Uvodnik
Alenka Urh: Ne želi drugemu, da bi moral 
brati tisto, česar ne bi želel brati sam
Mnenja, izkušnje, vizije
Alenka Veler: Skoraj kot v pravljici
Pogovori s sodobniki
Simona Kopinšek z Alenko Sottler
Sodobna slovenska poezija
Milan Dekleva: Neobjavljene pesmi iz 
Pesmarice prvih besed
Vinko Möderndorfer: Vse je lepo 
Jani Kovačič: naprej nazaj
Sodobna slovenska proza
Peter Svetina: Sosed pod stropom
Sebastijan Pregelj: Zgodbe s konca 
kamene dobe. Dolga in ostra zima
Ida Mlakar Črnič: Pravljica o dveh 
starih hišah
Emanuela Malačič Kladnik: Kaj zraste iz 
zobka?
1443
1452
1459
1476
1484
1491
1496
1504
1515
1519
Sodobnost 11 november 2016
Sodobnost 2016 Letnik 80
Kazalo
Tuja obzorja
Philip Ardagh: Grozljiva dejanja
Alternativna misel
Zohar Shavit: Poetika otroške književnosti
Razmišljanja (o)b knjigah
Mateja Bedenk Košir: Kdo je bolj 
hiperdrugačen?
Sprehodi po knjižnem trgu
Bina Štampe Žmavc: Pesem za liro  
(Milena Mileva Blažič)
Jure Jakob: Morje (Sabina Burkeljca)
Marjana Moškrič: Sanje o belem štrpedu 
(Alenka Urh)
Gledališki dnevnik
Zala Dobovšek: Uprizoritvena umetnost za 
otroke in mlade
1525
1551
1576
1581
1584
1587
1591
Letnik 80 Sodobnost 2016
Sodobnost 2016 Kazalo
Vsake toliko se primeri, da določeno mladinsko delo iz takšnih ali dru­
gačnih razlogov pritegne več pozornosti, dvigne več prahu in spodbudi 
različne odzive, bodisi v pozitivnem ali, resnici na ljubo pogosteje, nega­
tivnem smislu. Prilike so različne – vzemimo, da se nakani kdo pridušati 
čez slikanico za otroke, v kateri nastopajo ljudje in dinozavri hkrati, ko 
pa vendar vsakdo, ki da kaj nase, ve, da v resnici ni bilo tako. Zakaj bi si 
torej kdo želel s čim takim trapiti otroke? Očitek meri na to, da določeno 
delo ni dovolj zvest posnetek realnosti in kot takšno pogrne na preizkusu 
vzgojnosti in spoznavno­informacijskega potenciala, ki bi ga lahko ude­
janjil. Spet drugi utegnejo vztrajati, da bi morali določene (problemske) 
tematske poudarke preprosto izgnati iz konteksta mladinske književnosti, 
pri čemer si za vodi lo jemljejo dajte otrokom, kar je otroškega, in čisto nič 
drugega. Toda kaj je tisto otroško, kaj je tisto mladinsko? To je vsekakor 
kompleksno vprašanje, a praksa kaže, da dela, ki po različnih koncih 
sveta na tak ali drugačen način vzbujajo nelagodje, povedo neprimerno 
več o  zgodovinsko pogojenih ideoloških osnovah določene kulture kot 
o konkretnem literarnem artefaktu. To na neki način implicira vsaj dvoje, 
in sicer da družba do mladinske književnosti goji določena pričakovanja, 
Alenka Urh
Ne želi drugemu, 
da bi moral brati 
tisto, česar ne bi 
želel brati sam
Sodobnost 2016 1443
Uvodnik
povezana z njeno sporočilnostjo, ki so v sklopu književnosti za odrasle bolj 
ali manj irelevantna, in da so njen položaj, vloga in samopodoba v veliki 
meri odvisni od siceršnjih relacij znotraj določenega kulturnega sistema.
Takole na prvi pogled bi se utegnilo zdeti, da vprašanje definicije in 
umestit ve mladinske književnosti ne more biti posebej trd teoretski oreh. 
Če namreč obstaja književnost (za odrasle) s pripadajočo klasifikacijsko in 
kategorizacijsko shemo (literarna teorija in zgodovina) in če je mladinska 
književnost nekaj precej podobnega, potem teoretska dognanja prve ne le 
povsem zadoščajo za raziskovanje novega področja, temveč ga, če že kaj, 
kvečjemu presegajo.
Kot se pogosto primeri, prvi pogled sicer razkriva nekaj resnice, marsi­
kaj pomembnega pa pušča vnemar. To, ali je mladinska književnost enaka 
“ostali” književnosti ali pa gre za specifičen fenomen, ki je deloma sicer res 
literaren, medtem ko pretežno sodi na področje vzgoje in izobraževanja, 
je namreč eno temeljnih vprašanj njenega akademskega preučevanja vse 
od njegovega začetka. Poudarjanje didaktičnega in vzgojnega značaja je 
v mladinskem leposlovju zaznavalo nekaj onstranliterarnega, neki madež 
na brezhibni tančici umetniškosti in z  njo povezani specifiki estetske­
ga občutja, ki naj bi se formiralo kot brezinteresno ugodje, zato je bilo 
njegovo preučevanje dolgo omejeno na referenčne okvire pedagogike in 
bibliotekarstva, medtem ko je literarna veda vanj vztrajno upirala precej 
sumničav pogled. To pa spet ni bilo odvisno le od vsakokratne funkcije, ki 
je bila v različnih zgodovinskih obdobjih pripisana mladinskemu leposlov­
ju, ali zgolj od vzvišenosti akademskih krogov, ki se iz bojazni za lastno 
raziskovalsko integriteto ne bi želeli ukvarjati z, denimo, Obutim mačkom 
ali Rdečo kapico, temveč tudi in celo predvsem od določene kulturnozgo­
dovinsko pogojene vizije otroštva. Slednje namreč ni neka naravna ali 
brezčasna univerzalnost, ki bi se jo z lastnim vztrajnostnim momentom 
nespremenjeno izvzemalo iz ostalih zgodovinsko pogojenih družbenih in 
idejnih sprememb, “ampak je prej del skozi čas spreminjajočih se jezikov­
no­materialnih praks ter s tem povezanih vzvodov moči”, je v prispevku 
Vztrajanje pri nedolžnosti otroštva: neokonservatizem in družbenospolna ideolo­
gija v globalno trženi mladinski književnosti zapisala Lilijana Burcar. Glede na 
vsakokratno spremembo pojmovanja otroka sta se spreminjala tudi sama 
mladinska književnost (zanimiva je na primer analiza razvoja pravljice 
o  Rdeči kapici, ki jo najdemo v  delu Poetics of children´s literature Zohar 
Shavit; eno od poglavji omenjenega dela v prevodu objavljamo v tej številki 
Sodobnosti) in položaj, ki ji je bil pripisan znotraj občega kulturnega in 
literarnega sistema.
1444 Sodobnost 2016
Alenka Urh Ne želi drugemu, da bi moral brati tisto, česar ...
Če kar na tem mestu pometem z nekaterimi osnovnimi terminološkimi 
vprašanji, da nas v nadaljevanju ne bi ovirala na naši poti, naj omenim, da 
v pričujočem besedilu sintagmo mladinska književnost uporabljam v njeni 
nadpomenski funkciji, ki pod svojim okriljem združuje tako otroško kot 
najstniško književnost, čeprav bi se, po zgledu tujih in domačih literar­
noteoretskih razmislekov, lahko odločila tudi kako drugače. Poleg tega se 
zdi mladinsko književnost najustrezneje opisati kot poseben tip literature, 
za razliko od označevalcev, kot so zvrst, vrsta, žanr ali podtip in kar je še 
podobnih, v  domačih teoretskih premislekih najpogosteje uporabljanih 
terminov. Tudi na tem mestu se jasno pokaže zoprno vztrajna zapuščina 
dejstva, da je literarna teorija mladinski književnosti sprva oklevajoče in 
potem vse bolj pogumneje podala roko šele pred dobrega pol stoletja, saj 
glede uporabe že navedenih pojmov (in številnih drugih), ne le v domačih 
kritiških (torej publicističnih), temveč tudi v  teoretskih (znanstvenih) 
obravnavah mladinske književnosti vlada precejšnja zmeda. 
Pobude in prizadevanja v zadnjih letih, da bi se na novo področje kar 
se da konsistentno pre neslo že uveljavljena literarnoteoretska dognanja 
s pripadajočim izrazjem, so zato vsekakor dobrodošli. Vsi navedeni ozna­
čevalci namreč že imajo svoje bolj ali manj natančno določene označence, 
ki so določeni bodisi z različnimi notranjeformalnimi značilnostmi (zvrst) 
bodisi z določenimi kombinacijami vsebinskih in formalnih določil  (vrsta), 
ali pa jih primarno povezujejo specifični tematski poudarki (žanr). “Pod­
tip” se kot klasifika cijski termin sicer zdi najustreznejši, ker pa bi si ob 
predponi pod­ lahko kdo ustvaril napačen, če ne celo krivičen vtis, da je 
mladinska književnost nekaj, kar je nižje ali v podrejenem položaju glede 
na “ostalo” književnost, jo je nemara bolje izpustiti, zgolj iz previdnostnih 
razlogov. Mladinska  knji žev nost namreč ni nekaj, kar mora šele odrasti, 
da bi postala književnost v pravem pomenu, torej umetniška forma z vso 
svojo kompleksnost jo, raz slojenostjo, (nad)zvrstno raznolikostjo in, ne 
nazadnje, literarnostjo kot njenim specifičnim umetniškim bistvom. Že res, 
da obstajajo določene asimetrije med avtorjem in bralcem; raven kogni­
tivnih, jezikovnih in iz kušenjskih kompetenc je pri odraslem vendarle 
drugačna kot pri otroku, o tem seveda ne more biti dvoma, a poudarek 
je na drugačna in ne manj vredna ali podrejna, opozarja Maria Nikolajeva. 
V zvezi s tem je aktual no vprašanje – če spet nekoliko skrenem –, ali je 
prav, da bi določen tip literature, ki je sam po sebi izjemno kompleksen 
ter bogato zvrstno, vrstno in žanrsko razslojen, kar meni nič tebi nič 
presojali zgolj po (kulturno pogojenih) etičnih/vzgojnih kriterijih in ne 
(tudi) po strogo estetskih literarnih načelih? In ali ni neke vrste vzvišeni 
Sodobnost 2016 1445
Ne želi drugemu, da bi moral brati tisto, česar ... Alenka Urh
 redukcionizem, ki predpostavlja, da v nasprotju s književnostjo za odrasle 
mladinska književnost ne premore primerkov enako umetelne in edin­
stvene povezave vseh treh komponent sleherne literarne stvaritve, to je 
spoznav ne, etične in estetske? Preprostost mladinske književnosti je v ve­
liki meri varljiva, sodobna ustvarjalnost namreč močno presega vsebinske 
in formalne omejitve, ki bi si jih utegnili ob tej preprostosti predstavljati. In 
s tem nimamo v mislih samo naslovniško odprtih oziroma večnaslovniških 
del, ki s svojo kompleksnostjo enakovredno apelirajo tudi na odrasle bral­
ce, niti le močno razširjenega tematskega nabora, ki se je odprl resnejšim, 
problemskim temam, temveč tudi iskanja novih načinov izražanja, tako 
v besedi kot v podobi. In še nekaj glede domnevne preprostosti: se vam 
zdi preprosto napisati knjižico, v kateri se vse, torej cel namišljeni svet 
v vsej svoji pestrosti, skupaj z dogajalno linijo, karakterji in vsemi drugimi 
narativnimi lastnostmi, razraste v  zgolj enainosemdesetih besedah? Si 
predstavljate, kako pretehtana mora biti prav sleherna med njimi in kako 
neusmiljen mora biti avtor do vseh še tako blagozvočnih besednih domislic 
in duhovitih akrobacij, če ne izpolnjujejo koncizno določene pomenske 
norme? In nadalje, menite, da je mačji kašelj napisati vsaj petsto besed 
dolgo oceno takšnega besedilca?
Kljub zdaj že bolj ali manj splošno uveljavljenemu prepričanju, da mladin­
ska književnost ni pomembna le zaradi svojega prispevka pri vzgojni iz­
gradnji mladega bralca, temveč ima lahko lastno presežno umetniško vred­
nost, so številna področja še vedno precej zapostavljena, med njimi  tudi 
kritiški premisleki mladinskih del. O razlogih, zakaj se jih literarni kritiki 
pogosto malce izogibajo, bi se kaj dalo sklepati že iz marginalnega položaja, 
v katerega je bila mladinska književnost potisnjena, s čimer je posledično 
povezan tudi skromno odmerjen medijski prostor, namenjen takšnim 
obravnavam. Še kar se ga najde, je večinoma omejen na specializirane revi­
je, ki jih v veliki meri berejo tisti, ki že tako in tako čutijo naklonjenost do 
(mladinske) književnosti. To je nekakšna samoponavljajoča se zanka, znot­
raj katere se o velikem pomenu mladinske književnosti vselej prepričajo 
tisti, ki so o njem že prepričani. Zato bi bilo več kot dobrodošlo, da bi se 
besedni ustvarjalnosti za mlade dodelilo konsistenten prostor v množič­
nih občilih. Nekaj se ga je s tem namenom v zadnjih letih že ustvarilo (na 
primer tehtni premisleki Gaje Kos v časopisu Delo), a vendarle premalo. 
Seveda bi se utegnil najti kdo, ki bi se spraševal, zakaj bi se tak šne vse­
bine, ki niso v interesnem območju večinske populacije, obešalo na velike 
zvonove, ko pa povsem zadostujejo zvončki, ki pocingljavajo in  opozarjajo 
1446 Sodobnost 2016
Alenka Urh Ne želi drugemu, da bi moral brati tisto, česar ...
nekje na obrobju. Toda glede na rezultate raziskave PISA, v sklopu katere 
so med drugim ocenjevali stopnjo bralne pismenosti med slovenskimi 
petnajstletniki, ni odveč trditi, da bi te vsebine pravzaprav morale zanimati 
več ljudi in da, po drugi strani, v posebnih prilogah po membnih dnevnih 
časopisov lahko beremo o najrazličnejših rečeh, od tega, kako napraviti 
ptičjo hišico, kako si omisliti in skrbeti za vietnamskega prašička ali kako 
izbrati dobro strešno kritino. O tem, kako izbrati dobro knjigo niti besedi­
ce. A šalo na stran, glede na res veliko število mladinskih del, ki jih pri nas 
dobimo vsako leto, in glede na oceno, ki si jo po mnenju relevantnih stro­
kovnjakov zaslužijo, je to vsekakor nezanemarljivi manko. Pri tem imamo 
seveda v mislih tehtno in poglobljeno recenzentsko ozi roma kritiško delo 
v smislu raz­ločevanja in ne zgolj kratkih vsebinskih, skorajda reklamnih 
opisov posameznih del. S tem seveda ne želim reči, da bi bilo treba v vsa­
kem delu najti nekaj slabega, nikakor ne, hkrati pa ni no benega razloga, da 
bi morali v vsakem delu najti nekaj dobrega. Veliki eks panziji namreč nujno 
sledi inflacija, tako v smislu upada kakovosti kot tudi v  smislu ugleda dolo­
čenega umetniškega izraza. Ločevanje zrnja od plev sicer res predpostavlja 
oboje, torej tako zrnje kot pleve, a ob poznanih raz merjih med kakovostno 
in nekakovostno mladinsko literarno produkcijo je vendarle dobro paziti, 
da ne bomo nazadnje iskali šivanke v kopici sena. Pa ne gre le za kritike, 
ti namreč, za razliko od urednikov, na neki način vedno stojijo na nepravi 
strani knjige, in jim je že po osnovni definiciji odvzeta priložnost, da bi 
kar koli popravili, spremenili, da bi skratka knjigo pred bralce pospremili 
s popotnico, ki si jo zasluži, ali pa bi jo preprosto izpustili iz knjižnega 
repertoarja. 
Velik pomen imajo v  tem kontekstu knjižnice, saj je tam otrokom 
dostopen največji nabor različnega branja. Vse lepo in prav, pa vendar 
bi zagotovo vsak starš, če bi imel možnost, za svojega otroka raje izbral 
skrbno oblikovano knjigo z dobro zgrajeno zgodbo, zanimivim vsebinskim 
razponom, prepričljivimi karakterji in ne zgolj povprečne ali celo pod­
povprečne. Tudi zato je vloga knjižničarjev pri približevanju kakovostne 
literature bralcu tako velika; običajno namreč starši nimajo časa, da bi se 
poglobili v knjige, ki jih berejo njihovi otroci, če jim ga še za razvijanje in 
nadgrajevanje lastne bralne pismenosti pogosto primanjkuje. Pri tem je 
opaziti tudi, da se več pozornosti odmerja branju za najmlajše, medtem 
ko je najstniška književnost še nekoliko bolj zapostavljena. Takrat se 
običajno zaradi najrazličnejših razlogov (razširjen interesni horizont, več 
obšolskih dejavnosti …) zgodi tudi največji osip mladega bralstva, zato 
Sodobnost 2016 1447
Ne želi drugemu, da bi moral brati tisto, česar ... Alenka Urh
bi bilo smiselno več pozornosti nameniti temu, kako kakovostno branje 
ustrezno približati tej bralski publiki. Pa ne gre samo za mladino, dobri 
primerki t. i. crossover ali večnaslovniške književnosti bodo z marsičem 
nagovorili tudi odrasle. S tega stališča je zelo pomembno, da je knjižničar 
pripravljen svetovati in da zna otroku priporočiti knjigo glede na njegove 
interese, bralne izkušnje in zmožnosti ter okus.
V veliki zagati se znajdevajo šolske knjižnice, ki jim vse pogosteje 
primanj kuje denarja za vzdrževanje kakovostnega, pestrega in raznoli­
kega nabora dobrih naslovov, zato vse bolj postajajo podobne zapušče­
nim zakladnicam brez zaklada. Odnos države je v tem pogledu nekoliko 
kontradiktoren, na eni strani namreč venomer poudarja pomen branja 
za ohranjanje jezikovnega, narodnega in kulturnega bogastva, hkrati pa 
najbolj zapostavlja ravno področje, kjer se branje sploh začne. In vsako 
bogastvo, če ne najdemo sredstev za njegovo vzdrževanje in širjenje, slej 
ali prej postane pozabljena in zapuščena svetinja.
Vprašanje, kako prepoznati dobro knjigo in kako jo kar najbolj približati 
mladim naslovnikom, je v veliki meri povezano z vprašanjem, kako posta ti 
kritični odrasli bralec mladinske književnosti. In to je odgovorno poslanstvo.
Za vse skeptike, analitike in dvomljivce, ki bi se utegnili namrščeno spra­
ševati, ali bi jo sploh znali prepoznati, to dobro knjigo, bi se dalo oblikovati 
nekaj najosnovnejših smernic, med katerimi se prva in najpomembnejša 
vsekakor glasi, da je knjigo najprej treba prebrati. Čeprav se to nemara 
sliši kot banalna samoumevnost, je nespregledljivo dejstvo, da se danes 
številna dela zanašajo na otrokom privlačno zunanjo podobo s kričečimi 
barvami, bleščicami, slikovitimi dodatki in podobnimi pritiklinami ali se 
navezujejo na razne zunajliterarne dogodke iz sveta popularne kulture in 
športa – vse zgolj za to, da bi že na prvi pogled pritegnila pozornost otrok. 
Poleg tega se je že zgodilo, da je določen mladinski naslov “prodajalo” 
zgolj znano in uveljavljeno pisateljsko ime, pa se je pod naslovom skrivalo 
vse kaj drugega kot tisto, kar so pričakovali kupci/bralci, ki so se zanašali 
na blagovno znamko avtorjevega imena in njegovega siceršnjega statusa 
mladinskega pisatelja.
Nadaljnji napotek pri lovu na dobro knjigo bi lahko bilo spretno vzpo­
stavljeno ravnovesje med vsemi tremi funkcijami besedne umetnosti, pri 
čemer naj vzgojni (etični ali spoznavni) moment ne hodi v zelje estetske­
mu. Vsekakor bo vsak vsaj približno pozoren bralec v konkretnem delu 
brez težav (tudi če povsem mimogrede in nezavedno) ločil med nadležnim 
1448 Sodobnost 2016
Alenka Urh Ne želi drugemu, da bi moral brati tisto, česar ...
moraliziranjem in implicitnim razkrivanjem etičnih dilem, pri čemer je 
jasno, da prvo ne dosega literarnih standardov; še več (in na to stavim 
zajetno knjigo) – drugo delo bo večini bralcev (večini otrok ali odraslih) 
neprimerno bolj všeč kot prva.
Dobra knjiga je poleg tega izvirna in se ne zanaša na šablonske rešitve, je 
(starostni skupini) primerno kompleksna in ponuja obilo tem za pogovor 
in nadaljnji razmislek.
Naposled je pri določanju dobre knjige najzagatnejše vprašanje, kaj je 
sploh “dobro” v očeh sodobne mladine. Kakor obrnemo, je nosilec posred­
niške funkcije vedno odrasli; s  tega stališča mladinska književnost dela 
dvojni ovinek, avtor pa, ki iz mladosti jemlje in mladosti vrača, predstavlja 
(v očeh mladega bralca) nujni in odvečni del enačbe. Kar je bilo aktual­
no nekoč, ni nujno enako aktualno tudi danes. Seveda imamo klasike, ki 
ohranjajo svoje komunikacijsko bogastvo skozi daljša časovna obdobja, a 
vedeti moramo, da tudi danes nastajajo dela, ki se bodo sčasoma izkaza­
la za klasike. Marsikatero sodobno delo, ki je med mladimi bralci prava 
uspešnica, ima takšne potenciale, zato se je med drugim iz gole teoretske 
natančnosti treba otresti predsodka, da popularno ne more biti tudi dobro. 
Hkrati pa bi bilo enako neustrezno klasike kar avtomatsko enačiti z nečim 
zaprašenim in zapajčevinjenim, saj številna dela skozi stoletja ne izgubijo 
svojega pomenskega bogastva. Zato po drugi strani ne bi bilo dobro kar 
vse vprek popuščati modnim smernicam (vsaj kar se tiče učnih načrtov), 
merilo ne more biti zgolj komunikativnost določenega dela, temveč pred­
vsem njegova kakovost. Pomembnemu vprašanju je bil posvečen letošnji 
simpozij Oko besede, v sklopu katerega je bilo med drugimi zanimivost­
mi oznanjeno tudi veselo, na konkretni raziskavi osnovano dejstvo (zanj 
ima zasluge dr. Tina Bilban), da kakovostne popularne knjige na lestvicah 
priljubljenih knjig ostanejo dlje kot tiste trivialne, ki zaradi najrazličnej­
ših razlogov (skrbno zastavljenih tržnih akcij, spremljevalnih odmevnih 
filmskih priredb …) sicer vzbudijo veliko zanimanja, a se za njimi opaznejša 
sled kaj hitro izgubi.
Če se je besede promocija v  sodobnem tržno naravnanem svetu ne­
mara prijel nekoliko negativen prizvok, ki nam v misli prikliče nekaj, kar 
drago plačamo in le redko potrebujemo, v primeru promocije kakovostne 
mladinske književnosti nikakor ni tako. Čeprav te knjiga, če je dobra, brez 
odlašanja posrka vase, vseeno ni nekaj povsem identičnega kot na primer … 
sesalnik ali kak drug tržni produkt, če se malo pošalim. In to velja še toliko 
bolj, če govorimo o mladinski književnosti. Če se namreč otrok v času svoje 
Sodobnost 2016 1449
Ne želi drugemu, da bi moral brati tisto, česar ... Alenka Urh
največje radovednosti in začudenja nad vsem, kar mu svet ponuja, ne bo 
srečal z eno samo knjigo, ki bi ga zares navdušila, potem je malo možnosti, 
da se bo za branje navduševal pozneje. Tisti, ki so na neki točki našli vsaj 
eno Knjigo, ki jih je nagovorila in v njih sprožila vse tiste globinske proce­
se, do katerih pride samo, ko se (na le literaturi dostopen način) vživimo 
v umetniško kvazirealnost, bodo namreč slej ko prej povratniki, pa čeprav 
se bodo nemara vmes ukvarjali s povsem drugimi rečmi. Ko se je Tomo 
Virk pred leti spraševal Zakaj je književnost pomembna?, je ugotavljal, da je 
“lahko nenadomestljiva le zaradi nečesa, kar je lastno edino njej sami, kar 
je zanjo specifično in česar noben drug diskurz ne more opravljati enako 
dobro kot ona sama oz. namesto nje; in zares pomembna – torej ne le ko­
ristna in uporabna – je le zaradi tega, zaradi česar je nenadomestljiva”. In 
ravno zaradi svojega bistva, to je lite rarnosti, je pomembna tudi mladinska 
književnost, še več, je celo nujna.
V pobudah za kolektivno stvarjenje, gojenje in širjenje kakovostnega mla­
dinskega leposlovja gre torej prej za priporočilo, za dobronamerno oznanilo, 
skorajda evangelij, če malček popretiravamo, ki je posledica zave danja, da 
branje bogati življenje, hkrati pa je nujno za dvig splošnega nivoja komunika­
cije in pismenosti vsakega naroda. A ne kar branje česar koli, temveč branje 
dobrih knjig. Tudi svoje etično jedro ima, promocija kakovostnega branja, 
katere družbeno konstitutivna maksima se mi je malce v šali, malce zares 
zapisala v naslovu (Ne želi drugemu, da bi moral brati tisto, česar ne bi želel brati 
sam) in ki jo knjižnice, založbe in druge institucionalizirane prijateljice mla­
dinske književnosti skrbno podpirajo z raznimi projekti, simpoziji, festivali, 
teoretskimi premisleki, sejmi in literarnimi večeri.
Naposled, če razmislek razpustim v  nekakšen poetičen zaključek, mla­
dinska književnost zna začarati, kot ve vsakdo, ki je kdaj brez vsakršnih 
vnaprejšnjih pričakovanj v roke vzel knjigo, prebral nekaj strani in že ga 
je zgodba zalezla, takole povsem nepripravljenega ga je zasačila in vanj 
prhnila čarobni prah, da se je nenadoma zalotil, kako se hahlja ob raznih 
norčavih zdrahah, odštekanih domislicah in podobnih burkaštvih. Ali pa, 
kako je vse okoli njega legla črna tema, v njem pa vse sije in žari, nekakšna 
brezkompromisna privlačnost ga noče in noče izpustiti iz svojih varnih, 
a nepredvidljivih krempeljcev, zato ves prevzet lovi niti tuje domišljije in 
mimogrede ustvarja nekaj zase. Nekako ustvarja sebe, svoje lastne spo­
mine. Creatio ex litera ali stvarjenje iz črk, tako rekoč. Kar ozrite se vase, 
vsi začaranci z literaturo, kar dobro poglejte in pomislite, koliko lepega 
1450 Sodobnost 2016
Alenka Urh Ne želi drugemu, da bi moral brati tisto, česar ...
niste nikdar videli in doživeli, pa vendar ste, to imate razločno v spominu; 
in koliko najlepših krajev se je razrastlo iz klic, ki jih je zasejala skromna 
materialnost, velikokrat sestavljena zgolj iz črk na papirju. To in nič dru­
gega. Če to ni čarovnija! Svet besed ustvarja svet stvari, bi dodal Lacan, zato 
začnimo pri besedi.
Sodobnost 2016 1451
Ne želi drugemu, da bi moral brati tisto, česar ... Alenka Urh
Ko sem najbolj intenzivno razmišljala o članku, ki naj bi ga napisala za to 
revijo, je bila na sporedu nacionalne televizije pogovorna oddaja, v kateri 
so zanimivi gostje z različnih področij govorili o otrocih in medijih. Izho­
dišče za pogovor je bilo, kako otroci v veliki meri skozi različne medije 
spoznavajo svet, navade, pravila, se razvijajo, gradijo svojo osebnost. Med 
drugim so se odprla vprašanja, kako vzgojiti otroke, da bi ločili, kaj je dobro 
in kaj slabo, in eno od vprašanj je bilo tudi, ali preveč branja lahko škodi. 
Na prvi pogled se zdi to danes precej nenavadno, saj prevladuje prepriča­
nje, da mladi ne berejo, a ob tem sem se na glas zasmejala – če bi o tem 
povprašali mojo mamo, ki ji je uspelo, da me je še posebej v najstniških 
letih vsake toliko v poznih večernih urah zasačila z baterijsko svetilko pod 
odejo in s knjigo v rokah, bi zagotovo povedala, da to škodi očem. Najmanj.
In sem dobila iztočnico za tole osebno razmišljanje ob knjigah iz otro­
štva, ki so sooblikovale moj odnos do literature. Branju sem namreč velik 
del svojega odraščanja namenjala več časa in pozornosti kot druženju 
z vrstniki. Ko sem nekje na začetku osnovne šole odkrila knjige, je bilo 
konec z divjanjem, vsakodnevnimi ravsi in preizkušanjem meja. Ob tem, ko 
sem se potapljala v domišljijske svetove, potovala v najbolj oddaljene kraje 
sveta in podoživljala usode knjižnih junakov, sem gradila in ohranjala oseb­
no integriteto. No, vsaj občutek je bil tak. Lažje je biti pogumen in močan 
skupaj z junaki pustolovskih zgodb, v uteho ti je, da je dobro v pravljicah 
Alenka Veler
Skoraj kot  
v pravljici …
1452 Sodobnost 2016
Mnenja, 
izkušnje, vizije
vedno nagrajeno, slabo pa kaznovano in da znaš skupaj z detektivi razrešiti 
nezaslišane zločine, ljubezen tvojega življenja in sreča pa te zagotovo čakata 
za naslednjim vogalom. Zavedanje, da je med platnicami vse mogoče, me 
je kot otroka navduševalo in kratkočasilo, v nerodnih najstniških letih pa 
mi je dajalo moč, da sem jih nekako prebrodila. 
Prebrala sem prav vse, kar mi je prišlo v roke, in brala sem, kadar se je 
le dalo. Najprej neštetokrat otroške knjige z najnižjih polic naše kar bogate 
družinske knjižnice, nato pa sem posegala vedno više, do polic, za katere 
bi bilo bolje, da bi jih pustila na miru (Vitomil Zupan pri enajstih in Sartre 
pri dvanajstih sta bila odločno prezahtevna zalogaja). Vmes sem požirala 
knjige iz knjižnice, na počitnicah pri stari mami vsako leto znova napol 
preperele klasike iz zbirke Slovenske večernice in tetine doktor romane. 
Nič ni bilo varno pred mano in najpogostejši stavek mojega otroštva je bil: 
“A lahko nehaš brati!” Skratka: nekdo, ki mu je ta izkušnja tuja, bi lahko 
trdil, da to ni zdravo in da meji na odvisnost. Najbrž je to do neke mere 
res, ampak se mi zdi, da sem danes še kar normalna, lepo socializirana in 
dejavna članica skupnosti; mislim, da mi branje ni škodilo. No, morda je 
tako tudi zato, ker je bilo vmes obdobje, ko nisem brala skoraj nič in sem 
toliko več energije in pozornosti namenjala druženju, a vendar … 
Pravzaprav se je moja obsedenost z  branjem začela s  tremi velikimi 
knjigami ljudskih pravljic, ki smo jih imeli v šolski knjižnici. V njih so bile 
razkošno ilustrirane pravljice jugoslovanskih narodov, ki so me nezadržno 
privlačile. Nisem se mogla nagledati kraljičen in kraljevičev, čudežnih bitij 
in skrivnostnih pokrajin. Vedno znova sem jih hodila gledat. In med tremi 
knjigami, ki me trdovratno spremljajo že vse od otroštva, sta dve zbirki 
ljudskih pravljic: Mamka Bršljanka, zbirka pravljic s celega sveta, ki jih je 
zbrala in prevedla Kristina Brenkova (Mladinska knjiga, 1980), ter korziške 
pravljice, zbrane v zbirki Mezinčica (Mladinska knjiga, 1976). Od nenehne­
ga prebiranja sta kar pošteno zdelani. In medtem ko me je Mamka Bršljanka 
zabavala in pomirjala, me je Mezinčica vedno vznemirjala. 
Danes mnogokrat ponatisnjeno Mamko Bršljanko, ki je postala del kano­
na, je ilustrirala Ančka Gošnik Godec in njene brezčasne ilustracije so 
se mi vtisnile globoko v podzavest. Maša in medved ob košku, rumena 
štorklja, prizor, ko dedek in babica vlečeta repo skupaj z drugimi živalmi, 
zajček z repo na nočni omarici, skrivnostna rumena štorklja, prelepa dekli­
ca s podobe, ljubka bratec in sestrica v postelji in dvanajst razbojnikov 
v oblaku nad njima … Vse te podobe so del mene in že sam pogled nanje 
prikliče nešteto občutkov. Živo se spomnim, kako sem strmela in strmela 
v prizor iz pravljice Rumena štorklja – možje s poševnimi očmi, tenkimi 
Sodobnost 2016 1453
Skoraj kot v pravljici … Alenka Veler
brčicami in bradicami v moji knjigi so bili od zelo daleč, iz tujega sveta, ki 
me je neizmerno privlačil. In nisem se mogla nagledati lepe gospe z rde­
čim ogrinjalom, pa kako so se mi zdeli lepi trije bratje, snubci na leteči 
preprogi! S temi pravljicami sem potovala po svetu, obenem pa so se mi 
zdele zelo domače. 
Zelo rada sem imela pravljico Katarina in kralj. Občudovala sem Kata­
rinin pogum, njeno dobroto in bistrost. Pa tudi to, kako si je upala kralja 
kaznovati. Prav nič nisem razmišljala o tem, kako kruta kazen je to, da te 
zavijejo v sol in poper. Želela sem si biti pogumna in neustrašna kot ona. 
Vedno sem si tudi želela takšnih prijateljev, kot so v  pravljici Zajček in 
 repa – da bi poskrbeli drug za drugega, da bi delili. In zelo, zelo sem se zaba­
vala ob pravljici Lonček­balonček! Edino prav se mi je zdelo, da ženica dobi 
nekaj mehkega, okroglega, kar prav nič lepo ne diši, ko lončka ne pomije …
Pretehtan izbor Kristine Brenkove prinaša pravljice, ki govorijo o pogu­
mu, dobroti, solidarnosti, pravičnosti, praznih strahovih, pohlepu, zavisti, 
nečimrnosti, lenobi, pa o tem, kako s skupnimi močmi premagati sovraž­
nika ali težavo, o modrosti, iznajdljivosti, druženju, sobivanju. V njej so 
zgodbe, ki spodbujajo domišljijo in lastno besedno ustvarjalnost ter nam 
omogočajo vpogled v različne kulture. Izbor je izčiščen tako po vsebinski 
kot po jezikovni plati, zato je to zbirka, ki bi si zaslužila mesto v vsakem 
domu; zgodbe lahko prebiramo tudi najmlajšim otrokom.
Če sem se k Mamki Bršljanki vrnila, ko sem se s pravljicami znova sre­
čala poklicno, pa me je neznani in kruti svet korziških pravljic in povedk 
v knjigi Mezinčica čisto uročil. Knjigo sem prebirala tudi v najstniških in 
študentskih letih. To, kar me je tako močno vleklo k tem zgodbam v otro­
štvu, je jasno iz tega, kaj še vedno občutim že samo ob pogledu na izvrstno, 
a precej temačno naslovnico Kostje Gatnika z mrkim princem v oklepu in 
Mezinčico na njegovi roki: spreleti me en tak slasten srh. Nabor pripovedi 
v knjigi sega od dolgih čudežnih pravljic do kratkih povedk, in čeprav je 
v njej najti pravljice po zelo znanih motivih, v katerih je dobro poplačano 
in slabo kaznovano, je nekaj zgodb vendarle takšnih, ki se ne končajo sreč­
no. Najbolj so me fascinirale močne ženske junakinje, ki dejavno usmerjajo 
svojo usodo, in čeprav je maščevalnost zelo pogost motiv, se je dalo ob 
knjigi tudi fino zabavati ob robatih, humornih zgodbah. Pripovedi, ki jih 
je zapisal Frédéric Ortoli, slogovno niso tako izčiščene kot tiste v Mamki 
Bršljanki, izbor tudi ni tako zelo pretehtan in je naslovniško zelo odprt, a 
je zbirka vsaj meni pomembno določila odnos do ljudskih pravljic.
Z ljudskimi pravljicami sem se (znova) intenzivno srečala, ko sem po­
stala urednica revij Cicido in Ciciban. Prav v vsaki številki je bila objavljena 
1454 Sodobnost 2016
Alenka Veler Skoraj kot v pravljici …
najmanj ena in večino teh pripovedi je za reviji izbrala Anja Štefan. Vsako 
pravljico je slogovno in jezikovno izpilila do popolnosti. Ob tem, ko sem 
opazovala, kako natančno in premišljeno se tega dela loteva, sem se šele 
zavedela, kako velika odgovornost je objavljanje ljudskih pripovedi za so­
dobnega otroka. Da znaš dobro odbrati zgodbe, ki imajo kaj pomembnega 
in smiselnega povedati tudi v današnjem času, in da so te zgodbe zapisane 
tako, da ob branju čutimo živega pripovedovalca, da lepo tečejo. 
Jaz sem imela svojo Mezinčico doma že nekje pri osmih, devetih letih, 
kmalu zatem, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pa so starši do svojih 
otrok postali zelo zaščitniški – začele so se polemike glede primernosti 
ljudskih pravljic za otroke, saj naj bi bile zaradi včasih krutih zapletov zanje 
neprimerne. Tako razmišljanje je žal danes še vedno prisotno. Vemo, da 
otroci z vidika psihološkega razvoja potrebujejo dramatičnost, napetost, 
resno preizkušnjo, saj je tega polno vsakdanje življenje. V ljudskih pravlji­
cah se vse dobro konča, in to je najpomembnejše. Otrok, ki bo opremljen 
z  vedenjem, da v  življenju ni vse lepo in pravično, lahko ob pravljicah 
podoživi stiske in težave, ki se v  ljudskih pripovedih uspešno razrešijo. 
Kristina Brenkova je bila prepričana, da ljudske pripovedi lahko razsvetli­
jo življenje slehernega otroka. Imela jih je za popotnico, ki otroku lahko 
 nevsiljivo pomaga na poti v svet odraslih, in menila, da prinašajo sporočila, 
ki so tehtna za kateri koli čas. Danes delo, ki ga je začela Kristina Brenkova, 
nadaljuje Anja Štefan.
Po eni strani naj bi bile torej ljudske pravljice za otroke neprimerne, po 
drugi pa je v Sloveniji še pred petnajstimi leti prevladovalo mnenje, da so 
pravljice le za otroke. Ko so jih v 19. stoletju pospešeno zapisovali, so jih 
začeli uporabljati za vzgojo otrok – ob njih naj bi se otroci priučili social­
nih norm, pravičnosti, sočutnosti … A ljudske pripovedi so bile od nekdaj 
namenjene vsem ljudem – če parafraziram Brenkovo: ljudske pripovedi 
lahko razsvetlijo življenje slehernega človeka. 
Dobre ljudske pravljice so izbrušene literarne miniaturke, ki poleg spo­
ročilne vrednosti prinašajo tudi estetski užitek. Govorijo o nas, o naših 
željah, potrebah, hrepenenjih, ki pa so v resnici skupna vsem ljudem. Vsi bi 
bili radi ljubljeni, radi bi dobro živeli, bili zdravi, srečni … Zgodbe, ki so bile 
povedane ali so nastale pred sto, dvesto leti, nagovarjajo tudi sodobnega 
človeka, so večplastne, prinašajo modrost, ki je del nas, naše biti, govorijo 
torej o temeljnih rečeh, ki človeka delajo človeka. Še posebej fascinantno, 
vsaj meni, pa je to, da nas ista pravljica v različnih življenjskih obdobjih 
nagovarja drugače. In da se da vsako zgodbo, ki jo dobi v roke dober pri­
povedovalec, tudi izvrstno aktualizirati.
Sodobnost 2016 1455
Skoraj kot v pravljici … Alenka Veler
Iz užitka ob dobri zgodbi in prepričanja, da ljudske pravljice zaslužijo 
svoje mesto tudi v življenju odraslega sodobnega človeka, ki ne živi več 
v  tesno povezani širši skupnosti, kjer je izmenjevanje zgodb potekalo 
naravno, je nastala oddaja Za 2 groša fantazije na Radiu Študent. Skupaj 
s  peščico somišljenikov in navdušencev nad ljudskimi pripovedmi smo 
jo pripravljali med letoma 2003 in 2013. Kar se je najprej zdelo malo pri­
smuknjeno, je kar hitro postala zelo privlačna radijska vsebina z zvestimi 
poslušalci. In precej kmalu smo s sodelavci začeli pripravljati tudi pripo­
vedovalsko­glasbene dogodke, Pravljična ReŠetanja. S pravljicami smo šli 
v urbane prostore, nekam, kjer si prej tega ni bilo zamisliti, in si pridobili 
krog zelo zvestih poslušalcev. Pripovedovalski dogodki za odrasle so po­
stali tudi izjemno priljubljen in konstitutiven del festivala Pravljice danes, 
ki bo prihodnje leto praznoval 20. obletnico. Še pred petnajstimi leti so 
bila pripovedovanja za odrasle zelo redka ptica, zdaj pa se je njihovo število 
opazno povečalo in razširilo na številna prizorišča ter v raznolika okolja. 
Pri izboru pravljic za otroke je treba upoštevati naslovnika, saj vse vsebi­
ne niso primerne za vsako starostno obdobje. Zato sem pravljice za objavo 
v revijah Cicido in Ciciban brala z drugimi očmi, pri uvrščanju pripovedi 
v program radijske oddaje in živih pripovedovalskih dogodkov pa smo se 
lahko člani uredniške ekipe popolnoma sprostili – glavno vodilo nam je 
bilo, da izbiramo dobre zgodbe, ki nas dovolj nagovorijo in ki bodo dobro 
delovale tudi v etru; motivno in slogovno je bil nabor izjemno raznolik. 
Zajemali smo iz knjižnih objav, vohljali za posnetki še dejavnih folklornih 
pripovedovalcev, razpisovali smo natečaj za nove prevode ljudskih pravljic, 
a največ smo jemali iz zbirke Zlata ptica.
Prav letos bo minilo sedemdeset let odkar je izšla prva knjiga v zbirki, ki 
jo je zasnovala Kristina Brenkova. Založniški projekt, kakršen po besedah 
Nika Grafenauerja, ki je zbirko Zlata ptica urejal po letu 1972, v evropskem 
prostoru nima primere. Zbirka naj bi bralcem dala pretehtan izbor ljudskih 
pripovedi s celega sveta, ob njenem nastajanju pa je Kristina Brenkova k 
sodelovanju vabila poznavalce pripovednega izročila, odlične prevajalce, 
pisce spremnih besedil in vrhunske likovne ustvarjalce, ki so knjige opre­
mili. Več kot sto trideset knjig je do danes izšlo v njej. Seznam izročil, ki 
smo jih lahko prek pravljic spoznavali Slovenci, pokriva vse kontinente in 
prinaša neizmerno bogastvo. Med njimi so tudi zbirke slovenskih ljudskih 
pravljic – koroške ljudske v zapisu Vinka Möderndorferja, belokranjske 
Lojzeta Zupanca, prekmurske, kot jih je zapisal Pavle Rožnik, izbor stotih 
slovenskih pravljic iz naših dni V Deveti deželi in izjemno dragocene Zveri­
nice iz Rezije Milka Matičetovega. 
1456 Sodobnost 2016
Alenka Veler Skoraj kot v pravljici …
Ta knjiga je k Zlati ptici prinesla tudi mene. Od Andreja Ilca sem prevze­
la njeno urejanje in prva knjiga, ki mi jo je zaupal, je bil ponatis pravljic, ki 
sem jih v letih na Cicibanu močno vzljubila. Matičetov je s filigransko na­
tančnostjo šel čez vsebino in Zverinice so zaživele v novi podobi in formatu. 
Leto pozneje je v Zlati ptici izšla izjemno pomembna zbirka slovenskih 
ljudskih pravljic Anje Štefan Za devetimi gorami, ki sta jo uredila Irena Mat­
ko Lukan in Andrej Ilc, predstavlja pa pomemben mejnik pri objavljanju 
ljudskih pripovedi. Danes so založniške razmere, v katerih nastajajo knjige 
pravljic, precej drugačne kot v prejšnjih obdobjih – knjige brez jasnega 
naslovnika je mnogo teže ponuditi trgu, naslovnik bo najverjetneje otrok. 
Mezinčica, takšna, kot je, bi danes težko šla skozi založniško sito. Ob tem 
pa se pojavljajo tudi druga vprašanja, ki so vsebinske narave in ki so bila pri 
nastajanju knjige Za devetimi gorami zelo pomembna – o tem sicer avtorica 
spregovori v izčrpni spremni besedi.
Negotovost ob objavljanju ljudskih pripovedi za otroke si je Anja Štefan 
delila s Kristino Brenkovo. Obe sta si zastavljali podobna vprašanja: “Kako 
jih torej objaviti, kaj si dovoliti, koliko poseči vanje, kako in koliko pogladiti 
jezik, tu in tam prirediti tudi vsebino? Po eni strani je [Kristina] tako kot 
jaz želela čim zvesteje ohranjati izročilo, po drugi pa se je zavedala mlade­
ga bralca in tega, kakšno naj bo besedilo, da ga ta lahko sprejme. Imela je 
tanko uho za jezik in za zgodbo in se je zato spraševala: naj se samo zaradi 
zvestobe odpovem lepemu, ki bi ga znala namakniti in ki ga imam že na 
jeziku? Povedala mi je, da je slovenske ljudske pripovedi objavljala v kar 
velikem strahu pred folkloristi. Jaz se tega strahu z leti nekako otresam. 
Mislim, da morajo folkloristi sami poskrbeti za znanstvene objave, v kate­
rih gradivo predstavijo tako, kot se je našlo. Poljudne objave pa morajo za­
dostiti nekim drugim, bolj literarnim merilom, in da bi jih dosegli, moramo 
v najdeno gradivo poseči, seveda z odgovornostjo in dobrim občutkom,” 
je povedala Anja Štefan v pogovoru za Mladino.
V tem duhu pravkar nastaja nova zbirka še neobjavljenih bolgarskih 
živalskih pravljic Petelinček kratkorepec, ki jih je zbral profesor dr. Ljudmil 
Dimitrov, prevedli so jih študenti bolgarščine z  ljubljanske Filozofske 
fakultete, priredila pa jih je Slavica Remškar. Bogato ilustrirana knjiga bo 
privlačna že za najmlajše otroke, z večplastnimi sporočili pa bo nagovo­
rila tudi odrasle. Zlata ptica je tako dobila nov veter v krila, saj imamo 
v  bližnjih načrtih vsaj še tri nove zbirke ljudskih pripovedi in ponatise 
izstopajočih preteklih izdaj. 
Kot se da razbrati iz doslej zapisanega, se je zame vse skupaj prav le­
po zaokrožilo – skoraj kot v pravljici. To, kar me je nezadržno  privlačilo 
Sodobnost 2016 1457
Skoraj kot v pravljici … Alenka Veler
v  otroških letih, me je našlo v odrasli dobi. Opravljam poklic, ki me razve­
seljuje in izpolnjuje. Večinoma se ukvarjam z lepimi in smiselnimi rečmi 
in velik privilegij je, da smem tudi sama po svojih močeh prispevati v za­
kladnico leposlovja za otroke in mladino. 
1458 Sodobnost 2016
Alenka Veler Skoraj kot v pravljici …
Kopinšek: Alenka Sottler, rojeni ste leta 1958, ilustrirati ste začeli trideset 
let kasneje, takrat za revijo Kekec. Najprej pa me zanima, ali pogosto za­
vračate ilustriranje literarnih del. Seveda ne le zaradi pomanjkanja časa, 
ampak tudi zaradi šibkosti besedila in še kakšnih drugotnih razlogov … 
K sodelovanju vas namreč ne vabijo le založbe, ampak tudi “zasebniki”. 
Iz izkušenj pa vem, da so premnogi nekritično prepričani o odličnosti 
svojega dela.
Sottler: Nedavno sem prejela besedilo od nekega gospoda, ki je želel, da ga 
preberem, podam mnenje in “bomo potem že kako naprej”. Prejela sem 
tudi pošiljko iz Amerike, in sicer poezijo. Ljudje težko razumejo, da je 
branje poezije v tujem jeziku zame zahtevno. Želim si seveda, da bi bili 
ljudje, ki mi pošiljajo besedila, dovolj samokritični …
Kopinšek: Bom vprašanje zastavila še drugače: si lahko “privoščite” zavrni­
tev besedila glede na ekonomske razmere v svetu umetnosti? Ljudje si 
napačno predstavljajo, da ovenčani z najvidnejšimi nagradami za svoje 
delo ne bijete svojevrstnega boja za preživetje …
Sottler: Ja, lahko zavrnem. Ni pa moj ego prvi, ki odloča. Celotna situacija, 
v kateri sem trenutno, mi to dopušča. Sem pa dolga leta živela tako, da 
Simona Kopinšek z
Alenko Sottler
Sodobnost 2016 1459
Pogovori 
s sodobniki
sem morala vse, no, skorajda vse, kar so mi ponudili, res narisati. Se­
veda sem imela v rezervi tudi “predal”, da rečem ne. Predvsem pa sem 
sledila odločitvi, da nikoli ne prosim za delo. To mi je bilo najhuje … 
prositi za delo oziroma to, da bi bila prisiljena trkati po vratih. Zato sem 
na vse mogoče načine pazila, da se to ne bi zgodilo. A če vidim, da je 
Foto: Borut Peterlin
1460 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Alenka Sottler
Al
en
ka
 S
ot
tle
r
besedilo res zanič ali pa bi se delovni proces zelo zavlekel, da bi morda 
znali naročniki “komplicirati”, takrat tudi zavrnem. Sodelovanje, torej 
ilustriranje, je zelo odgovorna odločitev.
