ceno papirja in knjig. Zdi se mi pa, da je naš knjižni trg danes že znatno bolj bogato založen, kakor je bil pred vojno. Prav posebno še to velja za mladinsko književnost.- Morda založbe izdajajo razmeroma več tuje, toda premalo domače literature, kar pa bistva vzgojnega pomena branja ne spremeni. Zato sem se nekoliko po-bliže zanimal za stanje mladinske književnosti pri Založbi Mladinske knjige, kjer sem zbral nekaj tipičnih podatkov, ki jih navajam našim bralcem v premislek.
Lani je Mladinska knjiga pričela z izdajo mladinske zbirke »Knjižnica Sinjega galeba«, uresničevati kulturno željo in hotela zadostiti potrebi po ceneni in dobri knjigi. Doslej je izšlo osem knjig omenjene zbirke. Med učenci, dijaki in šolami se je na te knjige naročilo nekaj nad 10 000 naročnikov. Med naročniki pa je samo Okrog 170 šol!
V	knjižnici »Priroda in ljudje« je založnica izdala 24 knjig. Te so prvenstveno namenjene dijakom in učencem. Za Kamanov »Mladi biolog« na primer skoraj ni povpraševanja, prav tako je s Kunaverjevimi »Izprehodi po nebu«, Nagličevimi »Kratke zanimivosti iz pomorstva«, da Adlešičeve »Od mehanike do elektronike« sploh ne omenjam. Čeprav čutimo na poljudno-znanstve-nem področju izredne izobraževalne potrebe in zahteve od strani učiteljev in je založnica tem zahtevam v glavnem ugodila s kvalitetnimi, lepo opremljenimi knjigami in so po nizki ceni, vendar je povpraševanje po knjigah te vrste kljub nizki nakladi (3000 izvodov) le izredno skromno.
Prav nič bolje ni z nekoč tako iskanimi igricami za mladinske odre, ki jih je Mladinska knjiga izdala doslej sedem v nakladi po tisoč izvodov, ali pa s prisrčnimi lutkovnimi igricami, ki jih je izšlo že deset, a ostajajo večinoma na policah v knjigarnah.
Za konec šolskega leta nam bo Mladinska knjiga spet dala izredno poceni množično izdajo nekaterih knjig, ki bodo brez dvoma dajale svojim bralcem polno naročje vzgojnega bogastva. In ko ob tem pomislim še na Prešernovo knjižnico ter na trud ostalih knjižnih založb in ha ves bogat današnji izbor našega knjižnega trga, mislim, da smo doslej tu storili vse premalo. Dober namen založb in dober izbor mnogih knjig ni našel med bralci in naročniki pravega odziva. Izbor knjig in
Tov. A. Žunec je v št. 9 »Prosvetnega delavca« priobčil z najboljšim namenom prikaz učne ure v 4. razredu nižje gimnazije v Razkrižju. Tema:	Temelji dobro vzgojenega
človeka. Nastop je bil, kakor navaja ob priliki skupne hospitacije prof. zbora, kar je še posebno razveseljivo, saj so taki primeri najbrž zelo redki. V uvodu je izražena želja, da bi se o stvari v našem tisku razvila diskusija. Zdi se mi res potrebno, da na videz zelo lepa ura dobi svojo pravilno oceno, kajti stvar je didaktično nekoliko nejasna. Jasnosti pa je treba vsem predavateljem novega predmeta, ki iščejo najboljša pota k uspehu, tako v stvarnem kot tudi v metodičnem pogledu.
Učitelj, ki išče poleg snovne pravilnosti tudi metodično dognano pot, bo v prikazu najprej pogrešal smoter učne ure. Kaj je hotel tov. Žunec pravzaprav doseči? Ali je bila to ura za pridobivanje novih spoznanj ali samo ura za povzetek (rekapitulacijo) že znanih dejstev? Iz »Uvoda« je razvidno, da so učenci na novo »odkrivali« lastnosti dobro vzgojenega človeka, da so marsikaj »ugotovili« in potem »prišli do zaključkov« v 4 točkah, ki jih je predavatelj napisal na tablo za 2. del učne ure: »Delo«. Očitno torej ura »nove snovi«! O tem pa se je treba nekoliko pogovoriti!
Skupinsko delo je odlična možnost za »analiziranje področij«, ki pa morajo biti učencem že znana! »Samostojno ustvarjanje« poročil v 10 minutah je zato najbolj problematična točka prikazane učne ure, zlasti če bi tov. Žunec hotel koga prepričati, da je »obdelava« povsem nova in originalna. V tem pogledu je treba jasnosti in — več stvarnosti! Slučajno poučujem moralno vzgojo v 4. razredu gimnazije v mestu, kjer smo omenjene 4 »temelje dobro vzgojenega človeka« obravnavali po učnem načrtu že pred 3 meseci. Napravil sem danes poizkus s Skupinskim delom po metodi tov. Zunca, da ugotovim možnost »ekspresne obdelave« poročil v takem okviru.
Reči moram, da naši mestni (večinoma delavski!) dijaki niso mogli v 10 minutah zajeti niti polovico »ugotovitev« gimnazije v Razkrižju. Sele v 30 minutah so brez pomoči sestavili poročila, ki pa so po svoji vsebini precej drugačna. Snov 4 točk: 1. snaga in zdravje, 2. olika in vljudnost, 3. poštenje in predanost in 4. pridnost — smo obdelali v primerjavi napredne in zaostale družbe. Zdi se mi pač najbolj važno, da dijaki ob zaključku nižje gimnazije spoznajo moralne vrednote socialistične družbe konkretno na primerih drugačnega gledanja n. pr. na poštenje in predanost v tujih državah. Posebno blizu meje je to potrebno. V tem smislu je poizkus uspel. Ocenil sem uro kot uro utrjevanja in
število del naraščata, ljubezen do knjige in branja pa upada.
Vem, da je želja nas vseh, naj se znova vrnemo h knjigi, vem tudi, da to brez bolečin in osebnih žrtev ne bo šlo. Ljubezen do knjige in branja si lahko privzgojimo. Samo-vzgoja pa zahteva od človeka, da zna najti in tudi pravilno vrednotiti ob knjigah preživljeni čas, da zna ceniti razpoloženje, ki ga ustvarjajo knjige in da za nabavo dobrih knjig ne pretirava pomena materialnih izdatkov, ki jih često troši brez obžalovanja za manj vredne stvari. Naša naloga je, da v ljubezni do knjige vzgajamo tudi mladino.
Bogato kulturno življenje, poglobljeno čustvovanje, razgledanost bomo na najbolj plemenit način dosegli olb knjigah, če se jim bomo znali spet približati, in če bomo kot vzgojitelji znali globlje vcepljati ljubezen do branja in strast do zbiranja dobre knjige med našim mladim rodom.	Jože Zorn
ponovitve, ne pa kot uro »samostojnega ustvarjanja«, saj je bila obdelava problemov več ali manj uspešna reprodukcija. Taka dejstva moramo pogumno priznati. Bilo bi tudi nemogoče pouk moralne vzgoje postaviti samo na produktivno bazo! Zlasti še, če se poslužimo metode grup-nega dela, ki zahteva svoje pogoje.
Še nekaj o »Zaključku«! »Lastnosti«, o katerih so razpravljali učenci po poti dedukcije, so hoteli najti ob koncu v svoji okolici. Povsem nenaravna in nelogična pot! Če so morali ucenci ■— kakor pravi avtor — »analizirati določena področja« in sestaviti poročila, je nujno, da že y poročilih konkretizirajo dejstva. Če tega niso storili, je analiza le besedičenje, sinteza s primeri iz okolice pa zelo zapoznela faza učne ure! Mislim, da je za deduktivno obravnavo treba na koncu ugotoviti splošne resnice, važne za življenjsko pot dijakov samih! Če pa je učna ura bila reprodukcija, je seveda stvar drugačna. V tem primeru smo brez dvoma lahko zadovoljni mi in učenci.
Skratka: učna ura tov. Zunca je bila lep uspeh samo, če je pomenila zbiralno uro že znanih dejstev v novi obliki, t. j. v obliki skupinskega dela v razredu. Kot »ura novega spoznanja« je pa nemogoča!
Precizne ugotovitve v »učnih slikah« nam morajo postati važna zahteva, da bo izključen vsak dvom v pristnost šolskega dela kjer koli. Nikakor s tem ne osporavam dobrega namena tovarišev, ki pogumno stopajo po poteh čim boljšega učnega dela, saj bo moral prej ali slej priti čas poskusnih šol, ki se jih žal nekateri še vedno otepajo, e. V.
Ko so nas zapuščali danski šolski delavci, o katerih prihodu smo poročali v zadnja številki PD, so se za poldrugi idan ustavili tudi v Ljubljani in Postojni. Republiška odbora Združenj učiteljev in profesorjev srednjih šol sta jim priredila prisrčen .poslovilni večer, ki se ga je udeležil tudi tov. Kimovec-Žiga, sekretar Sveta za prosveto in kulturo LRS. Gostje so bili z bivanjem v Jugoslaviji zelo zadovoljni. »Vaše organizacije so nam posvetile prav izredno skrb,« je izjavil vodja delegacije dr. phil. Hagbard Jonassen. Gostje so bili impresionirani zaradi samozavestnega hotenja in volje, s katerim se borimo za novo. »Tako hotenje ni nikoli brez rizika, je pa edina pot, po kateri nekaj tudi za-'res nastane. Mi smo dobili tu polno inspiracij,« je izjavil direktor Johan-nes Novrup iz Magleaasa. Slične misli so izrazili tudi v svojih nagovorih v ljubljanskem radiu. V ime-
LJUTOMERSKI UČITELJI
NA OBISKU V ČAKOVCU
Bilo je prvič v povojnih letih, da so se učitelji ljutomerskega okraja srečali na prijateljskem sestanku s svojimi stanovskimi tovariši iz Čakovca. Na ‘povabilo teh je prišla v soboto, 25. aprila, v Čakovec večja skupina učiteljev iz vseh šol ljutomerskega okraja, da bi na skupni konferenci izmenjali svoje misli in izkušnje o delu v šoli, pa tudi izven šole. Tovariše iz Ljutomera je na železniški postaji prijazno sprejel predsednik sindikalne podružnice Milanovič Radivoj, nato pa so domačini in gostje napolnili lepo urejeno dvorano kulturnega doma, kjer je do poznih popoldanskih ur potekala posvetovalna konferenca. Gostje so z velikim zanimanjem sledili učni uri tovarišice Veber Terezije, priznane strokovnjakinje za pouk petja, prav tako tudi njenemu referatu, s katerim je dopolnila učno uro. O nič manj važnem vprašanju, to je o pouku pisanja v prvem razredu osnovne šole, je razpravljala tov. Zajčeva iz ljutomerskega okraja. Učitelji obeh okrajev so tudi živahno razpravljali o družbeno moralni vzgoji naše šolske mladine. Tu so predvsem mladi učitelji bakovskega okraja pokazali, da so se lotili z vso potrebno resnobo družbeno moralne vzgoje svojih otrok, pa tudi njihovih staršev. Nekaj prav lepih besed o tem je izpregovoril tudi zastopnik republiškega združenja učiteljev tov. Jadrašič Ignac.
Kulturni program, ki je sledil konferenci in ki so ga pripravili ča-kovski tovariši, je zgovorno pričal, da delajo z vso resnostjo tudi izven šole. Tov. Viiljevac Martin je zbral večino kmečke in delavske mladine Nedelišča v folklorno skupino, ki dela z velikim uspehom, mladi Videc Josip pa je zbral mladino Gornjega Miholjca v dober pevski zbor, a Pe-tričec Rudolf se ponaša s svojim pionirskim tamburaškim zborom, ki ga poznajo tudi v Zagrebu. Vsi ti so sodelovali v pestri in skrbno pripravljeni kulturni prireditvi. Tu smo učitelji obeh okrajev še močneje občutili, da bratstvo in edinstvo niso zgolj prazne besede, začutili pa smo tudi neprecenljivo vrednost učiteljevega dela izven šole.
V mestni kavarni so se nato pozno v noč razpletali pogovori o vsakdanjem delu na šoli, o razmerah na vasi, o nadarjenosti otrok, o njihovi volji do učenja, o njihovih dolgih poteh do šole, o učilnicah, v katerih sedi tudi po šestdeset učencev... Mnogo težav imajo učitelji čakov-skega okraja pri svojem delu — morda več kakor mi, saj je v 49 šolah le 120 učnih moči in znaša povprečje otrok na učitelja osemdeset!
Ko smo se v zgodnjem jutru poslavljali, smo si mnogo topleje stisnili roke in naš pozdrav je bil — na svidenje!	K. Š.
nu slovenskih šolnikov so goste pozdravili tovariši Kimovec-Ziga, Ravbar, Zorn in Vedernjak. Ugotovili so, da so sestanki s prijatelji, ki prihajajo k nam iz tujih dežel, koristni za obe strani. Če so imeli drugi narodi zaradi zgodovinskega razvoja srečo, da so mogli svoje intelektualne in materialne osnove bolje razviti kot mi, se bomo pač tudi od njih učili. Preučujoč njihove izkušnje, bomo za svoje delo iskali tistih prijemov, ki nas bodo čimpreje privedli do smotrov, ki si jih je zastavila socialistična šola. Mi pa želimo, da se nam šteje v dobro tisto, kar smo prispevali k razvoju človeštva s tem, da smo gojili vero v človeka, ki je bila tako silna, da nas je usposobila i za borbo proti vsemogočnemu okupatorju i za upor diktaturi SZ, diktaturi, ki predstavlja največje ponižanje človeškega dostojanstva.
VEČ DIDAKTIČNE JASNOSTI! Nei.,i p.iPo„b
b »učni sliki" pouka moralne vzgoje 4. razreda gimnazije v Razkrižju
Danski šolski delavci ob odhodu iz Jugoslavije
Pedagoška ekskurzija v Ljubljano
Zanimanje za šolska in vzgojna vprašanja postaja zadnje čase izrazitejše tudi v izvenšolskih krogih. Roditeljski sestanki so pogosti in plodni in stiki staršev ter učiteljstva večinoma prav zadovoljivi. Sodelovanje tiska utegne postati konstruktivno; ljudje mnogo in radi bero, segajo po zadevnih vzgojnih brošurah in se poglabljajo v pedagoške članke in razprave. Tudi gledališče in posebno kino, ki pri več dnevnih predstavah vključuje dnevno na tisoče in tisoče mladih in starejših ljudi, postajata čedalje važnejša vzgojna faktorja. Pri vsem našem pedagoškem dogajanju pa moramo vendarle imeti pred očmi, da je najvažnejši vzgojni faktor vendarle učitelj, ne le zaradi pedagoških nalog v razredu ozir. v šoli, temveč ravno zaradi izvenšolske-ga dela, katerega bistvo je njegovo sodelovanje pri družinski vzgoji.
Ena tipičnih dejavnosti slovenskega učiteljstva je prizadevanje po samoizo-brazbi. Naši učitelji so se vedno zavedali, da jim je šola dala v dobi njihove rasti za poklic prepičlo izobrazbo, ki jo je bilo z lastnim trudom izpopolniti, vrzeli zadelati in zamujeno nadoknaditi — kolikor so pač dovoljevale prilike, v katere je človeka postavilo življenje. Saj — konec koncev — učitelj je tudi človek, ki ima svoje materialne potrebe in od zadovoljitve teh materialnih potreb — vsaj v skromne obsegu — je v mnogo-čem odvisna uspešnost njegovega dela! Uspešnost dela pa je prav tako odvisna od ravni njegove izobrazbe in marsikoga ravno materialne nevšečnosti ovirajo, da se samoizobraževanju ne more posvetiti s tisto močjo, kakor bi bilo potrebno. Pri hvalevrednem zanimanju slovenske javnosti za šolska in vzgojna vprašanja
pa je treba poudariti, da je učitelj pri vzgojnem in učnem procesu v šoli najvažnejši faktor; zato ni vseeno, kako gledamo na učitelja, kako mu konkretno nudimo vse tiste dobrine, ki so mu že kot človeku potrebne, da bo lahko živel in da bo materialno neodvisen in neza-skrbljen in pri svojem delu oz. že pri pripravah na delo duševno sproščen ter aktivno razgiban. Pri tem pa je_treba podčrtati še drugo nalogo družbe: uči-teljiu je treba tudi moralno pomagati; pri tem pa je treba najti tako pomoč, ki bo v danih pogojih najučinkovitejša. O zadevi bi se dalo marsikaj napisati. Trenutno bi želel nanizati nekoliko misli v zvezi s pedagoško ekskurzijo učiteljskega društva iz Zgornje Savinjske doline v dneh 8.—1!0. maja IBS# v Ljubljano.
Misel, ogledati in spoznati nekatere vzgojne zavode v Ljubljani, je vzniknila spontano iz članstva ob priliki njih zborovanja po predavanju iz mladinske psihologije meseca marca t. L; bogati diskusiji je sledil Sklep, ki so ga realizirali v zgoraj navedenih dneh.
Zgornja Savinjska dolina ima v zgodovini naše NOB častno mesto, saj je nacističnemu okupatorju prizadela v dobi »osvobojenega ozemlja« nemalo skrbi in to v času, ko je bil herenfolk še na višku svoje moči in Slave. Rane so v glavnem že zaceljene, pridno ljudstvo sodeluje pri graditvi svoje domovine, mladina pa si pod vodstvom požrtvovalnega učiteljstva marljivo prizadeva, izobraziti se za bodočega graditelja in borca socialistične Jugoslavije. V razgovorih s posameznimi tovarišicami in tovariši in ob hospitaci-jah sem lahko ugotovil resno hotenje in zgledno požrtvovalnost učiteljstva, dati
šolski mladini vse tisto, kar bo potrebovala v življenju in v smislu vzgojnih smotrov jugoslovanske vzgoje. Težnja po samoizobrazbi pa nas je povezala v pedagoško ekskurzijo v Ljubljano, ki se jo je udeležilo učiteljstvo Mjub časovnim in materialnim žrtvam skoraj stoodstotno.
Prvi dan ekskurzije so se najprej seznanili z delom v Zavodu za gluho mladino. Po informativnih uvodnih izvajanjih zavodnega pedag. vodje so prisostvovali delu od pripravljalnega razreda do I. r. gimnazije. Večina je bila v Zavodu prvikrat. Če pomislimo, kakšno pozornost je vzbudil pri nas angl. film o gluhonemi deklici »Mamdy«, ki je problem vzgoje takega otroka samo nakazal, si moremo predstavljati interes naših podeželskih šolnikov, ko so na lastna ušesa poslušali naše otroke, celo množico otrok, za katere skoraj niso mogli verjeti, da so zares gluhi, ko pa so tako lepo odgovarjali dn pokazali tudi lepe učne uspehe. Vsekakor so spoznali problematiko vzgoje gluhonemih otrok in je bil obisk v tem zavodu za vsakega udeleženca ekskurzije zares doživetje, o katerem bo še ponovno razmišljali.
Potem je tovarišem predaval o ilustriran ju in sploh o risanju v osnovni šoli prof. Kunaver in jim tolmačil tudi svojo knjigo o risanju, ki je dotiskana in bo skoraj prišla v prodajo. — Ob obisku v Centralni Ljudski univerzi smo si med drugim s posebnim zanimanjem ogledali magnetofon, ki služi kot odlično sredstvo pri pouku jezikov. Danes je tak aparat še redkost in ga menda nima še nobena šola. Bo pa brez dvoma poleg kina danes ali jutri tudi v naših šolah važno učilo, posebno pri pouku slovenskega jezika in ni daleč čas, ko bo naš zgornjesavinjiski šolar lahko poslušal samega sebe in simpatično zgomjesavinjsko narečje primerjal z govorico, ka-
kršno bi želeli pri jezikovnem pouku doseči.
Popoldne smo si ogledali pod strokovnim vodstvom Litostroj; refren ogleda je bil: »To si je treba ogledati! Niti malo si ne moreš predstavljati tega, kar lahko vidiš tam v resnici!« Zares: koliko govoričimo danes po naših šolah o uspehih delovnih kolektivov, o njih velikanskih izdelkih itd., ko sami nimamo o vsem tistem niti približne, bedne predstave! Pa naj bo pouk življenjski? Kako boš s pravim navdušenjem govoril o proizvodnji, ko pa tvoje govorjenje ne izvira iz nilkakega doživetja! Ogled takega Litostroja je vzgojno v smislu razumevanja naše današnje stvarnosti več vreden, kot ne vem kako predavanje, ker to ni iluzija, ni zgodba, je živa resničnost. Za učitelja pa je tak ogled dvojne važnosti!
Polni najrazličnejših vtisov tega prvega dne, ko ni bilo časa za nobeno »privatno« misel, so zvečer naši tovariši iz Zgornje Savinjske doline poslušali opero »Ero z onega sveta«. Sicer je bila to zaključna predstava za delegate železničarskega kongresa. Vendar je uprava gledališča širokogrudno poskrbela, da so se naši Savinjčani kot gosti iz daljnega kota slovenske domovine, na prvovrstnih sedežih lahko udeležili lepe predstave. Bil je zares prekrasen večer; peli in igrali so prvovrstno in smo se zadovoljni odpravili k počitku v Dom Majde Vrhovnikove, da s spanjem okrepljeni (mnogi so morali prejšnjo noč že ob drugi uri zjutraj na pot!) uspešno izkoristimo še naslednji dan obiska v Ljubljano.
Prva pot nas je v soboto zjutraj vodila v Vzgojni dom Janeza Levca, kjer se vzgajajo duševno zaostali otroci. Ravnatelj zavoda je v daljšem predavanju konkretno nanizal pred nas vso obširno problematiko vzgoje duševno defektnih
ČITANKE IN BERILA ZA
OSEMLETNE ŠOLE
Brez čitank in beril si pouka slovenskega jezika na kateri koli stopnji našega šolstva pač ne moremo predstavljati. Zato moramo biti se-stavljalcem in uredniškim odborom nadvse hvaležni, da so naše šole oskrbovali z njimi od osvoboditve do danes. Ta posel, ki ga sestavljalci opravljajo poleg svoje redne službe, ni lahek. Zahteva namreč široko razgledanost po obsežnem bogastvu našega leposlovja in književnosti sploh, upoštevanje metodičnih in vzgojnih načel ter strogega znanstvenega in političnega kriterija.