Kopinšek: Kaj pa naveličanost nad delom med ustvarjalnim procesom?
Sottler: Pogosto se mi dogaja, da besedilo ni tako dobro, kot bi si želela. 
Tako kot sama nisem tako “fajn”, kot bi si želela (smeh). Rekla bi, da je 
veliko besedil v “slovenščini pač slovenskih”. In je v bistvu res težko, 
da bi bili vsi v čisto vsem res briljantni. Dobro besedilo je tudi stvar 
dobrega urednika, ki zna človeka, torej avtorja, voditi k najboljšemu. Da 
iz sebe iztisne najboljše. Tako ilustrator kot literat. So pa lahko nekatere 
stvari briljantne. A največkrat je tako, da ima besedilo nekje dobre plati, 
nekje slabe. In takrat se mi zdi, da lahko ilustrator to tudi uravnoteži. Če 
je besedilo slabo, potem nimamo kaj. Besedilo je vedno “glavno”. Kot 
konstrukcija v organizmu, brez tega pač knjiga ne stoji. In če se pred 
mano znajde res šibko besedilo, s čimer nadaljujem odgovor na vaše 
prvo vprašanje, raje sploh ne ilustriram. Zdaj zagotovo več ne.
Kopinšek: Modrost, tudi ustvarjalnih odločitev, kajne, pride z leti … Čeprav 
verjetno tudi sami opažate, kako dobre ilustracije rešujejo vse več sla­
bih besedil knjižne produkcije na trgu. Saj podobno se dogaja tudi na 
samem literarnem področju. Skratka: številni pišejo, številni ilustrirajo, 
pa bi bilo bolje, če ne bi. Seveda s tem ne mislim, naj ljudje ne ustvarja­
jo, prav nasprotno, a vse bolj je očitna zabrisanost med ljubiteljskim in 
profesionalnim. Ob tem naj dodam, da se tudi med profesionalci zgodi 
amaterizem, če me razumete. Vas ta zabrisanost zelo vznemirja? Ko 
govoriva o tem, govoriva tudi o plačilu dela.
Sottler: Ne. Mislim, da si vsakdo želi tisto, kar ceni in ga navdihuje. Je pa 
seveda odvisno, koliko je kdo samokritičen oziroma koliko ima “samo­
kritičnega cedila”. Bolj se mi zdi problematično, da načini plačevanja 
ustvarjalcev posredno vplivajo na kvaliteto in izbor. Subvencionirane 
knjige so pogosto omejene z roki, kot veste, so subvencije vselej časovno 
omejene, izid knjige je odvisen od subvencije – bo dobila podporo ali 
ne. V umetnost se, žal, vedno bolj vpleta ekonomija. Dogaja se tudi, da 
je kdo izmed avtorjev v tako slabem finančnem položaju, da mu založba 
želi pomagati s tem, da mu gre naproti in mu izda knjigo. In še marsikaj 
najeda dostojanstvo knjižnega trga.
Sodobnost 2016 1461
Alenka Sottler Pogovori s sodobniki
Kopinšek: Veste, da sem bila pred leti prepričana, da sta pisatelj/pesnik in ilu­
strator tandem? Da ne glede na vse knjiga pripada obema. In sem bila sila 
presenečena, ko so mi “strokovnjaki” povedali, da ni tako. Na kar sem pri­
čela raziskovati in glej, glej … presenečena ugotovim, da je res redko kateri 
izmed ilustratorjev tako ali drugače medijsko prisoten, čeprav je javnosti 
njegovo/njeno delo dobro znano … Prosim, nikar mi ne odgovorite, da delo 
ilustratorja ni govorjenje (smeh). Še vedno se veči noma govori, da gre za 
literatovo knjigo in ne za ilustratorjevo, čeprav sta jo soustvarila oba.
Sottler: To je bil trend. Da je pisatelj najpomembnejši. Še zdaleč ne razu­
memo, da se tudi v sliki skriva beseda. Počasi se kopljemo ven iz tega 
trenda. Ko sem šla pred tremi leti v Bosno na srečanje mladinskih  piscev, 
so bili oni še vedno popolni carji, medtem ko ilustratorjev niso niti 
navajali. Tudi če sem bila gostja in imela razstavo, so me v časopisnih 
prispevkih kar izpustili. Je pa zaradi globalizacije treba skoraj vse po­
vedati s sliko. Ljudje nimajo časa, da bi se učili številne jezike, in nujen 
je drugačen način sporazumevanja. Tako se tudi mi počasi premikamo 
iz besedne dobe v vizualno ero. Dejstvo je, da ilustracija postaja vse po­
membnejša, in tudi Slovenci, ki smo bili tradicionalno zagrizeni glede 
svojega jezika, počasi popuščamo in poskušamo svoje besede opremiti 
tudi s slikami. Še posebej založbe, ki se trudijo prodreti na tuji trg.
Kopinšek: Ilustriranje učbenikov je lahko najbolj dolgotrajno …
Sottler: Tako je, več let delaš, ker se delo lahko nadgrajuje. Čeprav s tem 
nisem imela zares veliko izkušenj. Ves čas si del ekipe in te k delu obve­
zuje vest, kajti plačila pri tem ravno ni. Pri odločitvah za ilustriranje je 
več reči, ki odločajo. Je pa potrebna previdnost, strateška previdnost. 
Treba se je zavedati tudi, koliko zdržiš. Obstajajo namreč projekti, kot 
sem rekla, za katere si angažiran več let, če se obvežeš s  podpisom 
pogodbe, jaz pa nisem temperament za tovrstne dolgotrajne projekte, 
pri katerih se zavezuješ k sodelovanju za leto, dve, celo več. Moraš tudi 
sebe poznati.
Kopinšek: Produkciji učnega gradiva še kritično sledite?
Sottler: Sem nehala zelo podrobno slediti temu. Ampak zdi se, da je vedno 
slabše. Ne glede na to, koliko se govori o tem in okoli tega. Sem se pa 
1462 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Alenka Sottler
letos vtaknila v zvezke, ker se mi zdi, da pri stranskih vratih dopušča­
mo, da banalen potrošniški trg z vseh strani napada prav otroke in se 
nepozornost izkorišča za to, da se jih že v najzgodnejših letih vzgaja 
v potrošnike. Določeni poslovni modeli, skriti v priročnih darilih, kot so 
zvezki po resnično ugodni ceni, skoraj zastonj, so v resnici informacijska 
darila, ki pripomorejo k temu, da otroke pripeljejo pred vrata trgovskih 
centrov in tudi drugih spletnih orodij, kjer jih potem pričakajo naslednji 
mehanizmi za spreminjanje v trajne pasivne konzumente.
Kopinšek: V času vašega odraščanja je bila ta ponudba ne le bistveno, 
 ampak neprimerljivo skromnejša.
Sottler: Takrat so bili zvezki povsem navadni. Oranžni in z okvirjem za 
vpisovanje imena. Zavijali smo jih, da se robovi niso potrgali in mastili.
Kopinšek: Ste imeli počečkane zvezke?
Sottler: Veste, da se ne spomnim. Vem pa, da sem poskušala čim več čečka­
ti. A zvezki so takrat imeli funkcijo, dejansko so bili namenjeni temu, 
da se bomo otroci iz njih učili. Današnji zvezki so še vse kaj drugega. V 
bistvu so to korporativna semena, ki jih otroci raznašajo naprej in jih 
med sabo delijo in s tem množijo. Tukaj, poglej, imam primer takš nega 
zvezka, ki je del prodajne akcije na pošti. Gre za zvezek korporacije 
SMILE. Se pravi, da od enega samega znaka, ki ga je odkupil agent za 
licenciranje, živi cela korporacija, ki ima delno tudi dobrodelno noto in 
svoje produkte namenja tudi temu. Ampak to ni bistvo. To je mogoče 
kvečjemu znak, da bi morali biti pozorni, previdni. Kajti zvezku so 
priložene nalepke, na katerih so namnoženi znakci, in otrok, ki dobi 
tak zvezek, jih bo nalepil povsod – v enem samem zvezku je več kot sto 
nalepk. Po teoriji potrošništva pa ljudje kot najboljšo stvar za nakup 
izberejo tisto, ki jim je znana. Ljudje sledijo občutku varnosti, borijo se 
zanj, in pozneje, ko prepoznavajo znane stvari, jih kupujejo. Tukaj se 
torej začenja indoktrinacija otrok.
Kopinšek: Če že govoriva o znakcih smile – najdemo jih tako rekoč povsod. 
So del vsakdanje komunikacije, mobilne, internetne …
Sottler: Seveda! Zdaj, ko jih ljudje prepoznavajo, jih tudi zahtevajo. Vsakdo, 
ki želi takšen znak uporabljati, mora plačati licenco korporaciji. To je 
Sodobnost 2016 1463
Alenka Sottler Pogovori s sodobniki
le drobcen segment. A za predstavo o teh sistemih, ki jim otrok s svojo 
naivnostjo ne more biti kos, je dovolj. To so skrajno domišljeni sistemi.
Kopinšek: Tudi tekoče stopnice v nakupovalne centre niso bile umeščene 
toliko zaradi gibalne pomoči ljudem kot zaradi varljivega občutka “pomi­
kanja navzgor”, s čimer se v človeku odpira večja možnost za nakup …
Sottler: Tako. Meni se pri vseh teh korporativnih sistemih zdi najbolj spor­
na njihova uporaba za otroke. Mi, odrasli, bi se še nekako morali znati 
odločati. In sploh …, da se vse to dopušča in uporablja v šolah, medtem 
ko se borimo, da bi bila šola neideološka. V bistvu se deklariramo za 
neideološko šolo, hkrati pa puščamo idelogiji na stežaj odprta vrata za 
korporativni vstop. Naj vam povem, da tak zvezek, ki vam ga kažem in 
dajem za primer, sploh ni poceni; zanj je treba odšteti skoraj štiri evre. In 
ko ga želiš na pošti kupiti, ugotoviš, da imajo v ponudbi tega in še enega. 
Tudi če tretjino namenijo za dobrodelne namene, je ta zve zek še vedno 
dražji od ostalih. Ob tem pa bodo otroci še širili reklamo za korporacijo.
Kopinšek: Starši plačajo, da otroci delajo reklamo …
Sottler: Ali ni to prebrisano? Cel kup kvazipokrival je vpletenih, da se pri­
krivajo resnični nameni. Joj, korporacija me lahko toži …
Kopinšek: Ne bodo vas. Veliki šefi ne prebirajo literarnih revij. Ste pa s tož­
bo skoraj že imeli izkušnje zaradi knjige Cesar in roža, ki jo je napisala 
Bina Štampe Žmavc in zanjo prejela večernico …
Sottler: Ja, ker sem za ilustracijo uporabila podobo odpadne embalaže od 
Silana. Založba je podjetje seveda vprašala, ali dovolijo “uporabo”, a je 
niso in ilustracije sem morala umakniti, da nas niso tožili. Sicer pa sem 
se že takoj, ko sem dobila besedilo izjemne dvojnosti – klasičnosti in 
modernosti – odločila potencirati vsebino. Pravljic več ni, kraljestva so 
postali megamarketi, kjer se preoblačijo princeske in zazirajo v ogledala 
in kjer se naprej gojijo iluzije. Zato sem se odločila za zelo moderen 
način ilustriranja. Čarovnica na primer bolj kot na vrtnarico spominja 
na nekoga iz kataloga trgovine z vrtnim orodjem. Seveda sem vedela, 
da moram o tem govoriti z Bino, saj bo takšna ilustracija njeno besedi­
lo postavila v povsem drugačen položaj. Z založbo pa smo bili najprej 
tako ali tako dogovorjeni samo za vinjete. Kljub temu sem naredila še 
1464 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Alenka Sottler
nekaj enostranskih ilustracij, ideja se mi je res zdela odlična in Bina je 
to dovolila. Ta knjiga mi je bila v velik užitek, je pa doživela nekakšno 
cenzuro s strani oblikovalca. Založba jo je namreč hotela imeti v malo 
manj drastični podobi, ker je načenjala kliše. Posebej všeč pa mi je, to 
moram poudariti, Binina preinterpretacija zgodbe o žabjem kralju, saj 
princesa po vsem poljubljanju na koncu ugotovi , da žabec ne bo nikoli 
postal princ, ampak bo vedno ostal žabec. To zgodbo bi enkrat rada 
ilustrirala kot samostojno slikanico.
Kopinšek: Nosite oblačila, na katerih so vidni in očitni znaki znanih mod­
nih znamk?
Sottler: Večinoma se jim skušam izogniti. Predvsem pa razmišljam o tem, 
da bi sebe uporabila za “display”, torej da bi na sebi razstavila svoja dela. 
Res bi lahko umetniki to počeli.
Kopinšek: Pa bi naredili modno znamko z vašimi ilustracijami in poezijo …
Sottler: Ja, zakaj ne?
Kopinšek: V tem narobe svetu je vse mogoče … In to bi bilo prav fino … 
Prihajate iz intelektualno­umetniške družine in predvidevam, da ste bili 
k samosvojosti, ki se začne v razmišljanju, poklicani že z vzgojo. Kako 
pa se spopadate z zublji življenja?
Sottler: Mislim, da ta moj odpor do kakršne koli ideologije res prihaja že od 
mojih staršev, ki sta bila zelo nevtralna. Čeprav biti proti ni nevtralno. 
Spomnim se očeta, ki mi je govoril, naj bom, kar hočem, naj delam, kar 
želim, le s politiko naj se ne ukvarjam. Ampak niti do krščanstva niti do 
socializma nisem nikoli imela neke izdelane averzije. Tudi življenjske 
izkušnje so me naučile, da lahko najdem čudovite ljudi na različnih in 
najbolj nepričakovanih koncih, tako življenja kot sveta. Ljudje imajo 
namreč različno zgodovino in različne razloge za to, da se odločajo 
za nekaj ali da imajo neka mnenja. Kar se tega tiče, sem zelo odprta. V 
kolikor seveda slednje ne načenja moje svobode in etičnih standardov. 
Verjamem v to, da na vsa vprašanja ne morem odgovoriti in da moram 
v  dani negotovosti verjeti in se prepustiti nekemu kozmičnemu rav­
notežju, ki mu ne poznam, kot pravim, v popolnosti odgovora. Vedno 
rečem možu, ki rad rešuje križanke, četudi ne pozna odgovorov, da je pa 
Sodobnost 2016 1465
Alenka Sottler Pogovori s sodobniki
sama nočem v popolnosti rešiti, saj me prav tisti napačni odgovori tako 
zelo motijo, da ne morem formulirati pravih. No, takšna sem …
Kopinšek: Ilustrirali ste tudi Pesem za liro že omenjene Bine Štampe Žmavc 
in za ilustracijo Evridike prejeli zlato medaljo Združenja ilustratorjev 
v New Yorku. Vem, da vas je medalja zelo presenetila.
Sottler: Zelo.
Kopinšek: Kdo vas je nagovoril oziroma povabil k sodelovanju? Založba ali 
Bina Štampe Žmavc?
Sottler: Bina me je poklicala in vprašala, ali bi naredila kakšno vinjetko. 
Moram reči, da je ena redkih, ki zelo skrbijo za ilustracijo, zelo se potru­
di in to počne že odkar jo poznam. Ko gre knjiga v javnost, se oči najprej 
ustavijo na naslovnici in ilustracija je res pomembna. Bina se tega dobro 
zaveda. Ob tem je poezija pri meni najljubša. Med poezijo, filozofijo, 
sociologijo se najbolje počutim. Pri Pesmi za liro sem se odločila pisati 
dnevnik, ves proces je zapisan. Pisala sem sproti. Čeprav sem bila zaradi 
bolezni fizično še precej šibka in sem včasih pisala z naporom, vendarle 
sem. In to mi je zelo pomagalo, ker sem sproti urejala misli, reflektirala 
in šla korak za korakom naprej. Pri samem konceptu Bini nisem mogla 
povsem slediti. Bina je bolj lirska, jaz sem bolj intelektualna, in če bi ji 
hotela povsem slediti, bi morala delati razpršeno, veliko bolj zasanjano. 
Ker lahko ilustracija deluje na več nivojih, sem se odločila za vzpored­
nost ilustracije s poezijo.
Kopinšek: Ste se pa v Pesem za liro študijsko zelo poglobili …
Sottler: Če pogledava to ilustracijo Orfeja v podobi Narcisa … Po vseh teh 
uvidih, tudi psiholoških, se sprašujem, mar je ta strašna zaljubljenost 
zaljubljenost v drugega človeka ali prepoznanje sebe v drugem? Podoba 
samoljubezni in ljubezni se tako lahko združita. Ob tem sem se spraše­
vala tudi o Orfejevi ljubezni. Kakšna je? In tudi pišem v svojem dnevniku 
o tem: “Kaj za vraga je počel mladi mož, Orfej, pesnik, da je na poročni 
dan pustil Evridiko tekati z družicami ob reki, kjer jo je pičila kača?” 
Njegovo obnašanje se mi res ni zdelo primerno mlademu zakoncu. 
Kako bi lahko to njegovo obnašanje interpretirali? Hočem najti bistvo. 
Razumeti ta mit. To je pesniška zgodba o dveh zakoncih. Gre pa tudi za 
1466 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Alenka Sottler
proces žalovanja. Zanimalo me je tudi, še vedno me, kako to, da Orfej 
ni mogel sprejeti Evridikinega odhoda, njene smrti.
Kopinšek: Zanimiv je ta pozlačeni hrastov list, ki ste ga upodobili na tej 
ilustraciji. Gre za močan keltski simbol. Stari Kelti so namreč častili 
drevesa in njihov svečenik, druid, tako so verovali, je poosebljal hrastovo 
moč. Hrast je bil torej najmočnejše drevo med drevesi. Vaša Evridika pa 
je drevesna nimfa, driada.
Sottler: V eni izmed kritik sem slišala vprašanje, kako to, da sem narisala 
žensko drevo. Zakaj je Evridika takšna? Menda naj bi bile drevesne nimfe 
pol ženska pol drevo in bile naj bi izjemno velike. Mi smo jih s časom in 
potrebo spremenili v lepo žensko …
Kopinšek: V človeško žensko …
Sottler: Tako, v človeško žensko. Na začetku naj bi bila Evridika gozdna 
nimfa, in to hrastova. Zato sem dodala ta hrastov list, kar z besedilom 
nima neposredne povezave. Kot ilustratorka se s tem mitom ukvarjam 
na svoj način, kar povzroča tudi večjo enigmatičnost knjige, kot če bi 
Bininemu besedilu sledila simetrično.
Kopinšek: In kako so ilustracije potem odpotovale v ZDA?
Sottler: Zadnji dan sem se odločila, da kljub obilici dela izberem nekaj 
ilustracij in jih pošljem na razstavo. Vedno izberem več del, kajti serija 
naredi vtis. Ko žirija vidi, kako se tema razvija in jo lahko držiš skozi dru­
ge motive … No, tako sem to naredila zadnji trenutek. Potem sem prejela 
še elektronsko sporočilo, da je prišlo do nekega zapleta pri prenosu, 
in sem uredila še to. Ilustracije sem poslala in nanje povsem pozabila. 
Dokler nisem nekega večera na telefonu ob enajstih zvečer zagledala 
čudno dolge telefonske številke in se vprašala, kdo neki me kliče tako 
pozno. Zjutraj sem vrnila klic in se nihče ni oglasil, zato sem poklicala 
še enkrat, popoldne. In so se oglasili v Muzeju ameriške ilustracije. Pri­
jazno so mi povedali, da me pokličejo nazaj, in ko so me, so mi čestitali. 
Sploh nisem mogla verjeti. To je bilo popolno presenečenje. Sploh zato, 
ker sem se, kot sem rekla, začasno že poslovila od ilustratorske kariere. 
Navdušenju so sledile objave v  vseh svetovnih medijih. Finančno pa 
je bil to strošek. Velik strošek. Del je pokrila založnica, za kar sem ji 
hvaležna, ne pa vsega. Sem pa sprejela odločitev, da od države vzamem 
Sodobnost 2016 1467
Alenka Sottler Pogovori s sodobniki
čim manj, ker mi prav nič ne pomaga, če eno leto dobim subvencijo, in 
naslednje leto ne. To zgolj podaljšuje situacijo neprilagajanja na razme­
re. Na globalne razmere se je treba čim prej prilagoditi. Nihče tega ne 
bo storil namesto nas.
Kopinšek: Pred dvema letoma so vas kot predavateljico povabili na Akade­
mijo za likovno umetnost in oblikovanje, a tam ne predavate.
Sottler: To nekako ni bila srečna situacija. Po treh mesecih sem spoznala, 
da bom v tamkajšnih okoliščinah zelo težko delala. Del profesorjev mi 
je bil nenaklonjen, jaz pa nisem človek, ki bi delal na silo. Če vidim, da 
ni vzajemnosti, se umaknem. Ne glede na eksistenčne razmere.
Kopinšek: Današnji (likovni) uredniki se vam veliko “vtikujejo” v delo?
Sottler: Čas je tako spremenljiv, da ne morem govoriti o stalnicah. Lahko 
govorim le o preteklih in delno sedanjih izkušnjah. Občutek imam, da se 
uredniki bolj kot nekdaj “vtikujejo” v delo avtorjev in da se tudi preveč 
vtikajo. Gredo čez rob dovoljenega.
Kopinšek: Kaj pa je po vašem mnenju delo urednika in kje so meje dovol­
jenega?
Sottler: Zelo pomembno je spoštovanje umetniške svobode. In to, tako 
se mi zdi, je popolnoma izgubljeno. Umetniška svoboda predstavlja 
razumevanje, da je ustvarjanje svojevrstni integralni proces, in se ne 
da kar tako, brez tveganja in rušenja strukture, odstranjevati detajlov. 
Pripombe morajo biti do tega procesa izjemno spoštljive. Lahko ti kdo 
pove svoje vtise, dodatno osvetli dejstva in smisel naročila. Vse ostalo 
pa je že zelo, zelo odveč. Te pozicije moči v naši družbi mi sploh niso 
všeč. Ko pa prideš kot avtor k uredniku, si skoraj kot najemnik. Urednik 
te najame in s te pozicije ti lahko mirno pove, da mu je nekaj všeč, nekaj 
pa ne. A pozicija tistega, ki za javno dobro in sredstva izbira umetnike, 
je lahko tudi zlorabljena za različne namene. Govorim tudi o kuratorjih. 
Tako je lahko tudi z uredniško politiko. Kot mlad avtor pa sploh napačno 
verjameš, da se tiska ali razstavlja le najboljše. Pri teh odločitvah igrajo 
prepogosto vlogo drugi razlogi. Večja kot je ekonomska stiska, večkrat 
so vpleteni drugi motivi, ki z umetnostjo niso povezani. Krušenje teh 
standardov je danes evidentno.
1468 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Alenka Sottler
Kopinšek: Kolikšen del vašega opusa, torej vsega nastalega v teh desetlet­
jih, ne mislim zgolj na objavljeno delo, pa je našlo pot do nas?
Sottler: V resnici precej malo. Velika sreča je, če “naletiš” na urednika, ki se 
zaveda, kaj lahko s tabo naredi, kaj lahko od tebe dobi, in ti pri tem tudi 
zaupa. Če delaš s profesionalcem, ga ni treba poučevati. Se pa zgodi, ja, 
da prideš h kakšnemu, ki se s tabo pogovarja, kot da sta v osnovni šoli, 
in te hoče prijeti za roko in voditi. Tudi to doživiš.
Kopinšek: Kako pa si izborite svobodo? In ta položaj?
Sottler: Korak za korakom, o tem bi bilo treba napisati roman. To je naj­
težje. Gre za vprašanje preživetja. Če nimaš za preživetje, si prisiljen 
sprejeti vse. Če si odgovoren, lastnega preživetja ne moreš prelagati na 
drugega. Sama bi na kaj takšnega težko pristala, kot to storijo ustvarjalci, 
za katere skrbijo možje ali žene. Ker potem je tvoj lastnik mož ali žena. 
Če ga ali jo izgubiš, tvoja umetnost pade v vodo?! Treba se je zamejiti 
in živeti v realnih okvirih. Morda je bolje, da ne nadaljujeva pogovora 
o tem, ker bi potrebovali res veliko časa in moči. Najprej je treba po­
skrbeti za primarne potrebe. Sama na začetku nisem imela dela. Potem 
sem končno dobila naročilo nekega verskega časopisa, za katerega 
sem potem vsa srečna risala angelčke. Ker krščansko nisem bila dovolj 
izobra žena, sem jim morala potem še dodati tekstilne krpice okrog ledij. 
Honoraji pa so bili tako majhni … Spomnim se, kako sta mi pomagala 
Jelka Godec Schmidt in Matjaž Schmidt. Ančka Gošnik Godec, ki je 
bila že v letih in so jo dolgotrajna naročila morila, mi je na njun predlog 
predala ilustriranje enega učbenika. Kako srečna sem bila, da sem ga 
dorisala do konca in nisem niti sanjala o veliki umetnosti. Z res veliko 
truda sem prišla do te svobode. Potem pa so ob teh drobnih delih pri­
hajali še presežki. Prav zaradi tega ne sprejmem vseh naročil: ker sem se 
naučila preživeti. Če pa se ne bi, bi morda morala sprejeti vsakršno delo.
Kopinšek: Me spustite v svoj ustvarjalni vsakdan? In seveda hkrati v vsak­
dan vašega življenja. Najverjetneje za ravnovesje potrebujete tudi fizič­
no premikanje. Vaše delo je namreč, podobno kot piščevo, priko vano 
na stol in, v vašem primeru, risalno mizo.
Sottler: Ja, res je. Zjutraj grem in hodim. Hodim eno uro ob Ljubljanici 
do gostilnice ob fužinskem gradu. Poleti imajo tam prekrasen vrt, kjer 
Sodobnost 2016 1469
Alenka Sottler Pogovori s sodobniki
posedim, pozimi stopim noter. Preberem časopis. Potem pišem. Nekako 
se na ta način lahko ukvarjam s sabo in opravim širši razmislek. Nakar 
se poglobim še v delovne načrte.
Kopinšek: To vse zapisujete?
Sottler: Ja, ogromno pišem. Da sem ilustratorka, ni čisto naključje, saj me 
to povezuje s pisanjem.
Kopinšek: Pa ste toliko pisali tudi, preden ste se “zarisali”?
Sottler: Vedno sem zelo rada pisala, a na to nisem bila pozorna. Zadnje čase 
pa mi to pomeni veliko. Če ne zapišem, dobim občutek, da stvari ne prede­
lam. Kot da po zapisovanju vse postane bolj razvidno, lažje razumem vse 
te vzorce, ki nas obdajajo. Pišem vse bolj pogosto, zvezki se mi kar kopičijo 
in upam, da jih bom čim prej vrgla v smeti, saj niso del ustvarjanja. Gre 
za nekakšno postavljanje reda, paradigem, predpo stavljanje ustvarjalnih 
možnosti, tudi obnašanje. Kako bi to imenovala? Premetavanje …
Kopinšek: Kot ilustratorka, ki, kot sem sedaj izvedela, tudi piše vsak dan – 
pa priznam, da me niste zelo presenetili –, ste močneje izpostavljeni 
vtisom zunanjega sveta s  premnogimi vsiljivimi podobami. Vas svet 
v tem pogledu bega?
Sottler: So različna obdobja.
Kopinšek: Imate pa zelo pospravljen atelje. Vedno tako?
Sottler: No, to je morda napačen vtis. Sem ravno v obdobju, ko se premi­
kam k novim stvarem in sem ob tem sprejela odločitev, da bom čim več 
stvari pospravila iz ateljeja. Verjetno tudi sami čutite, kako vas vedno več 
stvari vse bolj bega. Vsaka stvar terja pozornost in vdira v človeka. Zato 
sem se odločila, da bom atelje izpraznila tako, da ne bo v njem ničesar 
odvečnega in motečega. Imam naraščajočo potrebo po umirjanju misli 
in sebe in dejansko se želim posvetiti le tistemu, kar imam pred sabo. 
Torej eni stvari naenkrat.
Kopinšek: Kar pomeni ilustriranje enega samega dela od začetka do konca 
in ne več del hkrati …
1470 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Alenka Sottler
Sottler: Včasih sem pri ilustriranju z mislimi bila že pri načrtih za nasled­
njo ilustracijo ali delo, zdaj pa sem prišla tako daleč, da se posvečam 
enemu samemu motivu in z  njim se ukvarjam tako dolgo, dokler ne 
pridem do zadovoljivih rešitev in ne preizkušam nobenega drugega dela 
ali načina ne levo ne desno ali naprej, če tako povem. Tako razdelim 
celoto na segmente in pridem do močnejše koncentracije. To strategijo 
šele preizkušam, a kaže, da je res odlična. Ko dobim besedilo za knjižno 
ilustriranje, pogosto najprej začnem dvomiti : “Kako le bom to naredila? 
Kako se bom prebila skozi in prišla do konca?” Ko pa delam na enem 
samem “koščku”, se mi zdi obvladljivo in postanem tudi veliko bolj 
igriva. Ta pot me zdaj motivira za nadaljnje preizkušanje.
Kopinšek: Pospravljanje pomeni tudi snemanje teh ilustracij za mano? 
Pepelke.
Sottler: Verjetno bom odstranila vse.
Kopinšek: Katero delo, torej ilustriranje katerega literarnega dela vam je 
vzelo največ časa?
Sottler: Ja, Pepelka.
Kopinšek: Koliko časa?
Sottler: Dve leti sem risala. S tem, da sem prve mesece risala zgolj skice. 
Zaradi Pepelke sem namreč morala zamenjati celotno barvno shemo.
Kopinšek: Vsak ilustrator je zapisan svoji, vem. To je njegova ponotranjena 
barvna poetika.
Sottler: Ja, osebna barvna lestvica, po kateri dela. Pepelka je od mene, za­
radi sivine pepela, zahtevala vpeljavo svetlo sive in na začetku se s tem 
sploh nisem znašla. Veliko časa sem raziskovala in v slikarstvu iskala 
reference. Našla sem jih v japonskem slikarstvu, z barvami skal in s tur­
kiznimi odtenki morja, tudi v japonskih lesorezih. S temi barvami res, 
priznam, na začetku sploh nisem znala. Imela sem to sivo, pri otroških 
ilustracijah pa je znana zahteva po barvitosti. In iskala sem način, kako 
to dvoje združiti. Po res dolgem času so se mi začele razkrivati barvne 
Sodobnost 2016 1471
Alenka Sottler Pogovori s sodobniki
kombinacije in oblike, saj sem bila pred tem zelo povezana z renesančno 
barvno shemo. Težko je razlagati o tem.
Kopinšek: Vas povsem razumem, za barvno metamorfoznost gre …
Sottler: Po nekaj mesecih sem to renesančnost prepletla s tujim impul­
zom. To pa tudi vedno nalašč naredim. Kadar je stvar predolgočasna, 
vstavim tujek v situacijo in opazujem, kaj se dogaja ob rušenju nečesa, 
ko nekaj drugega nastaja.
Kopinšek: Ilustrirali ste tudi Svetlanine pravljice …
Sottler: Ja, to je bila čast. V bistvu sem si včasih njenih del zelo želela in pred 
časom sem znova dobila priložnost za njihovo ilustracijo. Prav zaradi časa 
in prilagajanja nenehnim spremembam, ki jih trenutno živ ljenje zahteva 
od nas, si te knjige nisem upala vzeti. Bila je to knjiga z ma sovnimi prizori, 
za vsako situacijo bi porabila ogromno časa in bi čisto, kot se reče, zgubila 
živce in ostala v zgodovini, zato sem jo (za)vrnila.
Kopinšek: Omeniva še ilustriranje slikanice Tri pesnitve Andreja Brvarja 
iz leta 2007.
Sottler: Takšna naročila imam najraje, ker niso dolgotrajna, ampak so igre. 
Prav igre z drobci, ki jih omogočajo številne duhovite zasnove. Seveda je 
bilo besedilo takšno, da mi je omogočilo to odprtost v različne rešitve.
Kopinšek: Kaj pa zvok? Je namreč med izjemnimi motnjami našega časa. 
Morebiti celo najbolj “subtilno agresiven”, saj smo zvočnemu onesnaže­
vanju izpostavljeni tako rekoč na vsakem koraku. Razen če se zapremo 
v popolnoma izoliran prostor. “Vaš” optimalni zvok je …
Sottler: Tišina. Mir in tišina. To potrebujemo, da se poglobimo vase. Če bi 
mogoče živela v drugačnem prostoru, ne v Ljubljani, ampak kje v naravi, 
bi bilo drugače in bi bila tovrstna motnja zaželena. Tako pa na takšen 
način vzpostavljam ravnotežje. Postaja pa misel na podeželje, na naravo 
vse bolj zanimiva. Ljudje smo živeli v mestih, ker je bilo priročno. Lahko 
si srečal ljudi, dobil mojstre, pomoč, če si jo potreboval, v mestih je bilo 
delo. Zdaj pa dela ni, čeprav tega ne verjamem. Dela je še več, kot ga je 
bilo. Mesta ne potrebujemo več, četudi smo sredi mesta.
1472 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Alenka Sottler
Kopinšek: Vidim, da imate tudi vrt. Ga vi urejate?
Sottler: Ta vrtiček sem morala prepustiti možu. Ker je tako majhen, da sva 
se na njem gnetla, in če sem kaj posadila, je on ob prihodu iz službe to 
pomotoma izpulil. Poleg tega sem tudi zelo zaposlena in mi zadoščajo 
rože na balkonu. Včasih pa sem res vrtnarila.
Kopinšek: Ker je delo tudi premišljevanje, in povedali ste, da tovrstno delo 
opravljate vsak dan, me v nadaljevanju zanima, ali tudi rišete vsak dan.
Sottler: Ne, ne. Sploh ne. Zdaj sem na prelomnici. V resnici sem si pred 
dvema letoma zaradi drugega dela rekla, da sploh nisem več ilustratorka. 
Časi se spreminjajo. Nekoč smo živeli v obdobju, ko so založbe dobro 
delovale, prihajala so naročila, do neke mere je obstajal trg za te izdelke, 
in to se je vleklo od socializma naprej. Zdaj pa poglejmo založbe, ki so 
od danes do jutri … Če za primer vzameva Mladinsko knjigo – saj sploh 
ne vemo, ali bo v bližnji prihodnosti ta založba še obstajala, in s tem kot 
ustvarjalec ne moreš niti vedeti, ali boš še sploh najet. Sama po izkuš­
njah sodeč lahko predvidevam, da verjetno še bom, a dokler bodo tam 
uredniki iz moje generacije. Ko pa se bodo zamenjala uredništva, bodo 
prišli novi. Seveda, če bo do tega prišlo. Starega načina ni več … Tukaj 
seveda ne gre za strah. Kot ustvarjalka imam v podzavesti zapis o iskanju 
kreativne rešitve. Ustvarjanje je v samem bistvu iskanje rešitve in kot 
ustvarjalec ne moreš biti del problema. Problem pa je lahko kakršen koli. 
In slika, ilustracija zgolj simbolno predstavlja reševanje teh problemov. 
V resnici pa gre za zelo konkretne življenjske probleme. Ko se odločiš 
za način življenja, ko skleneš svoj ekosistem, začnejo nastajati tudi 
krasne ilustracije. Dokler pa ti vlada zaskrbljenost, si v krču. Trenutno 
se intenzivno ukvarjam s spreminjanjem svojega življenjskega koncepta, 
ki so ga morda že pred mano odkrili drugi. A ker relativno veliko časa 
preživim sama, tega ne vem.
Kopinšek: Ta samota je tudi v breme, tega se ne da zanikati. Vaše delo vas 
v celoti zahteva zase in tukaj ni kompromisov.
Sottler: Z eno slikanico bi lahko živela dve leti. Torej bi jo toliko časa 
delala in z načinom, ki ga imam, živela. To pomeni, da se zame ves ta 
čas ustavi. Knjigo moram od začetka do konca speljati v harmoniji, se 
pravi tako, da ne spreminjam stila. Medtem ko delam, pa življenje teče. 
Sodobnost 2016 1473
Alenka Sottler Pogovori s sodobniki
Dogodki se zgodijo, vojne nastajajo, jaz pa vztrajam v tej počasnosti, 
ki je v popolnem nasprotju z današnjim časom in njegovimi zahteva­
mi, ko je treba ustvarjati od danes do jutri. To je lahko tudi pogubno. 
Na primer, če sprejmeš naročilo in obtičiš v neki preteklosti, ko lahko 
propade založba …
Kopinšek: Tudi takšno izkušnjo imate, kajne?
Sottler: Skoraj da. Sprejela sem naročilo neke tuje založbe in vložila veliko 
dela. Potem pa so založbo razprodali in sploh ne vem, kaj je z mojim 
delom. Niti tega ne vem, ali ga lahko tržim. Precej negotovo je. Pravno 
ukvarjanje s tem pa bi zame pomenilo izjemne stroške in čas in tako te 
namene raje opustim, ker bi se problem le poglobil in me ujel v preteklost, 
zaradi česar bi se teže lotila novih stvari.
Kopinšek: Tukaj ne govoriva le o izgubi avtorskih pravic, ampak tudi o vlo­
ženem času in plačilu. Kako pa je z  ilustratorskimi honorarji danes? 
Ste zadovoljni? Tudi z naročniki. So glede tega bolj ali manj kot nekoč 
(ne)odgovorni, (ne)spoštljivi, (ne)pošteni? Po drugi strani je treba 
povleči za ušesa tudi tiste, ki so zaradi podkožnega strahu pripravljeni 
narediti vse pod ceno in zelo pripomorejo k upadu spoštovanja intelek­
tualnega dela, posledično tudi k nižjim honorarjem …
Sottler: Te honorarje bi se tudi dalo spremeniti. Govorim tudi o literarnih. 
V Sloveniji smo pač izgubili zavest o tem, zakaj potrebujemo jezik. S tem 
pa občutek za vrednost, saj posledično ljudem ni razumljivo, zakaj naj bi 
za jezik drago plačevali. Samostojnost ni poceni. Kdor misli, da si lahko 
danes samostojen poceni, se zelo moti. Če bomo jedli naš krompir, bo 
malo dražji, a bomo imeli svojega in bomo prehransko samostojni. Da­
nes se vse osredotoča na hitro ugodje, hitro potešitev, našo nepotrpežlji­
vost pa izkoriščajo globalni trgovci. Ta bitka za preživetje, kot pravim, se 
vpleta v samo umetnost in nekateri so, ja, kot pravite, tako zelo zastra­
šeni, da pristanejo na vse. Delajo kompromise, ki pa v resnici le škodijo. 
Moj mož je nekoč izračunal, koliko me je stal moj položaj – ogromno. 
Bivanje ob robu, da nisi v čredi … to veliko stane. Samostojnost stane. 
Tu je ogromno vloženih ur, neuspelih poskusov in odrekanja. Poglejte, 
kako uničujejo kmetijstvo. Poceni lahko dobiš na primer krompir, a v na­
slednjem koraku ga boš drago plačal. Tuji prodajalci bodo, ko se našim 
kmetom ne bo več splačalo saditi, dvignili cene krompirju. Ker druge 
1474 Sodobnost 2016
Pogovori s sodobniki Alenka Sottler
možnosti ne bo, ga bomo morali plačati tudi po najvišji ceni. Temu se 
pravi izguba suverenosti. Enako velja za vsa področja.
Kopinšek: Česar seveda v nobem pogledu ni mogoče reči za vaše delo, ki 
je izjemno, kar potrjujejo tudi številne nagrade. Ob koncu pogovora – 
hvala, da ste si vzeli čas zanj – me zanima še nekaj … Črta, ki je atom 
vašega umetniškega organizma, se je v vas naselila v otroštvu, ko ste 
očeta, kiparja Gorazda Sotlerja opazovali pri skiciranju, tudi pri risanju 
na rob časopisja, kajne?
Sottler: Ja, tudi on je risal. S kulijem, tudi na rob časopisa, in tako sem do 
tega vzpostavila oseben odnos. S kulijem tudi pišeš, risanje z njim je zelo 
blizu pisavi. Te kulije sem začela uporabljati, ko sem hotela prikazati 
množičnost. Spomnim se, da sem šla in kupila po sto kulijev, sestavila 
sem jih v šop in risala. To si še vedno želim delati, takšne orjaške risbe.
Kopinšek: Kulije potem, če prav razumem, dobesedno povežete v šop ozi­
roma v snop in z njimi rišete kot z enim velikanskim risalom?
Sottler: Ja, s povezovanjem sestavim novo orodje.
Kopinšek: Predvidevam, da bi ustvarili nekaj orjaškega?
Sottler: Z multiplim številom črt si želim ustvarjati nekakšne organizme, 
sestavljene iz milijonov drobcev. To me strašno inspirira. To multipli­
ciranje. Sploh odkar sem v najnovejši znanosti našla utemeljitev. Nekoč 
so namreč častili sposobnost, da vse narediš z eno samo potezo, sama 
pa sem šla prav v  nasprotno smer. Ustvarjati s  ponavljanjem istega 
v neskončnost, da bi se morda to zgostilo v neki organizem, morda tudi 
v ilustracijo. V naravi se iz povsem preprostih stvari sestavljajo never­
jetne oblike in sama sem samo “prevajalec” procesa, ki se odvija okrog 
nas in v nas. Kar ustvarimo v glavi, je del našega mentalnega sveta, ki 
ga potrebujemo, da preživimo. Vse je del celote, ki je tako ali tako ne 
moremo v popolnosti razumeti.
Sodobnost 2016 1475
Alenka Sottler Pogovori s sodobniki
Aba aba
Jabolko je aba aba, čeprav ne vem, zakaj,
mogoče zato, ker je okroglo in se ga enako
prebere naprej in nazaj.
Aba aba je za ptičice dišeča vaba,
zrasla je na drevesu, ki ga je zasadil
slavni Ali Baba. 
Stoletja so sadež gojili v Abastanu
namesto baobaba, potem ga je sunil
Baraba in ga odnesel do Bara in Raba.
Tedaj se je aba aba razrasel po svetu
kot koleraba, in ko je padel v vodo,
dobil ime zelena žaba žaba.
Milan Dekleva
Neobjavljene pesmi 
iz Pesmarice  
prvih besed
1476 Sodobnost 2016
Sodobna 
slovenska 
poezija
Biba banka
Biba leze, Biba gre,
a do banke ne prispe,
kajti tega, kaj je banka,
sploh ne ve.
Bibe nimajo banke,
ker ne rabijo denarja,
igre jim njihov srček
zastonj podarja.
Če pa se Biba Lucija
preveč napreza in zvija
in mama prebira članke,
mora do babice Branke.
Takrat je babica Branka
banka brez izgube
za čiste, svetle poljube.
Sodobnost 2016 1477
Neobjavljene pesmi iz Pesmarice prvih besed Milan Dekleva
Dante
Morski prašiček je Dante,
raje ima regrat kot diamante.
Okrogel, puhast in kosmat,
tap tap tap teka od okna do vrat.
V svoji kletki je gospodar:
“Ne jemlji mi zrnja in slame, nikar!”
Kadar ni lačen, razmišlja in drema,
pujsika Laura ga v pesmih razvnema.
Če mu je dolgčas, rešetke pogrize:
“Pridi, Lucija, vstani od mize!”
Punčka prinese mu listek solate:
“Mojster, le mirno, tukaj imate!”
Potlej ga gleda, po vratu ga boža
z rokico nežno, ki je kot roža:
“Mi boš posvetil božanske sonete?”
Dante zmajuje: “Poslušaj me, dete!
Pesnim le morske, prašičje kuplete!”
1478 Sodobnost 2016
Milan Dekleva Neobjavljene pesmi iz Pesmarice prvih besed
Halo
Kadar Lucija telefonira,
se sliši tako:
“Žemeplezir, 
šedežavi,
kdo je to,
komsi,
si babi, 
a si ti?”
In ko odvrneš: “Halo, Lucija!”,
slišiš šumenje.
Čigavo je to govorjenje,
ki nima obraza,
telesa in rok?
Kdo se mi iz slušalke smeji
in poje o siničici?
Na jok gre mali deklici
in mami telefon moli.
“Nimam časa,
meni se mudi!
Igračke so zaspane,
ne briga jih,
kaj sika in šušti
iz te pocinkane banane!”
“Pip­pip.” Prekinjeno.
Pokličeš spet.
“Halo?”
“Halo?”
In to je vse. Nič več ne bo,
ker telefon je čofnil
v lavabo.
Sodobnost 2016 1479
Neobjavljene pesmi iz Pesmarice prvih besed Milan Dekleva
Hau du ju du
“Hau du ju du?”
“Taku pa taku.”
“Kako se imaš?”
“Povej, kaj mi daš.”
“Kaka sa amaš?”
“Ja, kaj klapataš?”
“Keke se emeš?”
“Jej, jej, še ne veš?”
“Koko so omoš?”
“Toko kokor mrož.”
“Kuku su umuš?”
“Hudu, juhuhu!”
“Kaj je s teboj?”
“Len sem kot gnoj.”
“Kako ti kaj gre?”
“Ti kažem zobe.”
“Du jù hau du ju?”
“Ju du hau ju du?”
“Du ju hau hau hau?”
“Dovolj! Lep pozdrav!”
“Čau!”
1480 Sodobnost 2016
Milan Dekleva Neobjavljene pesmi iz Pesmarice prvih besed
Inficir
Inficir je grda stvar,
ki povzroča hud katar,
vneto grlo in oči,
težko glavo, ki boli:
Iti moraš do zdravnika,
ki prijazno te prešpika.
Inficirjev je, presneto,
več kot muh in ptic, nešteto.
Če srbi te koža, lice,
rečejo: “To so norice!”
Iti moraš do zdravnika,
ki prijazno te prešpika.
Če si tak kot rdeča šminka,
potlej to je škrlatinka,
če se po trebuhu mota,
pravijo mu virus rota.
Iti moraš do zdravnika,
ki prijazno te prešpika.
Pazite se inficirja,
ker po vrtcu, cesti dirja,
v vodi plava kakor riba,
čaka v gozdu, sredi hriba:
Iti moraš do zdravnika,
ki prijazno te prešpika.
Kdo te reši iz vsemirja,
ki je poln inficirja?
Mama s pesmijo o rosi,
oči, ki okrog te nosi:
Ni več treba do zdravnika,
inficir je mrtev. Pika.
Sodobnost 2016 1481
Neobjavljene pesmi iz Pesmarice prvih besed Milan Dekleva
Kaj je to
“Kaj je to?” 
“Nebo.”
“In to?” 
“Oblak.”
“Lepo. Kaj je to?” 
“Kuža.”
“Kako?”
“Kuža z ovratnico.”
“In to?”
“Luža.”
“Kaj je luža?”
“Če nebo …
Tako gre to:
Nebo je samo brez oblaka
in prosi sonce, da mu ga pokaka.
Potem se igrata. Oblak se podi po nebu,
a nebo ga nikoli ne počaka. Oblak mu reče, da je
tečna mula in se od jeze dol na tla polula. 
Tako nastane luža.”
“In kuža?”
“Kuža jo popije.”
“Ne, to pa ni res. Kuža se lúži v luži.”
“Lúži?”
“Ja,” prikima deklica Lucija. “V luži leži,
ker ga ne žuli in jo liže.” 
“V leže?”
“V leže.”
“In tako nastane blato?”
“Ne!” Lucija se od smeha zvija.
“Ne, temu se ne reče blato, to je žele.”
1482 Sodobnost 2016
Milan Dekleva Neobjavljene pesmi iz Pesmarice prvih besed
Sama
Sama pomeni:
ne oči, ne mama,
ne dalaj, ne lama,
ne dalajlama.
To, kar delate vi,
povzroča skrbi.
To, kar delam sama,
je njama, čista omama.
Sama pomeni,
da ste vsi proti meni,
ker vas je povozil čas
in ste pozabili,
kaj je to majhen otroški jaz.
Kar znam sama,
ni veliko,
zato lahko Sonce
zamenjam za piko
in Svet za cvet.
Povejte mi,
le kaj bo z vami,
če boste kar naenkrat
sami?
Sodobnost 2016 1483
Neobjavljene pesmi iz Pesmarice prvih besed Milan Dekleva
Vse je lepo
Drevje se steguje v nebo.
Krt koplje globoko pod zemljo.
In to je lepo.
Mala deklica vrta nos.
Deček po travi skače bos.
In to je lepo.
Ata pod časopisom smrči.
Mama kuha kosila vse dni.
In to je lepo.
Vse je lepo, kot je treba,
sonce sije, potem bo pozeba.