Vse te zahteve se lepo odražajo v vseh izdajah čitank in beril, ki smo jih uporabljali in jih še uporabljamo ves čas po osvoboditvi. Vse to pionirsko delo v pravem smislu besede zasluži najvišje priznanje, čeprav smo vsako izdajo nove knjige spremljali s kritičnim očesom. Ali je sploh katero, posebno pa literar-no-vzgojno delo tako popolno, da se ga ne bi mogla dotakniti nobena negativna kritična misel? Ali je sploh mogoče ustreči tisočerim vzgojiteljem, ki dan za dnem s knjigo v roki podajajo mladini najžlahtnejše sadove leposlovne umetnosti? Če je kritika navajala to ali ono napako, je treba upoštevati še to okol-nost, da so bili sestavljalci čitank in beril doslej navezani samo nase in da je od naše strani, strani učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev, prišla verjetno le malokatera pobuda ali kak dober nasvet. Potreba po novi knjigi je bila vedno nujna. Zato sestavljalci niso utegnili pritegovati širokega kroga sodelavcev iz vrst praktikov in strokovnjakov. Bojimo pa se, da ne bi nastale zopet vrzeli ob prehodu na nov šolski Sistem in nove učne načrte, ki se pravkar pripravljajo. Zdi se mi potrebno, da opozorim na tako možnost, ker je verjetno, da bodo dosedanji požrtvovalni sestavljalci počakali na njihovo končno izdelavo in odobritev. Tako vrzel čutimo pri IV. berilu za nižje gimnazije.
V pouku slovenskega jezika tudi novi učni načrti ne bodo prinesli bistvenih sprememb. Zato bi bilo umestno pripravljati nove izdaje že sedaj, zlasti, kjer so zaloge že pri kraju, in da bi se odprla živahna razprava — zdi se mi, da bi bila zelo potrebna — o tem, kakšne naj bodo nove knjige, da bodo čimbolj ustrezale svojemu namenu. Zato dajem k temu vprašanju nekaj pripomb.
1.	razpisati bi bilo treba natečaj z nagradami za najboljše čitanke in berila:
2.	k dosedanjim uredniškim odborom je treba pritegniti čim širši krog sodelavcev na raznih šolah;
3.	dobre sodelavce je treba nagraditi, kakor se nagrajuje vsako strokovno, znanstveno ali umetniško delo;
uredniški odbori ali komisije naj obdrže odločilno besedo v izbiri predloženega gradiva;
5. določiti je treba smernice za zbiranje gradiva;
S. ankete s konkretnimi predlogi naj se izvedejo po vseh šolah, ki naj javijo tudi morebitne sodelavce;
7’. v tisku naj se objavijo najboljši in naj konkretnejši predlogi glede vsebine, obsega, izbora, tehnične opreme itd.;
_ 8. naklada naj se določi v naprej in naj bo tako visoka, da bo zadostovala za določeno dobo let. Vpliv na ceno!;
9.	ponatisi naj ne prinašajo nikakih sprememb;
10.	Določiti je treba, ali naj imajo čitanke in berila enotno ime (I.—VIII. berilo) ali naj bodo opremljene s kakim značilnim naslovom;
1/1. določiti enotnost ali različnost naslova (čitanka ali berilo);
12.	knjige (čitanke in berila) naj bodo urejene po vsebinskih poglavjih s primernimi naslovi. Na ta način je urejena sedaj samo Četrta čitanka in še ta samo v Kazalu (L, II., III.) brez naslova poglavja. Vsa gimnazijska berila so brez take razdelitve. Ta je potrebna zaradi preglednosti;
13.	čitanka ali berilo, po kateri se obravnava slovstvo sistematično (sedaj za III. in IV. razred niž. gim.), naj ima priložen zemljevid Slovenije;
M. o kakovosti ilustracij naj spregovori anketa.
Zavedam se, da se nekateri ne bodo’ strinjali z naštetimi predlogi, toda zdi se mi potrebno, da začnemo o tem vprašanju vsaj konkretno razpravljati, S tem bi bil namen tega članka dosežen.
Josip Kotnik
otrok, ki so česti tudi v učilnicah na deželi. Gre za to, da te otroke pripravimo za življenje v družbi, v katero se naj glede na svoje sposobnosti vključijo kot produktivno pozitivni člani. Dolžnost vse družbe je, da pri tem sodeluje. Za učitelja je tem važneje, da se s problematiko vzgoje pomožnošolskega otroka bolje seznani. Ob pomanjkanju učiteljev za to področje vzgojnega dela je tudi naša dolžnost, da skrbimo za izpopolnitev kadra, pri čemer je apeliral posebno na mlajše učiteljstvo, da se posveti študiju defektologije. Praktično delo so opazovali ekskurzlsti v pripravljalnem razredu ter še v nekaterih razredih pomožne šole. Delo v takem zavodu je težavno; spoznali so njegovo problematiko in v mislih na posamezne debilne ali imbecilne v svojih razredih analizirali svoje postopke z njimi, ugotavljajoč, da je zares treba izpopolnjevati svoje znanje, brati in delati, kar seveda ni važno samo za delo z defektnimi otroki, temveč je nujnost uspešnega dela v šoli sploh.
Poseben vtis je zopet napravilo na tovarišice in tovariše delo v Zavodu za slepo mladino. Izčrpno in zelo nazorno je postavila problematiko vzgoje slepih pred učitelje tovarišica ravnateljica Mira Dobovškova. V treh skupinah so nato prisostvovali tovariši pouku v osnovni šoli in v nižji gimnaziji v zavodu in se niso mogli načuditi uspehom, ki so jih ti otroci (okrog 4/0 °/o je ponesrečencev, žrtve različnih eksplozij) dosegli ob vztrajnih prizadevanjih njih požrtvovalnih učiteljev. Naši ekskurzisti so prejeli tudi vrsto navodil, kako ravnati s slabovidnimi otroki na terenu. Po hospitaci-jah so otroci oz. mladinci priredili svojim gostom globoko občuteni glasbeni nastop, da so bili navzoči ginjeni, s solznimi očmi so se poslovili od pridnih otrok in učiteljskega kolektiva in mnogi
ANKETA O RADIJSKIH SOLSKIH URAH
Petina Slovencev brez slovenskega učitelja
Na prvi pogled se bo najbrže zdel ta naslov senzacionalen, morda celo neresničen. In vendar je na žalost tako! 300 000 Slovencev se je izselilo v Združene države; s potomci vred jih je gotovo danes že pol milijona. Koliko deset tisoč jih je v Franciji, Belgiji, Nemčiji, na Nizozemskem in drugod po Evropi? Koliko jih je v Egiptu, v Argentini in drugje? Vsi ti sto tisoči so odšli po svetu, da si zaslužijo boljši košček kruha. Dobili so službe, večinoma težko delo, dobili so nov dom. Ko so si izboljšali materialni položaj, so začeli plemenito pošiljati znatne darove raznim organizacijam in privatnikom v staro domovino.
In kaj je storila stara domovina zanje? Ali jim je nudila vso možno moralno, politično in kulturno pomoč? V Ljubljani deluje šele nekaj let Izseljeniška matica, ki se trudi vzdrževati obstoječe in obnoviti pretrgane stike z našimi izseljenci v tujini. Tako delo bi moralo uživati vsestransko moralno, politično in materialno podporo! (Kako se n. pr. Italija briga za vsako skupino Italijanov po svetu, jim pošilja knjige in časopise, učitelje, jim posveča obširne članke v časopisih itd.!)
Vsi Slovenci po svetu pa danes nimajo niti enega svojega učitelja, ki bi skrbel, da bi se vsi ti raztreseni Slovenci po svetu počutili še vedno kot udje svojega narodnega telesa. Prva generacija izseljencev še govori slovensko, njihovi otroci pa so že izgubljeni za domovino, ker niso imeli prijike, da bi se naučili jezika svojih staršev, to je »materinega« jezika. In tak otrok preneha biti Slovenec in postane član drugega naroda. V družini nastane narodnostni prelom: starši so še Slovenci, otroci pa že Američani.
Važen je prav vsak mesec, da popravimo, kar se še da popraviti in preprečimo dokončno odtujitev naših izseljencev.
Ljudska oblast naj čimprej pošlje mlade, agilne in požrtvovalne učitelje v večja središča naših izseljencev v tujini. Vsak od njih bo na svojem mestu ustvaril močno kulturno in narodno žarišče, organiziral dramatske krožke, pevske zbore in seveda predvsem naučil otroke materinega jezika. Če se bo otrok izseljenca v tujini naučil našega jezika, bo ostal Slovenec!
Vsestransko bi bilo tudi koristno, da bi naši ljudje obiska vali izseljence. Naši profesorji 'in* študentje višjih letnikov na univerzah naj bi odhajali v počitnicah za nekaj tednov med naše izseljence. S predavanji, s tečaji in z osebnim stikom bi vzpostavili prepotrebno vez med temi in staro domovino. Seznanili bi jih z našimi napori in težavami, prikazali bi jim naše uspehe in jih tako spet navezali. Izseljenci bi brez dvoma take osebne stike z veseljem pozdravili in se jih razveselili. Naši ljudje pa bi si s takim obiskom v tujini tudi razširili svoje obzorje in spoznali marsikaj novega.
Na poti so seveda precejšnje težave. Nekatere države zelo nerade izdajajo vizume in še to s precejšnjo zamudo. Razen tega je vprašanje, kdo bi vzdrževal takega obiskovalca. Naša društva v tujini so materialno šibka in bi ga težko vzdrževala. Naša država pa tudi za take stvari nima potrebnih sredstev.
Toda kljub tem začetnim težavam bi se morala in se bo morala najti pot za primemo reševanje tega problema.	Mirko Hrovat
Nekako sredi februarja je Radio Ljubljana razposlal osnovnim šolam (vključene so tudi osemletke) in nižjim gimnazijam anketni list o radijskih šolskih urah. Razposlal ga je vsem šolam v dobri veri, da bodo podali svoje mnenje tako prosvetni delavci kot učenci, ki imajo kakršno koli možnost te oddaje poslušati. — Razpisal pa je anketo zato, da dobi oceno za to svojevrstno obliko vzgoje in pouka naše mladine in pa — da dobi merilo ter smernice za prihodnje leto.
Od razposlanih 1000' anketnih listov (od teh nam jih je pošta okoli 50' zaradi netočnega naslova vrnila) smo prejeli 287 odgovorov, od tega 236 z osnovnih šol ter 52 z nižjih gimnazij.