Samo jaz res ne vem,
naj se sveta veselim
ali naj se raje na Luno
preselim? 
Vinko Möderndorfer
Vse je lepo
1484 Sodobnost 2016
Sodobna 
slovenska 
poezija
Ambiciozni dež
Dež je deževal,
saj je samo to znal.
Nekoč pa mu je bilo dosti deževanja
in je hotel nekaj drugega 
postati.
Hotel je v sneg napredovati.
Zato je začel,
meni nič 
tebi nič
pozimi deževati.
In res se je dež 
spremenil v sneg.
Od takrat je dež bel 
in zelo zelo lep.
Sodobnost 2016 1485
Vse je lepo Vinko Möderndorfer
Zdlavo jutlo! 
Si doblo spalo?
Zdlavo jutlo! Si doblo spalo?
Tlava zdlavo! Te je losa lazjezila
kel te je ze zjutlaj gldo zmocila?
Doblo jutlo blatec! Si doblo spal?
Se kaj lazbuljas, kel sem gldo smlcal?
Zdlavo dan! In zdlavo ula,
ki zjutlaj tako gldo blllllllnis
in vse, ki bi ladi spali in smlcali,
glozno stlasiiiiiis, stlasiiiiiis!
Zdlavo jutlo, soncni zalki zdlavo!
Doblo jutlo clka l kot hitla liba 
in doblo jutlo clka l kot ldeca loza!
Doblo jutlo mama moja, 
ki me vsako jutlo boza!
1486 Sodobnost 2016
Vinko Möderndorfer Vse je lepo
Vprašanje in odgovor
Če je pravljica zato pravljica,
ker ima zmeraj prav,
potem je mravljica zato mravljica,
ker ima zmerja mrav. 
Sodobnost 2016 1487
Vse je lepo Vinko Möderndorfer
Je res?
Je res, da greš iz vrtca v šolo?
Res je.
In da ne greš več v vrtec, ko si enkrat v šoli?
Res je.
Je res, da greš iz prvega razreda v drugi razred?
Res je.
Je res, da potem greš tudi v tretji razred in v četrti?
Res je.
Je res, da greš, če si priden, vedno naprej?
Res je?
In nikoli ne obstojiš na mestu?
Res je.
Zakaj pa potem naša učiteljica
že vse življenje sedi v prvem razredu?
                 Dva 
     junaka,
       dva nečaka
          iz Črne vasi.
             Pazita, kaj
               vaju čaka,
        ko čez 
           cesto hitita,
              da na zmenek
       ne zamudita.
                     Cesta 
              ni presta
                        in tudi 
             nobena 
          nevesta.
                 Cesta 
               je zvita
            kača,
         ki se zvito
                 obrača.
              Po njej
            tovornjaki
          hitijo
                       in vse
               pred sabo
       zmečkajo
          in pomorijo.
             Cesta še zdaleč
       ni presta
         in najmanj 
           bela nevesta.
         Cesta je
                  zvita kača
                in na njej vsak
             nepreviden
           korak
1488 Sodobnost 2016
Vinko Möderndorfer Vse je lepo
Zvita kača
                 Dva 
     junaka,
       dva nečaka
          iz Črne vasi.
             Pazita, kaj
               vaju čaka,
        ko čez 
           cesto hitita,
              da na zmenek
       ne zamudita.
                     Cesta 
              ni presta
                        in tudi 
             nobena 
          nevesta.
                 Cesta 
               je zvita
            kača,
         ki se zvito
                 obrača.
              Po njej
            tovornjaki
          hitijo
                       in vse
               pred sabo
       zmečkajo
          in pomorijo.
             Cesta še zdaleč
       ni presta
         in najmanj 
           bela nevesta.
         Cesta je
                  zvita kača
                in na njej vsak
             nepreviden
           korak
Sodobnost 2016 1489
Vse je lepo Vinko Möderndorfer
         z življenjem
      se plača.
             Zato, junaka,
         dva nečaka
              iz Črne vasi,
               pazita, kaj
                  vaju čaka,
           ko čez cesto hitita,
                da na zmenek
          ne zamudita.
1490 Sodobnost 2016
Vinko Möderndorfer Vse je lepo
0
naprej nazaj
se bereje tele pesmice
zato
nešteto pogledov
nešteto načinov
našteto razlag
najdemo
za eno samo končno življenje
izbrano
samo eno možnost
na razprodaji
imaš
navkljub enkratnosti
da ne zgrešiš
resnično
res
vsi svetovi se dogajajo hkrati
kvantnost
trdi
itak se godimo povsod
saj
nisi ničesar zgrešil
veš
v eni pesmi sta dve
konec je začetek
in
začetek je konec
da ne bi česa zamudil
preberi pesem
nazaj naprej
Jani Kovačič
naprej nazaj
Izbrane pesmi
Sodobnost 2016 1491
Sodobna 
slovenska 
poezija
5
spredaj
je lokomotiva
zadaj
so vagoni
spredaj
so prsa
zadaj
je hrbet
spredaj
je premec
zadaj
je krma
spredaj
je lice
zadaj
je teme
spredaj
je glava
zadaj
je zadek
spredaj
so politiki
zadaj
so ostali
spredaj
je nos
zadaj
je rep
spredaj
so bogati
zadaj
so revni
spredaj
7
star
je
otrok
kako
otrok
je
mlad
1492 Sodobnost 2016
Jani Kovačič naprej nazaj
9
zaprto
listek na vratih
visi
vendar
jasno tule piše
odprto od 8.00 do 17.00
kako naj kaj kupim
če je zaprto
od 8.00 do 17.00
piše
belo na črnem
kako je zdaj s tem
daleč naokrog
je to edina trgovina
od 8.00 do 17.00
mora biti odprto
ko odprem vrata
je odprto
skratka v hipu
je v bistvu
odprto
10
nikoli ne verjemi tv­ju
sem slišal na tv­ju
katastrofe
preklopil sem
vojne
preklopil sem
protesti
preklopil sem
umori
preklopil sem
revščina
preklopil sem
bolezni
preklopil sem
dobitki
preklopil sem
izbor lepotic
preklopil sem
popevke
preklopil sem
srečneži
preklopil sem
zdravo življenje
preklopil sem
reklame
sem slišal na tv­ju
vedno verjemi tv­ju
Sodobnost 2016 1493
naprej nazaj Jani Kovačič
11
hitro je hitro
prehitro
brez dvoma
se to ne bi zgodilo
če ne bi hitel
vsaj ne tako hitro
ne bi bil, kjer ni muh
zaprmej
se počasi daleč pride
torej sklepaš, da
se hitro blizu pride
res si prehitro preblizu
si raje blizu ali daleč
premisli
razmišljaš
dalje si
počasneje greš
bližje si
bolj hitiš
skratka
bolj daleč si
manj si proč
vse je odvisno od hitrosti
razumeš
moraš počasi
če hočeš v daljo
kajti
počasi je počasi
14
umreti
nič več kot
to
si želi
hamlet
a kot
da bi človek raje umrl
se zdi
za ponos
mogoče
za domovino
če ne
bi bilo hecno
seveda
za svet
je bolje
če bi živeli
bolj prav
je
živeti
1494 Sodobnost 2016
Jani Kovačič naprej nazaj
15
vse je uganka
prav zares
me prepričujejo
ničesar se ne da vedeti
ničesar se ne da spoznati
prepričali so me
torej
če ne moreš vedeti
ni kriva pamet
čeprav
vse se lahko prikrije
zato tudi
vse se lahko odkrije
vse kristalno
se da spoznati
na pol
gotov si
jasno
je to spoznanje
ko to odkriješ
ves razborit
pristaneš
na izrek
vse je razkrito
Sodobnost 2016 1495
naprej nazaj Jani Kovačič
O debeli pekovki in o slikarju, ki je hotel naslikati ves svet
Debela pekovka je delala v pekarni na glavni železniški postaji. Pomakala 
je krofe v vrelo olje in jih jemala iz njega. Z debelo injekcijo je v krofe 
vbrizgala marelično marmelado. Potem je vzela še drobno cedilo, stresla 
nanj sladkor v prahu in krofe zasnežila. Ljudje so prihajali k okencu in jih 
kupovali, sveže in slastne. Kadar ni bilo nikogar, je pekovka rada zlezla 
v krof in polizala marmelado. Potem je zlezla ven, in ko je kdo kupil krof 
brez marmelade, se je pridušal: “Nezaslišano!” Pekovka pa si je ravno ta­
krat dajala opravka s praznimi pladnji, da je ropotalo. Naj povemo še, da 
je bilo pekovki ime Margot. 
Nekoč je z  vlakom pripotoval slikar. Ime mu je bilo Friderik. Friderik 
Žemlja, znani slikar, tako je pisalo na njegovih vizitkah. Naslova ni imel, ker 
se je selil iz kraja v kraj, iz hotela v hotel. Njegova največja želja je bila, da bi 
naslikal ves svet. Zato je nosil s seboj velikanski lampion, ki si ga je v hotelski 
sobi obesil na strop. Vse dopoldneve in popoldneve je postaval po železniški 
postaji, spraševal ljudi, od kod so se pripeljali in kam potujejo. To si je zapi­
soval v beležnico in ob večerih kraje risal na veliki lampion v hotelski sobi.
Zgodilo pa se je, da je gospoda slikarja zlakotnilo. Že ves dopoldan je 
hodil po peronih in si zapisoval kraje v beležnico. Človek je po taki hoji 
lahko lačen. Stopil je k pekarnici, da si bo kupil krof. Figo! Ni si ga mogel 
Peter Svetina
Sosed pod stropom
1496 Sodobnost 2016
Sodobna 
slovenska 
proza
kupiti. Zato ne, ker je pekovka, gospa Margot ravno zlezla v svež krof in 
lizala marmelado. Je čakal, je čakal, nikjer nikogar od nikoder. Pa je vzel 
novec iz žepa, ga postavil na pult in si sam postregel z najbližjim krofom. 
Hejsa! Težak je bil! 
“To pa bo marmelade v njem!” si je mislil. In ga odnesel v hotelsko sobo.
No, mi že vemo: vzel je prav tisti krof, v katerega je zlezla debela pekovka.
Ga prinese v sobo. Najprej se ogne lampionu, ki visi s stropa. Postavi 
krof na krožniček. Sede, prekriža noge, vzame krof v naročje in: hams!
“Au!” zatuli pekovka iz krofa, “nekdo me je šavsnil!”
Slikar začuden spusti krof, da mu pade v naročje. 
Pekovka leze iz krofa. V naročje slikarju.
“To pa je olika! Presneto!” nerga pekovka, “ugriznil me pa še nihče ni!”
“Pardon!” vzklikne slikar, “nisem vedel, da ste marmelada!”
“Motite se, gospod,” reče pekovka, “marmelade ni več.”
In res: krof je prazen. Marmelada je samo na belem predpasniku debele 
pekovke in na njenem kazalcu, ker ga še ni do konca obliznila.
Pekovka se postavi na noge, kobaca se po sobi. Ampak je tako obilna, 
da po nesreči zrinile lampion skozi okno. Lampion še za hip oblebdi nad 
peronom, potem ga veter odnese v zrak.
“Moj lampion!” vzklikne slikar in skoči k oknu. “Svet je odneslo!”
“Ne norite!” mu reče pekovka, “svet je še kar tu.”
“Kje pa!” vpije slikar in se drži za glavo, “na lampion sem slikal ves svet!”
“Ne bodite smešni!” mu še enkrat reče pekovka. “Ves svet je marelična 
marmelada.”
Slikar jo presenečen pogleda. Tako okrogla stoji sredi hotelske sobe, 
tako popackana je z marelično marmelado. In slikarju Frideriku se nena­
doma zazdi, da ima pekovka prav. Včasih se človeku pač nenadoma zazdi, 
da ima kdo prav: ves svet je marelična marmelada. Gleda jo, pekovko, 
okroglo kot Zemlja. 
Ne vemo, kaj sta se pekovka in slikar še menila takrat v hotelski sobi. 
Mimo je peljal vlak in nismo slišali. 
Vemo samo to, da je marelične marmelade v krofih debele pekovke vse 
manj in manj in da so postale slike Friderika Žemlje najslajše slike na svetu. 
Trije parklji
Pravzaprav so bili štirje. Eden je bil parkelj. Drugi je bil podparkelj. Tretji je 
bil podpodparkelj. Četrti je bil njihov šef. Ta je bil nadparkelj in je stanoval 
Sodobnost 2016 1497
Sosed pod stropom Peter Svetina
nadstropje pod njimi. Bolj ko si pomemben parkelj, nižje namreč stanuješ. 
Ker je nosil manšetne gumbe, je bil tako imeniten, da je zahteval, naj ga 
kličejo oberparkelj. Ampak ta pride v pravljico šele čisto na koncu.
Če je parkelj rekel podparklju: “Posvinjaj mi čevlje!” mu je moral pod­
parkelj čevlje potacati z blatom in brozgo, ki je ostala od pomij. In prav 
tako je moral podpodparkelj narediti vse, kar mu je naročil podparkelj. 
Podpodparkelj je bil podpodparkelj zato, ker je nosil očala. Nositi očala 
pri parkljih pa je nekaj najbolj sramotnega. Fej! 
In še nekaj je imel podpodparkelj, kar pa je skrival bolj kot očala. Rad 
je imel čokolado. Najraje čokoladne bombone, ki so bili zaviti v svetleče 
papirčke. Ampak smola je bila ta, da se je vsa čokolada v peklu stopila prej, 
kot si jo lahko odvil. Pa ga to ni motilo. V prostem času, ko mu podparkelj 
ni ukazoval, je sam mešal čokolado, tako kremasto. Vse mogoče začimbe 
je stresal vanjo, tudi malo oglja, da je bila bolj črna. 
Zgodilo se je, da si je rekel parkelj: “Ha! Zdaj si bom izmislil nekaj vraž­
jega!” In je mislil. In podparkelj se mu je priliznjeno nasmihal. “Že vem!” 
je zarjul: “Gledal bom pod kiklo! Podparkelj, teci, brž!” Naj vas spomnim: 
parklji ne rečejo krilo, ampak kikla. 
Podparkelj je stekel, da bi izpolnil parkljev ukaz. Plezal je po lestvah, 
nazadnje se je zapeljal še z dvigalom do mestne kanalizacije. Počakal je, 
da je bila noč zelo globoka, potem je dvignil pokrov, zlezel na ulico in se 
odkradel do veleblagovnice. Preklemansko spreten je bil, da je zlezel skozi 
zračnik noter in ukradel kiklo, preden se je vklopil alarm.
“Ha! Da vidim!” se je zarežal parkelj, ko je dobil, kar je naročil. “Obesi jo 
tjale!” Podparkelj je kiklo obesil pod strop, parkelj se je pa ustopil podnjo 
in pogledal gor. “Ha! Pod kiklo gledam!” je zavpil. Potem se je zarežal nad 
prizorom, ki ga je zagledal: strop je bil še pobruhan z včerajšnjo večerjo in 
od tam so viseli špageti s paradižnikovo mezgo. “Ha!” je še enkrat zakričal. 
In še: “Ha! Ha! Ha!”
Podparkelj se je približal in hotel še sam pokukati pod krilo, da bi se 
režal tudi on. A ga je parkelj nagnal: “Kaj boš buljil pod mojo kiklo! Sam si 
jo zrihtaj! Zakaj pa imaš podpodparklja!?”
Saj res! Zakaj pa ima podpodparklja!?
Ni trajalo dolgo, že je po lestvah plezal podpodparkelj in se je povzpel 
z dvigalom do mestne kanalizacije in skoznjo na ulico. 
Ampak zgoraj je bil že dan. Blago dopoldansko sonce je sijalo, prav lepo 
je bilo. Še sreča, da je imel podpodparkelj v očalih takšna stekla, da so na 
svetlobi potemnela. Osnažiti se moram, si je mislil, popacan pač ne moreš 
med ljudi. Potem se je razgledal levo in desno. In …
1498 Sodobnost 2016
Peter Svetina Sosed pod stropom
… in zagledal na tleh v pisan papirček zavito nekaj. Pobral je tisto nekaj 
in odvil. O! O! O! Bil je čokoladni bombon! Pralin z mandljevo kremo! O! 
O! O! Podpodparkelj je vzdihoval, da so ga mimoidoči prav čudno gledali. 
Ampak to še ni vse!
Ko je stopil par korakov naprej, je zagledal na tleh še en zavojček. In 
potem še enega. In še enega. In tako vsakih nekaj korakov enega. 
Sledil jim je. Odvijal jih je in vzdihoval: “O! O! O!”
Potem se je zaletel v zaprta vrata. “Opala! Vrata!” je rekel in pogledal 
gor. Skozi vrata je zagledal debelušno dekle. V kikli. Ampak ni ga prevzel 
pogled na kiklo, niti ga ni posebej prevzel pogled na dekle. Prevzel ga je 
pogled na trgovinico. Ker to ni bila kar nekakšna trgovinica. To je bila 
trgovinica čokoladnih pralinejev. 
Vstopil je: “Oprostite!” je rekel, “najbrž ste imeli preluknjano vrečko, 
bombone ste zgubljali.” In je pomolil dekletu šop pisanih papirčkov. 
 “Ampak saj res,” je rekel potem, “kako to, da ste bombone nosili sem not, 
ne pa od tu ven?” 
In je beseda dala besedo. Debelušno dekle v krilu je bila slaščičarka, ki 
si je na tržnici kupila vrečo čokoladnih bombonov iz Olimja, da bo doma 
primerjala okuse. “Aha,” je rekel podpodparkelj, “smem?” V kuhinji je zme­
šal eno od svojih čokoladnih krem. “Preklemansko dobro!” je vzkliknila 
slaščičarka. “Od kod ste se pa vzeli?” “Sami ste rekli,” je pomislil podpod­
parkelj, rekel pa samo: “Hm, hm.” Je zadoščalo. Takoj sta bila dogovorjena. 
Podpodparkelj je ostal kar tam.
Podparkelj je pa bentil, ker podpodparklja ni bilo od nikoder. 
Ampak čez tri dni se je podpodparkelj spomnil, da ga je podparkelj  poslal 
po kiklo. Iz omare je vzel tri stare slaščičarske halje in jih zvezal v kiklo. 
Skozi kanalizacijo in z dvigalom in po lestvah se je vrnil v pekel. In je rekel: 
“Tule jo imate!” Kiklo je kar vrgel z najvišjega klina na lestvi dol v sobano, 
pa se odpravil nazaj v slaščičarno mešat čokoladno kremo. 
Kikla pa je pokrila podparklja in še parklja in vso sobo. Parkelj in podpar­
kelj sta se začela preklati, ker nista nič videla. “Pusti moje kopito, gumpec!” 
je rjovel parkelj. “Pardon! Tole kopito je moje!” je odvrnil podparkelj. “Kako 
bo tvoje, če pa mene tišči, budalo!” “Pardon, tisto, kar vas tišči, je pisker 
s pomijami, ki ste ga včeraj odvrgli v kot!” In tako naprej in tako naprej. Prav 
prekleto sta se preklala, da se je slišalo njuno vreščanje in lomastenje dol do 
oberparklja. Je pobutal z vilami po stropu: “Tiho! Tiho!” je zarjul.
Onadva sta se pa samo pritajila. Ni bilo dobro, kadar se je oglasil ober­
parkelj. Prav tiho sta obsedela pod veliko kiklo. Prav tiho še sedita in ne 
rečeta nič.
Sodobnost 2016 1499
Sosed pod stropom Peter Svetina
Povodni možiček iz kavarne Pri svetem Marku
Gospod Kravos je ljubil vse, kar je bilo poševno: stolp v Pisi, velikanske 
trupe ladij, ki so bile zasidrane v pristanišču, stare ulične svetilke, ki so se 
že nagnile nad pločnik, domačo knjižno polico, ki je stala postrani, očala 
na nosu, ki so se za levim ušesom zataknila višje kot za desnim. Vse to. In 
zelo rad je imel poševni napis nad vrati kavarne Pri svetem Marku. Zato je 
kar naprej zahajal tja. 
Gospod Kravos je srknil požirek kave. Čudno, grenka je, pa sem jo sladkal, 
je pomislil. Odložil je skodelico na mizo, slekel jopič in se potopil v časopis. 
“Hejtana, hojata! Me slišite? Senjor, gospod, majnliterher?” Glasek je 
prihajal iz skodelice kave.
Gospod Kravos se je ozrl, pa ker ni videl nikogar, se je spet potopil 
v časopis.
“A vi tudi plavate tamle v novicah ali kaj? Halo, mesje, me slišite?” 
Gospod Kravos je izplaval iz časopisa in pogledal v skodelico kave. Ker 
je imel na nosu očala, je zelo natančno videl. Na gladini kave v skodelici je 
zagledal glavico povodnega možička.
“Še eno kocko sladkorja, prosim,” je pisknil možiček.
“In kdo ste, če smem vprašati?” je rekel gospod Kravos in si popravil 
očala. “Mi vi kradete sladkor iz kofeta, da je grenak kot pelin?”
“Ehej, pane,” je spet pisknil možiček, “srečo vam dam za kocko slad­
korja.” 
Me prav zanima, kakšno srečo mi bo dal za kocko sladkorja, si je mislil 
gospod Kravos, ampak, hop!, vrgel sladkor v kavo.
Ko je prebral časopis, si je pospravil očala, kave pa ni popil do konca, saj 
možička iz skodelice vendar ni hotel pogoltniti. 
“Papa!” je mahal povodni možiček za gospodom Kravosom.
Gospod Kravos je šel zamišljen proti domu. 
In ko človek hodi zamišljen, tudi kaj spregleda. 
Prav to se je zgodilo.
Bumf!
Gospod Kravos je spregledal robnik in telebnil po tleh. 
“Šmentana sreča za kocko cukra!” se je pridušal. “Če je to sreča, ki mi jo 
je obetal, potem bi mu lahko dal tudi sol v kavo! Presneto!” Gospod Kravos 
si je strgal jopič in si pošteno odrgnil oba komolca. Hajdi k doktorju. 
V ordinaciji so ga lepo sprejeli, lepo so ga oskrbeli, lepo so mu zaračunali 
in lepo so se mu nasmehnili, ko je odhajal. 
1500 Sodobnost 2016
Peter Svetina Sosed pod stropom
“Mu že pokažem, tistemu možičku! Jutri mu pokažem!” si je govoril 
gospod Kravos.
In res.
Zarana je že sedel v kavarni. Ihtavo je listal časopis in čakal, da mu pri­
nesejo kavo. Nič sladkorja. Ne.
Odpije požirek, dva.
“Ohej, gospod, sinjore, majnliterher!” Iz kave pogleda glavica povod­
nega možička.
“Nič gospod, nič sinjore, nič majnliterher! Ti bom dal! Poglej, padel 
sem in si potolkel komolca! Je to tista sreča, ki je bom deležen?” je vzrojil 
gospod Kravos.
“Tiše, tiše, mesje!” je rekel možiček.
Pa je že prišel natakar: “Je vse v redu, gospod Kravos? Vam lahko še 
s čim postrežem?”
“Hvala, hvala, vse je v najlepšem redu,” je pokimal gospod Kravos.
Ko je natakar odšel, se je na gladini spet pokazala glava povodnega mo­
žička: “Kocko sladkorja, prosim, pa te čaka sreča!”
“Nič sladkorja! Nič sreče!” se je odrezal gospod Kravos, “enkrat si me 
opetnajstil, dvakrat me ne boš!”
“Ah, dajte no, kocko sladkorja za vašo srečo!” mu je prigovarjal možiček.
Prigovarjal mu je pa ga je pregovoril, gospoda Kravosa. 
Ko je gospod Kravos po poti domov razmišljal, kakšna sreča ga čaka, je 
zavil dol k pomolom, kjer so bile zasidrane ladje. Morje je plivkalo, pobi so 
lovili ribe, prijetno je bilo skratka. Ampak na pomolih so tudi vrvi, s kate­
rimi so ob breg privezane ladje … 
In, evo, je spregledal gospod Kravos eno tako vrv. In se je spotaknil. 
Bumf! po tleh. Na kolena.
Pa so šle hlače. Pa so šla kolena. Še očala so mu padla iz žepa! Še sreča, 
da so bila v etuiju!
Spet je moral k doktorju. Spet so ga lepo sprejeli, spet so ga lepo oskrbe li, 
spet so mu lepo zaračunali in spet so se mu lepo nasmehnili, ko je odhajal. 
“Boš ti videl svojo srečo! O, ja! Jutri jo boš pa staknil!” se je pridušal 
gospod Kravos, ko je hodil domov. In ker še ni bilo dovolj, je dodal: “Brez 
milosti! Jutri pa brez milosti!”
Ne da bi vzel časopis, si je gospod Kravos naslednje jutro naročil kavo. 
Na nos si je posadil očala, da bo bolje videl goljufa, tatu, tolovaja, zmikavta, 
lažnivca in kar je še takih besed.
“Takole,” je rekel. Ne da bi odpil požirek, je s prsti pobrskal po skodelici 
kave in dvignil na plano možička. “Goljuf, tat, tolovaj, zmikavt, lažnivec in 
Sodobnost 2016 1501
Sosed pod stropom Peter Svetina
kar je še takih besed!” je rekel, “v morje te vržem! Ne zaslužiš si ne kave 
ne sladkorja!”
Pa ga je povodni možiček iz skodelice kave milo prosil, milo mu je prigo­
varjal. Nazadnje se je gospod Kravos le omehčal. Saj vendar ni bil surovina! 
Pravzaprav je bil precej blaga duša. 
Spet je romala kocka sladkorja v kavo. Kocka sladkorja za srečo. Prav 
zagotovo! Zares! 
Gospod Kravos povodnemu možičku ni več verjel, ampak vseeno pa 
 čisto malo še. Ko je odhajal iz kavarne, je bil tako vznemirjen, da je v kavar­
ni pozabil suknjič in si je tudi pozabil sneti očala. Pravzaprav je kar odjadral 
iz kavarne in gledal, kje ga bo doletela sreča. Pazljivo je gledal pod noge, 
da se ne bi spet ob kaj spotaknil, da se ne bi v kaj zapletel. 
Pazljivo je hodil.
Paz­lji­vo. 
Ampak … 
… bumf! pok! 
Gospoda Kravosa je udarilo po nosu. Tako močno ga je udarilo, da se mu 
je pocedila kri. In očala so mu padla na tla in se, cink!, razbila. 
V sosednji ulici so namreč popravljali pročelje hiše. Postavili so odre, odri 
so pa iz palic. In ena palica je štrlela na ulico bolj, kot bi si človek želel …
Smola.
Smola.
Smola, tretjič.
Gospod Kravos ni rekel ne bele ne črne. Ni črhnil. 
Odšel je k optiku po nova očala. 
S stisnjenimi ustnicami se je napotil proti doktorjevi ordinaciji, da mu 
spravijo v red še nos. 
Ampak eno je bilo zdaj kot pribito in gotovo: “Jutri mu povem, kar mu 
gre! Temu, temu … kofetavzarju!”
Ko je prišel k doktorju, so ga spet lepo sprejeli, lepo oskrbeli. In ko si je 
dal potem na nos še očala …
… je zagledal pred seboj …
… medicinsko sestro.
Sploh prvikrat, odkar je kar naprej hodil k doktorju, je zares zagledal 
medi cinsko sestro. Visoko, pravzaprav višjo medicinsko sestro, gospo­
dično Marino Savenc. Naj povem bolj naravnost: pravzaprav si je sploh 
prvikrat, odkar je prihajal potolčen v ordinacijo, na nos posadil očala. 
In gospod Kravos gospodične Savenc ni samo zagledal, ampak se je 
zagledal vanjo. Če veste, kaj mislim. In to takoj. 
1502 Sodobnost 2016
Peter Svetina Sosed pod stropom
Gledal jo je in jo je kar gledal in pogleda ni mogel odtrgati od nje: ime­
la je kratke, poševno pristrižene lase, gledala ga je izpod rahlo poševnih 
obrvi, in ko se je nasmehnila, je opazil, da eden od njenih sprednjih zob 
stoji malce postrani. 
No, in če nadaljujem: potem je gospod Kravos malo požrl slino pa se 
malo odkašljal pa še malo požrl slino. Pa je bil tiho.
Rešila ga je gospodična Savenc: “Če bi se spet potolkli, jutri popoldne 
bom v službi …” 
Gospod Kravos je bil v zadregi: “Torej … upam, da se ne bom več … kako 
naj rečem … da bom zdaj videl … mislim, zdi se mi, kot da bi … na neki na­
čin … spregledal …” 
In je spet umolknil in se spet zagledal v poševno lepoto.
“… dopoldne imam pa prosto,” je dokončala svoj stavek gospodična 
Savenc. 
Če povzamem na kratko: naslednji dan dopoldne sta gospodična Savenc 
in gospod Kravos sedla v kavarno Pri svetem Marku in si naročila kavo. 
Gospod Kravos je v skodelico takoj vrgel štiri kocke sladkorja. Povodni 
možiček je držal besedo. Držal jo je. Gospoda Kravosa je srečala sreča, in 
to kakšna sreča! Povodni možiček si je zaslužil kocke sladkorja. 
Nato je gospod Kravos kavo počasi srknil. Uhala! Sladka je bila, da so 
mu kar oči izstopile. 
Medtem ko sta z gospodično Savenc kramljala, jo je prav previdno pil, da 
ne bi popil še povodnega možička. In na koncu, ko je skodelico izpraznil in 
ni bilo v njej ne možička, ne kave, ne sladkorja, je rekel: “Čudno.”
“Kaj je čudno?” ga je vprašala gospodična Savenc.
“Da je bila kava sladka,” je pojasnil gospod Kravos.
“Po navadi je sladka, če se jo sladka,” je rekla gospodična Savenc. Pa ga 
z zanimanjem pogledala.
“Ja, ja, bo držalo, imate prav,” je rekel gospod Kravos in se podrgnil po 
bradi. “Ampak kljub temu …”
In sta obsedela.
Potem je gospod Kravos malo premišljeval, gospodična Savenc ga je pa 
malo z zanimanjem opazovala. Da je gospod Kravos čudaški, je opazila že, 
ko je prihajal v ordinacijo. Pravzaprav ji je bilo to na njem zelo všeč. 
Povodnega možička pa gospod Kravos v kavarni Pri svetem Marku ni 
srečal nikoli več. 
Sodobnost 2016 1503
Sosed pod stropom Peter Svetina
1. Dolga in ostra zima
Zima je bila dolga in ostra. Preden je listje odpadlo z drevja, je sneg pre kril tla, 
potem je pritisnil mraz. Najprej so zaledeneli močvirnati obronki jezera, kma­
lu za njimi potoki, nazadnje še jezero. Led je bil tako debel, da ga ljudje niso 
mogli prebiti z orodjem, tudi če so ga prej mehčali z ognjem. Česa podobnega 
ni pomnil niti ded Volk, pa se je spomnil marsikatere dolge in ledene zime. 
Lovci so odhajali na lov in se v glavnem vračali praznih rok. Če se je 
prikazala kakšna divja svinja ali srna, so jo takoj raztrgali volkovi, ki so 
prihajali čisto k jezeru. Sprva so se še držali kopnega, kmalu pa jih je lako­
ta pognala tudi na led. Ljudje so jih pogosto videli teči v dolgi vrsti z ene 
strani jezera na drugo. Celo lisice in risi so postali popadljivi in napadalni 
in so prihajali čedalje bliže kolišču. 
Ko je bil dan najkrajši in noč najdaljša, je spet začelo snežiti. Snežilo je 
več dni, in ko je nehalo, je bil sneg tako visok, da je celo najvišjim možem 
segal do prsi, ponekod celo čez glavo. Zdaj ljudem ni preostalo drugega, 
kot da so se zadrževali v kočah in čakali, da se sneg nekoliko posede.
Brin je na začetku zime hodil na led in ga z rokami gladil, dokler ni videl 
skozenj. Dolge ure je ležal na ovčji koži in gledal ribe pod seboj. Pod debelo 
ledeno skorjo so se premikale vsak dan počasneje.
Sebastijan Pregelj
Zgodbe s konca 
kamene dobe.  
Dolga in ostra zima
1504 Sodobnost 2016
Sodobna 
slovenska 
proza
“Zdaj bi jih zlahka lovil,” si je mislil. “Niti osti ne bi potreboval. Lahko 
bi jih grabil z golimi rokami, tako so počasne!”
Mraz je grizel in ledena skorja je bila čedalje debelejša. V nekaj dneh je 
led tako odebelel, da Brin ni več videl skozenj. Še malo in zapadel je visok 
sneg. Potem Brin ni več hodil ven.
Tako kot drugi je pogosto sedel v koči deda Volka, ki je to zimo povedal 
še posebej veliko zgodb. Med njimi so bile tudi takšne, ki jih je nazadnje 
pripovedoval tako dolgo nazaj, da so se jih spomnili le starejši, za otroke 
pa so bile nove. 
Ljudje so v dedovo kočo prihajali zgodaj in odhajali pozno. Tako je čas 
mineval hitreje. Poleg tega jim je bilo toplo, ko so bili vsi skupaj. Domo­
vi so bili hladni, celo mrzli, v koči deda Volka pa je bilo prijetno toplo. 
Enako topel dom je imel samo Čuk, pastir, ki je to zimo pod streho vzel 
nekaj ovac in koz. Če bi jih imel v ogradi na kopnem, bi volkovi hitro 
prišli do njih, zato jih je imel v svoji koči. Obdržal jih je toliko, da se bo 
spomladi čreda spet namnožila. Vendar pa je zaradi tega v njegovi koči 
neznosno smrdelo. 
2. Zgodba o toplem potoku
Zaloge hrane so pohajale in ljudje so bili lačni, postajalo jih je strah. 
“Poslušaj,” je Medved nekega dne stopil pred očeta. “Zadnjič si pripo­
vedoval o toplem potoku, ki izvira na drugi strani Gore. Mogoče bi moral 
z nekaj možmi tja. Mogoče bi tam kaj našli.”
“To je samo zgodba,” je ded Volk odkimal z belo glavo in si z zdravo roko 
pogladil brado. “To je zgodba, ki jo je pripovedoval moj oče. Nikoli nisem 
bil tam in ne vem, ali je to res.”
“Tvoj oče si verjetno ne bi izmislil zgodbe o potoku, ki nikoli ne zamrz­
ne,” Medved ni odnehal. “Ne bi si izmislil, da je izvir poln rib in potok 
rakov, na bregu pa ne manjka ptičjih gnezd niti v najtrši zimi.”
“Lahko, da tudi on nikoli ni bil tam,” je vzdihnil Volk. “Lahko je zgodba 
njegovega očeta. Lahko je zgodba dedovega deda. Ne vem. Vem pa, da je 
v tej zimi nevarno hoditi naokrog. Ne samo zaradi popadljivih zveri, pač 
pa tudi zaradi mraza. Če vas ne bi raztrgali volkovi, bi vas premagala zima. 
Spomnim se mož, ki so v ostri zimi odšli na lov in se niso več vrnili. Utru­
jeni so sedli pod drevo, da si odpočijejo, potem pa so zaspali in se niso več 
zbudili. Zimski duhovi so jim požrli srce.”
Sodobnost 2016 1505
Zgodbe s konca kamene dobe Sebastijan Pregelj
“Vse to vem,” je Medved prikimal očetu, “ampak nekaj moram narediti. 
Ne morem sedeti križem rok in čakati. Nič ni videti, da bi prihajali toplejši 
dnevi. Ne kaže, da bi sneg v kratkem začel kopneti in se led taliti. Že zdaj 
nimamo kaj jesti in zdi se, da bo samo še slabše.”
Naslednji dan je Medved zbral najmočnejše može s kolišča. Naročil jim 
je, naj se pripravijo za odhod. 
“Šli bomo na drugo stran Gore. Dolga in nevarna pot bo. Poleg orožja 
imejte s seboj tudi ovčje kože. Spali bomo zunaj.”
Ko je bil v koči, ga je Brin na vse mogoče načine prosil in prepričeval, 
naj ga vzame s seboj. Oče za to ni hotel niti slišati.
“Še za Risa nisem prepričan, ali naj ga vzamem s  seboj,” je stresal 
z glavo. “Resda je višji od mene, ni pa močnejši niti nima dovolj izkušenj. 
Razumeš?”
“Dobro,” je Brin naenkrat spremenil glas. “Lahko me vzameš s  seboj, 
lahko pa vam skrivaj sledim. In če rečem, da vam bom sledil, veš, da mislim 
resno.”
Očetu je v prsih vrel nepopisen bes. Sina bi najraje zgrabil in mu naložil 
nekaj krepkih, a se je zadržal. Vedel je, kako je s fantom. Kar reče, misli 
resno. In Brin je kot podlasica. Tudi če bi ga pustil doma in bi kateremu 
od mož naročil, naj ga pazi, bi se slej ko prej izmuznil in šel za njimi. Še če 
bi ga zvezal, ne bi pomagalo. 
“Dobro, naj bo po tvoje,” je nazadnje popustil oče. “Velja pa zate isto 
kot za može. Nobene razlike ne bom delal.”
“To! Ja!” je fant navdušeno skočil. “Sem vedel, da mi boš dovolil,” se je 
obrnil k sokolu, ki je čepel na tramu in mu pomežiknil. Potem se je umak­
nil v svoj kot in začel pripravljati vse za na pot: obe bodali, sulico, sekiro, 
lok in puščice, trnek, ost za ribolov in dve ovčji koži. Nazadnje je napolnil 
mošnjiček z rezinami suhega mesa in mehur z vodo.
Ko je mama izvedela, da je oče dovolil Brinu na pot, se je razjezila: 
“Otrok je še! Tudi če se znajde bolje od drugih! Tudi če je spretnejši! 
Brin je še otrok! Pot, na katero se odpravljate, pa je naporna celo za odrasle 
može.”
“Vse to vem,” ji je Medved prikimaval. “Ampak Brin je drugačen. Zagro­
zil mi je, da bo šel za nami, če ga ne vzamem s seboj. In to je zadnje, kar si 
želim. Potem je že boljše, da gre z nami. Kaj praviš?”
“Pazi nanj!” je mama s pestmi udarila očeta po prsih. “To ti pravim: 
pazi nanj.”
“Ne boj se,” jo je moški stisnil k sebi. “Vse bo v redu.”
1506 Sodobnost 2016
Sebastijan Pregelj Zgodbe s konca kamene dobe
3. Nevarna pot
Takoj ko se je zdanilo, se je osem mož zbralo na kolišču. Brin je stal na 
koncu vrste.
“To ne bo navadna pot,” se je Medved razkoračil pred možmi. “Napor­
nejša bo kot običajno in nevarnejša. Ne bomo samo mi lovili. Hitro se lahko 
obrne in postanemo plen. Saj veste, kako je z volkovi in drugimi zvermi. 
To zimo so nadvse napadalni. Nobenega strahu ne poznajo.”
Po teh besedah je pregledal pripravljeno opremo in orožje. Preveril je, 
da imajo vse, si na ramo zavihtel veliko kamnito sekiro in dvignil desno: 
“Gremo!”
Možje so se pomaknili po kolišču in se spustili v visok sneg. Dokler se 
jih je videlo, so tisti, ki so ostali doma, gledali za njimi. 
Medved je hodil spredaj, za njim sta stopala Sršen in Jelen. Naslednji 
je bil Brin in za njim Ris, ki mu je oče posebej zabičal, naj pazi na brata.
“Drugim ne morem reči. Že tako ne vem, ali delam napako, da ga je­
mljem s  seboj. Ampak zdaj je, kar je. Eno oko imej vedno na mlajšem 
bratu.”
Za Risom so hodili Skala, Krap in Macesen, zadnji je bil Senca. V glav­
nem so bili vsi plečati kot Medved, le Ris je bil precej suhljat, Brin pa od 
vseh najmlajši in najmanjši. 
“Ampak Ris bo nekega dne vodil kolišče, zato je prav, da gre zraven,” je 
premišljeval Medved. “In Brin ne zna popustiti, če si nekaj vtepe v glavo. 
Sicer pa sam nisem bil drugačen,” se je nazadnje sprijaznil in pomiril. 
Nad možmi je letel Brinov sokol.
Sneg na ravnini se je globoko udiral, ko pa so dosegli gozd, ga je bilo 
manj in so lažje hodili. Sonce je bilo že visoko na nebu in možem je glasno 
krulilo v trebuhih, ko so končno zlezli v zavetje košate smreke. Odvrgli so 
prtljago, posedli in začeli žvečiti, kar so imeli s seboj.
Ko so se nekoliko spočili in segreli, so se nekaterim začele zapirati oči. 
Tisti, ki so bili budni, so jih tresli in jim niso dovolili zaspati.
Brin je potreboval več časa, da se je segrel. Šklepetal je z zobmi in si 
pihal v sklenjeni roki. Ris se mu je smejal, a ga je nazadnje stisnil k sebi in 
pokril z ovčjo kožo.
“Pred nami je najtežji del poti,” je rekel Medved, ki je vedel, da počitek 
ne sme biti predolg. “Vzpeti se moramo čez pobočje, na drugo stran, kjer 
je ravnina. Potem bo pred nami samo še Gora. Ko bomo videli cilj, bo lažje. 
Gremo!” je z desno odrinil vejo, s katere se je usul sneg, in stopil na plano.
Sodobnost 2016 1507
Zgodbe s konca kamene dobe Sebastijan Pregelj
Možje so si oprtali prtljago in orožje ter se odpravili za njim. Niso hodi­
li dolgo, ko se je z neba oglasil sokol. Brin je pogledal navzgor, potem je 
zaklical očetu, da jih ptica opozarja.
Medved je preprijel ročaj sekire in previdno stopil naprej. Sokol na nebu 
se je oglasil še enkrat, potem se je s strani zaslišalo renčanje.
“Volkovi!” je kriknil Senca. 
Možje so obstali in se zastrmeli v desno, vendar niso videli dosti. Sneg 
je bil previsok, poleg tega se je zaradi sonca bleščalo. Dobro pa so slišali 
preteče renčanje. 
“V krog!” je ukazal Medved. Možje so sklenili obrambni krog. Dotikali 
so se s hrbti, v rokah pa močno stiskali sulice. Počasi so se premikali, da so 
okrog sebe steptali sneg in naredili več prostora za boj z zvermi. Medved 
je zgrabil Brina in ga potisnil v sredo. 
Takrat se je s strani pognal velik, siv volk in priletel naravnost na Maces­
na. Rdečelasi mož je na roki začutil pekoč ugriz, a je bil dovolj močan, da 
se je vrgel na tla in pod seboj pokopal volka. Krap in Senca sta izkoristila 
priložnost in napadalno zver prebodla s sulicami. Volk je nekajkrat zacvilil, 
potem pa obmiroval. Preden je bil Macesen spet na nogah, se je z druge 
strani v može pognal še en volk, a ga je Medved že v zraku zadel s kamnito 
sekiro. 
“Še kakšen?” je zaklical predse, kot bi ga zveri lahko razumele. “Je to 
vse?”
Brin je bil trd od strahu. Še celo potem, ko so volčji telesi naložili na 
veje in se odpravili naprej, je čutil, kako mu razbija srce. Vendar tega ne bi 
priznal za nič na svetu.
Ko se je sonce dotaknilo obronkov gora, je Medved rekel, da morajo 
poiskati zavetje za čez noč. Hitro so se odločili za visoko skalo in nekaj 
dreves, ki so na gosto rasla pred njo. Možje so nasekali košatih vej, Krap 
je zanetil ogenj. Ob njem je bil Macesen, ki ga je čedalje bolj bolela roka, 
v katero ga je ugriznil volk. Senca in Sršen sta medtem odrla zveri. Ko sta 
bila z delom pri koncu, sta ostanke zmetala v ogenj, ki je bil do takrat že 
visok in močan. 
“Škoda kož,” je rekel Sršen. “Ampak nevarno bi jih bilo obdržati. Lačne 
zveri vohajo na daleč. Že tako me skrbi, da jih bo privabil vonj krvi.”
“K ognju ne bodo upale,” je Senca odkimal. “In tudi če pridejo, nas je 
dovolj.” 
Ko se je stemnilo, so možje sedeli okrog ognja. Pred snegom in vetrom 
so jih ščitile goste veje, ki so jih prepletli med debli. Nad ognjem, ki je 
prijetno prasketal in grel, so pekli meso.
1508 Sodobnost 2016
Sebastijan Pregelj Zgodbe s konca kamene dobe
“Slišal sem, da je volčje meso za pogum in moč,” je rekel Skala.
“Nikoli ga ne bi jedel,” se je zmrdnil Sršen. “Ampak ta trenutek nam kaj 
drugega ne preostane. Že dolgo nisem videl jelena ali košute, že dolgo mi 
ni pred kopje pritekel divji prašič. Potem bo tudi volk dober,” se je zarežal 
in ugriznil v velik kos mesa.
Preden so se utrujeni zavili v ovčje kože, je Medved odločil, da jih bo pet 
spalo, trije pa bodo stražili. Ko bodo stražarji utrujeni, se bodo zamenjali. 
Potem ni bilo dolgo, ko se je po tihem gozdu razlegalo glasno smrčanje 
utrujenih mož. 
Trije stražarji so stali ob ognju in skrbno nalagali les, da je bil plamen 
visok in močan. Budno so gledali na vse strani ter vlekli na ušesa, da jih ne 
bi presenetila kakšna zver. Večkrat so slišali volčje zavijanje, včasih tudi od 
blizu. Iz teme so videli lesket oči, slišali so usipanje snega, ko so se živali 
premikale pod vejami, vendar noben volk ni napadel.
Zjutraj so navsezgodaj vstali, si oprtali prtljago in se odpravili naprej. 
4. Obilje rib
Možje so hodili še en dan, se še enkrat ubranili volkov in še eno noč pre­
spali zunaj, preden so stali ob vznožju Gore. Močan veter je dvigal sneg, 
mraz je grizel do kosti. Medved se je dolgo vlekel za pomrznjeno brado, 
preden je odločil:
“Ne vem natančno, kje izvira topli potok, zato bomo vznožje Gore ob­
hodili. Če izvir obstaja, ga ne moremo zgrešiti.”
Možje so hodili brez prestanka. Bili so izmučeni, a jim je upanje vlivalo 
novih moči. Celo Macesen, ki je zaradi bolečin kdaj pa kdaj javknil, ni nič 
rekel. 
Bolj ko je šel dan h koncu, težji so bili Medvedovi koraki. Ne toliko zaradi 
utrujenosti, temveč zaradi skrbi. V njem je vse ostreje kljuval dvom, ali 
topli potok sploh obstaja. Ko pa je pred seboj zagledal gaz, kjer so zjutraj 
krenili na pot, mu je v glavo bušknila kri. Zaškrtal je z zobmi in stisnil pesti. 
Raje kot gaz bi uzrl volka ali medveda in se z njim spopadel. Raje bi uzrl dva 
medveda in krdelo volkov! Komaj se je zadržal, da ni na ves glas zarjovel.
Preden pa se je kar koli zgodilo, je Brin iztegnil roko in zaklical:
“Sokol!”
Vsi so pogledali navzgor.
“Poglej, nekaj nosi!” je rekel Krap.
“Nekaj nosi,” je završalo med možmi. 
Sodobnost 2016 1509
Zgodbe s konca kamene dobe Sebastijan Pregelj
Ko je sokol priletel nad njih, so dobro videli, da ima plen.
“Tja moramo!” je Brin pokazal v smeri Gore. “Ne ob vznožju, pač pa 
navkreber.”
Medved si je obliznil ustnice in zmajal z glavo. Pomislil je, da bi morala 
voda priteči navzdol, v ravnino, če bi izvirala nekje nad njimi. Morala bi jim 
križati pot, pa jim ni! Ampak sokol je prav zares nosil plen. Zajec je dobro 
znamenje. Dvignil je kamnito sekiro in zamahnil proti Gori. 
Možje so pohiteli navkreber. Sprva je bil sneg visok, ko pa so prišli med 
drevje, je bilo lažje. Brin je vse po vrsti prehitel in je tekel prvi. Hitro je 
prišel do previsa. Ko je pogledal čez, ni mogel verjeti očem. Pred njim se 
je razprostirala ozka dolina, resda zasnežena, a je po sredi tekel potok, iz 
katerega se je kadilo.
“Našli smo ga!” je vzkliknil in stekel navzdol, proti potoku. Sneg, ki je 
bil spet višji, ga ni ustavil. Ko je bil pri vodi, je počepnil in namočil roke. 
Voda je bila topla, v njej je bilo polno rib.
Možje so si tako kot prejšnje dni najprej uredili zavetje in zakurili ogenj, 
potem so si nalovili rib. Ko so jih pozneje pekli, so glasno govorili in se 
krohotali. Skoraj so že pozabili, kako je imeti usta polna ribjega mesa.
Naslednji dan so vse od jutra do večera lovili ribe. Sproti so jih čistili in 
rezali na trakove ter jih zlagali na sneg v senci. Dva sta ves čas pazila, da 
se jim ne bi za hrbet prikradla kakšna zver. 
Še eno noč so prespali ob potoku, potem so natovorjeni z bogatim ple­
nom krenili proti domu.
Senca je takoj, ko so prišli iz gozda, opazil, da jim sledi volk. Vedel je, 
da jih bo kmalu še več, a ga ni skrbelo. Vračali so se po poti, po kateri so 
prišli. Sneg je bil shojen in hoja zaradi tega lažja. Poleg tega so bili polni 
novih moči, zato si zaradi volkov niso delali prevelikih skrbi. 
Le Macesen ni bil dober. Oblivala ga je vročica, občasno je zaostal. Jelen 
in Krap, ki sta hodila za njim, sta mu vsakokrat priskočila na pomoč. Nosila 
sta njegov tovor in ga podpirala, dokler ni bil spet boljši.
Volkovi so jih napadli še dvakrat, a so se možje vsakokrat ubranili. Jelen 
je izkupil ugriz v nogo in nekaj prask po obrazu, izgubili so nekaj rib, sicer 
pa so bili dobro.
5. Na domačem kolišču
Ko so konec naslednjega dne prišli pred domače kolišče, se je z njega raz­
legalo glasno kričanje.
1510 Sodobnost 2016
Sebastijan Pregelj Zgodbe s konca kamene dobe
“Kaj je zdaj to?!” je Medved stekel naprej. Planil je na ploščad in se med 
ljudmi, ki ga do takrat niso opazili, zrinil pred pastirjevo kočo.
“Kaj se greste?!” je zarjul, ko je bil med možmi, ki so stali z bodali in 
sekirami drug proti drugemu.
“Medved!” je završalo med ljudmi.
Čeprav Medved ni rekel, so možje spustili orožje.
“Kaj se greste?” je ponovil vprašanje. “Čemu vse to kričanje in grožnje 
z orožjem?!”
Ljudje so mu povedali, da je prišlo do spora. Veper je zahteval od pastir­
ja, da zakolje žival. Pastir je vztrajal, da je vsaka žival dragocena. Če jih ne 
bodo obdržali, tudi spomladi ne bo črede. Če ne bo črede, ne bo ne mleka 
ne volne, pa tudi mesa bo manj. Veper je tulil, da ovca ni pomembnejša od 
človeka. Ne zdaj, ko so ljudje od lakote omotični in bodo kmalu začeli cepa­
ti kot muhe. Nekateri so mu dali prav, drugi ne, vsi pa so bili razburjeni. 
Še malo in so si stali nasproti, glasno kričali in preteče mahali z orožjem. 
“In ded Volk?” se je razkoračil Medved. “Ste ga vprašali? Kaj je rekel on?”
Ljudje so osramočeno spustili poglede.
“In mi?!” Medved še ni končal. “Ste mislili, da se ne bomo vrnili?! Ste 
mislili, da pridemo praznih rok? No, pa nismo! Prinesli smo dovolj hrane, 
da bomo zdržali do pomladi!”
Ljudje so se pomirili. 
Možje, ki so se pravkar vrnili, so stopili na kolišče in se raztovorili. V 
manjši koči so obesili ribje meso, da so vsi ostali brez besed. Koliko rib! 
Naslednji dan je bilo v dedovi koči veselo kot na začetku zime. Ljudje 
so bili siti, možje, ki so se vrnili z lova, pa so morali vedno znova pripove­
dovati zgodbe s poti. Še največkrat, kako so jih napadli volkovi in kako jim 
je sokol pokazal pot do toplega potoka. 
“Potok izvira v Gori,” je povedal Brin, “a ne priteče na ravno. Na koncu doli­
ne ponikne med skalami, zato ga je od spodaj nemogoče videti. Dobro je skrit.”
Medtem sta Macesen in Jelen počivala. Ženske so njune rane oskrbele 
z zdravilnimi zelišči, potem sta spala in se zbujala samo toliko, da sta nekaj 
malega pojedla. 
Ko je sneg začel kopneti, sta bila oba moža spet na nogah. Na srečanje 
z volkovi so ju spominjale le še brazgotine.
6. Prihod pomladi
Luna se je še enkrat stanjšala in se še enkrat odebelila. Potem je neke noči 
strašansko počilo. Pok se je razlegal z ene strani jezera na drugo. Otroci so 
Sodobnost 2016 1511
Zgodbe s konca kamene dobe Sebastijan Pregelj
prestrašeno jokali, matere so jih stiskale k sebi. Tisti, ki so pomnili ostre 
zime, so vedeli, da je počil led in da bo zime kmalu konec.
Dnevi so bili sončni. Sneg je hitro kopnel in led se je začel lomiti. Ljudje 
še niso mogli z drevaki na jezero, hoditi po njem pa tudi ni bilo več varno. 
Vendar so zdaj lahko lovili ribe, celo na lov so odhajali. 
Vsak dan je bil toplejši, vsak dan so kaj ujeli. Na lakoto so hitro pozabili.
Na jezeru so še plavale ledene plošče, ko so najizkušenejši možje v vodo 
končno potisnili drevake. Obiskovali so sosednja kolišča in se pogovarjali 
o tem, kako so preživeli zimo. Vsi so se strinjali, da tako dolge in ostre še 
ni bilo. Ampak na vseh koliščih so se nekako znašli, nekako so preživeli 
zimo in lakoto. 
Brin je z očetom in brati odšel na Zobrovo kolišče. Črna ga je bila še 
kako vesela. Dokler sta bila z drugimi, ga je spraševala o toplem potoku in 
nevarni poti. Ko pa sta bila sama, mu je rekla:
“Medtem, ko se nisva videla, sem naredila načrt. Takoj, ko se led do­
končno stopi, morava na pot. Če seveda nisi pozabil ali si premislil.”
“Pozabil ali si premislil?!” je fant poskočil. “Nikoli! Seveda bova šla do 
morja. In naprej!”
“Sončnica mi je rekla, da morava na pot dovolj zgodaj. Tako se bova ob 
povratku ognila zimi.”
“Sončnica?!” je bil fant presenečen. “Kako ve? Si ji povedala?!”
Črna je videla, da Brinu ni prav. Namrščil se je in jo grdo gledal, zato je 
previdno odgovorila:
“Nekega dne, ko sem bila pri njej, me je najprej pogledala v oči. Potem 
mi je pogledala v dlan. Vidim, da imaš veliko željo, je rekla. In vidim, da 
ne boš srečna, če se ti želja ne bo uresničila. Tvoja želja je nevarna. Vidim 
pa tudi, da v tem nisi sama. Točno tako je rekla,” je Črna pogledala Brina. 
“In kaj si ji povedala?” je zanimalo Brina.
“Sončnici ne moreš prikrivati ali lagati,” je Črna odkimala. “Vse sem ji 
povedala. In ne boš verjel, rekla mi je, naj narediva, kot sva se odločila!”
“To ti je rekla?” Brin ni mogel verjeti.
“Kot sem ti povedala,” je prikimala Črna. “Rekla mi je, naj greva na pot. 
Zabičala pa mi je, da drugim ne smeva povedati, ker ne bi razumeli. Videli 
bi samo nevarnost.” Črna je nekaj trenutkov molčala in nadaljevala: “Pre­
den se odpraviva, te moram pripeljati k njej. No, kaj praviš?”
“Kaj pravim?!” je fant kar žarel. “Pravim, da komaj čakam.” 
Z grma je odtrgal vejo, jo skrajšal in počepnil. V trdo zemljo je začel 
risati pot, kot sta jo videla na steni jame. 
Črna je počepnila k njemu in ga pogledala:
1512 Sodobnost 2016
Sebastijan Pregelj Zgodbe s konca kamene dobe
“Si jo pogosto risal?”
“Ničkolikokrat,” se je fant nasmehnil. “Največkrat v sneg.”
“Jaz tudi,” ga je Črna s pestjo sunila v ramo in se glasno zasmejala.
7. Pri Sončnici
Led na jezeru se je dokončno stalil in zaplate snega so bile samo še na 
osojnih pobočjih, ko sta Brin in Črna stala pred Sončnico.
“Ti si torej fant, ki je ukanil medveda in udomačil ptico,” je spregovorila 
stara ženska. “Ti si fant, ki ne verjame, da je za najvišjimi gorami in na drugi 
strani velike slane vode konec sveta.”
Brin jo je gledal in ni vedel, ali je to, kar govori, dobro ali slabo, ali ga 
hvali ali ošteva.
“Tudi Črna ne verjame,” je ženska odkimala s košato glavo. “Tudi ona 
ne pozna strahu.”
Brin je za trenutek pobesil pogled. Pomislil je, da je Sončnica rekla Črni, 
naj naredita, kot sta se odločila, samo zato, da ju je zvabila k sebi. Zdaj jima 
bo pot izbila iz glave, če ne drugače, s prepovedjo in urokom. Takrat pa ga 
je iz temnih misli iztrgal starkin glas:
“Prav je tako! Prav je, da hočeta videti in spoznati več! Svet je veliko več 
kot samo naše jezero,” je zacmokala stara ženska. “In konec sveta … kdo 
ve, ali sploh obstaja.”
Ob teh besedah je Brinu poskočilo srce. Sončnica govori, kot bi mu 
brala misli! 
“Pojdita na pot in imejta odprte oči! Pojdita na pot in se vrnita z vsem, 
kar bosta videla in se naučila. Ampak bodita previdna in pazita nase! Ni­
koli,” je Sončnica dvignila kazalec desne roke, “zares nikoli ne pozabita, 
da imata na tej poti samo drug drugega!”
“In sokola,” je pomislil Brin, rekel pa ni, saj Sončnici ni hotel skakati 
v besedo, kaj šele jo jeziti.
“Dolgo je od takrat, ko sem šla sama na podobno pot,” je čez čas nada­
ljevala Sončnica. “Nisem prišla do velike slane vode, pač pa do kristalne 
jame pod Sončno goro. Tam sem srečala ljudi, ki so prišli z vseh strani. Eni 
od velike slane vode, drugi prek zasneženih gora. Vse, kar vem in znam, 
sem se naučila pod goro.”
Po teh besedah je ženska stopila do stebra v kotu. Sredi stebra je bil kos 
lesa, grča, za katero so vedeli vsi na jezeru. Vedeli so, da v njej Sončnica hra­
ni skrivnosti, niso pa vedeli, kaj natančno. Grča je bila na steber  privezana 
Sodobnost 2016 1513
Zgodbe s konca kamene dobe Sebastijan Pregelj
z  živalskimi kožami in okrašena s  pisanim ptičjim perjem. Sončnica je 
s prsti segla v ozko režo in se hip zatem obrnila k Črni in Brinu.
Črna in Brin sta videla, da ima ženska med prsti droben obroč, ki se sveti 
rumeno. Nekaj podobnega je Brinov oče kupil mami od Piskača, le da je  bila 
tisto ogrlica iz bleščečih rjavo rdečih ploščic. Droben obroč, ki ga je držala 
v rokah Sončnica, pa se je svetil rumeno, kot bi vanj ujela sončni žarek. 
“Ko bosta pri veliki slani vodi, si ga nadeni na prst,” je Sončnica proti 
Črni iztegnila roko. “Tako bodo vedeli, da se poznamo, vedeli bodo, da 
smo si dobri.”
1514 Sodobnost 2016
Sebastijan Pregelj Zgodbe s konca kamene dobe
V neki ulici v starem delu mesta si stojita nasproti dve hiši. Na eni strani 
stoji ljubezniva vila z vrtom, lepim balkonom in z vedno napol zastrtimi 
okni. Videti je kakor kakšna spogledljiva stara gospa. Čeprav šteje že krep­
ko čez sto let, je še vedno zelo lepa in ni ga človeka, ki se ne bi z občudo­
vanjem ozrl po njej, če ga pot zanese mimo.
Nasproti nje stoji v vrsti imenitnih secesijskih hiš bel stolpič. Kar nekako 
ne sodi v njihovo klepetavo družbo. Videti je kakor muhast, gizdav gospod, 
ki se je pravkar namenil na sprehod, a se mu sploh ne mudi premakniti 
z mesta.
Ves čas nekaj okleva, gleda na nasprotno stran ceste in opazuje svojo razkoš­
no malo sosedo. Samo pogledaš ga, pa uganeš, da je do ušes zaljubljen vanjo.
Da, da, tudi hiše se včasih zaljubijo, a kaj, ko je njihova ljubezen obsojena 
na daljavo. Zato hrepeneče zrejo v jasne mesečne noči, štejejo zvezde in 
utrinke in si šepetajo zaljubljene besede. Same tihe in prismuknjene bese­
de, od katerih jim postane toplo pri srcu, pa čeprav so iz kamna. 
V starem stolpiču živi na moč jezljiv, že upokojen profesor francoščine 
z dolgo razmršeno belo brado. Ob večerih prevaja debelo knjigo  ljubezenskih 
Ida Mlakar Črnič
Pravljica o dveh 
starih hišah
Sodobnost 2016 1515
Sodobna 
slovenska 
proza
pisem. Iz francoščine v slovenščino, se razume. To je taka pojoča, sladka 
govorica, ki je kot ustvarjena za ljubezenska pisma. Tako se po profesor­
jevi glavi večer za večerom spreletavajo same nežne in mehke besede, ki 
božajo dušo kakor puhasti sneg. Profesor pa grize svinčnik, se praska za 
ušesi in si v obupu puli lase. Ne najde pravih besed zanje. Delo mu ne gre 
in ne gre od rok.
Ampak ni bilo vedno tako. Bili so časi, ko je profesor prejemal majhna 
rožnata pisemca z vonjem po vijolicah. Takrat so mu besede vrele na usta 
kakor studenec. Ampak tega je že davno. Zdaj se ne more domisliti niti ene. 
Profesor se jezno sprehaja po sobi in v roki suče svinčnik. Od časa do časa 
z njim razdraženo zabode v zrak. Posluša, preizkuša in preobrača besedo 
za besedo, pa nobena ni prava. Kajti prave besede ljubezni se sčasoma 
naveličajo čakati, če jih ne uporabljamo in ne kličemo več. Pobegnejo 
v najtemnejše kotičke duše, se tam skrijejo in se ne oglasijo več. 
Profesor vrže svinčnik na tla, odloži knjigo ljubezenskih pisem in se skozi 
okno zazre na drugo stran ulice.
V ljubeznivi stari vili na nasprotni strani živi upokojena cvetličarka, zelo 
staromodna in zelo nerodna gospa z debelimi očali in rumenim kanarč­
kom. Čisto potiho ljubi starega jezljivega profesorja. Tako potiho, da tega 
ne prizna niti sama sebi, kajti zdi se ji, da spodobne stare gospe njenih let 
običajno vezejo prte in vkuhavajo marmelado. 
Stara gospa pestuje svojo skrivnost kakor puhasto mačko, posluša kanarč­
ka in vsak večer pri odprtem oknu napiše dolgo in otožno pesem. Kajti 
ljubezen, ki se ne deli z dva, je po navadi težka in boli. Zato stara cvetličarka 
skrbno nabira ljubezenske besede in jih spleta v pesmi. Nabrala jih je že 
toliko, da še sama ne ve več, kam bi z njimi. Premalo pogumna je, da bi si 
jih upala deliti. 
To pa je, kar priznajte, zelo žalostno! Upokojeni profesor in stara cvetli­
čarka stanujeta skoraj za dotik blizu, pa je med njima za celo zvezdnato 
nebo daljav. Saj bi se še kamnu zasmilila.
Neke jasne majske noči pa se je po ulici priklatil potepuški južni veter 
in odpihnil pravkar napisano pesem stare cvetličarke z okenske police. 
1516 Sodobnost 2016
Ida Mlakar Črnič Pravljica o dveh starih hišah
 Spotoma jo je prebral in se do solz nasmejal. Vetru z juga se zdi vse, kar 
se tiče ljubezni, smešno in malce trčeno. Le kaj, lepo vas prosim, pa naj 
bi južni veter počel z ljubeznijo? Kadar koli lahko razkuštra deklici lase, 
jo poboža po obrazu ali ji nagajivo razpiha krilo. Čemu potem ljubezen?
Vetrov debeli trebuh se je stresal v takih sunkih, da so cvetličarkine besede, 
napisane na list papirja, odletele kakor majski cvetovi in mehko zaplavale 
nad ulico. Ljudje so stopili iz hiš in se čudili. Besede. Same tihe, mile, nežne 
in šepetajoče besede, ki sežejo do srca. Nasmehnili so se drug drugemu 
in zamaknjeno poslušali. Naletaval je puhast, mehak pomladni sneg. Sami 
beli češnjevi cvetovi. In v mesto je končno vstopila pomlad.
Takrat se je v starem stolpiču nekaj zganilo. Njegovo kamnito srce je zače­
lo mehko in toplo utripati. Prisluhnil je svoji notranjosti, ker še nikoli ni 
občutil takšnega nemira. Kamnito srce v  njem je žarelo kakor večerno 
nebo in začutil je neustavljivo hrepenenje, da se mora premakniti, čeprav 
še nikoli v življenju ni napravil koraka.
Z neba je utrgal nekaj zvezdnih utrinkov in si jih zataknil za dimnik. Stare 
hiše ob njem so si pomenljivo pomežiknile, češ – ojoj, uboga stara bajta –, 
toda stolpič se ni zmenil zanje. Ni imel časa.
Vse življenje je bil čvrsto na tleh. Ta nestrpnost, da premaga razdalje, je 
bila zanj nekaj novega. Naposled se je v njem nekaj s pokom odkrhnilo in 
osvobodilo in nič več ga ni priklepalo k tlom. Počasi in svečano je zakorakal 
na nasprotno stran ulice. 
Ob razkošno cvetočem vrtu je stala stara vila z lepim balkonom in ga čaka­
la. Sosednje hiše so jo zgrožene opravljale: “Pa saj to je bila včasih ugledna 
in spodobna hiša, kajne, draga moja. Pa jo poglejte zdaj.”
Stara hiša se je lahkotno zavrtela, poskočila kakor balerina in zaplavala 
nad mestom. Spogledljivo je priprla okna in se ozrla k nebu: “Kako lepa 
mesečna noč, kajne? Ste že kdaj videli koliko zvezd?
Stolpič je nekaj časa zamaknjeno molčal, zazrt v brezbrežno zvezdnato 
nebo: “Prav imate. Mika me, da bi jo mahnil na kratek sprehod ob Ljublja­
nici. Bi se mi pridružili?” 
Sodobnost 2016 1517
Pravljica o dveh starih hišah Ida Mlakar Črnič
“Oh, ko pa v resnici mnogo rajši plešem,” mu je pomežiknila stara hiša. 
“Obožujem valček. Pa vi?”
Beli stolpič se je v zadregi nasmehnil in prisluhnil svečanemu bitju svoje­
ga srca in toploti, ki ga je zajela. Nato sta se hiši približali druga drugi, se 
zazibali v valčku in s plavajočimi plesnimi koraki zaokrožili nad cvetočimi 
drevesi starega mesta. Vedno hitreje in hitreje.
“Neverjetno,” je osupnil potepuh na Prešernovem trgu, “dve plešoči hiši. 
Kaj pa, če res preveč ponočujem? Saj bo še kdo pomislil, da me trka luna.”
“Kruce nace, kdo je izpustil hiši, da takole frčita in rogovilita nad mestom,” 
je zavpil policist, “ukazujem, da se takoj vrneta, sicer vama bom napisal 
prijavo zaradi kaljenja nočnega miru.”
“Ojoj, kdaj sem pa zlezel sem gor,” se je predramil mesečnik na vrhu 
stolpiča in se trdno oprijel dimnika, da ne bi zgrmel na tla. “A je že spet 
polna luna?”
Otroci iz hiš spodaj na ulici so se zbudili iz sanj in odprli vrata na balkone. 
Zastrmeli so se v nebo, zagledali dve prismuknjeni stari hiši, se nasmehnili 
drug drugemu in vse razumeli.
A hiši tega nista opazili, potopljeni druga v drugo sta plesali, dokler se 
niso zvezde kakor kresnice spustile čisto nizko nad staro mesto in je ob 
Ljubljanici omamno zadišalo po lipah. 
Ojej, pa sem zašla. Saj nisem nameravala govoriti o dveh starih zaljubljenih 
hišah. Sploh ne. Tudi mene v resnici bolj zanima, kako se je končala zgodba 
o upokojenem profesorju in stari cvetličarki. 
Ampak kar odkrito vam moram priznati, da ne vem. Pota človeškega srca 
so dosti bolj zamotana in skrivnostna, kot so kamnita srca hiš. Dosti bolj 
nedojemljiva. Zato pa stiskam pesti in upam, da bo stari profesor znova 
odkril v sebi besede ljubezni in da bo stara cvetličarka odkrila v sebi po­
gum, da jih bo znala deliti.
Kajti svet, v katerem ugasne priložnost za katero koli, čeprav najtišjo in 
najbolj skrito ljubezen, je siromašnejši in mnogo bolj pust in žalosten, kot 
bi lahko bil …
1518 Sodobnost 2016
Ida Mlakar Črnič Pravljica o dveh starih hišah
Sredi žužnjanja in čebrnjanja ob malici v vrtcu Malina je Matej opazil nekaj 
čudnega. Pravzaprav silno nenavadnega. Začelo se je takole …
Vzgojiteljica Janja je na kose rezala jabolka in jih delila, ob čemer je 
dejala: “Pojejte jabolko do konca, jabolko je zdravo za zobe, očisti jih, kot 
bi si ji umili z zobno ščetko!” Vasja se je delal, da je njegov košček jabolka 
zobna ščetka. Temeljito si je zdrgnil zobe. Melita se je nakremžila. Jabolk 
ni marala, zdela so se ji prekisla. Raje bi samo kruh in jogurt. Kako naj 
skrije svoj košček? Odločila se je, da ga spravi v žep. Potem pa je dobila še 
boljšo zamisel. 
“Boš?” je vprašala prijateljico Tino.
Tina je mlela svoj košček jabolka, odkimala in pogledala Mateja, ki je 
jabolko še čakal. Prebrisano je vzela Meliti košček jabolka iz rok in ga 
podala Mateju.
“Tebi sem že dala?” je začudeno vprašala vzgojiteljica, saj Matej še ni 
bil na vrsti.
“Ja,” je rekel presenečeni Matej in skrivoma pogledal Melito. Melita je 
gledala v tla in se delala, da ni nič.
Ampak to ni bilo tisto, kar je Mateja danes tako vznemirilo. Ne, nekaj 
povsem drugega je bilo. Pozorno si je ogledal košček jabolka. Ker ga je 
Melita prej dala v žep, se je koščka držala rdeča nitka. Odstranil jo je in 
ugriznil v jabolko. Zdravo je za zobe. Tedaj je presenečeno nehal žvečiti. 
Emanuela Malačič Kladnik
Kaj zraste iz zobka?
Sodobnost 2016 1519
Sodobna 
slovenska 
proza
Nekaj se je dogajalo v njegovih ustih. Pogoltnil je grižljaj in z jezikom otipal 
svoje zobe. Nekaj se je zagotovo spremenilo. Bili so gladki in nazobčani 
kot prej, vendar ga občutek ni varal – jezik je pritisnil na zobe in njegov 
prvi zob se je zamajal.
“Janja,” je poklical tovarišico, “zobek se maje!”
Melita in Tina sta prišli okrog mize in hoteli pogledati Mateju v usta. 
“Pokaži,” sta ga prosili. Pa je odkimaval. Z jezikom je majal zobek in preiz­
kušal, kako močno lahko pritisne, preden zaboli.
“No, da vidimo,” je rekla vzgojiteljica. Matej je odprl usta in pokazal 
majavi zob. Bil je tako presenečen, da se tudi njemu majejo zobje, da je na 
malico čisto pozabil. 
“Oh, izpadel bo!” je oznanila vzgojiteljica. “Pusti ga pri miru, pa bo iz­
padel, ko bo pripravljen. Potem ga zvečer lahko daš pod blazino in počakaš 
na zobno miško.”
***
Zvečer je Matej pravljico poslušal samo napol. Nenehno je z jezikom drezal 
zobek. Nemirno se je vrtel v postelji, da je mama odložila knjigo.
“Poslušaj no, te tako muči ta tvoj zobek?”
Matej je pokimal.
“Kaj te pa muči?” ga je vprašala.
Matej je pomislil, nato pa vprašal. “Mama, če bo moj zobek odnesla 
miška, ga ne bom imel za spomin.”
“Razumem,” je rekla mama. “Bi ga rad obdržal?”
Prikimal je.
“Mogoče lahko prosiš zobno miško, da ti zobek pusti. Ampak potem 
mogoče ne bo pustila denarja.”
Matej je nagrbančil čelo. Zelo lepo bi bilo, če bi zobna miška prinesla 
denar in mu pustila zobek. Zobkov ima zagotovo dovolj. Že prejšnji teden 
so v vrtcu našteli vsaj tri izpadle zobe. Kaj bo miška z vsemi temi zobki?
“Ne bom ga dal zobni miški,” je rekel Matej.
“O,” je bila presenečena mama, “kaj pa boš z njim?”
“Posadil ga bom, da bo zrasla punčka!”
***
Naslednji teden se je Matej poslovil od svojega zobka. Zjutraj ga je dovolj 
zamajal, da je izpadel, in ponosno ga je pokazal mami in očetu. Ker je bila 
1520 Sodobnost 2016
Emanuela Malačič Kladnik Kaj zraste iz zobka?
sobota, so šli zobek posadit k stari mami na vrt. Dovolila je, da ga posa­
dijo na posebno mesto, da bo lahko zrasla punčka. To je bilo pod mlado 
breskvijo, kjer so v bližini rasle perunike, malo naprej pa solata in radič. 
Mateju se je zdelo mesto pravo, ker je breskev lepo cvetela. To pomeni, 
da je zemlja dobra. Očka je skopal luknjo, Matej pa je vanjo položil zobek.
“Ga ne boš dal v škatlo?” je vprašala stara mama, ki je ves čas nosila 
nasmešek.
“Kako bi pa potem punčka zrasla?” je vprašal Matej.
“O, ja,” je odgovorila stara mama zelo resno, “saj res.”
Očka mu je pomagal zakopati zobek. Nastala je krtinica. 
“No, a bomo kako označili, da je zobek tukaj?” je vprašala mama.
“Saj ni pogreb!” je protestiral očka in se smejal.
“Ne,” je odkimal Matej. “Ne bi rad, da se punčka udari v glavo, ko pride 
ven,” je modro rekel. Poleg tega nikakor ne bo pozabil, kje je zobek zakopal. 
Natanko tu, pod breskvijo.
***
Zvečer je očka bral pravljico. Matej je spet poslušal samo napol. Razmišljal 
je o zobku in se spraševal, ali so ga dovolj zalili. Kaj, če bo zemlja suha? Če 
ne zalivamo rož, ne cvetijo, tako pravi stara mama. Kako bo punčka zrasla, 
če stara mama ne bo vsak dan zalila zobka?
“Razmišljaš o zobku, Matej?” ga je vprašal očka, ki je videl, da ga Matej 
sploh ne posluša in si menca oči.
Matej je prikimal. “Ne vem, če smo ga dovolj zalili.”
Očka ga je potrepljal po roki. “Ne skrbi, zagotovo smo ga dovolj zalili. 
Vse smo naredili prav. Poslušaj, Matej …” je rekel obotavljaje, “kako pa 
misliš, da bo zrasla punčka? Misliš, da bo zrasla kar velika ali bo najprej 
dojenček, kot si bil ti?”
O tem Matej še ni razmišljal. Predstavljal si je, da bo zrasla punčka, 
velika kot on.
“Ne vem, oči. Verjetno bo najprej dojenček,” je preudarjal.
Očka je prikimal. Tako zrasejo otroci, iz dojenčkov.
“Kakšna pa si želiš, da bi bila ta punčka?” ga je vprašal.
“Punčka bo …” je premislil Matej, “zelo lepa. Bo majhna in prijazna, 
mama jo bo oblekla v prikupen roza pulover in skupaj bomo šli k stari 
mami. Mogoče bomo posadili še kakšen zobek, ko bo punčka zrasla.”
Očka se je strinjal. Zelo lepo bi bilo imeti tako punčko.
“To pomeni, da bo tvoja sestrica, veš?” je rekel Mateju.
Sodobnost 2016 1521
Kaj zraste iz zobka? Emanuela Malačič Kladnik
Matej je vedel. Lepo bi bilo imeti sestrico.
“Matej,” je rekel očka, “kaj pa, če bo zrasel fantek?”
***
Matej se je v vrtcu najprej igral z Melito in Tino, nato so otroci po malici 
izdelovali kartonast vlak. Vzgojiteljice so jim pomagale, risale so vagone 
z debelimi flomastri, otroci pa so ga barvali. Kako bo velika lokomotiva! 
Kam pa bodo vlak postavili? Ves prostor bo zavzel! Matej je barval in 
razmišljal o tem, kaj bo pognalo iz posajenega zobka. Fantek ali punčka? 
“Kaj bi ti imela, bratca ali sestrico?” je vprašal Melito.
“Jaz bi imela sestrico, da bi jo držala za roko in ji pomagala v trgovini 
izbrati najlepše igrače,” je odgovorila.
Matej se je zamislil. Lepo bi bilo izbrati najlepše igrače za sestrico. 
“Kaj pa bratca?” je vprašal.
“Z bratcem bi šla v akvarij in mu pokazala hobotnico,” je odločno rekla 
Melita, potem pa se je popackala z barvo po predpasniku. 
Tudi to bi bilo lepo. Iti v akvarij in bratcu pokazati ribe. Lahko bi se 
skupaj smejala ribi napihovalki in gledala rake.
Matej se ni mogel odločiti, kaj bi raje, da zrase iz zobka. 
***
Mama je kupila zelo majhno oblekico za dojenčico. Mateju je bila všeč, ker 
je imela našitega spečega lisjačka z mehko kapo. Stisnil je oblekico k sebi 
in se smehljal. Mama je žarela.
“To bo za punčko, Matej,” je rekla mama.
Matej jo je resno pogledal.
“Mama, ne vem, če bo zrasla punčka. Lahko bi zrasel tudi fantek.”
“Tako …” je rekla mama in se smehljala. “Kaj pa bi raje?”
“Ne vem, kaj bi raje. Vseeno mi je,” je odvrnil. Pogledal je majhno 
oblekico z medvedkom. “Mogoče bi vseeno raje, da bi bila punčka.”
Mama ga je pobožala po laseh in ga poljubila na čelo.
“Vesela sem, da si želiš sestrico. Tudi midva z očkom si jo želiva.”
Tistega večera je Matej rad poslušal pravljico in je hitro trdno zaspal.
***
Stara mama je Mateju zagotovila, da pridno zaliva zobek.
1522 Sodobnost 2016
Emanuela Malačič Kladnik Kaj zraste iz zobka?
“Ampak za zdaj še ni nič, počakaj Matej. Kmalu bo pomlad in takrat bo 
nekaj vzklilo, boš videl.”
Matej je večkrat obiskal mlado breskev in potrepljal zemljo, kjer je 
posadil zobek. 
“Rasi, rasi punčka,” je prigovarjal majhni zaplati vlažne zemlje.
Stara mama se je smehljala.
“Matej, ti veš, da bo punčka najprej dojenček?” ga je vprašala.
“Vem, vem,” je odvrnil. “Najprej bo majhna, kot sem bil jaz, potem bova 
pa v trgovini lahko skupaj izbirala igrače.”
Stara mama se je strinjala. “Ampak veš tudi, da te ne bo počakala kar 
tam na zemlji? Preveč bi jo zeblo, veš?”
Matej je prikimal. Pomislil je že na to. Odločil se je, da bi bilo najbolje, 
če punčko mama takoj zavije v  toplo dekico in jo nahrani. Tako mame 
pazijo na dojenčke.
“Mama bo prinesla punčko domov in skupaj jo bomo čuvali,” je rekel.
***
Mama je Mateju položila roko na svoj napeti trebušček. “Čutiš?”
Matej ni čutil ničesar, vendar je vseeno prislonil uho.
“Mama, punčka nekaj pravi!” je rekel.
“Res?” je rekla mama, “kaj pa pravi?”
“Pravi, da je vesela, ker je pri tebi,” je rekel Matej.
Mama je mežikala. Matej je nadaljeval: “Pravi še, da otroci ne morejo 
rasti v zemlji.”
“Res to pravi?” ga je vprašala mama.
“Aha,” reče Matej, ne da bi odmaknil uho od trebuščka. “Tudi Janja 
pravi, da imajo otroci veliko raje mamin trebušček in da pustijo prostor na 
zemlji raje za zelje, solato, drevesa in rože,” je povedal, kar mu je razložila 
vzgojiteljica v vrtcu.
“No, mislim,” je rekla mama, “da ima Janja kar prav, kajne?”
Matej se je dvignil in pogledal mamo. Nalahno je pobožal njen trebuh. 
“Ja, prav ima.”
***
Melita je v vrtcu stopila k Mateju in ga prijela za roko. “Glej,” mu je rekla 
in odprla usta. Zamajala je svoj zobek. “Se maje.”
Matej si je z zanimanjem ogledal njen majavi zobek. “Kaj boš naredila?”
Sodobnost 2016 1523
Kaj zraste iz zobka? Emanuela Malačič Kladnik
“Zobni miški ga bom dala.”
Matej je rekel: “Zakaj ga ne zakoplješ? Meni bo zobek kmalu prinesel 
sestrico!”
Odkimala je. “Jaz že imam brata in sestro. Sta že v šoli.”
“Ne bi imela še enega malega bratca?” je vprašal Matej.
“Ne,” je odvrnila, “raje imam prijatelja.” 
Matej je bil vesel, ker je vedel, da misli njega.
“Potem pa je res bolje, da ga daš zvečer pod blazino. Zobna miška ti bo 
prinesla denar.”
“Mogoče bo prinesla novo risanko!” je rekla Melita.
Matej je dvignil roke in zavriskal. “Hura! Samo ne pozabi povedati mami 
in očiju, preden zaspiš!” 
1524 Sodobnost 2016
Emanuela Malačič Kladnik Kaj zraste iz zobka?
Philip Ardagh  je angleški mladinski 
pisatelj, ki je napisal več kot sto stvar­
nih in beletrističnih knjig za odrasle in 
mladino. Leta 2000 mu je z mladin­
skim romanom Grozni konec uspel 
veliki preboj; z njim se je priljubil ta­
ko bralcem kot kritikom in knjiga je 
danes prevedena že v več kot trideset 
jezikov. Zanimivo je, da Grozni konec 
sprva sploh ni bil mišljen kot knjiga. 
Šlo je namreč za zbirko pisem, ki jih je 
Ardagh pošiljal nečaku Benu v letih, 
ki jih je ta prebil v internatu. V njih 
so opisane dogodivščine enajstletnika 
Edija Dikensa, ki odrašča v karikirani in 
parodirani viktorijanski Angliji, in jih 
opisujejo kot “eksplozivno mešanico 
Dickensa in Montyja Pythona” (Guar­
dian). Groznemu koncu je sledilo še 
pet knjig o Ediju Dikensu, ki jih prav 
tako odlikuje Ardaghov neponovljiv 
slog, poln nenavadnega humorja, be ­
sednih iger in avtorjevih pripomb, s 
katerimi sproti komentira dejanja svo­
jih ekscentričnih junakov. 
Trilogija neverjetnih dogodivščin Edija 
Dikensa, druga knjiga
1. del
Že spet!
V katerem sem sssss spremeni v BUUUUM!
Edija Dikensa ja zbudil šok. Na njem je prav­
kar pristala električna jegulja iz zgornjega 
žepa prastričevega plašča. In ena od stvari, 
ki je zagotovo šokantna, je elektrika. 
Edi je sedel pokonci. “Kaj se dogaja, nori 
stric Jože?” je vprašal, kajti tako je klical naj­
bolj suhega od vseh suhih džentelmenov – 
z najbolj kljunastim od vseh kljunastih no­
sov –, ki se je sklanjal nad njegovo posteljo. 
“Pridi, hitro, fant,” ga je pozval prastric 
in z robom visokega klobuka oplazil plinsko 
Philip Ardagh
Grozljiva dejanja
Sodobnost 2016 1525
Tuja obzorja
pipico stenske svetilke. Za razliko od jegulje ta hiša, imenovana Grozni 
konec, ni imela elektrike. 
Ediju ni bilo treba dvakrat reči. Jegulji je najhitreje pobegnil tako, da je 
skočil iz postelje, zato je storil točno to. 
Edi je s starši in prastricem ter prateto (noro teto Noro) živel v Groz­
nem koncu. Če te zanima, kako je prišlo do tega, da so po (sori, to bo zdaj 
zvenelo kot samohvala) številnih grozno razburljivih dogodivščinah živeli 
skupaj, boš moral prebrati prvo knjige iz te trilogije z naslovom (Kdo bi si 
mislil!) Grozni konec. 
Torej, kje smo že ostali? Ah, ja, električna jegulja je v  postelji, Edija 
Dikensa ni več v postelji in visoki klobuk norega strica Jožeta je pravkar 
oplazil plinsko pipico …. Kaj je to sikanje? A misliš, da je pomembno? A 
misliš, da sodi k naši zgodbi?
Sssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssss 
ssssssssssssssss.
Nori stric Jože je zagrabil pobeglo jeguljo in jo vtaknil nazaj v žep, ne 
da bi se pri tem sploh oziral na električni tok, ki mu je stekel skozi prste 
po roki navzgor. Ta nadvse čudni gospod je s posušenimi ribami (in jegu­
ljami) plačeval račune, toda iz neznanega razloga – zakaj, bomo izvedeli 
pozneje – je bila ta jegulja še vedno živa in zdrava kot dren. (Oh, pardon, 
mislil sem reči, zdrava kot riba.)
Edi je s pogledom oplazil uro na steni. Kazala je šesto uro zjutraj. 
Ura teče in nič ne reče: “Šesto uro zjutraj kažem.” Haha, glede na to, da 
jo je izrekla ura, šala niti ni tako slaba. 
Edi se je spraševal, zakaj ga je nori stric Jože tako zgodaj vrgel iz postelje. 
Nekaj pomembnega se je moralo zgoditi. No, mogoče tudi ne. Konec kon­
cev je bil njegov prastric popolnoma nor. Med oblačenjem je Edi poskušal 
potlačiti zehanje. 
“Pohiti!” je s stisnjenimi zobmi ukazal nori stric Jože. Ker sam ni imel 
stisnjenih zob, je s seboj – točno za take primere – vedno nosil vnaprej 
stisnjeno zobovje. Namesto v zgornji ga je vedno spravil v stranski žep 
plašča. To pojasni, zakaj je na njegovega nečaka maloprej padla električna 
jegulja in ne vnaprej stisnjeno zobovje.  
Na stopnišču pred sobo je skozi veliko panoramsko okno prodiral zgodnji 
svit. Panoramsko okno je obsežno okno, običajno z dovolj velikim steklom, 
da nudi kot panorama lep pogled. (Česar ne smemo zamešati s panoramo, 
ki se vidi skozi okno, ki je – hm – panorama, ki se vidi skozi okno.) 
S tega okna se je videla stričeva hišica na drevesu, ki je bila cela zgra­
jena iz posušenih rib, prepojenih s tesarolom, premazom za zaščito lesa. 
1526 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
Ta premaz hišice na drevesu ni zgolj ščitil pred slabim vremenom, ampak 
tudi pred mačkami iz soseske (ki so ljubile vonj in okus posušenih rib 
ter sovražile vonj in okus tesarola). V jutranji svetlobi z roza nadihom je 
bila hišica na drevesu prav lepa. Videti je bila precej lososja. Ja, to bo pravi 
izraz: lososja.  
Še vedno napol speč, kar – če se kaj spoznam na matematiko – hkrati 
pomeni tudi napol zbujen, je Edi Dikens sledil noremu stricu Jožetu po 
sprednjih stopnicah navzdol. Nekajkrat je izgubil ravnotežje, vendar se je 
obdržal na nogah in se opotekal naprej. 
Težke žametne zavese na hodniku so bile zagrnjene in bilo je temno 
kot v rogu. Rog je izrastek na glavi nekaterih živali, in če rečemo temno 
kot v rogu, hočemo na krajše povedati, da je bilo “zelo, izjemno temno” … 
razen če moramo hkrati tudi pojasniti, kaj pomeni “v rogu”, kot sem prav­
kar storil jaz. 
Nori stric Jože je našel vrata tako, da se je vanje zaletel. Dobra stran 
njegovega najbolj kljunastega od vseh kljunastih nosov je bila, da se je ta 
dotaknil vrat prej kot preostanek njegovega telesa, zato so bile poškodbe 
razmeroma omejene. 
“Auuuuu!” je izustil, kar je univerzalni zvok, če se nekdo zaleti v vrata, 
razen če s palcem na nogi boleče potegne po tleh. Univerzalen zvok ob tem 
je “grrrr!!!” (sam se lahko odločiš, koliko klicajev boš uporabil).  
“Je vse v redu?” je vprašal Edi, oslepljen, ko je njegov prastric čez nekaj 
trenutkov silovito na široko odprl vrata jutranjemu soncu. 
“Brez obotavljanja, fant,” je rekel nori stric Jože, ki mu je iz kljuna – 
pardon, nosu – kapljala kri.
Panoramsko okno na podestu je bilo obrnjeno proti njegovi hišici na 
drevesu zadaj za stavbo. Sprednja vhodna vrata pa so – kot pove že ime – 
vodila pred hišo, kjer je sredi ogromnega širokega gramoznega privoza stal 
mrliški voz. 
Mrliški voz je v tistih časih slu­
žil enakemu namenu, kot mu služi 
danes. In sicer prevažanju trupel in 
skrinj od točke A do B (če si hotel, 
da je skrinja potovala od točke A 
do B – včasih so jo odpeljali tudi 
od točke A do Z, če si lepo prosil). 
Razlika je v tem, da so mrliški vo­
zovi dandanes elegantni črni av­
tomobili, medtem ko v časih Edija 
Sodobnost 2016 1527
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
Dikensa avtomobilov nihče še ni izumil. Zato je bil mrliški voz pogosto 
zastekljena kočija, ki jo je vlekel – oziroma v katero je bil vprežen, kot bi 
rekli ljubitelji konjev – par črnih konjev s črnima perjanicama na glavah. 
Tudi kočijaž je bil običajno oblečen v črno, s to razliko, da mrliška kočija, 
o kateri govorimo tukaj, ni imela kočijaža in da je skrinja zadaj napol visela 
ven iz voza. Konja sta se zdela nervozna oziroma celo plašljiva (kar koli naj 
bi to že pomenilo), s kopiti sta nelagodno podrsavala po tleh. Po telesih 
sta bila potna in oči sta imela na široko razprte. 
Koraki norega strica Jožeta so že škrtali po gramozu. Edi je stekel, da bi 
ga dohitel. “K­kaj se dogaja?” je vzdihnil, “kdo je umrl?”
“Tvoji starši mirno spijo zgoraj in nora teta Nora je na varnem v postelji 
v svoji Marjetki,” mu je zagotovil nori stric Jože. Marjetka je bila pustni voz 
v obliki velikanske krave, ki je stal na vrtovih Groznega konca in v katerem 
je Edijeva prateta živela. Če ne veš, zakaj, si tega ne ženi pretirano k srcu. 
Zaradi tega v knjigi ne boš nič manj užival. “Zbudil me je glas splašenih 
konj in odkril sem tole – mrliško kočijo brez kočijaža.”
“In zaradi tega si me zbudil,” je Edi nervozno vprašal. Če bi ta kot rog 
črna – pa smo spet pri tem “rogu” – konja zbezljala, bi skrinja nedvomno 
treščila na dovoz in se odprla … in kdo ve, kaj ali kdo bi zletel iz nje. 
“Natanko tako. Nočem, da si tvoja prateta po nepotrebnem dela skrbi, 
saj veš, kako občutljiva je. In tvoji starši se morajo naspati, saj je pred nami 
naporen dan. Prepričan sem, da boš, izkušen, kot si v dresuri konjev, to 
kočijo brez težav spravil z našega posestva.”
“Toda jaz nisem nikoli v življenju dresiral konjev,” je Edi Dikens potr­
pežljivo pojasnil. Če je človek živel z norim stricem Jožetom in noro teto 
Noro, je moral biti potrpežljiv. 
“A potemtakem si mi vsa ta leta lagal, ali kako, Edvin?” je strogo vprašal 
prastric. “Zdaj boš še rekel, da se nisi nikoli boril ob polkovniku Maretu, 
ko je padel sveti Gobdan!”
“Mislim, da ste me z nekom zamenjali. Šele trinajst let imam. Skoraj 
trinajst.” 
Nori stric Jože se je namrščil. “Potem nisi nikoli dresiral konjev?”
Edi je zmajal z glavo. 
“In nikoli se nisi boril ob polkovniku Maretu, ko je padel sveti Gobdan?”
“Ne, gospod,” je odvrnil Edi. “Niti tega ne vem, kaj to sploh je  sveti 
Gobdan.”
“Tudi jaz ne,” je priznal nori stric Jože, “in res nima smisla, da bi te zdaj 
spraševal.”
“A mislite, da je šlo za dan gob?” je Edi poskušal pomagati. 
1528 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
“Zdi se mi naravnosti smešno, da bi imel sveti Gobdan kaj opraviti 
z goba mi, fant moj. Absurdno! Že večkrat sem se vprašal, ali ni sveti Gob­
dan nemara cerkev.”
“Cerkev, ki je padla?” je modroval Edi. “Toda zakaj bi se polkovnik Mare 
boril ob porušeni cerkvi?”
“Prav imaš! Pa še kako prav, mladi gospod!” je vzkliknil njegov prastric. 
Mogoče pa je padel sveti Gobdan?”
Eden od konjev, vpetih v mrliško kočijo, je prhnil, pri čemer se mu je 
iz nozdrvi dvignila para – ta naj bi bralca spomnila na mrliško kočijo, ki 
je vse bolj tonila v pozabo, ker sta se stric Jože – nori stric Jože, če smo 
natančni – in Edi vse bolj odmikala od bistva. 
“Kakor koli že, zdaj si tukaj, fant,” je rekel nori stric Jože, “in kar hočem 
od tebe, je, da pomiriš konje, jaz pa bom medtem stopil za kočijo in potisnil 
skrinjo nazaj notri.”
Ediju bi bilo ljubše, če bi njegov stric prevzel nalogo, da pomiri konje, on 
pa bi šel za kočijo. Za začetek, v knjigah – denimo v Življenje po veliki brci 
ali Zbezljani žrebec – je prebral, da so nervozni konji radi brcnili osebo, ki 
jim je nepovabljena prišla blizu in jih poskušala pomiriti … Toda po drugi 
strani je bil nori stric Jože veliko močnejši od njega in bo zato skrinjo veliko 
laže potisnil nazaj v kočijo.  
“P­p­pridni konjički … dobri konjički …,” je rekel Edi z glasom, s kakrš­
nim ljudje včasih grulijo, ko se sklanjajo nad dojenčka v vozičku, rekoč: 
“Čisto materine oči ima, a ne?”. (Če bi dojenček zares imel materine oči, 
bi se drl, kot bi ga iz kože devali, in klical na pomoč pediatra, policijo in 
reševalno ekipo ter si poskušal oči sneti z obraza.)
Stopil je korak naprej. Škrip.
Oba konja sta se s široko razprtimi očmi zazrla vanj. Njune oči so Edija 
spominjale na steklene oči nagačenega hermelina Matije, ljubljenčka nore 
tete Nore.  
Stopil je še en korak naprej. Škrip.
Oči konjev so bile videti še bolj 
divje … še bolj nore, če je bilo to 
sploh mogoče. Kakšen Matija! Zdaj 
so njune oči Edija spominjale na še 
bolj noro teto Noro osebno! 
 Škrip.
Eden od konjev je zahrzal. 
Edi je roke zakopal globoko 
v hlačne žepe. V enem je našel 
Sodobnost 2016 1529
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
 korenček in v  drugem za celo pest kock sladkorja. Ta Edi je imel res 
krompir! 
Mar ni to neverjetno naključje, da ima človek v žepu korenček in celo 
pest kock sladkorja, ravno ko se hoče spoprijateljiti s parom preplašenih 
konj, vpreženih v mrliško kočijo? V Edijevem primeru pravzaprav ni bilo. 
Edijevi materi, gospe Dikens (oziroma “tisti prijazni gospe Dikens”, kot 
so jo klicali njeni prijatelji), so se zdele kocke sladkorja še vedno zanimiva 
iznajdba, čeprav so obstajale že od leta 1790. V njih je videla eno številnih 
čudes tiste dobe, kot na primer plinsko razsvetljavo. Adijo, sveče! Pre­
prosto si odprl plinsko pipico, prižgal plin in kot bi trenil, je bilo svetlo! 
(Oziroma če si z visokim klobukom zadel v plinsko pipico in plina nisi 
prižgal, je sledilo ssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssss 
sss in prej ali slej velika eksplozija.) Kocke sladkorja … sladkor v brezhibni 
obliki kocke. Kako jih naredijo? Kdo ve? Zakaj jih naredijo? Ker ji lahko! 
Edijeve mati je ljubila obskurne iznajde in kocke sladkorja so vsekakor 
sodile v to kategorijo. Nedavno je vztrajala pri tem, da jih ima Edi za eno 
pest vedno pri sebi. 
Korenček je imel bolj praktičen namen. Gospod Dikens (Edijev oče) je 
menil, da mora fant Edijeve starosti pri sebi vedno imeti nož za obrambo 
in rezljanje. Gospa Dikens se je bala, da bi se Edi urezal, zato sta sklenila 
kompromis. Namesto noža bo Edi za obrambo in rezljanje vedno nosil 
s seboj korenček. Edi je vedel, da je najbolje, če se vda. V bistvu se mu 
ni zdelo, da rabi obrambo (spomnimo se samo, da je enkrat lastnoročno 
organiziral masovni pobeg iz sirotišnice), poleg tega se mu niti sanjalo ni, 
kaj je to “rezljanje”. 