TSe šol — to je številka ki smo jo dobili v naši upravi naročnin — ima radijske sprejemnike. (Nekaj jih moramo odšteti, ker so jih upraviteljstva ob zvišanju naročnine odjavila.) Od teh jih je odgovorilo na anketo 2’0'6. Za ostale moramo misliti, da jim stoji šolski sprejemnik pozabljen kje v kotu ali da stoji kot »nepremičnina« v pisarni ali pa — da si niso vzeli časa za odgovor. Prvim in drugim bi veljal nasvet, naj odstopijo sprejemnike tistim šolam, ki si jih žele, ki si jih celo izposojajo, da zamorejo otroci poslušati. Anketo nam je vrnilo namreč tudi 86 šol, ki nimajo sprejemnika, od teh si ga 21 izposoja, 17 šol pa je vpisalo vanjo mnenje učencev, ki poslušajo po domovih. Šol brez radia je seveda še mnogo — ni elektrifikacije, ni denarnih možnosti. Da povemo kar tu, kaj pravijo te šole:
»Visoko v hribih živimo, niti vozna cesta ne vodi do nas, le gozdne poti. Pošto dobivamo dvakrat tedensko, časopisi nam nosijo že zastarele novice. Radio bi k dvigu tukajšnjega človeka kakor tudi šolske mladine mnogo pripomogel; mnogo pa bi z njim pridobili tudi mi prosvetni delavci zase in za šolo.«
Na splošno sodimo, da je anketa uspela, saj smo iz nje izvedeli marsikaj.
Prvo, česar smo prav veseli, je to, da naše delo ne gre v prazno1. Radijske šolske ure posluša na osnovnih šolah (in to samo na teh, ki so se odzvale anketi) 7235 učencev, po gimnazijah (z isto opombo) pa 2254 dijakov. To da kar lepo število 9489 šolske mladine. Mislimo pa, da bi to število še močno naraslo, ko bi dobili odgovore z vseh šol, ki oddaje poslušajo. Pa tudi na to število smo v naših razmerah lahko že kar ponosni, kajti ni malo, če nudiš hkrati deset tisoč in več mladim ljudem nekaj, kar jim bistri duha, razširja in poglablja znanje ali pa utrjuje svetovni nazor, dviga moralo in srce.
Na vprašanje — ali naj obravnavajo šolske radijske ure že znano ali učencem neznano snov, je pokazala anketa za nižjo stopnjo razmerje 98:85, kar lahko nekako enačimo, pri višji stopnji pa razmerje 35:27, kar tudi ne kaže posebno velike razlike. Mnogi odgovori so za oboje. In najbolje bo, da se v bodoče tega tudi držimo.
Na vprašanje — ali naj v polurni oddaji nudimo samo eno temo ali več različnih krajših sestavkov, kaže razmerje H18 : 45 pri nižji in 88 : 4 pri višji stopnji, drugačno podobo. V letošnjem letu smo bili namreč pri obeh stopnjah uvedli skoraj redno menjavo oddaj z eno in z dvema ali več temami. Poslušalci nam nakazujejo torej spremembo te prakse. Zagovorniki ene teme za osnovno šolo pravijo, da je otrok na tej' stopnji umsko še premalo razvit, da bi se mogel miselno in čustveno tako naglo preorientirati, nižje gimnazije pa, da je dijak pač že sposoben slediti polurnemu podajanju snovi.
Kar se tiče oblike oddaj, je razmerje med pristaši predavanja, radijske igre in pripovedovanja z dramatiziranimi prizori 24 : 1'Oil' : 121 na nižji stopnji, na višji pa 7 : 22 : 26. Tudi tu so se nekateri izrekli za vse tri oblike, drugi za zadnji dve — odvisno pač od teme same. Tako razmerje smo pričakovali. In take prakse se, v kolikor narava snovi in zmogljivost naših sodelavcev dopuščata, tudi letos že držimo.
Glede glasbe, ki lahko kot razpoloženjski efekt podčrtava zgodbo ali pa nakazuje samo premor, smo dobili razmerje 94 : 84 za nižjo in 26 : 2 za višjo stopnjo. — In ker smo že pri glasbi, nakažimo še splošne pripombe k njej. Natresimo jih kot so prišle izpod peresa poslušalcev:
»Glasbena spremljava teksta ne doseže svojega namena, ker postane tekst z njo nerazumljiv, razen tega pa cepi otrokovo pozornost.«
»Zaželeni in umestni so glasbeni vložki, vendar naj to ne bodo težke in umetne harmonizacije, ker jih otrok ne razume.«
»Pri vsaki oddaji naj bi bilo nekaj glasbe, kajti petje in glasbo otroci zelo radi poslušajo.«
»Več zborovskega petja in glasbenih oddaj naših narodnih in partizanskih pesmi. Otroci dojemajo le glasbo v narodnem slogu.« (To je zahteva, ki zveni malone iz vseh odgovorov.)
»Pogosto naj pojo pionirski pevski zbori, da se bodo spoznali med seboj in kritične j e gledali na svoje uspehe.«
»Otroke je potrebno- naučiti poslušati in razumevati tudi umetno petje in glasbo.« (To je žal osamljena zahteva.)
In če pogledamo še oceno posameznih oddaj, ki smo jih nudili v prvem polletju letošnjega leta, nam jasno kažejo, da so se učencev mnogo bolj in globlje dojmile dramatizirane oddaje. To potrjuje tudi naše mnenje, da šolske radijske ure ne morejo biti vzorne šolske ure — z učenci, ki sprašujejo in učiteljem, ki razlaga — temveč naj v povsem drugem
se bodo še dostikrat in radi vračali v mislih k njim na obisk.
Popoldan je bil določen za obisk Slovenskega šolskega muzeja, kjer nam je v skoraj dvournem razlaganju ravnatelj tov. France Ostanek tolmačil posebnosti in problematiko ustanove. Z živo pozornostjo so navzoči sledili zanimivim izvajanjem, ki jih je predavatelj ponazoro-val z različnimi originali ipd. Ogled tega muzeja se mi zdi pomemben v dvojnem pogledu: prvič so učitelji konkretno dobili vpogled v razvoj slovenske šole, drugič pa so spoznali, kako važen utegne postati za zgodovino slov. šole in vzgoje na videz še tako nepomemben papir kdove katere oddaljene vaške šole, ki pa ima morda veliko zgodovinsko vrednost. Nadčloveški kulturtreger s severa je tudi pri nas na Štajerskem pokuril marsikatero zgodovinsko važno listino. Ampak marsikaj bi se še našlo. Važno pa je vse, kar je tembolj odmaknjeno našemu času. Naši ljudje na terenu bi morali biti v živem stiku z vodstvom Slovenskega šolskega muzeja, na terenu Pa zasledovati vire in jih sporočati v Ljubljano.
Zvečer tega dne so v Drami gledali predstavo »Britanik«. Predstava je prav tako gledalce zelo razveselila in obogatila; posebno so stopali z zanimanjem v naš Talij in hram, ker slovi slovenska Lrama kot najboljša v državi. —
V nedeljo, dne 18. maja dopoldne, so se vračali naši ekskurzisti na domove v £aljno Solčavo, Letuš, Ljubno, Nazarje, Radmirje, Gornji grad i. dr. — po dvodnevnem intenzivnem delu v Ljubljani Precej utrujeni, toda vedri in veseli, da
svojo zamisel tako lepo uresničili. ■Ekskurzijo lahko smatramo kot eno iz-fi^ed oblik moralne podpore učiteljstvu Za njih težavno delo na deželi.
Albin Podjavoršek
okolju, na zanimiv in pester način nudijo otroku ali znanje ali moralko ali zabavo. Čudimo pa se, da lahko posamezno oddajo (na primer »Zadnji Inka« — kot slušno igro, »Mostiščarji« — kot pripovedovanje z dramatiziranimi prizori, »Videl sem sladkor teči v curkih« — kot pripovedovanje) oceni večina poslušalcev zelo pozitivno, nekaj pa zelo negativno. Morda je tu krivda na slabem sprejemu, morda pa je vzrok v tem, da ni bila pri sprejemniku zbrana prava skupina (stopnja) poslušalcev. Prav gotovo pa je, da bi morali pripraviti skoraj toliko sporedov kolikor je poslušalcev, če bi hoteli vsem hkrati povsem ugoditi.
Da pregledamo anketo do kraja, se ustavimo še ob zadnjem vprašanju: Ali ste lahko posamezne oddaje izkoristili pri vzgoji in pouku ter kako? — Na to vprašanje so odgovori nekako takšni:
»Sleherno uro vpletemo v redni pouk. Za snov, ki jo obravnavamo v šoli, vlada večje zanimanje, če so o stvari že prej kaj slišali po radiu.«
»Pri že obravnavani snovi izkoristimo radijsko temo kot ilustracijo, pri še neznani sledi oddaji razgovor (isti ali naslednji dan); otroci si zapišejo vtise in glavni posnetek, ko pa snov obravnavamo pri rednem pouku, jo povežemo s tem, kar smo že slišali po radiu.«
»Oddaja nam služi kot poglobitev ali kot ekspozicija.«
»Oddaje zelo dobro poglabljajo znanje, zlasti če postavijo otroka v stvarnost.«
»Med oddajo si delajo učenci višjih razredov zapiske, ki nam dobro služijo pri poglabljanju snovi.«
»Otroci spišejo za domačo vajo kratek posnetek oddaje, porabimo jih pa tudi za spisne in govorne vaje.«
»Radijske šolske ure odlično dopolnjujejo šolsko delo, marsikatere vplivajo tudi zelo vzgojno; otroci kar vidno čustvujejo.«
»Ne skladajo se vedno z učnim načrtom, zato jih ne moremo vedno koristno izrabiti.«
»Marsikdaj so teme pretežke in zato otrokom nerazumljive.«
Naj dodamo k temu še svoje misli. O pretežkih temah smo govorili že zgoraj. Zdaj še o vskladenju z učnim načrtom. Ujeti se z učnim načrtom je težavna stvar. Saj se morda pri posamezni snovi časovno povsem ne ujemata niti dve šoli morda niti ne dve paralelki na isti šoli. Razen tega pri skupnem poslušanju niti mogoče ni, da bi šla tema v račun učnega načrta recimo tretjega in četrtega razreda osnovne šole ali vseh treh ali štirih razredov nižje gimnazije. Mnenja pa smo, da šolsko delo ne more in ne sme biti nikjer in nikoli tako okostenelo in okorelo, da otrok ne bi smel slišati ničesar, kar ne spada v učni načrt, ki mu je za tisto leto ali za tisti čas predpisan. Mnenja smo, da mu bo prišlo vedno prav, če bo slišal kaj za nazaj (ponovil bo ali razširil znanje) ali pa za vnaprej (pripravil bo pot novemu znanju). Kako bi moglo dijaku nižje gimnazije škodovati, če sliši reportažo o Črni gori, čeprav potujejo morda takrat v šoli pri zemljepisu kje po severnem tečaju?! — Priznavamo pa, da bi bilo soskladje z učnim načrtom posameznih stopenj in posameznih razredov idealna stvar. To bo pa mogoče šele takrat, ko bo oddajal radio šolam oddaje dnevno in ne-le enkrat tedensko.