Konja sta zavonjala kocke sladkorja in korenček in bila nenadoma videti 
veliko zadovoljnejša. 
Edi je vse bolj samozavestno škrip­škrip­priškripal do njiju in ju začel 
hraniti s priboljški, hrkati pa ju je trepljal po gobcih in jima spodbudno 
(tako je vsaj upal) mrmral. 
Na Edijevo veliko začudenje se je tudi nori stric Jože držal njunega do­
govora in je brez težav potisnil skrinjo nazaj v zastekljeno mrliško kočijo. 
“Pa smo,” je rekel nori stric Jože. “Opravljeno.”
Točno v tem trenutku se je zaslišala gromozanska eksplozija in zvok 
raztreščenega stekla. Nad ponosne strehe Groznega konca se je dvignil 
oblak dima. 
Edijev oče, gospod Dikens, ki ga je zgodaj zjutraj zbudilo škripanje 
gramoza, si je namreč hotel z vžigalico prižgati svojo prvo cigaro tistega 
dne – da bi se znebil kašlja, je pred kratkim začel kaditi cele škatle teh 
1530 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
zadev –, vendar se je ob tem vnel ušli plin in sssssssssssssssssssssssssssss 
ssssss se je spremenil v BUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUM!!!
2. del
BUUUUM!
V katerem nekaj ali nekoga raznese.
Tudi najmirnejši konj s polnimi usti korenja ali sladkorja se ne bo kar tako 
sprijaznil z ogromno eksplozijo. Črno operjanjeni par pa je bil že pred 
BUUUUM­om skrajno nervozen … Zdaj pa je z mrliško kočijo vred v hipu 
odbezljal do polovice privoza.
Nori stric Jože pravzaprav ni imel dovolj časa, da bi obrnil zatič na zad­
njih vratih kočije, in skrinjo je lagodno kot iz topa, v katerem ni dovolj 
smodnika, izstrelilo iz mrliške kočije.
Z zamolklim udarcem je pristala na gramozu, a na Edijevo veliko olaj­
šanje se ni odprla in jim ni razkrila svojega stanovalca. Vse to se je odvilo 
v trenutku in takoj, ko je Edi prišel k sebi, se je obrnil in stekel v hišo, da 
bi videl, ali je kdo poškodovan. 
Njegova mati je ravno prihajala po stopnicah navzdol, vidno v  šoku, 
z razcefranimi ostanki očetove spalne čepice v roki. 
“Kaj se je zgodilo, mati,” je vprašal Edi, medtem ko je stekel k njej in ji 
pomagal sesti na stol. “Ste poškodovani? Kje je oče?”
Sodobnost 2016 1531
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
Gospa Dikens je pokazala proti svojim ušesom. Nori stric Jože bi to 
razumel, kot da mu hoče povedati, da je gospod Dikens v njenih ušesih, 
ampak Edi je takoj dojel. Mati mu je hotela povedati, da ga ne sliši. Od 
BUUUUM­a je začasno oglušela. 
P­O­Č­A­K­A­J­T­E  T­U­K­A­J je Edi rekel zelo na glas in zelo počasi, na­
to pa pohitel gor, preskakovaje dve stopnici naenkrat, da bi poiskal očeta. 
Ko je prišel do spalnice staršev, ki se je nahajala zraven njegove spalnice, 
ali natančneje, ko je prišel do mesta, kjer bi spalnica staršev morala biti, 
zraven mesta, kjer bi morala biti njegova spalnica – je Edi zagledal …. za­
gledal ….. hm, v bistvu je zelo težko opisati, kaj. 
Zagledal je kadečo se zmešnjavo. Vse je razneslo na tisoče koščkov. Nič 
ni bilo celo. Videti je bilo delčke stolov, delčke omar, delčke nočnih posod, 
delčke delčkov in delčke delčkov delčkov. In copato. Očetovo copato, iz 
katere se je vil dim, kot bi mu hotela dati znak. Kjer je prej stala zunanja 
stena, se je zdaj skozi ogromno režečo luknjo videlo vrt za hišo in jutranje 
nebo. 
Zaslišal se je zamolkel udarec. Ne tako glasen kot takrat, ko je skrinja 
pristala na gramozu privoza. Bolj zamolkel udarček. Udarec nepokajene 
cigare, ki je padla z ostrešnega trama. 
Edi je pogledal navzgor. Tam, kjer je bil prej strop, so bili zdaj razkriti 
strešni tramovi in na enem od njih je kot kak gromozanski otrok na gugal­
nem konju ždel gospod Dikens v sami spalni srajci.  
Ediju je srce poskočilo od 
veselja. Nenadoma ni bilo po­
membno nič drugega kot to, 
da je bil oče živ. 
“Pravi čudež,” je na ves glas 
zaklical Edi. “Pravi čudež!” 
Čeprav je bil zaradi eksplo­
zije še bolj oglušel kot njegova 
gospa žena, je gospod Dikens 
slišal sinove krike veselja. “Ču­
dež? Ne bi rekel,” je pofilo­
zofiral. “Res bi bilo žalostno, 
če bi eden od nas umrl že v Drugem delu … mogoče v tragičnem zadnjem 
poglavju, ne pa v  Drugem delu!” Ediju se niti sanjalo ni, kaj njegov oče 
blebeta, vendar mu je bilo vseeno. Stekel je v eno od sob, ki je iz sssss 
ssssssssssssssssssssssssssssss­ja nastali BUUUUUUUUUUM ni uničil, in 
se vrnil s knjižničarsko lestvico na kolesih. Namenjena je bila doseganju 
1532 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
knjig na visokih knjižnih policah, toda njegova mati jo je pogosto vzela 
v kopalnico in z njo vadila skok na glavo, tako da je splezala na lestev in 
z nje skočila v banjo. 
Edi je pohitel po lestvi navzgor in pomagal očetu s trama. Oče je bil po­
krit s finim prahom, zato sta bila tako on kot njegova spalna srajca videti 
od glave do pete siva. 
“Zdrobljen omet,” je pojasnil. “Nekdo je pozabil zapreti plin.” Razen 
njegove (upajmoda) začasne oglušelosti, gospod Dikens ni bil videti pre­
tirano zdelan. 
Nora teta Nora se je prikazala na mestu, kje je bil prej, ko je notranja 
stena še stala, vhod s podesta. 
“A vidiš,” je ostro vprašala, medtem ko so se ji oči besno bliskale. “Saj 
sem rekla, da te divje zabave ne bodo prinesle nič dobrega.” Nobeden od 
obeh Dikensov ni vedel, o čem govori – gospod Dikens ni slišal niti be­
sedice, Ediju pa se je tako ali tako le redko sanjalo, o čem nora teta Nora 
govori. Odkorakala je nazaj, od koder je prišla. 
Ediju se je šele pozneje posvetilo, da tokrat izjemoma ni imela pri sebi 
nagačenega hermelina Matije, kar se je, odkar je prateto poznal, le redko 
zgodilo. 
Edijeva starša sta na hodniku znova našla drug drugega. Ker gospa 
Dikens moža zgoraj na tramu ni videla in ker ni bila v stanju, da bi slišala 
njegove klice, je domnevala, da ga je razneslo na tisoč koščkov … Da ga je 
zdaj našla živega, je bila najboljša stvar, ki se ji je lahko zgodila pred zajtr­
kom. Začela sta se objemati in poljubljati, kar, če gre za njegove lastne 
starše, vsakega najstnika spravi v strašno zadrego, iz neznanega razloga 
Sodobnost 2016 1533
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
v tistih davnih časih še toliko večjo, zato ju je Edi raje pustil sama in po­
hitel nazaj ven. 
Na privozu je nori stric Jože ravno dajal navodila služabnikom, nekda­
njim vojakom pešakom, ki jim je že davno tega poveljeval v neki že dolgo 
pozabljeni vojni v nekem oddaljenem kraju in naloga katerih je zdaj bila, da 
počistijo to zmešnjavo. Edi je predlagal, da jim ostro zabiča, naj ne prižigajo 
ognja in naj ne zanetijo nobene iskre, dokler ne popravijo plinskih cevi, ki 
so bile poškodovane v eksploziji. 
Nori stric Jože ga je občudujoče pogledal. “Zdaj mi je jasno, zakaj je bil 
polkovnik Mare tako zadovoljen, da si se boril ob njem, ko je padel sveti 
Gobdan, fant moj!” je kar zasijal od ponosa. 
Edi je že hotel nekaj reči, vendar si je premislil. 
Od nekod se je pojavila nora teta Nora in se zrinila mednju. “Saj sem 
 rekla, da se bo to divjaštvo slabo končalo,” se je pritožila in jezno odkoraka­
la okoli vzhodne strani Groznega konca nazaj k Marjetki, svoji votli kravi. 
“Kje je Matija, nori stric Jože?” je vprašal Edi. 
“Matija?”
“Njen hermelin.”
“Jaz sem pa mislil, da je njenemu hermelinu ime Helena,” je rekel nori 
stric Jože, ki je pogosto naredil to napako, razen če je bila seveda nora teta 
Nora tista, ki je vztrajno uporabljala napačno ime. “A je to ona?” Pokazal 
je proti kamniti ptičji kopeli na podstavku. V njej je na hrbtu lebdel Matija. 
Kako nadvse čudno jutro! 
Olajšana, da so eksplozijo vsi pre živeli nepoškodovani, sta se nori stric 
Jože in Edi znova posvetila samotni skrinji, ki je ležala nekoliko naprej na 
privozu. 
1534 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
“Kako je ime gospodu osebnemu služabniku tvojega očeta?” se je poza­
nimal nori stric Jože. 
“Dragan,” je odgovoril Edi. Dragan se je preselil v Grozni konec skupaj 
z Edijem, njegovimi starši in falirano sobarico po imenu Brbljava Branka. 
“Mislil sem, da mu je ime Darja,” je rekel nori stric Jože, medtem ko se 
je poskušal za spoznanje začudeno namrščiti, vendar na njegovem najtanj­
šem od najtanjših obrazov za to skoraj ni bilo dovolj prostora. 
“Tudi oče misli tako,” je pojasnil Edi, “zato me ne preseneča.” 
“No, kakor koli, a lahko, prosim, poiščeš Dragana in ga prosiš, naj nama 
pomaga premestiti to skrinjo v  konjski hlev, da je kdo po naključju ne 
 odkrije,” ga je pozval nori stric Jože. “Kdo ve, kakšen šok bi bil za tvojo 
ubogo gospo mater ali mojo drago ženo, če bi po nesreči naleteli na tole 
zadevo … še posebej po današnjem razgibanem jutru.”
Stričevo trezno razmišljanje je na Edija naredilo močan vtis. Strica 
Jožeta na videz ni niti najmanj skrbelo, v kakšnem stanju je njegova hiša. 
Vrnil se je z Draganom, ki v slogu vsakega dobrega osebnega služabnika niti 
z očesom ni trenil, ko so mu naročili, naj pomaga skriti skrinjo v konjski 
hlev. 
Šele ko je bila skrinja varno nameščena na kupu slame, je imel Edi 
priložnost, da je prebral gravuro na majhni medeninasti ploščici, ki je 
bila privita na pokrov s štirimi majhnimi medeninastimi vijaki. Nobenih 
datumov rojstva ali smrti ni bilo, samo ime … ampak ne kakršno koli ime. 
Pravzaprav se je zdelo, da gre bolj za naziv. 
Pisalo je: 
Edi je bil prepričan, da je to ime že nekje slišal. A je bilo mogoče pove­
zano s sladoledom? V času, preden je ljudem uspelo ukrotiti moč elektrike, 
električni hladilniki niso obstajali – kar sam razmisli, zakaj ne – in sladoled 
je bil nova in zanimiva vrsta hrane, ki je izvirala iz Italije. Italijani, ki so 
ga prodajali v velikih mestih, so ga imeli spravljenega v majhnem vozičku 
(podobnemu otroškemu vozičku) z velikimi kosi ledu. Prodajalci sladoleda 
so svoje ime pogosto s čopičem naslikali na voziček. Ediju se je zdelo, da je 
ime Bučkar videl na enem takih vozov … ne, to v bistvu ni držalo. 
Edi Dikens se je tako intenzivno poskušal spomniti, kje je že videl ali 
slišal ime Veliki Bučkar, da škripanja najprej sploh ni slišal. Nakar ga je 
spreletelo. Še posebej, ko je ugotovil, od kod je prihajalo! 
Škripala je skrinja! Popravek: pokrov skrinje je škripal, kajti nekdo ga je 
poskušal od znotraj odpreti. 
Sodobnost 2016 1535
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
3. del
Vse do vrha!
V katerem teto Noro zadene nizko leteči predmet. 
Mož, ki je v skrinji sedel pokonci, nikakor 
ni bil videti mrtev. Edi je presenečen sam 
nad seboj ugotovil, da je skoraj nekoliko 
razočaran, ker prebivalec skrinje namesto 
glave nima gole lobanje ali vsaj strašljivih 
zob. Edija je pravzaprav spominjal na go­
spoda Cotiča, ki je delal v železnini. Imel 
je zelo okroglo, skoraj plešasto glavo in iskrive oči. 
Ko je zagledal Edija, je bil zelo presenečen. 
“Kje prmejduš pa sem?” je vprašal. “Kje so množice … Gospod Kozar in 
gospod Vetrovec? Kje je moja Danijela?”
Ediju se tudi sanjalo ni, o čem govori. 
“Nahajate se v konjskem hlevu v Groznem koncu,” je vljudno pojasnil. 
“Groznem kaj?” je hotel vedeti mož. Nikakor ni zvenel niti kot “veliki” 
niti kot Italijan. 
“Groznem koncu, gospod,” je odgovoril Edi. “Domu družine Dikens … 
Jaz sem Edi Dikens.” Ponudil mu je roko in mož v skrinji jo je stresel. 
“Jaz sem Veliki Bučkar,” je odgovoril Veliki Bučkar. 
“Mrtvi pa niste, a ne?” si je nato drznil vprašati Edi, in ko je ugotovil, 
kako neumno je to zvenelo, je hitro dodal: “Mislim reči, saj nisem mislil, 
da ste.”
“Kaj ti pa pade na pamet?” se je začudil Veliki Bučkar in zavihtel noge 
čez rob skrinje na slamo. 
“Ah, samo sklepal sem,” je pojasnil Edi, “ker sem vas našel v mrliški 
kočiji, v skrinji z vašim imenom.”
Mož je prikimal. “Prav imaš, mladi gospod. Že vem, od kod ti ideja. Ne, 
v to skrinjo sem se ulegel povsem živ in iz nje tudi nameraval priti v tem 
stanju, kar se je, kot sam vidiš, tudi zgodilo. A namesto da bi me pozdravili 
aplavz in spodbudni klici neučakane množice, sem se, žal, znašel v privat­
nem konjskem hlevu z enim samim samcatim gledalcem.” 
Zaradi besede “gledalec” je Edija nekoliko zaskrbelo. Nedavno tega se je 
namreč sprl z gospodom po imenu Pirkmajer, umetniškim vodjo potujoče 
gledališke skupine, ki je ubogemu Ediju povzročil same Skrbi z velikim 
 S­jem (kot sem Skrbi tako ali tako pravkar tudi zapisal). 
1536 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
“Saj niste potujoči gledališčnik, kaj, gospod?” je vprašal Edi, ki se je na 
vso moč trudil, da v njegovem glasu ne bi bilo slišati odpora, kar pa mu je 
na celi črti spodletelo. 
Mož je skočil na noge in bil videti še manj “veliki” oziroma še bolj po­
doben železninarju, gospodu Cotiču. Edi je opazil, da tistih malo las, ki jih 
Veliki Bučkar ima, šop tik nad vsakim ušesom, najverjetneje ni naravno 
črne barve, temveč so pobarvani. Če smo čisto iskreni, je Edi po vonju 
loščila za čevlje, ki mu je udaril v nos, celo sklepal, da je “pobarvan” napa­
čen izraz. Domneval je, da so njegovi lasje zloščeni na črno. Mož je drgetal. 
“Niti pod razno NISEM potujoči gledališčnik,” je vidno razburjen ugo­
varjal. 
“Nisem vas hotel užaliti,” mu je zagotovil Edi. “Hotel sem si samo raz­
tolmačiti, kaj počnete v skrinji v mrliški kočiji.”
“Jaz pa še vedno poskušam pogruntati, kako sem sploh pristal tukaj,” 
je odvrnil Veliki Bučkar. 
“Moj prastric me je zbudil ob šestih zjutraj in mi povedal, da je na našem 
dovozu mrliška kočija,” je rekel Edi. “Stric spi v hišici na drevesu zadaj 
za hišo, vendar odlično sliši. Verjetno ga je zbudil zvok konjskih kopit na 
gramozu. Kočija je bila brez voznika, in ko sem prišel dol, da bi pogledal, 
za kaj gre, je vaša skrinja zadaj že napol visela ven iz kočije.”
“Tvoj prastric spi v hišici na drevesu?”
Sodobnost 2016 1537
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
“Ja,” je potrdil Edi, ki mu je bilo takoj žal, da je to sploh omenil. Tako 
zelo si je želel, da bi imel normalno družino. Velikemu Bučkarju niti v san­
jah ni nameraval povedati, da nora teta Nora živi v Marjetki. 
“In moja mrliška kočija se je brez kočijaža pojavila na vašem dovozu?”
“Ja,” je potrdil Edi. Moža je popeljal ven iz hleva in vse do mesta, kjer 
je prvič zagledal kočijo. 
“In kje je kočija zdaj?” se je pozanimal Veliki Bučkar. Ko sta tako stala 
drug ob drugem, je Edi ugotovil, da mož pravzaprav ni veliko večji od njega. 
“V hiši je prišlo do eksplozije …”
“V hišici na drevesu?”
“Ne, v tej hiši …”
“Do eksplozije?”
“Ja, in ta je preplašila konje, zato je vaša skrinja padla iz kočije in smo 
jo … vas odnesli v hlev – in tako sva zdaj tukaj,” je povzel Edi. 
“Ja, res sva zdaj tukaj, gospod Edi Dikens, in kakšna nenavadna zgodba 
je to vse skupaj,” je dodal Veliki Bučkar in udaril Edija po hrbtu. 
“Bi bili tako prijazni, da bi mi pojasnili še vaš del zgodbe?” je vprašal 
Edi, medtem ko sta skupaj škripala po gramozu proti vhodnim vratom. 
“Jaz sem iluzionist, mladi gospod. Iluzionist, a veš, kaj to je?”
“Nekdo, ki vsako stvar olepšuje … hočem reči, ki vse prikaže v  lepši 
obliki?” je predlagal Edi. 
“No, to je idealist,” se je zarežal mož, in ko se je tako režal, je bil videti 
izrezan gospod Cotič, tako da je Edi že napol pričakoval, da mu bo poskušal 
prodati škatlo vijakov ali novo lopatko za vedro s premogom, kajti železni­
narji to radi počnejo, pač ninarijo železo (če smo čisto iskreni, to v bistvu 
ni res, še sam nisem stoodstotno prepričan, kaj ­ninar v besedi železninar 
sploh pomeni). “Iluzionist je med drugim profesionalni ubežnik, nekdo, 
ki mu vedno uspe pobegniti,” je pojasnil mož. 
“Enkrat sem pobegnil iz sirotišnice,” je ponosno rekel Edi. “A sem za­
radi tega profesionalni iluzionist?” 
“A si bil za to plačan?” je vprašal Veliki Bučkar. 
Edi je zmajal z glavo. 
“Potem žal nisi,” je pojasnil mož iz skrinje. “S pobegi in izginotji si 
služim vsakdanji kruh. Vsakdo lahko pobegne, samo pomisli na vse tiste 
zapornike, ki jim je uspelo pobegniti na barje.” Pogled mu je odromal proti 
bližnjemu barju. Na ta način je Veliki Bučkar barje spretno vključil v zgod­
bo in ga spravil v bralčevem spominu za pozneje. (B­A­R­J­E.  P­O­ B­E­G­
L­I  Z­A­P­O­R­N­I­K­I. A velja? V redu … saj v bistvu ti kaj takega res ne bi 
1538 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
mogel pozabiti s tvojimi velikimi možgani in očmi na pecljih.) “Umetnost 
je v tem, da pobegneš iz nečesa zanimivega na nenavaden način in vpričo 
občinstva, ki te za to dobro plača,” je dodal. 
Pred hišo se je pojavil nori stric Jože in nagačenega hermelina potegnil 
iz ptičje kopeli. “Prateta bi rada Heleno,” je rekel, ko je zagledal Edija. “V 
svoji kravi je. A ji jo, prosim, odneseš?” Nato je opazil Velikega Bučkarja. 
“Dobro jutro, gospod Cotič,” je rekel, “nisem vedel, da železninarji 
prodajajo na domu.”
Iluzionist je bil videti zmeden. “Mislim, da ste me z nekom zamenjali, 
gospod,” je pojasnil. 
“Mislim, da ne, gospod Cotič,” se je branil nori stric Jože. “Po 
laseh bi vas prepoznal kjer koli.”
“Ampak jaz vendar nimam las, vsaj ne prav veliko!” je pojasnil 
Veliki Bučkar.   
“Točno tako, gospod Cotič, točno tako,” je vzkliknil nori stric 
Jože, kot bi to spretno dokazalo, da ima prav. Po tej izjavi 
je potisnil Matijo, iz katerega se je močno cedilo, Ediju 
v roke in odkorakal v hišo. 
Edi je hermelina prijel za tog rep, tako da mu je voda 
kapljala po nosu navzdol na gramoz: kap, kap, kap. 
“A to je tvoj prastric?” je vprašal Veliki Bučkar. 
“Tako je, gospod,” je potrdil Edi. 
“Ta, ki živi v hišici na drevesu?”
“Tako je, gospod,” je znova potrdil Edi. 
“In Helena?” se je pozanimal Veliki Bučkar, med­
tem ko si je z dvignjenimi obrvmi ogledoval Matijo. 
“Ta nagačeni hermelin dela družbo moji prate­
ti,” je poskušal pojasniti Edi. 
“Meni se zdi bolj podoben podlasici,” je rekel 
iluzionist. “Hermelini imajo bolj zaobljen smrček.”
“Mogoče ga je nagačil nekdo, ki ni še nikoli videl 
živega hermelina,” je predlagal Edi in v želji, da bi se 
nehala pogovarjati o  tem, kako čudaški so njegovi 
sorodniki, dodal: “Saj veste, kaj mislim. Kakor koli že, 
pripovedovali ste mi o tem, kako je biti iluzionist.”
“Res je,” je potrdil Veliki Bučkar in sledil Ediju, ki je Matijo še zadnjič 
stresel ter se, iskaje noro teto Noro, odpravil okrog hiše. “Moja specialnost 
so grozljiva dejanja – kar je v bistvu tudi naslov moje potujoče predstave. 
Na vsakem koraku sem soočen s smrtjo, ko poskušam na primer  pobeg niti 
Sodobnost 2016 1539
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
iz vodnega rezervoarja, polnega mesojedih rib, ali iz gorečega debla, obe­
šenega visoko v zraku. A veliki pobeg, ki me je privedel na ta kraj, ima 
naslov Vrnitev od mrtvih – super naslov, če se smem sam pohvaliti. Gospod 
Vetrovec je predlagal, da bi ga imenovali Vstajenje, toda meni se ta naslov 
ni zdel dovolj močan.”
“Gospod Vetrovec?” se je pozanimal Edi. 
“Moj menedžer oziroma upravitelj,” je pojasnil Veliki Bučkar, “čeprav 
moram priznati, da pričujočega pobega ni upravljal pretirano učinkovito!”
“Kaj naj bi se bilo zgodilo?” je zanimalo Edija. Zapustila sta ozke zavite 
potke rožnega vrta in prišla do velikega s  travo poraščenega področja. 
Gospodu Cotiču, železninarju, precej podobni iluzionist ni bil seznanjen 
z nenavadnimi stanovanjskimi razmerami nore tete Nore, zato je bil pre­
senečen, ko je med cvetočimi grmi zagledal nekaj, kar je bilo podobno 
gromozanski kravi. 
“Zgodilo naj bi se bilo naslednje: moja asistentka Danijela naj bi mi 
zvezala roke in noge, mi zamašila usta ter me s pomočjo gospoda Kozarja 
1540 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
položila v skrinjo,” je začel pripovedovati Veliki Bučkar. “Pokrov skrinje 
bi nato z vijaki privili in skrinjo položili v mrliško kočijo. Gospod Kozar bi 
kočijo spoštljivo počasi peljal po cesti, za njo pa bi šle množice, ki bi – če bi 
šlo vse po sreči – vzbudile še več pozornosti in privabile še več gledalcev. 
Ljudje bi se gotovo spraševali, kaj pomeni ta skrajno nenavadna procesija.”
Prišla sta do zadnjega dela krave, kjer je skozi odprtino kukala ženska 
z norim pogledom. Ko je videla, da ji je Edi prinesel ljubljenčka Matijo, si 
ga je vneto prilastila, in ga pobožala med steklenimi očmi. 
“Se je Matija lepo okopal, a ne da?” ga je pobarala. Nenadoma je opazila 
Velikega Bučkarja in se srepo zastrmela vanj. “Vas pa poznam, a ne?” je 
z glasom, ki bi prestrašil še vojsko dobro oboroženih jazbecev, zahtevala 
odgovor.
“Baje sem podoben nekomu po imenu Cotič,” je zavzdihnil iluzionist. 
“Železninarju?”
“Tako pravijo.”
“Kakšna neumnost!” mu je zabrusila nora teta Nora. “Gospod Cotič ima 
krasna dolga povešena ušesa in kosmat kožuh. Vaša ušesa so v primerjavi 
z njegovimi komaj omembe vredna! Poleg tega ste skoraj brez las, kaj šele 
da bi imeli kožuh. Saj pravim, neumnost!”
“Bitje s krasnimi dolgimi povešenimi ušesi in kosmatim kožuhom je 
Cotičev koker španjel, teta Nora,” jo je hitro popravil Edi. 
“Kakor koli že, od nekod vas poznam, prepričana sem o tem!” je pouda­
rila Edijeva prateta in zožila oči. Zdaj takole na hitro se samo ne morem 
spomniti, ali vas maram ali ne!”
“Lepo se imej, teta Nora,” je prisiljeno vedro zaklical Edi. Iluzionista je 
prijel za komolec in ga usmeril za oglato postriženo živo mejo. 
“Nikar ne zamerite moji prateti,” mu je glasno prišepnil. “Ni vas hotela 
užaliti.” 
“Prepričan sem, da ne,” ga je pomiril Veliki Bučkar. 
“Prosim, nadaljujte vašo fascinantno zgodbo. Kje sva že ostala?” ga je 
spodbudil Edi. 
“Potem naj bi me odpeljali na polje zraven pokopališča ob Cerkvi sve­
tega Baltazarja …”
“Sveti Baltazar je tam čez,” je navdušeno pokimal Edi in pokazal proti 
oddaljenemu cerkvenemu zvoniku, ki je koničasto štrlel nad vrhove dre ves. 
“Za moj veliki pobeg smo potrebovali pokopališko vzdušje,” je nadalje­
val Veliki Bučkar, “vendar bi bilo nespoštljivo, če bi me pokopali v posve­
čeno zemljo cerkvenega pokopališča.” 
“Pokopali naj bi vas … v zemljo,” je Edi komaj verjel svojim ušesom. 
Sodobnost 2016 1541
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
“Tako smo načrtovali. Danijela in gospod Kozar naj bi skrinjo spustila 
v zemljo, jo zasipala in okrog groba postavila paravan. Namestila bi tudi ve­
liko uro, da bi gledalci lahko natančno spremljali, koliko časa bi potreboval, 
da z zavezanimi rokami in nogami pobegnem iz prezgodnjega groba in se 
prikažem izza paravana. V tem času bi Danijela na prenosne cerkvene orgle 
igrala presunljive melodije, tako zabavala publiko in ustvarjala suspenz.”
“Neverjetno,” je vzkliknil Edi, “nezaslišano in neverjetno!”
Veliki Bučkar je bil videti žalosten. “To naj bi bil moj največji dosežek 
doslej,” je dahnil s trepetajočim glasom. (Kako to, da se ne spomniš tre­
peta, ko pa sem ga že omenil). Gospod Vetrovec je poskrbel za to, da so 
bili ob grobu prisotni številni predstavniki tiska. Ta dogodek naj bi bil celo 
večji kot trik s podzemnim zabojem, drznejši kot pobeg iz levjega brloga … 
In glej, kaj se je zgodilo!”  
 “Kaj se je zgodilo?”
“Kako naj jaz vem?” je zatrepetal (vidiš, zdaj se mu je trepet razširil iz 
glasu na celo telo), “jaz sem ležal zvezan in z zamašenimi usti v skrinji 
s privitim pokrovom v mrliški kočiji. Jasno, da nismo nikoli niti prispeli 
do polja ob cerkvenem pokopališču.”
Veliki Bučkar je zagledal vrtno klop in sedel nanjo. Videti je bil utrujen. 
Ediju se je zdel podoben gospodu Cotiču po napornem dnevu v železnini, 
v katero je Edi sicer le redko zašel. Kot boš nedvomno ugotovil, je Edi 
večino časa preživel doma. 
“Verjetno je nekaj splašilo konje,” je Edi razmišljal na glas. “Zbezljali so 
z vozom in z vami vred … Ampak kako to, da prej v hlevu niste imeli zve­
zanih rok in zamašenih ust? In a niste rekli, da je bil pokrov skrinje trdno 
privit, a ste ga vendar z lahkoto odprli?” 
“Saj sem vendar po poklicu iluzionist,” je pojasnil Veliki Bučkar. V skrinji 
sem se osvobodil vezi in od znotraj odvil vijake. Po tem sem moral le še 
dvigniti pokrov.”
Edi je sedel zraven iluzionista in pogledal navzgor proti zevajoči luknji 
na eni strani hiše, kjer sta bili včasih njegova spalnica in spalnica njegovih 
staršev. Poskušal si je pojasniti: “Razumem, kako vam je uspelo odpreti 
pokrov skrinje, ko ste bili v hlevu … ampak kako bi ga bili odprli, če bi na 
njem ležala tona zemlje? To preprosto ne bi bilo mogoče!”
Veliki Bučkar je Edija od strani pogledal. “Pameten fant si, a ne?” je 
izustil. Kar v bistvu ni zvenelo kot kompliment. 
“In a niste hlastali …?” je začel Edi. 
“Zakaj se vsi vedno zapičijo v to?” je vzkliknil iluzionist in skočil pokon­
ci. “Kakšni zlasali neki! Nihče me ni nikoli zlasal, še v šoli ne! Že od nekdaj 
1542 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
imam malo las in teh malo las, ki mi jih je ostalo, si barvam! A je to zločin? 
A je? Postajam plešast in barvam si lase! Naj to zve ves svet, prav?” Splezal 
je na klop in zakričal: “POSTAJAM PLEŠAST IN BARVAM SI LASE!” Nato 
je tako jezno sedel nazaj, da se je klop kar zatresla. “A si zdaj srečen, Edi 
Dikens?” je hotel vedeti. 
“Rekel sem hlastali,” je tiho pojasnil Edi. “Mislil sem namreč za zrakom.” 
Počasi je črkoval Z­R­A­K­O­M. “Kako to, da se v neprodušno zaprti skrinji 
niste zadušili? Saj ste v njej prebiti več ur.”
Iluzionistu je bilo zaradi tega majhnega nesporazuma očitno nerodno 
in se je pretvarjal, da ga nenadoma nadvse zanimajo njegovi čevlji. “Khm … 
to je poslovna skrivnost,” je odgovoril in strmel v skrbno zloščene kapice 
na čevljih, namesto da bi gledal Edija.
Nekdo je zakašljal in iluzionist je dvignil pogled. Pred njima je stala 
nora teta Nora. “Oh, gospod Cotič,” je kar zasijala. “Kako prijazno, da ste 
prišli. A lahko, prosim, dobim pol ducata osemcentimetrskih pocinkanih 
žebljev?” je vprašala. Marjetka ima počeno vime in rada bi ga popravila, 
preden se vreme poslabša. 
Veliki Bučkar se je prijel za glavo in glasno zajokal. Točno v tem trenutku 
je balon na vroči zrak oplazil hrast, ki je stal najbliže hiši, in zgrmel na tla.
4. del
Poslana z neba!
V katerem se Edi slini kot polž. 
Sodobnost 2016 1543
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
“Kako super!” je vzkliknila nora teta Nora, medtem ko se je poskušala 
zvleči izpod košare zasilno pristalega balona na vroči zrak in si pobrati vse 
vejice iz las. “Še sanjalo se mi ni, da me bo kdaj zadel balon na vroči zrak, 
a zdaj, ko se je to zgodilo, moram priznati, da mi je bilo zelo všeč.” Utrgala 
je košček rabarbarinega lista in si ga pritisnila na ureznino nad očesom. 
“Res neznansko všeč, tako je!” Z zvitim gležnjem, ki ga je vlekla za seboj, 
se je splazila skozi grmovje in se odpravila nazaj proti Marjetki. 
Edija in Bučkarja je nesreča bistveno bolj razburila. Človek vendar ne 
pričakuje, da bo nenadoma tik zraven njega zasilno pristal balon, medtem 
ko sedi na vrtu za hišo, mirno uživa v soncu in s pogledom občasno oplazi 
luknjo v steni, ki jo je povzročila plinska eksplozija. 
Ediju je srce razbijalo kot kovaško kladivo in iluzionist je bil videti tako 
bled kot prej gospod Dikens, ki je bil nekaj strani nazaj od glave do peta 
pokrit s finim ometom. Najslabše pa jo je odnesla ženska v košari balona. 
Balon je padel na tla z veliko hitrostjo, a še pred tem je košara drsela čez 
vrhove dreves, nato pa jo je balon nekaj časa vlekel skozi drevesne kroš­
nje. Šele nato je pristala in obmirovala … čeprav “obmirovala” verjetno ni 
najboljši izraz za to. Pod “mirovati” si človek recimo predstavlja sproščen 
počitek vročega poletnega dne v senčni sobi pod hladnimi rjuhami z naj­
ljubšo plišasto igračko. Ob “mirovati” človek mogoče pomisli na krajši 
popoldanski počitek. Ne, balon ni obmiroval, balon se je nenadoma ustavil, 
potnik v njem pa ne. Potnik v balonu je postal potnik IZVEN balona (kar, če 
smo čisto natančni, pomeni, da ni bil več potnik – oziroma še natančneje: 
potnica!) Potnica je zletela po zraku in pristala v rožnem grmu. 
Edi ni še nikoli videl takšne ženske. Sicer drži tudi, da ni še nikoli videl 
ženske, zapletene v veje rožnega grma, vendar nisem mislil tega. Edi ni še 
nikoli videl mlade ženske v tesnem stezniku in s številnimi sloji čudovitih 
naborkanih spodnjih kril …  
“Danijela!” je vzkliknil Veliki Bučkar in stekel proti njej, da bi ji pomagal 
iz trnastega grmovja. 
“Herman!” je zaklicala ženska in – če se izrazim kot romanopisci tistega 
časa – kar ni mogla brzdati veselja. Brzdajo se običajno konji, zato me ne 
preseneča, če se sprašuješ, kako se brzda veselje! Sploh pa ta ženska ni 
prispela s konjem, temveč z balonom!   
Ime se je zdelo Ediju znano. Kaj je bila ena prvih stvari, ki jo je veliki 
Bučkar izustil, ko je v hlevu stopil iz skrinje? Po tistem “Kje prmejduš pa 
sem?”? … “Kje je moja Danijela?” Točno tako!
Zdaj je bila tukaj in kakšen neverjeten učinek je imela na Edija! 
No, priznam: če ženska zasilno pristane z balonom in se pusti kata­
pultirati v rožni grm, je skoraj nemogoče, da ne bi vzbudila pozornosti, 
1544 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
vendar je Edi domneval, da bi Danijela nanj podobno učinkovala tudi, če 
bi se sprehodila do njega in mirno rekla: “Dobro jutro, gospodič Dikens.” 
Večina deklet in žensk, ki jih je Edi do tega trenutka srečal, je nosila 
obleke tako zanimivih barv, kot sta siva ali črna – ali črno siva. Pa to še ni 
bilo vse, te obleke so segale od brade do tal. Edi vse do devetih let ni dojel, 
da tudi njegova mati pravzaprav ima noge.
Zdaj pa je stalo pred njim to lepo mlado bitje z obrazom, podobnim 
starinski fotografiji kamele, ki jo je Edi nekoč videl v knjigi z naslovom 
Živali, ki rade brcajo, a niso konji, ki je imelo vrat in gležnje in vse mogoče 
naborke pod obleko iz rdečega, modrega in rumenega škotskega kara …
“A si ti mogoče idiot?” je vprašala Danijela, si iz ušesa odstranila polža 
in ga položila nazaj na rožnat grm, od koder je verjetno prišel. 
“P­p­prosim?” je zajecljal Edi. 
“Kaj pa tako strmiš vame z odprtimi usti in se sliniš kot polž?” 
Edi je tlesknil z usti kot školjka in si z rokavom obrisal slino z brade. V 
bistvu se je polž bolj slinil. 
“To je Edvin Dikens,” je hitro pojasnil Herman, “on me rešil.”
Danijela je zaničljivo prhnila. Njeno prhanje je Edija očaralo. Tako bi 
prhnila, si je predstavljal, privlačna kamela v omenjeni knjigi. “Otrok te je 
rešil? Največjega iluzionista na svetu? Jaz se ne bi preveč hvalila s tem.”
Sodobnost 2016 1545
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
Danijelin glas je bil podoben tistemu, ki je v času kuge kričal: “Prneste vn 
mrtve!” ali se v groznih muzikalih o življenju v “dobrem starem  Londonu”, 
ki so bili na programu v času Edija Dikensa, spraševal “kdo mi bo kupu 
lepe rožce”. 
To je za Edijeva ušesa zvenelo nenavadno eksotično, saj je te dni večino 
časa prebil s svojo družino, Draganom, Brbljavo Branko in mešanico bivših 
vojakov v Groznem koncu. (Več o vojakih najverjetneje pozneje.)
Potrebno je bilo obsežno pojasnilo in Bučkar je prvi povedal svojo stran 
zgodbe. “Pojasni mi torej,” je končno rekel, “kako sem pristal v Groznem 
koncu.”
Danijela je vprašujoče pogledala Edija. “A ti lahk povem pred njim?” se 
je pozanimala. 
Bučkar je zavzdihnil. “Mislim, da ja,” je potrdil. “Fant me je tako ali tako 
bolj ali manj že obtožil sleparjenja. Ugotovil je, da v svetu iluzionizma ni 
vse tako, kot se zdi.” 
Danijela je strmela v Edija. “To ni noben sleparenj,” je razburjeno po­
jasnila v Bučkarjevo obrambo. “To so sam profesionalni triki, to je vse.”
“Žblgžblg,” je komajda izdavil Edi, se ljubeče zazrl v kameljasto šovgirl 
in se trudil, da se ne bi slinil. Že spet. 
“A si prepričan, da ni debil?” je vprašala Danijela. 
“Samo povej, kaj je šlo narobe,” je vztrajal iluzionist. 
“Če ti tko hočeš, Herman,” je zapela sladka Danijela in si obrisala nos 
tako, da je z njim potegnila po celi dolžini rokava.
*
Najprej je menda vse teklo kot po maslu. Velikega Bučkarja so ceremonial­
no naložili v zastekljeno mrliško kočijo in ga s procesijo odpeljali do polja 
zraven cerkve svetega Baltazarja. Nič hudega sluteča publika seveda ni 
vedela, da ta kočija ni kot vsaka druga mrliška kočija, temveč jo je gospod 
Kozar izdelal posebej za to priložnost.  
Ko je bila skrinja z Velikim Bučkarjem v kočiji in se je slednja začela pre­
mikati, so se pod določenim kotom sprožila posebna ogledala, ki so gledal­
cem ustvarjala vtis, da gledajo skrinjo, čeprav so v resnici videli odsev slike 
skrinje, nameščene na strehi kočije. Prave skrinje se od zunaj v resnici ni 
videlo. Pod Bučkarjevo skrinjo je bil skrivni predelek, ki je vseboval še eno, 
identično skrinjo in ti dve skrinji je bilo mogoče zamenjati – eno dvigniti in 
drugo spustiti – s pomočjo vrtečih se tal, ki jih je gospod Kozar imenoval 
klip­klop. In tako skrinja, ki je pristala na vrhu skrivnega predelka in ki so jo 
na polju raztovorili, ni vsebovala nič drugega kot dve vreči peska za težo. 
1546 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
Prepričan sem, da bi diagram s številnimi črtkanimi puščicami in po­
jasnili, kot na primer pozicija A, pozicija B, tukaj prišel nadvse prav, toda 
v skladu s pravili Častnega društva iluzionistov so diagrami prepovedani. 
In nikakor ne mislim tvegati, da se vklenjen v lisice zbudim v zaboju na 
dnu reke samo zato, da se prepričam, da vsi razumemo, kako deluje klip­ 
klop gospoda Kozarja. 
(Mimogrede naj povem, da so peščene vreče za težo, ki so bile v drugi 
skrinji, zašili zaporniki iz bližnjega zapora. Njihova naloga je bila običajno 
šivanje poštnih vreč. Peščene vreče zašili posebej za to priložnost, kar je 
bilo prijazno od njih. Sicer pa niso imeli veliko izbire. To je bilo še pred 
masovnim pobegom, po katerem so številni zaporniki pristali na barju – če 
se še spomniš – drugi pa ostali zaklenjeni v svojih celicah, brez zabave, kot 
je šivanje, s katero bi si lahko krajšali čas.)   
No, lahko si predstavljaš, kaj se je zgodilo potem. Skrinjo z  vrečami 
peska so pokopali in okrog groba postavili paravane – gledalci so seveda 
mislili, da Veliki Bučkar osebno leži na dnu groba … in takrat so se – kot je 
pojasnila Danijela – stvari začele zapletati. V času, ko se je vse to dogajalo, 
naj bi v skrivnem predelu mrliške kočije, parkirane za vogalom in torej 
stran od radovednih oči, Bučkar od znotraj odprl skrinjo – prav tako, kot 
je to storil v konjskem hlevu Groznega konca –, ter pritisnil gumb, ki bi ga 
z odprto skrinjo vred vrgel nazaj na vrh, in se odkradel iz kočije. 
Kako naj bi se potem pojavil izza paravanov, tako da bi bilo videti, kot da 
je prišel iz skrinje in skopal rov skozi zemljo, je bilo menda neverjetno pre­
prosto, toda Danijela ni imela nobenega namena, da bi Ediju to natančneje 
pojasnila. In zakaj? Ker je od tistega trenutka naprej tako ali tako vse šlo 
narobe. Kot je Danijela pojasnila Bučkarju (in očaranemu, slinečemu se Edi­
ju) so konji, ki so vlekli kočijo, zbezljali že med pokopavanjem prve skrinje. 
Sodobnost 2016 1547
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
“Kr naenkrat je v zaporu zadonu alarmni zvonec, ker je še več zaporni­
kov pobegnil in to je res glasn, sliš se kilometre daleč,” je pojasnila Da­
nijela. “Boge žvali je tko grozn prestrašen, da sta pobrau šila in kopita, 
s tvojo kočijo vred. Janez je bojda vidu, kako je zadn koles zapelal čez tako 
grbino, da je ogledala odnesl nazaj in tvojo skrinjo izstrelil iz skrivališč ko 
zajca iz klobuk.”
“To je moralo biti takrat, ko sem se udaril v glavo in se nokavtiral,” je 
zavzdihnil iluzionist. Kaj se je zgodilo potem?”
“Torej, imel smo problem …” je začela Danijela. 
In sicer: čeprav je bila pobegla mrliška kočija nadvse zanimiva, je bilo žal 
še veliko zanimiveje opazovati, ali bo Velikemu Bučkarju uspelo pobegniti 
iz skrinje, zakopane skoraj dva metra globoko. Zato so Danijela in vsi ostali 
morali ostati ob paravanih in se pretvarjati, da je Bučkar tam spodaj, med­
tem pa so skušali iztuhtali, kaj bi lahko storili. Voda jim je, kot je Danijela 
zadela žebljico na glavico, “že v grlo tekla”. 
“Na orgle sem igrala napeto muzko in s Kozarjem sva potih predebatira­
la situacijo,” je nadaljevala. “Janez je šu iskat mrliško kočijo. Od lokalneg 
krčmara si je celo sposodu kona, a o teb ne duha ne sluha.”
S “sposodu kona” je Danijela hotela reči “sposodil konja”, ampak pre­
den popolnoma izgubiš živce z  razvozlavanjem njenih besed, v  katerih 
manjkajo vse te črke, bom uporabil pisateljski trik: malo bom pogoljufal. 
Ko bom poročal, kaj je ljubka Danijela rekla, bom uporabljal cele besede, 
in tebi prepustil, da si predstavljaš, kako je to rekla. Sem in tja bom navrgel 
kakšen “eee, kaj pa tko buljš, mali?”, toliko, da te spomnim, kako je Danijela 
dejansko zvenela, toda večino časa moraš imeti to preprosto v glavi, a drži? 
“Kaj pa balon na vroči zrak,” je vprašal Veliki Bučkar. “Kje za vraga si 
dobila balon na vroči zrak?”
“Pravkar sem ti hotela povedati,” je Danijela zavihala nos. “Vetrovec …”
“Moj menedžer,” je iluzionist spomnil Edija. 
“Ja, ta,” je rekla Danijela, “če se še spomniš, je povabil Volka Tablico …”
“Znanega fotografa,” je Bučkar pojasnil Ediju. 
“Tega, ja,” je potrdila Danijela. Vetrovec je vprašal Volka Tablico, če bi 
hotel narediti nekaj slik tvojega zadnjega pobega.”
“Jaz pa sem mislil, da ga to ni zanimalo, saj se ni odzval na povabilo,” 
se je čudil Bučkar. “Če se prav spomnim, je celo rekel, da sem goljuf in 
šarlatan.” 
“Še vedno misli tako,” je pojasnila Danijela, “ravno zato je prispel z ba­
lonom, da bi si pobeg lahko od zgoraj ogledal in ugotovil, v čem je trik.”
1548 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
Obraz velikega Bučkarja je pordel. “Ta gnili pokvarjeni podlež,” se je 
penil. “Ta zlobni ničvredni … Najraje bi ga premlatil kot psa, najraje bi …”
Edija je zaskrbelo, da bo velikega Bučkarja zadela kap. Gospoda Cotiča 
je samo enkrat videl tako jeznega, in sicer ko je eden od železninarskih 
pomočnikov 18­milimetrske žeblje pomešal z 12­milimetrskimi – pa tudi 
takrat ni bil videti niti pol tako besen kot Bučkar zdaj. 
Danijela je Bučkarju otrla pot s čela z najbolj čipkastim vseh čipkastih 
robčkov, kar jih je Edi kdaj videl. In Edi si je zaželel, da bi Danijela njemu 
otrla pot s čela. (Da ti kar slabo postane!) 
“Pomiri se, Herman,” je vztrajala. “Stari radovedni gospod Tablica ni 
izvohal ničesar, ker te ni bilo tam, a ne? Ko je njegov zoprni balon zaplul 
čez mesto, kjer smo te pokopali, te ni mogel zasačiti, kako si se poskušal 
pritihotapiti izza zaslona, ker te ni blo tam, da bi se tihotapil sem in tja. Ti 
si bil tle, al v vozu al kjer si pač že bil. Nit slučajno pa nisi bil tam!”
“Aha!” je zmagovalno prhnil Bučkar. Toda Ediju se njegovo prhanje 
ni zdelo niti malo tako privlačno kot prhanje, ki ga je obvladala Danijela. 
“Tudi on je torej mislil, da sem dejansko v skrinji globoko pod zemljo.”
“Točno tako,” se je zarežala Danijela. 
“Prav mu je,” je poudaril Bučkar. 
Edi je opazil, da je Bučkarju s tistih malo las, ki jih je še imel, po obrazu 
kapljalo črno loščilo za čevlje. Bil je povsem prepoten. “Ampak kako ste 
vi pr­pr­pristali v balonu, Danijela,” je Edi razburjeno vprašal in se na vse 
pretega trudil, da se ne bi slinil. 
“Kozarju in par gledalcem je uspelo ujeti napenjalne vrvice, ki so visele 
s košare, in ga potegniti dol. Večina ljudi je mislila, da vse to sodi k pred­
stavi, in ko so dojeli, da ne gre za nikogar drugega kot za svetovno znanega 
fotografa, gospoda Volka Tablico, so bli vsi takoj zagreti zanj in za njegovo 
opremo … Ker mu ni uspel odkrit nbenih sleparij in ker se je počutu zelo 
dobrodošlega, je sprejel Vetrovčevo povabilo na pijačo. Dragocen balon pa 
je pustu privezan k drevesu.” 
“Čez noč?” 
“Ni mel izbire. Vetrovcu je kar najprej težil, naj mu izda nekaj trikov, in 
Vetrovec je nazadnje privolil. No, vsaj na videz. V sobi gostilne Pri pogoltni 
podgani je fotografu zavezal roke, mu zamašil usta in mu rekel: ‚No, zdaj 
pa se reši, če se moreš.‘ Najverjetneje je še vedno tam.”
“Ph! Prav mu je!” se je nervozno zasmejal Bučkar. 
“A ne bo nekoliko nejevoljen, da ste ga ugrabili, mu ukradli balon in mu 
ga uničili,” je zaskrbelo Edija. 
Sodobnost 2016 1549
Grozljiva dejanja Philip Ardagh
Danijela je pravkar hotela izustiti nekaj žaljivega, ko je nora teta Nora 
prilomastila čez gosto podrast. Zvit gleženj je vlekla za sabo. “Kifeljci! 
Tukaj se kar tare kifeljcev!” je vzkliknila in izginila za kompostnim kupom. 
“Policija?” se je začudil Edi. “Koga le iščejo?”
1550 Sodobnost 2016
Philip Ardagh Grozljiva dejanja
Samopodoba otroške književnosti 
V razpravi o nastanku otroške kulture sem zaključila, da ima ta v okviru 
kulture na splošno in še posebej v okviru literarnega polisistema podrejen 
status. Status otroške kulture je nekako podoben statusu nekanonizirane 
književnosti za odrasle, zlasti v nekaterih vedenjskih vzorcih, kot so nagn­
jenost k sekundarnim modelom, samoobstoj in tako naprej (glej Even­Zo­
har 1979). Dodatna podobnost med sistemoma je opazna v dejstvu, da se 
oba ločujeta ne le glede na literarno zvrst, temveč tudi glede na tematiko 
in bralce. Ločevanje glede na bralce se odraža v ločenosti po spolu (moški 
in ženske pri književnosti za odrasle; fantje in dekleta pri otroški knji­
ževnosti), glede na tematiko pa v različnih vsebinah (pustolovske knjige, 
detektivske knjige, šolske zgodbe itd.) (glej Toury 1974).
 Toda o položaju otroške književnosti se ne bi smelo razpravljati v okviru 
nekanonizirane književnosti, kot včasih trdijo. Takšno enačenje je zavaja­
joče, saj zastira poseben status otroške književnosti v sistemu izobraže­
vanja in v literarnem sistemu. Poleg tega lahko vodi v neupoštevanje razlik 
med nekanonizirano književnostjo za odrasle in otroško književnostjo, ki 
se že sama deli na kanonizirano in nekanonizirano. Drugi pristop, ki se 
Zohar Shavit je redna profesorica na Šoli za kulturne študije in predsednica 
raziskovalnega programa otroške in mladinske kulture na univerzi v Tel Avivu.
Zohar Shavit
Poetika otroške 
književnosti
Alternativna 
misel
Sodobnost 2016 1551
zdi za moje namene preučevanja statusa otroške književnosti v kulturi 
ustreznejši, se osredotoča na nekaj, čemur bi lahko rekli ‘samopodoba’.
 Socialna psihologija se ukvarja predvsem s povezavo med družbenim 
statusom in samopodobo – gre za način, kako se določena skupina dojema, 
kar je posledica tako notranje kot zunanje perspektive. Socialni psiholo­
gi so pokazali, da imajo družbene skupine različne samopodobe (Gof­
fman 1959), ki bistveno vplivajo na njihova pravila, motivacijo in osnovne 
vedenj ske vzorce. Zato bom o statusu otroške književnosti spregovorila 
v povezavi s samopodobo otroških pisateljev in pisateljic, poleg tega bom 
svoje ugotovitve metaforično prenesla na celoten sistem otroške književ­
nosti, katerega negativna samopodoba je, kot kaže, posledica odnosov 
različnih literarnih in družbenih faktorjev v kulturi.
 Podobno kot druge samopodobe tudi samopodobo sistema otroške književ­
nosti določata zunanja in notranja perspektiva družbenih faktorjev v kulturi, 
ki sta soodvisni. Zunanja perspektiva se nanaša na to, kako drugi sistemi ob­
ravnavajo sistem otroške književnosti, notranja pa na to, kako sistem dojema 
samega sebe. Notranja in zunanja perspektiva se izoblikujeta tako, da se druga 
drugi prilagajata, s tem pa se tudi krepita – ne glede na to, da včasih pred­
stavljata nasprotujoče si interese. Nesposobnost sistema, da bi se iztrgal iz te 
zanke, se najlepše odraža, kadar želimo prekršiti pričakovanja, ki nastanejo 
kot posledica teh perspektiv. Celo v tem primeru se moramo namreč ravnati 
v skladu z njimi oziroma se jim vsaj ne moremo popolnoma izogniti.
 Zato lahko razprava o samopodobi otroške književnosti raziskuje tako 
pričakovanja, ki jih družba goji do sistema otroške književnosti, kot tudi 
odziv tega sistema nanje. Razprava o  samopodobi je lahko tudi dobro 
izhodišče za preučevanje značilnih vedenjskih vzorcev v sistemu otroške 
književnosti, še posebej kar zadeva pravila pisanja za otroke. Ko načenjamo 
te teme, se nam zastavljata naslednji vprašanji: Kako nastane samopodoba 
in kaj so njene glavne značilnosti? (Kako sistem dojema samega sebe? Kako 
ga dojemajo drugi sistemi?); Kako samopodoba določa značilnosti besedil 
za otroke? Oziroma z drugimi besedami: Kakšne omejitve nastanejo pri 
otroških besedilih zaradi njihove samopodobe?
Pogledi drugih literarnih sistemov na sistem otroške književnosti
Od vsega začetka so preostali literarni sistemi otroško književnost obravnavali 
kot manjvredno. Splošen odnos do otroške književnosti lahko prikažemo, če 
si ogledamo, s katerimi načini je družba pripisovala visok status literarnim 
1552 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
sistemom ter njihovim pisateljem in pisateljicam. Kot kažejo naslednji primeri, 
so ti načini, ki so postali statusni simboli, izven dosega otroške književnosti.
 Večina knjig za otroke naj ne bi spadala v kulturno dediščino, zato so 
v  zgodovinskih pregledih književnosti različnih držav otroške knjige le 
bežno omenjene, včasih pa še to ne. Otroški pisatelji in pisateljice ter 
otroške knjige se v enciklopedijah in leksikonih redko pojavljajo kot gesla, 
razen v leksikonih otroške književnosti. Zaradi tega prihaja do razkola med 
‘pravo’ književnostjo in otroško književnostjo.
 Otroške književnosti se v preteklosti ni poučevalo na univerzah, saj ni 
bila obravnavana kot področje, ki bi v kulturi zasedalo pomembno mesto. 
Sicer je v odnosu do otroške književnosti pred kratkim prišlo do spremem­
be, ki se odraža tudi v učnih načrtih, vendar to le utrjuje njen podrejeni 
položaj. Zdaj se namreč otroško književnost poučuje kot poseben predmet 
na številnih univerzah, a še vedno ni dovolj priznana, da bi se jo poučevalo 
na oddelkih za književnost (z nekaj izjemami). Če se otroška književnost 
komu zdi legitimno področje raziskovanja, potem so to predvsem zapo­
sleni na pedagoških oddelkih. Ponavljam, da je do tega prišlo, ker otroška 
književnost po splošno sprejetem mnenju ne spada na področje književ­
nosti, temveč prej na področje pedagogike – je sredstvo za izobraževanje 
in bistven pripomoček pri poučevanju in indoktrinaciji otrok. V preteklih 
stoletjih so književnost za odrasle obravnavali predvsem glede na njeno 
pedagoško funkcijo v  družbi, vendar pri otroški književnosti ne gre za 
ohranjanje standardov književnosti za odrasle, čeprav se na prvi pogled 
morda tako zdi. Njena povezava z izobraževalnim sistemom ni posledica 
prenosa literarnih standardov, temveč družbeno uzakonjenih pravil in 
motivov, ki so igrali pomembno vlogo pri razvoju otroške književnosti ter 
so zakoličili izobraževalni sistem kot najpomembnejši referenčni okvir 
za otroško književnost. Povezavo med otroško književnostjo in izobraže­
valnim sistemom je kritično ocenila pisateljica Jill Paton Walsh: “Mnogi 
učitelji gledajo na otroške pisatelje podobno kot na pediatre, pedopsihiat­
re, učitelje ali otroške domove; skratka, kot da so del družbenega aparata 
za obravnavo otrok in pomoč otrokom, kot da so nekakšni izvenšolski, 
psihiatrični socialni delavci” (Walsh 1973, 32).
 Podeljevanje nagrad je eden bistvenih načinov, s katerimi “ljudje na pod­
ročju kulture” pripisujejo visok status pisateljem in pisateljicam. Do zdaj 
so bili otroški pisatelji in pisateljice s seznamov prejemnikov nagrad skoraj 
povsem izključeni. Niti ena Nobelova nagrada ali kakšna manj prestižna 
nagrada še ni bila podeljena otroškemu pisatelju ali pisateljici. Da bi od­
pravili to več kot očitno neupoštevanje otroške književnosti, so bile usta­
Sodobnost 2016 1553
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
novljene posebne nagrade za otroške avtorje. Kot ugotavlja Lucia Binder: 
“Ko so se na Mednarodni zvezi za mladinsko književnost na pobudo njene 
ustanoviteljice Jelle Lepham odločili ustanoviti mednarodno nagrado za 
otroško književnost, so to storili z namenom, da bi ustvarili simbol medna­
rodnega sodelovanja, pa tudi zato, da bi poklic otroškega pisatelja končno 
dobil priznanje, ki ga dotlej v splošni javnosti ni užival” (Binder 1977, 123). 
Morda je ustanovitev posebnih nagrad za otroške pisa telje in pisateljice 
pripomogla k izboljšanju njihovega položaja v  družbi, vendar je hkrati 
tudi utrdila njihov manjvredni položaj. Nagrade za otroško književnost so 
namreč sporočale, da je ta zvrst književnosti nekaj ‘drugačnega’, kar se ne 
more meriti z ‘normalnimi’ kriteriji za književnost in zato potrebuje po­
sebne kriterije. Najbolj očiten primer ‘neliterarnega’ ocenjevanja otroške 
književnosti je sestava komisij, ki podeljujejo nagrade otroškim pisateljem 
in pisateljicam. Njihovi člani namreč najpogosteje prihajajo s  področja 
izobraževanja (glej na primer Novičnik Ameriškega bibliotekarskega združenja 
in opis postopka za podeljevanje nagrad, Dohm 1957); še bolj pomenljivi pa 
so morda razlogi za ustanovitev nagrade. Nagrajene otroške knjige naj bi 
bile namreč tiste, ki “tematizirajo resnične težave otrok in jim pomagajo 
razumeti sebe, druge ljudi in svet, v  katerem živijo” (Binder 1978, 32). 
Nagraditi je torej treba pedagoško in ne literarno vrednost otroških knjig.
 Z drugimi besedami, otroški pisatelji prejmejo najprestižnejše nagrade 
predvsem zato, ker ima njihovo delo pedagoško vrednost. V utemeljitvi 
komisije za podelitev nagrade Hansa Christiana Andersena Pauli Fox je 
zapisano:
Otroške knjige, ki jih piše ameriška avtorica Paula Fox, letošnja prejemnica 
nagrade Hansa Christiana Andersena, otrokom pomagajo bolje razumeti 
drug drugega, pa tudi številnim odraslim, ki preživljajo svoje ‘Leto otroka’ 
v ‘Stoletju otroka’, pomagajo najti način za poučevanje otrok in mladostnikov. 
V ganljivih zgodbah je Pauli Fox uspelo opisati trenutke v življenju otrok, 
ki imajo lahko ključno vlogo v  njihovem osebnem razvoju. (Binder 1978, 32; 
poudarila Z. S.)
Odločitve komisije ne odražajo le kriterijev za ocenjevanje otroških knjig, 
temveč tudi pričakovanja družbe v zvezi z otroško književnostjo, kot je 
ugotovil Walter Scherf v uvodnih besedah k seznamu dobitnikov na grad: 
“Nagrade odražajo prepričanja nekega obdobja. Seznami nagrajenih nas­
lovov odražajo prepričanja naše dobe o  izobraževanju intenzivneje in 
 pristneje kot kar koli drugega” (Scherf 1969, vii). V večini  utemeljitev 
1554 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
 komisija izraža mnenje, da bi se morali otroški pisatelji odzivati na otroko­
ve potrebe, kar je nekaterim pisateljem in pisateljicam težko sprejeti, kot 
je zapisala Jill Paton Walsh: “Neka učiteljica me je nekoč vprašala, zakaj 
ne napišem knjige o sindikatih, saj se gotovo strinjam, da bi bile potrebne. 
Neki drug učitelj mi je rekel: ‘Ali ne čutite nobene odgovornosti do svojih 
bralcev?’ To je približno tako, kot bi človeka kdo vprašal: ‘Ali ste že nehali 
pretepati svojo ženo?’, saj vsebuje obtožbo” (Walsh 1973, 30).
 Slaba samopodoba otroških pisateljev je najbolj očitna, ko jo primerja mo 
s samopodobo kanoniziranih avtorjev in avtoric za odrasle. Slednji namreč 
ne služijo le kot referenčni okvir za literarni establišment, temveč uživajo 
tudi status ‘resnih’ članov družbe. Njihovi pogledi na družbena vprašanja 
so zelo dobrodošli in celo zaželeni, medtem ko otroške pisatelje le redko 
povabijo, naj izrazijo svoje mnenje, poleg tega se jih redko obravnava kot 
del literarnega establišmenta. Zaradi takšnega družbenega položaja mora jo 
otroški pisatelji nenehno opravičevati svoj družbeni status, ki posledično 
ostaja obroben in branilen.
 Zahteva po odzivanju na potrebe otrok ni enostavna ali nedvoumna. 
Otroški pisatelji so morda edini, od katerih se zahteva, naj nagovorijo do­
ločeno skupino bralcev in naj bodo hkrati všeč tudi drugi skupini. Družba 
od njih pričakuje, da bodo všeč tako odraslim (zlasti “ljudem na področju 
kulture”) kot otrokom. Ta zahteva pa je kompleksna in tudi nasprotujoča si, 
saj imajo otroci in odrasli različne okuse, ki so pogosto nezdružljivi. Nekaj 
pa je vseeno več kot očitno: da otroško knjigo sprejmejo odrasli, ni dovolj, 
da jo sprejmejo otroci. “Dobra književnost je dobra književnost; zadovolji 
tako otroke kot kritike,” trdi kritičarka Rebecca Lukens (1978, 452–453).
 Ta predpostavka o otroški književnosti je zelo poenostavljena, največ­
krat pa tudi neresnična. Glavni kriterij za pozitivno kritiko otroške knjige – 
v kolikor ne gre za pedagoško delo – je njena sposobnost, da navduši odras­
le. Kot je priznal José­Miguel de Azaola, predsednik komisije za prestižno 
nagrado Hansa Christiana Andersena, ko je nagrado podelil Meindertu 
DeJongu: “To bom naredil, ker so me njegove knjige globoko ganile, ker 
so name naredile močan vtis, ki ga ne bom kmalu pozabil” (Mednarodna 
mladinska knjižnica, Hektograph št. 697, str. 3). Kot kaže to, ali je knjiga 
“globoko ganila” otroke ali ne, sploh ni pomembno. Težko je razumeti, 
da je do tega prišlo kljub vse večjemu zavedanju odraslih o razlikah med 
njimi in otroki – gre za razlike, ki se jih odrasli sicer zelo dobro zavedajo 
in jih skušajo celo poudariti. A pri ocenjevanju otroške književnosti ne 
 upoštevajo mnenja otrok in se raje osredotočijo na svoje mnenje.
Sodobnost 2016 1555
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
 Tako zunanja stališča do otroške književnosti prispevajo k njeni slabi 
samopodobi in jo hkrati tudi ustvarjajo. Otroška književnost je oropana 
vseh statusnih simbolov, hkrati pa se mora spopadati z nasprotujočimi si 
kriteriji, ki jih postavlja potreba po zadovoljevanju okusa odraslih in otrok 
ter potreba po odzivanju na to, kar se družbi zdi ‘dobro’ in primerno za 
otroka. Dejstvo, da otroška književnost ni dojeta kot ‘prava’ književnost 
in da kriterijev za njeno ocenjevanje ne določajo tisti, ki jim je uradno 
namenjena, seveda vpliva tudi na mnenje, ki ga imajo otroški pisatelji in 
pisateljice o sebi. Vse to torej igra pomembno vlogo pri določanju samopo­
dobe otroške književnosti iz notranje perspektive.
Notranja perspektiva
 V preteklosti je bil status otroškega pisatelja ali pisateljice vedno manj 
vreden od statusa pisatelja ali pisateljice za odrasle, kar najbrž pojasni 
naslednja dva pojava.
 Dolgo (še dolgo za tem, ko pisatelji za odrasle tega niso več počeli, glej 
Charvat 1968a) otroški pisatelji (predvsem moški) niso podpisovali svojih 
del. Največkrat jih je pisanje za otroke zanimalo zaradi možnosti zaslužka 
ali zaradi ideoloških motivov. Knjige so izdajali anonimno ali pa so jih 
podpisovali s psevdonimom – najverjetneje zato, ker družba ni spoštovala 
otroških pisateljev, na kar sta pri opisu svojega dela v zvezi z antologijo 
opozorila njena avtorja Peter in Iona Opie:
Na začetku 19. stoletja so moralisti in pedagogi po navadi navedli svoje ime 
na naslovnih straneh svojih del; toda tisti, ki so hoteli javnost zabavati, so 
bili glede tega bolj diskretni. V nasprotju s sodobniki, ki so izdajali resne, 
v telečje usnje vezane knjige, se zanje ni predpostavljalo, da prispevajo k 
napredku duševnega in intelektualnega blagostanja človeštva, zato niso 
mogli pričakovati občudovanja. Le v eni šaljivi knjigi, ki sva jo izbrala, je bilo 
navedeno avtorjevo polno ime. (Opie in Opie, 1980.)
 S pisateljicami je bilo drugače. Ker so imele v družbi že tako ali tako pod­
rejen položaj, niso imele kaj izgubiti. Nasprotno – s pisanjem so si lahko 
svoj status kvečjemu izboljšale, še posebej zato, ker se je pisanje otroške 
književnosti zdelo primernejše za ženske, ki so bile otrokom ‘bliže’. Posle­
dično je bila večina uradno priznanih oseb, ki so v 18. in začetku 19. stoletja 
pisale za otroke, ženskega spola.
1556 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
 Danes to ne drži več: otroški pisatelji in pisateljice podpisujejo svoja 
dela. Za otroke piše približno enako število žensk in moških, ki uživajo 
podoben ugled. Toda zdi se, da je večina otroških pisateljev in pisateljic 
s svojim položajem v družbi ni zadovoljna. Skoraj nikoli, ko se zelo cenjene 
in visoko priznane otroške avtorje povpraša o njihovem pisanju za otroke, 
tega nočejo ‘priznati’. Naslednji odlomki razkrivajo občutke otroških pisa­
teljev in pisateljic do svojega udejstvovanja in poklica:
Nedolgo tega sem obiskala dekliški internat, kjer so me kar naprej spraše­
vali: “Zakaj pišete za otroke?” Moj prvi odgovor je bil: “Saj ne.” Seveda ne 
pišem za otroke. Mislim, da je tako z večino otroških pisateljev. (Madeleine 
L’Engle, v Townsend, 1971, 127.)
Še nikoli nisem pisala za določeno starostno skupino, vedno pišem le zase.
[…] Teme mojih otroških knjig so po navadi precej odrasle, pa tudi sicer se 
mi zdi razlika med pisanjem za otroke in odrasle zelo majhna, potreben je 
le majhen preklop. (Rosemary Sutcliff, v Townsend, 1971, 201.)
Moje knjige, ki uradno spadajo pod otroško književnost, niso bile napisane 
za otroke. (Scott O’Dell, v Townsend, 1971, 160.)
Ali obstaja zavestna razlika med načinom, kako pišem za odrasle in kako za 
otroke? Ne, nobene razlike ni v pristopu, stilu, besednjaku ali standardu. 
Lahko bi izbrala odlomke iz katere koli svoje knjige in vi ne bi vedeli, za ka­
tero starostno skupino je bila napisana. (L. M. Boston, v Townsend, 1971, 36.)
Vsako knjigo, ki sem jo napisala, sem si močno želela napisati. Nikoli nisem 
razmišljala o tem, ali so bila dela kakor koli povezana z otroki. Otroške knjige 
mi nikoli niso bile preveč všeč, ne berem jih dosti. (Jane Gardam, 1978, 489.)
Patricia Wrightson ‘priznava’, da piše za otroke, toda to opisuje kot korak 
na poti do pisanja za odrasle: “Poskusila sem se v pisanju otroškega ro­
mana, to delo sem popolnoma zavestno vzela kot urjenje. Sklenila sem, 
da bom v vsaki knjigi orala ledino, da se bom lotila nečesa (vsaj zame) 
težkega, in da se mi bo nekega dne uspelo prebiti med pisatelje za odrasle” 
(Townsend, 1971, 212). Kako lahko razložimo ta pojav? Kako lahko pojasni­
mo, da se priznani otroški pisatelji in pisateljice, ki so zasloveli s pisanjem 
za otroke, neradi dojemajo kot takšne? Pravzaprav je edini pisatelj, ki je 
odkrito priznal obstoj razlike med pisanjem za otroke in odrasle, priznani 
avtor za odrasle Bashevis­Singer (1977), ki je na vprašanje o pisanju za 
otroke potrdil: “Če moram nekoga mučiti, raje mučim odrasle kot otroke” 
(1977, 12). Pamela Travers, Maurice Sendak in Jill Paton Walsh namignejo, 
kje bi utegnilo biti bistvo težave. Pamela Travers takole pojasnjuje, zakaj 
odklanja status otroške pisateljice: “[Moje knjige] pa tudi nimajo nič 
Sodobnost 2016 1557
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
 skupnega s tisto drugo oznako – ‘otroška književnost’ –, ki namiguje, da 
gre za nekaj drugega od književnosti na splošno, za nekaj, kar tako otroke 
kot avtorje ločuje od prevladujoče književnosti” (1975, 21). Jill Paton Welsh 
podaja tale zanimiva opažanja: “Pogosto je odločitev o tem, da je nekdo 
otroški pisatelj, sprejel predvsem založnik. In ko se takšno odločitev en­
krat sprejme, jo je težko spremeniti … Živimo v svetu vse slabše pismenosti 
in kot kaže moramo sprejeti, da so knjige, ki jih z veseljem napišemo in jih 
naši odrasli prijatelji z veseljem berejo, v zunanjem svetu zanimive le manj 
izobraženim in mladim bralcem” (1973, 32). Maurice Sendak pa dodaja: 
“Vsi, ki pišemo knjige za otroke, živimo v nekakšnem literarnem štetlu, 
mestecu. Ko sem prejel nagrado za slikanico Tja, kjer so zverine doma, je moj 
oče na glas izgovoril vprašanje, ki se je zastavljalo tudi številnim kritikom 
– Mi bodo zdaj dovolili pisati ‘prave’ knjige?” (Kanfer 1980, 41). Vsem trem 
pisateljem je skupen občutek, da je pisanje za otroke nekaj manjvrednega, 
kar se razlikuje od ‘književnosti’, kot jo razumejo intelektualci. Občutek 
imajo, da so zaradi pisanja za otroke kot pisatelji obsojeni na manjvreden 
položaj ter pri svojem delu pretirano omejeni zaradi odnosa do otroške 
književnosti v družbi. Torej se skušajo pisatelji zaradi slabe samopodobe 
otroške književnosti osvoboditi iz okvirov njenega sistema in postati pre­
poznani preprosto kot pisatelji (ali morebitni pisatelji) za odrasle, saj bi 
s tem izboljšali svoj položaj in dobili več svobode pri pisanju. Ta želja se 
najprej odraža v dejstvu, da zanikajo naslovnika svojega dela (otroka) in 
s tem tudi razliko med pisanjem za odrasle in otroke. Posledično trdijo, da 
si književnost za otroke in odrasle zasluži enako mero spoštovanja. Drugi 
odraz želje po ‘osvoboditvi’ pa nakazuje trditev, da bi morali otroške knjige 
ocenjevati z enakimi kriteriji kot knjige za odrasle, oziroma z besedami C. 
S. Lewisa: “Pravzaprav bi skoraj rad postavil pravilo, da je zgodba za otro­
ke, v kateri uživajo samo otroci, slaba” ([1952] 1969, 210). Takšne trditve 
otroških pisateljev in pisateljic kažejo na razširjenost slabe samopodobe 
otroške književnosti. Ne le da ima zunanji svet to zvrst za manjvredno, kot 
takšno jo dojemajo tudi sami pisatelji in pisateljice za otroke, s čimer slabo 
samopodobo utrjujejo in jo ohranjajo. Kljub izrecnemu zanikanju posebne­
ga statusa otroške književnosti pa je na dlani, da otroški pisatelji ustvarjajo 
v okviru omejitev, ki jim jih zaradi posebnosti naslovnika nalaga sistem 
otroške književnosti. Ta naslovnik se izkaže kot problematičen zaradi pro­
tislovne zahteve, da mora biti delo hkrati všeč odraslim in otrokom. Pisate­
lji so našli različne načine, kako razrešiti to težavo; najbolj skrajen je morda 
ignoriranje enega od naslovnikov. Tako se otroka uporablja le kot  iz govor 
ali pa se prezre odraslega bralca, s  čimer pisatelj sicer tvega zavrnitev 
1558 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
slednjega. Prvo možnost Astrid Lindgren opiše takole: “Številni pisatelji 
za otroke zvijačno mežikajo namišljenemu bralcu čez glave svojih otroških 
bralcev; prijateljsko poskušajo mežikati odraslim, ignorirajo pa otroke” 
(1978, 12). Druga skrajnost je značilna za pisatelje popularne književnosti, 
ki jih zanima predvsem prodaja njihovih del in ki se ne trudijo pridobiti 
prestižnega statusa v družbi. Ne zanima jih, ali bodo njihove knjige všeč 
odraslim, temveč predvsem, ali se bodo dobro prodajale. Pripravljeni so 
plačati skoraj kakršno koli ceno, tudi popolno zavrnitev odraslih bralcev, 
če si le lahko povečajo krog bralcev in priljubljenost svojih knjig. Tovrstne 
pripravljenosti ne odraža le dejstvo, da popolnoma ignorirajo odrasle kot 
morebitne bralce, še bolj jasno jo odraža način, kako predstavljajo odrasle 
v svojih delih. V njih namreč pogosto ustvarijo svet, kjer obstaja izrazito 
nasprotje med otroki in odraslimi – to je svet, v  katerem lahko otroci 
naredijo kar koli brez pomoči odraslih, in to celo bolje. Odrasli so redko 
vključeni v  njihove dogodivščine, če že, pa se otroci proti njim borijo, 
se iz njih norčujejo ali oboje. Vendar sta opisana načina zoperstavljanja 
omejitvam otroške književnosti precej izredna. Večina otroških pisateljev 
in pisateljic se tem omejitvam ne poskuša izogniti, raje jih sprejmejo kot 
okvir za spopadanje s težavo posebnosti naslovnika. Potreba po upošte­
vanju naslov nika se odraža predvsem v domnevah, ki jih ima pisatelj o tem, 
kako bi bralec – otrok – morebiti lahko razumel besedilo. Z drugimi bese­
dami, gre za pisateljeve domneve, kako bi impliciten bralec besedilo lahko 
realiziral. Podobno kot Hrushovski (1979) in Vodicka (1976) se tukaj ne 
nanašam na specifično realizacijo besedila pri določenem bralcu, temveč 
na nastanek bralnega postopka, ki je intersubjektivni rezultat realizacije 
besedila, kot ga zavestno ali nezavestno predvidi pisatelj.
 Pisatelji se dobro zavedajo, kako bi implicitni bralci njihovo besedilo 
lahko realizirali, zlasti v  naslednjih pogledih (ki so, seveda, soodvisni): 
kompleksnost besedila, pripovedna struktura, stilistični nivo in temati­
ka. Zadnja dva se zdita za pisatelje še najbolj moteča, saj se po njihovem 
mnenju zaradi njiju otroška književnost razlikuje, kot pojasnjuje Nina 
Bawden: “Pisatelj pa lahko in tudi mora izpustiti stvari, ki so prezahtevne 
za njihovo razumevanje” (1974, 9). Ali z besedami Astrid Lindgren: “Naj­
prej je tu jezik. Mislim, da je to skoraj najbolj … če pišeš za petletnike … ne 
smeš uporabljati besed in izrazov, ki jih razumejo otroci, stari deset let ali 
več … Lahko pišeš stvari, ki so zabavne tako otrokom kot odraslim, nikar 
pa ne piši nečesa, za kar dobro veš, da bo zabavno samo odraslim” (1978, 
10–11). Poleg tega se pisatelji dobro zavedajo tudi pripovedne strukture in 
kompleksnosti besedila. Nina Bawden o strukturi in naravi pripovedi pravi 
Sodobnost 2016 1559
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
tole: “Edina prava razlika med pisanjem za odrasle in otroke je to, skozi 
katere oči gledam” (1974, 13). Poleg tega je Gillian Avery v intervjuju z Na­
omi Bowen pojasnila, zakaj je s stališča kompleksnosti njena knjiga pisana 
za otroke: “Ugotovila sem, da to nikakor ne more biti knjiga za odrasle, saj 
je vse preveč poenostavljeno, čustva so preveč neposredna, da bi lahko to 
bila knjiga za odrasle” (Bowen 1975, 207).
Testni primer: Roald Dahl in njegov roman Danny, prvak sveta
Besedilo in implicitni bralec
Način, kako pisatelji in pisateljice opisujejo svoje delo ter odnos do njega, 
lahko predstavlja zelo dober vir za analizo samopodobe pisateljev, ne more 
pa biti dokončni dokaz odražanja samopodobe pri besedilu. Ko načnemo 
vprašanje besedil, moramo preučiti sama dela in se tako posvetiti njihovem 
naslovniku. Njegova struktura se bo, seveda, najbolj jasno pokazala, če jo 
bomo primerjali s strukturo implicitnega odraslega bralca. Prednost pri­
merjalne analize je opazna predvsem pri besedilih, prenesenih iz sistema 
književnosti za odrasle v sistem otroške književnosti (na primer Guliver­
jeva potovanja in Robinson Crusoe), kjer semantične omejitve implicitnega 
bralca bistveno določajo postopek transferja. Toda postopek primerjanja 
terja tudi odpravo drugih zadev, povezanih s postopkom prevajanja, in šele 
takrat se lahko posvetimo vprašanju implicitnega bralca (to še zlasti velja, 
kadar besedilo ni le ‘prevedeno’ iz sistema književnosti za odrasle v sis­
tem otroške književnosti, temveč tudi iz literarnega sistema ene države 
v sistem druge). Zato je najboljši primer za ponazoritev te ideje besedilo, 
ki ga je nekdo najprej napisal za otroke in potem še za odrasle, ter hkrati 
soobstaja v literarnem polisistemu.
 Čeprav so takšna besedila prej izjema kot pravilo, so odličen primer 
za ponazoritev pisateljevih omejitev (v zvezi z otrokom kot implicitnim 
bralcem), saj so bile po metodološki plati že pred predelavo besedila 
odstranjene vse zadeve, ki bi lahko morebiti ovirale tovrstno primerjalno 
študijo. V tem primeru je razlikam med besediloma nedvomno botrovalo 
pisateljevo zavedanje različnih implicitnih bralcev, ne pa razlike med dve­
ma literarnima polisistemoma in njunimi normativi ali razlike v poetikah 
različnih avtorjev. Težava je seveda v tem, da so takšni primeri zelo redki. 
Malo pisateljev ustvarja za otroke in odrasle, pa tudi če jih najdemo, pišejo 
zelo različne ‘zgodbe’, saj se zavedajo razlik med obema vrstama bralcev.
 Kljub temu obstaja tak edinstven primer, in sicer gre za zgodbo “Pr­
vak sveta” Roalda Dahla, ki je bila sprva napisana za odrasle in objavlje­
1560 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
na v zbirki Poljubček, kasneje pa predelana v otroški roman z naslovom 
Danny, prvak sveta. Še en dober razlog, zakaj je lahko to besedilo odličen 
testni primer, je njegova nekonvencionalnost. Kar zadeva sistem otroške 
književnosti, nikakor ne gre za standardno besedilo. Tematika (divji lov) 
in odnos med očetom (‘tatom’) ter sinom sta nekaj posebnega. (V zaseb­
nem pogovoru z go. Kay Webb, nekdanjo urednico pri Puffin Books, sem 
izvedela, da je podvomila, ali naj knjiga zaradi ‘neprimerne’ vsebine sploh 
izide). Po drugi strani pa so Dahlova besedila prav zato tako zanimiva; 
kadar nekonvencionalno besedilo za otroke primerjamo z besedilom za 
odrasle, se pokažejo bistvene razlike, ki so nedvomno posledica različnih 
implicitnih bralcev.
 Na prvi pogled se besedili morda res zdita zelo podobni: obe pripove­
dujeta zgodbo o neverjetnem divjem lovu na fazane in trikih, s pomočjo 
katerih junak postane svetovni prvak v divjem lovu. Poleg tega sta obe 
napisani v  prvi osebi ednine. Toda natančnejša analiza pokaže, da se 
v resnici precej razlikujeta, saj je eno veliko bolj zapleteno od drugega. 
Ko rečem, da je besedilo za odrasle bolj zapleteno od besedila za otroke, 
s tem mislim na organizacijo različnih ravni besedila, pa tudi na odnose 
med njimi. V besedilu za odrasle tako različne ravni niso organizirane po 
najpreprostejšem (ali najbolj direktnem) principu. Vsebina na primer ni 
razporejena kronološko, temveč sledi zavesti pripovedovalca. Poleg tega 
so odnosi med različnimi ravnmi v besedilu za odrasle oblikovani tako, 
da manjše število elementov služi različnim funkcijam (npr. odnosi med 
zaporedjem informacij in pripovedovalcem služijo ustvarjanju ironičnega 
tona, karakterizaciji glavnih likov, vrednotenju divjega lova in še čemu).
 Najočitnejše razlike med besediloma za odrasle in otroke so opazne 
v  naslednjih pogledih: literarna zvrst (kratka zgodba/roman); junaki in 
njihova karakterizacija (prijatelja/oče in sin); stališča (dvoumna/nedvoum­
na); konec (odprt/srečen). Teh razlik ne moremo pojasniti zgolj kot po­
sledico razlik med glavnimi junaki, prav tako jih ne moremo pripisati le 
razlikam med kratko zgodbo in romanom. Odločitvi glede literarne zvrsti 
in junakov (posledično pa tudi stališč in konca) sta bili neposredno po­
vezani z Dahlovo prvotno odločitvijo, da bo ‘prevedel’ kratko zgodbo za 
odrasle v besedilo za otroke. Kot znan pisatelj si je Dahl lahko privoščil, 
da je tematiziral ‘neprimerne’ vsebine in opisoval nenavaden odnos med 
očetom in sinom. Toda če je hotel zagotoviti, da bo besedilo sprejeto 
v  sistem otroške književnosti, je moral kršenje pravil kompenzirati s tem, 
da je vsebino in junake priredil pravilom otroške književnosti.
Sodobnost 2016 1561
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
 Najočitnejši Dahlov korak je bila ‘nevtralizacija’ tematike – legitimiral je 
vsebino in stališča, predstavljena v besedilu. V ta namen je moral besedilo 
razširiti, da je dopuščalo drugačno predstavitev. Prvo odločitev – menjavo 
literarne zvrsti – je torej sprejel, ker je potreboval veliko širši obseg od 
tistega, potrebnega za dvoumne in nejasne odnose v kratki zgodbi. Seve­
da so bili razlogi za odločitev za predelavo kratke zgodbe v roman morda 
tudi ekonomski, saj se romani boljše prodajajo. Toda Dahl bi moral kratko 
zgodbo vseeno predelati v roman, če je hotel v besedilo vključiti različna 
stališča. To dejstvo je mogoče najlepše ponazoriti z analizo pripovedovalca 
in pripovedne strukture, stališč do divjega lova in koncev obeh besedil.
Pripovedovalec in pripovedna struktura
Kljub temu da sta besedili pripovedovani v prvi osebi ednine (in bi zato 
strokovno lahko rekli, da imata isto perspektivo), so narava pripovedo­
valca, pripovedovalčev ton in njegov odnos do pripovedovane zgodbe 
v obeh delih povsem različni, popolnoma drugačna sta tudi razporeditev 
vsebinskih elementov in zaporedje informacij.
 V obeh besedilih so podane skoraj iste informacije. Različni pa sta 
njihova razporeditev in interpretacija, saj naj bi to služilo drugačni karak­
terizaciji pripovedovalca in podajanju različnih vrednostnih sodb. Zato je 
v besedilu za otroke zasnova naracije realistična, v različici za odrasle pa je 
zasnovana v pripovedovalčevi zavesti. Seveda gre v obeh primerih za obno­
vo dogodkov, ki jih je pripovedovalec doživel, ali s Perryjevimi besedami: 
“Pripovedovalčev ‘jaz’ bralcu podaja informacije ‘zdaj’ in pri tem sledi za­
poredju, v katerem jih je ‘nekoč’ izvedel kot ‘jaz’, ki je doživljal” (1979, 38). 
Toda v različici za odrasle skuša pisatelj rekonstrukcijo prikriti (v različici 
za otroke pa jo poudarja), saj s tem pripomore k pripovedovalčevi poznejši 
presoji. Pripovedovalec v različici za otroke skuša obnoviti razumevanje, 
ki ga je imel kot otrok, a ne zato, da bi o njem podvomil, temveč da bi ga 
utrdil in opravičil. Čeprav je od takrat minilo že veliko let, se še zmeraj 
identificira z dečkovim odnosom do očeta – še vedno ga občuduje in do 
njega skoraj ni kritičen:
 Kar vam skušam povedati …
Že ves čas vam skušam povedati predvsem to, da je moj oče brez kakršnega 
koli dvoma najbolj čudovit in najbolj zabaven oče, kar jih je kadar koli bilo. 
(Danny, prvak sveta, 223.)
Ko skuša pisatelj v različici za odrasle to rekonstrukcijo prikriti, poudarja 
omejeno zavedanje pripovedovalca, saj vzbuja vtis, da so informacije 
1562 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
 podane v istem vrstnem redu, kot so si sledile, in o njih ne presoja nak­
nadno. To mu uspe z začetkom in medias res, s podajanjem vrstnega reda 
informacij, ki naj bi temeljil le v pripovedovalčevi zavesti, ter s poudarjan­
jem dejstva, da pripovedovalec ne razpolaga z vsemi informacijami. Tako 
se zgodba začne, tik preden se prijatelja odpravita na nočno dogodivščino: 
“Ves dan, kadar nisva imela strank, sva čepela za mizo v pisarni bencinske 
črpalke in pripravljala rozine” (Poljubček, 176). Od tu naprej se začnejo 
odvijati nočni dogodki, kot jih vidi Gordon, eden od prijateljev. V nasprotju 
s tem se različica za otroke začne pri najzgodnejši časovni točki, predvsem 
zato, da bi se tako ustvaril vsevedni pripovedovalec: “Ko sem bil star štiri 
mesece, je moja mama nenadoma umrla in moj oče je moral čisto sam 
skrbeti zame” (Danny, prvak sveta, 9). Pripovedovalec v različici za otro­
ke razpolaga z vsemi informacijami, poleg tega je sposoben razumeti in 
ovrednotiti pripovedovano zgodbo in tudi obnašanje ljudi v svetu. Je avto­
ritativen, pa tudi pokroviteljski. Kadar ni prepričan, ali ga bralec povsem 
razume, pojasnjuje bistvo življenja, kot je razvidno v naslednjih primerih:
[…] zato bodite pozorni, ko se vam kdo nasmeje z usti, oči pa ostanejo iste. 
To je gotovo lažni nasmeh. (Danny, prvak sveta, 17.)
Večina resnično vznemirljivih stvari, ki jih počnemo v življenju, nas na smrt 
prestraši. Saj ne bi bile vznemirljive, če nas ne bi. (Danny, prvak sveta, 64.)
V različici za odrasle pripovedovalec ne razpolaga vedno z vsemi informaci­
jami, včasih pa jih tudi ni sposoben razumeti. V besedilu je to pomanj kanje 
informacij pogosto poudarjeno tako, da ostanejo dogodki nepojasnje ni, vsaj 
dokler jih pripovedovalec ne razvozla. Tako se na primer Gordon zaveda, 
da se Claud vrne praznih rok in da bosta naslednji dan vseeno jedla fazana. 
Zelo pozno mu postane jasna povezava med ulovljenima fazanoma in dej­
stvom, da so bili čuvaji pretentani, ta skrivnost pa je v besedilu razrešena šele 
pozneje: “Redko se je vrnil zelo pozno in nikoli, zares nikoli ni imel s seboj 
nobenega plena. Toda naslednje popoldne – in res mi ni bilo jasno, kako se 
mu je to posrečilo – je v lopi za črpalko zmeraj visel kak fazan, zajec ali par 
jerebic, ki sva jih nato pojedla za večerjo” (Poljubček, 178).
Avtoritativni pripovedovalec v različici za otroke nikoli ne pokaže take 
nevednosti. Dogodkov ne pušča nepojasnjenih in jih pojasni pozneje. Prav­
zaprav razloži skoraj vse, in to zelo nedvoumno. Poleg tega se vedno po­
stavlja v položaj, kot da ima pravico soditi povedano; ta lastnost pa je lahko 
v nasprotju z drugimi učinki besedila, na primer z rekonstrukcijo otroške 
perspektive. V besedilu je nekajkrat poudarjeno, kako je pripovedovalec 
Sodobnost 2016 1563
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
dogodke razumel kot otrok. Ko na primer Danny prvič izve za divji lov, 
besedilo poustvari njegovo osuplost: “Bil sem zaprepaden. Moj oče je tat! 
Ta nežen, čudovit človek. Nisem verjel, da se lahko sredi noči odtihotapi 
v gozd zato, da bi nekomu ukradel dragocene ptice” (Danny, prvak sveta, 
38). Podoben primer je strah, ko očeta ne najde doma:
Pogledal sem v pisarno. Šel sem naokoli in iskal zadaj za pisarno in potem 
še za delavnico.
Stekel sem čez polje do stranišča. Bilo je prazno.
“Oči!” sem zavpil v temo. “Oči! Kje si?” […]
Stal sem sredi temne prikolice in prvič v  življenju začutil rahlo paniko. 
(Danny, prvak sveta, 36.)
Toda to morebitno protislovje v besedilu ni uporabljeno za ustvarjanje 
kompleksnih odnosov, saj odrasli pripovedovalec skoraj v  celoti sprej­
me otrokovo perspektivo. Dve perspektivi v  besedilu nista uporabljeni 
zato, da bi tvorili nasprotja; v resnici velja prav nasprotno, saj utrdita in 
upravičita pripovedovalčev odnos do očeta. V delu ni niti ene povedi, 
v kateri bi časovna razdalja osvetlila drugačno stališče od tistega, ki ga je 
pripovedovalec imel kot otrok, niti mu ne nasprotuje. Časovna razdalja 
med pripovedovalcem in pripovedjo le poudarja dejstvo, da čas nikakor 
ni spremenil pripovedovalčevega odnosa do tega, kar se je zgodilo. Šele ko 
besedilo primerjamo z različico za odrasle, nam postane funkcija časovne 
razdalje jasna. V kratki zgodbi ima namreč drugačno vlogo – pripovedo­
valec se ne poistoveti s pripovedovanim, zato nasprotje med Gordonovim 
in Claudovim odnosom v besedilu ustvari ironičen ton.
Tisto, kar je osnova vseh literarnih del – rekonstrukcija dogodkov  – 
v obeh različicah zgodbe prinaša drugačno vrednotenje pripovedi in po­
sledično različen ton. To najbolje ponazori prikaz glavne teme, divjega 
lova, v obeh besedilih.
Stališča do divjega lova
V različici za odrasle prijatelja do divjega lova nimata enakih stališč. Claud 
je namreč nad njim navdušen in ga dojema kot osnovni simbol bistroum­
nosti in iznajdljivosti, Gordon pa je do njega kvečjemu ravnodušen. Tako 
je na primer Claud zelo ponosen na svoje metode divjega lova, Gordon pa 
brez dlake na jeziku pripomni, da morda niso najbolj izvirne in učinkovite 
(te pripombe Claud prezre, ker je bodisi preneumen, da bi jih razumel, 
bodisi nanje namenoma noče odgovoriti):
1564 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
“Vrvico napelješ kakih petdeset metrov daleč, se za kakšnim grmom uležeš 
na trebuh in počakaš, da fazan ugrizne v vabo. Nato ga povlečeš k sebi.”
“Téle pa že ni izumil tvoj oče.”
“Zelo je priljubljena pri ribičih,” je rekel, ne da bi se zmenil zame. […]
“Kaj pa metoda številka tri?” sem vprašal.
“Ah,” je rekel. “Številka tri je prava lepotička. To je zadnja metoda, ki jo je 
moj oče izumil pred smrtjo.”
“Njegova poslednja mojstrovina?”
“Točno tako, Gordon.” (Poljubček, 181.)
Med prijateljema prihaja do nasprotij, saj ima Gordon milo rečeno ironičen 
pogled na nekaj, kar Claud jemlje resno, oziroma je do tega vsaj zelo skep­
tičen, vse to pa v besedilu ustvarja ironijo (ki je tudi posledica razdalje med 
pripovedovalcem in pripovedovanim). Tovrstna dvoumnost v  stališčih 
je nepredstavljiva v sistemu otroške književnosti, kjer se predpostavlja, 
da otroci kompleksnih stališč ne morejo razumeti in morajo zato biti 
nedvoumna. Zato imata v otroški različici Danny in njegov oče isti odnos – 
oba sta vznemirjena in navdušena. Ko se odpravita na divji lov, oče vpraša:
“Kako se počutiš, Danny?”
“Izvrstno,” sem odvrnil, in tako sem se tudi počutil. Čeprav me je v trebuhu 
še vedno črvičilo, ne bi te dogodivščine zamenjal niti z arabskim princem. 
(Danny, prvak sveta, 141.)
Poleg tega Danny o očetu pripomni tole: “Bolj kot sva se bližala gozdu, bolj 
je v očetu raslo vznemirjenje. Postajal je vedno bolj živčen” (Danny, prvak 
sveta, 141). Potreba, da se v  otroški različici hkrati uveljavi nedvoumna 
stališča in da se očeta prikaže v dobri luči, vodi v tem besedilu v dolge 
odlomke opravičevanja divjega lova. Medtem ko je v različici za odrasle 
dvoumnost stališč dobrodošla, so v otroški različici prikazana črno­belo, 
torej nedvoumno. Nasprotje med dobrim in slabim (zlasti pri vrednotenju 
divjega lova), ki v besedilu za odrasle namerno ostane nejasno, je v različici 
za otroke natančno določeno.
 V besedilu za odrasle se divji lov giblje po premici z dvema poloma: od 
kaznivega dejanja do zabave. Sprva nam pripovedovalec posreduje podat­
ke, s katerimi vzbuja vtis, da nameravata Gordon in Claud storiti nekaj zlo­
veščega, kar je blizu kaznivemu dejanju. Toda ne izvemo še nič določenega. 
Če bralec sestavi po besedilu raztresene namige, pričakuje najmanj to, da 
imata puško. Toda v nasprotju s pričakovanji namigi razvodenijo v precej 
neškodljivo dogodivščino ‘divjega lova z rozinami’. Ta precej neškodljiva 
Sodobnost 2016 1565
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
struktura pa se v besedilu pojavi šele, ko je najprej slutiti možnost krimi­
nalnega dejanja:
“Kaj pa imaš tu spodaj?” sem vprašal […]
“Da jih bova lahko nesla,” je mrko odvrnil.
“Razumem.”
“Pojdiva,” je rekel.
“Še zmeraj mislim, da bi morala iti z avtom.”
“Preveč tvegano bi bilo. Videli bodo, kje sva parkirala.”
“Ampak do gozda je skoraj šest kilometrov.”
“Da,” je rekel. “In najbrž se zavedaš, da naju čaka šest mesecev v kehi, če 
naju dobijo.” (Poljubček, 177, poudarila Z. S.)
Ko bralec končno spozna, da se ne dogaja nič zares zločinskega in da se 
zgodba nanaša le na divji lov, je vtis zločina že vtkan v besedilo, in čeprav 
se to na koncu ne izkaže za resnično, divjemu lovu kljub temu daje nega­
tiven prizvok.
V otroški različici je nesprejemljiva že sama tehnika podajanja namigov, 
ki bi se izkazali za neresnične, saj besedilo po svoji naravi ne dovoljuje 
mnogostranskih razlag. Kljub temu pa je treba poudariti, da se tudi tu divji 
lov omenja kot nekaj zločinskega, a predvsem zato, da bi se ta možnost 
v nadaljevanju ovrgla in bi se dejavnost prikazala kot upravičena. Tako spr­
va besedilo ne zavrača možnosti, da je divji lov kraja. Dannyja to odkritje 
o očetu celo pretrese:
Osuplo sem vprašal: “Hočeš reči, da kradejo?”