Še nekaj splošnih pripomb poslušalcev. — Po izbiri snovi si žele več oddaj za prvi in drugi razred osnovnih šol in to pravljic, zgodb in stvarnega pouka. Za ostale razrede in višjo skupino so zelo dobrodošle in zaželene zgodovinske, zemljepisne, prirodopisne oddaje (zadnje zlasti za nižjo stopnjo s pomočjo personifikacije), dalje literarne oddaje — zlasti dramatizirana literarna dela (domače čtivo), več iz kmetijskega življenja (sadjarstvo, živinoreja), več reportaž iz tovarn (ki pa so za nižjo stopnjo, kot pravijo nekateri, pretežke), več zgodb iz partizanskega življenja, več zabavne vsebine, učitelji si žele tudi več vzgojnih tem, ki se dado dobro izkoristiti pri družbeno-moralni vzgoji; ponavljale naj bi se slušne igre iz nedeljskih pionirskih oddaj, poleg tega več petja in glasbe iz ljudske zakladnice ter partizanskih pesmi. Nekdo pravi, naj bi v zaporednih oddajah prikazali snov iz reali j enega razreda.
To bi bilo nekaj misli glede na teme. Vzeli jih bomo v račun ob sestavljanju novega programa. Le zadnji predlog o cikličnih oddajah (iz enega predmeta za isto stopnjo) je močno problematičen prav zaradi majhnega števila oddaj in širokega razpona v razvojni stopnji poslušalcev.
Podajanje marsikdo graja — prenaglemu otroci težko slede. Nekaterim so ženski, drugim moški glasovi ljubši. Tudi otroci naj nastopajo pred mikrofonom. Tu in tam je podajanje vse preveč suhoparno branje teme, ki jo je pač nekdo sestavil. Dinamično mora biti in nazorno. Posebno učinkoviti so vsebinsko močni momenti, podčrtani s primemo glasovno modulacijo. Tema bo vse pristnejša in osebne j ša, če jo bo podal tisti, ki jo je doživel.
Tudi čas oddaj ni vsem poslušalcem pogodu. Na deželi odhajajo pozimi otroci zaradi oddaljenosti prej iz šole. — V tem bomo poslušalcem teže ugodili, kajti ozirati se moramo na našo celotno programsko shemo in na rentabilno izrabljanje oddajnika. Veliko denarja stane, če kurimo oddajnik posebej za oddaje, ki so odtrgane od splošnega programa, na drugi strani pa ne moremo vpadati v čas, ki je namenjen na primer za poročila.
Prekinitve toka v posameznih krajih onemogočajo isprejem, tudi motnje, ki so ponekod zelo močne, vplivajo negativno nanj; nasprotno pa se otroci niti ne ganejo, če je oddaja dobro pripravljena in sprejem čist. Na vse gornje opombe lahko rečemo le to, da bodo vzporedno z izboljšanjem gospodarstva in šolskih razmer postopoma odpadle tudi nevšečnosti v zvezi z oddajnikom, čistim sprejemom in časom oddaj.
Ob koncu samo še splošno misel. — Opažamo, da se šole po mestih bolj malo poslužujejo skupnega poslušanja radijskih šolskih ur. Deloma je to razumljivo, kajti mnogi otroci imajo sprejemnike doma, razen tega pa dobivajo tudi v vsakdanjem življenju mnogo več vtisov, ob katerih se bistrijo. — Nekatere gimnazije pravijo, da jim šolske radijiske ure kvarijo predmetnik, ker gredo na račun vedno enega in istega predmeta, čeprav smo mnenja, da se da tudi predmetnik primerno prikrojiti. — Po nekaterih prav prisrčnih izjavah pa je podeželje hvaležno za radijske šolske ure. Sola tam z Dravskega polja nam piše: »Brez radijskih šolskih ur bi bili prikrajšani za nekaj, kar nam mnogo koristi pri pouku in vzgoji. Poslušamo jih že od leta 11947' in bi ne mogli biti brez njih.« — Otroci že vnaprej opozarjajo nanje, saj so jim vir veselega pričakovanja in užitka.« — »Originalnost oddaj, ki niso .šolške’, vspodbuja učiteljstvo, da tudi samo išče za podobnimi zanimivostmi.« — Nekdo pa nam očita,
». . . da ne upoštevamo ne psihologije otrok, ne pouka na šoli in ne učnih na-crtov. Šolske oddaje hočejo vse preveč učiti, so vse preveč znanstvene in podane v nezanimivi obliki, le z golo pripovedno besedo. To je dejansko šesta ura pouka, ki otroka le obremenjuje. V radijskih šolskih urah ne dajete slušnih iger in premalo upoštevate otroka podeželja, ki nima prilike poslušati koncertov in videti gledaliških predstav. . .« Se kaki
Zahvala delegacije prosvetnih delavcev iz Anglije
Naprošeni smo od g. Ketona, učitelja, člana Izvršnega odbora in častnega blagajnika združenja učiteljev Anglije, ki je bil v drugi polovici aprila z delegacijo prosvetnih delavcev iz Anglije v naši domovini, da objavimo naslednje:
»V imenu delegacije in v svojem imenu se najtopleje zahvaljujem prosvetnim delavcem Vaše domovine za izredno organizacijo, gostoljubnost in prijateljstvo, ki nas je obdajalo v času našega bivanja v Jugoslaviji. To je nekaj, kar mi ne bomo nikdar pozabili, in sam sem prepričan, da smo sklenili mnoga prijateljistva, ki bodo trajala do konca življenja. Prosim Vas, da svojim kolegom širom domovine sporočite, kako zelo cenimo njihovo ljubeznivost in tovariško pozornost.«
Centralni odbor Združenja učiteljev in Združenja profesorjev sta dobila vabilo na sodelovanje pri mednarodnih srečanjih v Sonnenbergu v Zapadni Nemčiji. Na teh srečanjih se bo razpravljalo o raznih vprašanjih iz področij šolstva in prosvete. Obvezni jeziki so: nemški, francoski in angleški.
Centralni odbori svetujejo republiškim odborom, da skupno s Pedagoškimi društvi in drugimi faktorji preverijo možnosti za pošiljanje delegatov v Son-nenberg.
Srečanja bodo: od 16. do 25. VI., od 2. do la, VIL, od 12. do 21. VII., od 7. do 16. VIII. in od 17. do 26. VIII.
Zborovanje učiteljev UD Ljubljana-vzhod
V soboto 9. V. so se sestali učitelji UD Ljubljana - vzhod v Šmartnem pri Litiji.
Najprej so si ogledali tovarno usnja, kjer strojijo na naj starejši »jamski« način najboljše usnje in so v priznanje dobili v Zagrebu tudi zlato medaljo. Tov. direktor in ostali strokovni vodiči so učiteljstvu pojasnili ves potek strojenja. V tovarni imajo zaposlenih 90 delavcev. Delavski svet, ki šteje 21 članov, se mora boriti z velikimi težavami zaradi pomanjkanja surovin. Veliko skrb posveča modernizaciji svojih obratov. Tov. direktor je na koncu izjavil učiteljstvu, da lahko pripeljejo na šolsko ekskurzijo učence, le da preje javijo.
Nato je v šoli predaval tov. prof. Ulaga o telesni vzgoji v osnovni šoli.
Potem nam je prikazal praktično delo na prostem kjer ni telovadnice. Otroci so z veseljem sledili in izvajali skok v globino z lestve, igre s palicami, tek skozi lestve, preskok čez palico itd.
Zatem so se pomenili o sklepih kongresa OF, o resoluciji o materialnem stanju prosv. delavcev, o naših pedagoških listih, o otroškem dodatku, o kvarnem vplivu alkohola, o moralnem pouku, o raznih stanovskih zadevah ter o tisku.
Opozorili so posebej na pravilno pisanje Ljubljanskega Dnevnika, ki v sobotnih številkah »Zena in dom« vzgojno razpravlja o pedagoških vzgojnih problemih.	Miha Vahen
dve leti nazaj bi ta očitek skoraj držal, danes pa je morda le malce hud.
Dobro se zavedamo, da oblikovno in izvedbeno še pogosto nismo na višini. Prav s pomočjo nasvetov, konstruktivne kritike ter konkretnim sodelovanjem pedagoških delavcev kakor tudi vseh, ki jim je do vzgoje in duševne rasti naše mladine, bomo tudi to dosegli.
Za uredništvo radijskih šolskih ur kakor za radijske delavce nasploh, je anketa zelo dragocena. Na podlagi njenih pripomb bo uredništvo sestavilo program za prihodnje šolsko leto. Pomagali mu bodo pri tem pedagoški delavci, ki jih bo konec maja povabilo na sestanek z različnih predelov republike. Brez sodelovanja »producenta in konsumenta«, če lahko tako rečemo, stvar ne more steči dobro.
Všeč nam je bil pozdrav, s katerim so nekateri zaključili anketo: Vse za prosveto!	Burja Mara
Slovenskemu učiielfsivu !
Na otoku Rabu je ostalo obširno, samotno in neurejeno pokopališče mučenikov taborišč otoka Raba! To pokopališče se bo letos temeljito uredilo in žrtvam postavilo dostojen spomenik.
Stroški za vsa ta dela, ki so že započela, znašajo desetine milijonov dinarjev. Mnogo bosta prispevala Glavni odbor Zveze borcev NOV Slovenije in Hrvatske, mnogo bodo prispevali delovni kolektivi širom naše republike. S tem pozivom pa naprošamo naše učiteljske in profesorske zbore, da organizirajo zbirko tudi med šolsko mladino. Naj bo ta največji spomenik Slovenije čim lepši in solidnejši. Tudi najmanjši prispevki so dobrodošli! Prispevke nakazujte Narodni banki v Ljubljani, račun 601-T-350.
Glavni odbor Zveze borcev NOV LRS
Odbor za postavitev spomenika na Rabu
INFORMACIJE UNESCO
Švica je štirinajsta država, ki je ratificirala dogovor glede ukinitve carine na uvoz vzgojnih in znan-stveno-kulturnih predmetov (knjige, časopisi, filmi, aparature itd.).
RAZPIS
za vpis v enoletno šolo za učiteljice kme-tijsko-gospodarskih in kmetijsko-gospo-dinjskih šol ter tečaje v Ljubljani Namen šole je izobraziti učiteljice za teoretično in praktično delo v kmetijsko-gospodarskih in gospodinjskih šolah in tečajih. Sprejete bodo učiteljice z učiteljskim strokovnim izpitom, ki niso stare nad 30 let. Po končani šoli bodo absolventke dobile naziv predmetnega učitelja.
Sola je internatsko urejena. Mesečna oskrbovalnina znaša 4090,— din. Med študijem bodo imele slušateljice plačan študijski dopust. Prošnjo za sprejem naj pošljejo prosilke do 30. maja. Navedejo naj najvažnejše rodbinske podatke, podatke o poteku šolanja, o dosedanjem službovanju in koliko so se dosedaj posvečale izvenšolski izobrazbi mladine in prebivalstva. Prošnji je treba priložiti overovljen prepis idiplome in strokovnega izpita. Prošnjo se kolkuje s 30,— din, priloge pa ,s 25,— din.
Prošnje pošljite preko OLO Sveta za prosveto in kulturo na Solo za učiteljice kmetijsko-gospodarskih in gospodinjskih šol, Ljubljana, Koblarjeva ul. št. 34.
O sprejmu v šolo bodo kandidatinje pravočasno obveščene.