“Mi to vidimo drugače,” je odgovoril oče. “Krivolov je oblika umetnosti.” 
(Danny, prvak sveta, 38.)
A že kmalu zatem Danny sprejme očetovo stališče, tako kot sprejme vse 
ostalo: “Ne, saj ti verjamem.” (Danny, prvak sveta, 40). To se zgodi zaradi 
očetovega opisa, v katerem divji lov kuje v zvezde, pa tudi zaradi vrstnega 
reda pripovedi. 
Zgodba se v nasprotju z različico za odrasle ne začne s skrivnostnimi 
pripravami na divji lov; namesto tega nam prvo poglavje postreže z izred­
no pozitivnim opisom očeta. Predstavljen je kot poštenjak, ki ga imajo vsi 
radi, sin pa ga naravnost obožuje, češ da je najboljši oče; to velja celo, ko 
o njem razmišlja za nazaj:
V svojih prvih letih nisem bil niti za trenutek nesrečen ali bolan […] (Danny, 
prvak sveta, 11.)
1566 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
Brez kakršnega koli dvoma je bil moj oče najbolj sijajen in najbolj zanimiv 
oče, kar ga lahko ima kak otrok. (16.)
Vendar je znal izvrstno pripovedovati zgodbe. (17.)
Moj oče je bil dober mehanik. Ljudje, ki so živeli kilometre daleč, so svoje 
avtomobile pripeljali na popravilo k njemu, namesto da bi jih vozili v bližnje 
delavnice. (23.)
V družbi z očetom se ni bilo mogoče dolgočasiti. (25.)
Zdaj vam je že lahko jasno, da je bilo neizmerno zabavno imeti osem let in 
živeti z mojim očetom. (32.)
Šele po tem, ko je oče najprej predstavljen v najboljši luči, pripovedovalec 
prvič omeni divji lov kot njegovo “najglobljo in najmračnejšo skrivnost”. 
Toda možnost, da bi to skrivnost res jemali kot “mračno” in zločinsko, 
je skoraj takoj ovržena, saj tako čudovit oče že ne bi mogel sodelovati 
v mračnih, zločinskih poslih. Od tu naprej, pa vse do konca zgodbe, se div­
ji lov opravičuje na najrazličnejše načine. Možnost, da bi na to dejavnost 
gledali kot na krajo, se najprej ovrže, potem pa se sprejme druga možnost; 
to je, seveda, v nasprotju z različico za odrasle, kjer se neprestano in isto­
časno ohranja dvoumen pogled na divji lov – lahko je zabava ali kraja.
Kako je divji lov upravičen? Ta Dahlova odločitev je pomenila, da si je 
moral prizadevati za čim bolj prepričljivo utemeljitev divjega lova, saj bi 
le tako lahko spremenil njegov siceršnji sloves, ki je zelo blizu kaznivemu 
dejanju. Morda to pojasnjuje, zakaj je to dejavnost utemeljil na osnovi 
vsaj treh različnih vrednostnih sistemov, ki drug drugega potrjujejo. V 
otroški različici je divji lov predstavljen kot lokalna igra z lastnimi pravili 
obnašanja, pa tudi kot dejanje socialne pravičnosti. Če to ni dovolj, ga 
opravičuje tudi očetova povsem razumljiva želja po maščevanju. Avtorjevo 
prizadevanje, da bi divji lov opravičil na vse mogoče načine, se zlasti jasno 
odraža v primerjavi z odnosom do divjega lova, ki je podan v različici za 
odrasle. Tu namreč divji lov skoraj z ničimer ni utemeljen, predstavljen je 
kot nekakšna obsesija: “Zdaj je bil bolj osredotočen, in imel sem vtis, da 
to zanj ni bila več igra, temveč križarski pohod, nekakšna zasebna vojna, 
ki jo je lastnoročno vodil proti nevidnemu, osovraženemu nasprotniku” 
(Poljubček, 178). Na morebitno socialno upravičenost divjega lova se tu le 
namigne, vendar ta možnost v nadaljevanju ni razvita (tako kot tudi druge 
možnosti ne). Tako na primer Claud nekje pripomni: “Nekje sem slišal, da 
je cena vzreje in vzdrževanja enega fazana, dokler ni dovolj star za odstrel, 
precej več kot pet funtov (kar je približno toliko, kolikor stane dvesto štruc 
kruha)” (Poljubček, 184). Možnost dojemanja divjega lova kot lokalne igre je 
Sodobnost 2016 1567
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
omejena le na Claudovo perspektivo, nihče drug je ne potrjuje. Pravzaprav 
Claud trdi, da se s tem vsi ukvarjajo, kar potrjuje idejo divjega lova kot igre. 
Toda celo njegov najboljši prijatelj Gordon se s tem ukvarja prvič, poleg 
tega je edina oseba, ki se je z divjim lovom zagotovo ukvarjala, Claudov oče, 
znani pridanič. To le še okrepi Gordonov skeptičen odnos, saj pripomni:
“Jaz sem pa mislil, da si rekel, da je bil tvoj oče pijanec.”
“Morda res. Bil pa je tudi odličen divji lovec, Gordon. Morda najboljši, kar 
jih je kdaj bilo v vsej angleški zgodovini. Moj ata je preučeval divji lov kot 
kakšen znanstvenik.”
“Kaj res?”
“Resno mislim, prav zares.” (Poljubček, 180.)
V različici za otroke vse tri utemeljitve, na katere se je v različici za odrasle 
le namignilo – socialna pravičnost, maščevanje in lokalna igra – postanejo 
dokončno veljavne in nepreklicne. Element socialne pravičnosti se pojavi 
v naslednjem odlomku: ko oče Dannyju pojasnjuje, kaj sploh je divji lov, 
trdi, da so v preteklosti lačni ljudje s pomočjo te dejavnosti nahranili svoje 
družine, in je bila zato socialno upravičena. Torej je divji lov predstavljen 
kot del boja med družbenimi razredi: “’Naj ti povem kaj več o tem nasto­
paškem streljanju fazanov,’ je dejal. ‘Kot prvo, s  tem se ukvarjajo samo 
bogataši. Samo zelo bogati si lahko privoščijo, da redijo fazane zgolj zato, 
da jih kasneje za zabavo postrelijo. Ti bogataški tepci vsako leto zapravijo 
ogromno denarja, da najprej na fazanskih farmah kupijo zelo majhne faza­
ne, ki jih nato redijo v kurnikih, dokler niso zadosti veliki, da jih spustijo 
v svoj gozd’” (Danny, prvak sveta, 40–41). Prav tako je divji lov predstavljen 
kot edini častni način, da reveži nahranijo svoje družine:
Toda v tistih časih je bil skoraj vsak moški iz vasi ponoči v gozdu in je lovil 
fazane. Vendar tega niso počeli zgolj zaradi zabave, temveč tudi zato, ker so 
imeli doma družine, ki so jih morali nahraniti. Ko sem bil mlad, so mnogi 
v Angliji preživljali težke čase. Bilo je malo možnosti za zaposlitev in ne­
katere družine so bile resnično lačne. Le nekaj kilometrov stran, v gozdu 
bogataša, pa so na tisoče fazanov kraljevsko hranili dvakrat na dan. (Danny, 
prvak sveta, 38–39.)
V otroški različici se pojavi tudi motiv maščevanja. Toda v nasprotju z ob­
sedenim Claudom v različici za odrasle, čigar križarskega pohoda besedilo 
pravzaprav ne utemeljuje, sta v romanu za otroke oče in sin navdušena (in 
nista obsedena) ter imata za svoj pohod kot kaže dober razlog. Dannyjev 
1568 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
oče namreč napove vojno g. Hazlu (njegov priimek je v različici za odrasle 
zapisan Hazel, v otroški pa Hazell) šele po tem, ko g. Hazel prekrši pravila 
igre in poniža Dannyjevega očeta s tem, da ga ujame v luknjo, kar je opisano 
takole: “Past je bila podobna tistim, ki jih lovci v Afriki kopljejo za divje 
živali” (Danny, prvak sveta, 77). Potem ko očetu uspe pobegniti iz luknje, 
ga g. Hazel še vedno vsak dan ponižuje:
“Veš, kaj me resnično razjezi,” je oče kar naenkrat spregovoril. “Zjutraj 
se zbudim kar dobre volje. Potem okoli devetih zjutraj, vsak dan v tednu, 
pripelje mimo črpalke tisti ogromni srebrni rolls­royce in za volanom vidim 
ogromni napihnjeni obraz gospoda Victorja Hazella. Vedno ga vidim. Ne 
morem si pomagati. In ko se pelje mimo, glavo vedno obrne proti meni in me 
pogleda. Najbolj me razjezi način, kako me pogleda. Njegov posmehljivi in 
privoščljivi nasmeh. Čeprav ga vidim samo za kakšne tri sekunde, postanem 
besen kot ris.” (Danny, prvak sveta, 101.)
Željo po maščevanju krepita negativna karakterizacija g. Hazla in ogorčenje 
drugih, ko skuša g. Hazel prekršiti pravila igre. Torej ni samo Dannyjev 
oče tisti, ki se mu luknja g. Hazla zdi nepravična, celo spoštovani zdravnik 
jo opiše kot “vražjo”: “›Še huje je, William! To je prav vražje! Veš, kaj to 
pomeni? To pomeni, da si pošteni ljudje, kot sva ti in jaz, ne moremo več 
privoščiti, da bi šli ponoči ven in se malce zabavali, ne da bi si pri tem 
zlomili roko ali nogo›” (Danny, prvak sveta, 92–93). Četudi g. Hazel ne bi 
prekršil ustaljenih pravil igre, bi si zaslužil maščevanje. Črno­bela karak­
terizacija v besedilu ne pušča nobenega dvoma o tem, kam sodi. Sicer je 
g. Hazel v obeh delih opisan kot snob in najhujša sorta “novih bogatašev”. 
Toda v različici za odrasle sodbi botruje omejeno zavedanje pripovedo­
valca, medtem ko v otroški različici pripovedovalčev pogled na g. Hazla 
namerno potrjujejo mnenja drugih spoštovanih ljudi, kot je na primer 
zdravnik. Nobenega dvoma ni, da je g. Hazel nesramen do vseh, tudi do 
dečkov in psov:
“Ne,” je dejal oče. “Niti najmanj ne maram gospoda Victorja Hazella. Še 
vedno nisem pozabil, kako te je ogovoril lani, ko je prišel na črpalko po 
bencin.”
Tistega pripetljaja tudi jaz nisem pozabil. […] “Napolni tank, in to takoj!” […] 
“In nikar ne tacaj po mojem avtomobilu s svojimi umazanimi rokami.” […]
“Če bom videl kakšne umazane prstne odtise na avtomobilu,” je dejal, “bom 
stopil iz avta in te pošteno namlatil.” (Danny, prvak sveta, 53.)
Sodobnost 2016 1569
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
Poleg tega je bil g. Hazell nesramen tudi do zdravnikovega psa: “‘Videl sem ga 
izstopiti in videl sem tudi mojega psa Bertija, kako je dremal pred vhodom. 
A veš, kaj je ta zoprni Victor Hazell storil? Namesto da bi prestopil starega 
Bertija, ga je s svojim jahalnim škornjem brcnil vstran’” (Danny, prvak sveta, 
93). Kot kaže, ni niti najmanj pomišljal, da ne bi Dannyju in njegovemu očetu 
povzročal težav in jima grenil življenja: “Kot mi je povedal oče, ni bilo nikakrš­
nega dvoma, da so obiskom botrovale dolge in vplivne roke gospoda Hazella. 
Gospod Hazell naju je hotel spoditi z najine zemlje” (Danny, prvak sveta, 56). 
 Za nameček je g. Hazel brez pomisleka prekršil pravila tradicionalne 
igre, ki je imela svoja tveganja, nagrade in stroga pravila, s katerimi so bili 
seznanjeni vsi vaščani (njihovo mnenje v besedilu nazadnje prevlada). V 
nasprotju z različico za odrasle v različici za otroke skoraj vsi sodelujejo 
v divjem lovu in ga zato podpirajo. Dahl skrbno izbira predstavnike raz­
ličnih družbenih razredov, tako da iz divjega lova ni nihče izvzet (razen 
“novega bogataša” Hazla) – v njem sodelujejo zdravnik, vikarjeva žena, 
celo ravnatelj. Naslednji odlomek razkriva, kako zelo je bila “krivda” raz­
širjena, obšla ni niti spoštovanih oseb:
“Oče, kaj za božjo voljo bova storila z vsemi temi fazani?” sem vprašal.
“Razdelila jih bova prijateljem,” je odvrnil oče. Najprej jih bova dala kak 
ducat Charlieju. Kaj praviš?” […]
“Ducat za zdravnika Spencerja in potem za Enocha Samwaysa …”
“Saj vendar ne misliš policaja Samwaysa?” sem začudeno vprašal. […]
Enoch Samways je bil policaj iz naše vasi. (Danny, prvak sveta, 171.)
Torej je v divjem lovu udeležen celo spoštovani varuh reda, policaj Sam­
ways. Danny pa je še bolj osupel, ko izve, da pri dejavnosti sodeluje tudi 
vikarjeva žena:
“Gospa Clipstone dostavlja fazane vsem krivolovcem,” je odgovoril oče. “Ti 
še nisem povedal tega?”
“Ne, oče, nisi,” sem presenečeno odvrnil. To me je še bolj osupnilo. (Danny, 
prvak sveta, 173–174.)
V tem besedilu je tako zavrnjena misel, da bi na divji lov gledali kot na 
kaznivo dejanje. Še več – udeležba ge. Clipstone kaže, da gre skoraj za 
družbeno nujno dejavnost. Če ponovim: v različici za odrasle je bilo zgolj 
namignjeno, naj divji lov razumemo kot lokalno igro z  lastnimi pravili, 
v različici za otroke pa ta možnost postane dokončna in nepreklicna. 
 Stališče do divjega lova ima v obeh besedilih osrednjo vlogo, čeprav je 
uporabljeno za različne namene. V različici za odrasle ponazarja odnos 
1570 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
med prijateljema: prvi je neumen in obseden, drugi (iz njegove perspektive 
je zgodba pripovedovana) je pameten in ironičen. V različici za otroke pa 
se s stališčem do divjega lova ponazori nenavaden odnos med očetom in 
sinom. Toda tu skuša pisatelj upravičiti vsa očetova dejanja in se trudi, da 
ne bi puščal odprtih vprašanj; zato so za divji lov podani številni motivi 
in utemeljitve. Nasprotje med besedilom, v katerem so motivi oseb zelo 
utemeljeni, in besedilom brez podobnih utemeljitev najlepše ponazori 
primerjava koncev.
Konca besedil
Na prvi pogled se zdi konec različice za otroke nekonvencionalen, saj ne 
gre za klasičen “dober konec” otroških zgodb. Tega morda še najbolje po­
nazorijo besede Bashevis­Singerja: “Pri otroških zgodbah skušam vedno 
napisati srečen konec, saj se zavedam, kako občutljivi so otroci. Če otroku 
rečete, da morilec ali tat ni bil nikoli kaznovan ali prijet, se mu bo zdelo, 
da na svetu ni nobene pravice” (1977, 12–13). V različici za otroke se sprva 
zdi, da je Dahl prekršil ustaljena pravila, saj se očetovi velikodušni načrti ne 
izidejo popolnoma. Enoletna zaloga fazanov je namreč šla po zlu, metode 
Dannyja in njegovega očeta pa se niso izkazale za uspešne – učinek uspa­
valnih tablet popusti, ubogega dojenčka ge. Clipstone pa prebujajoči se 
fazani grozno pokljuvajo; gre za odlomek, ki je hkrati komičen in strašljiv.
 Tudi Dannyjev oče je na koncu zgodbe prvič osmešen. Njegova “bistroum­
na” ideja, kako fazane sredi belega dne prepeljati skozi vas, se izkaže za 
katastrofo:
“Obstaja samo en način, da se fazane varno prepelje skozi vas,” je odgovoril. 
“Moraš jih skriti pod dojenčkom […]”
“Izvrstno!” je rekel zdravnik. […]
“Zares premeteno,” je odgovoril zdravnik. “Samo genialen um se lahko 
domisli česa takega.” […]
“Pod tistim dojencem je preko sto fazanov,” je veselo dejal oče. (Danny, 
prvak sveta, 184–185.)
“Mali Christopher se danes še posebej udobno pelje,” je rekel oče. (186.)
“Videti je, da se ji zelo mudi,” sem ugotavljal. “Saj skoraj teče. […]”
“Morda noče, da jo ujame dež,” je ugibal. “Stavim, da bo to. […]”
“Lahko bi dvignila ponjavo,” sem razmišljal naglas.
Oče ni odgovoril. […]
Oče je stal pri miru in bolščal v gospo Clipstone. […]
Sodobnost 2016 1571
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
“Kaj se dogaja, oče?”
Ni odgovoril. (187–188)
Oče je v grozi zakričal. […]
“Sto peklenščkov!” je vzkliknil zdravnik Spencer. “Že vem, kaj se dogaja! 
Uspavalne tablete so krive! Popuščajo!”
Oče je obnemel. (190, 192.)
“Skoraj so ga skljuvali do smrti,” je jokala in si prestrašenega otroka priže­
mala k prsim. (194.)
Morda se zdi konec zgodbe nekonvencionalen v okviru sistema otroške 
književnosti, a če ga primerjamo z različico za odrasle, je očitno, da ga je 
Dahl zavestno skušal spremeniti v ‘dober’ konec. Omejitve implicitnega 
bralca v otroški različici so še posebej očitne v primerjavi z odprtim kon­
cem v različici za odrasle. V prvi pripovedovalec povzame vse dogajalne 
niti: zlobneže doleti pravična kazen, nič ne ostane nepojasnjeno. V drugi 
pa zgodba ostane odprta, konča se in medias res, ko prijatelja s  trpkim 
priokusom poraza zapreta bencinsko črpalko in jo pobrišeta. Zgodba le 
namigne na to, da je bila strelska zabava g. Hazla uničena, toda razen tega 
drobnega zadovoljstva prijatelja ostaneta praznih rok. Ne doživita zado­
voljstva ob zavedanju, da je bilo njuno maščevanje uspešno, pa tudi s fazani 
se ne moreta mastiti. V nasprotju s tem je v otroški različici strelska zabava 
uničena: “Vsi tisti nobel gostje […] se bodo pripeljali od daleč v velikih 
svetlečih avtomobilih, v gozdu pa ne bo niti ene ptice, da bi jo ustrelili!” 
(Danny, prvak sveta, 170.) Poleg tega je g. Hazel javno ponižan, njegov ljubi 
avto pa poškodovan. Tako je pravici zadoščeno, maščevanje je popolno:
Na čudovito zloščeni površini jim je močno drselo in slišal sem, kako so 
z ostrimi krempeljci praskali po pločevini, ko so se poskušali obdržati na 
vozilu. Ni dolgo trajalo in že so srebrnega rolls­roycea zasuli z iztrebki. […]
V manj kot minuti je bil rolls­royce popolnoma prekrit s  fazani, ki so 
praska li, se prerivali in spuščali svoje kakce po svetleči srebrni barvi. Še 
več, videl sem, da jih je vsaj ducat poletelo skozi odprta voznikova vrata 
v   not ran jost avtomobila. Ne vem, če jih ni ravno policaj Samways zvito 
prepodil v kabino […]” (Danny, prvak sveta, 202–204.)
Zdi se tudi, kot da Dahl svojih ljubih junakov ni hotel pustiti preveč razoča­
ranih, le malo se je želel iz njih ponorčevati. Zato v nasprotju z različico za 
odrasle, kjer se bistroumni načrt popolnoma izjalovi in vsi fazani odletijo, 
v različici za otroke Dahlu uspe ohraniti nekaj fazanov za dobro  pojedino. 
1572 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
Dobri zdravnik najde način, kako nekaj fazanov skriti, da lahko vsi pridejo 
na svoj račun: “‘Grace, dva sta zate, da bo župnik dobre volje,’ je rekel 
zdravnik Spencer. ‘Dva dobi Enoch za dobro opravljeno delo in dva osta­
neta Dannyju in Williamu, ki si jih še najbolj zaslužita.’” (Danny, prvak 
sveta, 212.) Za nameček avtor različico za odrasle zaključi v zloveščih tonih:
“Pojdi domov, Bessie,” je rekel Claud, bled kot stena.
“Zakleni,” sem mu rekel. “Obesi napis. Danes naju ni doma.” (Poljubček, 199.)
V različici za otroke pripovedovalec zgodbo zaključi v povsem drugačnih 
tonih: “Že ves čas vam skušam povedati predvsem to, da je moj oče brez 
kakršnega koli dvoma najbolj čudovit in najbolj zabaven oče, kar jih je 
kadar koli bilo” (Danny, prvak sveta, 223). 
 Opisane razlike med različicama so nastale zaradi Dahlovega vnaprej­
šnjega domnevanja o različnih implicitnih bralcih obeh besedil, ki so pri­
vedle do najbolj osnovne razlike med besediloma – razlike v literarni zvrsti. 
Odločitev za priredbo kratke zgodbe v roman se je porodila zaradi potrebe, 
da bi bil divji lov v različici za otroke prikazan kot upravičena in primerno 
motivirana dejavnost. Ta odločitev je privedla do osrednjih in postranskih 
strukturnih razlik med obema različicama, ki temeljijo na predpostavkah 
o drugačni potencialni realizaciji besedila. Prav zaradi nje se besedili raz­
likujeta v naslednjih pogledih: pripovedovalec (personalen in ironičen ali 
avktorialen in identifikacijski); pripovedna struktura (razlike v razporeditvi 
vsebine, kar vodi v različno strukturiranje besedil; kompleksen ali enostaven 
postopek zapolnjevanja vrzeli). Tudi potreba po spremembi vrednostnih 
sodb v primerjavi z različico za odrasle je posledica avtorjevih predpostavk 
o potencialni realizaciji. Dahl si ni mogel privoščiti, da bi v različici za otroke 
ohranil dvoumne vrednote in karakterizacijo iz različice za odrasle, saj bi 
bilo to v okviru sistema otroške književnosti nepredstavljivo – otroci naj bi 
namreč razumeli le nedvoumna stališča. Zato nam besedilo za otroke postre­
že s strogo delitvijo na ‘slabo’ in ‘dobro’, pa tudi karakterizacija je črno­bela.
 Analiza Dahlovih besedil je pokazala, kako predpostavke o specifičnem 
naslovniku besedilu nalagajo omejitve, četudi besedilo ni konvencionalno 
v  okviru sistema otroške književnosti. Brez dvoma so močne in stroge 
omejitve glavni razlog za to, da avtorji neradi priznajo, da pišejo za otroke, 
in s tem tudi v precejšnji meri utrjujejo slabo samopodobo sistema otroške 
književnosti.
Prevedla Julija Potrč
Sodobnost 2016 1573
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
Literatura
Azaola, José­Miguel de, predsednik komisije, 29. 9. 1962. Govor ob podelit­
vi nagrade Hansa Christiana Andersena, Hamburg. Mednarodna mladin­
ska knjižnica, Hektograph št. 697.
Bashevis­Singer, Isaac, 1977. “Isaac Bashevis­Singer on Writing for Child­
ren.” Children’s Literature 6: 9–16.
Bawden, Nina, 1974. “A Dead Pig and My Fahter.” Children’s Literature in 
Education 5: 3–13.
Binder, Lucia, 1977. “Hans Christian Andersen Prizes 1976.” V: How Can 
Children’s Literature Meet the Needs of Modern Children: Fairy­Tale and 
Poetry Today. Petnajsti kongres IBBy, Arbeitkreis für Jugendliteratur, 
München, 123–127.
­­­. 1978. “Hans Christian Andersen Prizes 1976.” V: Modern Realistic Stories 
for Children and Young People. Šestnajsti kongres IBBy, Arbeitkreis für 
Jugendliteratur, München.
Charvat, William, 1968a. The Profession of Authorship in America, 1800–
1870. Columbus: Ohio State University Press.
Dahl, Roald. Danny, prvak sveta. Ljubljana: Sanje, 2006; prevod Sunčan P. 
Stone.
Dahl, Roald. “Prvak sveta”. Poljubček. V: Zbrane kratke zgodbe. Ljubljana: 
Sanje, 2009. 176–199; prevod Ana Barič Moder.
Kanfer, Stefan, 1980. “A Lovely, Profitable World of Kid Lit.” Time, 29. 12. 
1980, 38–41.
Lewis, C. S., [1952] 1969. “On Three Ways of Writing for Children.” V: Egoff 
et al. 1969, 207–220.
Lindgren, Astrid, 1978. “A Small Chat with a Future Children’s Book Au­
thor.” Bookbird 16: 9–12.
Lukens, Rebecca, 1976. A Critical Handbook of Children’s Literature. Illinois: 
Scott Foresman and Co.
Opie, Peter in Iona Opie, 1974. The Classic Fairy­Tales. London: Oxford 
University Press.
Perry, Menakhem, 1979. “Literary Dynamics: How the Order of a Text Cre­
ates Its Meaning.” Poetics Today 1: 35–64, 311–361. 
Scherf, Walter, 1969. “Book Awards and Some Insight to be Gained from 
Them.” V: Preisgkrönte Kinderbücher. München, Pullach in Berlin: Verlag 
Docume Dokumentation, vii–ix. 
Townsend, John Rowe, 1971. A Sense of Story. London: Longman.
1574 Sodobnost 2016
Zohar Shavit Poetika otroške književnosti
Travers, Pamela, 1975. “On Not Writing for Children.” Children’s Literature 
5: 15–22.
Walsh, Jill Paton, 1973. “The Writer’s Responsibility.” Children’s Literature 
in Education 4: 30–36. 
Sodobnost 2016 1575
Poetika otroške književnosti Zohar Shavit
V dneh, ko sem prvič v roke prijela knjigo Jaz, Elvis Riboldi Bona Bidarja, je 
v zavod, v katerem izvajam družinsko, partnersko in individualno terapijo, 
prišla mama s sinom, katerega šolski spis je učiteljica dan pred njunim 
obiskom prebrala pred celim razredom. Fant Elvisovih let je v njem opi­
soval, kako ga je oče pred leti, dokler se z mamo nista razšla, neusmiljeno 
pretepal: ker je razbil to in ono, ker se je zravsal z vrstniki, ker je naredil 
ravno nasprotno od tistega, kar je oče želel in pričakoval, pogosto mu jih 
je naložil tudi brez razloga. Fant učiteljice ni poslušal v razredu, saj se je 
bal, da se mu bodo sošolci posmehovali, tako kot so se mu zaradi vseh 
nerodnosti v prejšnjih letih, da se bodo iz njega norčevali, kot so se zaradi 
njegovih slabih ocen, in da ne bo koga kresnil, kar se je dogajalo, kadar je 
bil ob vrstnikih posebej nemočen. A ni se zgodilo nič od tega, nasprotno, 
sošolci so mu drug za drugim čestitali. Razen odlično ocenjenega spisa so 
njegove ocene še vedno bolj tako tako, še vedno ima težave s koncentra cijo, 
sošolci, učitelji in okolico, zaradi česar njegova mama včasih pomisli celo 
na to, da bi skrb zanj prepustila kakšni za to bolj usposobljeni instituciji. 
Toda dejstvo je, da pred letom dni, ko je prvič prišel k meni, takega šolskega 
spisa, obračuna z delom svoje preteklosti, ni bil sposoben napisati. Daleč 
od tega, da bi zasluge za to pripisovala sebi: največ jih gre njemu in njegovi 
Mateja Bedenk Košir
Kdo je bolj 
hiperdrugačen?
1576 Sodobnost 2016
Razmišljanja 
o(b) knjigah
mami, da sta sploh poiskala in sprejela pomoč, veliko pa tudi napredku 
znanosti na tem področju, številnim knjigam in raziskavam, zaradi katerih 
terapevti lažje nagovarjamo težave tistih, ki tako ali drugače odstopajo od 
ustaljenih norm. 
Morda sem se prav zaradi podobnih izkušenj pri lastnem terapevtskem 
delu ob branju knjige Jaz, Elvis Riboldi tako zabavala. Nekajkrat sem se 
celo zaslišala, kako glasno se smejim. Kakšen mulc! Čeprav je imeti take­
ga fanta doma ali v šolski klopi nekaj popolnoma drugega kot v knjigi, bi 
rekli starši in učitelji. Res je, priznam, Elvis je zabaven v svojih neverjetnih 
domislicah, v katerih domišljija nima meja, hkrati pa je seveda popolnoma 
nemogoč. Prav na živce ti lahko gre! Ne spada v okvir primernega vedenja 
in doživljanja sveta in pika. Vsaj za naš svet ne. Obstaja še kak drug svet, 
boste vprašali. Ja, obstaja: svet, drugačnih od sveta večine. Tega nagovarja 
ta zabavna bukla, ki me je popeljala v otroštvo, ko smo z bando vsi po vrsti 
(no, predvsem tisti ta normalni, seveda) brali stripe o Asterixu in Obelixu, 
Srečnem Luki in Alanu Fordu ter se potapljali v njihove dogodivščine. 
A v primeru pričujoče knjige poleg stripa dobiš še iskreno razmišljanje 
fantiča, kar zgodbo popelje na drugo raven. Kajpak namenoma.
Toda kam? V svet hiperaktivnega otroka. V svet, ki je njegov, je drugačen 
in bolj se zares zanimaš zanj, rajši ga imaš in lažje ga razumeš. Odrasli bi 
rekli, kaj je sploh mislil, ko je storil to ali ono, povzročil škodo. To, kaj je 
Elvis mislil, v knjigi dejansko izvemo, in prav to je pri vsem skupaj morda 
celo najbolj zabavno. Hkrati se ob branju zavemo, da Elvisa neka stvar ali 
situacija tako prevzame in ga “potegne noter”, da izgubi občutek za čas in 
prostor, ki je za otroke še v mladostništvu največji izziv. Možgani, lahko 
strokovno podpremo, še niso zreli, da bi bil otrok sposoben razmiš ljati 
naprej ali nazaj v času, torej tudi ne o posledicah svojih dejanj. Otrok je 
večino časa samo v “tukaj in zdaj” času. Odrasli lahko doživimo (razisku­
jemo) otrokov občutek za čas denimo tako, da si načrtno izberemo tre­
nutek in otroka zgolj opazujemo pri igri. Takrat lahko opazimo, da smo, 
četudi smo ga opazovali le pičlih nekaj minut, doživeli, kot da je minilo 
pol ure ali več. Zakaj je tako? Tako globoko je potopljen v trenutek in tako 
močno doživlja svoj svet. Pri Elvisu se to potapljanje v trenutek spreminja 
zelo hitro. To je tisti smešni del, saj se Elvisu stvari kar dogajajo. Vse ga 
zanima, vse ga pritegne in kaj hitro ga zanima spet nekaj drugega. Smola 
je ta, da pri tem spet in spet, tako kot vsi njegovi vrstniki, pozabi na posle­
dice (če na primer izpusti iz rok mamino vazo, ker na dvorišču zagleda 
sosedovega kanarčka) in bum. In teh bumov je pri njem več kot pri večini 
otrok. Mlajši otroci se vedejo podobno, če jih ne umirimo pravočasno za 
Sodobnost 2016 1577
Kdo je bolj hiperdrugačen? Mateja Bedenk Košir
večerno  spanje. Takrat nestanovitno menjajo zamisli, kaj bi počeli, in jim 
je zelo težko slediti. In če za trenutek nisi pozoren, se zgodi nesreča. Da 
se ti zmeša. Spat, otroci! V bistvu so utrujeni, nemočni in potrebujejo 
našo pomoč, ne novih viharjev v že tako razburkani vodi. Tudi odraslim je 
takrat težko. Težko ohraniti notranji mir, da lahko umirijo otroka. In če se 
odsidraš še sam, si za otroka izgubljen. Takrat otrok ostaja še bolj nemočen 
in sam in pogosto osramočen, preplavljen z doživljanji, ki jim še ti sam, 
odrasel, nisi kos. Elvis že v drugem poglavju govori o nadiranju in o tem, 
da ga nihče ne razume. V bistvu je zato žalosten, a tega se pač ne vidi. Ob 
njegovi izjavi “Nihče ni zaupal vame” ti skoraj poči srce.
Knjiga torej govori o hiperaktivnih otrocih. Danes vemo, da so taki tudi 
nekateri odrasli, ki pa se navadno skozi leta naučijo obvladovati svoje 
notranje impulze. Knjiga je lepa priložnost, da se o tovrstnih ljudeh spre­
govori. Kaj bi dala, da bi, ko sem odraščala, moji starši in učitelji vedeli, kaj 
je disleksija. Na žalost drugače organizirano delovanje možganov takrat 
še ni bilo znano in za moje spodrsljaje pri pisanju in branju nihče ni imel 
prav veliko posluha in potrpežljivosti. Dolgo sem zato mislila, da sem pač 
neum na. Neumna, kaj pa še! So neumni Agatha Christie, Leonardo da 
Vinci, Pablo Picasso, John F. Kennedy, Steven Spielberg, Thomas Edison, 
Henry Ford, ki so bili ali so še dislektiki? Ali pa Albert Einstein, ki je bil 
menda hkrati tudi hiperaktiven, kakor sta bila hiperaktivna otroka morda 
tudi Mozart in John Lennon, kot dr. Art Higins pojasni Elvisu. Ja pa dobro, 
da se danes zavedam svoje disleksije, saj bom, če bom podobne simptome 
opazila pri svojih otrocih, lahko primerno reagirala, ko jim bodo možgani 
“nagajali”. Ne bo toliko strahu in sramu na strani otrok in tudi staršev, 
ker njihov otrok izstopa. Poleg tega si lahko danes dovolim prositi za po­
moč, ne da bi me bilo zaradi tega sram. Enako bi moralo veljati za starše 
hiperaktivnih otrok, ki jim je knjiga namenjena v vsaj tolikšni meri kot 
njihovim otrokom.
Elvis nam razkrije, da je odpadnik, zavržen od vseh. Vedeti moramo, da 
je nekdo, ki je drugačen v katerem koli pogledu in ki izstopa med ostalimi, 
na neki način ali celo popolnoma socialno izoliran. Četudi to doživljanje 
prekriva, to vseeno doživlja. In socialno izoliran ni le otrok, ampak ves 
družinski sistem, tudi starši, stari starši … To je breme za vse. Knjiga to 
nazorno pokaže, ko gredo Elvisovi starši v šolo in vpričo ravnateljičinega 
nezadovoljstva popolnoma odpovedo. Elvis je izoliran na eni strani, starši 
na drugi. Njegovi ne ravno prijatelji, kot jim pravi Elvis sam, opisujejo, kaj 
vse je v slabem smislu, ne pa, kdo on je in kaj ga zares zanima. Kako priti 
do tega bistva, če te njegov svet vsak dan spravi v stisko?
1578 Sodobnost 2016
Mateja Bedenk Košir Kdo je bolj hiperdrugačen?
Še najbolje ga razume prijatelj Boris, ki je v bistvu Baris, ker je Pa­
kistanec, torej je tudi on drugačen in ga je družba kar preimenovala, da se 
razlike ne čuti tako močno. Je komu zaradi tega res kaj lažje? Boris sebe 
ohranja tako, da se zateka v svoj svet znanosti, zbiranja podatkov, pravi 
fantovski svet. In rad ima Elvisov svet. Elvisove ideje naravno pobrati s 
svojim svetom in vedno najde smisel v vsem, kar Elvis naredi. Preprosto, 
sprejema ga takšnega, kakršen je, čeprav mu neprestano uničuje očala. 
Elvisa ima enostavno rad. Ob Elvisu se lahko sprosti, saj Elvis je pač car 
(pa čeprav samo v preživitvenih tehnikah). Četudi tega drug drugemu ne 
izrečeta, oba vesta, kako težko je drugačnemu preživeti v tem svetu.
Tak svet mi je opisala tedaj sedemnajstletnica, ki je prišla k meni po 
pomoč skupaj z očetom. V osnovi šoli ji je država zaradi diagnosticirane 
hiperaktivnosti in motnje pozornosti dodelila učno pogodbo, ki je v bist­
vu navodilo učiteljem, kako ravnati z otrokom s posebnimi potrebami, ki 
potrebuje več časa in drugačne, mirnejše razmere ob pisanju kontrolnih 
nalog. Ko je izbirala srednjo šolo, je izbrala eno od športnih gimnazij, saj 
jo gibanje umirja. Vendar ni več želela imeti učne pogodbe, četudi ji je pri­
padala, saj se je zaradi tega doživljala še bolj drugačno od ostalih, vrstniki 
pa so ji pomoč očitali, češ da je “privilegirana”. Torej je bila še dodatno 
izolirana in osramočena. “Nočem te pomoči, ta me še bolj potisne v svet 
drugačnosti od ostalih,” si je mislila in se raje, kot da bi jo vrstniki zavrgli, 
izpostavila mučnemu pritisku v njej sami, ali ji bo uspelo rešiti kontrolno 
nalogo do konca ali ne. Presenetilo me je, da sem v pogovoru z razredni­
čarko izvedela, da za učno pogodbo še niso slišali, in to na šoli, na katero 
se po vsej verjetnosti vpisujejo otroci, ki se raje učijo skozi gibanje, kot da 
bi poslušali predavanja (kinestetično učenje), in je zato med njimi bržčas 
velik delež hiperaktivnih. Vendar to ni kritika šole, le pokazatelj, da pri­
sotnost strokovnjakov, kakršen je v knjigi dr. Higins, ki bi šolam in drugim 
vzgojnim ustanovam olajšali ravnanje s hiperaktivnimi ali kako drugače 
različnimi otroki, še zdaleč ni samoumevna.
Elvis ima zato na neki način srečo, da ga bližnji prepričajo, naj obišče 
nevro psihiatra. Ideja se utrne Lugosiju, še enemu drugačnemu liku iz 
knji ge, ki pripomni, da so bili vsi metulji enkrat gosenice. In metulji istega 
gnezda imajo enako barvo kril. Dr. Art Higins hitro najde stik s fantom in 
Elvis navdušen spozna, da sta bila v mladih letih Art in Lugosi velika prija­
telja in popotnika. Imata torej podobna krila? Elvis se čuti blizu Lugosiju in 
zdaj tudi Artu in oba sta odrasla. Veliko olajšanje doživimo ob spoznanju, 
da nas povezuje tisto, v čemer smo si podobni, in da je ta vez močnejša 
od tistega, kar naj bi bili v želji, da bi bili vsem všeč. Profesor Pinkerton je 
Sodobnost 2016 1579
Kdo je bolj hiperdrugačen? Mateja Bedenk Košir
denimo uspešen poslovnež, ki pa povozi vsakogar, ki mu pride na pot, saj 
kadar vidi priložnost za zaslužek, nobena žrtev ni pomembna. Pinkertona 
sicer opevajo župan in mediji, v svojem bistvu pa je nesočuten človek, 
osamljen v svojem svetu in do njega je ravno tako težko biti sočuten. Toda 
če takega človeka predstaviš kot uspešnega, je kar naenkrat izjemen. Takrat 
celo Elvisa prepriča, da mu je lahko všeč, čeprav se ga boji. 
No, konec dober, vse dobro: na koncu se celo Pinkerton pomiri, ko bolje 
razume, zakaj je Elvis takšen, kakršen je. Vživi se v njegov svet in mu pri­
nese darilo, ki ju poveže. Edina, ki ostane za svet drugačnosti in nemoči 
neobčutljiva, je ravnateljica Genovefa, ki ne pride na Elvisovo zabavo za­
radi “nekakšnega seminarja o pedagoških metodah v primeru poraznega 
šolskega uspeha”. Če bi prebrala knjigo Hiperaktiven sem, pa kaj? Evgenije 
Salaskinski, ki jo dr. Higins predlaga Elvisu, bi morda lažje razumela svet 
okoli sebe, prav tako kot prej omenjena razredničarka z ene od slovenskih 
šol, če bi ji v roke prišel Jaz, Elvis Riboldi. Ne takoj v obliki neukrotljivega 
mulca, ampak najprej knjige.
1580 Sodobnost 2016
Mateja Bedenk Košir Kdo je bolj hiperdrugačen?
Mladinska pisateljica Bina Štampe Žmavc, ki v svojih delih subtilno na­
govarja tako mlade kot odrasle bralce, nam v tokratni ilustrirani pesnitvi 
predstavi zanimivo intertekstualno navezavo na antične motive, ki so 
zibel ka evropske kulture. Gre za pomembno motivno­tematsko značilnost, 
ki jo sicer v slovenskem mladinskem pisanju pogosteje najdemo v prozi 
(na primer Jalnovi Bobri (odlomek o Argonavtih), Argonavti Daneta Zajca, 
Junaki z ladje Argo Gaje Kos idr.). Antični motivi v slovenski (mladinski) 
poeziji so bolj redki in zato dragoceni (npr. Narcis in Eho (sonet z odmevom) 
Borisa A. Novaka.)
Avtorica se že v samem naslovu medbesedilno navezuje na poetološko 
tematiko, pesem, in liro, starogrško glasbilo s strunami. Tematika pesnje­
nja in pesništva je torej v  naslovu dvojno poudarjena, četudi je beseda 
lira večpomenka in aludira na denarno enoto, glasbilo, ozvezdje, orodje, 
tolkalo ali zemljepisno ime. Čeprav je avtorica samostalnik pesem zapisala 
v ednini, je zbirka dejansko mini ep ali pesnitev, sestavljena iz enajstih 
pesmi z različnim številom štirivrstičnih kitic, s sedem­ in osemzložnimi 
verzi ter rimami (abab), asonancami in/ali aliteracijami, najdemo pa tudi 
nerimane pare. Prek aktualiziranega mita o  Orfeju in Evridiki pesnica 
Milena Mileva Blažić
Bina Štampe Žmavc: 
Pesem za liro.
Ilustracije Alenka Sottler.
Maribor: Pivec, 2015.
Sodobnost 2016 1581
Sprehodi po 
knjižnem trgu
tematizira filozofijo ljubezni in upošteva tragičnost kot eno bistvenih 
značilnosti mita. 
Mit o  Orfeju in Evridiki se pojavi že v  četrti knjigi Vergilove Geor­
gike, sledijo pa številne predelave in priredbe, najznamenitejša in hkrati 
najzgodnejša je tista iz Ovidovih Metamorfoz, ki v ospredje postavi temo 
ljubezni med pevcem in nimfo. Mnogo pozneje je mit izjemno odmeval 
v hermetični poeziji Soneti na Orfeja Rainerja Marie Rilkeja. Zgolj kot za­
nimivost dodajmo, da je Rilke približno deset let svojega življenja bival na 
devinskem gradu pri družini Turn und Taxis in je bil tako (ne)posredno 
povezan tudi s slovenskim kulturnim prostorom. Njegovi Soneti na Orfeja 
so primer samorefleksivne poezije, refleksije pesnika, pesništva in poeto­
loške tematike, ki je značilna tudi za Prešernov Sonetni venec. 
Za globlje razumevanje konteksta Pesmi za liro je torej bistveno pred­
hodno poznavanje mita o  Orfeju in Evridiki v  Ovidovem izvirniku ali 
poznejših predelavah in priredbah, ki, žal, ne dosežejo karizme originala, 
vendar je mit treba posodabljati in posredovati naprej. Grški bog Apolon 
je sinu Orfeju podaril liro in ga naučil tako čudovito igrati nanjo, da se nič 
živega niti neživega ni moglo upreti njegovi umetnosti. Orfej se je zaljubil 
v prelepo Evridiko, s katero pa sta bila srečna le kratek čas. Uresničila se 
je prerokba in Evridika je izgubila življenje, ko jo je v gozdu pičila kača, ki 
pri Bini Štampe Žmavc privzame podobo črnega gada. 
Če se nekoliko pomudimo pri kači, je najpogostejši latinski izraz zanjo 
“serpens”, ki pomeni “plazeč se” in je lahko ženskega ali moškega spola; 
ženskega, če je zraven odnosnica “bestia” (plazeča se žival), in moškega, 
če jo spremlja beseda “draco” (plazeči se zmaj). Ko Vergilij v četrti knjigi 
Georgike pripoveduje zgodbo o Orfeju in Evriki, v verzu 458 uporabi sa­
mostalnik “hydrus”, ki pomeni “vodna kača” in je v  latinščini moškega 
spola. Ko Ovid v deseti knjigi Metamorfoz pripoveduje isti mit, uporabi 
samostalnik “serpens”, vendar spol tu ni razviden. Pri rimskih pesnikih 
Evridikina kača spreminja spol z ozirom na metrično ustreznost besede. 
Dilema o spolu, o kači ali kačonu, je predmet številnih razprav, med drugim 
tudi razprave Eksegeza in teorija Stare zaveze teologa Marijana Peklaja, ki 
uporablja samostalnik moškega spola – kačon. Po mednarodno klasificira­
nem indeksu pravljičnih tipov gre za tip pravljice ATU 425A, ki vpelje motiv 
živalskega ženina oziroma neveste (Animal as Bridegroom). 
Osrednja tematika Pesmi za liro je motiv erosa in tanatosa oziroma motiv 
ljubezni. Julija Kristeva v knjiga Tales of Love ljubezen definira kot neskonč­
no iskanje ponovnih rojstev skozi izkušnjo ljubezni, ki se v pesnitvi kaže 
v Orfejevi ljubezni do Evridike in do glasbe. Tudi Orfej je torej iskalec, 
1582 Sodobnost 2016
Sprehodi po knjižnem trgu Bina Štampe Žmavc: Pesem za liro
popotnik, jezik ljubezni pa je jezik metafor in literature. Za Kristevo je 
ljubezen najmočnejši izraz resnice in večnosti. Obenem, ko je oseba zaljub­
ljena, postane resnična, močna, subjektivna in etična, ker je pripravljena 
narediti  vse za drugega. Hkrati pa odkrije meje in nemoč jezika. Kristeva 
pravi, da obstajajo različni izrazi ljubezni, npr. pričakovanje, klic in srečanje. 
Pričakovanje naredi osebo ranljivo do lastne nepopolnosti (je čakal nanjo 
črni gad), ki se je pred ljubeznijo ni zavedala.  Ta “prej” in “pozneje” se 
pri ljubezenskem pričakovanju lahko združita v strašni “nikoli”. Klic je klic 
(kliče sence, zaman jo kliče, kliče jo Evridiko, pokliče jo  …), na katerega se telo 
odzove s simptomi oziroma čustvi, ki so podobna strahu (gluhota strašna, 
nad strašno črno reko, stopinjam strah polstijo, strašni Had), saj si hkrati želi 
in se boji iti onkraj meja (onkraj vsega živega, onkraj krajev živih, onkraj sveta, 
onkraj vrat življenja). Srečanje je mešanica užitka, obljube in upanja, ki je 
neke vrste popolna prihodnost, četudi je pri Bini Štampe Žmavc ta popolna 
prihodnost tragična za vse. 
Moto Marthe Graham (Umetnik je kot Orfej, njegovo delo mu sledi kot Evri­
dika. Če se obrne, izgine.) ter Louise Gluck (Nihče noče biti muza; na koncu 
hočejo vsi biti Orfej) zastavljata več vprašanj kot odgovorov, še posebej 
v sodobnem času epidemije narcizma. Poetološka tematika nastopa kot 
nadtematika, izpovedana skozi teme ljubezni, iskanja in zaupanja. Avtorica 
spretno združi antične prvine (Evridika, Had, Haron, Orfej, Perzefona, 
Stiks idr.), kristijanizirane prvine (čudežni gral, demoni, jagnje) in dolo­
čene momente že omenjenega soneta z odmevom Borisa A. Novaka Narcis 
in Eho v trdno in celovito medbesedilno strukturo. 
Pesnitev Bine Štampe Žmavc je z navedenimi značilnostmi, sestavlje­
nimi v kompleksno pesnitev, naslovniško odprta – namenjena je mladim 
in odraslim bralcem, ki bodo potrebovali intertekstualno predznanje. Gre 
za odlično poezijo, hermetično kodirano, vpeto v evropski in slovenski 
medbesedilni prostor. Ilustracije je izrisala izjemna likovna umetnica 
Alenka Sottler, ki je za svojo upodobitev Evridike prejela zlato medaljo 
newyorškega Društva ilustratorjev. Vrhunska likovna podoba nedvomno 
prispeva k presežni vrednosti dela in monumentalizira mit v slovenskem 
literarnem prostoru. Zanimivo posodobitev klasike najdemo tudi v prilože­
ni zgoščenki, na kateri avtorica bere pesnitev ob glasbeni spremljavi Vaska 
Atanasovskega, s čimer je ohranjena zvestoba tezi, da so pesmi v antiki 
sprva bile pete/recitirane in šele pozneje zapisane.
Sodobnost 2016 1583
Bina Štampe Žmavc: Pesem za liro Sprehodi po knjižnem trgu
Pesnik Jure Jakob je letos za svoj prozni prvenec, knjigo esejistično proznih 
skic Hiše in drugi prosti spisi (Mladinska knjiga, 2015) prejel kar dve nagradi, 
Rožančevo in nagrado kritiško sito. Avtor je v svet literature prepričljivo 
vstopil s poezijo za odrasle (Prišleki, Budnost, Zapuščeni kraji, Delci dela), 
slikanica, ki sta so soustvarila z ilustratorko Anjo Jerčič Jakob in nosi pre­
prost naslov Morje, pa je njegov knjižni prvenec za otroke. 
Izvirna slovenska slikanica z  besedo in ilustracijo zajame v  bralčeve 
dlani morje v  njegovi prostranosti in domišljiji. Kot življenjski prostor 
nudi zavetje živalim, ki jim pesnik kar v osmih pesmih od enajstih odmerja 
knjižni prostor (Morje, Riba, Kit, Sipa, Morski konji ček, Morska zvezda, Galeb, 
Čoln, Hobotnica, Rak in Burja). Kot v naslovu zbirke pesnik tudi v naslovih 
posameznih pesmi zgolj s  samostalniki, brez dodatnega pridevniškega 
okrasja (razen tam, kjer je pridevnik neločljivi del poimenovanja živali: 
npr. morska zvezda, morski konjiček), pušča bralcem, da morske živali in 
ostalo, kar je povezano z morjem, okrasijo in pobarvajo z lastno domišljijo. 
Tok pesmi jih nese na odprto morje, kjer se lahko pripeti marsikaj. A to ni 
eno samo morje, morij v zbirki je toliko, kot je bralcev. Pesnik jim nam­
reč odstopi prostor, da sami nanašajo odtenke modrine in se  poglabljajo 
Sabina Burkeljca
Jure Jakob:  
Morje.
Ilustrirala: Anja Jerčič Jakob.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016.
1584 Sodobnost 2016
Sprehodi po 
knjižnem trgu
v  prostranstva morja, kolikor imajo kisika in poguma (ter izkušenj in dob­
rega mentorstva) za spust v morske pesniške globine. Že v naslovni pesmi 
pesnik eksplicitno pove, da morje ni resnično morje, pač pa ogromna, 
mehka žival, ki se samo pretvarja, da je ribje bivališče in otroško kopališče. 
Morje v zbirki ni statično, temveč je še kako živo in živahno; sem je prišlo 
od drugod (iz pes nika, kakopak), najverjetneje zato, da razburka otroško 
domišljijo in nas oblije s svojo lepoto – poleg pesniške govorice se estet­
skost izrazito kaže tudi v likovni podobi – ilustratorka z izbiro in načinom 
“portretiranja” morja in tudi z izbiro barv (odtenki modre, peščena, zelena, 
siva …) dovršeno sodeluje s pesnikovo vizijo. Peščeno ozadje nas vabi, da si 
z domišljijsko lopatko naberemo pesnikovih besed in ilustratoričinih po­
dob in jih zložimo v svojo zgodbo, kar je tudi odraz vrhunskosti slikanice.
Vseh enajst pesmi je rimanih, sestavljajo jih tri ali štiri kitice s (po veči­
ni) štirimi verzi. Za na videz preprostim besediščem se skrivajo pomembni 
detajli (vidni in nevidni) podob morskih živali in življenja v morju in ob 
njem. Sporočilnost pesmi bralce vodi k pomembnim, a v današnjem svetu 
dostikrat pozabljenim vrednotam, kot so drugačna perspektiva/pogled 
(Morje), pomembnost čustev (Kit), spoštovanje starosti/modrosti (Sipa, 
Čoln, Hobotnica, Rak), nedomišljavost/plahost kot vrlina (Morski konjiček), 
pomembnost majhnosti in spoštovanje posameznika znotraj skupnosti 
(Morska zvezda, Riba). Pesnik je v intervjuju Živim svoje življenje in vsake 
toliko časa imam občutek velike praznine povedal: “Zaznamovan sem 
z živ ljenjem ob robu gozda, v hiši, do katere se ne moreš pripeljati z avtom. 
Do šole sem večino časa preživel s staro mamo, danes imam občutek, da 
sem z enim ušesom in pol usti živel med ljudmi s prve polovice 20. stoletja. 
To se mi pozna. Nekateri skoraj arhaični, napol predmoderni vzorci obču­
tenja, doživljanja, mišljenja, izražanja. To se pozna moji poeziji.”
Katere podobe pesnikovega morja torej uzremo v zbirki? Morje je dru­
gačno, kot ga vidimo, a le, če se poglobimo vanj in ga vzljubimo (“Riba sledi 
ribi. / Živijo v podvodni kolibi, / v kateri je shranjen morski zaklad, / ki ga 
vidiš, če imaš ribe res rad.”). V pesmi Riba najdemo pravi zaklad, ki ni nič 
drugega kot riba, ki je odplavala drugam, a bi bila brez nje ribja jata drugač­
na – v morju (življenju) je torej pomemben vsak posameznik, pomembna 
pa je tudi skupnost kot celota, kjer pazimo drug na drugega (“Ena riba od­
plava stran. / Vsi jo iščemo, cel dan. / Zvečer se vrne. Še sreča. / Ribe zaspijo, 
zaklad se še malo poveča.”). V tem morju imajo živali čustva (dokazano je, 
da živali čutijo) in darove, ki jih prinašajo s svojim obstojem (tako npr. kit 
v istoimenski pesmi prinaša mošnjiček zlatih školjk). Modra stara sipe ve, 
da je treba odplavati na tuje, kajti pot je tista, ki ti da spoznanja, in ko se 
Sodobnost 2016 1585
Jure Jakob: Morje Sprehodi po knjižnem trgu
vrneš, zaradi poti same veš toliko novih reči, da lahko pripoveduješ čudo­
vite zgodbe. Sipa pa tudi doma vidi več: “Če bi mogla, bi šla še enkrat na 
tuje. / Stara sipa je nemirnega srca. / Več vidi, tudi ko sedi doma.” V pesmi 
Morski konjiček pesnik podpre plahega, bledega, zamišljenega morskega 
konjička, ki ne ve, kako naj se približa svoji oddaljeni ljubezni, kajti “on je 
od vseh najbolj zaljubljen”. Pesnik že ve. V Morski zvezdi pridemo “skozi 
noč v deželo sanj” in na visokem nebu nas gleda zvezdasto oko, ki ima 
kljub majhnosti veliko moč – njegov pomežik je čudežen. V Galebu se iz 
zime s pomočjo petja tujega galeba naredi pomlad – metaforično bi lahko 
to razumeli tudi tako, da tuja pesem (kvalitetna = zlata – galebovo perje je 
zlato) lahko prebudi novo življenje, rast. Čolni v naslednji pesmi so živi, 
imajo čustva – najstarejši med njimi je njihov čuvar, ki pride v varen pri­
stan šele, ko so vsi ostali že tam. Hobotnico z več lovkami vleče sem in tja, 
povsod je je dosti, a kadar ne ve, kam bi šla in se lovke prepirajo, je najbolje 
obstati pri miru. Rak, ki se na vrhu skale pripravlja na boj z gromozanskimi 
valovi, naposled spozna, da ne divja vojna, ampak je to popolnoma naravni 
del življenja v morju, ter ob pravem času naredi korak nazaj. 
Sporočilnost, vezana prav na pesnikovo pisanje za mlade, pa je eksplicit­
no zapisana v zadnjih dveh verzih zbirke (v pesmi Burja) – ko zapiha burja, 
naj se otroci ne kopajo, ampak: “Ostanejo naj v sobah sredi knjig, // polnih 
čudovitih slik.” Pesnik domišljeno zaključi knjigo kot zaokroženo celoto, 
ob tem pa nevsiljivo poudari pomembnost branja za otroke.
Pesnikovo znano (domače) in hkrati tudi vedno znova novo morje vabi 
mentorje branja, učitelje, knjižničarje, starše in seveda otroke, da ga odkri­
vajo, se dotaknejo njegove gladine in pogledajo v divje globine – kvalitetno 
branje za mlade jih namreč boža, topli, odpira, zaradi lepote jih razbremeni 
in vrača k prvinskosti besed in podob. Tu je doma lepota, ki je v realnem 
svetu stresa, hitenja in odtujenosti od sebe, narave in sočloveka pogosto 
žal ne moremo najti. Ja, tudi to je terapija, pa četudi nimamo diagnoze 
oziroma je diagnoza pravzaprav preprosta, a usodna, “življenje v drugem 
desetletju 21. stoletja”, kjer marsikaj velikega in pomembnega manjka. 
Človek pa, ki je po mojem mnenju v svojem bistvu nežno, krhko bitje, po­
trebuje vse to, da lahko živi, potrebuje tovrstne dobro namešane napitke 
kvalitetne literature. Pesniku Juretu Jakobu in ilustratorki Anji Jerčič Jakob 
je uspelo pripraviti takšen napitek. Upam, da bomo lahko pili še kakšnega.
1586 Sodobnost 2016
Sprehodi po knjižnem trgu Jure Jakob: Morje
Izmed vseh simbolnih izboljševalcev sveta, kar jih je skozi zgodovino 
porodila človeška misel, se pravi mitoloških, religioznih, filozofskih in 
umetniških, odrešenjskih, cikličnih, razsvetljenih ali pravljičnih, o belem 
štrpedu ne slišimo prav pogosto. Kožuščkast polhov trup, sokolja krila 
in prav takšne oči, iz ušes pa mu moli jesenovo listje – s  temi atributi 
deluje nenavadno, nekako zmašeno skupaj, in tudi njegovo ime med vsemi 
drugimi soteriološkimi nazivi te baže morda ni najbolj blagozveneče. 
Štrped. Pa vendar utegne biti ravno to (po zunanji podobi) eklektično 
bitjece, ki ga najdemo v  pripovedkah iz Podgorskega Krasa in Čičarije, 
tisto, kar sodobna družba potrebuje in kar ji še lahko prinese neko kolikor 
toliko veselo oznanilo. 
Štrped, ki se je kot simbol upanja in predvsem etičnega delovanja naselil 
v najnovejšem mladinskem romanu Marjane Moškrič, večkrat nagrajene in 
mladim bralcem dobro znane avtorice, namreč ne izboljšuje sveta namesto 
ljudi, temveč stavi na človeka, ta mali nori optimistični hazarder. Nena­
vadni kožuharček v romanu ne nosi sveta na svojih krilih, ga ne ustvarja, 
ureja ali vseprisotno opazuje, nič ne obljublja, ne kaznuje niti ne deli od­
pustkov. On preprosto je, kjer so ljudje dobri, in ga ni, kjer so slabi, potem 
Alenka Urh
Marjana Moškrič: 
Sanje o belem 
štrpedu.
Maribor: Založba Litera, 2016.
Sodobnost 2016 1587
Sprehodi po 
knjižnem trgu
pa naj vsak samemu sebi pripiše. Osnovno etično sporočilo, ki ga v romanu 
posreduje, je: nesrečni človek, zbudi se, šele ko boš delal dobro in se za 
dobro tudi boril, bo svet lepši, ta svet tukaj in zdaj in ne tam in  potem; kajti 
če boš delal slabo ali pa venomer zgolj resignirano stal ob strani, štrpeda 
ne bo in vladali bodo puščobni mrak, mraz in žalost. Črna tema, strm breg, 
pada grozen črn sneg … se skozi delo sila tesnobno in straš ljivo ponavlja 
nekakšna mantra propadajoče realnosti. In res, na spolzki strmini smo, 
vsi skupaj, a se tega vse premalo zavedamo, je Moškri čeva v zanimivo in 
za mladega bralca vsekakor aktualno ljubezensko zgodbo vkomponirala 
svoja družbenokritična razmišljanja. Enim vse in drugim nič, ampak tako 
vendar ne bo šlo v  nedogled, razen če je nerealistični in perverzni cilj 
samooklicano najvišje razvite živalske vrste ta, da bo na koncu ostal en 
sam poslednji srečnež, ki bo imel vse, bo vse in ki se bo do smrti človeštva 
napajal v blodnjah megalomanske solipsistične naslade, dokler ne bo na 
koncu utrujen od svoje mnogoedinosti umrl na kupu razvrednotenega zla­
ta, če pustimo, da nas razmislek, ki ga je prinesel beli štrped, odnese malo 
predaleč. Zakaj pa ne, saj ima tudi dobri beli polhec krila! In sploh, zakaj 
bi delali le slabo samo zato, ker lahko, ko pa se da iz istega preprostega 
razloga delati tudi dobro, se sprašuje tista plat besedila, ki sili iz platnic 
in podaja družbeno relevantno sporočilo. Ljubezen zaradi ljubezni same, 
dobro zaradi dobrega, to je štrpedov kategorični imperativ, pa naj zveni 
še tako tavtološko. Konec koncev, katera ideologija pa ne, le da se ta, torej 
delaj dobro zaradi dobrega samega, zdi takšna, da se je ne da obrniti in spre­
vrniti, ravno zato, ker nima razlogov izven sebe in torej ne more postati 
predmet pogajanja ali trgovanja. 
Če idejnemu ozadju romana dodamo še prvi plan, gre za povsem reali­
stičen mladinski roman. Iz opisanega alegoričnega ozadja se namreč pre­
prič ljivo razrašča realistično zastavljena večplastna zgodba o  težavah 
odraščanja, odtujenosti, otopelosti in drugih simptomih sodobne fiziog­
nomije medčloveških odnosov ter o njihovem protipolu ljubezni, prijate­
ljstvu, solidarnosti, strpnosti in medsebojnem spoštovanju. Povsem vsak­
danje mladostniške težave, povezane z vključevanjem v družbo, občutkom 
sprejetosti in pripadnosti ter prvimi kobacavimi koraki v  iskanju lastne 
poti, torej vse tisto, kar med množico drugega sodi v interesni horizont 
najstnika, je uokvirjeno z univerzalnejšo problematiko sodobnega sveta. 
Sinkretični žanrski preplet delo postavlja nekam v bližino mladinskega 
problemskega romana s poudarjeno ljubezensko zgodbo in nekoliko manj 
razvidnimi, a za samo pripoved nič manj bistvenimi elementi napete 
kriminalke. Ena glavnih tem v romanu je revščina oziroma, bolje rečeno, 
1588 Sodobnost 2016
Sprehodi po knjižnem trgu Marjana Moškrič: Sanje o belem štrpedu
razkol med tistimi, ki imajo vsega preveč, in tistimi, ki jim vsega manjka, 
kar sicer (po ugotovitvah Gaje Kos) ni pogosto centralna tema domačih 
problemskih mladinskih romanov, zato pa toliko pogosteje nastopa kot 
spremljava drugim tematskim poudarkom. 
Bralcu se zgodba ponuja skozi pripovedovanje štirih prvoosebnih pripo­
vedovalcev – Šone oziroma Sonje, Sineta, Olma in Sabe. Prvi trije prijatelji 
iz revne in žalostno propadajoče Cone, nekdaj nerazdružljivi, vzneseni, 
pobalinski borci za svobodo, enakost in bratstvo, prava štrpedova bra­
tovščina; in Saba, edina prvoosebna predstavnica čez vse mere razkošnega 
in bahavega Zelenega Gaja, kjer se na prvi pogled cedijo le med, mleko in 
hinavščina. Ravno zato je Sabin prispevek k zgodbi, čeprav mu je v pri­
merjavi z ostalimi pripovedovalci odmerjenega precej manj prostora, še 
kako pomemben, prikaže namreč drugo plat medalje, ki razkrije, da ima 
vsaka medalja v resnici vsaj tri plati, še posebej, če se tiče odnosov med 
ljudmi. Avtorica izkoristi vse možnosti kompleksne značajske analize 
in se večinoma uspešno izogne črno­belemu slikanju, ki v romanih tega 
žanra (ali bolje, tega skupka žanrov) sicer ni redkost. Junaki so avtentično 
karakterizirani, prepoznamo jih tako po značilnem govoru kot po razlikah 
v čustvovanju in senzibilnosti za določene zunanje impulze. Podobno pre­
pričljivo je prikazan tudi njihov razvoj od otroštva do najstništva (v tem 
pogledu v besedilu najdevamo medle obrise razvojnega romana) ter pov­
sem nov nabor problemov in dilem, s katerimi se zdaj soočajo. Razdrob­
ljena naracija pušča odprta številna mesta, resnico oziroma resničnost pa 
prikazuje v vsej njuni večplastnosti, relacijskosti in relativnosti glede na 
zamike v gledišču opazovanja. Poleg tega poskrbi za skrivnostno, mračno 
vzdušje, kar dodatno napne strune dogajalne linije. Kdo se boji črnega moža? 
in kdo sploh je črni mož? Kdo piše zlovešče napise po Coni, kaj se dogaja 
za zidovi temačnega poslopja inštituta; kdo vse vidi in vse ve in kaj je 
hotela povedati Olmova mama tik pred smrtjo so le nekatera od številnih 
vprašanj, ki nas drezajo med branjem – in nekatera od njih ostanejo ne­
odgovorjena. Čeprav nemara prizorišče s svojo skoncentrirano dialektiko 
med izbranci in marginalci ter gesli, kot je “nova lepa prihodnost”, sprva 
deluje shematizirano in nadrealistično ter daje videz časovno oddaljene 
huxleyjevsko ubrane antiutopije, pa bralec skozi pripovedovanje junakov 
z naraščajočo grozo (ali vsaj močno neprijetnim občutkom) ugotavlja, da 
to, o čemer bere, ni nikakršna prihodnost, temveč gre za povsem razločno 
sliko sedanjosti. Cona se razkrije kot zgolj še en pozabljeni in zapuščeni 
del katerega koli sodobnega mesta ali katere koli države, kamor interesi 
od kapitalističnega udobja pijanega in sitega (a kljub vsemu vedno znova 
Sodobnost 2016 1589
Marjana Moškrič: Sanje o belem štrpedu Sprehodi po knjižnem trgu
žejnega in lačnega) Salomona ne sežejo, zato mimogrede in brez obža­
lovanja sodi, naj se preseka z vsem, kar ni povšeči njegovi (z dobičkom 
umerjeni) vrednostni lestvici. Gradijo se zidovi in postavljajo ograje, vse 
to – za zaščito gradov v oblakih. 
Konec romana je precej odprt, dobro je vse prej kot nedvoumno nagra­
jeno in slabo ni očitno kaznovano, zgodba v tej smeri prej nakazuje, kot pa 
pove kaj konkretnega. Tudi na tej točki avtorica prestopi pogosto klišejske 
rešitve, ki so v takšni žanrski kombinaciji znotraj mladinske književnosti 
precej pogoste. Zaključno sporočilo je z vsemi tistimi kresnicami, ki so 
v hladni zimski noči razsvetlile Cono, optimistično, vendar bo za uresni­
čitev takšne vizije prihodnosti potrebna kolektivna akcija v smeri skup­
nosti, v smeri dobrega in pravičnega. Tihi pohod z baklami, s katerim se 
delo zaključi, bi torej lahko bil kateri koli miroljubni protest, ki smo jim 
bili in smo jim še priča po različnih koncih sveta in na katerih tlačeni in 
zatirani vedno znova in vse prepogosto zaman izšepetavajo svoj dovolj 
nam je, dovoljnamjedovoljnamjedovoljnamje. Delo torej vsebuje neke vrste 
mobilizacijski moment, poziva k družbeni akciji in svari pred konformis­
tičnim ali zgolj resigniranim prilagajanjem, pri čemer je jasno spoznavno in 
etično sporočilo dovolj spretno ovito v primerno estetsko strukturo. Jezik 
Marjane Moškrič je poln in živ, na eni strani skorajda poetično  ubran in na 
drugi povsem stvaren, mestoma tudi pogovoren in slengovski. Poleg inter­
tekstualne navezave na omenjene pripovedke o belem štrpedu najdemo 
tudi druge motivne drobce iz sveta literature in filma. Roman je z opisa­
no kompleksnostjo prepričal žirijo letošnje desetnice, v sklopu projekta 
Rastem s knjigo pa naj bi ga prejeli vsi dijaki prvih letnikov srednjih šol in 
nadejamo se lahko, da bodo za majcenim belim bitjem med drugimi aktual­
nimi zgodbenimi poudarki, ki jih utegnejo najti, prepoznali za sodobni 
svet še kako relevantno kozmopolitsko sporočilo: “A veš kaj si želim? Da 
bi gledal košček neba. Ne mojega, ne tvojega, ne njihovega. Našega bi rad.” 
1590 Sodobnost 2016
Sprehodi po knjižnem trgu Marjana Moškrič: Sanje o belem štrpedu
Približevanje in razumevanje odraščajočega občinstva je nenehen proces
Leta 2013 je v  našem prostoru izšla knjiga Odraščajoča publika – osem 
esejev o  vlogi gledališča za otroke in mladino v  sodobni družbi. Publikacija 
razgrne temeljne dileme, izzive in tudi ovire, s katerimi se dandanes sooča 
uprizoritvena produkcija za otroke in mlade. Avtorji zbornika prihajajo z 
različnih področij delovanja, svoj komentar aktualne situacije so zapisali 
pedagogi, gledališki ustvarjalci, znanstveniki, pa tudi starši. Knjiga je na­
stala z namenom združevanja različnih perspektiv, v želji spojiti prakso, 
teorijo ter jima dodati še nepogrešljivi moment pedagoškega procesa. Če 
uprizoritveno umetnost postavimo v položaj raziskovalnega objekta, se 
pred nami razpre niz odprtih vprašanj, ki se še zdaleč ne dotikajo zgolj 
umetniškega polja (kreativnega procesa), ampak se raztezajo širše – v po­
trebe, pričakovanja in celo zahteve občinstva, ki na prvem in najpomemb­
nejšem mestu zajema starše, vzgojitelje in pedagoge. Misliti, da lahko 
ustvarjalec ustvari uprizoritev, ki bo izključno namenjena le okusu ciljne 
publike (otroške in mladinske), je vsekakor utopična zmota; ustvarjalec 
je nemalokrat vpet v iskanje številnih kompromisov s snovalci programa 
(z direktorjem, umetniškim vodjem itd.), ti pa spet izhajajo iz predpostavk 
Fo
to
: N
ad
a 
Žg
an
k
Zala Dobovšek
Uprizoritvena 
umetnost za otroke 
in mlade
Sodobnost 2016 1591
Gledališki 
dnevnik
in pričakovanj, ki jih vzpostavljajo kulturno­politični sistem in prioritete 
vzgojno­izobraževalnih zavodov.  
Odraščajoča publika zastavlja še nekaj ključnih vprašanj, denimo: “Ko­
liko starostnih skupin otrok imamo? Zakaj ne znamo delati predstav ‚za 
mladino‘? Kaj gledajo fantje? Kaj je to gledališče za dojenčke? Kako pišemo 
za trideset let mlajše od sebe? Za koga delamo predstave: za vzgojitelje/
starše ali za otroke? Kako izbiramo kulturne vsebine za naše otroke? Zakaj 
sploh potrebujemo gledališče? Zakaj je kultura pomembna?” Gre za niz 
temeljnih postulatov, ki so v svoji naravi izjemno kompleksni in zahtevajo 
globok razmislek ter natančne analize teoretske in empirične narave. V 
uvodniku publikacije Ivana Djilas opiše kompleksnost, s katero se srečuje 
uprizoritvena umetnost za otroke in mlade: “Od gledališča že dolgo ne 
pričakujemo več zgolj estetske izkušnje. Financerji zahtevajo zmanjševa­
nje produkcije in povečanje števila občinstva, avtorji edukacijskih politik 
pričakujejo večje sodelovanje pri vzgoji in izobraževanju, ustvarjalci bra­
nijo svojo umetniško svobodo, vzgojitelji in učitelji se borijo z izborom in 
dostopnostjo gledaliških vsebin, starši so zmedeni v poplavi vsebin, ki jim 
jih ponujajo vse bolj spretni oglaševalci.”1
Najbolj neposreden vpogled v  uprizoritveno produkcijo za otroke in 
mlade pri nas sem vsekakor dobila kot selektorica Zlate paličice – bienalnega 
festivala uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade 2013 (v produkciji Lut­
kovnega gledališča Ljubljana), ki je takrat prvič uvedel razpis, h kateremu 
niso bile več vabljene le dramske uprizoritve za otroke in mlade, ampak 
tudi lutkovni, plesni in glasbeni projekti (tako institucionalnih kot zu­
najinstitucionalnih ustanov). Prijavilo se je kar 79 predstav, ki so vpeljale 
viso ko raznorodnost uprizoritvenih žanrov, monodrame, glasbene koncer­
te, balet, muzikale, lutkovne/predmetne predstave, drame, gibalno­fizično 
gledališče, klovnovske akrobacije, interaktivne postavitve … Ustvarjalci so 
ponudili precejšnjo vsebinsko heterogenost, ki se je izkazala v uprizarjanju 
na eni strani kultnih, klasičnih, antologijskih besedil, na drugi pa v obu­
janju pregovorno že pozabljenih motivov slovenske literarne zakladnice, 
ožje lokalnih pripovedk, legend in folklore. Večino predstav sem si ogledala 
v živo, pri tistih, ki si jih zaradi objektivnih razlogov nisem mogla, pa sem 
si ogledala video posnetke. 
Pri gledališču za mlade sta se mi inovativnost v  pristopu in razisko­
vanje gledališkega jezika zdela izjemno pomembna, a samo če sta vtka­
1 Odraščajoča publika. Zbornik (urednica: Ivana Djilas). Ljubljana, Lutkovno gledališče Ljubljana, 
2013, str. 9.
1592 Sodobnost 2016
Zala Dobovšek Uprizoritvena umetnost za otroke in mlade
na v   kompaktno, celovito premišljeno predstavo. Sam poskus raziskave 
posameznega medija, pa naj gre za senzorično ali sonorično gledališče, 
zvočno­ glasbeno predstavo ali kaj drugega, ki ni realiziran dovolj senzi­
bilno in dovršeno, lahko mlade gledalce začne dolgočasiti, morda razvijejo 
tudi podzavesten odpor do gledališča. Za razliko od njih odrasli lažje sprej­
memo in toleriramo eksperimentalne predstave, četudi jim spodleti, saj 
lahko še vedno razumemo namen ustvarjalcev, otrok pa potrebuje takoj­
š nje, nezamegljene in prepričljive odgovore ter učinke. Prav tako se mi je 
izkustveno utrdila teza, da so otroške predstave lahko prav tako očarljive, 
intrigantne in zabavne tudi za odrasle. Pomembno je, da se režiserji ne 
omejijo samo na otroškega gledalca in njegov okus ter raven razumevanja, 
ampak puščajo in ponujajo odprte kode tudi odraslim. Najpomembnejše 
pa je, da predstava ne podcenjuje svojega občinstva. V takem primeru se 
otroci zlahka začnejo dolgočasiti. Današnji otroci in mladi so, jasno, po­
polnoma drugačni, kot s(m)o bili pred desetletji. Seveda jim gledališče še 
vedno zmore razpreti neki drug svet in jim ponuditi eno možnost zazna­
vanja umetnosti, a vse težje je v gledališču obdržati njihovo pozornost, 
njihovo zvestobo. Zato je dobro, da gre teater v korak s časom tudi pri 
najmlajših. To ne pomeni, da se mora v celoti podvreči njihovim željam 
(otroci digitalne ere imajo popolnoma drugačna pričakovanja), ampak 
mora skozi predstave toliko bolj izostriti moč in lepoto “v živo” videnega, 
doživetega dogodka.2
V takratnem naboru uprizoritev se je med drugim znašla tudi predsta­
va Zlati šus, predstava o drogah v mladostniškem svetu, ki je v  javnosti 
sprožila resne polemike in celo moralne obtožbe o neprimernosti vsebi­
ne. Inštitut Utrip je izrazil ogorčenost, da predstavo Zlati šus igrajo pred 
osnovnošolci. Na inštitutu so bili prepričani, da zastraševanje mlado­
stnikov v vsakem primeru ne deluje preventivno. Ali takšen odziv med 
drugim kaže tudi podcenjevanje mladih? Uprizoritev je, po mojem mne­
nju, kritično in brezkompromisno prikazala temno plat sveta mladih in 
neposredno spregovorila o drogah. Tudi, denimo, uprizoritev Odspejsani 
(prav tako uvrščena v program Zlate paličice 2013) se je lotevala izredno 
pomembnih vsebin, saj je razkrivala zakulisje resničnostnih šovov in zelo 
nazorno prikazala, da se lahko za urejeno in privlačno zunanjostjo skriva 
psihično nasilje. Obe predstavi sta bili pretresljivi prav zato, ker sta  odkrito 
2 Povzeto po intervjuju “Pedagogi, ki odločajo, kaj bodo mladi videli, nosijo ogromno odgovor­
nost” (Nika Arhar, 2013) Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pedagogi­ki­odlocajo­kaj­bo­
do­mladi­videli­nosijo­ogromno­odgovornost.
Sodobnost 2016 1593
Uprizoritvena umetnost za otroke in mlade Zala Dobovšek
spregovorili o  resničnosti. Zavedam se, da je to lahko za pedagoge ali 
starše strašljivo, a kot gledališka skupnost bi se morali upreti poskusom, 
da bi nam v gledališču prepovedali reprezentirati dokumentarno podobo 
družbe, (mladostniškega) sveta. 
Kadar določena uprizoritev za mlado občinstvo obravnava težko ali 
kočljivo temo, se vsekakor pojavlja vprašanje, ali bo sporočilo predstave 
delovalo preventivno ali kurativno. Nekaterim otrokom (ali njihovim 
prijateljem) se stvari, ki jih lahko vidijo v takšni predstavi, dogajajo tudi 
v resnici. Takrat jim bo odrska zgodba lahko v tolažbo, jih bo pomirila, 
morda posredovala napotilo, kako naprej, v vsakem primeru pa bodo bolje 
razumeli svojo okolico. Vsekakor vidim eno od glavnih težav in nepotrebno 
blokado v navzočem mišljenju, da je gledališče v šolskem sistemu še ved­
no stigmatizirano in razumljeno kot “sveta” ustanova v smislu, da mora 
gledalce zapeljati izključno v iluzijo in da se na odru vedno lepo govori in 
obnaša. Prepričana sem, da mora gledališče za otroke in mlade odpirati 
teme, ki se dotikajo našega zdajšnjega vsakdanjika in spodbujati komuni­
kacijo o tem, sicer lahko izgubi vso ostrino.3 
V šolskem sistemu se je v zadnjih nekaj letih oziroma v zadnjem deset­
letju zgodilo veliko sistemskih sprememb, ki so med drugim prinesle tudi 
preobremenjenost pedagogov z učnim programom. V katalogu Zlate pali­
čice 2013 se je začela vzpostavljati tudi namera o spremljevalnih vsebinah 
predstav, in sicer v obliki pedagoškega gradiva. Med drugim gre za znaku 
zlate hruške v književnosti soroden princip katalogiziranja in izbora ka­
kovostnih gledaliških predstav, ki naj bi učiteljem in staršem posredoval 
informacijo o priporočljivih in kakovostnih umetniških delih. 
Tovrstna izkušnja – oblikovanje pedagoških gradiv – me je kot gledališko 
teoretičarko in ustvarjalko primorala, da radikalno obrnem perspektivo 
dojemanja gledaliških predstav. Izhodišča za pogovor sem pripravila z Ajdo 
Rooss (umetniško vodjo Lutkovnega gledališča Ljubljana). Pri nekaterih 
sva se v večji meri osredotočili na vsebino, pri drugih na formo. Na vsako 
uprizoritev je bilo treba pogledati z vidika pedagoga ali/in otroka. Žalostno 
dejstvo je, da se danes učitelji ne morejo več dovolj posvetiti gledališču in 
je obisk gledališke predstave zgolj ena točka v njihovem tedenskem redu, 
zato je treba k njim pristopiti z dodatnimi napotili in referencami, ki jim 
lahko pomagajo pri pogovoru o predstavi. Pomembno je, da se v ta napotila 
vključijo tudi povezave na filme, glasbo, knjige, stripe, internetne strani, 
da se gledališče poveže z drugimi mediji. Kajti tudi če koga predstava ne 
3 (Ibid.) 
1594 Sodobnost 2016
Zala Dobovšek Uprizoritvena umetnost za otroke in mlade
posrka v celoti, lahko najde druge reference, filme, knjige ali nadaljnje in­
formacije, ki mu odprejo neki nov svet. Gledališka predstava je včasih zgolj 
izhodišče za nadaljnje raziskovanje in že to je lahko velik dosežek. Vendar 
vztrajam pri tem, da je obisk gledališča dragocen sociološki moment, 
doživetje, ki si ga otrok zapomni. Ne le predstava, ampak obisk v najbolj 
osnovnem pomenu besede – stavba, vonj dvorane, mogočen zastor, tiši­
na, mrak, luči – se vpisujejo v izkušnjo otroka in mladostnika, ki ga lahko 
fascinira, mu ostane v spominu ali pa ga celo zaznamuje za vse življenje. 
Da to ni vselej mogoče in izvedljivo je prav tako dejstvo, ki ga ne smemo 
prezreti. Še vedno pri nas obstaja veliko t. i. potujočih lutkovnih skupin, ki 
ustvarjajo predstave izključno za otroke v vrtcu in so pogosto lahko zelo 
nazorne ter poenostavljene. Nekatere od teh predstav lahko sicer odpira­
jo zanimive teme, a se premalo ukvarjajo s samim gledališkim medijem, 
uprizoritvenim jezikom. Ogromno je t. i. predstav v kovčku, s katerimi je 
lažje obiskovati vrtce in zahtevajo manj skupinske organizacije, a vendar 
pri tem otroku umanjka celostno izkustvo, ki ga prinaša neposredni stik 
z gledališko produkcijo, protokolom ogleda, gledališko dvorano, skratka 
s celotnim umetniškim kontekstom. 
Nove publikacije na knjižnem trgu in siceršnje obogateno angažiranje 
posameznih gledališč, da se približajo izobraževalnim ustanovam, sporo­
čajo vsaj dvoje: 1. prisotna je bojazen pred izgubo občinstva, 2. s šolami 
želijo vzpostaviti kakovosten dialog in s tem lastno umetniško produkcijo 
posredovati na kar najbolj jasen, razumevajoč, vreden način. Tako v Lut­
kovnem gledališču Ljubljana kot v Lutkovnem gledališču Maribor že nekaj 
let ob vsaki premieri poleg gledališkega lista pripravijo še pedagoško gradi­
vo za učitelje in starše (včasih je to celo za različne starostne skupine otrok 
in mladih). Zasnovano je tako, da se ga kot informativni/učni pripomoček 
lahko uporabi pred ogledom določene predstave in po njem. Za tovrstna 
gradiva največkrat poskrbijo oziroma jih uredijo dramaturgi oziroma dra­
maturginje ali pa gledališča k sodelovanju povabijo uveljavljene razvojne 
psihologe in pedagoge, ki imajo izostren čut ne le za otrokovo psihologijo, 
temveč nujno tudi za gledališko govorico in za njene raznolike poetike.  
Redna profesorica za razvojno psihologijo na ljubljanski filozofski fakul­
teti dr. Ljubica Marjanovič Umek pravi, da je treba prepoznati značilnosti 
različno starega občinstva z vidika razvojnih posebnosti. Te je pomembno 
upoštevati, saj se bodo le prilagojene vsebine lahko dotaknile otroka in 
vplivale nanj. Kakovostna predstava naj bi jim prinašala ugodje, odprla 
pot domišljiji, identifikaciji z  junaki in junakinjami, vpogled v  različne 
socialne in moralne konflikte ter reševanje miselnih problemov. Razvojna 
Sodobnost 2016 1595
Uprizoritvena umetnost za otroke in mlade Zala Dobovšek
psihologija deli otroško občinstvo na dojenčke, malčke, predšolske otroke 
oziroma otroke v zgodnjem otroštvu ter otroke v  srednjem in poznem 
otroštvu. Tem sledi mladostniško občinstvo.4 Pri tem še doda: “Med raz­
lično starimi otroki so tako velike razlike, da si zaslužijo, da avtorji pred 
nastankom predstave razmislijo, za koga jo ustvarjajo. Treba je upoštevati 
tudi različno razumevanje socialnega sveta, različno čustvovanje in moral­
ni vidik razvoja, ki do neke mere definira, ali bo otrok iz predstave dobil 
tisto, kar smo želeli. Vendar je treba vedeti, da so tudi med isto starimi 
otroki velike razlike”.5
V slovenskem prostoru praviloma tudi institucionalna gledališča, za 
katere je prioritetno občinstvo odrasla publika, v sezoni pripravijo eno gle­
dališko produkcijo za otroke in mlade. Slovensko narodno gledališče Nova 
Gorica, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Prešernovo gledališče Kranj, 
Anton Podbevšek Teater, Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče 
Koper veljajo za ustanove, ki tovrstno prakso izvajajo najbolj dosledno. 
Lahko bi rekli, da dve tretjini njihovih predlog predstavlja tuja mladinska 
dramatika (oziroma dramatizacija tujih proznih del), ena tretjina pa je sad 
domačih avtorjev, ki pogosto besedilo spišejo tudi po naročilu. Uprizoritve 
so načeloma “žive” nekaj sezon, so pa tudi izjeme, zlasti v Slovenskem mla­
dinskem gledališču, kjer premiere nekaterih še vedno igranih mladinskih 
predstav segajo desetletje ali celo več nazaj. Preference posameznih gle­
dališč se razlikujejo, vseeno pa je zaznati nekako enakomerno razporejeno 
vsebinskost, ki seveda na eni strani računa na klasične, preverjene zgodbe 
(če se ozremo na zadnjih nekaj let, na primer Čarovnik iz Oza, Sneguljčica, 
Maček Muri, Pekarna Mišmaš, Juri Muri v Afriki ipd.), na drugi strani pa 
anga žirane, problemske tematike oziroma predstave, kot so Jaz, Batman, 
ki govori o medvrstniškem nasilju (Prešernovo gledališče Kranj), Skrivnosti 
ter Pikica in Tonček, ki razgrneta problem alkoholizma in nasilja v družini 
(SLG Celje), Knjiga o džungli, ki ponazori izkušnjo “divjega dečka” (Anton 
Podbevšek Teater). Omenjene uprizoritve so režirali priznani gledališki re­
žiserji in režiserke, Mateja Koležnik, Matjaž Berger, Nana Milčinski, Vinko 
Möderndorfer. To je nekaj ključnih mladinskih uprizoritev zadnjih nekaj 
let, ki želijo v ciljni publiki izzvati globlji razmislek in dialog o zlorabah, 
psihičnih stiskah in prikritih pasteh odraščanja. 
V Mestnem gledališču Ljubljanskem je mladinska publika nagovorje­
na s  tako imenovanimi “učnimi predstavami” (Gledališka ura, Časovni 
4 Kdo so mladi ljudje v gledališki dvorani? (Saša Bojc, 2016) Vir: http://m.delo.si/clanek/268208. 
5 (Ibid.)
1596 Sodobnost 2016
Zala Dobovšek Uprizoritvena umetnost za otroke in mlade
stroj 2  …), v katerih se mladi pobliže spoznajo s samim medijem gledališča, 
nastajanjem predstav, dramskimi žanri, zgodovino gledališča. Zadnjih pet 
let je program za otroke in mladino vnovič obudila tudi SNG Drama Ljub­
ljana, ki ne izhaja iz lastne produkcije, temveč tovrstni program koncipira 
kot serijo gostujočih predstav. Deluje torej po principu “internega selek­
torja”, ki zasnuje abonma po načelu vsebinske raznolikosti in kakovosti.  
Kritični pristop k tabuiziranim tematikam zadnja leta sistematično 
vpeljuje repertoarna politika Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki vse bolj 
stremi k odprtemu dialogu o smrti, alkoholizmu, nasilju. Med njimi lahko 
izpostavimo dramsko uprizoritev Kamni (resnična zgodba o dveh fantih, ki 
sta metala kamenje z mostu nad avtocesto in tako ubila voznika), lutkovno 
predstavo Račka, smrt in tulipan (zgodba tematizira smrt skozi nenavadno 
prijateljstvo med Račko in Smrtjo, ki kljub začetni nezaupljivosti na koncu 
postane trdno in iskreno, otroci spoznavajo, da je tudi smrt del življenja) in 
dramsko predstavo Nekoč, ko nas ni bilo več (drama prikazuje ločitev skozi 
otroške oči ter svobodno, odkrito in živo spregovori o tem, kaj se dogaja 
za zaprtimi vrati otroške sobe, ko pred njimi divja vojna ločenih staršev, 
ko družinsko idilo zamenjajo ljubosumje, prikrita agresija, bes in obup). 
LUTKE – mednarodni festival, ki hkrati opozarja na lokalne 
pomanjkljivosti
Preden vstopimo v kontekst festivala LUTKE (bienalni dogodek, ki poteka 
od leta 2000), je skoraj nujno osvetliti aktualno in lokalno situacijo, ki se 
neposredno veže na slovensko lutkovno produkcijo. Festival LUTKE nam­
reč – vsaj v zadnjih dveh edicijah, pa tudi že prej – v naše okolje pripelje 
oblike uprizoritev, ki so na lokalni ravni velik manko, eksperimentiranje 
z animacijskimi formati in novimi estetikami, zlasti pa uveljavljanje žanr­
skega prepletanja (lutk, animacije, plesa, giba, vizualij, zvoka), ki ga v slo­
venskem prostoru vsekakor primanjkuje. 
Simptomi in težave, ki se danes zažirajo v lutkovno/animatorsko  sfero, 
so prisotni že dlje časa. Kot je večkrat mogoče zaslediti v različnih člankih, 
se status lutkarstva na Slovenskem že od nekdaj otepa manjvrednosti in 
trdo vratnih predsodkov, da je to umetniška zvrst, namenjena izključno 
otrokom. Ob tem pa ima lutkovna scena še dodatno težavo, saj v Sloveniji 
do nedavnega sploh ni imela možnosti formalnega študijskega izobra­
ževanja na področju animacije (predmet animacije je na Akademijo za 
Sodobnost 2016 1597
Uprizoritvena umetnost za otroke in mlade Zala Dobovšek
gledališče, radio, film in televizijo vstopil šele v okviru bolonjske refor­
me). Vseskozi je bilo lutkovno področje premalo ali pa vsaj negotovo 
zastopano v kontekstu arhiviranja, strokovnih publikacij, kritik oziroma 
publicistične refleksije, kar posledično pomeni, da se je še vedno premalo 
zasidralo ne le v kolektivno zavest, temveč tudi v zavest ustvarjalcev na 
ostalih umetniških področjih. Spajanja in projektna sodelovanja med lut­
kovnim in dramskim gledališčem, plesom, likovnostjo je zato ostalo tako 
rekoč spregledano in docela neizkoriščeno. Vsaj v  zadnjih desetih letih 
so nekateri uveljavljeni in priznani gledališki režiserji sicer imeli “izlete” 
v lutkovno sfero in so s svojimi estetikami v animacijo vnesli nove dimen­
zije, razširili potenciale lutkovnih uprizoritev nad nivo “zgolj predstav za 
otroke”, toda pri tem niso vztrajali. Kot svojevrsten vrhunec je slovensko 
lutkovno gledališče v zadnjem dobrem desetletju zagotovo doživelo ob 
lutkovni uprizoritvi Ta veseli dan ali Matiček se ženi (režija Vito Taufer, 
Lutkovno gledališče Ljub ljana, 2002), ki je na Tednu slovenske drame 
v Kranju prejela nagrado za najboljšo uprizoritev. Dosežek je nedvomno 
obveljal za svojevrstno potrditev in dokaz, da lahko lutkovno gledališče 
nedvomno parira dramskemu in preostalim zvrstem, a zdi se, da je bilo to 
(samo)prepričanje le začasno.
Kot temeljni problem pri razvoju se še vedno kaže zmotno razumevanje 
pozicije in “nalog” animatorja. Semiotika izvajalčevega/animatorjevega 
telesa že zdavnaj ni več “dvodimenzionalna”, ni le beseda in gib/premik ter 
še manj odrska nevidnost animatorja, temveč njegova totalna prisotnost. 
Ne nujno vizualna, temveč identitetna. Funkcija animatorja, v kolikor želi 
slediti naprednim in interdisciplinarnim umetniškim postopkom, bi mo­
rala postati vseobsežna, animator kot neodvisen odrski moment, ki mora 
delovati, žareti, pripovedovati s telesom in učinkovati tudi brez svojega 
orožja – animirane lutke ali predmeta. Skratka, lutkar/animator kot celo­
stni performer. 
Festival LUTKE že leta k nam ne pripelje le primerov inovativnih 
pristopov animacijskih form, ampak tudi žanr lutkovnega/predmetnega 
gledališča za odrasle. Ta je pri nas redko zastopan, razlogov pa je več; na 
eni strani je morda premalo zanimanja samih ustvarjalcev, na drugi strani 
pa vzpostavljanje lutkovno­animiranih uprizoritev – z namenom, da ne bi 
bile obsojene le na nekaj ponovitev – zahteva sistematično, kontinuirano 
in skrajno premišljeno vzpostavljanje in nato ohranjevanje ciljnega (torej 
odraslega) občinstva. 
Predvsem je prioriteta festivala, kot že omenjeno, predstavitev hibrid­
nih formatov predstav, ki v  sebi prečijo lutkovne, zvočne, gibalne in 
1598 Sodobnost 2016
Zala Dobovšek Uprizoritvena umetnost za otroke in mlade
vizual ne elemente. Kot smo lahko prebrali v uvodniku letošnjega  kataloga, 
je  namen festivala ponuditi “raznovrstnost uprizoritvenih izrazov, ki  po­
gosto seže drzno daleč onkraj našega dojemanja tega žanra, se dotakne 
mejnih oblik lutkarstva ter s tem potrjuje njegove neskončne in neslute­
ne izrazne razsežnosti”. Pri tem gre za uvrstitev raznolikih žanrskih vej, 
od satiričnih, absurdnih, poetičnih do mehatroničnih, intermedijskih in 
vsebinsko kritično zasnovanih, ki podajajo komentar aktualnih ekoloških, 
družbenih in političnih vprašanj. 
Na letošnjem festivalu LUTKE je tematsko izstopala lutkovna uprizori­
tev Taborišče v izvedbi Hotela Modern iz Nizozemske. O njeni umetniški 
kakovosti bi se sicer dalo razpravljati, a vsekakor projekt dreza v  neka 
druga vprašanja in izzive – kako spojiti dve (zgolj na videz!) nasprotujoči 
si paradigmi: lutke in holokavst. Če morda v domačem okolju tovrstnih 
projektov kronično primanjkuje, so v mednarodnem prostoru že docela 
uveljavljeni in vzpostavljeni. Kaj se zgodi z mladinsko recepcijo v  takš­
nem primeru? Ali lahko tovrstne projekte (predstava je namenjena ob­
činstvu, starejšemu od dvanajst let) razumemo kot učinkovito orodje 
pri izobraževanju in spodbujanju kritičnega mišljenja pri mladih? Zaradi 
“nenavadnega” spleta izrazne forme in vsebine se zagotovo zgodi percep­
tivni obrat – izbran zgodovinski dogodek (genocid) je reprezentiran skozi 
(lutkovno) formo, ki jo v našem okolju še vedno večinsko razumemo kot 
formo za otroke, igro, zabavo. Nič manj niso bile v letošnjem programu 
provokativne predstave Plastični junaki, Dogodivščine belega človeka in En 
kovček na osebo. Politična konotacija ne le vsebine, temveč tudi uprizorit­
vene tehnike v Plastičnih junakih (Ariel Doron), je bila v spajanju vojne 
tematike z otroškimi igračami. Kljub temu da se na prvi pogled ta preplet 
zazdi perverzen, kmalu postane jasno, da je perverznost vpisana že v samo 
ideologijo otroških igrač, ki izhajajo iz okolja vojne (vojaki, orožje, tanki). 
Predstava pravzaprav samo podčrta, kar je v družbi že obstoječe in spre­
jeto, le da docela nekritično in samoumevno. Dogodivščine belega človeka 
v izvedbi Američana Paula Zalooma so prek satire, cinizma in avtoironije 
spet svojevrsten zasuk (za interpretacijo se prav tako polašča principov 
predmetnega gledališča – vsakdanjih objektov, izhajajočih iz otroške in 
medijske pokrajine), saj na videz komična in razvedrilna predstava raz­
kriva problem rasne diskriminacije in globoko zasidrano večvrednost bele 
rase. Prav tako družbeno in zgodovinsko kritično zastavljen je bil projekt 
En kovček na osebo – petnajstminutni dogodek za enega obiskovalca, ki je 
v komorni tišini sledil zgodbi, ki jo je navdihnilo življenje/dnevnik Anne 
Frank. Sočasna povezava gledališča predmetov in žive instalacije za  enega 
Sodobnost 2016 1599
Uprizoritvena umetnost za otroke in mlade Zala Dobovšek
 gledalca (t. i. peep show) ustvari rahločuten, a zato nič manj kritičen raz­
mislek o  fenomenu deportacij, gre za prispodobo ljudi, ki so se na pot 
odpravili brez lastne volje in brez vedenja, kako se bo pot končala.
Zaradi skrbno izbranih projektov sodobne mednarodne lutkovno­ani­
matorske scene se festival LUTKE vsakič izkaže kot nujni dogodek v na­
šem okolju, ki nagovori tako občinstvo kot ustvarjalce. Likovne instalacije, 
sodobni cirkus, ples in eksperimentiranje z zvokom, ki se srečajo s tradi­
cionalno lutko ali pa futuristično podobo animiranega objekta, bi morali 
postati stalnica tudi v našem prostoru. Širjenje uprizoritvenega jezika je 
sočasno razpiranje otroškega uma, pogleda in razumevanja. 
 
1600 Sodobnost 2016
Zala Dobovšek Uprizoritvena umetnost za otroke in mlade