Založba MLADINSKA KNJIGA bo kakor vsa leta doslej tudi ob koncu letošnjega šolskega leta izdala v zvišani	__ i:a_ -i:
množični nakladi
več dobrih in kvalitetnih knjig za šolarje in za dijaštvo. Letošnji izbor je še prav posebej skrbno izbran. Pripravili smo naslednja dela iz domače izvirne fin iz svetovne literature:
1.	F. S. Finžgar: IZ MLADIH DNI. Živalske zgodbe.
2.	Jonathan Svvift: GULIVER MED PRITLIKAVCI IN VELIKANI.
3.	Brata Grimm: PEPELKA. Slikanica.
4.	MOJ KOLEDAR. (Dijaški koledarček.)
Tudi letos smo uvrstili med množično naklado domače izvirno delo, tokrat knjigo pisatelja F. S. Finžgarja. »Iz mladih dni« je 'knjiga pisateljevih mladostnih in lovskih spominov na srečanja z živalskim svetom, kar daje knjigi še prav posebno ceno. Založba je prepričana, da bodo vsi, ki poznajo pisateljev mojstrski opis lova v zgodbi »Na petelina«, z zanimanjem segli po tej knjigi kratkih zgodb, ki jih je napisal za otroke in šolarje pisatelj med mladino najbolj branega romana »Pod svobodnim soncem«.
Pisatelja Mile Klopčič in France Bevk sta med drugim napisala o zadnjem Finžgarjevem delu:
»Finžgarjeve zgodbe o medvedu in drugih živalih najtopleje priporočam, da jih Mladinska knjiga natisne zaradi dobrega pripovedovanja, lepega, z domačimi rekli 'in izrazi bogatega jezika, zaradi poučnosti in vzgojnosti in zaradi nekaj dobrega humorja, ki ga imajo posamezne črtice. Skoraj vse črtice govore o živalih in odkrivajo mlademu bralcu — pa ne samo njemu — navadna in nenavadna srečanja z, njimi, ponekod tudi izredne dogodke.« •— Mile Klopčič.
»Človek je vesel, ko bere spis pisatelja, ki suvereno obvlada snov in jezik...« — France Bevk.
Po vsem tem moremo pričakovati, da se bo tudi ta knjiga dostojno uvrstila v 'knjižnico izvirnih mladinskih knjig naše množične izdaje, v kateri so doslej izšla dela Prežihovega Voranca, Franceta Bevka in Toneta Seliškarja.
Zgodbe je bogato ilustriral akad. slikar in gorenjski rojak Ive Šubic.
. Druga knjiga — Jonathan Swiift: Guliver med pritlikavci in velikani — je klasično delo iz svetovne (angleške) književnosti, ki ga ne sme manjkati na ndbeni knjižni polici našega dijaka! Prevedel ga je in za mladino priredil mojstrski prevajalec dr. Izidor Cankar. Vrednost knjige bodo dvignile znamenite ilustracije francoskega grafika I. I. G. GrandviMa.
V opisu Guliverjevih potovanj nam pisatelj v lepem in čistem jeziku ter preprostem slogu prikazuje zgode in nezgode svojega junaka, fci ga, nesrečnega brodolomca, zanese naključje v neznano kraljestvo palčkov — Liliput, nato pa še v deželo Brodbingang, kjer pade v roke velikanov — hkrati pa je knjiga duhovita kritika družbe in človeških odnosov. Gotovo ni bolj priljubljenega čtiva za dijaka, kot je to z bogato fantazijo in pravljičnostjo navdihnjeno delo.
Tretja knjiga je slikanica Pepelka. To, eno najlepših pravljic bratov Grimmov je opremil z barvnimi slikami akad. slikar Jože Ciuha.
Slikanica je novost letošnje množične izdaje. Z njo želi založba obdariti tudi najmlajše, predvsem ijudskošolske otroke, s ceneno in hkrati z lepo knjižico — ter bodo otroci in starši toliko raje segli po njej, 'ker so slikanice zaradi visokih tiskarskih stroškov dražijo iz dneva v dan.
Novost je tudi Moj koledar, ki bo izšel v treh inačicah. Za šolarje osnovnih šol in za dijake nižjih in višjih srednjih šol. Ob koledarju, ki obsega čas počitnic in prihodnjega šolskega leta ter prostor za beležke, bo dodan tekst z najvažnejšimi podatki za vse šolske predmete in z navodili o tehniki učenja. Koledar za osnovno šolo sestavlja kolektiv profesorjev ljubljanskega učiteljišča, za srednjo šolo 'kolektiv profesorjev I. drž. gimnazije v Ljubljani. Ze imena sestaVljalcev so jamstvo za kvaliteto koledarjev.
Knjige bodo izšle predvidoma zadnje dni maja. Vsak naročnik se lahko naroči na poljubno posamezno knjigo ali pa na celotno zbirko. Cena posamezni knjigi je 70 dinarjev, celotna zbirka .(štiri knjige) pa stane 280 dinarjev. V ceno knjige je že vračunana poštnina. Šole lahko plačajo knjige tudi po prejemu.
Naročila pošiljajte na naslov:
^jCcidinbka kitfitfti
LJUBLJANA
TITOVA 1 a — p. predal 36
RAZPISI — TEČAJI — LETOVANJA V INOZEMSTVU
RAZPIS
TEČAJI ZA TUJE JEZIKE	LETOVANJA V INOZEMSTVU
za sprejem rednih slušateljev na Višjo pedagoško šolo v Ljubljani za šolsko leto 1953/54.
Višja pedagoška šola bo v šolskem letu 1983/04 sprejela redne (slušatelje za tele, .skupine:
1. slovenski jezik — srb. in hrv. jezik ali srb. in hrv. jezik — slov. jezik (30 slušateljev),
12. angleški jezik — slovenski jezik
(20),
3.	zgodovina — zemljepis (2i0),
4.	biologija — kemija (30),
5.	matematika — fizika ali fizika — matematika (40),
6.	glasba — slovenski jezik ali zgodovina (20),
7.	telesna vzgoja — biologija ali geografija (20),
8.	risanje — ročna dela (20),
9.	defektologija: oligofrenopedagogika (20).
Šolanje traja dve leti. Kandidati ne smejo biti stari več kot 30 let in morajo imeti diplomo učiteljišča ter učiteljski strokovni izpit, ali gimnazijsko maturo ali diplomo srednje strokovne šole. Diplomanti srednjih strokovnih šol morajo imeti najmanj prav dober ali odličen uspeh in se morejo vpisati le na ustrezno predmetno skupino. Za defektologijo morejo prositi le učitelji s prakso.
Vsak kandidat naj poleg izbrane predmetne skupine navede še drugo predmetno skupino, ki bi jo bil pripravljen študirati. Ker 'uživajo slušatelji-učitelji med študijem plačan študijski dopust, bodo sprejeti le najboljši kandidati.
Sprejemni izpiti se opravljajo iz angleškega jezika, glasbe, telesne vzgoje in risanja; sprejemne izpite opravljajo tudi diplomanti srednjih strokovnih šol. Sprejemni izpit za angleški jezik obsega prevod iz angleškega jezika s pomočjo slovarja, branje krajšega odlomka in razgovor ob tekstu v angleščini. Za sprejemni izpit iz glasbe se zahteva znanje v obsegu treh razredov nižje glasbene šole (klavir, osnove teorije in solfeggia). Sprejemni izpit na skupini za telesno vzgojo naj pokaže kandidatovo telesno zmogljivost In spretnost ter se dela iz tehle panog: tek, skok, proste vaje, vaje na orodju in vaje z žogo. Kandidati za to skupino bodo po sprejemnem izpitu zdravniško pregledani in ne smejo biti stari več kot 25 let. Kandidati za risanje pri sprejemnem izpitu senčijo glavo po mavčevem odlivku in izdelajo eno ornamentalno risbo; k prošnji za sprejem pa predložijo nekaj svojih dosedanjih del iz risanj a.
Kandidati naj vlagajo s 80,— din kole-kovane prošnje na Višjo pedagoško šolo preko svojih okrajev, ki naj jih opremijo s strokovno in moralno-politično oceno ter predlogom za sprejem ali odklonitev; isto velja za abituriente gimnazij oziroma diplomante srednjih strokovnih šol, ki naj vlagajo svoje prošnje preko ravnateljstev šol. Prošnje opremljene z vsemi potrebnimi prilogami naj pošljejo okraji oziroma ravnateljstva šol najkasneje do 115. junija 1®5'3 na Višjo pedagoško šolo, Ljubljana, Stari trg 34. Zaradi hitrejšega pregleda naj pošljejo kandidati kopijo prošnje z življenjepisom brez ostalih prilog naravnost na ravnateljstvo Višje pedagoške šole.
Prošnji je treba priložiti; 1. spričevalo o opravljenem diplomskem in strokovnem izpitu (vsak original mora biti kolkovan s (25.— din, če ni drugače taksiran; abiturientl gimnazij oziroma srednjih strokovnih šol pošljejo maturitetno spričevalo takoj po opravljeni maturi;
2. zdravniško potrdilo, da je kandidat zdravstveno sposoben za nadaljnje šola-, nje in opravljanje učiteljske službe; 3. kratek življenjepis. Prošnji je treba priložiti idopisnico z natančnim naslovom, na katerega bo kandidat obveščen o sprejemu in o dnevu sprejemnega izpita; sprejemni izpiti bodo v septembru.
Ravnateljstvo Višje pedagoške šole
TEČAJ za srbski, hrvatski
IN MAKEDONSKI JEZIK
RO Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev bo priredil enotedenski tečaj za profesorje in predmetne učitelje, ki poučujejo srbsko-hrvatski jezik in književnost jugoslovanskih narodov. Tečaj bo v Ljubljani od 2.—7. julija. Prijave sprejema Republiški odbor Združenja do 15. junija. Sprejeti bomo mogli največ 40 tečajnikov. Delo bo seminarsko (samo dopoldne) z naslednjimi temami:
2.	julij: K metodi pouka srbohrvaščine v naših nižjih gimnazijah.
3.	julij: Fonetika in akcent. (Delo z
lektorjem.)
4.	julij: Fonetika in akcent. (Delo z lektorjem.)
5.	julij: Kaj mora znati iz shrv. literature nižješolec?
6.	julij: Kaj mora znati iz književnosti jugoslovanskih narodov višješolec?
Viri.
7. julij: Makedonski jezik.
Tečajniki, ki niso iz Ljubljane, bodo imeli stanovanje in hrano v internatu. Za dnevno oskrbo bodo plačali 250,— din. Društva naj dajo po možnosti potrebnim članom denarno pomoč. Nekaj podpore bo mogel dati tudi RO.
RO Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev
PRAKTIČNI TEČAJ ZA VZDRŽEVANJE PRIRODOSLOVNIH ZBIRK
Biološka sekcija Prirodoslovnega društva, Društvo profesorjev in predmetnih učiteljev in Prirodoslovni muzej v Ljubljani prirejajo v dneh od 6. do 11. julija 1953 tečaj za vzdrževanje prirodoslovnih zbirk.
Program tečaja vsebuje praktične napotke in demonstriranje del pri vzdrževanju zbirk, prepariranje vseh vrst objektov in oglede različnih zibirk.
Tečaj je namenjen v prvi vrsti varuhom prirodoslovnih 'kaibinetov, zato se ga naj udeleži z vsake višje gimnazije in učiteljišča vsaj po en biolog, prijavijo pa se lahko tudi drugi profesorji in predmetni učitelj i-hiologi.
Del potnih stroškov ho udeležencem povrnjen, poskrbljeno bo tudi za cenejše stanovanje in prehrano.
Prijave je treba poslati do 15. junija 1953 Biološki sekciji PD, Ljubljana, Župančičeva ul. 3.
Tečaje za tuje jezike, ki jih je doslej organiziral Svet za prosveto in kulturo FLRJ, je prevzelo Združenje profesorjev ‘in predmetnih učiteljev Hrvatske.
V tečaje se morejo javiti interesenti iz vseh republik, ki imajo tuji jezik kot svoj diplomski predmet.
Predavatelji na tečajih bodo pomembni domači in tuji strokovnjaki fakultet in inštitutov.
Tečaji bodo trajali po 25 dni.
Občevalni jezik v tečajih je ves čas tuji jezik.
Obiskovalci tečaja plačajo sami potne stroške in morajo imeti s seboj objavo za popust v letovišču, ter plačajo 6100,— din v gotovini. Interesenti naj se obračajo na društva in okrajne svete za prosveto, da dobe pomoč.
Vplačilo se izvrši ob pričetku tečaja.
Prijava za tečaj naj vsebuje naslednje podatke: ime in priimek, šolo, kjer interesent uči, dokončano šolo, točno oznako stroke, leta službe, tuje jezike, ki jih Interesent obvlada in v kakšni meri (čita, piše, govori), točen naslov. .
K prijavi je treba priložiti delovno karakteristiko prijavljenega profesorja, ki jo izda šola, na kateri poučuje; šola naj tudi potrdi, da ima kandidat kvalifikacijo, ki je potrebna za tečaj. K prijavi je priložiti tudi dopisnico s točnim naslovom zaradi obvestila interesentu, če je sprejet v tečaj. Ta dopisnica bo dokazilo za sprejem v tečaj pri upravi- tečaja. •
Prijave pošljite takoj na RO Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev Slovenije, Ljubljana, Miklošičeva 22, poštni predal 367.
★
TEČAJ ANGLEŠKEGA JEZIKA V
NOVEM VINODOLU OD 5. VIL DO
31. VIL ZA PROFESORJE SREDNJIH
SOL
Na tečaju bodo predavali znani domači in tuji strokovnjaki za angleški jezik in književnost, za metodiko angleškega jezika, prisostvovali pa bodo tudi angleški študentje zaradi konverzacije, 2 uri dnevno bodo predavanja iz angleške književnosti, gramatike in fonetike in o nekaterih splošnih vprašanjih angleškega življenja. Pri delu z manjišimi grupami — 2 uri dnevno — se bo posvetilo posebno pozornost individualnim potrebam iposameznih udeležencev v čitanju in tolmačenju tekstov, premagovanju težav v angleškem izražanju, v pismenih sestavkih itd. Udeleženci bodo imeli tudi praktične vaje v angleški izgovarjavi in gramatiki.
Tečaj bo imel na razpolago audio-vizualna sredstva: filmski projektor z izbiro angleških in ameriških filmov, gramofon z izbiro gramofonskih plošč — teksti iz angleške literature, fonetične vaje, skladbe angleških in ameriških skladateljev, .poljudne pesmi in balade — in magnetofon za vaje v Izgovarjavi.
Tečaj bo imel na razpolago knjižnico s potrebnimi teksti za delo v skupinah kakor tudi izbiro angleške in ameriške književnosti. Udeležencem ,se priporoča, da prinesejo s seboj dober slovar in čitanko iz angleške književnosti prof. Tor-barina. Tečaj se prične 5. VII. popoldne. Tečaj bo vodil dr. Josip Torbarina, redni profesor filozofske fakultete v Zagrebu.
★
TEČAJ FRANCOSKEGA JEZIKA V NOVEM VINODOLU
od 1. VIII. do 25. Vlil. za profesorje srednjih šol
Delo v' tečaju bo obsegalo:
Teorijo izgovarja ve in vaje v čitanju ob ilustraciji na gramofonskih ploščah in magnetofonu. Predavanja iz najvažnejših ald najmodernejših tem francoske knijževnosti: Rabelais, Moliere, Balzac, Proust, Giraudoux, Camus. Eksplikacija francoskih tekstov, teoretična in praktična obdelava, gramatična analiza na osnovi književnih tekstov. Diskusija o metodiki poučevanja francoskega jezika, prevajanje v francoščino — splošni pria-oiipi stilistike in njihova uporaba ob analizi tekstov — konverzacija.
Delo se bo vršilo v glavnem v manjših škupinah. Dva- do trikrat tedensko bodo organizirane prireditve ob prikazovanju francoskih filmov.
Profesorjem se priporoča, da prinesejo s seboj slovar Larousse, M. Gram-mont: Traite pratique de prononciation frangaise, normativno gramatiko v francoskem jeziku in čitanko za VII. in VIII. razred srednjih šol Tomič - Tecilazič (izdaja šolskih knjig NRH).
Tečaj prične z delom 1. VIII. popoldne.
Tečaj bo vodil dr. Peter Guberina, izredni profesor filozofske fakultete v Zagrebu.
★
TEČAJ NEMŠKEGA JEZIKA V CRIKVENICI
od 1. do 25. VIII. za profesorje srednjih šol
Na tečaju bodo vadili lektorji Nemci v praktičnih vajah, v škupinah po 10 slušateljev, po 2 uri dnevno praktično poznavanje nemškega jezika s potrebnimi metodskimi navodili za pouk nemškega jezika. Strokovnjak za tehniko govora bo posebej vežbal vzorno izgovarjavo in recitacije. Poleg teh vaj bodo imeli naši vseučiliščni predavatelji poleg dunajskih germanistov literarni tečaj o periodiza-ciji nemške literarne zgodovine in bodo na praktičnih primerih prikazali razliko med idealističnim in marksističnim pojmovanjem literarne zgodovine. Predvideva se, da bo nekoliko predavanj o zvezah jugoslovanske in nemške književnosti. Dunajski strokovnjaki bodo dali pregled najnovejše avstrijske in nemške književnosti s prikazom poedinih del, s čitanjem in recitacijo.
Tečaj bo imel na razpolago knjižnico z izborom del iz nemške književnosti. Udeležencem tečaja bodo na razpolago nemški, avstrijski in švicarski časopisi. Udeležencem se priporoča, da prinesejo s seboj kot skupen tekst za začetek: Čitanko nemačkog jezika za VII. i VIII. r. gimnazije (Škreb, Gavrin, Muhvič).
Tečaj prične z delom 1. VIII. popoldne.
Tečaj bo vodil dr. Zdenko Škreb, docent filozofske fakultete v Zagrebu.
Potovanje na tečaj: z vlakom do postaje Plase na progi Zagreb—Reka, ali do Reke. Naprej je zveza z avtobusom ali parnikom za Crikvemico—Novi Vinodol.
Centralna odbora Združenja učiteljev in Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev Jugoslavije sta prejela poziv od Velike lige mladine, da pošljeta na mednarodni sestanek, ki bo v Walsu od 4.—21. VII. skupino mladih ljudi iz naše države. Centralna odbora sta sprejela poziv in prijavila skupino 16 ljudi. Centralna odbora sta mnenja, da je treba poslati na ta sestanek predavatelje angleškega jezika (do 30 let starosti) ali eventuelno študente angleškega jezika — otroke učiteljev dn profesorjev.
Cena za bivanje je 30 000.— din na osebo, v ceni so vračunani stroški za vozno karto Jesenice—-London in nazaj, 7 funtov »žeparca« in vizumi.
Prijave je treba poslati na Republiške odbore do 25. maja t. 1.
☆
Centralni odbori organizirajo potovanje skupine 20 prosvetnih delavcev v Kaitford (predmestje Londona) od 20. julija do 16. avgusta.
Katford je eden od mnogih centrov Mednarodne prijateljske lige, ki zbira mlade ljudi od 18—30 let in organizira njihovo bivanje v raznih državab. Udeleženci morajo prinesti s seboj brisače in rjuhe. Cena za štiritedensko bivanje znaša 43 037,— din. V tej vsoti so vračunani izdatki za pot Sežana — London in nazaj, stroški za potni list in vizum in 13 funtov »žeparca«.
Centralni odbori bodo mogli kriti del stroškov; poedinci bodo prispevali za pot in bivanje 35 000,— din.
Republiški odbori naših Združenj ter sveti za prosveto in kulturo naj tudi nudijo finančno pomoč interesentom in tako olajšajo odhod članov v ta center.
Interesente morajo RO javiti do 1. junija v Beograd.
☆
Na osnovi sporazuma doseženega med našimi centralnimi odbori in francosko prosvetno ligo v Parizu, bo mogoče letos poslati v Pariz na 14 dnevno bivanje 2 skupini prosvetnih delavcev pod zelo ugodnimi pogoji, t. j. za vsoto 20 000,— din na osebo. V tej ceni so izdatki za potne stroške Jesenice—Pariz in nazaj (III. razred), tranzitni in vstopni vizumi in 4000,— franc. fr. »žeparca«.
Prva skupina odpotuje 18. julija in se vrne 3. avgusta.
Druga skupina potuje 1. avgusta in se vrne 16. avgusta.
Vsaka skupina bo štela 33 ljudi, Slovenija ima v vsaki skupim 3 mesta. Prijave do L junija t. 1. na Republiški odbor združenja.
☆
Številne interesente, ki so bili pristali na individualno zamenjavo, opozarjamo, da iz Anglije doslej še nismo prejeli tozadevnega odgovora. Verjetno pa bo število angleških interesentov manjše od naših, zato se naj naši mlajši člani poslužijo ugodnosti razpisa za Wales in Katford.
letovanje
Združenja prosvetnih -delavcev Slovenije imajo na razpolago po 6 (šest) mest v počitniških domovih Republiškega sveta ZSS v Fiessi in Lovranu za julij in avgust. Prijave naj pošljejo interesenti na Republiški odbor do 5. junija 1953. Stroški za dnevni penzion znašajo v obeh domovih a 480,— din brez popusta.
Ptcu/na posi/eto/alftica ★
1.	Vprašanje: Ko so bile povišane najemnine za 100%, je -naš občinski odbor zahteval od učiteljstva, da samo plača ta povišek. Ali je bil odbor za to upravičen?
Odgovor: Po 29. členu uredbe pritiče učitelju na vasi naturalno stanovanje. Povsem jasno je, da bi bilo to določilo uredbe izigrano, ako bi morali vaški učitelji kakor koli nositi del stroškov za svoja stanovanja.
2.	Vprašanje: Ali pripada upraviteljem vaških šol omejena -ali neomejena količina kuriva?
Odgovor: Po veljavni uredbi so količine kuriva kot naturalne dajatve omejene.
3.	Vprašanje: Na našem učiteljišču poučuje tudi tovarišica, ki je po nazivu učiteljica. Ta je po odločbi Okrajnega Sveta za prosveto prejela izplačano razliko od svoje učiteljske plače do plače profesorja za vse leto nazaj. Ali je v veljavi kaka zakonita določba, ki to opravičuje?
Odgovor : Tovarišici tako izplačilo ne pripada. Zanj ni nobene zakonite podlage.
BELEŽKA UREDNIŠTVA
V 9. štev. PD smo objavili članek »Nekaj o učnih načrtih vajenskih in industrijskih šol.« Članek, ki smo ga zaradi -prevelikega obsega morali skrajšati, je izšel tako Okrnjen, da so bile izpuščene celo nekatere ugotovitve, zaradi katerih je ibil napisan (trdi avtor članka). Do takih nevšečnosti bo prihajalo vse dotlej, dokler uredništvo ne bo prejemalo kratkih dopisov. Pros-vetni delavec ni revija in naši bralci se stalno pritožujejo nad predolgimi članki, saj hočejo imeti v svojem glasilu čim več intormacij. Prosimo vse -dopisnike, da to upoštevajo.
Uredništvo
Vzgoja v Domu učiteljiščnikov v Celju
Dom učiteljiščnikov v Celju obstoja že peto leto. Skromne prostore bivšega kapucinskega samostana v Celju oživlja sedaj mladina, ki se pripravlja na učiteljski poklic. V njem je sedaj 85 gojencev in gojenk.
V	istem poslopju stanuje še več privatnih strank. Sožitje z njimi je otežkočeno, saj vse ne vplivajo na mladino napredno in vzgojno. Mladina tudi ni vedno pri svojih zabavah in igrah tako tiha in mima, da bi strank ne motila, zato bi bilo potrebno, da se stranke čimprej izselijo in prostori preurede za bivanje dijakov. Mesečne oskrbnine (3000 din) uprava doma doslej še ni povišala, dasi je gmotno stanje doma težko in bo rešeno le z izdatno subvencijo ljudske oblasti.
Zavestno i-n smotrno obvladovanje ter usmerjanje vzgoje v smislu n-ašega vzgojnega smotra je v Domu učiteljiščnikov naloga upravnika, pedagoškega vodje, prefektov in tudi gojencev samih. Vzgojni vplivi so v internatu vedno učinkoviti, če temelje na pravilnem poznavanju celotne vzgojne situacije gojencev v domu, v šoli in ostalih področjih.
Izmed množice odnosov, ki se v neštetih inačicah uveljavljajo pri gojencih, vzgojiteljih in ostalem osobju doma, so po -svoji pomembnosti v ospredju pri gojencih zlasti sledeči: odnos do našega razvoja v socializem, do materialističnega svetovnega nazora, do učiteljskega poklica, do sebe, do vzgojiteljev, do tovarišev, do kulture in do staršev. Pri vzgojiteljih je močno poudarjen vzgojni odnos do gojencev. Težišče vzgoje je v Domu učiteljiščnikov tudi pri gojencih na samovzgoji. Motivov za poudarjanje in razvijanje samovzgoje pri gojencih, upravniku in pedagoškem vodji ne primanjkuje. Dnevno življenje, kultura in lik socialističnega vzgojitelja jih nudita mnogo. Samovzgoja razvija pri gojencih sposobnosti kritičnega opazovanja sebe, pravilnega ocenjevanja lastnih dejanj, odgovornost, globlji smisel za sočloveka, zavest lastne vrednosti in časti, zavest ciljev in lastnih sposobnosti. Pri samovzgoji spoznavajo gojenci nujnost borbe z ovirami v sebi in izven sebe. Razviti- procesi samovzgoje odločilno vplivajo na tovariške odnose med gojenci. Tudi odnos vzgojiteljev do gojencev je zaradi tega prežet z velikim zaupanjem do njihove rasti v močne socilistične osebnosti. Samovzgoja gojencev ne odstranjuje -potrebe kontrole po vzgojiteljih, pač pa stopnjuje učinkovitost nadzorstva. Samoupravljanju gojencev daje samovzgoja temeljito demokratično obliko in vsebino.
V domu je izvedena koedukacija.
V	učilnicah so fantje in dekleta. V prostem času jih nihče ne ovira v medsebojnih pogovorih. Odnosi med fanti in dekleti so tovariški, iskreni, z močnim poudarkom medsebojnega spoštovanja. Takoimenovanega »parčkovanj a«, (stalna -skupnost fanta in dekelta: pri jedi, na poti v šolo in iz šole, v kinu, v prostem času, pri učenju in morda še kje) ne dovolju-
jemo. Tu in tam poskuša tudi kak gojenec pričeti s »parčkovanjem«. Odkrit razgovor pedagoškega vodje z njim je bil doslej še vedno prepričljiv in uspešen. Fant in dekle, tudi če se ljubita, sta še vedno delavna člana domskega kolektiva, imata še vedno tudi mnogo tovariških odnosov v domu, sta še notranje dostopna besedi vzgojitelja in polna sil za študij, šport in razvedrilo. Pri fantu in dekletu, ki sta zašla v parčkova-nje, vsega tega ni več. Njuna skoraj stalna neposredna bližina vodi v čutnost. V njej se izgublja mladostni polet volje in ponehuje notranja pripadnost h kolektivu.
Kolektiv gojencev si vsako jesen sam izvoli svojega predsednika, podpredsednika, določa vrstni red dežurnih gojencev in rediteljev učilnic in dnevni red tedenskih sestankov. Gojenec, predsednik kolektiva vodi sestanke gojencev. Za red, tišino, zbrano delo, prisotnost vseh pri učnih urah odgovarja v vsaki učilnici po en gojenec-prefekt. Prefekt je redoma gojenec četrtega letnika učiteljišča.
Prefekte iz vrst gojencev izbira domski svet po vsestranski oceni in presoji. Vedno, ko se po maturi tudi prefekti poslove od doma, dozore med gojenci tretjega letnika novi.
Gojenec-predsednik domskega kolektiva vodi sestanke vseh gojencev. Za predsednika izvolijo gojenci najboljšega mladinca. Dnevni red sestankov obsega običajno politično poročilo, kulturno poročilo (nove knjige, revije, kulturne prireditve v Celju in drugod itd.), analizo obiskanih prireditev (gledališče, filmi, koncerti, predavanja, razstave). Poročila prefektov, upravnika in pedagoškega vodje so tudi analiza dela in življenja gojencev v najvažnejših področjih. Svoja mnenja in stališča povedo gojenci v razgovoru, ki sledi vsakemu poročilu. Domači in sproščeni skupni razgovori- na sestankih vedno ponovno učvrste napredna stališča in cilje z motivi za nadaljnje, še lepše delo za učiteljski poklic.
Vsi gojenci -doma, vzgojno ter upravno osebje so delovno povezani v enoten kolektiv doma. Zavest cilja, ki je vsem skupen, daje vsemu življenju v domu tudi vsebinsko enotnost in večjo smotrnost. Upravnik doma se udeležuje vzgojnih konferenc profesorskega zbora učiteljišča. Na teh poroča o vzgojnem delu v internatu in posluša poročila posameznih profesorjev - razrednikov glede gojencev. Pogostoma se posvetuje z ravnateljem učiteljišča.^ Tako je postal -sestavni del zbora učiteljišča. Pedagoški vodja je pedagog učiteljišča, ki je v domu vedno v vsestranskih stikih z gojenci. Ima dovolj pregleda nad življenjem gojencev, saj vpliva stalno na njihov
napredek.	•
Upravnik in pedagoški vodja sta tudi v stikih s starši gojencev. Matere dn očetje se radi oglašajo v pisarni doma, -da vsklad-ijo tudi domačo vzgojo z vzgojo internata in šole.	Ivo Švare
Ob predavanju g- Fadrusa
Organizator avstrijskega šolstva g. Viktor Fa-drus -nam je v Ljubljani 23. aprila v Domu sindikatov v nad dveumem predavanju izredno lepo in požrtvovalno orisal zgodovino avstrijskega šolstva. Učiteljstvo je popolnoma zasedlo dvorano in s hvaležno pozornostjo zasledovalo izvajanja gosta-predavatelja.
Od Herbartove relativno »dobre« šole je z razvojem potreb evropskega in z njim avstrijskega meščanstva zrastla mo-derna delovna šola, katere izhodišče je bil otrok. Z nazornimi primeri iz risanja -— predavatelj je risar-pedagog — nam je slikal (klasični, linearni stil itd.) pot do otrokove samodejavnosti.
Na irazvalinah Avstro - Ogrske, ječe narodov, si je socialistični Dunaj po 1918 začel graditi novo šolstvo. Po pripravah so izdelali načrt z vso nemško natančnostjo, in ga fundirali v avstrijski- stvarnosti. In s kakšno delovno disciplino je sprejemalo učiteljstvo ostalih avstrijskih dežel ta dar Dunaja! Nič omahovanj ni bilo v posameznih deželah, povsod enodušnost pri graditeljih! In kaka disciplina: na dkrajno učiteljsko konferenco so v zimskem metežu po meter Visokem snegu prigazil iz oddaljenih hribovskih šol vsi -učitelji — in to zares! Nekaj let so se vršili poglabitverii tečaji, hospi-tacije pri vzornikih in nova avstrijska šola 'je zaživela v polnem obsegu. Imponirati nam mora ta nemška sistematičnost, predanost dela po načelu: »Zuerst wieg’s dann wag’s!«
Za vse potrebe sodobnega Avstrijca je to z optimizmom prežeto vodstvo ustvarjalo šolo. Ta ustvarjalni -polet je hotela okrniti klerikalna reakcija, ki tudi v Avstriji gleda nazaj -ne pa naprej. In kako solidarno je preko 200 000 staršev na ulicah Dunaja z demonstracijo podprlo novo šolo!
Katero koli zaveso nam je odgrnil vzorni predavatelj, povsod nam je kazal .rešene probleme, povsod red, doslednost in smotrnost!
In vendar ... (sem se pri vsem spominjal)! Moje oči so gledale ob teh svetlih slikah temne slike iz 1941 do 1945, let strahot in groze. Takrat so v družbi z rajhovskimi prav -mladi avstrijski gestapovci, esesovci zapirali, pretepali, sramotili, izganjali iz naše -domovine tisoče Slovencev, z ženami, materami, deco s kovčki in -bednimi culicami.
Mi slovenski profesorji in učitelji vemo, da nista bila nacistični rasni šovinizem in objestna osvajalnost del avstrijskega šolskega sistema. Vendar kot poslušalec predavanja naslavljam predavatelju tole vprašanje: »Koliko je avstrijska šola privzgojila pred svetovno vojno huma-nitete in i-nternacionalizma?« To sta dva od štirih ciljev nove šole, kakor jih je postavil predavatelj in sta — kar smo čutili — tudi smoter sedanje avstrijske šole.
Če se ni avstrijska šola v resnici kot šiba na vodi docela udala 1938 nacističnemu udoru, kako se je vodstvo avstrijskega šolstva borilo proti nacističnemu strupu?
Veselko Franjo
Za jubilejne obletnice, ki jih prirejate v Ljubljani, Vam po predhodnem naročilu pripravi skupne okusne obede po zmernih cenah v lepem prostornem salonu — poleti na vrtu:
Gostinsko podjelje
na POLJANSKI CESTI 21. — Se priporoča za obisk!
UreJnJe uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Tel. št. 22-586. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon št. 21-397. Letna naročnina din 390. * J	Štev. čekovnega računa 604-»T«-140. — Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana