POSEBNA IZDAJA Monitor NAJBOLJŠE IZ SVETOVNEGA TISKA 9 789619 116821 ISBN 961-91168-2-8 SVET APRIL 2020 U CENA: 5,20 EUR VELIKI NAČRT JEFFA BEZOSA KORONAVIRUS: Štiri mogoče časovnice • Dirka za cepivo • Je bitcoin res varni pristan? • Vpliv na spletne zmenkarije in seks VELIKANI IZ VSEBINE EDWARD SNOWDEN, INTERVJU ELON MUSK KITAJSKA VELESILA ► Tiktok, kitajski Instagram ► Zanimivosti iz življenja Billa Gatesa ► 5G - telefoniranje v prihodnje ► Kako Microsoft odkriva najnevarnejše hekerje i ► Tekma za najboljši kvantni računalnik na svetu ► Zakaj se pralni stroji učijo igrati harfo VKLOP Bo svet zaradi virusa »končno« postal tak, kot so si ga od nekdaj zamišljali računalniški zanesenjaki? MATJAŽ KLANČAR odgovorni urednik, matjaz.klancar@monitor.si Na informatiki svet stoji Če smo ob aktualnem izbruhu bolezni covid-19 kaj spoznali, je to dejstvo, da je informatika, v najširšem pomenu besede, tisto, na čemer danes sloni svet. ' . ntemet je tisti, ki nas povezuje, ko smo doma. -_) Osebni računalniki in pametni telefoni so nas prestavili v navidezni svet, kjer osebni stiki niso več nujno potrebni. Komuniciramo prek elektronske pošte, aplikacij za trenutno sporočanje in videokonferenc. Brez osebnih stikov poteka tudi učenje, čeprav se verjetno vsi, ki imamo otroke, strinjamo, da precej kaotično. Šole in učitelji so bili v navidezni svet pahnjeni z danes na jutri in to se pozna. Množica programskih orodij prav nič ne koristi, če jih nekateri uporabljajo tako, drugi drugače, večina pa malo mešano. In vendar vse kaže, da bo šolsko leto zaključeno na tak, kaotičen in brezoseben način. Ali to pomeni, da učiteljev v resnici sploh ne potrebujemo? Nikakor, kljub »veri« v tehnologijo sem prepričan, da bo v letošnjem letu »na internetni« način pridobljeno znanje bolj trhlo kot tisto, ki je bilo (in bo) pridobljeno v običajnih letih. Tehnologija je bolj uspešna pri povezovanju v prostem času. Ljudje se prek digitalnih komunikacijskih kanalov tudi družijo, re-kreirajo in celo - pijejo. Bo svet zaradi virusa »končno« postal tak, kot so si ga od nekdaj zamišljali računalniški zanesenjaki? »Informatika« pa ni samo internet, je tudi in predvsem ogromen računalnik. Oblak. Ogromne procesorske zmogljivosti omogočajo, da znamo danes skorajda v realnem času obdelovati genomske sekvence, ki definirajo virus. Ko je bila nazadnje potreba po hitri sestavi cepiva (ebola), smo za to potrebovali pet let, tokrat pa je zelo verjetno, da bo vse skupaj opravljeno v letu in pol. Prvi prototipi cepiva so bili v resnici narejeni že v nekaj dnevih, kar nam bo vzelo dodatno leto in pol, bodo preizkusi. In vendar je bilo v teh začetnih tednih svetovne karantene videti, da se je temu ogromnemu računalniškemu kolosu občasno tudi malce kolcnilo. Evropa je, denimo, »za vsak primer« poprosila ameriške gigante, naj malce pri-prejo pipico, prek katere zasedajo večji del pasovne širine evropskega interneta. Netflix, Amazon Prime in Youtube tako danes privzeto v Evropo »oddajajo« v nižji kakovosti kot pred epidemijo. Spletni servisi, ki so naenkrat doživeli 100- in večodstotno porast uporabe, so se v začetku sesedali, nekatere slovenske spletne trgovine se še danes občasno »vrtijo v prazno«, pokleknil je celo veliki Amazon. Slovenci, ki »svojega« Amazona nimamo, ampak smo že tradicionalno odvisni od nemškega, britanskega in italijanskega, smo namreč pred kratkim lahko ugotovili, da dostava velike večine izdelkov zunaj matične države ni več mogoča. Lokalni Amazoni so se ob uvedbi nacionalnih karanten začeli obnašati tako kot države, v katerih poslujejo - »najprej mi«. Še dobro, da imamo tudi lokalni »amazon«, četudi v lasti Čehov, ki tudi v kriznih časih presenetljivo dobro deluje. Da o množici manjših in izdelkovno zelo lokaliziranih spletnih trgovin niti ne govorim. Kakorkoli že, trenutna kriza je informatiko dokončno za-cementirala na zemljevid sveta, postala je del kritične infrastrukture, brez katere svet enostavno ne deluje več. Kako zelo odvisni bomo postali od nje, je v resnici odvisno le od tega, kako dolgo bo človeštvo potrebovalo, da se bo otreslo trenutnega virusa in nato vseh tistih, ki bodo nedvomno prišli v letih za njim. Točne številke (v dnevih, tednih, mesecih ali letih) ne pozna nihče, vendar članek iz New Scien-tista, ki ga lahko preberete na naslednjih straneh, ponudi kar nekaj možnosti. Medtem pa si lahko čas krajšamo še z bitcoini, novimi telefoni, s pametnimi pralnimi stroji, z navideznimi zmenkarijami in »brezstičnim seksom«. Ali pa vsaj z branjem o vsem tem - kot rečeno, na naslednjih straneh. Monitor Svet je namreč, kot vsako leto, poln zanimivega in podrobnega branja. K sreči imamo letos za to kar veliko časa, zato vam želim veliko užitka! A Monitor svet 2020 2 EVIDENCA SVET 2020 22 COVID-19 Koronavirus, ki je ustavil svet, se dotika vsega. Tudi informacijske tehnologije in znanosti. 22 Štiri mogoče časovnice za povrnitev življenja v običajne tirnice 25 Koronavirus je v privržence bitcoina vsadil dvom 26 Dirka za cepivo 30 Kako koronavirus vpliva na spletne zmenkarije in seks 32 Koronavirus nam je omogočil bežen vpogled v to, kako bi deloval digitalni dolar 34 Kako je distopična šala o obrazni maski z naslikanim obrazom postala resničnost 36 Strah pred koronavirusom in kibernetične zlorabe Coronavirus Vaccine \ TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE 38 Veliki načrt Jeffa Bezosa Rockefeller se je zadovoljil z naftnimi vrtinami, bencinskimi črpalkami in vlaki, Gatesu je bogastvo prinesel operacijski sistem. Imperij, ki ga vzpostavil ustanovitelj in direktor Amazona, je obsežnejši in je pravzaprav brez primere v dolgi zgodovini ameriškega kapitalizma. 72 Kako Microsoftova posebna ekipa odkriva najnevarnejše hekerje na svetu Tehnološki velikan po vsem svetu nadzira hekerje, ki uživajo uradno podporo svoje domovine, od ruskih olimpijskih kibernetičnih napadov do severnokorejskega zlonamernega programja, vrednega milijardo dolarjev. 4 Monitor svet 2020 01 06 08 10 12 14 16 18 20 22 25 26 30 32 34 36 38 52 56 58 64 68 72 75 78 80 82 88 93 94 96 svet 2020 VKLOP U VELIKANI Beseda urednika VKLOP Tiktok, kitajski Instagram Filtriranje našega pravega jaza Umetna inteligenca se razvija prehitro, a to je dobro Pametni telefoni - kaj lahko še pričakujemo? Pod krinko s spletnimi skrajneži Zakaj se pralni stroji učijo igrati harfo Applov izvirni greh Pet zanimivosti iz življenja Billa Gatesa COVID-19 Štiri mogoče časovnice za povrnitev življenja v običajne tirnice Koronavirus je v privržence bitcoina vsadil dvom Dirka za cepivo Kako koronavirus vpliva na spletne zmenkarije in seks Koronavirus nam je omogočil bežen vpogled v to, kako bi deloval digitalni dolar Kako je distopična šala o obrazni maski z naslikanim obrazom postala resničnost Strah pred koronavirusom in kibernetične zlorabe VELIKANI Jeff Bezos, Amazon Edward Snowden, intervju Elon Musk Softbank in Wework Kitajska velesila TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE Računski garači Kako Microsoftova posebna ekipa odkriva najnevarnejše hekerje na svetu Kaj je v resnici narobe s Silicijevo dolino Junak, ki je FBI pomagal razkriti največjo oglaševalsko prevaro do zdaj Pred Zuckerbergom je bil Gutenberg NOVE TEHNOLOGIJE Kitajska je začela veliki eksperiment z umetno inteligentnim učenjem Tekma za najboljši kvantni računalnik na svetu Facebook s strojnim učenjem odkriva lažne račune Telefoniranje v prihodnje ZADNJA STRAN Zakaj hočete svoje možgane prenesti drugam 38 Veliki načrt Jeffa Bezosa Rockefeller se je zadovoljil z naftnimi vrtinami, bencinskimi črpalkami in vlaki, Gatesu je bogastvo prinesel operacijski sistem. Imperij, ki ga vzpostavil ustanovitelj in direktor Amazona, je obsežnejši in je pravzaprav brez primere v dolgi zgodovini ameriškega kapitalizma. TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE 72 Microsoft Tehnološki velikan po vsem svetu nadzira hekerje, ki uživajo uradno podporo svoje domovine, od ruskih olimpijskih kibernetičnih napadov do severnokorejskega zlonamernega programja, vrednega milijardo dolarjev. Mnnltur svet 2020 5 VKLOP Tiktok, kitajski Instagram Kitajska videoaplikacija Tiktok je nenavadno uspešna pri otrocih in mladih na Zahodu. Število uporabnikov bliskovito narašča, a to velja tudi za težave, ki jih ima ponudnik tega namenskega programa. Markus Böhm, Guido Mingels, Anton Rainer ' iktok, videoaplikacija iz Kitajske, ki jo starejši - od 30 let praviloma poznajo le po imenu, je bil decembra povabljen na prireditev Digital Wellbeing, večer za digitalno dobro počutje, v Hamburgu. Postregli so s penečim se vinom in prigrizki, na voljo so bile brošure za zaskrbljene starše. Govornice so navdušeno pripovedovale o »kulturnem razumevanju«, ki naj bi ga Tiktok kazal za uporabnike po vsem svetu. Video, ki so ga projicirali na steno, je prikazoval srečne ljudi v osrečujočih prizorih. Vse je bilo podrejeno sporočilu o neškodljivosti aplikacije. Če pogledamo samo številke, Tiktok takšne predstavitve niti ni potreboval. Minulo leto je bilo za ta kitajski namenski program rekordno: zdaj ima pravljičnih 800 milijonov uporabnikov na mesec in se širi hitreje od vseh drugih družabnih omrežij. Otrokom in mladostnikom se nobena druga aplikacija ne zdi zabavnejša. Tiktok ima več aktivnih uporabnikov na mesec kot Twitter in Snapchat skupaj. Kitajska matična družba Bytedance, vredna 78 leta 2019 je videti, kako ženska prereže plastični bazen, da iz njega dere voda. Gledati Tiktok je včasih mučno, drugič zabavno, pogosto uporabnika zapelje, včasih pa ga tudi dolgočasi. Za naslednji posnetek je treba samo podrsati, število videov se zdi neskončno. Na platformi torej prevladuje dobra volja, na drugi strani telefonskega zaslona pa je bilo zadnjih nekaj mesecev za Tiktok neprijetnih. Ameriške oblasti so začele varnostni pregled namenskega programa, menda zaradi zaskrbljenosti, da bi ga Kitajska utegnila izrabiti za vohunjenje. V Indiji so ga za več dni prepovedali zaradi suma širjenja neprimernih vsebin. Ameriški nadzorni organ za trgovino je predhodnico Tiktoka, aplikacijo Musically, obsodil na 5,7 milijona dolarjev kazni, ker je protizakonito zbirala osebne podatke mlajših od 13 let. Očitali so ji tudi cenzuro in domnevno diskriminacijo invalidov, saj naj bi bila sistematično skrivala njihove posnetke. V Nemčiji je zvezni urad za nadzor • •• • • ••• Tiktok hoče in mora čim prej prodreti do odraslih, v ciljno skupino, zanimivo za oglaševalce. milijard dolarjev, velja za zagonsko podjetje z najvišjo vrednostjo na svetu. Kako to? Tiktok je iz plehkosti vsakdanjika ustvaril množični medij, podprt z glasbo in barvitimi učinki. Po zagonu aplikacije je mogoče brskati po 15-se-kundnih videoposnetkih plešočih najstnikov, smešnih prizorov s sošolci in ljubezenskimi pari. Nekje Svetemu pismu zvesti kristjan Jezusa priporoča namesto uspavalne tablete, drugje mlada ženska beži pred ščurkom. Na enem najuspešnejših posnetkov opis za gnojnico, ki se je zlila po njem, in zatrdili, da ceni, ker je kljub temu pritegnil toliko obiskovalcev. A letos bi matična družba Bytedance rada vstopila na borzo in slabe novice niso dobra popotnica za to. Vlagatelji se poleg tega sprašujejo, kako namerava Tiktok zaslužiti toliko, kot pritiče njegovi velikosti. Oboje, težave in vprašanje dobička, je pri Tiktoku tesno povezano. Bytedance je leta 2017 kupil glasbeni namenski program Musically in ga leto pozneje združil s Tiktokom. Nova aplikacija naj bi prinašala velike zaslužke, privabljala uporabnike, bila naj bi privlačnejša in pri-stnejša od uveljavljenih omrežij. In tako preprosta, da bi jo obvladali tudi otroci. Pomagalo je to, da sta bili dve tretjini uporabnikov aplikacije Musically najstniških let. Uradno smejo Tiktok uporabljati najstniki, starejši od 13 let, vendar si je posnetke mogoče ogledovati tudi brez prijave nad medijskimi vsebinami, neprimernimi za otroke, pred kratkim opozoril, da spolno obarvani posnetki mladih uporabnikov privabljajo morebitne storilce spolnih kaznivih dejanj. Težavni začetki Lahko bi rekli, da Tiktok ni le izrazno sredstvo pubertetnikov, temveč ima tudi samo podjetje težave z odraščanjem. Na prireditvi v Hamburgu so na odru povedali, da so Tiktok zadnje mesece na veliko vlačili po medijih, kar je diplomatski c delan ucn .oindjl • I * * * fljpmeball J y Juslfil Bieber Yumm* * O o 0 Horn» D-.TFrrr ^^^^^^ k-to» Monitor svet 2020 6 VKLOP Minulo leto je bilo za kitajsko aplikacijo rekordno: zdaj ima pravljičnih 800 milijonov uporabnikov na mesec in se širi hitreje od vseh drugih družabnih omrežij. in navedbe starosti. Raziskave javnega mnenja so pokazale, da samo v Nemčiji aplikacijo že uporablja četrtina otrok, starih od 10 do 13 let. Toda kovanje dobička na račun mladoletnih je težavno, ker nimajo svoje kreditne kartice in so le pogojno zanimivi za oglaševalce. Tiktok hoče in mora čim prej prodreti do odraslih, v ciljno skupino, pomembno za oglaševalce, da jih bo pritegnil. Bytedance v domovini že trži več uspešnih namenskih programov, med njimi kitajsko ustre-znico Tiktoka Douyin in priljubljeno novičarsko platformo Ji-nri Toutiao. Ta je prinesla velik del prihodka, ki ga za prvo polovico leta 2019 ocenjujejo na več kot sedem milijard dolarjev. Večina izvira iz oglaševanja. A posel na Zahodu doslej skoraj ni prinesel zaslužka. Zvezdniki Tik Tok Namig, kakšni so videti zvezdniki, s katerimi želi Tiktok v prihodnosti služiti denar, je mogoče najti pri Florianu Freudenbergu, ki živi blizu Hannovra, je poslovodja, star 31 let, in je na Tiktoku znan pod vzdevkom flocos life. S posnetki, mešanico srednje smešnih traparij in optičnih zvijač, je v letu dni pridobil 400 tisoč sle-dilcev in dosegel več kot milijon gledalcev. Nekatere posnetke je posnel v trgovini, kjer dela. V enem je predstavil smehljajoče se sodelavce, v drugem se vrti na pisarniškem stolu in sam sebe označi za usekanega poslovodjo. Vse skupaj deluje prikupno samoi-ronično in skrajno nepomembno. Ta posnetek ima več kot 670 tisoč ogledov in dobrih sto tisoč všečkov. V takšne uporabnike Tiktok polaga vse upe, naj se sliši še tako nesmiselno. Freudenberg je tako nepolitičen, da se ni bati težav, in naročnikom oglasov je to všeč. Videti je precej mlajši, kot je v resnici, zato je blizu mlademu in zelo mlademu občinstvu Tiktoka. Poleg drugih nastopajočih na platformi in sodelavcev v trgovini se pri njem oglasijo tudi otroci, stari od devet do 14 let, je povedal, ker si želijo zasebnega pogovora ali videokle-peta. »Takšnih stvari ne počnem,« je poudaril. Na platformi je tudi že prenašal v živo in pri tem izkusil, kako Tiktok z njim in drugimi uporabniki na precej sumljiv način kuje dobiček. Poslovodja je pred kamero slavil 31. rojstni dan in opolnoči je še vedno imel več kot 150 gledalcev. Tiktok takšne nastope spodbuja z vgrajenim sistemom obdarovanja. A to je past: gledalci lahko zvezdniku naklonijo emodžije, ki med predvajanjem posnetka utripajo na zaslonu. Imenujejo se panda, love bang ter drama queen in stanejo od osem centov za pando do astronomskih 80 evrov za drama queen. Plačajo se z navideznimi kovanci, ki jih je mogoče kupiti v Googlovi in Applovi trgovini z namenskimi programi; podjetji si vzameta 30 odstotkov provizije, Tiktok pa okoli 20 odstotkov. Toda zakaj bi najstniki kupovali drage emodžije, če pa si videe v živo lahko ogledajo tudi brezplačno? Tiktok jih nagradi s pozornostjo. Kdor plača, ga z malo sreče v posnetku omenijo z imenom in priimkom. Švicarska vplivnica Michelle Melody, na primer, ki je tudi sama stara komaj 17 let, oboževalce brez zadrege spodbuja k zapravljanju. »Po stotih pandah bom postala tvoja sledilka,« reče. Ali: »Z drama queen si prislužite mojo telefonsko številko, po dveh vas vne-sem v svojo biografijo, pri petih pa vam izpolnim željo.« Nič več otroškega dela Tiktok zdaj priznava, da sistem nagrajevanja res spominja na izkoriščanje mladoletnikov. Tik pred božičnimi prazniki je zato aplikacija po vsem svetu prilagodila smernice za virtualno nagrajevanje. Kdor želi pošiljati in prejemati plačljive emodži-je, mora biti star najmanj 18 let. Vendar je navedeno starost uporabnikov težko nadzirati, zato težava ostaja. Poleg tega je to, kar člani Tiktoka ponujajo kot povračilo za plačane emodžije, zanimivo samo za mladoletnike. Aplikacija poskuša pomiriti sumničavost. Otrokom na primer priporoča, naj v nastavitvah izberejo, da njihov profil ni javen in da tujci ne morejo stopiti v stik z njimi. Tiktok poleg tega objavlja varnostne videe, nekakšen bonton, s čimer naj bi si platforma izboljšala ugled. A škandalov ni malo. Sedemnajstletna Američanka Feroza Aziz je novembra objavila posnetek, zakrinkan v nasvet za li-čenje, ki je vseboval kritične pripombe zaradi nasilja Kitajske nad ujgursko manjšino. Tiktok je uporabnico začasno blokiral, tudi posnetek je umaknil. Po izbruhu javnega ogorčenja je pojasnil, da ga je izbrisal pomotoma. Direktor podjetja Alex Zhu je v intervjuju za New York Times zagotovil, da videa niso izbrisali na zahtevo kitajske oblasti. Celo če bi se pri njem oglasil sam predsednik države Xi Ji-nping osebno, bi ga zavrnil. Vendar očitki o cenzuri ne potihnejo. Na domačem kitajskem trgu, kjer živi 500 milijonov od skupno 800 milijonov Tiktokovih uporabnikov, to morda ni pomembno, za preostali svet pa je. Ker politične vsebine včasih povzročajo težave, si Zhu prizadeva, da bi aplikacijo tržil kot nedolžno platformo za zabavo. Tiktok naj bi bil tako predvsem prizorišče za plesne vložke, zabavne posnetke, slikovna sporočilca in modne nasvete, ne toliko za politične razprave, je povedal v intervjuju. Cilj so seveda oglasi A zdaj skuša podjetje predvsem brzdati število neugodnih člankov, da se ne bi zamerilo oglaševalcem. Poglejmo primere oglaševanja. Kataloška trgovina in Tikto-kova oglaševalska stranka Otto je poleti uporabnike spodbujala, naj se odpravijo v Otto. Pred božičem naj bi se uporabniki veselili na polno in s kamero posneli, kako zelo so se razveselili izdelka iz Ottovega kataloga - na stotine uporabnikov je to res storilo. Tako je mlade mogoče opazovati, kako vzhičeno skačejo po dnevni sobi, Ottovi izdelki pa so na posnetku zabrisani. Težko je opisati abotnost teh predstav, treba si jih je ogledati. Znamko spodnjega perila Sloggi trenutno oglašujejo tudi nemški zvezdniki Tiktoka, na primer Jennyandmarco. Mladoporočenca imata 1,3 milijona sledilcev in na posnetkih ple-šeta v spodnjem perilu. Celo nogometni klubi, kot sta FC Bayern in Borussia Dortmund, se spogledujejo s Tiktokom. Simon Mayr, direktor za digitalne zadeve pri Borussii, pravi, da so se zavestno odločili za čimprejšnjo prisotnost na platformi. Klub že služi s Tik-tokom in namenski program je od aprila uradno njegov partner. Borussia v prihodnosti upa na še večje prihodke, na primer s posnetki, v katerih bi se predstavili njeni sponzorji, ter na prodajo izdelkov za navijače. Copyright Der Spiegel Mmühir svet 2020 7 VKLOP Filtriranje našega pravega jaza Kot je 19-letna Manilyn Macalos priznala sama, je odvisna od Instagramovih filtrov in je preizkusila vse, od tistih, ki dodajo rožnat pridih na lica in morje svetlo rjavih pegic pod očmi, do tistega, s katerim se pojavi jata metuljčkov, ki prhutajo nad njeno glavo. Christ Stokel Walker, New Scientist 0< ) bstajajo filtri, s katerimi dobi mačje brke in - uhlje iz cvetov. Preizkusila je celo filter, ki ji omogoča, da upravlja glavnega junaka priljubljene telefonske igre Fla-ppy Bird, in sicer ko kima s svojo glavo. Najbolj pa pohvali deseterico filtrov, ki jih je shranila na telefon. »Večina pripomore, da je nos videti tanjši, oči in ustnice pa rahlo večje,« je pojasnila. Zveni kot nedolžna igra, saj se je zabavno hecati z digitalnimi fotografijami in sebe ter predmete spreminjati z najnovejšo tehnologijo. Podobno kot lahko s Photoshopom izbrišemo madeže, z mobilnimi aplikacijami V Velike spremembe so se začele, ko je Instagramova matična družba, Facebook, za javnost odprla svojo platformo Spark AR. Spark AR Studio > Sjntplet I R-e-cenE Ca to Community sploščimo trebuh in poudarimo obline. Med najbolj priljubljenimi je Facetune, ki je na trgu od leta 2013 in ga uporabljajo tudi zvezdniki, da so videti vitkejši. A danes pri Instagramovih filtrih ne gre več le za ozaljšanje fotografij, ki jih lepimo za javnost. Najnovejša tehnologija očitno povzroča tudi, da imajo vse Instagramove zgodbe s temi filtri več možnosti za viralno širjenje in milijone ogledov. S tem se spremeni tudi vpliv, ki ga je mogoče doseči z njimi. Ker postajajo del duha časa, moramo razmisliti o filtrih - in jih dobro spoznati. Ozaljšana resničnost Velike spremembe so se začele, ko je Instagramova matična družba, Facebook, za javnost odprla svojo platformo Spark AR, da je lahko vsakdo razvil svoje zamisli za filtre obogatene resničnosti. Hitro so nastale nove spletne skupnosti in razvijalci so si izmenjevali skrivnosti, kako oblikovati dobre filtre, je razložil Tama Leaver s Curtinove univerze v Avstraliji, soavtor knjige z naslovom Instagram. Ena od Faceboo- kovih skupin za razvijalce Spark AR ima kar 51.000 članov, ki prispevajo svoje najnovejše filtre. Med prikazi je, na primer, filter, s katerim se človekova glava na fotografiji spremeni v analogno budilko z neonskimi kazalci, ki se vrtijo na konici nosu. Iz glave štrlita zvonca s kladivcem na sredini: ko uporabnik strese z glavo, budilka zazvoni. Štiri mesece po odprtju Spark AR na Facebooku - in ravno pravi čas za dobrodošlo božično razvedrilo - so prišli prvi zelo ka- kovostni filtri. Med tistimi, ki so pritegnili veliko pozornosti, je tudi filter belgijskega razvijalca vsebin, fotografa in ustvarjalca videov Arna Partissima. Filter z imenom Kateri Disneyjev junak si? je projiciral podobo ogledala nad glavo vseh, ki so posneli Open PiDjcct Crej[E Prantf Samples :ts are put Visual Shades Cei Sh"tl~ > m Animated Get SijUW > Skeleton Animation Csry.hrtid > ^ Ii Boomhox with Audio Holiday Ca CetStaitEi t Holiday Card Git Sürltd > Facezoom U Večina filtrov zmanjša lica, zgladi kožo in zbriše še več nepravilnosti na koži kot Photoshop. Monitor svet 2020 8 VKLOP • Reakcijski video uporabnikom omogoča, da se projicirajo na izmišljene junake in postanejo privlačnejši ali agresivnejši. video z njim, in vrtel vse Di-sneyjeve junake, nato pa se kot igralni avtomat ustavil na naključno izbranem ter posnel odziv. »Filtre sem začel ustvarjati, ker sem doumel velik potencial te nove tehnologije,« je pojasnil Partissimo. Izdelal je približno 25 filtrov, preden se je prijela njegova Disneyjeva stvaritev. Navdih je dobil pri Facebookovih kvizih in vprašanjih, pri katerih je sodeloval kot najstnik. Ko je filter objavil, se je bliskovito razširil. Preizkusilo ga je tudi nekaj slavnih uporabnikov, med njimi družina Beckham, DJ Diplo in igralki Vanessa Hudgens ter Zelda Williams. Svoje dosežke so objavili v svojih Instagra-movih zgodbah. Usoda se je res nenavadno poigrala in naključna izbira junaka Williamsove je padla ravno na duha, vlogo njenega očeta Robina Williamsa v filmu Aladin. Veselje do odzivov K uspešnosti filtra je pripomoglo več dejavnikov, je razložil Leaver. »Povezani so s tem, kar imamo radi, hkrati pa so tudi nekakšen srečelov: zabavno je videti, kaj dobiš.« Zelo pomembno je tudi to, da filter od uporabnika zahteva snemanje odziva, brez tega posnetka namreč ni rezultata, to pa ima že po naravi več možnosti za množično širitev kot, na primer, sodelovanje pri Facebookovem kvizu ali vprašanju. Posnetek hipnega odziva povzroči smeh pri kupu ljudi, je še dodal Leaver. Vse skupaj opisuje kot pretiran mrežni učinek, ker se vrednost nečesa poveča glede na število drugih uporabnikov. Igra pa tudi na struno strahu, da bomo nekaj zamudili, in željo po tem, da bi druge spodbudili k sodelovanju. Takšno parčkanje z znanimi junaki uporabnikom omogoča, da si dajo duška in se vživijo v drugo osebnost. »Če bi radi bili agresivnejši, odločnejši, bolj sek-si ali razuzdani, se lahko posluži-te takšne samoupodobitve prek nadomestka,« je povedala Katrin Tiidenberg, ki na talinski univerzi raziskuje družbena omrežja in vizualno kulturo ter je tudi avto- rica knjige Selfie, ki govori, kako sami sebe predstavimo na spletu. »Zaradi ideje o interpretativ-ni prožnosti se lahko kadarkoli umaknete in rečete, da ste se samo šalili. Ta vprašanja in kvi-zi delno služijo istemu namenu,« je dodala. Lepotna operacija Takšni filtri z vprašanji predstavljajo le majhen delež filtrov na Instagramu: večina jih je namenjena zmanjšanju lic, glajenju kože in brisanju še več nepravilnosti na koži kot s Photoshopom. Njihovo priljubljenost verjetno še najbolj natančno ponazarja njihova pogosta uporaba pri Ma-calosovi, ki z njimi polepša svoje selfije. »Kot bi šla na lepotno operacijo,« je komentirala. »Čim pogosteje jih uporabljam, tem bolj sem odvisna od njih,« je priznala. Macalosova pravi, da se zaradi prednosti teh filtrov počuti desetkrat lepša, še največ k temu pripomorejo filtri za lepšo kožo. Tako kot filtri tipa vprašalnikov oziroma kvizov, ki se širijo od digitalnih ust do ust in z uporabniki, ki prijatelje in vzornike opazujejo pri njihovi uporabi, tudi Macalosova večino svojih filtrov izbere s sledenjem zvezdniškim zgodbam na Instagramu. »Uporabim jih predvsem, če je zvezdnik zaradi nekega filtra videti še posebej čeden,« je povedala in med drugim navedla priljubljeno Američanko Kylie Jenner, ki filtre uporablja za svoje fotografije in posnetke. Ti filtri za spreminjanje obraza ljudem omogočajo, da se poigrajo s svojo istovetnostjo, kar je zelo pomembno za najstniške in nekoliko mlajše uporabnike Instagrama. Effie Le Moignan, mlada raziskovalka na katedri za socialno računalništvo na univerzi v britanskem Newcastlu, je do njihovega mesta v spletnem svetu zadržana. »Obstaja upravičena zaskrbljenost, če uporaba sovpada s predstavo o svojem telesu, z vrstniškim pritiskom in s kulturo prehranskih diet, načelno pa Instagram velja za okolje, kjer so ljudje estetsko igrivi,« je razložila. Olepševalni filtri so zapletena tema, je izpostavila Tiidenber-gova. »Zaradi njih imamo boljši občutek o sebi in se vidimo bliže merilom tega, kar trenutno v naši kulturi velja za lepo. A hkrati je to tudi odgovor, zakaj so sporni - v številnih primerih, ki smo jih pregledali, je indeks posameznega filtra za ocenjevanje lepote izrazito rasističen in zato problematičen.« Poudarila je tudi, da s filtri koža postane svetlejša, oči pa večje, s čimer se promovira zahodni lepotni ideal - iste filtre pa uporabljajo povsod po svetu. Vendar Macalosove in njenih prijateljic to ne skrbi. »Vseeno jim je, da jih uporabljam, rečejo pa mi, da sem na predelanih fotografijah videti drugačna in čudna,« je priznala. »Ampak čudna v pozitivnem smislu.« Copyright New Scientist, distribucija Tribune Content Agency. Mmühir svet 2020 9 VKLOP Umetna inteligenca se razvija prehitro, a to je dobro Poplava inovacij nam ponuja priložnost, da se zamislimo in razmislimo, kaj si resnično želimo od te tehnologije, dokler še lahko vplivamo na smer njenega razvoja. John Pavlus, Fast Company ' ansko leto je nudilo odlično priložnost _- za spremljanje, kaj vse zmore umetna inteligenca. Waymo je v Arizoni ponudil samovozeče taksije dejanskim strankam, ki so za prevoz tudi plačale, programski roboti Ope-nAI in DeepMind so vrhunske profesionalce premagali v dveh pomembnih e-športnih igrah. Algoritem globokega učenja se je pri odkrivanju pljučnega raka na medicinskih posnetkih odrezal enako dobro kot zdravniki, v nekaterih primerih pa celo bolje. Če pa smo pozorni predvsem na to, kaj bi umetna inteligenca morala doseči, je bilo lansko leto porazno. Amazonova programska oprema za prepoznavanje obrazov? Rasistična, pravijo raziskovalci z massachuset-skega tehnološkega inštituta. Poročali so, da so velikanovi algoritmi napačno prepoznali skoraj tretjino obrazov temnopoltih žensk (medtem ko so bili pri sve-tlopoltih moških skoraj stoodstotno natančni). Prepoznavanje čustev, kar uporabljajo družbe, kot sta WeSee in HireVue, za ocenjevanje groženj in presejanje prosilcev za delovno mesto? Trapari-ja, ocenjujejo v zvezi psiholoških znanosti. Udarec je doživelo celo že tako negotovo področje obdelave naravnega jezika, ko so sami avtorji iz OpenAI ugotovili, da bi bilo preveč tvegano ponujati najsodobnejši sistem GPT-2, zmožen sestaviti prepričljivo besedilo z nekaj sto besedami, potem ko vnesemo nekaj uvodnih stavkov, saj bi ga lahko zlorabili za širjenje lažnih novic, sovražnega govora ali celo še kaj hujšega. Umetna inteligenca je tu, vendar... Leta 2019 je o raketi inovacij, imenovani umetna inteligenca, postalo kristalno jasno dvoje: pospešuje hitreje, kot je pričakovala večina, in nekaj vijakov je močno razrahljanih. To je srhljivo spoznanje glede na to, da smo vsi skupaj natlačeni v tej raketi, namesto da bi jo opazovali z varne razdalje. A nelagodje ob napredku umetne inteligence ima tudi dobro plat: verjetno prvič v zgodovini so nenačrtovane posledice rušilne tehnologije vidne nemudoma, ne šele leta ali celo desetletja pozneje. To pomeni, da lahko zgrabimo za krmilo, čeprav drvimo nelagodno hitro. Človek hitro pozabi, da pred letom 2012 tehnologija, ki jo danes imenujemo umetna inteligenca - globoko učenje z umetnimi nevronskimi mrežami - za praktične namene še ni obstaja. Koncept plasti digitalnih povezav, urejenih okvirno podobno možganskemu tkivu, za vse hitrejše prepoznavanje vzorcev, je bil star desetletja, vendar omejen na akademske kroge. Nato pa je septembra 2012 nevronska mreža, ki so jo sestavili študenti predavatelja na torontski univerzi in botra globokega učenja Umetna inteligenca je hitro prešla fazo laboratorijske zanimivosti in postala gospodarska sila. Geoffreyja Hintona, nepričakovano potolkla rekorde na zelo uglednem izzivu za računalniški vid ImageNet. Med tem preizkusom mora programska oprema prepoznati vsebino na milijone podob, na primer fotografijo papige ali kitare. Nevronska mreža študentov je naredila pol manj napak od drugo uvrščene mreže. Globoko učenje je na lepem »delovalo«. Google in Microsoft sta v petih letih zaposlila ogromno strokovnjakov za globoko učenje in veljala za družbi, kjer je umetna inteligenca na prvem mestu. Zanimiva pa ni bila le za velike tehnološke koncerne. Svetovna raziskava svetovalnega podjetja McKinsey iz leta 2018 med več kot dva tisoč družbami je pokazala, da jih je več kot tri četrtine že uporabljalo umetno inteligenco oziroma pripravilo pilotne programe z njo. Kvantna hitrost! Sodobni pametni telefoni so potrebovali deset let, da so »pojedli svet«, kot se je slikovito izrazil analitik Benedict Evans iz družbe Andreessen Horowitz, spletu je to uspelo v približno dvajsetih. Umetna inteligenca pa je v pičlih petih letih napredovala iz laboratorijske zanimivosti v gospodarsko silo, saj naj bi h globalnemu bruto domačemu proizvodu v letih 2017 in 2018 po ocenah prispevala kar dva bilijona dolarjev, so izračunali v računovodskem podjetju PricewaterhouseCoopers. Monitor svet 2020 10 VKLOP »Ko gre za hitrost razvoja umetne inteligence, je časovni cikel še bolj skoncentriran,« je komentiral R. David Edelman, nekdanji tehnološki svetovalec predsednika Baracka Obame, danes pa vodja raziskav politike umetne inteligence na MIT. Takšna enkratna hitrost je pripomogla tako k poplavi inovacij kot dvigovanju prahu. Lanska raziskava globalne trženjske svetovalne družbe Edelman ob sodelovanju Svetovnega gospodarskega foruma je pokazala, da od 54 do 75 odstotkov Američanov umetno inteligenco vidi kot nekaj koristnega le za bogate, medtem ko naj bi revnim škodila, povečala družbeno osamo in povzročila celo izgubo človeških intelektualnih sposobnosti. Tretjina sodelujočih celo meni, da bi globoki lažni posnetki - grozljivo prepričljivi prirejeni posnetki zvezdnikov, politikov in navadnih ljudi, izdelani ob pomoči mrež za globoko učenje - utegnili povzročiti informacijsko vojno, ta pa bi se lahko razmahnila v pravo vojno. Počasi se daleč pride... Kako naj se torej odzove družba, ne da bi se ji bilo treba zateči v ludizem poslednjih dni, kot je to imenoval Edelman z MIT? Navsezadnje se ludistom uničevanje strojev med industrijsko revolucijo ni obrestovalo. A nasprotna možnost - slepo prepričanje, da bo inovacija sčasoma sama odpravila svoje napake -tudi ni prava rešitev. (Dokaz za to je ves planet po stotih letih izpuščanja ogljikovega dioksida iz motornih vozil.) Na tem mestu nastopita raketni pogon in krmilo. Običajna časovnica tehnološke inovacije poteka po krivulji v obliki črke S. Začne se počasi, sledi nagel vzpon, ko se tehnologija prime, in zaključi z umiritvijo, ko postane nekaj običajnega. S prejšnjimi zavojevalskimi tehnologijami, kot sta avtomobil in pametni telefon, nehotene posledice niso postale očitne, dokler niso bile že krepko v vzponu ali celo že v umirjanju krivulje. Množična uporaba avtomobilov je povzročila več počasi se približujo-čih katastrof, in to ne le podnebnih sprememb, temveč tudi okr-njenje javnega prevoza, desetletja neprijaznega urbanega načrtovanja in masaker na cestah. In ko je psiholog Jean Twenge leta 2017 izpostavil, da so pametni telefoni nemara uničili generacijo, ker spodbujajo odvisnost od družbenih omrežij in povzročajo tesnobnost, so ga redno uporabljale že skoraj tri milijarde ljudi. V obeh primerih so se konkretne posledice pojavile, še preden smo se zavedeli, da je nekaj narobe. Podjetje DeepMind je vse sile vpreglo v iskanje rešitve za epidemijo COVID-19. Umetna inteligenca, ki se je iz laboratorijev v pol desetletja razširila v tako rekoč vse, nam ponuja mehanizem sprotnih povratnih informacij, na podlagi katerih lahko korigiramo smer. Bi lahko razvili nevronske mreže, ki bi jih bilo lažje razumeti in ne bi bile takšne črne skrinjice? Kako bi sistematično preverjali sisteme za globoko učenje, ali so nagnjeni k predsodkom? Bi morali ustvariti organ, podoben uradu za zdravila, ki bi ocenjeval uporabo umetne inteligence in orodja v njeni osnovi? »Ker se tako hitro spreminja, so ta vprašanja nujna,« je poudaril Nick Obradovich, znanstvenik na inštitutu Maxa Planka za človekov razvoj, ki preučuje družbene izzive zaradi umetne inteligence. Nadzor sistema Takšno sprotno ocenjevanje umetne inteligence že poteka. Google je na lanski konferenci I/O predstavil sistem TCAV, ki deluje kot nekakšen detektor bedarij v mrežah za globoko učenje. (Želite preveriti, ali umetna inteligenca za odkrivanje raka zaznava tumorje, ne statističnih napak? Pri tem vam lahko pomaga TCAV!) Maja lani je 42 držav, vključno z ZDA, uradno sprejelo smernice, ki jih je razvila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, in se tako strinjalo, da bodo spoštovale mednarodne standarde, s katerimi se zagotavlja, da so sistemi umetne inteligence zasnovani kot zanesljivi, varni, pošteni in zaupanja vredni pripomočki. Raziskovalci na MIT Umetna inteligenca v številkah Dva bilijona - toliko je leta 2017 in 2018 po ocenah podjetja PricewaterhouseCoopers znašal prispevek umetne inteligence h globalnemu bruto domačemu proizvodu. 75 odstotkov - svetovna raziskava med več kot dva tisoč podjetji, ki jo je opravila svetovalna družba McKinsey, je razkrila, da jih tri četrtine že uporablja umetno inteligenco ali so začela pilotske programe z njo. 2019 - leto, ko so Googlo- vi računalniki dosegli kvantno premoč, kar pomeni, da so zmožni rešiti težave, ki jih po navedbah družbe navadni su-perračunalniki ne zmorejo. so si izmislili kar novo znanstveno disciplino - strojno obnašanje -, s katero raziskujejo, kako algoritmi in ljudje vzajemno delujejo »v divjini«. Soavtorjev znanstvene razprave je petindvajset strokovnjakov z najrazličnejših področij od ekonomije, politologije in sociologije do robotike. »Nekoč v prihodnosti bomo dobili predpise za razvoj in uporabo algoritmov v našem življenju,« je pojasnil Obradovich, ki je eden od soavtorjev dela o obnašanju strojev. Dotlej pa bodo pomembno vlogo imeli dobro izobraženi družboslovci, saj bodo odkrivali težave, ki se pojavljajo oziroma prežijo tik za vogalom. S takšnim odnosom do inova-tivne tehnologije umetna inteligenca ne bi samo delovala, temveč bi se tudi znala lepo obnašati. Vplivala bi lahko tudi na to, kako se odzivamo na druge rušilne tehnologije, kot so telekomunikacije pete generacije, krip-tovalute, samovozeči avtomobili in urejanje genov. »Ta ideal so-oblikovanja sistemov in socialne politike bi lahko postal recept za vse naslednje inovacije,« je poudaril Edelman. »Pravzaprav bo verjetno kar moral biti.« Navsezadnje umetna inteligenca ne bo zadnja raketa, iz katere ne bomo mogli skočiti. In nihče drug razen nas ni iz pravega testa za njeno krmiljenje. Copyright Mansueto Ventures, distribucija Tribune Content Agency Monitor svet 2020 11 VKLOP Pametni telefoni - kaj lahko še pričakujemo? Mobilne naprave so doživele osupljiv napredek. Nadgrajevale so tradicionalno funkcijo telefoniranja in postale komunikacijske konzole za splošno uporabo. V tem letu bodo še boljše, hitrejše in močnejše. MIT Technology Review ) ansko leto je minilo v znamenju zmag in izzi- >_J vov za panogo pametnih telefonov. To je bilo obdobje, ko so se proizvajalci soočali s skoraj nenehnim upadanjem globalnih naročil, hkrati pa so uvedli najsodobnejše nove funkcije, kot so zložljivi zasloni in dolgo pričakovano tehnologijo pete generacije mobilnega omrežja. Ne moremo še govoriti o zrelosti, vendar ti prvi osnutki pomagajo postavljati trdne temelje in smer za tehnologijo pametnih telefonov v tem letu. Mobilni telefoni se razvijajo vse od trenutka, ko so ugledali luč sveta. Svet je zdaj vstopil v obdobje pametnih telefonov z izvrstnimi funkcijami. V preteklih 20 letih so pomembne spremembe doživele naslednje lastnosti mobilnih naprav: ► Slog in videz. Med najopaznejšimi spremembami sta videz mobilnikov in vtis. Iz njihove prvotne oblike čokoladice so se preobrazili v ikonski preklopni telefon, ki je bil dolgo časa izjemno priljubljen. Nadomestil ga je drsni telefon, ki je prepričal s sodobno obliko in priročno uporabo. Naslednji je bil telefon z zaslonom na dotik, najpogostejši tip telefona na trenutnem trgu s pametnimi telefoni. ► Velikost. Tako kot računalniki so bili tudi prvi mobilniki veliki in težki, danes so majhni in lahki. Ves čas njihovega razvijanja je bil cilj ustreči potrebam in pričakovanjem uporabnikov -da bi bili prenosni in uporabniku prijazni. ► Uporabnost. Mobilnike, ki so bili sprva samo telefoni, so seveda izumili za sporazumevanje. V preteklosti so telefoni imeli le eno nalogo: ljudem so omogočili klice na daljavo. Zaradi razvoja omrežij, tehnologije in potreb družbe telefoni danes uporabnikom omogočajo veliko več - pošiljanje in prejemanje kratkih ter elektronskih sporočil, snemanje fotografij in videov, dostop do interneta, poslušanje glasbe, igranje iger ter številne druge funkcije. Pa nismo še niti pri tehnologiji umetne inteligence, ki se vztrajno prebija v mobilne telefone in omogoča tudi vzajemno delovanje med človekom in napravo: »Alexa, dodaj na nakupovalni seznam mleko in jajca.« ► Slikovna in snemalna tehnologija. Funkcija fotografiranja je med najosupljivejšimi spremembami, ki so jih doživeli pametni telefoni. Na začetku je večina pametnih telefonov imela eno samo kamero, in sicer na zadnji strani telefona, za snemanje fotografij. Nato je kamera na pametnem telefonu dozorela: premaknila se je na zaslon, obrnjena proti uporabniku, nato so dodali snemanje posnetkov, visoko ločljivost, nočni način in tehnologijo, ki izniči tresenje. Vse te lastnosti skupaj so pripomogle, da je fotografiranje postalo najdragocenejša nova funkcija sodobnega pametnega telefona. Uporabniki lahko letos pričakujemo šest vidnejših sprememb pri zadnji generaciji pametnih telefonov: ► Več zaslona. Večina proizvajalcev pametnih telefonov je uvedla zaslon do roba. Takšni zasloni imajo seveda prednosti - pametni telefon je tako dobil odličen zaslon in neverjetno vidne učinke. Zaslon do roba naprave nekoliko tudi spodbuja ustvarjalno žilico v tej panogi. V zadnjih letih je pomembna lastnost takšnih zaslonov zareza - črni pravokotnik na vrhu zaslona, v katerem so senzorji, zvočnik in kamera, usmerjena proti uporabniku. Letos bosta pri zunanji podobi mobilnika verjetno prevladovali rešitvi, ki naj bi prostor na zaslonu maksimalno povečali - zareza v obliki kapljice in zaslon brez zareze. V primerjavi z izrazitejšo zarezo v obliki monoobr-vi kapljična oblika zavzame manj prostora in dopušča 85-odstotno razmerje med zaslonom in ohišjem. Zaslon brez zareze je novost na trgu in ima največje razmerje med zaslonom in ohišjem, pri nekaterih modelih po zaslugi izvleč-ne kamere na vrhu telefona. ► Mobilna fotografija. Kamere s super visoko ločljivostjo so cilj, za katerim se bodo proizvajalci gnali tudi letos, saj družbena omrežja postajajo vse pomembnejši del sodobnega življenja. Ljudje na njih preživijo več časa kot kadarkoli prej. Prek platform, kot sta Facebook in Twitter, ne prejemajo le sporočil, temveč s kamero na pametnem telefonu ovekovečijo in delijo pomembne trenutke v življenju. Od tod tudi povpraševanje po vse boljši kakovosti fotografij. V drugi polovici lanskega leta so na trgu predstavili pametne telefone s kamero s 64 mega-pikami. Ta tehnologija snemanja z visoko resolucijo bo letos pomemben dejavnik pri prodaji Monitor svet 2020 12 VKLOP in takšne kamere bo v telefone vgrajevalo kar 80 odstotkov proizvajalcev telefonov. Povpraševanje po boljši mobilni fotografiji je tesno prepleteno z uvajanjem tehnologije 5G, ki omogoča prenašanje več podatkov prek brezžičnih omrežij. ► Zložljivi telefoni. Na lanskem sejmu elektronike za široko porabo v Las Vegasu ni bilo mogoče spregledati, da je zložljiva tehnologija v vzponu, sploh zložljivi osebni računalniki. Zložljivi pametni telefoni, ki jih omejujeta strošek in tehnologija, se pri uporabnikih za zdaj niso prijeli. A ker je mogoče zaslon še povečati, se vrnitev k zložljivim telefonom kljub vsemu zdi verjetna. Proizvajalci pametnih telefonov še vedno nadgrajujejo zložljive modele in panoga pričakuje, da bo v tem desetletju prišlo do nekaj prelomnih dosežkov. ► Umetna inteligenca. Umetno inteligentna tehnologija bo bistveno izboljšala uporabniško izkušnjo in nadgradila senzorske zmožnosti telefonov, njihovo analitiko in vzajemno delovanje. S senzorji na napravi, kot so Wi-Fi, bluetooth in tehnologija GPS, lahko pametni telefon ustvari obsežen profil svojega lastnika v resničnem življenju in celo predvidi njegove potrebe, nato pa izdela predloge, kako jih lažje pokriti. Prek vzajemnega delovanja naprave in človeka pametni telefoni lahko zbirajo povratne informacije ter sproti popravljajo napake, tako da so le korak za uporabnikom. Z vgrajevanjem umetne inteligence v pametne telefone po letu 2020 lahko pričakujemo kakovostnejše fotografije, daljšo življenjsko dobo baterije in boljšo kiberne-tično varnost. ► 5G. Letošnje leto velja za prvo leto komunikacije prek mobilnega omrežja pete generacije, za katerega številni analitiki in opazovalci napovedujejo, da bo poživilo in prestrukturiralo telekomunikacijski panogo. Tehnologija 5G obeta, da bo občutno povečala hitrost in razširila pokritost z brezžičnim omrežjem. Njen prihod predstavlja odlično priložnost za proizvajalce pametnih telefonov, ki naj bi jih letos prodali na stotine milijonov. ► Procesorji. Tudi letos so še možnosti za izboljšanje mobilnih procesorjev, da bodo dohajali ostale trende v panogi pametnih telefonov. Močnejši procesorji pomenijo boljše grafično delovanje. Uspeh konzole za video igre Nintendo Switch ponazarja, kako priljubljeni so pametni telefoni z zelo kakovostno grafiko. Poleg tega so tako rekoč standardni postali sodobni mobilni čipi, ki lahko podpirajo kamero na pametnem telefonu, video, zvok, prepoznavanje kretenj in druge funkcije, in so že prehiteli preproste procesorje. V pametne telefone letošnje izdelave bo poleg tega že vgrajena tudi združljivost z omrežjem 5G. • •• Prepričani smo, da bodo zaradi letošnjih sprememb pametni telefoni postali boljše naprave, prijaznejše uporabniku. Veselimo se že novih strategij in izdelkov, ki jih bodo zasnovali proizvajalci pametnih telefonov kot odgovor na nove izzive in priložnosti - in za potešitev vse večjih potreb uporabnikov. Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. Monitor svet 2020 13 VKLOP Pod krinko s spletnimi skrajneži Vpliv družbenih omrežij na ekstremizem je vse pogostejši pojav in le malo ljudi ga razume bolje kot Julia Ebner, strokovnjakinja za protiekstremizem na inštitutu za strateški dialog v Londonu. Helen Thomson, New Scientist dveh strelskih pohodih v mošejah v novozelan- -J dskem mestu Christc- hurch je 15. marca lani umrlo 51 ljudi. Storilec je prvi napad 17 minut v živo prenašal po Facebo-oku. A družbeno omrežje ni bilo izrabljeno le tistega dne, temveč se domneva, da so obtoženega strelca prek spleta radikalizira-li skrajni desničarji, preden se je potopil v internetno podkulturo ideologije večvrednosti belcev. Skratka, njegovo pot od osebnega trenerja do strelca so podžgala družbena omrežja. Julia Ebner je v zadnjem desetletju spremljala, kako je digitalna tehnologija preobrazila tako rekoč vse vidike delovanja radikalnih skupin. Videla je, kako skrajneži izrabljajo digitalne platforme, od anonimnih in-ternetnih forumov in aplikacij za pošiljanje sporočil do kanala You-tube in omrežja Facebook, prek katerih širijo svoje ideologije in rekrutirajo ter radikalizirajo nove člane, na ta način jih tudi navdihnejo, da izpeljejo nasilna dejanja. Ebnerjevi se je pred nekaj leti posvetilo, da bo spletne skrajneže najlaže spoznala, če se bo in-filtrirala v njihove skrite forume. Šla je pod krinko in se pridružila na desetinam skupin, od sve-tlopoltih nacionalistov do radikalnih seksistov. Tako je od znotraj spoznala, kako delujejo - in kako se jim je mogoče upreti. Eb-nerjeva je svojo izkušnjo popisala v knjigi Going Dark: The Secret Social Lives of Extremists (Ponikniti v temo: Skrivno družbeno življenje skrajnežev). ► Kako preprosto je bilo najti skrite forume, na katerih se zbirajo skrajneži? Biti zna kar težko. Morda najdete povezavo na Youtubu, ki vas odpelje na obrobno platformo, kjer najdete naslednjo povezavo in tako naprej. Težko je najti najnovejšo platformo, ki jo uporabljajo te skupine - ko se ena zapre, se ustvarita dve novi. Gab je za skrajne desničarje postal najpomembnejša alternativa Twitterju. Platforma samo sebe predstavlja kot varni pristan svobode govora in je postala prva izbira številnih skrajnežev. Rekla bi, da gre za po-speševalko radikalizacije. Skrajneži včasih uporabljajo kodirane skupine in aplikacije, kot sta Telegram in Whatsapp, zato potrebujete natančno povezavo, da se jim lahko pridružite. Potem pogosto sledi postopek re-krutiranja, ki vključuje video intervju prek Skypa, preden se lahko vključite v razprave. ► Kako ste se lotili infiltriranja v te skrite mreže? Gre za dolg postopek oblikovanja spletne osebnosti. Konkretno pri alternativni desni skupini Generation Identity sem se najprej vključila v nekaj njihovih spletnih forumov in izvedela za britansko podružnico, ki so jo želeli ustvariti. Ponudila se mi je zanimiva priložnost, da se prepričam, kaj načrtujejo. Navezala sem stike s člani in prestala več stopenj intervjujev, da sem se prebila do notranjega kroga. Pomagalo mi je, ker sem lahko naštela imena drugih članov, s katerimi sem bila v stiku prek drugih kanalov, saj so tako dobili občutek, da sem že del njihove mreže. Naučila sem se slenga, ki so ga govorili, in njihovih insaj-derskih izrazov. ► Česa ste se nadejali od dela pod krinko? Želela sem zbrati dovolj podatkov, da bi lahko dejavneje sodelovala pri preprečevanju napadov in prekinjala zastraševalne pohode, saj ravno take akcije načrtujejo na skritih forumih. Varnostne službe zaostajajo, ker so pri svojem pristopu reaktivne. Streljanje 14 Manthir svet 2020 VKLOP v mošejah v Christchurchu je dober primer. Zdelo se mi je nujno, da si podrobneje, od znotraj ogledam te platforme, vendar se tu pojavljajo dileme, kaj je mogoče doseči v običajnem etičnem okviru akademske ustanove. ► Kako ste zaobšli te omejitve? To sem počela poleg običajne službe in vztrajala pri svojih načelih. Ko sem se vključila v skupino, nisem, na primer, želela prevajati materiala in pomagati širiti njenih kampanj. A včasih sem morala zavajati in si nadeti lažno istovetnost, da so mi omogočili dostop. Običajno sem se pretvarjala, da sem naivna novinka, da mi ni bilo treba izražati rasističnih in skrajnih stališč, vse, kar sem izvedela pomembnega, pa sem posredovala varnostnim organom. ► Je bila infiltracija v te skupine za vas nevarna? Ves čas sem se najbolj bala, da bi ljudje izvedeli moje pravo ime ali naslov, saj te skupine vedo, kako ustrahovati človeka in njegovo družino. Temu rečejo dok-sati (angleško dox, okrajšava za documents v pomenu osebni dokumenti), začne pa se s skupinskim zbiranjem podatkov. Skrajno desni aktivisti so osupljivo uspešni pri zbiranju podatkov z različnih koncev interneta in sestavljanjem teh koščkov v celoto. Ko zberejo dovolj osebnih podatkov, se običajno odločijo za objavo in v njej označijo žrtev, da bi jo ustrahovale. ► Vas je kateri od idealov teh skupin prepričal? Ko sem preiskovala džihadi-zem in beli nacionalizem, sem bila dovolj pripravljena, da sem razumela njihove argumente in postopek radikalizacije, zato se ni bilo težko distancirati. Presenetila pa me je protifeministična skupina, v katero sem se vtihotapila. Naredila sem napako in veliko časa preživela s »tradicionalnimi ženami«, ko sem bila šibka in preživljala svojo krizo odnosov. Prvič sem začutila, da me je skupina privlačila. Ljudje v teh skupinah so načenjali teme, s katerimi sem se lahko poistovetila in so bile zame pomembne. Niso govorili o rasizmu in diskriminaciji, temveč o izzivih, ker živimo kot ženske v sodobnem svetu. Tako sem spoznala, kako je vsakogar mogoče pritegniti v skrajno gibanje, če ga začnejo obdelovati v pravem trenutku. ► V svoji novi knjigi opišete, kako je nekdo s Facebookom, z Youtu-bom in s Telegramom na daljavo, več tisoč kilometrov proč, organiziral (neuspešen) napad v Singapur-ju. Ali ni spletna komunikacija v nekaterih ozirih tudi olajšala iskanja in ustavljanja skrajnežev? To je nekaj, o čemer veliko razpravljajo sami skrajneži. Najti se morajo, da lahko privabljajo nove člane, hkrati pa se morajo skriti pred aktivisti in oblastmi. Skrajneži uporabljajo veliko različnih kanalov, zato jim je težko slediti. Včasih uporabijo obstoječe platforme, včasih postavijo svoje. Imajo razvejan digitalni sistem, ki je povzročil revolucijo pri tem, kako se sporazumevajo, objavljajo alternativne novice, delijo teorije zarote in načrtujejo dejavnosti. Na začetku novega stoletja so obstajali spletni forumu, ki so jih izkoristili džihadisti in zagovorniki večvrednosti bele rase ter jih je bilo mogoče nadzorovati, zdaj pa zaradi večplatformnega pristopa skrajneži laže poniknejo in se izognejo radarju varnostnih služb. ► Kaj ste poleg metod za izogibanje oblastem še izvedeli o načinu delovanja ekstremistov? V času, ki sem ga prebila na omrežjih, na katerih se je radikali-ziral storilec iz Christchurcha, sem se zavedela pomena skupnosti, pripadnosti in subkulture kot mo-tivatorjev in gonil radikalizacije celo v spletnem prostoru. Te skrajno desne radikalne mreže zaznamuje zmes sovražnega govora, pop kulture in temne satire, kar omogoča zelo prefinjeno indok-trinacijo in radikalizacijo. Čeprav se večina uporabnikov teh omrežij nikoli ne spozna v resničnem življenju, negujejo zelo tesne vezi ob pomoči lastnega besednjaka, simbolov in zasebnih šal. Presuni-lo me je tudi, kako hitro se zabriše meja med igro in resničnostjo. Igrifikacija je pri njih zelo pogosta. ► Kaj je igrifikacija in kako poteka pri skrajnežih? Alternativna desnica je doumela, da bi nove člane lahko re-krutirala, če bi izkoristila njihovo ljubezen do spletnih iger. Postopek novačenja je tako vključeval elemente video iger, recimo vzpenjanje po lestvici v skupini s točkami, ki jih je uporabnik dobil, ko je zelo dobro opravil nalogo, denimo začel kampanjo sovražnega govora, povedel vojsko spletnih trolov ali sestavil posrečeno objavo na Twitterju, ki se je hitro razširila. Nekateri ljudje se pridružijo preprosto zato, ker jih zanima igralna razsežnost vsega skupaj in se prek tega uvedejo v skrajne ideologije. Sama sem bila priča, kako so zelo mladi ljudje na tak način postali člani skrajnih skupin. Te poleg tega • •• • • ••• prilagajajo obstoječe računalniške igre, v katerih lahko zamenjaš stran in igraš, na primer, za naciste ali pa je igralcu omogočeno streljati le muslimanske like v igri. ► Zakaj ne moremo teh skupin preprosto zapreti, takoj ko se pojavijo? Digitalna sfera je tako razdrobljena in ima toliko subkultur, ki se med seboj močno razlikujejo, da ni mogoče k vsem pristopati enako. Nekatere skupine so zelo nasilne in jih je treba prijavljati, da se njihove spletne platforme lahko ukinejo. Vendar obstaja tudi sivo območje, kjer delujejo skrajneži na zakonitih mejah sprejemljivega sporazumevanja in vedenja, in tu je nujen drugačen pristop. Skrajneži običajno razmeroma dobro poznajo zakone o pod-žiganju nasilja in sovražnem govoru v svoji državi. Zaobiti jih poskušajo s prefinjenimi skrajnimi simboli ali tako, da nasilno sporočilo zamaskirajo v satirično vidno podobo. Vedo tudi, da policija najpogosteje preiskuje le konkretne grožnje, ne abstraktnih. Skrajnež bi lahko napisal Skrajni čas, da nekdo ustreli tega izdajalca ali Kako rad bi videl tvojo glavo viseti z drevesa, namesto Ustrelil bom to in to osebo ali Odsekal ti bom glavo. Težavno je tudi, ker se zakoni med državami razlikujejo. Če, recimo, Združeno kraljestvo prepove neko skupino, mora Twitter blokirati njene vsebine samo v tej državi, še vedno pa so dostopne iz drugih držav. Britanci potem zakon lahko zaobidejo tako, da uporabijo virtualno zasebno omrežje (VPN) in še naprej dostopajo do želenega. Nujno bi bilo mednarodno sodelovanje v digitalni sferi. ► Kaj torej sploh lahko storimo proti spletnim skrajnim skupinam? Najpomembneje je zagotoviti, da platforme ne poudarjajo vse- bin, ki so skrajne, vzbujajo strah, jezo in podpihujejo najbolj skrajne komentarje, kar pravzaprav že počnejo. Algoritmi večine spletnih platform so zasnovani tako, da uporabniki na njih preživijo čim več časa, zato je večina poslovnih modelov v osnovi neskončna borba za pozornost. To pomeni, da se poudarja vsebina, ki pritegne našo pozornost, in običajno so to najbolj skrajni, čustveni ali nasilni posnetki in objave. Skrajneži imajo zato že v osnovi prednost, ko poskušajo širiti vsebino, ki spodbuja strah, jezo in nasilje. To dokazuje tudi nevtralen račun na Youtubu: zelo verjetno bo v roku 24 ur končal v eni od skrajnih odmevnih komor. Če nekdo začne s posnetkom o teku, mu bo algoritem verjetno ponudil posnetke z ekstremnimi športnimi podvigi. Pri političnih in domoljubnih posnetkih pa se mu bodo nemara pokazali nasilni posnetki o nadvladi bele rase. Takšen poslovni model izkrivlja zaznave javnosti, majhnim skupinam pa v roke daje mega-fon in okrepi obrobna stališča. Na ta podjetja bi morali pritiskati še bolj, da bi se spremenila, ker tega sama od sebe ne bodo storila. Copyright New Scientist, distribucija Tribune Content Agency. Alternativna desnica nove člane pogosto rekrutira tako, da izrablja njihovo ljubezen do spletnih iger. Monitor svet 2020 15 VKLOP Zakaj se pralni stroji učijo igrati harfo Rjovenje leva filmskega studia MGM, slavni zvončki televizijske postaje NBC, skoraj božanski C-durovski zvok Applovega računalnika ... Podjetja že dolgo uporabljajo zvoke za poudarjanje svoje znamke in vzbujanje občutka, da poznamo izdelke ali jih celo imamo radi. Laura Bliss, The Atlantic Magazine M( icrosoft je naredil še korak dlje in najel legen_ do ambientalnega zvoka Briana Ena za šestsekundno uverturo ob zagonu Oken95, zasanjani zven, ki mu sledi pojemajoči odmev. V zadnjem času so ti zvoki postali še pogostejši in bolj prefinjeni. Amazon, Google in Apple kar tekmujejo, kdo bo s svojimi glasovnimi asistenti osvojil trg s pametnimi zvočniki. A napravi ni treba govoriti, da se jo sliši. Gospodinjski aparati se ne oglašajo le s piskanjem, z brliz-ganjem in žvižganjem kot v preteklosti, ko so takšna opozorila preprosto sporočala, da so oblačila suha ali kava skuhana. Danes naprave igrajo glasbene izseke. V iskanju vse primernejše spremljave se podjetja obračajo na strokovnjake, kot je Audrey Arbeeny, direktorica Audi-obraina, kjer med drugim skladajo opozorila za naprave in stroje. Če poznate zvok ob zagonu thinkpada iz IBM ali šepetajoč pozdrav xboxa 360, poznate njeno delo. »Ne povzročamo hrupa,« je poudarila Arbee-nyjeva. »Ustvarjamo celovito izkušnjo, ki pripomore k boljšemu počutju.« Glasba je boljša od piskanja Morda se vam ne zdi, da bi elektronsko zvončkljanje, naj bo še tako celostno, pomivanje posode lahko povzdignilo v prijetno življenjsko izkušnjo ali vas celo čustveno povezalo s pomivalnim strojem, vendar podjetja menijo drugače, in to iz dobrih razlogov. Ljudje si pri razlagi dražljajev že od nekdaj pomagajo z zvokom. Glasno pokanje je zanesljivo znamenje, da les dobro gori, sikanje pečenega mesa bi lahko primerjali z avdio izkušnjo izvirnega zvoka. Nedigitalni stroji so oddajali svoje slušne namige: ure so tiktakale, zapiralo fotoaparata je tlesknilo. Glasovi resda niso bili načrtno dodani, vendar smo po njih vedeli, da zadeva deluje. Star primer naprave, ki podatke posreduje z zvokom, je Ge-igerjev števec, ki so ga izumili leta 1908 in meri radioaktivno sevanje. Ko zazna delce alfa, beta ali gama, se zasliši značilno tleskajoče pokanje. (Gledalci Černobila na HBO vedo, za- III II kaj je to koristno: oseba, ki upravlja napravo, lahko hkrati opazuje okolico in išče vidne znake sevanja.) Desetletja pozneje je raziskovalec v državnem laboratoriju Lawrencea Livemora, ki je preučeval vmesnike med napravami, razširil izraz za zvoke, ki so sredstvo za hitro prepoznavne podatke: earcon, slušni signal, skovan po zgledu icon, ki v angleščini zveni kot eye-con, torej vidni signal. V 50. in 60. letih je napredek japonskih proizvajalcev pri piezoelektrični tehnologiji - stiskanju kristalov med kovinske plošče, s čimer se sprošča energija - pripomogel k razširitvi piskov na trgu z izdelki za široko porabo. Eno prvih glasbenih obvestil gospodinjske naprave je navdihnila pesem iz obdobja prohibi-cije How dry I am (Kako sem izsušen). Tako se je oglašal sušilec D-5 iz leta 1952 proizvajalca We-stinghouse. V 80. letih so kuhinjski aparati po vsem svetu oddajali preproste piske, s katerimi so oznanjali napredek pri kuhanju kave, pomivanju posode in pranju perila. (Enako velja za javljal-nike dima, digitalne ure in vrsto drugih naprav.) Digitalna revolucija z vse manjšimi in cenejšimi čipi po- t meni, da izdelki za široko porabo zdaj zmorejo predvajati tudi avdio formate enako kakovostno kot napravice MP3. Nekateri od teh zvokov so razmeroma preprosti, vendar se na splošno uvaja vse bolj prefinjene skladbe z visokimi ambicijami (ne velja le za gospodinjske aparate, temveč tudi avtomobile, čitalce kreditnih kartic in robote za dostavo hrane). Ko ti zapoje pralni stroj V pisarnah Audiobraina na Manhattnu, prepleskanih v sladolednih barvah, sem prisluhnila nekaj novim kompozicijam Arbeenyjeve za proizvajalca Whirlpool. Za kombinirani pral-no-sušilni stroj, ki posuši poln boben opranega perila, je morala najti zvoke, ki bi še nadgradili Whirlpoolovo oglaševalsko kampanjo z naslovom Every Day, Care (v prostem prevodu Vsak dan naj ti bo mar), s katero naj bi vzbudili občutek družinske naklonjenosti in ljubezni (saj te z ničimer ne pokažemo bolj kot z opranim perilom). Za pridih zasebnosti je Arbeenyje-va posnela bobnanje s prsti po džinsu. Naprava začetek delovanja oznani z mehurčkastim zvokom harfe. Pametna pečica Kit-chenaida nagovarja kuharje, ki želijo svoji ustvarjalnosti pustiti prosto pot: ko jo prižgemo, zaigra melodijo na kalimbi, tiktakanje digitalne ure pa spominja na žvenketanje vilic. Arbeenyjeva je večplastne, po-lifonske skladbice, ki jih ustvari za aparate, primerjala s presunljivim piskanjem mikrovalovne pečice v preteklosti. Novi avtorski zvoki so mehkejši in bolj osebni: »Ob njih se ti zdi, da človek zate igra harfo in drsi po strunah s svojimi rokami.« V prostoru za sestanke, kjer sva se pogovarjali, je zastokala klimatska naprava. »Ne, ne zvenijo tako,« je dodala. Zvoki imajo še vedno konkretno vlogo. Naprave nas - uvidevno - vodijo skozi opravke, poleg tega pa tudi narekujejo razpoloženje. Oseba, ki je dala prati nogavice, postane »junakinja« domače drame, mi je razložil Brandon Satanek, ki je v družbi Whirlpool odgovoren za konkretno in digitalno uporabniško izkušnjo. Opozorila naprave so kot glasbena podlaga filma, ki sledi čustveni krivulji. Ko je pametna pečica Kitchenaida predogreta, zaigra spodbudno frazo, medtem ko konec pečenja pospremi z zmagoslavnim zvokom. Podobno se oglaša tudi pralno-sušilni stroj. »Tudi pri teh opravilih so veseli trenutki,« je nadaljeval Sata-nek. »Ko so oblačila oprana in zavohate njihov sveži vonj, je to trenutek slavja. Te trenutke želimo ozavestiti na res prijeten način, z zvoki.« Harfa je kot naročena za to. 16 Manthir svet 2020 VKLOP Zvok si zapomnimo Ta podjetja so prepričana, da zvoki okrepijo zvestobo kupcev: če jim je všeč, kar slišijo, postanejo zvesti znamki in bodo Whirlpoolovo napravo nadomestili z novo Whirlpoolovo napravo in kupili še druge naprave istega proizvajalca, je pojasnil Sa-tanek. Težko je reči, ali gre za realistično pričakovanje ali želje. Zvok se nas notranje dotakne bolj kot vidni dražljaj, mi je pojasnil Daniel Levitin, slavni nevro-znanstvenik in avtor dela This Is Your Brain on Music (Takšni so tvoji možgani, zadeti od glasbe). Bolj nas prestraši zvok, ker ga v nasprotju z vidnimi zaznavami predelamo neposredno v možganskem deblu. A še prej zvok povzroči, da se zatresejo bobniči. »Zveni, kot bi zvok prihajal iz naše glave,« je nadaljeval Levitin. »To je nekaj zelo intimnega.« Levitin je v 90. letih raziskoval, kako bi zvok vgradili v Microsoftove operacijske sisteme, ki so poskušali dohiteti Applove zvočne signale - zvok pretresanja smeti ob praznjenju koša in prijeten piš poslanega elektronskega sporočila. Vrsta raziskav o psihologiji porabnikov potrjuje vpliv zvoka na naše odločitve. V slavnem poskusu iz 90. let so britanski kupci vina kupili petkrat več steklenic francoskega vina kot nemškega, če so v trgovini predvajali francoske harmonike, ko pa je odzvanjala godba na pihala, je nemško vino premagalo francosko. Drugi raziskave nakazujejo, da zvoki igralnih avtomatov, ki so pogosto visoki in v durih, spodbudijo obiskovalce igralnic k nadaljnjemu igranju, včasih pa celo k še bolj tveganim stavam. A kuhinja ni igralnica. Lahko premišljena melodija res pripravi uporabnike do tega, da raje izberejo Whirlpool namesto General Electric? Se bo pralec nogavic tudi po 50. pranju še vedno počutil kot junak ali bo samo naveličan? Audio UX, studio za zvoke naprav s sedežem v New Yorku, je pred časom naročil raziskavo, s katero so ugotovili, da premij-ski zvoki po meri v primerjavi z generičnimi prej prikličejo pravo asociacijo (na primer, da je treba vključiti pomivalni stroj). Večina > V 50. in 60. letih je napredek japonskih proizvajalcev pri piezoelektrični tehnologiji pripomogel k razširitvi piskov na trgu z izdelki za široko porabo. testnih uporabnikov je poleg tega povedala, da imajo raje znamko, ki ponuja posebne zvoke in melodije. Ti rezultati so seveda po meri podjetja, ki jih sklada, vendar se ugotovitve ujemajo z nekaterimi akademskimi deli na tem področju. Kot je ugotovil Vijaykumar Krishnan, vodja oddelka za trženje univerze severnega Illinoisa, sprememba zvočnega logotipa znamke v izrazitejšo melodijo lahko porabnike pripravi do tega, da so za izdelek pripravljeni plačati več. Niso vse naprave enake Akademiki so opozorili, da morajo biti posebni zvoki za gospodinjske aparate skladni s kupčevimi pričakovanji. S preveč blagozvočno pečico - aparatom, ki običajno ne povzroča veliko hrupa - bi lahko dosegli ravno nasprotni učinek od želenega. »Kavni aparat ali sesalnik z zvonjenjem bi lahko nakazovala nepristnost, ki človeka lahko moti,« je opozoril Nicolai J0rgensgaard Graakjsr, predavatelj glasbe in zvoka v tržni komunikaciji na danski univerzi v Alborgu. Na Whirlpoolo-vem razstavišču sem slišala zvoke, ki jih je Arbeenyjeva napisala za pametno pečico, in zdeli so se mi razposajeni ter nemoteči. A v pravi kuhinji, kjer bi zvončkljal pomivalni stroj, klopotal vključen prenosnik, piskala dohodna telefonska sporočila in igral Čajkovski, ki bi odzvanjal iz Ama-zonovega echa, bi živčnemu kuharju z lahkoto odpustili, če ne bi znal uživati v finesah kompozicije predogrete pečice. Tudi če so zvoki skrbno načrtovani, obstaja tveganje, da se sprevržejo v motnjo ali celo še kaj hujšega. Dexter Garcia, soustanovitelj podjetja Audio UX, me je opozoril na članek, objavljen leta 2010 v Boston Globu, v katerem avtor opisuje »naveličanost zaradi alarmov«. Medicinske sestre v massachuset-ski splošni bolnišnici so bile tako bombardirane z nenehnimi opozorili, da se niso zmenile A Microsoft je za zagonsko glasbo Windows 95 najel kar legendo ambientalnega zvoka Briana Ena. za ključne piske, ki so pomenili umirajočega bolnika. Težava je resna: med raziskavo v bolnišnici Johnsa Hopkinsa so v 12 dnevih našteli skoraj 60.000 alarmov, kar je 350 alarmov na bolnika na dan, ki so odzvanjali v ušesih osebja. Večina gospodinjstev še ni tako daleč. Čeprav so zvoki aparatov postali bolj baročni, so same naprave na splošno tišje, ker so zasnovane tako, da se udušijo mrmranje, brnenje in mletje motorja. Arbeenyjeva svoje delo vidi kot boj proti narobe zasnovanim zidovom hrupa in odpravljanje starih šklepe-tajočih piezoelektričnih zvokov. Gledano abstraktno je ta cilj nedvomno dosegla, a ker bi vse več naprav želelo izstopati tudi slušno, se zdi kakofonija, v kateri se bo celo najskrbneje dodelana melodija zadušila zaradi vsesplošnega hrušča in trušča, neizogibna. Človek lahko razume, da je mogoče unovčiti tudi zvočni žig, a morda bi se morali oblikovalci izdelkov najprej vprašati, ali bi ti morda kljub vsemu lahko bili tihi. V bližnji prihodnosti bodo morda najpametnejše naprave tiste, ki bodo znale molčati v pravem trenutku. Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune ContentAgency. Monitor svet 2020 17 VKLOP Appiov izvirni greh Apple je kriv za težave z zasebnostjo na mobilnih napravah in le Apple jih lahko tudi reši. Mark Wilson, Fast Company ' ar se zgodi na ipho-nu, ostane na iphonu.« -J To sporočilo je bilo natisnjeno 14 nadstropij visoko v preprosti črno-beli grafiki na boku zgradbe na lanski razstavi elektronike za široko uporabo v Las Vegasu. Izjava dejansko uteleša Apple: smel spektakel, dobro tempirana besedna igra in preračunana ost, uperje-nja v Google, Amazon in vse druge tekmece, ki so na največjem svetovnem prizorišču nameravali predstaviti svoje najnovejše dosežke. Hkrati je bila tudi zavajajoča. Apple je navsezadnje s svojo vplivno trgovino App Store položil temelje za ekonomijo nadzorovanja. Najvarnejši, toda... Applov pametni telefon je po eni strani ena najvarnejših naprav na svetu. Vsebina je privzeto šifrirana. Podatki, ki jih prek storitev, kot so Zemljevidi, zbira Apple, niso povezani z identiteto uporabnika, temveč z naključnimi identifikatorji in se redno resetirajo. V nasprotju z Googlovim brskalnikom Chrome Applov Safari uporabnikom ne sledi po vsem spletu, kar pomeni, da podjetje iz rok izpušča na milijarde dolarjev zaslužka, ker ne izrablja podatkov o svojih uporabnikih. A vse to približno dvema milijonoma aplikacij v trgovini App Store ne preprečuje, da ne bi vohunile za lastniki iphonov in prodajale podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja. Aplikacij za iOS, ki pobirajo osebne informacije v korist tržnikov in trgovcev s podatki na črno, ne izrabljata le Facebook in Google. Za trgovino App Store se namreč skriva bujen ekosistem poslov, posvečenih zbiranju, analiziranju in izrabljanju podatkov o uporabnikih. »Podatke pobirajo od več deset milijonov uporabnikov, njim pa se niti ne sanja o tem,« je povedal Will Strafach, ustanovitelj podjetja za kibernetično varnost Guardian s sedežem v San Fran-ciscu. Lani je pripravilo poročilo, v katerem je naštelo 24 priljubljenih aplikacij za iOS - vključno s storitvijo za gostovanje fotografij Photobucket in z nepremičninskim portalom Homes. com - z vgrajeno kodo prodajalcev podatkov, ki podatek o lokaciji včasih beležijo tudi vsakih 15 sekund, in to celo, ko je aplikacija ugasnjena. Guardian je podobno kodo našel tudi v stotinah drugih aplikacij za sistem iOS. Raziskava New York Timesa pa je razkrila devet na videz neškodljivih aplikacij, med njimi sta tudi Weatherbug in GasBuddy za varčevanje s plinom, ki natančne podatke o lokaciji uporabnika redno posredujejo več kot 40 podjetjem za prodajo takšnih podatkov. Wall Street Journal je preučil 70 aplikacij za iphone in jih našel nekaj, ki beležijo tudi zelo zasebne podatke, na primer o srčnem utripu in plodnosti, in so jih posredovale Facebooku prek analitičnega orodja v opremi za razvoj programja tega družbenega omrežja. Guardian se je te nepoštene prakse odločil razgaliti z lastno aplikacijo za požarni zid. Ta aplikacija za iOS šifrira podatke prek osebnega navidezno zasebnega omrežja, drugim aplikacijam pa preprečuje posredovanje osebnih podatkov tretjim strankam. Uporabnike opozori na vsak poskus, da bi njihovi podatki »ušli« iz aplikacije. Prvi poskusni uporabniki so bili pretreseni, koliko dela je imel Guardianov požarni zid. Apple se temu seveda ne bi smel čuditi, saj je vse od ustanovitve App Stora leta 2008 pomagal gladiti pot za delitev mobilnih podatkov. Apple je od samega začetka dajal prednost takšni mreži aplikacij, ki je bila preprosta za uporabo in je vso programsko opremo za telefon združila v eni trgovini, App Store, prek katere je potem pridobila popoln nadzor. Razvijalci so se morali prilagoditi Applovemu prečiščenemu mikrokozmosu svobodnega trga, če so želeli, da se njihovo progra-mje prodaja v njegovi trgovini. Enostavnost je težava Družba je razvila izjemno preprost vmesnik, ki še danes uporabnikom omogoča, da ji z enim samim dotikom zaslona, ko namestijo novo aplikacijo, prepustijo stike, podatke o lokaciji, dostop do kamere in mikrofona. Apple je poleg tega ustvaril učinkovit program za povezovanje strojne opreme z zunanjimi aplikacijami, s čimer imajo zunanji razvijalci dostop do občutljivih podatkih o uporabnikih. Aplikacijam za iphone ni treba šifrirati prenosov. »Apple je slovel po uporabnosti, preden je bil znan po zasebnosti,« je poudarila Riana Pfefferkorn, vodja nadzora in kibernetič-ne varnosti v stanfordskem centru za internet in družbo. Applova odločitev z najbolj daljnosežnimi posledicami je bila nemara izpostavljanje aplikacij na podlagi priljubljenosti. Ko se je na spletu nenadoma pojavljalo na tisoče aplikacij, je družba uporabnikom želela omogočiti preprosto navigiranje po trgovini App Store. Sestavila je seznam najbolj priljubljenih plačljivih in brezplačnih aplikacij po kategorijah in tako dosegla, da so postale prave uspešnice. Cena aplikacij se je kmalu sprevrgla v tekmo za najugodnejše ponudbe. Programska oprema, ki so jo običajno prodajali po 20, 30 in 50 dolarjev, v App Store stane desetino tega zneska ali je celo brezplačna. Čim cenejša je bila aplikacija, tem več možnosti je imela, da bo pristala na lestvici največkrat impulzivno kupljenih pripomočkov. Vendar tak ekonomski model ne podpira takšnih ekip, ki so nujne za razvoj dobre ali vsaj dostojne programske opreme. »Četudi aplikacija stane 99 centov, samo nizka cena ne bo dovolj,« je poudaril Cade Diehm, oblikovalec, ki je pomagal razviti aplikacijo za varno komunikacijo Signal in je zdaj glavni oblikovalec v neprofitni organizaciji za digitalne pravice Tactical Tech. Razvijalci nizko ceno torej nadomestijo s prodajo podatkov o uporabnikih, je razložil Diehm. Tržišče za podatke o uporabnikih je ogromno Danes razvijalci v svojo programsko opremo rutinsko vključujejo delčke kode, ki potem 18 Manthir svet 2020 VKLOP podatke o uporabnikih pošilja naravnost zunanjim podjetjem. Ta podjetja za trženje podatkov so na splošno zelo skrivnostna o tem, koliko plačujejo. Ena od družb, Hug, pa oglašuje, da plača kar 1,10 dolarja za podatke o lokaciji na vsakih sto mesečno dejavnih uporabnikov, kar pomeni, da bi aplikacija z milijonom uporabnikov od Huga lahko iztržila 11.000 dolarjev. To ni veliko, a razvijalci se redko ustavijo le pri eni stranki, ki rudari podatke. Guardian pozna aplikacije, ki vsebujejo kar osem posameznih sledilcev lokacije, in je odkril vsaj sto podjetij, ki prestrezajo podatke na iOS in jih prodajajo naprej. V nekaterih primerih je podjetje, ki prodaja podatke, tudi lastnik aplikacije. Weatherbug, na primer, je v lasti oglaševalske platforme Groundtruth. In dve največji oglaševalski družbi na spletu - Google in Facebo-ok - nudita analitiko in drugo programsko opremo za več kot 600.000 aplikacij za iOS, ugotavljajo v raziskovalnem podjetju Apptopia. Tako lahko kukajo v tretjino vseh aplikacij, ki so na voljo v App Storu. Vse to se večinoma dogaja s privoljenjem uporabnikov. Aplikaciji iz upravičenih razlogov dovolijo dostop do podatkov o lokaciji, stikov in mikrofona, redko pa si predstavljajo, kako si njihove podatke podajajo naokrog. Po škandalu zaradi Cambridge Analytice in sprejetju predpisov Evropske unije o zaščiti podatkov in varovanju zasebnosti je Apple varovanju uporabnikov začel namenjati večjo pozornost. Leta 2016 je istovetnost uporabnikov pred tržniki pomagal zaščititi z bolj zapleteno enkratno identiteto oglaševalca, vgrajeno v iphone. Leto dni pozneje je ustvaril večstopenjska dovoljenja za aplikacije, ki uporabnikom omogočajo natančno določiti, da aplikacija do določenih podatkov dostopa le, ko jo zažene. (Google je sledil zgledu in je takšno funkcijo vključil v svoj Android Q.) Razvijalci opreme za iOS so se morali strinjati tudi z Applo-vimi dopolnjenimi smernicami za aplikacije, če so želeli prodajati v App Storu. Aplikacije tako ne smejo ustvariti uporabnikovega profila v senci (to pomeni, da povežejo drobce podatkov o vedenju uporabnika in tako sestavijo njegov »globoki profil«), poleg tega so razvijalci odgovorni za obdelavo podatkov v vseh analitičnih programih v svojih izdelkih. Od leta 2018 se za aplikacije priporoča, naj uporabnikom jasno in nedvoumno povedo, kaj zbirajo in kako uporabljajo zbrane podatke - ni pa to obvezno. (Ženitni) posrednik Vendar Apple ne deluje toliko kot izvajalec zakonov, temveč prej kot ženitni posrednik, ki povezuje uporabnike in aplikacije, s čimer jim omogoča, da si sežejo v dlan glede vmesnikov za namensko programiranje in pogojev uporabe. Ne nadzoruje, kaj aplikacije počnejo s podatki, prav tako ne zahteva popravkov ubeseditve pogojev. Če se pokaže, da neka aplikacija krši smernice (in ne gre za zlorabo), Apple razvijalcu določi rok za odpravo težave. Uporabnikov ne obvešča o težavi in večinoma aplikacija tudi med popravljanjem ostane na voljo v App Storu. Poudariti je treba tudi, da Apple aplikacij ne kaznuje zaradi preteklih kršitev zasebnosti, zato družbe, kot je Facebook, ki je Cambridge Analytici prek svojih aplikacij za iOS dovolil ustvarjanje profilov v senci, na videz ostajajo nedotakljive. (Apple je namesto komentarja za ta članek Fast Company posredoval le svojo različico smernic za aplikacije in ni želel komentirati, zakaj Fa-cebooka ni blokiral, ker je Cambridge Analytici omogočil rudarjenje podatkov.) Apple počasi dojema težave na svoji platformi. »Priznati moramo, ko svobodni trg ne deluje,« je v nekem intervjuju izjavil Tim Cook. Applov direktor je uradno pozval ameriški kongres, naj sprejme zakone za varstvo uporabnikov, s katerim bi dobili višje standarde za prodajalce podatkov in bi ti odgovarjali za kršitev zasebnosti. A opozarjanje politikov na ta vprašanja le zamegljuje dejstvo, da Apple s trgovino App Store upravlja kot tako rekoč kot samodržec. Nekateri razvijalci pravijo, da jih bi kakršenkoli Applov ukrep za omejevanje njihovega dela -na primer če bi prepovedali uporabo zunanjega programja za analizo in razvijalce spodbujali k višjim cenam - prisilil v opustitev iOS. »Apple pravzaprav nima druge možnosti, kot da dovoli aplikacije, ki se financirajo z oglaševanjem,« je pojasnil strokovnjak za podatke, ki dela za pomembno podjetje za razvoj iger za iOS. »Če bi morali preiti na izključno plačljivi model, bi veliko uporabnikov iphonov in ipadov presedlalo na Android.« Igra kdo bo koga z razvijalci, kaj šele s Facebookom, bi bilo tvegana. A če Apple želi doseči, da bi tisto, kar se dogaja na ipho-nu, tam tudi ostalo, bo morda moral začeti ravno takšno igro. Copyright Mansueto Ventures, distribucija Tribune Content Agency Zlorabe zaupanja Pri nekaterih aplikacijah je več možnosti, da vam bodo sledile, ne da bi se zavedali razloga za to. Če želite zaščititi svoj telefon in imeti večji nadzor nad tem, kaj se dogaja na njem, razmislite tudi, kako uporabljate različne aplikacije. Lokalne novice Aplikacije Sinclairja, Tribune Medie in drugih medijskih družb obetajo lokalne novice in tako dosežejo, da uporabniki delijo svoje podatke, ki jih potem prodajajo, trdi Will Strafach iz podjetja Guardian. Enako porozne so aplikacije za lokalno športno dogajanje. »To je velika težava, ki prizadene na desetine milijone ljudi,« je povedal. Zdravje Številne aplikacije za zdravje snemajo najbolj osebne podatke o uporabniku, ki niso dobro zaščiteni, če natančno pregleda politiko zasebnosti. Na to opozarja Robert Furberg, raziskovalec podatkov o zdravju na RTI International. Sumljive niso le brezimne aplikacije, saj celo Fitbit prodaja podatke (brez uporabnikovega imena in priimka). »Če aplikacije za zdravje zbirajo podatke o uporabniku, mora ta najprej pomisliti na to, da se prodajajo tretjim strankam,« je opozoril Fur-berg. Vreme Med uporabo Weatherburga, Weather Channela in drugih aplikacij za napovedovanje vremena bi se morali zavedati, da verjetno sledijo podatkom o lokaciji in jih prodajajo. Strafach je ravno te aplikacije označil za najhujše kršiteljice varovanja zasebnosti. Monitor svet 2020 19 VKLOP Pet zanimivosti iz življenja Billa Gatesa Zdijo s komaj verjetne, a kljub temu pravzaprav niso nenavadne. Življenje, ki ga živi Bill Gates, je v vseh ozirih drugačno od življenja večine ljudi. Preberite pet zanimivih dejstev, za katera najbrž še niste vedeli. Jason Aten, Inc. U Predstavljajte si Billa Gatesa, majhno kočo, kup čtiva, pisalo in zvezek. . - a Netflixu je na voljo za- N nimiv dokumentarec v ^-J treh delih o soustanovitelju Microsofta z naslovom Inside Bill's Brain: Decoding Bill Gates (Vpogled v Billove možgane -dešifriranje Billa Gatesa) v režiji Davisa Guggeheima, ki ga verjetno najbolj poznamo kot režiserja z oskarjem nagrajenega dokumentarca o Alu Goru Neprijetna resnica. Torej ni presenečenje, da se večina filma posveča opisovanju prizadevanj Billa Gatesa za boljšo zdravstveno oskrbo povsod po svetu in rešitev še drugih socialnih vprašanj. Dokumentarec vključuje tudi zdravo mero izročila o začetkih Microsofta v Silicijevi dolini in osvetli Gatesovo otroštvo. Tudi če ste tako kot jaz zaprisežen ljubitelj Appla, morate Gate-su priznati, da je ustvaril dve najpomembnejši podjetji za vse generacije. Prvo je največ vredna družba na svetu in drugo je bogata dobrodelna fundacija. Četudi ste dobro podkovani o zgodovini Microsofta in Billa Ga-tesa, boste verjetno izvedeli marsikaj novega. Po naključnem vrstnem redu je opisanih pet zanimivih dejstev o Billu Gatesu, ki jih verjetno še ne poznate. Ko je bil še dijak, je hotel namenoma pasti na izpitu. Kroži zgodba o sprejemnem izpitu za zasebno šolo, na katero se Gates pravzaprav niti ni želel vpisati. Da ne bi prišel v ožji izbor, se je odločil, da bo narobe odgovarjal. A ni mogel iz svoje kože in se ni mogel pripraviti do tega, da ne bi blestel. Tako je uspešno opravil izpit in je bil sprejet na šolo. Na potovanja vedno vzame od deset do petnajst knjig. Eden njegovih zaposlenih je zadolžen za torbo s knjigami, ki jih zamenja vsakih nekaj tednov, da ima Bill vedno pri roki dovolj gradiva za branje. In sploh ne izbira lahkega čtiva. Rad bere dela, kot sta Fundamentals of Deep Learning (Osnove globokega učenja) in Quantum Mechanics and Algorithms (Kvantna mehanika in algoritmi). Saj veste, knjige, ki jih lahko vzamete v roke v kratkem odmoru med dvema sestankoma. Vsako leto si vzame teden dni samo za razmišljanje Gates je pred leti uvedel letni obred, med katerim se za teden dni umakne v samoto, da bi samo razmišljal. Predstavljajte si torej Billa Gatesa, majhno kočo, kup čtiva, pisalo in zvezek. Ko se možgani ukvarjajo z reševanjem največjih svetovnih težav, se je verjetno res pametno malo ustaviti in jim dati priložnost, da začnejo pošteno mleti. Nekoč je napisal pismo glavnim raziskovalnim univerzam v zvezi z nekim projektom, pa se jim ni zdelo vredno odgovoriti. Predstavljamo si, ko Bill Gates nekomu napiše pismo, bo dobil tudi odgovor. A ko je poslal prošnjo za partnerstvo pri projektu za izboljšanje higienskih razmer v najrevnejših predelih držav v razvoju, se večina najprestižnejših univerz na svetu ni niti zmenila za njegovo pismo. Strokovnjaki so Gatesu razložili, da bi stalo okoli dvesto milijonov dolarjev, če bi hoteli iztrebiti otroško paralizo, zato jim je nakazal dvakrat toliko. Ena od težav, povezanih z upravljanjem fundacije, je, da ljudje navedejo znesek, za katerega menijo, da bo odobren. Kar je dvorezni meč ... saj se ta znesek ne ujema vedno z dejansko vsoto, potrebno za odpravljanje težav. Ko se je fundacija Billa Gatesa nekoč odločila sodelovati pri prizadevanjih, da bi otroška paraliza postala druga bolezen, ki bi jo iztrebili z obličja zemlje (prva so bile koze ali variola), se je Billu zdelo, da so znanstveniki podcenjevali znesek, nujen za konkreten spopad z boleznijo, zato jim je namenil dvojno vsoto in se na lastne oči prepričal o uspešnosti projekta. V Nigeriji se je bolezen v manj kot desetletju zmanjšala s sedemsto primerov na leto na manj kot trideset. Pravzaprav v državi v zadnjih treh letih niso zabeležili niti enega samega primera. Copyright Mansueto Ventures, distribucija Tribune Content Agency. 20 MDnthir svet 2020 COVID-19 Štiri mogoče časovnice za povrnitev življenja v običajne tirnice Izbruh koronavirusa utegne trajati leto ali dve, vendar se bo v tem času verjetno vrnilo nekaj elementov iz življenja pred epidemijo. Joe Pinsker, The Atlantic ' ovi koronavirus je zavrl življenje v številnih državah. Tovarne so usta-- vile stroje, velike prireditve so preklicali, ljudje morajo ostajati doma. Verjetno se vsi sprašujemo, kdaj bo naše življenje spet običajno. Odgovor je preprost, čeprav ne spodbuden: ko bo dovolj prebivalstva - morda od 60 do 80 odstotkov - odpornega proti sars-cov-2, da se bo prekinil prenos med ljudmi. To je končni cilj, a nihče ne ve, koliko časa bo trajalo, da ga bomo dosegli. Do tako imenovane imunosti na ravni populacije vodita dve poti. Prva je razvoj cepiva, druga pa je, da se bolezen razširi med prebivalstvom, pri tem pa seveda pobije številne, vendar bi jih veliko - tisti, ki bi zboleli in nato okrevali - postalo imunih. »Takrat bi bili gluhi za to bolezen,« kar pomeni, da se ne bi mogli vnovič okužiti in širiti bolezni, je pojasnil Andrew Noymer, predavatelj javnega zdravstva na kalifornijski univerzi Irvine. Ko bo dovolj ljudi postalo 'gluhih' - za zdaj še ne vemo, ali okrevanje pomeni tudi vsaj začasno, kaj šele doživljenjsko imunost -, se bodo razmere normalizirale. Žal bi obe poti lahko trajali leto ali dve, medtem pa bi se postopoma vračali k običajnemu življenju. Poleti bodo restavracije morda spet odprte, ne bo pa glasbenih festivalov, uradi bodo poslovali, a na plažah ne bo gneče, v lokalih bodo mize postavljene daleč narazen. Napovedovanje, kako se bodo vračali različni vidiki vsakodnevnega življenja, bi bilo lažje, če bi zdravstvene oblasti imele pregled, kdo je okužen, kdo je okreval in postal imun ter kdo je še vedno občutljiv. To so podatki, ki bi jih pridobili s splošnim testiranjem, pri katerem pa za zdaj večina držav močno peša. Tako smo prepuščeni samoizolaciji, preprosti taktiki, ki lahko upočasni širjenje virusa in s katero bomo bolnišnicam morda prihranili katastrofalen naval bolnikov, vendar je cena za to zamrznitev vsakdanjega življenja. Ameriški epidemiologi, s katerimi sem se pogovarjal med pisanjem tega članka, so poudarili, da se jim niti ne sanja, kdaj bo življenje v Združenih državah Amerike spet odmrz-njeno, seznanili pa so me z nekaj mogočimi časovnicami, po katerih bi ljudje, ne samo Američani, lahko varno začeli zapuščati domove za odhod v službo pa tudi zaradi razvedrila. Izpostavljene so tudi prelomne 22 Monitor svet 2020 COVID-19 stopnje, na katere velja biti pozoren v prihodnjih tednih, mesecih in letih. Kakorkoli že, paziti nase pomeni, da je treba še nekaj časa ostajati doma, kljub želji Do-nalda Trumpa, ki jo je izrazil na Fox Newsu, da »bi se država odprla in se vrgla v delo, do velike noči«. Vrnitev v normalnost na tej stopnji bi lahko bila katastrofalna. »Prezgodnji preklic socialne osame bi pomenil hudo zmoto, ki bi lahko imela resne posledice za ljudi,« je poudaril Noymer. »Kaj pomeni prezgodaj? V resnici še ne vemo točno, a več kot dva tedna. Trajalo bi lahko od osem do dvanajst tednov.« PRVA ČASOVNICA: od mesec dni do dva Poudariti moram, da strokovnjaki, s katerimi sem govoril, to časovnico označujejo za malo verjetno. A ZDA bi v mesecu ali dveh lahko preklicale večino ukrepov, povezanih s socialno osamo, če bi se pokazalo, da koronavirus nenadoma ni tako hud povzročitelj, je povedal William Hanage, predavatelj epidemiologije na harvardski fakulteti T. H. Chana za javno zdravje. »Vsi ljudje, ki so okuženi zdaj in imajo blago obliko bolezni, torej ne kažejo tako hudih znakov, kot smo jih sicer vajeni pri bolnikih, pomenijo, da se imunost širi.« Če smo torej zagnali alarm po nepotrebnem, bi bilo to čudovito, vendar bi spravilo v dilemo številne strokovnjake za javno zdravje, je poudaril Hanage. Druga pot do kratkoročne rešitve je veliko bolj zlovešča: preohlapni ukrepi za osamo bi v prihodnjih nekaj mesecih lahko povzroči- ki okrevajo po okužbi, postanejo imuni in za koliko časa. Ti podatki bodo koristni za ukrepe proti širjenju. DRUGA ČASOVNICA: od tri do štiri mesece Hanage predvideva, da bi po tej časovnici izvedeli nekaj dejstev o virusu, zaradi katerih bi se bolj samozavestno odločali za sprostitev nekaterih dejavnosti. Med temi dejstvi bolj kot na druge, je nadaljeval Stoto. Če bi, na primer, podatki testiranj nakazovali, da je manjše število srečanj med ljudmi (prva spremenljivka) zelo učinkovito, bi se restavracije in manjši lokali lahko vnovič odprli, medtem ko bi velike dogodke z množico ljudi še naprej prepovedali oziroma prestavili. »Nekaj skrajnih stvari, ki jih počnemo zdaj, bi morda lahko ukinili razmeroma kmalu,« je pojasnil. • •• • • ••• ZDA bi v mesecu ali dveh lahko preklicale večino ukrepov, povezanih s socialno osamo, če bi se pokazalo, da koronavirus nenadoma ni tako hud povzročitelj. bi lahko bilo tudi, da smo v resnici morda že veliko bolj imuni zaradi blagih in asimpto-matskih okužb. Takšne stvari bi izvedeli po mesecih testiranja tako ljudi s simptomi kot tistih brez. Pomembna sta dva tipa testov: prvi, ki odkriva prisotnost samega virusa, in drugi, ki odkriva protitelesa, ko ljudje postanejo imuni nanj. S temi novimi podatki bi bilo mogoče osamiti kužne in ranljivejše ljudi, medtem ko bi se večina prebivalstva lahko vrnila h kolikor toliko normalnemu slogu življenja. »V restavraciji bo morda manj miz, na primer, in za šankom manj ljudi,« je dodal Hanage. Če bi v nekaterih krajih pojav • •• • • ••• S podatki o okuženosti in imunosti bi bilo mogoče osamiti kužne in ranljivejše ljudi, medtem ko bi se večina prebivalstva lahko vrnila h kolikor toliko normalnemu slogu življenja. li velik, kratek in hud šok zaradi okužb, preobremenili zdravstveni sistem in imeli bi ogromno smrtnih žrtev. Po takšni katastrofi se zdi mogoče, da bi si veliko okuženih ljudi opomoglo in bi velik del prebivalstva, ne pa vsi, postal imun. Pri obeh možnostih bi čez mesec ali dva spet smeli ven, takrat bodo tudi zdravstveni strokovnjaki vedeli kaj več o virusu. Morda še najpomembneje pa je, da bo jasno, kakšno obremenitev bo prvi val okužb pomenil za bolnišnice in kako učinkovita so bila prizadevanja za zajezitev. Teh podatkov za zdaj ni na voljo, je pojasnil Hanage, ker ljudje, ki se okužijo danes, intenzivno nego potrebujejo šele čez nekaj tednov. V mesecu ali dveh bodo zdravstvene oblasti in strokovnjaki tudi dobili boljši pregled nad tem, ali tisti, bolezni izstopal v primerjavi z drugimi, bi ljudje v teh državah oziroma mestih smeli zdoma prej oziroma v drugih obdobjih kot v drugih predelih. Michael Stoto, predavatelj upravljanja v zdravstvenem sistemu in javnega zdravja na univerzi v Georgetownu, mi je povedal, da je širjenje bolezni odvisno od treh spremenljivk: koliko ljudi sreča povprečna oseba na dan, ko bi lahko prišlo do prenosa (naj gre za prenos s sluznice ali zaradi dotikanja iste površine), možnosti, da se virus prenese med temi srečanji, in deleža ljudi, s katerimi se sreča oseba in so že okuženi. Če bi boljše in bolj ciljno testiranje prineslo popolnejšo podobo o širjenju virusa, bi se zdravstvene oblasti lahko odločile, da se bodo na eno od spremenljivk osredotočile In v treh ali štirih mesecih bodo raziskovalci morda našli načine zdravljenja covida-19 -ne zdravila, temveč nekaj, kar bi hitro in zanesljivo lajšalo simptome in preprečilo smrti. S tem ne bi izginila nujnost osame in omejevanja stikov, saj bi še vedno bili mogoči veliki izbruhi, bi pa zmanjšali tveganje preobremenitve bolnišnic v primeru izbruha. Hanagu se ta časovnica zdi verjetnejša od različice o lažnem alarmu, a še vedno nihče ne more točno vedeti. TRETJA ČASOVNICA: od štiri do dvanajst mesecev Med pomembnimi nerešenimi vprašanji v zvezi s koronavirusom je tudi, ali se bo tako kot pri gripi njegovo širjenje poleti bistveno upočasnilo. Znanstveniki imajo nekaj teorij, zakaj je poletje letni čas, ki ni ugoden za gripo - morda višje temperature in večje ultravijolično sevanje za nekatere viruse niso gostoljubni, poleg tega so takrat šole zaprte in so virusi ob glavno razmnoževališče. Ni še znano, ali ta teorija velja tudi za koronavirus. Noymer ugiba, da bomo to, ali je covid-19 sezonska bolezen, izvedeli v naslednjih dveh ali treh mesecih. Na tej točki se tretja časov-nica razdeli na dva kraka: po prvem se bo virus poleti umiril, po drugem se ne bo. V obeh primerih bo vsaj nekaj ukrepov v zvezi s socialno osamo, ki veljajo zdaj, treba podaljšati še v drugo polovico leta. Po prvem razpletu bo poletje nekoliko bolj radoživo obdobje od pomladi oziroma bo to veljalo za severno poloblo. Zunanje dejavnosti v majhnih skupinah bodo verjetno dovoljene. Morda bodo odprli tudi bare in restavracije, velika zborovanja pa bodo verjetno še naprej prepovedana, predvideva Noymer. Hanage meni, da se bodo poleti morda nadaljevale nekatere športne lige, a brez gledalcev, tudi televizijske oddaje bodo snemali brez gledalcev v studiu. V trgovinah utegnejo omejiti število nakupovalcev. »Skoraj sem prepričan, da kar nekaj časa ne bomo videli velike množice ljudi,« je napovedal. Manjše Monitor svet 2020 23 COVID-19 • • ••• Ali je covid-19 sezonska bolezen, bomo izvedeli v naslednjih dveh ali treh mesecih. Na tej točki se časovnica razdeli na dva kraka: po prvem se bo virus poleti umiril, po drugem se ne bo. prireditve pa bodo morda postopno spet postale del življenja. Morda bo celo (razmeroma) varno potovati in obiskati bližnje. »Ko bo virus povsod in bodo možnosti za okužbo enake v najbližji trgovinici in nakupovalnem središču, omejitve potovanja ne bodo več smiselne,« je povedal Hanage. »Pri čemer moram dodati, da bodo še vedno nujni razumni ukrepi, da se ljudje ne bodo znašli v gneči na letališču, na primer.« Slaba plat takšnega skoraj normalnega poletja bo, da pomeni velike možnosti za ponovitev bolezni čez približno pol leta (ni pa to nujno). Ta jesenski val okužb bi se utegnil začeti septembra ali oktobra in spet se bo treba družbeno osamiti, morda podobno kot danes ali pa v nekoliko blažji obliki. Takrat bo morda že veliko ljudi imunih in bi se teoretično lahko družili brez tveganja za okužbo. Poleg tega bomo že več vedeli o virusu. Če bo jeseni že jasno, da se med otroki ne širi hitro, bi lahko celo spet odprli šole. In še nekaj, upati je, da bodo države takrat že bolje pripravljene na novi val okužb. Poletje bo kot nalašč za proizvodnjo respirator-jev, ureditev bolnišničnih postelj in izdelavo zaščitne opreme, ki jo potrebuje medicinsko osebje. »Če bo bolezen sezonski pojav in nam bo kratkoročno prizanesla, moramo poletno zatišje izkoristiti za koordiniranje odziva jeseni,« je opozoril Noymer. Ob primerni opremljenosti bi lahko še malo bolj sprostili omejitve druženja. Druga možnost pa, žal, ne prinaša umiritve bolezni v poletnem času. Vrhunec v številu obolelih se je zaradi izolacijskih ukrepov začel umirjati, a tveganje vnovičnega izbruha bi ostalo veliko tudi v toplem delu leta. Če število primerov do sredine junije ne bo občutno upadlo, je napovedal Noymer, bo to verjetno znak, da virus ne bo besnel sezonsko. Ukrepe družbene osame bi takrat morali prilagoditi razmeram. Če bo kazalo, da se bliža nov val okužb, bi vnovič morali zaživeti tako kot smo spomladi. Če pa bodo zanesljivi podatki nakazovali, da bolnišnice ne bodo pokleknile pod bremenom, bi lahko nekoliko omilili prepovedi druženja. »Ko bo trenutnega vala konec, bi nekatere ukrepe lahko omilili - nekoliko,« meni Hanage. Več ljudi bo spet lahko delalo in morda se bomo lahko družili, a še vedno si bomo morali temeljito umivati dlani, paziti, kako ki-hamo, in uporabljati izdatne količine razkužil (in ostati sumničavi do tistih, ki ne spoštujejo teh higienskih ukrepov). Po vsej verjetnosti bodo ljudje, ki lahko delajo od doma in ki jim hrano lahko pripeljejo na dom, raje vztrajali pri tej možnosti. Jesen bi ne glede na sezonskost virusa lahko prinesla nekaj nereda. »Čaka nas postranska tema volitev, kar bi lahko bila idealna prilika za vnovično širjenje virusa,« je pripomnil Hanage. (Skrbijo ga tudi govorice, ki se širijo po družabnih omrežjih, na primer, da bi kašljajoči ljudje na volišču lahko pregnali volivce in tako povzročili majhno volilno udeležbo.) In seveda se bo tudi gripa vrnila ravno v času volitev, zato bo brez testiranja težko reči, ali nekdo boleha za covi-dom-19 ali gripo - dilema, ki zdaj ob koncu 24 Monitor svet 2020 sezone gripe ni tako pereča. Volitve in gripa - to sta opomnika, da vse, kar se sicer dogaja v običajnih okoliščinah - tudi naravne nesreče (ne smemo pozabiti, da sta poletje in jesen tudi sezoni orkanov in gozdnih požarov) -, najbrž ne bo prizanašalo kljub izrednim razmeram. ČETRTA ČASOVNICA: od leta do leta in pol (ali dlje) Ne glede na opisane možnosti - tekme brez gledalcev, bari in restavraciji z manj mizami in stoli in tako naprej - bodo znanstveniki po vsem svetu medtem poskušali razviti cepivo. Po najbolj optimističnih napovedih naj bi ga predstavili spomladi prihodnje leto. »Če bi ga dobili prej, bi bil to svetovni rekord, lahko bi govorili o svetlobni hitrosti,« je poudaril Noymer. Če bo treba cepivo še izpiliti, pa bi morali počakati še nadaljnjih šest do 12 mesecev. Cepiva tako dolgo razvijajo, ker jih je težko izpopolniti. Z njimi opravijo vrsto metodičnih poskusov, s katerimi se prepričajo, da ne škodijo zdravim ljudem in da z njimi spodbudijo nastanek želenih protiteles -in da se ta dejansko upirajo bolezni. To niso pretirano previdne birokratske varovalke; če znanstveniki izdelujejo nekaj, kar bodo vnašali v nekaj sto milijonov, morda pa celo milijard ljudi, se želijo prepričati, da je cepivo ravno pravo. In če bo ravno pravo, se bo vrnilo normalno življenje, a ne takoj. »Logistika za cepljenje skoraj 350 milijonov ljudi ni mačji kašelj,« je opozoril Stoto in nadaljeval, da bo treba vzpostaviti nekakšen sistem določanja, kdo bo dobil prve odmerke, saj zelo verjetno ne bo vsa potrebna količina na voljo takoj. Bodo najprej cepili ljudi iz najranljivejših skupin? Morda medicinsko osebje? Mogoče je tudi, da nikomur ne bo uspelo razviti varnega, učinkovitega cepiva. To bo veliko razočaranje, a celo v tem primeru se bo razvila imunost na ravni prebivalstva in dovolj visoko stopnjo dosegla jeseni prihodnje leto. Potovanje od tod do tam verjetno ne bo pomenilo, da bomo več kot leto dni morali preživeti za zaprtimi vrati. »Če nam več kot 12 mesecev ne bodo dovolili zlesti iz naših svižčevih lukenj, bo to zato, ker je koronavirus tako agresiven ter neizprosen, kot si ni nihče niti predstavljal, in bo povzročil popolno nevihto virusne epidemije, ki nam ne bo privoščila predaha,« je povedal Noymer. Tudi na svetu brez cepiva prekuženost prebivalstva pomeni, da bodo prihodnji izbruhi virusa skoraj zagotovo veliko manj strašni kot ta, s katerim se soočamo zdaj. Virus bi resda lahko še grozil in krožil ter okužil ljudi tako kot prehlad in gripa. To ne bo idealno, a takrat se bo življenje vrnilo v običajne tirnice -čeprav bo hkrati čisto drugačno. Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency. COVID-19 Koronavirus je v privržence bitcoina vsadil dvom Zadnji gospodarski zasuk navzdol je desetletje staro kriptovaluto razgalil kot le še en vrednostni papir. Za zdaj. Mike Orcutt, MIT Technology Review Z( 1 di se, kot da bi zaradi epidemije koronavirusa na finančnih trgih zav-^-> ladal pekel. A če se je kdo pogovarjal z navdušencem nad bitcoinom, je verjetno slišal (najbrž večkrat), da je bila kriptova-luta ustvarjena ravno zaradi takšnih razmer. Nekateri najbolj trdoživi oboževalci trdijo, da nudi zavetje pred zlomi trga, kot smo mu priče zdaj, saj digitalno premoženje ni povezano s tradicionalnimi vrednostnimi papirji, kot so delnice. A v veliko razočaranje pravih vernikov se bitcoin - in z njim tudi ves trg s kriptovaluta-mi - opoteka hkrati z delniškim trgom. Cena v tem obdobju močno niha in je upadla tudi že skoraj za pol pa se nato spet nekoliko pobrala. Takšna nihanja verjetno ne ustrezajo predstavi o varni naložbi. Zdi se, da je bitco-in padel ravno na največji preizkušnji te zamisli, a razprava s tem zagotovo ni končana. Če nič drugega, bo služila kot opomnik, da še vedno ne vemo čisto točno, kaj je bitcoin in kaj ni. Poleg tega ni jasno, kaj točno naj bi sploh bila ta valuta. Satoši Nakamoto, kar je psevdonim njenega stvaritelja, pravega imena pa še vedno ne poznamo, je ponudil nekaj izhodišč. Bela knjiga o bitcoinu, v kateri ga je predstavil svetu, ima naslov, ki govori o vrstniški elektronski gotovini. V uvodu je pozval k alternativi tradicionalnega sistema spletnega trgovanja, ki se po njegovem mnenju preveč opira na »zaupanja vredne tretje osebe«. Nato je tu še skrivnostno sporočilo, ki ga je Nakamoto pustil v čisto prvem dokazilu o transakcijah v verigi blokov, znanem kot blok geneza: The Times, 3. januarja 2009: Britanskifinančni minister tik pred odobritvijo druge tranše pomoči bankam. Nakamoto ni nikoli pojasnil, kaj naj bi to sporočilo pomenilo, vendar ni mogoče spregledati, da je bit-coin tudi odziv na zadnjo globalno finančno katastrofo, ki se je začela septembra 2008. Bela knjiga o bitcoinu je tistega leta ravno na noč čarovnic prišla na kriptografski elektronski seznam in sistem je januarja že začel delovati. V praksi je bitcoin prepočasen in neučinkovit kot elektronska gotovina, številni navdušenci ga vidijo predvsem kot obliko digitalnega zlata. Pravo zlato že dolgo velja za zanesljiv način ohranjanja vrednosti in vlagatelji ga imajo za obliko zavarovanja pred neugodnimi gospodarskimi nihanji. Zlato, kot je znano, med naložbami velja za varni pristan. Investopedija varni pristan razlaga kot naložbo, ki naj bi ohranjala vrednost ali se celo podražila v obdobju pretresov na trgu. Drugo blago, kot so srebro, koruza in celo živina, bi prav tako lahko šteli med varne pristane. Enako velja za ameriške ob- veznice in gotovino. Številni zagovorniki bit-coina trdijo, da v to kategorijo sodijo še digitalne naložbe. Nato je prišel marec. Varni pristan? Niti ne. »Presenečeni smo, ker vrednost bitcoina v teh okoliščinah upada, pričakovali bi ravno nasprotno,« je 9. marca na Twitterju objavil Brian Armstrong, direktor priljubljene ameriške borze Coinbase, in s tem verjetno izrazil občutje številnih privržencev bitcoina. In to je bilo še pred razdejanjem, ki je sledilo 12. marca, ko je bitcoin izgubil več kot 40 odstotkov vrednosti. Kaj se je torej zgodilo? Pojasnilo je delno rahlo ironično. V najzgodnejšem obdobju bitcoina si je večina ljudi, ki je vlagala vanj, želela vzpostaviti alternativni finančni sistem. Videli so ga kot dolgoročno naložbo. Bitcoin je veljal za vrednostno naložbo prihodnosti, je zapisal Noelle Acheson, direktor raziskav pri Coindesku. Dejansko je bil ločen od tradicionalnega finančnega sistema. A ko so se zadnja leta kriptovalute razmahnile v pravo panogo, si je bitcoin močno prizadeval, da bi se prijel tudi pri »institucionalnih« vlagateljih, kot so skladi za zavarovanje pred tveganjem in drugi formalni posredniki ter trgovci. Nedavna odprodaja je dokaz, da so bila prizadevanja bitcoina uspešna. Poklicni posredniki so se obupano trudili zbrati gotovino, je nadaljeval Ache-son: »Bitcoin je bil le še ena vrsta premoženja, ki so jo vlagatelji poteptali v iskanju zasilnega izhoda.« Bitcoin se je v svojem kratkem življenju iz skrajno obskurne naložbe, v katero so verje- li večinoma le najbolj predani pristaši, spre-vrgel v »le še eno vrsto premoženja«. Po zadnji globalni finančni krizi niti od daleč ne spominja na varni pristan. A v drugih okvirih - recimo v državah z visoko inflacijo, kot je Venezuela - še vedno uživa status nekakšnega varnega pristana, vsaj v primerjavi z domačo valuto. In čeprav je marca strmoglavil skupaj z borzo, ga še vedno lahko štejemo za alternativno naložbo v smislu, da njegova vrednost podobno kot zlato ni odvisna od gotovinskih tokov drugih institucij, je zapisal Acheson. »Čim večji je izbor alternativnega premoženja, tem bolje za vlagatelje, sploh v tako nemirnih časih, kot so trenutno.« Kakšen bo bitcoin kot naložba čez desetletje? Bo še vedno bolj spominjal na digitalno zlato kot na digitalno valuto? Kdo bo vlagal vanj in zakaj? Gotovo je le, da se bo še naprej spreminjal glede na te dejavnike. Enako velja za predstave o vlogi, ki jo lahko ima za vlagatelje in družbo, naj bo varen pristan ali ne. Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. Monitor svet 2020 25 COVID-19 Dirka za cepivo Ko je Kate Broderick 31. decembra lani zjutraj postopala po kuhinji in čakala, da bo zavrela voda za čaj, je preletela najpomembnejše novice. V oči ji je padla zgodba o skrivnostnem izbruhu hude pljučnice v kitajskem mestu Vuhan. Število primerov je tako rekoč čez noč eksplodiralo. »Takoj mi je bilo jasno, da ne moremo odlašati,« je povedala. Carrie Arnold, New Scientist B( ) roderickova dela kot molekularna genetičarka v kalifornijskem pod- jetju Inovio Pharmaceuticals in je bila pripravljena na to, kar nas je čakalo. Ko so Kitajci komaj dva tedna po prvem primeru, prijavljenem Svetovni zdravstveni organizaciji, objavili gensko zaporedje novega koronavirusa sars-cov-2, ki povzroča bolezen covid-19, se je Broderickova lotila dela. V treh urah je njena ekipa že pripravila prototip cepiva za uvodno testiranje. Temu bi lahko rekli enkraten prelomni dosežek, vendar so strokovnjaki že dolgo vedeli, da je le vprašanje časa. Razvoj cepiva običajno traja desetletje ali še več, saj vključuje tudi preizkušanje in potem proizvodnjo, je poudaril Seth Berkley, vodja mednarodne skupine Gavi, ki spodbuja uporabo cepiv po vsem svetu. Ker število potrjenih primerov nove bolezni po vsem svetu hitro narašča, je čas zelo pomemben. Znanstveniki poskušajo razvoj pospešiti tako, da uporabljajo še ne preizkušena cepiva in se poglabljajo v vsako stopnjo njihovega razvoja, ocenjevanja in izdelave. Če bo takšen pristop uspešen, bi prvič v zgodovini cepivo na novo bolezen dobili še med trajanjem izbruha. A hitrost ima tudi slabe plati. »Cepivo bi lahko dobili v treh tednih, vendar brez jamstva za njegovo varnost in učinkovitost,« je povedal Gray Kobinger, virolog na univerzi Laval v Kanadi. Strokovnjaki upajo, da bo v letu do poldrugem letu na voljo vsaj milijon odmerkov cepiva, je pojasnila Melanie Saville, vodja razvoja in raziskav cepiva v Zvezi za inovacije v pripravljenosti na epidemije (Coalition for Epidemic Preparedness Innovations, s kratico Cepi), ki so jo ustanovili leta 2017, financirajo pa jo fundacija Billa in Melinde Gates, Wellcome trust in nekaj držav. Rekord v razvoju cepiva za izbruh smo dosegli pri eboli - trajalo je pet let, je povedal Berkley. Poldrugo leto za cepivo, ki bo na voljo vsem, je po Kobingerjevem mnenju naivno optimistično. Ni nemogoče, vendar bi to lahko pomenilo kršitev doslej veljavnih norm. Cepiva delujejo tako, da prelisičijo telo in to misli, da je že bilo izpostavljeno patoge-nu. Imunski sistem se zato odzove s protitelesi in celicami T, ki vsiljivca onemogočijo ali ubijejo. Pozneje jih nekaj ostane v obtoku in so pripravljeni na akcijo, če smo izpostavljeni dejanski okužbi. Povedano drugače, imunski sistem je v stalni pripravljenosti. Čim bolje cepivo posnema bolezen, tem boljšo zaščito proti njej nudi. Trenutno poznamo štiri glavne strategije za to zvijačo. Cepiva z živim oslabljenim povzročiteljem vsebujejo dejanske viruse oziroma bakterije, ki so jih spremenili tako, da še vedno izzovejo imunski odziv, ne pa tudi bolezni. Za ne-aktivirana cepiva že ime pove, da vsebujejo neaktivirane oziroma mrtve patogene. Te umetno vzgajajo v laboratorijih in jih potem onemogočijo z visoko temperaturo ali s kemičnimi snovmi. Obe strategiji uporabljajo na primer za cepiva proti gripi. t 26 Monitor svet 2020 COVID-19 Izdelava cepiva po korakih Razvijanje cepiva med pandemijo je tekma s časom. Vsak korak, opisan spodaj, običajno traja od nekaj mesecev do več let. S cepivom proti eboli so podrli rekord, ko je bilo pripravljeno v petih letih. Upati je, da bo znanstvenikom tokrat uspelo v fantastičnih dvanajstih do osemnajstih mesecih. Razvijanje prototipa Običajno traja leta, odvisno od tehnike. Med sedanjim izbruhom koronavirusa so podjetja prototipe zaradi novih tehnologij, ki prepoznavajo drobce virusa, uporabne za cepivo, izdelala v nekaj urah. Preizkusi na živalih Z njimi predvsem preverijo varnost in imunski odziv na cepivo. V nekaterih primerih je ta korak mogoče preskočiti, vendar včasih na račun kompromisov pri varnosti. Prva faza preizkusov na ljudeh Gre za prve preizkuse na ljudeh, običajno na 20 do 80 posameznikih. Z njimi dokažejo varnost in preverijo, kako resni so stranski učinki. Druga faza preizkusov na ljudeh Zanjo so potrebne večje skupine ljudi in na tej stopnji se preverja učinkovitost. Nekatera cepiva lahko s te stopnje že preskočijo na uradno odobritev, če je to nujno. Tretja faza preizkusov na ljudeh Na tej stopnji cepivo preizkušajo na več sto ali tisoč ljudeh in vnovič ocenijo tako učinkovitost kot varnost. Uradna odobritev Po preverjanju dokazov kliničnih preizkusov uradni organi presojajo, ali bo cepivo dobilo dovoljenje za splošno uporabo. Včasih postavijo dodatno zahtevo o nadaljnjem zbiranju podatkov o varnosti uporabe. Množična proizvodnja Na tej točki stopnjujejo proizvodnjo cepiva pod strogim nadzorom kakovosti in doslednega upoštevanja standardov. Dostop do cepiva Ko je novo cepivo na voljo za splošno uporabo, morajo države in zdravstvene oblasti presoditi, katere skupine so prve upravičene do njega. Tretja različica so toksoidna cepiva, ki se uporabljajo v boju proti bakterijam, posrednim povzročiteljicam bolezni. V teh cepivih je toksin, ki ni več strupen, kljub temu pa telo pripravi na odziv na bolezen. Ta cepiva so učinkovita proti tetanusu, difteriji in botulizmu. Zadnja skupina so konjugirana cepiva na osnovi podenot, ki vsebujejo le delček patogena, ki aktivira imunski sistem. Lahko gre za polisaharide (sladkorje), proteine ali njihovo kombinacijo, imenovano konjugat. Te podenote dobijo z izdelavo ustreznih sladkorjev in proteinov ob pomoči spremenjenih bakterij ali kvasovk, nato pa izjemno skrbno odstranijo nečistoče. Te ključne tipe cepiva poznamo desetletja in veljajo za varna, vendar še vedno lahko mine kar 15 let od prototipa do splošne uporabe, je povedal Berkley. Za tako dolgotrajen razvoj sta kriva predvsem dva dejavnika: zgodovinsko so znanstveniki porabili leta za preučevanje, kako patogen vpliva na telo in imunski sistem, preden so začeli razvijati cepivo, in le manj kot četrtina potencialnih cepiv, s katerimi začnejo klinične preizkuse, prestane celoten postopek in dobi dovoljenje za uporabo. Prednost že na startu Preizkušeni pristopi bi načelno morali pomeniti prednost v sprintu za razvijanje cepiva proti novemu koronavirusu, meni Maria Bottazzi z Baylorjevega medicinskega koli-dža v Teksasu. Te tipe cepiva običajno razvijajo nekaj let, a ker je njihova varnost že potrjena, bi to lahko pomenilo manj preizkusov na ljudeh, ki bi jih hkrati lahko tudi hitreje zaključili. Prav tako je lažje tudi startati. Novi pristopi k razvijanju cepiva omogočajo dramatično skrajšanje prvega koraka v postopku. Pri novem koronavirusu so raziskovalci, kot je Annie De Groot, soustanoviteljica biotehnične družbe Epivax z Rhode Islanda, uporabili računalniške modele, s katerimi lahko skočijo naravnost z genskega zaporedja na morebitno cepivo, tako da se osredotočijo na tiste delce virusa, ki predstavljajo ugodno tarčo za cepivo. Takoj ko so določili zaporedje sars-cov-2, so se raziskovalci v laboratorijih po vsem svetu lahko pognali s startne črte in začeli ugotavljati, kako deluje in kako se bojevati proti njemu, je pojasnil Florian Kram-mer, specialist za kužne bolezni in cepiva na medicinski fakulteti Mount Sinai v New Yor-ku. Tako kot Inovio so nekateri imeli modele prototipov pripravljene že v nekaj urah. Takšen napredek se je pripravljal že dolgo časa. »Kar 21 let smo delali, da zdaj cepivo lahko razvijemo v treh urah,« se veseli De Groot. Matthew McKay na hongkonški univerzi za znanost in tehnologijo je med tistimi, ki dobro izrablja takšne skoke. Z ekipo se je poglobil v genske podobnosti med novim virusom in prejšnjimi koronavirusi, s katerimi ima skupnega do 90 odstotkov DNK: to je sars-cov, tisti, ki je leta 2003 povzročil izbruh sarsa. Njihovo delo, povezano s to boleznijo, je pokazalo, da se je človeški imunski sistem najmočneje odzval na proteinske izrastke, ki tvorijo krono in obdajajo virus, in na proteine, ki obdajajo njegovo jedro. McKayeva ekipa je ugotovila tudi, da se vsak peti predel, znan kot epitop, ki bi ga imunski sistem lahko prepoznal, pri novem koronavirusu in starejšem sarsu prekriva. Njegova ekipa je to delo objavila februarja. »To pomeni, da smo očitno našli pomembne tarče za cepivo,« je poudaril McKay. Tudi neki neodvisni laboratorij je pred kratkim objavil podobne ugotovitve. Prvi zagon dela je prinesel najmanj 35 kandidatnih cepiv, od katerih jih šest podpira tudi zveza Cepi. Ta je nastala po prejšnjih epidemijah ebole, mersa in sarsa, da bi se Mimttnp svet 2020 27 COVID-19 lažje in hitreje odzivali, saj ima vedno v pripravljenosti sisteme za hitri odziv. Številni izrabljajo dobro znane tipe cepiva, vendar upajo, da bodo običajno časovno dinamiko lahko pospešili z bolj prečiščenimi posameznimi koraki v postopku, predvsem razvoj prototipa. Cepi tako, na primer, financira sodelovanje med Epivaxom in univerzo v Georgii, da bi rezultate računalniškega modeliranja lahko uporabili za genski inženiring dela virusa v cepivih na osnovi po-denot, kot so tiste za hepatitis B. Bottazzije-va ekipa na Bayloiju razvija podobno cepivo. Janssen, farmacevtska družba v lasti podjetja Johnson & Johnson, je začela delati na morebitnem cepivu na podlagi nedolžnega, gensko manipuliranega adenovirusa. Enako strategijo je podjetje uporabilo tudi pri eboli. V še enem projektu pod okriljem zveze Cepi so se odločili za tehnologijo, ki so jo razvili raziskovalci na univerzi v avstralskem Queenslandu. Z njo naj bi stabilizirali pode-noto koronavirusnega proteina, ki bi jo uporabili v cepivu in tako izboljšali njegovo nalogo, da zbudi imunski odziv. Kot pravi Savillo-va, univerza cepivo že preizkuša na živalih. Tokrat v igri niso le že preizkušeni tipi cepiv. Inovio bo v cepivih uporabil nuklein-ske kisline, kot sta RNK in DNK. Čeprav niti DNK niti informacijski RNK (ki telesu pomaga gene pretvoriti v proteine) ne zbudita neposredno imunskega odziva, takšna cepiva spodbudijo celice k proizvodnji proteinov, ki se bodo odzvali. »Namesto da bi proteine virusa izdelali v laboratoriju, bomo vbrizgali RNK in spodbudili celice, da bodo postale ta laboratorij,« je ta postopek opisal Joe Payne, vodja Arcturus Therapeutics, enega od podjetij, ki se je odločilo za takšen pristop. Ko DNK ali informacijski RNK vstopi v celico, delo prevzame »mašinerija« za proizvodnjo proteinov v telesu. Cepiva na temelju DNK morajo celice najprej pretvoriti v informacijski RNK, medtem ko bi z neposrednim vbrizgavanjem RNK ta korak lahko preskočili. Virusni protein, ki bi tako nastajal v telesu, bi se lahko izločal iz mišic ali kožnih celic, se prikazal na celični membrani ali vgradil v samo membrano, odvisno od genskega zapisa. Te strategije prelisičijo imunski sistem in zato misli, da je telo napadel povzročitelj bolezni, kar pripomore k nastajanju celic T in protiteles - tako naj bi vsaj bilo v teoriji. A za zdaj še niso odobrili takšnega cepiva. Velika ovira pri teh cepivih je vnašanje DNK in RNK v celice, saj je naša kri polna encimov, ki te snovi v nekaj sekundah lahko razkrojijo na manjše delčke. Vsa podjetja, ki so izbrala takšen pristop, so razvila lastno tehnologijo za premagovanje te ovire. Arc-turus in biotehnološko podjetje Moderna iz Massachusettsa genski material cepiva ovije-ta v zaščitno jedro, Inovio pa na mesto vboda dovaja minimalen električni tok, da bližnje celice spodbudi k posrkanju celotnega DNK. Vsa tri podjetja pravijo, da bodo proizvodnjo lahko hitro povečala. Moderna je v Seatt-lu že najela ljudi za prve klinične preizkuse, med katerimi bodo preverjali varnost cepiva. Začeli so se 16. marca in testirajo na 45 zdravih prostovoljcih. Varnost in učinkovitost novih tipov cepiva še nista znani in pojavljajo se pomisleki, da bi cepiva na podlagi DNK lahko vplivala na naše lastne gene ali povzročila škodljiv imunski odziv. Sredi marca še nobeno od podjetij ni objavilo podrobnih podatkov o imunskem odzivu na živalskih modelih oziroma potencialno neugodnih dogodkov. Moderna bo svoje cepivo na podlagi RNK, poimenovala ga je mRNK-1273, začela takoj preizkušati na ljudeh, še preden bo zaključeno standardno toksikološko testiranje na živalih. Podjetje se zanaša na že zaključeno varnostno preizkušanje svojih drugih cepiv na temelju informacijskega RNK, ki jih razvija. A pri vsakem novem cepivu se pojavljajo pomisleki o tako imenovani škodljivi okrepitvi imunskega sistema. Do tega lahko pride, če prejšnje cepljenje ali okužba nevede virusu olajša vdor v celice in kopiranje sebe. To pomeni, da cepivo človeka ne bi obvarovalo pred okužbo, temveč bi postal še do-jemljivejši za resnejšo okužbo. Škodljivo 28 Monitor svet 2020 COVID-19 imunsko okrepitev so opazili pri cepivu proti sarsu med prvimi preizkusi na živalih in preizkusih cepiva za vnetje dihal, ki ga povzroča virus rsv, na ljudeh. Zaradi teh pomislekov in dejstva, da se redko kateremu cepivu uspe prebiti skozi klinično testiranje do odobritve za uporabo pri ljudeh, so dolgotrajna preizkušanja nujna, poudarja Johan Van Hoof, vodja kužnih bolezni in cepiv v Janssenu. Starejše tehnologije imajo prednost, ker so se že izkazale. »To, da ta starejša cepiva lahko uporabimo v primeru nuje in da zanje obstaja zanesljiv podatkovni zbir o varnosti, nam je lahko v delno uteho,« je dodal. Ravnovesje med hitrostjo in varnostjo bo vedno poseben izziv. Če cepivo razvijajo predolgo, lahko prvi izbruh že izzveni, kar potem povzroči drugačno vrsto težav. Ko so med hudim izbruhom ebole, ki se je začel leta 2014 na zahodu Afrike, uvedli klinično preizkušanje cepiva, se je prenašanje bolezni že upočasnilo, zato raziskovalci niso mogli zdraviti dovolj ljudi za zanesljive podatke, nujne za uradno odobritev cepiva. Šele po še večjem izbruhu in dodatnem preizkušanju so zbrali dovolj dokazov o varnosti in učinkovitosti cepiva, je pojasnil Kobinger, ki je sodeloval pri razvoju cepiva z imenom erve-bo. Evropska agencija za zdravila ga je končno odobrila novembra 2019. Ujeti v vicah Drugi kandidati za cepivo proti eboli se niso prebili tako daleč. Preostala so shranili v hladilnike, ker niso dovolj hitro pridobili denarja, da bi jih začeli vsaj preizkušati, je razmere osvetlil Greg Poland na kliniki Mayo v Minnesoti. Nobeno cepivo za sars ni prešlo prve stopnje preizkušanja varnosti, ko je bolezen izginila in se je pritok denarja zato izsušil. Denar je ključen tudi pri razvoju cepiva. »Znanstveniki morajo imeti zagotovljena sredstva za raziskave. Znanost ni pipica, ki jo lahko odpiraš in zapiraš,« je poudaril Poland. Države in nevladne organizacije so druge rešitve med drugim začele iskati tudi po streznitvi med izbruhom ebole v zahodni Afriki, da se pri dragem raziskovanju cepiv ni več mogoče zanesti na velike farmacevtske družbe, sploh za bolezni, pri katerih ni veliko možnosti za povrnitev naložbe. »Ustanovitev zveze Cepi predstavlja preobrat v tej ustaljeni praksi,« je pove- • • ••• dal Broderick »Prej je bilo vse popolnoma reaktivno.« Prednost Cepija ni le v tem, da financira raziskave, temveč majhna, inovativna biote-hnološka podjetja povezuje z močjo uveljavljenih farmacevtskih družb. Zveza je tako denarno podprla prizadevanja za cepivo proti mrzlici lassa, virusu zika ter nipah in celo priprave na tako imenovano bolezen X, kar je poimenovanje Svetovne zdravstvene organizacije za vse neznane okužbe, ki bi se lahko pojavile - torej prav za razmere, ki jih je prinesel novi koronavirus. Znanstveniki, ki jih podpira Cepi, so raziskovali tudi cepiva proti mersu, koronavirusu, ki so ga opazili leta 2013 in je bližnji sorodnik sarsa, oba pa povzročata pljučnico. Ko so iz Kitajske začela prihajati prva poročila o resni pljučnici zaradi novega koronavirusa, je bil Cepi nemudoma pripravljen za akcijo. Vendar tudi ta zveza potrebuje nenehno finančno podporo. Savillova ocenjuje, da bi samo v prihodnjih nekaj mesecih potrebovali 350 milijonov dolarjev za doseganje skrajšanih časovnih rokov, tako da bi cepivo za covid-19 razvili v letu do letu dni in pol. Zaradi burne trenutne pandemije je več utemeljenih razlogov, da bo Cepi dobil dovolj denarja, potem pa je le še vprašanje preverjanja cepivnih opcij, katera se bo prebila skozi številne korake do uradne odobritve. Ko se bo to zgodilo, bo zadnji izziv hitro povečati proizvodnjo na milijone odmerkov po natančnih medicinskih merilih. Vsi ti koraki so zahtevni že, ko ni izbruha, je poudaril De Groot, saj nihče ne more napovedati, kako bo pandemija vplivala na cepivo oskrbne verige in delovno silo, nujno za razvoj cepiva. Mogoče je tudi, da ne bo več krožilo dovolj virusa, ko bo cepivo nared za klinične preizkuse na eni zadnjih stopenj, zato ne bo mogoče dobiti zanesljivega odgovora o njegovi učinkovitosti. Kako realistična je torej časovna premica leto do leto in pol? »To je še vedno precej optimistično,« je priznala Savillova. Če bo vse šlo gladko in hitreje kot kadarkoli na vseh stopnjah postopka oziroma povedano preprosteje, možnosti so majhne. Ekipe, ki pripravljajo kandidate za cepivo, se zavedajo, da je pomembna vsaka minuta. Broderickova pravi, da se ji po glavi, takoj ko se zbudi, začnejo poditi naraščajoči podatki o obolelih in mrtvih. A niti ona niti njeni kolegi ne dvomijo, da bomo prej ali slej dobili cepivo proti covi-du-19, le da še ni mogoče napovedati, kateri kandidat bo na voljo prvi in s kakšnimi težavami se bomo spopadali na tej poti. Na njej nas utegne čakati vse polno lukenj, je dodal Poland. »Letalo sestavljamo med letenjem.« (c) 2020 New Scientist Ltd., distribucija Tribune Content Agency, LLC Rekordni čas, v katerem so razvili kot odgovor na izbruh, je pet let. Monitor svet 2020 29 COVID-19 Kako koronavirus vpliva na spletne zmenkarije in seks Karantena in zaprtje javnih prostorov nas silita, da poiščemo nove možnosti za zmenke in seks brez dotikanja. Tanya Basu, MIT Technology Review "o so v Združenih državah Amerike zaprli lokale ter trgovine in ljudi po- zvali, naj ostajajo doma, je med študenti Whartonove poslovne fakultete, ki je del pensilvanske univerze, zakrožil skrivnosten Googlov obrazec Ljubezen je slepa v različici poslovne fakultete. Naslov je navdihnila priljubljena oddaja na Netflixu, v kateri se moški in ženska pogovarjata, ne da bi se videla, in če preskoči iskrica, se zaročita - še vedno, ne da bi se videla. Pravila pensilvanskih zmenkov na slepo so preprosta: ustvari lažen elektronski naslov in ustvarjalcem igre zaupaj, na katero fakulteto si vpisan, spolno usmerjenost in katerega spola si. Ustvarjalci te podatke randomizira-jo in najdejo osebo, ki se ujema, predstavijo par drug drugemu, da si lahko začneta dopisovati prek anonimnega elektronskega naslova, po tednu dni so dovoljena kratka sporočila in video posnetki. Dobrodošli v zmenkarijah in seksu med pandemijo koronavirusa. Aplikacije za iskanje zmenka imajo težave, saj je navsezadnje bistvo randijev, da se z nekom dobiš v živo. Vrednost delnic družbe Match, pod okriljem katere delujeta zmenkarska velikana Tinder in Okcupid, je upadla za četrtino in je morala svoja pravila uskladiti s predpisi o varovanju javnega zdravja. »Tinder se zaveda, da člani pogosto sklepajo nova znanstva v živo, a glede na trenutne razmere jih moramo opozoriti na nujne previdnostne ukrepe,« je družba povedala v obvestilu za javnost in se pri tem sklicevala na Svetovno zdravstveno organizacijo. Podjetje je zato zdaj dodalo funkcijo, s katero uporabniki lahko iščejo kandidate tudi zunaj svojega zemljepisnega območja. Whitney Wolfe Herd, ustanoviteljica aplikacije za zmenkarije Bumble, je bila v javnem pismu neprimerno bolj direktna: S prihodom koronavirusa so se trgovine s spolnimi pripomočki znašle v hudih škripcih. Številni pripomočki so izdelani na Kitajskem in preskrbovalna veriga je zelo motena. 30 Mannar svet 2020 COVID-19 ••• • • ••• »Tinder se zaveda, da člani pogosto sklepajo nova znanstva v živo, a glede na trenutne razmere jih moramo opozoriti na nujne previdnostne ukrepe.« »Prosimo, da se sestajate samo virtualno.« A kaj pomeni virtualno sestajanje? Ena od možnosti je priredba hitrih zmenkov. Dawoon Kang, soustanovitelj aplikacije Coffee meets Bagel (Kava spozna rogljiček), je povedal, da so zdaj mogoča tudi virtualna srečanja od 10 do 15 članov. Potekajo prek video klica, katerih moderator je uslužbenec podjetja. Udeleženec, ki mu v oko pade drugi sodelujoči, lahko napiše elektronsko sporočilo moderatorju, in če so iskrice vzajemne, ju poveže. Koronavirus je poleg tega postavil na glavo tisto, kar smo si predstavljali kot temeljna pravila randijev v digitalni dobi. Pred virusom je bilo sprejemljivo poslati kratko sporočilo s predlogom za zmenek, medtem ko je klic, kaj šele video pogovor pred zmenkom sodil že na mejo srhljivega. To zdaj ne velja več. Konec februarja je Jwed, aplikacija za zmenke med Judi, med prvimi uvedla video pogovor znotraj aplikacije. Bumble je dodal video pogovor in glasovne funkcije, da so se uporabniki lahko pogovarjali s kandidatom za zmenek, ne da bi kršili predpis o zadrževanju doma. Predstavnik aplikacije Jwed mi je povedal, da so te funkcije sicer začeli razvijati že prej, vendar je kriza zaradi koronavirusa pospešila uvedbo. To je res dobro! Številne druge aplikacije za zmenke nimajo funkcije za pogovor in video klic, pa bi to morale uvesti, da bi se ljudje videli, preden si izmenjajo telefonske številke. Video klici služijo nečemu, kar nekatere samske osebe imenujejo »preverjanje iskric«, da ocenijo kemijo med dvema, ki presega samo izmenjavo besed. Kang napoveduje, da bo to preverjanje iskric ostalo standardno, tudi ko bodo že zdavnaj našli zdravilo za co-vid-19, saj bi ljudje, vajeni popravljene fotografije kulture selfijev radi nadomestili z bolj realističnimi podobami osebe. »Ljudje na začetku mislijo, da niso videti zelo privlačni,« je povedal Kang, »a so prisiljeni poskusiti, ko ugotovijo, da zelo dolgo časa ne bodo mogli nikogar spoznati v živo. In ko poskusijo prvič, je zelo verjetno, da bodo tudi drugič.« Londončanka Jazz aplikacije za zmenke uporablja že od leta 2014. Z video klici dogovarjanje za zmenek ni več toliko prepuščeno naključju, je ugotovila. »Zdaj so prva srečanja lahko na videu in z moškim najprej vzpostavim čustveno vez, šele nato telesno,« je povedala. »Trije tedni brez stika v živo pomenijo, da tisti, ki se pretvarjajo, odpadejo kot 'knofi', in se raje posvetiš tistim, ki si resnično želijo kaj več.« Jazz trdi, da se predstavlja enako kot prej (v vsakdanjih oblačilih in brez ličil - če je moškim všeč takšna, jim bo v kakršnemkoli stanju) in uživa v sproščenosti zmenka: »Zraven lahko spijem kozarec vina in se zlek-nem na posteljo. Juhu.« Seks na daljavo Koronavirus ne spreminja le navad pri zmenkih, ampak tehnologija postaja vse bolj priljubljena tudi pri seksu. To je tesno povezano s posledicami karantene, ugotavlja Justin Lehmiller, mladi raziskovalec na inštitutu Kinsey. Koronavirus in ustavitev življenja sta še vedno preveč sveža, da bi bila mogoča prava analiza, zato pa je po njegovem mnenju jasno, da nenavadni časi, v katerih zdaj živimo, spreminjajo naše vedenje. Ljudje preizkušajo najnovejše spolne pripomočke, obiskujejo slačiklube v virtualni resničnosti, udeležujejo se orgij na Zoomu in na Pomhubu celo iščejo zelo posebno tematiko: domače posnetke s fetišem na koronavirus. Polly Rodriguez, ustanoviteljica trgovine za spolne pripomočke Unbound Babes, pravi, da so se s prihodom koronavirusa tovrstne trgovine znašle v hudih škripcih. Številni pripomočki so izdelani na Kitajskem in preskrbovalna veriga je bila že zelo motena. Povpraševanje pa ostaja veliko. Ko so v Združenih državah Amerike začeli poročati o prvih primerih bolezni, so Unbound Babes preplavila naročila za vibratorje in večja pakiranja kondomov - prvi teden marca je prodaja poskočila za 30 odstotkov, drugi teden za 40. »Marec je običajno najbolj zaspani mesec leta,« je povedala. »Ljudje si delajo zaloge, ker pričakujejo, da bodo izredne razmere trajale dolgo časa.« Lehmiller poudarja, da je to tudi posledica demografskih dejavnikov. »Delež ljudi, ki so samski, je danes največji v zgodovini,« je izpostavil. »Danes veliko več ljudi živi brez zakonca ali partnerja kot nekoč.« A spolni pripomočki ne zanimajo le samskih. Lehmiller napoveduje, da bodo v prihodnjih mesecih začeli eksperimentirati tudi predani partnerji. »Povečala se bo prodaja pripomočkov na daljinsko upravljanje, s katerimi imajo ljudje spolni odnos s partnerjem na daljavo ob pomoči tehnologije,« je pojasnil. »Lahko si spolno dejaven brez strahu pred prenosom virusa in to je zanimiva možnost, ko človek ne ve, koliko časa bo v osami svojega doma.« Pandemija bo »pripravila teren za seksualno tehnološko revolucijo, ki smo jo vsi pričakovali, zdaj pa bo prišla prej, kot smo računali«, je še dodal Lehmiller. Žal vsi ne morejo izkoristiti najnovejših pogruntavščin, zlasti tisti, ki se soočajo s prvim sunkom vala globalne gospodarske recesije. Vibratorji in tako imenovani daljinski umetni penisi (teledildoniki) so še vedno luksuzno blago in njihova cena lahko doseže tudi trimestno številko. Step Tranovich iz zagonskega podjetja Cute Little Fucker je povedal, da je prodaja pri njih v nasprotju z Unbound Babes strmoglavila. Njegove stranke se namreč soočajo z negotovimi časi. »Naši odjemalci so večinoma transspolni in homoseksualni ljudje,« je povedal. »Že zdaj so mar-ginalizirani in imajo manj zanesljive prilive. Žal so prvi na vrsti za odpuščanje, ko se razmere zaostrijo, in zato finančno na slabšem.« Kakorkoli že, Lehmiller je prepričan, da bodo naročila med pandemijo in karanteno temeljito spremenila pravila v odnosih. Enako velja za aplikacije za zmenke. »Če sem o čem prepričan, sem o tem, da je tem več možnosti za trajne spremembe, čim dlje bodo trajale izredne razmere,« je poudaril Kang. »Ljudje se želijo povezovati virtualno.« Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency Monitor svet 2020 31 COVID-19 Koronavirus nam je omogočil bežen vpogled v to, kako bi deloval digitalni dolar Predlog za novo plačilno platformo, ki bi jo upravljala država, se ni prebil v načrt ameriškega kongresa za pomoč ob pandemiji. A za to zamisel bomo še slišali. Mike Orcutt, MIT Technology Review V( vsem neredu in negotovosti zaradi pandemije koronavirusa je postalo jasno vsaj nekaj: najmanj peščica ameriških politikov resno razmišlja o tem, da bi zvezne rezerve morale izdati digitalne dolarje. Kako sta ti zadevi povezani? Mnogi ljudje čim prej potrebujejo gotovino v rokah, da nadomestijo izpad prihodka zaradi pandemije in prekinitve poslovanja. V kongresu so sprejeli ukrepe, ki to omogočajo. V skladu z zakonom, ki so ga potrdili v senatu in je bil hitro izglasovan tudi v predstavniškem domu, bodo upravičeni ameriški državljani od države dobili do 1.200 dolarjev pomoči in 500 dolarjev na otroka. Zakonodajalci so se odločili, da bo ta denar do državljanov prišel po ustaljenih poteh, kot je neposredno nakazilo na bančni račun ali ček po pošti. A proti koncu razprave so vplivni demokrati v predstavniškem domu podprli tudi odprtje čisto nove plačilne platforme v upravljanju države, na kateri bi poslovali z digitalno različico dolarja. Čeprav se predlog ni prebil v dokončno različico zakona, se zdi, da je digitalni dolar bliže uresničitvi v praksi kot kadarkoli prej. In kriza zaradi pandemije bi navsezadnje lahko pomenila pomembno točko preobrata v razpravi. Dolar je v nekaterih pogledih že digitalen. Števke na bančnem računu pomenijo dolarje in z njimi plačajo, ko na terminal prislonijo plačilno kartico. Vendar so te števke na bančnem računu dolg, ki jim ga mora poravnati banka. Pravi digitalni dolar pa bi bil dolg, ki bi ga morala poravnati ameriška vlada. Enako je tudi s fizično gotovino. V večini držav je vladna zadolžnica manj tvegana od dolga komercialne banke, sploh med paniko, od tod tudi priljubljena fraza o denarju pod žimnico ali v nogavici. A zunaj Kitajske, ki je, kot kaže, tik pred izdajo digitalnega juana, razprava o tako imenovanih digitalnih valutah centralne banke za zdaj ostaja teoretična. To vsekakor velja za ZDA, saj so uradni predstavniki zveznih rezerv že večkrat ponovili, da centralna banka ne načrtuje izdaje digitalnega dolarja. A zdaj bi pogovor vseeno utegnil postati konkretnejši. Najboljši dokaz je odstavek, ki se je pojavil v enem prvih osnutkov predlaganega načrta za pomoč, kot so si jo zamislili demokrati v predstavniškem domu. Tako kot zakon, ki so ga sprejeli v kongresu, je tudi starejši osnutek finančnemu ministrstvu predlagal, naj ameriškim državljanom izplača gotovino, a je hkrati zvezne rezerve pozval, naj vzpostavi sistem digitalne valute, prek katerega bi ta denar razdelilo. Centralna banka naj bi tako bila zadolžena za odpiranje denarnic z digitalnimi dolarji, ki bi bile na voljo 32 MDnthir svet 2020 COVID-19 ••• • • ••• Zvezne rezerve nimajo izkušenj z zagotavljanjem storitev na drobno milijonom strank. vsem državljanom in zakonitim stalnim prebivalcem ZDA ter poslovnim osebam, rezi-dentom ZDA. V osnutku je opis koncepta, imenovanega fedaccounts (zvezni računi). Zvezne rezerve namreč zdaj račune omogočajo le bankam, v sistemu fedaccounts pa bi bili na voljo vsem Američanom. Ker ZDA od komercialnih bank ne zahtevajo, da morajo odpreti račun vsakomur, ki to želi, je bančni sistem našel način, kako izključiti stranke, ki se bankam ne zdijo dobičkonosne, je poudaril Morgan Ricks, predavatelj na Vanderbiltovi pravni fakulteti in soavtor akademske razprave, v kateri so skovali izraz fedaccounts. Zamisel so predstavili že leta 2018. Vlada bi to težavo lahko rešila tako, da bi banke na drobno spremenila v javno storitev, je poudaril. Opis fedaccounts so nazadnje vendarle črtali. A že to, da se je sploh pojavil v osnutku tako pomembnega zakona, kaže, da predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi zamisel jemlje resno. Poleg tega se je podoben predlog že pojavil tudi v osnutku novega bančnega zakona, ki ga pripravljajo v senatu, in nima zveze s pandemijo. Ni presenečenje, da so digitalni dolar izbrisali iz svežnja pomoči. Vzpostavljanje sistema fedaccounts bi bilo izjemno zapleteno, je poudarila Jai Massari, partnerica v odvetniški pisarni Davis Polk & Wardwell, ki zastopa stranke od velikih bank do finančnih tehnoloških družb. »Gre za obsežno tehnološko strukturo, ki odpira številna raznovrstna pravna vprašanja in kot metoda za takojšnje izplačilo finančnih spodbud posameznikov ni primerna.« Kakorkoli že, zdaj ko se je zamisel prebila že tako daleč, ne bo presenečenje, če se bo vnovič pojavila in jo bodo takrat resneje obravnavali, je še dodala. Ricks se strinja, da uvedba fedaccounts trenutno ne bi smela biti niti blizu seznama prednostnih nalog kongresa. Teoretično pa bi ta metoda lahko delovala bolje od tega, kar ima vlada za razdelitev gotovinskih izplačil med gospodarsko krizo, kakršna je tudi ta, na voljo zdaj. Demokratski svetovalci v senatu so za New York Times povedali, da bodo v okviru dogovora, za katerega so se dogovorili kongresni voditelji, upravičenci svoje gotovinske zneske dobili nakazane neposredno na knjižico oziroma račun, če ima davčni urad podatek o bančnem računu. V tem primeru bo denar nakazan le nekaj tednov po tistem, ko bo predsednik podpisal predlog zakona in bo postal zakon. Če podatka o tekočem računu ni, bodo po pošti poslali ček in nanj bo treba čakati do štiri mesece. To ni idealno, je poudaril Ricks, saj bodo ljudje brez bančnega računa v bistveno slabšem položaju. Po ocenah naj bi bilo leta 2017 brez svoje banke kar 6,5 odstotka ameriških gospodinjstev, kar pomeni, da noben od članov nima niti tekočega niti varčevalnega računa. Ljudje brez bančnega računa lahko unovčujejo čeke, za kar je treba plačati provizijo. Tretja možnost bi bila predplačniš-ka kartica Mastercard, ki jo izdaja finančno ministrstvo in jo država že uporablja za nakazovanje socialnih nadomestil. A tudi takšna kartica ni idealna rešitev, saj je ni mogoče vnovič polniti, je pojasnil Ricks. Tudi če bi sistem izplačevanja pomoči lahko izboljšali s fedaccounts, bi takšna novost pomenila veliko spremembo v ameriškem bančnem sistemu. Nekatere posledice je tudi težko napovedati, je povedala Massa-rijeva. Zvezne rezerve nimajo izkušenj z zagotavljanjem storitev na drobno milijonom strank. Bi ljudje sploh hoteli uporabljati njihove storitve? In če bi jih, kako bi to spremenilo zvezne rezerve? Kako bi to vplivalo na komercialne banke? »To bi bila res velika sprememba,« je poudarila Massarijeva. Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. • •• • • ••• Zunaj Kitajske, ki je, kot kaže, tik pred izdajo digitalnega juana, razprava o tako imenovanih digitalnih valutah centralne banke za zdaj ostaja teoretična. ★ r ilV „i f .itllNJIlJJüfUHj, -i 1 • : i i i ii'-î" "r - ii f- ' À ' ■ X ■ u!i i ii ii If- j tafefia ■■■■'a .....411 I [ihl /¿JL'Tî Äm1®)] IwfwS? -Î ■ i ?4jïtWifl- -KC1*«"/J »m. ■ * » iv ¡L«.»* jh ; 'i .......L.....nMKmii v^v - ■ H"11H « È ■■ >[,.p. » i Monitor svet 2020 33 COVID-19 Kako je distopična šala o obrazni maski z naslikanim obrazom postala resničnost Na tisoče ljudi je naročilo masko, s katero je med epidemijo mogoče odkleniti pametni telefon. Vendar ta umetniški projekt, ki se je razširil kot virus, ni le koristen pripomoček pri nadzorovalni tehnologiji, temveč deluje tudi proti njej. Angela Chen, MIT Technology Review S redi februarja se je sanfranciška umetnica Danielle Baskin domislila šaljivega umetniškega projekta in nenadoma postala zelo priljubljena na Kitajskem. Ko se je Baskinova s prijatelji pogovarjala o izbruhu koronavirusa, ji je padlo na pamet, da ljudje z obrazno masko, ki naj bi jih zaščitila pred okužbo, težko odklenejo telefon s prepoznavo obraza. (To je dejanska težava.) Hitro je ustvarila prototip maske z natiskanim obrazom - ne sicer obrazom uporabnika maske, temveč obrazi izmišljenih ljudi, kot jih je ustvarila umetna inteligenca - in zamisel predstavila na Twitterju: »Zaščitite ljudi pred virusno epidemijo in še vedno brez težav odklepajte telefon.« Takoj je zavladalo veliko povpraševanje. Med navdušenci nad zamislijo so bili med drugim tudi rakavi bolniki, ki so želeli masko po meri, zdravniki v pediatričnih bolnišnicah, da ne bi strašili otrok, in Kitajci. Njen S takšnimi projekti tvegamo, da bodo ljudje začeli verjeti v nepogrešljivost nadzorovanja. izum so namreč kitajski mediji pograbili in tako je nastala čakalna vrsta dva tisoč ljudi, veliko od njih s kitajskim elektronskim naslovom. In ti ne želijo naročiti le maske ali dveh, neki zainteresirani kupec se je zanimal za nakup 10.000 mask. Osem ljudi bi rado prevzelo distribucijo. Baskinova teh naročil še nekaj časa ne bo mogla izpolniti, saj na svetu vlada pomanjkanje mask, zagotavlja pa, da delujejo, če prepoznavo obraza nastavite, ko si masko že nadenete. »Maske se mi zdijo bomba tako kot družbeni in tudi umetniški predmet,« se navdušuje Robert Furberg, raziskovalec, ki preučuje biometriko v zdravstvu. »Gre za spoj nečesa, kar hkrati ogroža in varuje, in to se mi zdi izjemno zanimivo.« Sodi med tiste, ki 34 MDnthir svet 2020 so hitro navezali stik z Baskinovo. Njegova žena je namreč medicinska sestra in se pritožuje zaradi telefonske funkcije prepozna-ve obraza, ko ima na njem masko. Po njegovem mnenju je že samo povpraševanje oblika družbenega komentarja: »Čisto v duhu letošnjega leta.« A medtem ko večino ljudi preprosto skrbi, kako uporabljati telefon, ko nosijo masko, jih nepričakovano čaka dodatna ugodnost. Baskinova pravi, da je v maski vgrajeno tudi nekaj proti nadzorovanju. »Maska sicer omogoča prepoznavo obraza, vendar to nikoli ni uporabnikov obraz,« je pojasnila. Prelisiči tehnologijo in varuje uporabnikove biometrič-ne podatke: »Prijatelji bi vas verjetno prepoznali, strojno učenje pa ne, kar je dokaz, da ima prepoznava obraza pomanjkljivosti. Umetnost proti nadzorovanju Umetniške protinadzorne naprave in tehnike so zadnja leta vse bolj priljubljene, od obrazne barve, ki onemogoča prepoznavo obraza, do 'nevidnega ogrinjala', ki onemogoča detektorje predmetov, od 'kljubovalne modne linije', ki zmede samodejne čital-ce registrskih tablic, do preprostih obraznih mask, za katerimi so protestniki v Hongkon-gu in Indiji skrivali svoj obraz pred kamerami. Mediji neumorno poročajo o vsakem napredku, a večinoma gre prej za politične komentarje kot uporabno taktiko za navadnega človeka. Ti projekti bi pravzaprav imeli manj koristi, če bi se razširili, saj bi se potem lahko razvnela oboroževalna bitka, ki inva-zivni tehnologiji pomaga najti luknje. Tudi če te domislice razumemo preprosto kot umetnost in ne kot morebitno rešitev, ne moremo spregledati njihove šibkosti. Kot poudarja Torin Monahan, raziskovalec nadzora na univerzi v Severni Karolini, s takšnimi projekti tvegamo, da bodo ljudje začeli verjeti v nepogrešljivost nadzorovanja in da se mora s tem soočati vsak posameznik sam. »Tovrstna posredovanja nadzor običajno predstavijo kot splošno grožnjo, na katero se posamezniki lahko odzovejo in bi se mor- •***• Takšna umetniška ••• ker vznemirjajo - i in ne spodbujajo k da morali odzvati, vendar pri tem spregledajo, da so premožni in svetlopolti v veliki prednosti v primerjavi s tistimi, ki so mar-ginalizirani in žrtve rednega policijskega ali državnega nadzorovanja,« je razložil. »Skrbi me, da takšna komercializacija in estetizacija nadzorovanja ne odpirata razprave o neenakosti glede ranljivosti.« No, Monahan pravi, da delo lahko opozarja na samo nadzorovanje, ki povzroča čedalje večjo zaskrbljenost. V nedavnem Monitor svet 2020 35 COVID-19 Ljudje z obrazno masko, ki naj bi jih zaščitila pred okužbo, težko odklenejo telefon s prepoznavo obraza. poročilu Pew Research ugotavljajo, da se večina Američanov počuti nenehno zasledovana, a proti temu ne more ukrepati. To se ujema s tem, kar opaža Kate Rose, začetnica Adversarial Fashiona, zgoraj omenjene kljubovalne modne linije. Ko je predstavila svojo linijo oblačil, je bilo povpraševanje ogromno, je povedala, in je še vedno veliko. »Ljudje niso želeli le sodelovati v pogovorih o nadzoru, temveč so hlepeli po tem, da bi izrazili svoje mnenje o njem in pokazali, da jim ni vseeno za prihodnost,« je dodala. Oblačenje v določeni slog oblačil ali uporaba nekega tipa ličil je očitni izraz občutka nemoči, kar je mogoče izkoristiti za podžiganje še drugih. Protest posameznika resda ni nadomestilo za skupinsko akcijo, je poudarila, a če ne pride do skupinske akcije, vsaj ta oblačila izražajo nasprotovanje pre- dela so dobra, ie vzbujajo ugodja igrivosti pričanju, da tako in tako o vsem odloča vlada, posameznik pa je tu nemočen. In zaradi pravnih bitk ta razprava vse pogosteje poteka na očeh javnosti. Leta 2018 je Nova koalicija za državljanske svoboščine, dobrodelna odvetniška pisarna v Washingto-nu, vložila tožbo proti floridskemu mestecu Coral Gablesfor, ker je uporabljalo samodejno prepoznavo registrskih tablic. »To je eden od primerov, ko se tehnologija spreminja hitreje od zakonov in interpretacije ustavnih pravic,« je poudaril Caleb Kruckenberg, odvetnik v tej koaliciji. »Z mojega zornega kota seveda upam, da bodo sodišča posredovala,« je povedal. A če ne bodo, so takšni protiukrepi način, da se še naprej pritiska na sistem, je dodal. Umetnost in življenje Monahan, odličen poznavalec nadzorovanja, pravi, da njegovi najljubši primeri pro-tinadzorovalne uprizoritvene umetnosti niso samo oblačila. V muzejski instalaciji belgijskega umetnika Driesa Depoorterja Nepravilno prečkanje ceste, na primer, obiskovalci spremljajo nadzorne kamere, ki prenašajo v živo in lovijo neprevidne pešce, nato pa se sami odločijo, ali jih bodo prijavili policiji. »Takšne intervencije so odlične za ponazoritev ljudem, kako voljno sodelujejo v velikih nadzornih sistemih,« je razložil Monahan. »Takšna umetniška dela so dobra, ker vznemirjajo - ne vzbujajo ugodja in ne spodbujajo k igrivosti.« Baskinova je s svojimi obraznimi maskami FacelD želela doseči isto. Projekt je začela res samo kot tovrstno distopično šalo. Internetna pozornost jo je prepričala, da je v resnici izvedljivo - da je šala lahko dejansko uporabna in je celo v pomoč, čeprav pro-vocira. Baskinove ne zanima, da bi vse ljudi prepričala, naj v javnosti nosijo eno njenih mask, a glede na to, kako nepregledni so podatki, kdo nadzoruje in kako, je poudarila, »je vse, zaradi česar se ljudje nekoliko bolj bojijo, dobro«. Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. COVID-19 Strah pred koronavirusom in kibernetične zlorabe Naslovnice in nered po vsem svetu so orodja, ki jih izkoriščajo hekerji za svoj naslednji vdor. Patrick Howell O'Neill, MIT Technology Review """j T^l ekerji, ki jih podpirajo države, in I— navadni kriminalci po vsem svetu v-J izrabljajo pandemijo koronavirusa, da vohunijo za sovražniki, pravi več podjetij za kibernetično varnost. Skupine hekeijev, ki med drugim delajo za kitajsko in rusko vlado, širijo elektronska sporočila o virusu z zlonamernimi priponkami. Države . j Hekerski skupini sta si ob sodelovanju kitajske vlade za tarčo izbrali Vietnam, Filipine, Tajvan in Mongolijo, sta sporočili podjetji za kibernetično varnost Fireeye in Check Point. Hekerji so pošiljali priponke s pravimi informacijami o koronavirusu, vendar so bile povezana z zlonamernim programom, kot sta Sogu in Cobalt Strike, je povedal Ben Read, višji obveščevalni analitik v podjetju Fireeye. »Za vabo so služile uradne izjave političnih voditeljev in pravi nasveti tistim, ki jih skrbi zaradi bolezni, verjetno so jih pobrali na uradnih virih,« je pojasnil Read. Ruska skupina, znana pod imenom Temp. Armageddon, je lažna sporočila pošiljala ukrajinskim tarčam. Šlo je za poskus načrtnega nepooblaščenega zbiranja občutljivih podatkov (v angleščini spearphishing). Storilci so v sporočila dodali namensko ustvarjene povezave in tako poskušali premamiti tarče, da bi kliknile nanje in nevede okužile svoj računalnik. Analitiki Fireeya sumijo tudi, da je nedavni podoben napad na cilj v Južni Koreji delo severnokorejskih hekerjev. Tako kot Kitajsko je tudi Južno Korejo izbruh epidemije močno prizadel. Lažna elektronska sporočila so imela kot zadevo navedeno (v korejščini) Korespondenca o koronavirusu. »Ljudje pričakujejo podatke iz uradnih virov, zato je velika verjetnost, da prejemniki to pošto in priponke odprejo, ker želijo preveriti, kaj piše v njih,« je razložil Lotem Fin-kelstein, vodja zbiranja podatkov o grožnjah v podjetju Check Point. »Takšna sporočila so zelo uporabna za sprožitev napada. Izbruh koronavirusa tem akterjem zelo koristi, sploh tistim, ki za napad izkoristijo ribarjenje s sporočili.« Kriminalci Poleg hekerjev, ki jih podpirajo vlade nekaterih držav, kaos zaradi trenutnega dogajanja izkoriščajo tudi navadni kibernetični kriminalci. Hekerji so v preteklosti že izkoristili strah zaradi ebole, zike in sarsa ter služili na ta račun. »Odkrili smo številne goljufije, ko so finančno motivirani storilci izkoristili epidemijo koronavirusa za pobiranje podatkov. Od januarja se je njihovo število vsak mesec A Wordov dokument, s katerim je »phishing« izvajala kitajska hekerska skupina TEMP.hex. občutno povečalo,« je v posebni izjavi zapisalo podjetje Fireeye. »Pričakujemo, da bodo tako oportunistični kot dobro organizirani napadalci še naprej metali vabe s koronavi-rusom, saj to ostaja pomembna tema na svetovni ravni.« Za tarče je značilno izrazito zanimanje za novice in dogajanje v zvezi z virusom, zato so po domnevanju kriminalcev dojemljivejši za socialni inženiring, ki jih zapelje v klikan-je na zlonamerne povezave, ocenjujejo raziskovalci v podjetju za zbiranje kibernetičnih podatkov Riskiq. Čeprav je ribarjenje razmeroma preprosto - pošiljanje povezave ali priponke, ki okuži računalnik, če naslovnik klikne nanju -, je že leta najobičajnejša in najuspešnejša metoda za napad. Hekerji, ki bi radi izkoristili koronavirus, si za tarčo izbirajo tako posameznike kot podjetja. Odprejo lažen elektronski račun in trdijo, da so iz zaupanja vredne organizacije, kot sta Center za nadzor bolezni in Svetovna zdravstvena organizacija. Ta sporočila obljubljajo vse od podatkov o zdravilih do zdravstvene opreme. V resnici pa je njihov namen širiti zlonamerno programsko opremo in krasti gesla, da bi se v vsem tem kaosu finančno okoristili. Hekerji tarče iščejo po vsem planetu, nekateri pa so se osredotočili na najbolj prizadete države. V Italiji, eni od držav, kjer epidemija kosi najbolj neusmiljeno, celo hujše kot v Aziji, so tarča ribarjenja podjetja. Lažna elektronska sporočila, ki naj bi jih postala Svetovna zdravstvena organizacija, v dokumentu, podobnem Microsoftovemu Wordu, opisujejo preventivne ukrepe, s katerimi se Italijani lahko zavarujejo, vendar se z njim na računalnik presname bančni trojanski konj Trickbot, s katerim je mogoče ukrasti velike vsote. Pošiljatelj trdi, daje iz Svetovne zdravstvene organizacije, vendar se njegova domena ne ujema z domeno organizacije who.int.. Tudi Japonska, kjer imajo prav tako polne roke dela z izbruhom, doživlja načrtne hekerske akcije z lažnimi sporočili, ki naj bi vsebovala podatke zdravstvenih oblasti o koronavirusu. »Napadalci s svojimi napadi spodkopavajo tudi interno verodostojnost podjetja,« so poudarili raziskovalci iz kibernetičnega podjetja Proofpointwrote. »Odkrili smo akcijo z elektronskim sporočilom na temo koronavirusa, ki je na prvi pogled videti kot interno elektronska okrožnica predsednika družbe vsem zaposlenim ... To sporočilo je bilo res izjemno dobro oblikovano in predsednikovo ime je bilo zapisano pravilno.« Najboljša rešitev Spletne preglednice so postale dejansko merilo, koliko sveta spremlja širjenje te bolezni. Krožijo tudi zlonamerne preglednice, ki uporabnika pozivajo, naj posname aplikacijo, vendar se z njo širi zlonamerni program AZORult za Okna, ki na okuženi napravi krade osebne in finančne podatke, kriptovalute in vse, kar je vrednega. Ni prvič, da hekerji naslovne novice in razburkana čustva zlorabljajo za zavajanje žrtev, in prav gotovo tokrat tudi ni zadnjič. Najboljša obramba je, da nadgrajujete svoje naprave, ne snemate programov in ne kli-kate na povezave, ki jih dobite od neznancev, za novice o pomembnih temah pa se zanašate na uradne vire. Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. 36 MDnthir svet 2020 VELIKANI VELIKANI Veliki načrt Jeffa Bezosa Bezos, ki je januarja dopolnil 56 let, nikoli ni katerega od pomembnih segmentov trga obvladoval tako izrazito kot njegovi predhodniki, in čeprav je trenutno najbogatejši človek na planetu, ima manj premoženja, kot ga je imel Gates na vrhuncu svoje kariere. Rockefeller se je zadovoljil z naftnimi vrtinami, bencinskimi črpalkami in vlaki, Gatesu je bogastvo prinesel operacijski sistem. Imperij, ki ga vzpostavil ustanovitelj in direktor Amazona, je obsežnejši in je pravzaprav brez primere v dolgi zgodovini ameriškega kapitalizma. Franklin Foer, The Atlantic Magazine DC "I anes Bezos nadzoruje skoraj 40 odstotkov internetne trgovine v Zdru- ^-> ženih državah Amerike. Na Amazo- nu število iskanj izdelkov presega število na Googlu, kar Bezosu prinaša oglaševalske posle v vrednosti celotne družbe IBM. Po nekaterih ocenah naj bi Amazonove spletne storitve obvladovale skoraj polovico storitev v oblaku - na njegove strežnike se zanašajo tako raznolike družbe, kot so General Electric in Unilever pa celo CIA. Prek Amazono-vih platform prodajo 42 odstotkov papirnatih knjig in tretjino pretočenih video posnetkov. Twitch, njegova video platforma, priljubljena med igralci iger, privabi 15 milijonov uporabnikov na dan. K temu portfelju dodajte še Washington Post pa se Bezos lahko kosa z najmanj takšnimi tekmeci, kot so Bob Iger iz Disneyja in šefi AT & T, in upravičeno velja za najvplivnejšega človeka v ameriški kulturi. O Amazonovem vplivu sem prvič razmišljal pred šestimi leti. S strahom sem opazoval, kako ogroža knjigotrštvo in od založnikov, ki so postali odvisni od njega, izsiljuje vse ugodnejše pogoje zase. Ko konglomerat Hachette, pri katerem sem nekoč izdal knjigo, ni popustil Amazonovim zahtevam, je sledila kazen. Amazon je upočasnil dostavo Hachettovih knjig naročnikom, poleg tega je kupce, ki so iskali naslove te založbe, preusmeril na podobna dela drugih založb. Leta 2014 sem za naslovnico The New Republic napisal članek z udarnim naslovom Amazon je treba ustaviti. Družba je ob sklicevanju na moj članek iz revije umaknila oglase za svojo politično komedijo Alpha House. Odtlej je Bezosov domet samo rastel. Za ameriškega predsednika je njegova družba poguba, za številne Američane pa dobra vila udobja in obilja. V pičlem letu dni je Amazon napovedal naslednje načrte: kupce nepremičnin bi povezoval z nepremičninskimi agenti in v njihov novi dom integriral Ama-zonove naprave, glasovna asistentka Alexa naj bi dobila dostop do podatkov o zdravju, na primer do statusa recepta in vrednosti sladkorja v krvi, blizu Cincinnatija namerava postaviti tovorno letališče, dostava naslednji dan bo za naročnike najboljšega paketa storitev postala standardna, poleg verige Whole Foods bo odprl še eno verigo prehranskih trgovin, z njegove platforme bo omogočeno pretakanje tekem poklicne bejzbolske lige MLB in v orbito naj bi poslal več kot tri tisoč satelitov, da bodo vsi na svetu imeli dostop do hitrega interneta. Bezosovi načrti so tako zahtevni in raznoliki, da je težko realno oceniti, kakšen je sploh njegov imperij, kaj šele, česa vsega se bo še lotil. Kaj točno torej hoče Jeff Bezos oziroma kaj misli, če vprašanje postavim nekoliko drugače? Glede na njegov vpliv na svetu sta to pomembni vprašanji, kljub temu pa svojih namer ne izdaja. Številni dolgoletni kolegi ne pomnijo, da bi kdaj izrazil politično mnenje. Če bi vnovič poslušali njegove intervjuje iz četrtstoletne zgodovine Amazona, bi se zdelo, kot bi vedno znova ponavljal iste dolgovezne anekdote. Ker sem ga želel bolje razumeti, sem pet mesecev posvetil pogovorom s sedanjimi in z nekdanjimi Amazonovimi šefi, ljudmi v konkurenčnih podjetjih in s strokovnimi opazovalci. Bezos sam je odklonil sodelovanje v tej zgodbi, zaposleni pa so v pogovor privolili le neuradno. Celo nekdanji zaposleni so večinoma prosili za anonimnost, če bi morda kdaj želeli delati za podjetje, ki bi bilo tako ali drugače prepleteno z Bezosovimi interesnimi področji. Med temi pogovori se je moje mnenje o Bezosu spremenilo. Številne domneve so se razblinile in občudovanje se je prerivalo z vztrajno nelagodnostjo. Začel sem drugače gledati na njegove zaključne poteze. Bezos obožuje izraz nepopustljivost in ta se pogosto pojavi v njegovih pismih delničarjem. Vedno sem domneval, da je njegov cilj prevlada zaradi prevlade same. V obdobju, ki slavi gigantizem družb, se zdi odločen, da bo postal največji od vseh. A slabo bi ga razumeli, če bi menili, da je Bezosov končni cilj vla- danje planetu. Njegove ambicije namreč niso omejene z Zemljinimi gravitacijskimi silami. Preden se je Bezos odločil za ime Amazon. com, se je poigraval tudi z možnostjo, da bi svojo trgovino krstil za Makeitso.com. Ta izraz mu je bil tako pri srcu zato, ker ni mogel krotiti svojega dolgotrajnega navdušenja. Zavrnjeni predlog je sodil med priljubljene izreke Bezosovega idola, kapitana vesoljske ladje USS Enterprise-D, Jeana-Luca Picarda. Bezos je še vedno fanatično obseden z Zvezdnimi stezami in različnimi izvedenkami ter je lastnik holdinške družbe po imenu Zefram v čast filmskega junaka, ki je izumil • * • Ko konglomerat Hachette ni popustil Amazonovim zahtevam, je sledila kazen. Amazon je upočasnil dostavo Hachettovih knjig naročnikom, poleg tega je kupce preusmeril na podobna dela drugih založb. Monitor svet 2020 39 VELIKANI warp drive. Ustvarjalce filma Zvezdne steze: Onkraj je prepričal, da se je smel pojaviti v kratki vlogi pripadnika zvezdne flote. Psa je poimenoval Kamala, po ženski, ki igra v eni od epizod nadaljevanke kot Picardova »popolna«, vendar nedosegljiva partnerica. Sčasoma sta se Bezos in Picard telesno spojila v eno. Tako kot medzvezdni raziskovalec, ki ga igra Patrick Steward, si je tudi Bezos obril ostanke las na sijoči lobanji in izklesal postavo. Neki prijatelj je pripomnil, da je Bezos začel besno telovaditi v pričakovanju dneva, ko bo tudi on lahko odpotoval do nebesnega svoda. Ko so novinarji izsledili njegovo srednješolsko ljubezen, je povedala: »Toliko denarja služi, ker hoče v vesolje.« Za takšno oceno ni potrebna posebej izrazita domišljija. Bezos je namreč v poslovilnem govoru ob maturi svoje generacije leta 1982 predstavil svojo vizijo za človeštvo. Na glas je sanjal o dnevu, ko se bodo milijoni njegovih Sozemljanov lahko preselili v vesoljske kolonije. V lokalnem časniku so poročali, da namerava z Zemlje preseliti vse ljudi in jo spremeniti v ogromen narodni park. Večina smrtnikov sčasoma opusti mladostne sanje, Bezos pa ostaja strastno zavezan svojim, čeprav ima vse večji vpliv na tukaj in zdaj. Kritiki ga grajajo zaradi človekoljubne skoposti glede na njegovo bogastvo, vendar Bezosov največji humanitarni prispevek ni dobrodelen v ožjem pomenu besede. To je namreč njegovo podjetje, sicer posvečeno uresničevanju napovedi iz že omenjenega srednješolskega govora, kljub temu pa ima za cilj poslovanje z dobičkom. V njem sestavljajo rakete, vesoljska vozila in snujejo infrastrukturo, ki bo omogočila potovanja onkraj Zemljine atmosfere. Bezos ga trenutno financira s prodajo za milijardo dolarjev Ama-zonovih delnic na leto. Blue Origin tudi izpostavlja kot svoj najpomembnejši projekt, čeprav sta njegova Amazon in The Washington Post vredna več in čeprav dve milijardi dolarjev namenja za neprofitne organizaci- milijarder vije roke zaradi morebitnega upada rasti. Kakorkoli že, scenarij, ki ga opisuje, res ni rožnat. Brez dovolj energetskih virov, da bi se premikali naokrog, bo prišlo do omejevanja hrane in lakote. Bezos je postopoma začel zavračati novinarska vprašanja o Ama-zonu, medtem ko s pridigarskim zanosom deli svojo vero v kolonizacijo vesolja: »Moramo poleteti v vesolje, da bi rešili Zemljo.« Srčika tega prepričanja je besedilo, ki ga je Bezos prebral v najstniških letih. Gerard K. O'Neill, fizik na univerzi Princeton, je leta • •• • • ••• V lokalnem časniku so poročali, da namerava Bezos z Zemlje preseliti vse ljudi in jo spremeniti v ogromen narodni park. je, ki pomagajo brezdomnim in šolarjem iz revnih družin. To podjetje se mu zdi tako pomembno zaradi resnih nevarnosti, proti katerim se bojuje. Bezosa skrbi, da bodo vse večje potrebe po energiji v prihodnjih generacijah popolnoma izsušile zaloge. Kot je poudaril, to ne pomeni nujno izumrtja, temveč zastoj: »Nehati bomo morali rasti, kar je po mojem zelo slab obet za prihodnost.« Medtem ko se drugi bojijo, da zaradi podnebnih sprememb planet kmalu ne bo več dovolj gostoljuben za ljudi, 1976 izdal knjigo z naslovom The High Frontier (Visoka meja), v kateri je med drugim opisal populistične argumente za selitev v vesolje. Knjigo obožujejo obsedenci z znanstveno fantastiko, funkcionarji v Nasi in postarani hipiji. Bezos je kot študent na Prince-tonu obiskoval ONeillove seminarje in vodil študentski zbor za raziskovanje ter razvoj vesolja. Prek Blue Origina tako razvija podrobne načrte za uresničitev ONeillove vizije. Ta si je zamislil kolonije, ki bi bile umeščene v več kilometrov dolgih ceveh, lebdečih 40 Monitor svet 2020 VELIKANI med Zemljo in Luno. Te cevi bi ohranjale privid življenja na materi Zemlji, saj bi jih napolnili s prstjo, z zrakom, bogatim s kisikom, s pticami in z obalami, ob katere bi butali valovi. Ko Bezos opisuje te kolonije oziroma razlaga umetnikovo predstavo o njih, zveni zamaknjeno. »Tam bi bilo kot na idiličnem otoku na popoln dan. Tako bi bilo vse leto, brez dežja, neviht in potresov.« Ker bi kolonije omogočale, da bi se človeštvo širilo brez omejitev, kot jih poznamo na Zemlji, bi vrste cvetele kot še nikoli: »V sončnem sistemu bi lahko imeli bilijon ljudi, kar pomeni tisoč Mozartov in tisoč Einsteinov. Kakšna neverjetna civilizacija bi to bila.« Bezos pozornost občinstva ohranja s strastnim pripovedovanjem in prepričljivim opisom podrobnosti. Vendar v njegovi pripovedi ostaja človeška luknja. Kdo bi vladal temu svetu? Kdo bi mu napisal zakone? Kdo bo odločal, kateri Zemljani bodo smeli v kolino-je? Na ta vprašanja ni podrobnega odgovora, če odštejemo Bezosov vztrajno prepričanje, da bodo podjetniki, kot je on, oblikovali prihodnost. Potrudil se bo po najboljših močeh, da bo res tako. Bezos s svojim bogastvom in megafonom, ki ga ima v rokah z njim, poskuša določiti pogoje za prihodnost vrste, da bi se njegova utopija prijela. Pravzaprav je Bezos nekako že izdelal prototip cevi za milijone ljudi, in sicer se imenuje Amazon.com. Njegova stvaritev namreč ni toliko družba kot obsežen sistem. Četudi bi šlo samo za trgovino, v kateri prodajajo tako rekoč vse, kar je mogoče tržiti - in dostaviti v 48 urah -, bi še vedno veljala za najbolj navdihujočo stvaritev v zgodovini ameriškega posla. A Amazon je tako oprijemljiva družba kot abstrakcija nečesa neprimerno silnejšega. Bezosovo podjetje podkrepljuje dolgoletne predstave o temeljni naravi kapitalizma, sploh ideje, ki jo je poveličeval veliki avstrijski ekonomist Friedrich Hayek. Ko se je druga svetovna vojna približevala koncu, je Hayek napisal esej Uporaba znanja v družbi, ustvarjalno obsodbo centralističnega načrtovanja. Kot je trdil Hayek, se nobena birokracija ne more kosati s čudežem trgov, ki spontano in učinkovito povezujejo znanje družbe. Ko trgi skupaj postavijo ceno, ta izraža ločene drobce znanja, razpršene med direktorje, delavce in porabnike. Poskus države, da bi nadomestila ta organski aparat - enostransko postavljala cene ali celo razumela neenakomerno delovanje ekonomije -, je čisti napuh. Amazon pa na gospodarstvo gleda kot z božjim očesom, kot si Hayek ni mogel nikoli predstavljati za eno samo entiteto. Ta spletna stran ima vedno na voljo 600 milijonov izdelkov, ki jih prodaja več kot tri milijone prodajalcev. Zaradi hitrih nakupov v preteklosti mu je uspelo sestaviti najobsežnejši katalog želja kupcev, zato lahko napoveduje tako potrebe posameznikov kot družbe oziroma skupnosti. S svojo logistiko in vse večjo mrežo tovornjakov ter letal ima pregled nad tokom blaga po vsem svetu. Povedano drugače, če bi marksistični revolucionarji kdaj prevzeli oblast v ZDA, bi preprosto podržavi-li Amazon in njihovo delo bi bilo opravljeno. Amazon je za kritike tako srhljiv zaradi svoje smeri, ne toliko zaradi velikosti. Zaradi znanja je zmožen vzpostaviti lastno zmagovalno različico osupljivega nabora podjetij. Zaradi hitre rasti so se začeli pojavljati prej prikriti strahovi pred monopolom. Amazon sta zato pod drobnogled vzela zvezna komi- sija za trgovino in pravosodno ministrstvo. A v nasprotju s Facebookom, na katerega je prav tako postala pozorna država, Bezoso-va družba še vedno uživa zaupanje javnosti. Raziskava javnega mnenja, ki sta jo predlani naročila univerza v Georgetownu in fundacija Knight, je pokazala, da Amazonu ljudje zaupajo bolj kot tako rekoč vsem drugim ameriškim institucijam. Kljub zbadanju Do-nalda Trumpa je to zaupanje v družbo tudi povezovalno, čeprav so demokrati, ki so sodelovali v raziskavi, rahlo bolj navdušeni nad Amazonom kot republikanci: ocenili so ga za še zanesljivejšega od ameriške vojske. V nasprotju z izrojenostjo in s cinizmom sodobnega časa Amazon pooseblja strokovnost in eno redkih ustanov, ki vedno dobro deluje. Zaradi takšnega globokega zaupanja v Be-zosovo družbo on velja za edinstveno osebnost v kulturi, ki včasih nanj gleda kot na Pi-cardovo različico iz mesa in krvi. Če bo demokracija umrla v temi - geslo Washington Posta v Bezosovi dobi -, potem je on rešitelj svetlobe, junak, ki je zavrl usodni zaton Woodwardovega in Bernsteinovega starega časopisa. Ko je Bezos v Mediumu objavil svoje razmišljanje, v katerim je trdil, da ga je National Enquierer želel izsiljevati, so mu čestitali, da se je uprl tabloidni nizkotnosti in ki-bernetičnemu ustrahovanju. Amazon je med zorenjem postal nekaj več kot zasebno podjetje. Vse izraziteje nastopa kot družbena ustanova, ki si prizadeva za splošni blagor. Ko je zaradi domnevnega slabega ravnanja z zaposlenimi - nekaj zaposlenih v skladišču je, denimo, potožilo, da se nanje pritiska, naj ne hodijo na stranišče in se raje trudijo za zastavljeno produktivnost -, postal tarča posmeha, je minimalno plačo v ZDA enostransko zvišal na petnajst dolarjev na uro, nato pa poskušal očrniti tekmece, ki niso sledili njegovemu zgledu. (Amazon pravi, da delavci smejo na stranišče, kadarkoli želijo.) Ko je na število zaposlenih začela vplivati tehnologija, je Amazon za prekvalifikacijo približno tretjine svojih zaposlenih v ZDA rezerviral 700 milijonov dolarjev, da bi lahko delali na drugih delovnih mestih. Te poteze so delno žrtvovanje kmetov, da bi družbi prihranili očitke zaradi grabežljivosti. Hkrati pa Amazon povezujejo s starejšim konceptom družbe. V sedanji obliki spominja na velike firme v povojnih letih. Ko so Charle-sa E. Wilsona, predsednika General Motorsa, leta 1953 imenovali za obrambnega ministra, je senatnemu odboru za potrditev ministrov povedal: »Mislil sem, da je tisto, kar je dobro za našo državo, dobro tudi za General Motors in obratno.« Večinoma so ta aforizem iskreno razumeli kot izraz poštenosti. Takratni goljati so priznavali sindikate, da bi preprečili razredni boj, zaposlenim so nudili zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Liberalne eminence, kot je bil John K. Galbraith, so podjetje videle kot temelj za benigni družbeni red. Galbraith je poudarjal družbeno koristnost podjetja, ker je bil prepričan, da bi ga lahko udomačili in izrabili za druge interese, ne le lastno bilanco. Verjel je, da se podjetja vedejo družbeno koristno, če njihove sebične impulze krotijo nasprotne sile v obliki organiziranega delavstva in vlade. Te sile so seveda oslabele. Sindikati, katerih poskuse organiziranja je Amazon vedno zatrl, so le blede ruševine nekdanjih okopov delavstva, država s svojimi predpisi pa je prišla iz vaje. Amazonu ljudje sicer zaupajo, vendar ne obstaja enakovredna sila, ki bi ga želela ali mogla krotiti. Drži, da bi se takšnega vpliva lahko prilastil precej slabši človek, kot je Jeff Bezos, vendar to ne pomirja pomislekov ob takšnem kopičenju. Amazon je velika družba z več kot 600.000 zaposlenimi, hkrati pa je tudi podaljšek enega samega genialnega, energičnega moža, ki neverjetno spretno spreminja svet v skladu s svojimi vrednotami. 2.0 Jackie Bezos se je po razpadu kratkega zakona s članom potujoče skupine monocikli-stov in z Jeffovim biološkim očetom posvetila svojemu edincu. Najstniška mama iz Al-buquerqueja je postala sinova intelektualna zagovornica. Vsak dan ga je vozila 60 kilometrov v osnovno šolo za nadarjene otroke v Houstonu. Ker se zaradi dolgega čakalnega seznama ni mogel vpisati na želeno srednjo šolo, je pritisnila na birokrate, da so naredili izjemo. Jeffovo željo po sestavljanju in • * • Amazon je za kritike srhljiv - zaradi znanja je zmožen vzpostaviti lastno zmagovalno različico osupljivega nabora podjetij. Monitor svet 2020 41 VELIKANI i \*• Ko je Bezos leta 1994 ustanovil Amazon, je nameraval vzpostaviti lastno možgansko aristokracijo, kraj, kjer bi inteligenca dosegla vrhunec. popravljanju je spodbujala tako, da ga je nenehno vozila v trgovino RadioShack. »Vedno sem bil uspešen v šoli,« je Bezos predlani razložil občinstvu v Washingtonu. To mnenje je na njegovem vzponu v vladavino zaslužnih potrdil tudi svet. Na Princetonu se je spogledoval z možnostjo, da bi postal teoretični fizik. Na Wall Streetu se je pridružil D. E. Shawu, najbistrejšemu in najdrznejšemu skladu za zavarovanje pred tveganjem v 90. letih. Podjetje je pošiljalo pisma najboljšim študentom na najelitnejših univerzah in jih nagovarjalo: »Novačimo na nedopustno elitističen način.« Inženir računalništva, ki je ustanovil podjetje, David E. Shaw, je v 80. letih šušma-ril po internetu, ki je bil takrat še v povojih. Tako je dobil neobičajno jasen uvid v prihajajočo revolucijo in njen vpliv na trgovino. Pregovoril je Bezosa, naj razišče naložbene priložnosti v na novo privatiziranem mediju. To raziskovanje ga je navdihnilo za lastno veliko zamisel. Ko je Bezos leta 1994 ustanovil Amazon, je nameraval vzpostaviti institucijo, podobno tistim, ki so ga spremljale prva tri desetletja 42 Monitor svet 2020 življenja. Nameraval je vzpostaviti lastno možgansko aristokracijo, kraj, kjer bi inteligenca dosegla vrhunec. Bezos je na začetku kandidate za delovno mesto povprašal po njihovih rezultatih na sprejemnih izpitih za višje in visoke šole. Peti zaposleni v družbi, Nicholas Lovejoy, je pozneje za Wired povedal, da so razgovori potekali po sokratski metodi. Bezos je logične zmožnosti preverjal z vprašanji, kot je na primer, zakaj so pokrovi na jaških okrogli. Kot je še razkril Lovejoy, je bilo eno njegovih načel, da vsak novi zaposleni zviša merila za naslednjega, zato da se v povprečju genialnost kadra nenehno zvišuje. Povedano drugače, Bezos je na inteligenco in genialnost gledal darvinistično. Po logiki naravne selekcije ni bilo ravno vnaprej jasno, da bo knjigarna postala največje podjetje v digitalnem gospodarstvu. Vse od Amazonovih prvih korakov je Bezos obvladal umetnost zvitega izogibanja vprašanjem o tem, kako daleč namerava popeljati svoje podjetje. A v obdobju, ko je delal za finančni sklad, se je poigraval z zamislijo, da bi s Shawom odprla trgovino z vsem. Vedno je dajal vtis, da skriva veličastne načrte - prepričanje, da bi oddelek literature in oddelek s priročniki za samopomoč lahko služila kot pot do dih jemajočih višav. Navadni ljudje Amazon pogosto povezujejo s Silicijevo dolino, a njegovo duhovno jedro je trgovina na drobno in ne tehnološka družba. Amazon si je moral utreti pot v nagneteno in neusmiljeno panogo, kjer se je soočal z uveljavljenimi imeni, kot so Barnes & Noble, Walmart in Target. Na množičnem trgu na drobno običajno zmaga trgovina z najnižjimi maržami in slab december zna uničiti celoletne rezultate. Čeprav je Bezos lahko ponosen na svojo zmožnost daljnosežnega razmišljanja, mora kljub vsemu misliti tudi na možnost zloma že jutri. V varčnem Amazonu ob koncu leta niso izplačevali nagrad, direktorji niso leteli v poslovnem razredu in v čajnih kuhinjah niso imeli zaloge brezplačnih proteinskih ploščic. Za Bezosa bi težko rekli, da je blag šef, sploh v prvih letih poslovanja. Da je družba ustrezala njegovim predstavam, se je pogosto spravil na tiste, ki niso dosegali njegovih visokih meril. Knjiga novinarja Brada Stona The Everything Store (Trgovina z vsem), obvezno branje za tiste, ki bi radi spoznali Amazon, vključuje tudi spisek Bezosovih odrezavih pripomb: »Si len ali samo nesposoben?« »Ta dokument je očitno sestavila rezervna ekipa. Mi lahko kdo priskrbi dokument prve ekipe?« »Zakaj mi uničuješ življenje?« (V Amazonu trdijo, da ta spisek ne kaže siceršnjega Bezosovega sloga vodenja.) To je VELIKANI *• Bezosov slog vodenja je bil vkodiran v sisteme in postopke, kar mu je omogočalo mentalni vpliv na sestanku, četudi se ga ni udeležil. sarkastična, poniževalna različica njegovega neskončnega spraševanja. Njegova ostra inteligenca in smisel za podrobnosti - vedno je pozoren tudi na opombe in dodatke - poleg strahospoštovanja zbujata tudi občudovanje. »Če greš na sestanek z Bezosom, se moraš pripravljati kot na konec sveta,« mi je povedal neki nekdanji vodstveni delavec. »Pripravljaš se tri tedne, vprašaš vse, ki jih poznaš, naj povedo, kaj bi lahko vprašal. Nato te Bezos povpraša ravno o tistem, o čemer nisi razmišljal.« Rast družbe, ki je sedmo leto obstoja že imela skoraj tri milijarde dolarjev prometa, je Bezosa prisilila, da je spremenil svoje metode. Odprl je novo delovno mesto tehničnega svetovalca, da bi svoja stališča vcepil najvišjim šefom. Tehnični svetovalci bi mojstru sledili kot senca vsaj leto dni in nato postali, čemur so direktorji v šali rekli Jeffovi roboti. Njegov slog vodenja, ki je bil zelo oseben, je bil vkodiran v sisteme in postopke, kar mu je omogočalo mentalni vpliv na sestanku, četudi se ga ni udeležil. Amazon je leta 2002 Bezosovo senzibil-nost vdelal v skupek vodstvenih načel, zbirko pravil, vključno z »izumi in poenostavi«, »nagnjenost k akciji«, »treba je imeti hrbtenico«, »ugovarjaj in se obveži«. Za zunanja ušesa so zvenela preveč kičasto, da bi lahko veljala za temelj gorečega prepričanja. A amazonci, kot zaposleni pravijo sebi, prisegajo nanje. Načela, ki jih je zdaj štirinajst, so tudi tema vprašanj na razgovorih za delo, učijo jih na uvodnem usposabljanju in so lastnosti, na podlagi katerih ocenjujejo uspešnost zaposlenih. Med vsemi načeli je morda najbolj nedotakljiva obsedenost s strankami - zapoved, da se pri sprejemanju odločitev delno ravna po porabnikih in ne samo po tekmecih -, kar predstavlja steber poštenosti in zaupanja, kot ga ponazarja veliki škandal zaradi lubrikanta. Pred približno desetimi leti je Bezos izvedel, da Amazon strankam pošilja elektronska sporočila, v katerim jim svetuje nakup lubrikantov. Mislil je, da ga bo zadela kap. Če bi takšno sporočilo prispelo na službeni naslov, bi ga lahko opazil nadrejeni, če bi prispelo na domači naslov, bi otroci lahko postavljali neprijetna vprašanja. Bezos je ukazal, naj rešijo težavo, in zagrozil, da bo v nasprotnem primeru kar ukinil akcije po elektronskih sporočilih. Kristi Coulter, ki je takrat delala kot vodja svetovnega elektronskega trženja, je prevzela vodenje ekipe, ki je več tednov sestavljala seznam prepovedanih izdelkov. Pregledali so ga najvišji šefi. Povedala mi je, da niso bili sporni le mazila za hemoroide in lubrikanti, temveč tudi barva za lase in retinol v vseh oblikah. Zelo konservativni so bili glede tega, kaj bi prejemnika lahko spravilo v zadrego. Nasprotovali so celo sredstvom za beljenje zob, saj bi tudi to lahko izzvalo sram. Vzpenjanje po Amazonovi organizacijski lestvici pomeni željo po pridružitvi ozkemu posvečenemu krogu čisto na vrhu, imenovanemu ekipa S (s kot senior oziroma višji). V njem je 17 direktorjev, ki se redno sestajajo z Bezosom in razpravljajo o najpomembnejših odločitvah družbe. Bezos na ekipo S gleda z očetovsko naklonjenostjo, njeni člani se najbolj približajo temu, da bi mu lahko brali misli. Skupina obvlada Bezosovo metodo in jo uporablja v kotičkih družbe, ki se jih on ne bi mogel pritakniti. Kot je povedal James Thomson, šef, ki je pomagal postaviti Ama-zonovo tržnico, na kateri lahko vsak na spletu proda nove ali rabljene predmete, se v večini družb šefi radi ponašajo s tem, koliko vedo. V Amazonu so osredotočeni na postavljanje pravih vprašanj. Vodstvo je usposobljeno, da odkriva napake in pomanjkljivosti v podatkih. Ko se vodstveni delavec prebije v ekipo S, v njej tudi ostane. Trdnost te enote Bezo-su nedvomno zagotavlja nekaj udobja, vendar ta ešalon hkrati tudi utrjuje v njegovem zastarelem videnju raznolikosti. V ekipi S ni temnopoltih predstavnikov, edina ženska je zadolžena za kadre. Sestava vodstva tudi eno stopničko niže ni bistveno drugačna. Ko je CNBC preveril, kdo je med 48 predstavniki vodstvenega kadra za ključne Amazonove Mimttnp svet 2020 43 VELIKANI posle (med drugim so to prodaja, storitve v oblaku in strojna oprema), je med njimi naštel le štiri ženske. Nekdo, ki je nekoč vodil ekipo in je temne polti, mi je povedal, da direktorji izraz raznolikost razlagajo kot znižanje meril. »To je klasično libertarno razmišljanje,« mi je pojasnil Coulter. »Mislijo, da je Amazon merito-kracija na temelju podatkov, a kdo odloča, kaj se šteje in kdo lahko izkoristi priložnost? Če je srečanje podpredsednikov ob sedmih zjutraj, koliko materam bi uspelo priti?« (Amazon oporeka metodologiji CNBC pri štetju žensk med višjim vodstvom. »Na desetine šefic igra ključno vlogo pri Amazono-vi uspešnosti,« mi je v elektronskem sporočilu napisal tiskovni predstavnik. Navedel je velikodušno politiko porodniškega oziroma starševskega dopusta, možnost prožnega delovnega časa in podatek, da je več kot 40 odstotkov njegove delovne sile ženskega spola, kar vse dokazuje njegovo zavzemanje za enakopravnost spolov. Napisal je še, da načela vodenja spodbujajo iskanje raznolikih zornih kotov.) Meritokratova šibka točka je domišljanje, da zasluži svoje mesto na svetu, saj je inteligenten in delaven. To prepričanje spodkopava njegovo zmožnost, da prisluhne kritikom. Ko so Bezosu pred nekaj leti na sestanku družbe očitali neustrezno sestavo ekipe S, se mu pritožba ni zdela pretirano pomembna. Pri CNBC navajajo njegove besede, da je na tem področju spremembe pričakovati le dalj-• •• • • ••• noročno, pa še to le obrobne. Zadnji novinec, sprejet lani, je bil spet svetlopolt moški. Bezos je svojo organizacijo vzpostavil tako, da potrebuje čim manj birokracije. Nagnjenosti takšnih družb, da se sčasoma napihnejo, se upira s tako imenovanimi ekipami za dve pici. (Tako kot druge Bezosove vodstvene inovacije tudi ta zveni kot šala ali zvijača, a jo inženirji in ekonomisti z doktorati jemljejo kot organizacijsko načelo svojega poklicnega življenja.) Teoretično naj bi Amazonove ekipe bile dovolj majhne, da bi si lakoto potešile z dvema picama. Amazon zaposlene v skladiščih motivira z video igrami z imeni, kot je MissionRa-cer, pri katerih spremljajo rezultate in podžigajo zaposlene, da tekmujejo med seboj, zaradi česar hitreje delajo. Ekipe za dve pici pa predstavljajo finejšo različico takšnih iger. Majhne ekipe dajejo občutek nadzora nad projekti, vendar zaposleni, ki jih vključijo v takšen krog sodelavcev, kljub temu včasih občutijo še večji strah pred neuspehom, saj se ne morejo skriti v večji skupini in se krivda ne porazdeli med več sodelavcev. Amazon svoje raznolike skupine usmerja z množico postopkov. Bezos vztraja, da je treba načrte opisovati v okrožnicah na šestih straneh, s celimi stavki in v obliki, ki ji sam pravi pripoved. Ta navada izvira iz občutka, da je program Powerpoint postal orodje za prikrivanje zmedenih misli. Bezos si domišlja, da pisanje zahteva bolj linearen način logike in razmišljanja. John Rossman, Amazonov zaposleni in avtor knjige z naslovom Think Like Amazon (Razmišljaj kot Amazon), je to opisal: »Če zamisli ne moreš opisati pisno, nisi pripravljen, da jo argumentiraš.« Šeststranske opise predstavijo na začetku sestanka v vzdušju čitalnice, kot ga je opisal Bezos. S tem zagotovi, da udeleženci sestanka ne prespijo. Šele po dveh tihih branjih okrožnice - kar je za avtorje lahko prava živčna vojna - skupina lahko začne postavljati dodatna vprašanja. Večina Amazonovih ekip je hermetično zaprtih in za vsako je nujno strokovno zna- nje. Vzemimo za primer Amazonovo močno četo ekonomistov z doktoratom. V preteklih nekaj letih jih je družba najela več kot 150, tako da je daleč večji zaposlovalec tega profila od katerekoli ameriške univerze. Tehnološke družbe, kot sta Microsoft in Uber, prav tako zaposlujejo ekonomiste, vendar manj. In medtem ko je za druga podjetja značilno, da ekonomisti delujejo v centraliziranih enotah, pogosto pri napovedih ali vprašanjih poslovne politike, jih Amazon razporeja po celi vrsti ekip, kjer lahko med drugim vodijo nadzorovane poskuse, ki omogočajo znanstveno in zato učinkovito manipuliranje z vedenjskimi navadami potrošnikov. Najznačilnejši izraz v Amazonu je resda nepopustljivost, vendar Bezos omenja tudi sanjarjenje. »Sanjarjenje je pomembna protiutež učinkovitosti,« je napisal v pismu delničarjem. Ko sem govoril z zaposlenimi na sedežu Amazona v Seattlu, so omenili, da pri svojem delodajalcu najbolj cenijo občutek intelektualne avtonomnosti, ki ga dopušča. Ko so v odobrenem projektu na šestih straneh jasno opisali namen, so običajno dobili razmeroma proste roke pri izvedbi, ne da bi se jim bilo treba prebijati skozi več ravni odobritev. Sanjarjenje je Amazonu tudi pomagalo pri nenehni širitvi na sorodne posle - pa tudi na posle, ki se sprva niso zdeli ravno povezani z njim. Podjetje odkriva nove in nove priložnosti za rast tudi na temelju vse širše baze podatkov o porabnikih in dobaviteljih ter vpogleda v potrebe in vedenjske vzorce ljudi, ki jih nenehno razgalja. Kaj je Amazon poleg tečaja na Nasdaqu? To je zagonetno vprašanje. Družba se je poimenovala po najmogočnejši reki na svetu, Amazonki, s številnimi rokavi v vse smeri. Trgovina na drobno ni natančen opis, saj ima družba po novem tudi filmski studio, razvija umetno inteligenco, proizvaja naprave in ponuja spletne storitve. Tudi če bi jo opisali kot konglomerat, to ne bi bilo čisto točno, saj je veliko njenih poslov tesno prepletenih ali pa to še bodo. Ko sem to vprašanje postavil amazoncem, sem dobil občutek, da na svojo družbo gledajo kot na paradigmo s posebnim pristopom k sprejemanju odločitev, z vrednotami in s pogledom na svet Jeffa Be-zosa, kot se odpira skozi približno 600.000 zaposlenih. Ta opis seveda pomeni, da njena širitev nima naravnih meja in ni gospodarskega sektorja, ki bi vrojeno ležal onkraj njenih ključnih kompetenc. 3.0 Konec leta 2012 se je Donald Graham pripravljal na prodajo svoje dediščine, to je The Washington Posta. Časopis je želel predati nekomu z dovolj globokimi žepi, da bi med naslednjo recesijo obstal, nekomu dovolj tehnično podkovanemu za digitalno preobrazbo časnika, predvsem pa nekomu, ki bi razumel globlji pomen skrbništva. Graham je pripravil ožji izbor idealnih lastnikov, med katerimi so bili tudi financer David M. Rubenstein, nekdanji newyorški župan Michael Bloomberg, ustanovitelj Ebaya Pierre Omidyar in Bezos. Ravno zadnje ime je Grahama najbolj vznemirjalo. Tistega januarja je zajtrkoval s prijateljem in svetovalcem Warrenom Bu-ffettom, ki je hkrati tudi delničar Washington Posta. Buffett je omenil, da se mu Bezos zdi najboljši direktor v ZDA - kar resda ni nenavadno mnenje, vendar ga Graham ni še nikoli slišal. Po zajtrku se je odločil, da se bo poglobil v Bezosova ideološka nagnjenja. »Preprosto sem malo poguglal in našel tako •*• Najznačilnejši izraz v Amazonu je resda nepopustljivost, vendar Bezos omenja tudi sanjarjenje. »Sanjarjenje je pomembna protiutež učinkovitosti". Družba se je poimenovala po najmogočnejši reki na svetu, Amazonki, s številnimi rokavi v vse smeri. Zato to seveda ni le trgovina na drobno. 44 Manthir svet 2020 VELIKANI • * • Donaldu Grahamu se sanjalo ni, kako Bezos vodi podjetje. Prav to praznino si je razlagal kot lastnost idealnega lastnika časopisa. rekoč nič, če upoštevamo, da gre za nekoga tako bogatega. Sanjalo se mi ni, kako vodi podjetje,« mi je priznal. Prav to praznino si je Graham razlagal kot lastnost idealnega lastnika časopisa. Graham je pooblastil svojega predstavnika, da bi naredil prvo potezo. Pomenek je bil vljuden, a ne ravno obetaven: Bezos ni izključil možnosti, da se bo potegoval za Washington Post, ni pa pokazal posebnega navdušenja. Temo je za nekaj mesecev pozabil in to je bil menda še najočitnejši znak njegovega interesa. Medtem ko je Bezos ignoriral Grahama, se je Omidyar, najbolj navdušen od ponudnikov, trudil, da bi pobral nagrado. Bezosove pretekle izjave resda niso kazale velike zavzetosti, a tudi ne želje po togi ustaljeni ureditvi. Tako kot številni direktorji tega obdobja se je Bezos imel za orodje ustvarjalnega uničenja z bolj malo sočutja do uničenih. »Celo dobronamerni čuvaji zavirajo inovacije,« je leta 2011 zapisal v pismu delničarjem. Kritiziral je newyorške knjižne založnike, katerih vpliv je Amazon želel okle-stiti. Enako neugodno stališče je imel tudi o samozadovoljnih starih medijih, ki so želeli ohraniti kulturno avtoriteto, zato je bilo precejšnje presenečenje, ko je po mesecih molka Bezos poslal elektronsko sporočilo s tremi vrsticami in izrazil zanimanje za Washington Post. Graham se je dogovoril za kosilo z Bezosom v Sun Valleyju v Idahu, kjer sta se oba nameravala udeležiti poletne konference družbe Allen & Company. Ob sendvičih, ki jih je Graham prinesel v svoje prenočišče, je stari lastnik željene-mu kupcu predstavil nepričakovano ponudbo: pojasnil je vsa dejstva, zakaj je težko biti lastnik časopisa. Želel je, da se Bezos zaveda, da je časopis oviralno orodje za spodbujanje poslovnih interesov oziroma kateregakoli želenega cilja že. Pogovor je spominjal na predavanje o odgovornostih elite, ki ga je sestavil odličen praktik. Grahamu ni bilo treba moledovati. V San Valleyju se nista pogajala o pogojih. »Dvakrat sva malicala skupaj in si na koncu segla v roke, kar je bilo precej drugače od večine mojih poslov,« mi je povedal Graham. Moški, ki je grajal čuvaje, je nenadoma postal varuh enih najpomembnejših vrat v državi. Nakup Washington Posta ne šteje za velik finančni dogodek v življenju Jeffa Bezosa. Poleg milijard dolarjev Amazonovih delnic, ki jim ima v lasti, je tiho vložil še v Google in Uber, ko sta bila še v povojih. Mladi podjetji sta se zavedali, da jima bo Bezosov pečat odprl vrata do drugih morebitnih vlagateljev. (Prva javna dražba Uberjevih delnic mu je po ocenah navrgla kar 400 milijonov dolarjev, veliko več, kot je leta 2013 plačal za Washington Post.) A nakup kljub vsemu pomeni točko preobrata v zgodovini Bezosovega slovesa, hkrati pa mu je pomagal pri pravi umestitvi v svetu. Tik pred nakupom je bil Amazonov odnos z newyorškimi založniki napet. Prijazen tip, ki je izpovedal ljubezen do romanov Ka-zua Išigura in potuhtal nov frajerski način kupovanja knjig, je v nekaterih četrtih veljal za sovražnika literarne kulture in naslednika monopolista Rockefellerja. Malo pred podpisom je sestavil okrožnico, ki jo je v roke dobil tudi novinar Brad Stone, z naslovom Ama-zon.love. V njej je ekipo S prosil, naj razmisli, kako bi se družba izognila temu, da bi se je bali kot Walmarta, Goldman Sachsa in Microsofta. Čeprav nakupa časopisa ni nikoli utemeljeval kot odziva na svoje strahove v zvezi z Amazonovo javno podobo - in seveda z njim samim -, se je gotovo poigraval s tem vprašanjem, ko je razmišljal o ponujeni priliki. Rešitev institucije, ki se zaveda svojih dolžnosti, mu je odpirala priložnost za drugačno zapuščino. Bezos Washington Post strukturno ohranja ločenega od Amazona in njegovo poslovanje nadzira njegova domača pisarna, vseeno pa ga širi podobno kot svojo družbo. Obljubil je, da bo vsak dolar dobička vložil nazaj v časopis. V šestih letih lastništva je redakcija Washington Posta narasla s 500 zaposlenih na več kot 850. Kljub naložbam vanj je bilo Bezosovo uvajanje v Washingtonu počasno in nerodno. Več mesecev je potreboval, da je obiskal redakcijo in pomiril živčnost zaposlenih glede namer novega lastnika. Ko je veliki urednik Washington Posta Ben Bradlee nekaj mesecev po uvedbi Bezosovega režima umrl, se je za udeležbo na pogrebu odločil šele, ko Monitor svet 2020 45 VELIKANI • * • Medtem ko je bila prodaja na drobno panoga z živce parajočimi nizkimi maržami, so bile Amazonove spletne storitve že bliže čistemu dobičku. mu je Bob Woodward pojasnil, kakšen psihološki pomen ima to. Njegova navezanost na časopis je čustveno globino menda dobila šele, ko je poslal svoje reaktivno letalo, da bi iz Irana spravil novinarja Jasona Rezaia-na, kjer je v zaporu preživel poldrugo leto, in ga je osebno pospremil domov. Mediji so slavili Bezosa, da je pokazal takšno zavzetost in zanimanje za usodo novinarja, kar ponazarja, kako mediji povzdigujejo tiste, ki jih vidijo kot svoje rešitelje. Resda se ni takoj zavedel, da bo Washington postal novo središče njegovega življenja, ko pa je to dojel, se je hitro presadil. Leta 2016 je plačal 23 milijonov za zemljišče nekdanjega muzeja nedaleč od starega bivališča Woodro-wa Wilsona. Muzej je povezoval dve rezidenci, in sicer je prvo načrtoval John Russel Pope, arhitekt spomenika Thomasu Jeffersonu. Bezos je eno zgradbo obdržal za svoje bivališče, drugo pa je nameraval obnoviti za družabna srečanja v prostor, ki samozavestno spominja na stari salon Katharine Graham, le da se ogreva geotermalno. Washingtonian Magazine, ki je dobil Bezosove načrte za obnovo, je napovedal, da bo to prava Zvezda smrti wa-shingtonske družabne scene. Medtem ko si je Bezos postiljal v Washing-tonu, se je tam udomačevala tudi njegova družba, vendar po svoje. Leta Obamovega predsedovanja veljajo za cvetoče obdobje velikih tehnoloških koncernov. Direktorji so se redno izmenjevali v Beli hiši in dnevnik obiskovalcev kaže, da jo je najpogosteje obiskoval Google. Silicijeva dolina se je vrgla v razprave o politiki s svojo značilno krinko idealizma, čeprav je začela zaposlovati vplivne krošnjarje v finih oblekah. Bojevala se je - po svojih lastnih besedah - za nič manj kot prihodnost svobodnega interneta, to je bil boj za nevtralnost spleta in proti temu, da bi požrešna telekomunikacijska podjetja prelomila osvoboditeljsko obljubo novega medija. Medtem ko so tehnološke družbe vneto vlagale v politiko, jim je Amazon občasno za-klical kaj spodbudnega in se pridružil njihovim navezam. A večinoma se je delal ravnodušnega. Amazon za lobiste ni zapravil toliko kot sestrske velikanke oziroma to velja do zadnjih let Obamovega mandata. Amazon je očitno bolj zanimalo, kako zagotoviti donosne pogodbe kot vplivanje na politiko. Do vlade se je vedel kot do še ene stranke, ki jo je treba zasuti s ponudbami. Demokrati zdaj tako udrihajo po velikih tehnoloških družbah, da se komaj še spomnimo, kako toplo je Barack Obama sprejel to panogo in kako prijazno so se odzvale velike tehnološke družbe z donacijami za kampanjo. A za to navezo se je skrival tudi manj očiten razlog: kot je grafično ponazoril polom healthcare.gov, je Obama krvavo potreboval tehnološke navdušence. Imenoval je prvega državnega sekretarja za tehnologijo v zgodovini države in administracija je začela siliti zvezno birokracijo, naj se preseli v oblak, s čimer naj bi prihranili denar in učinkoviteje zavarovali občutljivo gradivo. To politiko so uradno poimenovali Cloud First. Amazon ni čisto nič povezan z njenim nastankom, je pa od nje imel za milijarde dolarjev koristi. V računalništvo v oblaku ga je zaneslo davno pred tekmeci. Amazon Web Services, spletne storitve, so na najbolj osnovni ravni zbir strežniških farm po vsem svetu, ki jih za nizko ceno daje v najem kot zelo varne shrambe podatkov. Med naročniki so Apple, platforma za sporočila Slack in vrsta zagonskih podjetij. Medtem ko je bila prodaja na drobno panoga z živce parajočimi nizkimi maržami, so bile Amazonove spletne storitve že bliže čistemu dobičku. Poleg tega je Amazon na tem področju vladal sam. »Sedem let nismo imeli tekmeca z enakim načinom razmišljanja. Neverjetno,« se je lani hvalil Bezos. Amazon Web Services imajo takšno nadvlado, da celo tekmeci, med njimi Netflix, shranjujejo podatke na njih - temu se odločno upira Walmart, in sicer zaradi pomislekov o shranjevanju svojih dragocenih skrivnosti na tekmečeve strežnike. Walmart je tako bolj sumničav od obveščevalnih služb: leta 2013 se je Cia odločila, da bo za selitev podatkov v Amazonov oblak namenila 600 milijonov dolarjev. Druge velike tehnološke družbe imajo moralne pomisleke zaradi prepletanja z nacionalno varnostjo, Bezos pa nikoli ni izrazil takšnih zadržkov. Njegov ded je za Pentagon razvijal sisteme za izstrelitev in nadzoroval jedrske laboratorije. Bezosovo otroštvo in mladost je preveval romantični duh vesoljske dobe, obdobja, ko so veliki koncerni sklenili roke z veliko vlado, da bi dosegali veličastne državne cilje. Poleg tega varovanje skrivnosti najbolj skrivnostne ameriške agencije za Amazon pomeni najboljšo reklamo in priporočilo, ki ga upoštevajo vsi državni kupci. Med Amazonovimi izrazitimi močnimi platmi je sposobnost učenja in nato tudi prilagajanja starim bližnjicam washingtonska klientelizma, tako da je svojemu seznamu lobistov dodal še tri nekdanje kongresnike. (Amazonova poraba za lobiranje se je od leta 2012 povečala za skoraj 470 odstotkov.) Začel je tudi najemati uradne uslužbence, ko so nehali delati v svojih uradih in agencijah. Ko je Obamova vodja nabave Anne Rung zapustila svoje delovne mesto, je odšla naravnost v Amazon. Cilj tega ni bil le pridobivanje pogodb za storitve v oblaku. Amazon je programsko opremo za prepoznavanje obrazov prodajal organom kazenskega pregona in jo je menda prodal tudi uradu za priseljevanje ter carini. Amazon je želel postati tudi portal, prek katerega bi vladni uradi kupovali sponke, stole, kavo in elektronske naprave. Tukaj ni šlo za tanek kos pogače, ameriška vlada letno nameni več kot 50 milijard dolarjev blagu za široko porabo. Leta 2017 je predstavniški dom potihoma sprejel tako imenovani amandma o Amazonu, skrit v daljšem zakonu o proračunski porabi. Določila amandmaja so govorila o posodobitvi nabav, vendar so hkrati pripravila tudi pogoje za Amazonovo prevlado na tem področju. Šele ko se tekmeci zavedeli pomena amandmaja, se je osredotočenost vlade na Amazon nekoliko umirila. (Vlada se je odločila za preizkušanje pilotskih programov različnih ponudnikov.) Kakorkoli že, ni bilo težko ugotoviti, kam vlada moli taco, sploh če se je človek ozrl onkraj prestolnice. Leta 2017 je Amazon podpisal sporazum z malo znano organizacijo, imenovano U.S. Communities, ki bi mu lahko navrgel 5,5 milijarde dolarjev. U.S. 46 Manthir svet 2020 VELIKANI Communities se pogaja v imenu več kot 55.000 okrožij in lokalnih skupnosti (šolskih okrožij, knjižničarskih sistemov in policijskih postaj) za nabavo kred, elektronike, knjig in tako dalje. Inštitut za lokalno samozadostnost je v poročilu za leto 2018 dokumentiral, kako je Amazon začel pokrivati vse večji delež pri fizičnih artiklih, ki jih najdemo na javnih krajih. V srčiki Amazonovega vse tesnejšega sodelovanja z vlado se skriva dušečega ironič-nost. Amazon predlani ni plačal niti centa zveznega davka. Družba je osvojila umetnost izogibanja in izkoristila tuje davčne oaze ter se splazila skozi očitno neskončno število lukenj, ki so jih našli računovodje. Amazon se je delno lahko tako razrasel zaradi izogibanju davčnim obveznostim. Vlada je to izmikanje nagradila z odličnimi pogodbami, da je družba postala še večja. Kakšen ego ima Jeff Bezos? Predsednik ZDA je njegovo zmožnost sublimacije preveril z neusmiljenim udrihanjem. V Trum-povi populistični moralni igri Jeff Bezos velja za fevdalnega gospoda. Pohodi majhna podjetja, ogoljufa pošto, prek svojega časopisa pretkano podpira cilje svoje družbe, ki jo Trump zavajajoče imenuje Amazon Washington Post. Med kampanjo 2016 je Trump obljubil, da bo izkoristil državno mašinerijo in odrl Amazon. »Če bom postal predsednik, naj se kar pripravijo.« Opozorila Dona Gra-hama v zvezi s slabimi platmi lastništva časopisa so se nenadoma zdela preroška. Bezos teh napadov ni vedno prenesel lagodno. V odzivu na Twitterju se je nekoč pošalil, da bo Donalda Trumpa poslal v vesolje. A narava Bezosovega poslovanja tako z vladnimi kot politično konservativnimi strankami pomeni, da bi pravzaprav raje videl, če predsednik ne bi bil tako nastrojen. Kljub zajedljivosti, morda pa ravno zaradi nje, je Amazon najel lobista Jeffa Miller-ja, uspešnega zbiralca denarja za Trumpa. • • ••• Bezos svoje mnenje zaupa predsednikovemu zetu Jaredu Kushnerju. Leta 2017 so Be-zosa imenovali za kandidata v svetovalnemu odboru, ki ministrstvu za obrambo svetuje o tehnologiji, vendar so zaprisego preklicali, ko so Pentagonovi uradni predstavniki ugotovili, da niso preverili njegove preteklosti. (In Bezos ni postal član odbora.) Neki nekdanji zaposleni v Beli hiši mi je povedal: »Če bi Trump vedel, kako pogosto je Bezos v stikih z uradnimi predstavniki zahodnega krila, bi se mu utrgalo.« Jeseni 2017 je Pentagon napovedal projekt z naslovom Joint Enterprise Defense Infrastructure (Skupni projekt za obrambno infrastrukturo), s kratico Jedi. V okviru tega projekta bi podatke obrambnega ministrstva preselili v centraliziran oblak, da bi bolje izkoristili umetno inteligenco in se laže sporazumevali z oddaljenimi bojišči. Pentagon je pomen podviga nakazal z zneskom, ki ga je nameraval porabiti zanj: deset milijard dolarjev v desetih letih. Posel bi bil lahko še donosnejši, saj tudi preosta- la vlada pogosto sledi tehnološkemu zgledu Pentagona. Tekma za pogodbo je bila neizprosna. Ker so Amazon šteli za favorita, je postal glavna tarča metanja polen pod noge. Tekmeci so poskušali podpihovati Trumpovo zaničevanje Bezosa. Neki vodstveni kader v tehnološki družbi Oracle je izdelal celo diagram, ki naj bi ponazarjal Amazonova prizadevanja, naslovil pa ga je Zarota za oblikovanje monopola nad oblakom obrambnega ministrstva. Oraclu niso dovolili, da bi diagram posredovali predsedniku, a je kopija kljub temu prišla v njegove roke. V srčiki Amazonovega vse tesnejšega sodelovanja z vlado se skriva dušeča ironičnost. Amazon predlani ni plačal niti centa zveznega davka. Monitor svet 2020 47 VELIKANI Oracle je Amazon poskušal onemogočiti tudi na sodišču. Vložene tožbe so napletle zloveščo zgodbo o tem, kako naj bi se Amazon infiltriral v Pentagon. Nekdanji svetovalec Amazonovih spletnih storitev je dobil odličen položaj na obrambnem ministrstvu, vendar je srčiko Oraclove zgodbe predstavljal projektni vodja Deap Ubhi, ki je v Pentagon prišel ob pomoči Amazona. Celo ko je že delal v vladi, je na Twitteiju objavil: »Enkrat amazonec, vedno amazonec.« Oracle je trdil, da je ostal zvest temu samoopisu in program Jedi pomagal oblikovati tako, da je bil po meri svoje alme mater. (Amazon je na te obtožbe odgovoril, da je pogodbo razvijalo na desetine ljudi in da je Ubhi pri Jediju sodeloval le sedem tednov, na začetni stopnji.) Ko je Pentagon uradno predstavil podrobne zahteve programa, sta vse pogoje izpolnjevala le Amazon in Microsoft. Ubhijeva vloga pri projektu je vzbujala pomisleke, a ne dovolj niti za zveznega sodnika niti da bi Pentagon preklical projekt. Sodnik je izjavil, da dim sicer je, ni pa ognja. Ta zmaga bi morala utreti pot Amazonu, a ko se je Pentagon že odločil za podpis pogodbe z izbranim ponudnikom, je predsednikov novi obrambni minister Mark Esper oznanil, da bo z odločitvijo še počakal in vnovič preveril pogodbo. Funkcionar v Pentagonu mi je povedal, da je Trump videl, kako se je Tucker Carlson spravil na Jedi na Fox News in prosil za pojasnilo. Senator Marco Rubio, ki je med kampanjo leta 2016 od Oracla dobil več kot pet milijonov dolarjev donacij, je Pentagon pozval, naj počaka z izbiro, in naj bi menda o tem po telefonu govoril tudi s Trumpom. (Rubio je v istem obdobju dobil precej nižjo donacijo od Amazona.) Trump se očitno ni mogel upreti priložnosti, da bi to sovražniku vrgel pod nos, s čimer je morda usodno izničil Amazonove možnosti za izboljšanje poslovnega izida za deset milijard dolarjev. Glede na Trumpove motive človek zlahka sočustvuje z Bezosom. A Trumpovo kljubovanje in grozen precedens, ki ga je postavil s kaznovanjem lastnika časopisa, ne zmanjšujeta pomena vprašanja Amazonu. Njegovi kritiki trdijo, da se vlada ne bi smela oprijeti le enega podjetja, sploh pa ne, ko gre za tako pomemben projekt. Izpostavili so, da bi shranjevanje vseh Pentagonovih skrivnosti pri enem ponudniku pomenilo večjo ranljivost, če bi se ga lotili nepridipravi. Pripomoglo bi lahko tudi k nezdravi odvisnosti od podjetja, ki bi zaradi zagotovljenih prilivov lahko postalo samozadovoljno in sčasoma zanemarilo inovativnost. Jedi sodi v širši kontekst pomembnih vprašanj o odnosu med vlado in Amazonom. Strah, da javnost pravzaprav zagotavlja nenehno širitev družbe, je oteževala Amazo-nova prizadevanja, da bi v Queensu postavil svoj drugi sedež - po vsem videzu sodeč, je uprava New Yorka sprejela davčne olajšave in nadomestila za družbo, ki niti ni potrebovala spodbud. Amazon je bil sicer v središču pozornosti zaradi opuščene namere o preselitvi v Long Island City, vendar je gradnja podobne utrdbe v bližnji okolici Washingtona resnejša tema. Seveda je veliko upravičenih razlogov, da bi družba odprla podružnico v obe- tavni senci Kapitola. Težko pa si je predstavljati, da Amazon hkrati ni razmišljal tudi o vzbrstelem poslovanju z vlado - priložnost, od katere je ne bi mogla odvrniti zamuda pri projektu Jedi. Kot je pokazal vprašalnik v 16 agencijah, je le 11 odstotkov zvezne vlade uspešno zaključilo prehod v oblak. Družba gre po stopinjah lastnika. Tako kot se je Bezos umestil v bratstvo washington-ske oblasti, je Washington absorbiral tisoče Amazonovih vsadkov. Vodilni delavci otroke pošiljajo v iste priljubljene šole kot novinarji, geniji in visoki vladni uradniki. Amazon-ci so sprejeli vabila na večerjo pri novih sosedih. Establišment z dovolj zmogljivosti lahko asimilira milijonarske migrante iz drugega Washingtona. Amazonovo tržno moč je dohitela politična, interesi države in interesi gigantske družbe se bodo še bolj premešali v kombinacijo, ki se že v preteklosti nikoli ni obnesla za demokracijo. 4.0 Jeff Bezos je bil v družbi svojih ljudi, častnih gostov na srečanju neprofitne organizacije National Space Society. Ta mu je namenila spominsko nagrado Gerarda K. O'Neilla za zagovornike poselitve vesolja, za katero je vedela, da jo bo znal ceniti. Po večerji v njegovo čast je sedel na odru, da bi poklepetal z urednikom GeekWira. A še pred začetkom razprave je Bezos ustrelil vprašanje: »Ali kdo v občinstvu gleda oddajo z naslovom The Expanse (Prostranstvo)?« Vprašanje je predramilo množico in sprožilo ploskanje, vzklikanje in žvižganje. The Expanse, ki so ga predvajali na kanalu Syfy, govori o eksistenčnih vprašanjih vesoljske kolonije nekoč v daljni prihodnosti, temelji pa na romanih, ki so Bezosovo priljubljeno čtivo. Kljub militantnosti predanih oboževalcev je Syfy oddajo umaknil s sporeda, s čimer je povzročil jezne proteste. Amazonove prostore v Santa Monici v Kaliforniji je celo preletavalo letalo s pozivom, naj televizijska postaja nadaljuje predavanje. Komaj se je buren odziv na prvo Bezosovo vprašanje nekoliko umiril, je množico že spet podžgal z naslednjim: »Ali veste, da je igralska zasedba oddaje v tem prostoru?« Igralce je prosil, naj vstanejo. Bezos je zaradi obdobja, ko je skrbel za televizijski studio, razumel dramatično vrednost premora. »Ravno pred desetimi minutami sem izvedel, da je The Expanse rešen,« je povedal občinstvu. In res je postal dobrotnik te oddaje. Omenil je ime vesoljske ladje, ki predstavlja središče te serije, in užival v neizmernem navdušenju okrog sebe: »Rocinate je rešena.« Oddaja The Expanse je predstavljala skromen dodatek Bezosovemu hollywoodskemu imperiju, ki domuje v prostorih starih Culver Studios, kjer je Hitchcock snemal Rebeko in Scorsese Razjarjenega bika. Amazon v televizijske serije in filme vloži po nekaj milijard dolarjev na leto. Ko je Bezos napovedal Amazonov prihod v Hollywood, je brez ovinkarjenja opisal svoje revolucionarne namere. Obljubil je, da bo poskrbel za čisto nov način snemanja filmov. Amazon je odprl stran, na kateri lahko vsi, ne glede na izkušnje, oddajo scenarij v oceno. Obljubil je tudi, da bo od podatkov odvisno, katere projekte bo podprl - nekateri v družbi to opisujejo kot poroko med umetnostjo in znanostjo. A hrup okrog Amazonovega heterodo-ksnega pristopa ni odseval smeri, v katero je krenil. Ko je leta 2014 predvajal drugo serijo pilotnih oddaj, je analiziral vzorce spremljanja oddaj, a nato dokaze odrinil ob stran. Bezos je tako vkorakal na sestanek, na katerem so prižigali zeleno luč oddajam, in zbrane seznanil, da bi Amazon moral nadaljevati z najmanj gledano od petih pilotskih oddaj. To je bila oddaja Transparent o transspolnem staršu s tremi odraslimi otroki. Bezos je prebral zanesenjaške ocene in se odločil. Uspešnost Transparenta je odločila o načinu delovanja Amazon Studios. Na začetku desetletja so najboljši ustvarjalci še vedno najraje delali za kabelske postaje. Nova platforma bi dober kader in gledalce lahko privabila le, če bi dvignila prah in vzbudila pozornost. Amazon se ni odločil za ugajanje množicam in se je označil za neodvisni studio, ki dela za okus urbanega zgornjega srednjega sloja, čeprav šefi v Seattlu sami niso ravno hipsterji. Neki nekdanji vodstveni delavec iz Amazonovega založniškega oddelka mi je povedal: »Spomnim se, ko so objavili predlog Lene Dunham in spraševali, kdo pa sploh je to.« Kot podjetje v povojih je moral Amazon Studios strogo spoštovati enega od • * • Deap Ubhi je v Pentagon prišel ob pomoči Amazona. Celo ko je že delal v vladi, je na Twitterju objavil: »Enkrat amazonec, vedno amazonec.« 48 Manthir svet 2020 VELIKANI Amazonovih načel vodenja: zmernost. Direktorji so brskali po zavrnjenih projektih drugih družb in iskali neobičajne scenarije. Kupili so odvrženo humoristično serijo Catastrophe (Katastrofa) za sto tisoč dolarjev za epizodo. Pri BBC so kupili prvo sezono serije Fleabag za približno tri milijone dolarjev. Varčnost se je izkazala za gonilo ustvarjalnosti. Tvegani projekti studia so postali magneti za nagrade. Amazon je zlate globuse dobil vseh pet let, ko je bil nominiran. Ko se je kamera obračala v iskanju odziva krava-tarjev na zmago, je z zaslona zasijal lesk Be-zosove vpadljive lobanje. Kot so komentirali njegovi kolegi, so mu te nagrade nudile opazen užitek in zato se je vrgel v njihovo zbiranje. Tistim, ki so glasovali o velikih nagradah, se je poskušal prikupiti na zabavah na svojem posestvu na Beverly Hillsu, ki je bil prej v lasti soustanovitelja Dreamworksa Davida Geffena. Ko človek bere stare intervjuje z Bezosom iz časa njegovega naglega vzpona, je težko verjeti, da si je kdaj predstavljal, kako bo zavzel prestol Hollywooda in da mu bodo glavni, kot je Matt Damon, položili roko na ramo in pozirali z njim pred fotografi, kot bi bili kolegi. Ko je govoril o lastni obsedenosti z računalniki, je bil včasih celo boleče samokritičen. Nekoč je za Playboy izjavil: »Nisem moški, v katerega bi se ženske zalju-bljale. Pod kožo jim zlezem počasi, kot glivice na nogi.« Ko se je Bezos leta 2013 udeležil zabave Vanity Faira ob podelitvi oskarjev, ni izstopal. No, vseeno je z zdaj že bivšo ženo MacKenzie krožil med gosti, medtem ko se je, na primer, soustanovitelj Googla Sergey Brin skrival v kotu. Bezos in žena sta resda Dillerjem. Spoznal je vplivnega agenta Pa-tricka Whitesella, čigar žena Lauren Sanchez je pozneje postala Bezosova spremljevalka. Začel se je pojavljati na zabavah slavnih pro-ducentov, denimo Marka Burnetta, ustvarjalca resničnostne oddaje o preživetju Survivor in Vajenec. Neki hollywoodski direktor mi je povedal: »Bezos se vedno pojavi, prišel bi tudi na odprtje ovojnice.« Direktorji so brskali po zavrnjenih projektih drugih družb in iskali neobičajne scenarije. Pri BBC so denimo kupili prvo sezono serije Fleabag za približno tri milijone dolarjev. ves čas tičala skupaj, a sta se živahno pogovarjala z vsemi, ki so pristopili. MacKenzie je nekoč reviji Vogue priznala, da je zaradi svoje introvertiranosti na takšnih prireditvah živčna, medtem ko naj bi bil njen mož zelo družaben. Hollywood je omamen, tako posel kot scena. Podobno kot v Washingtonu se je Bezos vklopil v novo kulturo. Paparaci so ga ujeli na jahti z medijskim mogotcem Barryjem Bezos je Amazonove naložbe v Hollywoo-du šaljivo opravičil: »Ko dobimo zlati globus, se poveča prodaja čevljev.« To je načrtno plehek način, kako poudariti, da se Amazon razlikuje od tekmecev. Ni samo storitev za pretakanje vsebin kot Netflix ali nabor različnih kanalov (kot Comcast), čeprav nudi oboje. Amazon je zaprt sistem in upa, da bo njegova video ponudba razmeroma poceni metoda za prepričevanje ljudi, naj vstopijo vanj. Monitor svet 2020 49 VELIKANI Cilj Amazona je opazen pri enem od meril, s katerim presojajo uspešnost programske zasnove. Ta preverja gledalske navade uporabnikov, ki se prijavijo na brezplačen preizkus paketa Amazon Prime, in nato preračuna, koliko novih naročnin na storitev prinese posamezna oddaja oziroma film. Ko se odloča o usodi oddaje, Amazon upošteva tudi produkcijske stroške glede na nove naročnine. V začetnem obdobju studia so dobre ocene včasih zadostovale, da so povozile to ana-litiko. Vendar je Amazon pripravljen odpovedati tudi dobitnika zlatega globusa, recimo serijo I love Dick (Ljubim Dicka), če takšno usodo napovejo meritve. V šestdesetih letih so protikulturni kritiki televizije nanjo gledali kot na obliko zasvojenosti, ki sproži stanje brezbrižnega porab-ništva. To niti ni krivičen opis vloge televizije v naročniškem modelu Prime. Kljub hiper-razumskemu pristopu do sveta hoče Amazon povzročiti kratki stik pri porabnikovih ekonomskih odločitvah. Sunil Gupta, predavatelj na harvardski poslovni fakulteti, ki je preučeval družbo, mi je razložil: »Ko je Amazon uvedel paket Prime, je ta stal 79 dolarjev in za to nudil dva dneva brez stroškov pošiljanja. Danes večina pametnih ljudi preračuna in se vpraša, ali je 79 dolarjev primerna cena. Bezos pa pravi, naj ljudje nikar ne preračunavajo, in raje navrže še nekaj filmov ter drugih ugodnosti, da je preračunavanje težje.« Ko je Amazon leta 2005 zasnoval paket Prime, je Bezos vztrajal, da je ceno treba postaviti dovolj visoko in s tem vzbuditi občutek iskrene zavezanosti. Porabniki bi potem velikodušno zasnovo začeli nagrajevati z zvesto porabo na Amazonu. Ob sto milijonih naročnikov na paket Prime lahko rečemo, da je šlo za mojstrsko potezo vedenjske ekonomike. Ameriški naročniki tega paketa na Amazonu v povprečju zapravijo 1.400 dolarjev na leto, medtem ko jih nena-ročniki le 600, je pokazala raziskava podjetja Consumer Intelligence Research Partners. Z njo so ugotovili tudi, da je 93 odstotkov naročnikov po letu dni podaljšalo naročnikov, 98 odstotkov pa tudi po drugem letu. Bezos si je s paketom Prime zagotovil globok gotovinski bazen. Ko se naročnina vsako leto samodejno obnovi, ima podjetje v hipu milijarde v žepu. Bezos je svoje spletišče spremenil v skoraj nepredstavljivo navado. The Marvelous Mrs. Maisel (Čudovita gospa Maisel) in Jack Ryan sta pomembno orodje za krojenje človekovega življenja. Ko se je Bezos začel bolj ukvarjati s studiem, si je ta drznil tvegati vse več, kar potrjuje Bezosov notranji občutek. Pravicam za televizijsko serijo Gospodar prstanov je podjetje namenilo 250 milijonov dolarjev in menda je plačalo devetmestno številko za storitve moža in žene, ki stojita za znanstvenofantastično serijo Westworld hiše HBO. Načrtovalo je tudi priredbe romanov tako slavnih znanstvenofantastičnih avtorjev, kot sta Neal Stephenson in William Gibson. Bezos je sodeloval v razpravah o nekaterih od teh projektov in osebno moledoval pri dedičih J. R. R. Tolkiena, ko je posel z Gospodarjem prstanov visel v zraku. Neki agent mi je povedal, da je Bezos pisal neposredno dvema svojima strankama. Amazonovi šefi na telefonske sogovornike pritiskajo z omembo njegovega imena, na primer Bezos vsak dan sprašuje o tem projektu. Bezos je kot otrok poletja preživljal na dedkovem ranču v Cotulli v Teksasu, kjer je pomagal kastrirati bike in polagati cevi, z babico pa je gledal žajfnice. Njegova najljubša zabava v tistih dolgih dneh pa je bila znanstvena fantastika. Neki fanatični oboževalec tega žanra je lokalni knjižnici daroval obsežno zbirko in Bezos se je prebijal skozi police Isaaca Asimova in Julesa Verna. Ko je opisoval svojo naklonjenost romanom Iaina M. Banksa, je med drugim povedal: »V njih je zanesenjaški element, ki se mi zdi zelo privlačen.« V tej pripombi se skriva tudi preblisk samozavedanja. Kljub vsem tehnokrat-skim vzgibom, šolanju za inženirja in znanju o naložbah vzporedno z njegovo razumsko-stjo obstaja tudi romantični vzgib, ki včasih celo prevlada. Morda je prikladno, da je Bezosovo samotno trčenje s škandalom zgodilo v Holly-woodu. Njegove občudovalce je zmedlo, da je škandal razgalil vrsto prekrškov, nenavadnih za moškega, ki je ustvaril družbo, tako odločno usmerjeno v dolgoročno poslovanje in predano prenosu vrednot v resnično življenje. Pričakovanje, vrojeno tej zmedi, ni pošteno. Kultura včasih Bezosa slavi kot su-perjunaka, vendar je kljub temu navaden Zemljan. Ko ustvarja pogoje delovanja svojega 50 Monitor svet 2020 VELIKANI podjetja in družbe, ni nič bolj nepristranski kot vsi drugi. Živeti v svetu Bezosove stvaritve je živeti v svetu njegovih predsodkov in nagnjenj. 5.0 Nerad pregledujem zgodovino svojih nakupov na Amazonu, ki se vleče desetletja in v njej verjetno mrgoli nepotrebnih stvari. Zabojnik za recikliranje pred mojo hišo, poln kartona, potiskanega s puščicami, skri-vljenimi v nasmešek, govori sam zase. Včasih si predstavljam, da ta nasmešek predstavlja družbo, ki se smeje moji neumnosti. Moja zvestoba Amazonu zaradi mojih kritičnih člankov o njem ni okrnjena. Ko postanemo odvisni od Amazona, dobi moč nad nami. Prodaja na tem spletišču pomeni podrejenost sistemu vzgajanja in kaznovanja. Amazon dejansko narekuje število artiklov, ki jih prodajalec lahko pospravi v škatlo, in velikost škatel. (Neko podjetje, ki prodaja hrano za živali, je svojo embalažo zmanjšala za 34 odstotkov, da izpolnjuje stroga Amazonova določila.) Kršenje pravil prinese denarno kazen. Če podjetje meni, da se mu je zgodila krivica, se težko pritoži, ker mu pogodba omejuje možnosti za tožbo. Takšni so pač pogoji prodaje prek Amazona. Imamo sploh še možnost izbire? To je vprašanje, ki podjetja pesti neprimerno bolj kot porabnike. Podjetja, kot je Nike, so se leta upirala Amazonu in so denar vlagala v svoje spletne trgovine. A čeprav Nike svojih izdelkov ni prodajal prek Amazona, so tam prodali več njegove opreme kot izdelkov drugih znamk. Kdorkoli je lahko na Amazo-novi tržnici prodajal Nikove copate, ne da bi moral pojasnjevati, od kod mu zaloga. Amazon Marketplace je poslal daljnovod, ki kitajske tovarne povezuje naravnost z ameriškimi domovi, je tudi kanal za ponarejene izdelke, kar je ena od večnih Nikovih tegob. Na sple-tišču Wired so poročali, da je bilo lani med desetimi najbolje prodajanimi majicami na Amazonu kar šest očitnih ponaredkov. Nike je prišel do zaključka, da ima vsaj teoretične možnosti za nadzor nad tem trgom le, če se pridruži tekmecu. (Amazon trdi, da prepoveduje prodajo ponaredkov.) Ben Thompson, ustanovitelj Stratechery, spletišča, na katerem secirajo podjetja iz Silicijeve doline, je pikro opisal Amazonov veliki načrt. Trdi, da podjetje želi zagotoviti logistiko tako rekoč vsem in vsemu, saj če bi vse teklo skozi Amazon, bi se podjetje umestilo tako, da bi pobiralo »davek« na presenetljivo pester nabor transakcij. Ko Amazon proda naročnine za najboljše kabelske televizije, kot sta Showtimes in Starz, si menda vzame od 15- do 50-odstotno provizijo. Medtem ko neki artikel čaka v Amazonovem skladišču, da ga bo kdo kupil, prodajalec plačuje najemnino. Amazon prodajalcem omogoča, da plačajo za boljše mesto v rezultatih iskanja (in plačane zadetke tudi ustrezno označi), in je razdelil prostor na svojih straneh, da ga lahko oddaja oglaševalcem. Če se neko podjetje nadeja koristi od Amazonove ekonomije obsega, mora plačati davek. Moški, ki se stilizira kot junaški Jean-Luc Picard, je tako vzpostavil posel, ki bolj spominja na Picar-dovega največjega sovraga, zahrbtne Borge, ki žrtvam sporoča, da bodo asimilirane in da upor nima smisla. Tako se nazadnje tisto, kar pri Amazo-nu velja občudovati, in tisto, kar vzbuja srh, spoji v eno. Na spletišču je mogoče najti vse, zato nudi najboljšo porabniško izkušnjo, kar si jih je mogoče zamisliti. Najti je mogoče vse, kar pomeni, da je tržna moč nevarno osredotočena v eni družbi. Amazonovi • •• • • ••• pametni zvočniki imajo čarobno moč prevajanja izgovorjene besede v elektronsko dejanje, Amazonove kamere na hišnem zvoncu lahko pošljejo posnetek na policijo, s čimer dopolnjujejo državo nadzora. S čisto posebno vodstveno strukturo in kristalno jasno opisanimi vrednotami ter z obsežnim zbiranjem podatkov brez napora dodaja panoge in vse to je razlog za občudovanje ter trepe-tanje. Jeff Bezos je za nagrado dobil kapitalizem. Vprašanje za demokracijo je, ali se nam to zdi v redu. Na Bezosovem ranču v zahodnem Teksasu stoji gora. V njeni votli notranjosti je stolp iz koračnega kolesja, vzvodov in vzmeti. To drobovje, ki še ni do konca sestavljeno, bo poganjalo uro dolge sedanjosti, časomera, ki naj bi deloval popolnoma točno 10.000 let s kazalcem, ki se bo premaknil ob vsakem prelomu tisočletja. Bezos je za financiranje sestavljanja ure, ki je poskus, da bi ljudi odvračala od sedanjega trenutka in razširila njihov občutek za čas, prispeval 42 milijonov dolarjev. Trdi, da bi ljudje lahko dosegli veliko več, če bi razmišljali dolgoročno. V oceni uspešnosti Amazon zaposlene prosi, naj imenujejo svojo supermoč. Delodajalec najbrž ne bi smel namigovati, da od zaposlenih pričakuje lastnosti, ki presegajo zmožnosti smrtnikov, a morda bi Bezos ob tem vprašanju izpostavil svojo zmožnost razmišljanja v prihodnosti. Ubada se s podrobnostmi, ne da bi žrtvoval nedvoumnost o končnem cilju, zato lahko hkrati vodi podjetje za prodajo hrane in takšno, ki bo do leta 2024 poslalo ljudi na Luno, v upanju, da bodo ljudje prej ali slej izkoriščali astronomsko telo in tako prišli do virov za oskrbovanje kolonij. Bezos ne goji upov, da bo lahko obiskal eno teh kolonij, saj bodo nastale davno po njegovi smrti, a zaradi tega njegova vnema ni nič manjša. Zelo prikladno je, da si je Donald Trump za plen izbral Jeffa Bezosa. Predstavljata nasprotujoče si odzive na disfunkcije precejšnjega dela ameriškega sloga življenja. Za- radi manipulativne čustvenosti tega predsedniškega mandata je težko ne hrepeneti po tehnokratski alternativi, utopiji kompetenc in pravil. Medtem ko Trump izžema državo, tisto, kar zgradi Bezos, deluje, kot je obljubil. A demokracijo je mogoče spodkopati na različne načine. Neobrzdana zasebna moč se morda ne zdi največja grožnja, če je državna moč zmožna takšnih zlorab. A država mora razmišljati kot Bezos in upoštevati dolgo roko zgodovine, preden dovoli, da bi se tako velika odgovornost skoncentrira-la v enem človeku, ki ni dobil niti enega glasu, pa kljub temu prevzema vlogo, nekoč re- zervirano za državo. Njegovo podjetje je postalo skupna državna infrastruktura, z roboti kroji prihodnost delovnega mesta, z droni bo zavzel nebo, njegovo spletišče določa, katera panoga bo cvetela in katera bo opešala. Njegove naložbe v vesoljska potovanja bi lahko prenaredile nebesa. Nezmožnost političnega sistema za razmislek o problematičnosti Bezosovega vpliva, kaj šele, da bi ga lahko nadzoroval, mu že zagotavlja dolgo sedanjost. Osredotočen je na daljnost, ker ve, da mu že pripada. Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune ContentAgency Ko postanemo odvisni od Amazona, dobi moč nad nami. Prodaja na tem spletišču pomeni podrejenost sistemu vzgajanja in kaznovanja. • * • Zelo prikladno je, da si je Donald Trump za plen izbral Jeffa Bezosa. Predstavljata nasprotujoče si odzive na disfunkcije ameriškega sloga življenja. Monitor svet 2020 51 VELIKANI Intervju: Edward Snowden, žvižgač Martin Knobe Jörg Schindler, Der Spiegel ajemite stanovanje v moskovskem luksuznem hotelu, številko sobe pošljite šifrirano na to in to mobilno številko, počakajte na povratno sporočilo s točno uro, nato bodite v stalni pripravljenosti.« Priprave na sestanek z Edwardom Snowdnom so potekale tako, kot si otroci predstavljajo velike vohunske spletke. V ponedeljek, 9. septembra, je potem zares prišel v najino sobo v prvem nadstropju hotela Metropol, bled in mladosten, kot ga je svet spoznal junija 2013, in dve uri in pol potrpežljivo odgovarjal na novinarska vprašanja. Danes 36-letni Snowden že šest let živi v pregnanstvu v Rusiji, saj ga ameriške oblasti tako kot Juliana Assangea štejejo za državnega sovražnika, odkar je s pomočjo novinarjev razkril sistem nadzora državne Agencije za nacionalno varnost (NSA). Dolgo časa ni izdal, kako točno je nekaj najstrožje varovanih skrivnosti ZDA pretihotapil iz države in kaj ga je gnalo k temu. Snowden je človek, ki je prelisičil najmogočnejše tajne službe na svetu. Kakšno je njegovo življenje v pregnanstvu in zakaj je prepričan, da je treba splet popolnoma reformirati? ► Gospod Snowden, vedno ste govorili, da pri vsej zgodbi sploh ne gre za vas. Zdaj pa ste o sebi napisali 432 strani dolgo knjigo. Zakaj? Ker je pomembneje kot kadarkoli, da se javnosti predstavijo sistemi množičnega nadzora in manipulacije. Ne morem opisati, kako so nastali ti sistemi, ne da bi pojasnil tudi svojo vlogo - pomagal sem jih namreč vzpostaviti. ► Ni bilo to pomembno že pred šestimi ali štirimi leti? Pred štirimi leti je bil ameriški predsednik Barack Obama in takrat skoraj nihče ni govoril o Borisu Johnsonu, Alternativa za Nemčijo se je zdela kot neslana šala. Zdaj se nihče več ne smeji. Ko vidiš vse večji razkol v družbah povsod po svetu in val avtori-tarizma, ki preplavlja številne države, se zaveš, da so politiki in podjetja vsepovsod dojeli, kako je mogoče izkoristiti tehnologijo za vpliv na drugačni ravni. Naši sistemi so napadeni. ► Kateri sistemi? Politični, pravni, socialni sistemi. Prepričani smo, da je problem rešen, ko se znebimo ljudi, ki nam niso všeč. Rečemo: Ah, to je pač Donald Trump, ah, Boris Johnson, ah, spet ti Rusi. Vendar težava ne tiči v Trumpu, on je produkt težav. ► Sistemska napaka? Da, in zato sem napisal knjigo. ► Napisali ste, da hočete povedati resnico. Katera laž, ki so jih širili o vas, je bila največja? O bog, na kupe jih je, največja pa je bila ... m H 52 Monitor svet 2020 VELIKANI Če bom kdaj padel skozi okno, ste lahko prepričani, da so me pahnili. ► Da ste ruski vohun? Ne to, temveč da sem načrtoval, da bom nazadnje pristal v Rusiji. Celo Agencija za nacionalno varnost priznava, da Rusija nikoli ni bila moj resnični cilj. A laž je postala samoumevna, ker deluje tako prepričljivo. To je del značilnega vojskovanja, ki je zdaj aktualno. Dejstva ne igrajo več nobene vloge. Kar veš, je manj pomembno od tega, kar čutiš. To je za demokracijo porazno. Vse redkeje smo se zmožni zediniti o nečem. Če ne moremo prepoznati niti tega, kar se dogaja, kako bi potem sploh lahko začeli razpravljati o tem, zakaj se to dogaja? ► Ste med pisanjem knjige o sebi odkrili kaj takšnega, kar vam ni ugajalo? Najmanj laskavo zame je, kako naiven in lahkoveren sem bil in kako sem lahko postal del sistema, ki je izrabil moje sposobnosti, da je povzročal škodo vsemu svetu. Tehnološka skupnost, ki ji pripadam, je bila zelo dolgo apolitična. Dopovedovali smo si, da bo svet zaradi nas postal boljši. ► Vas je to motiviralo, ko ste vstopili v svet vohunstva? Zveni tako pomembno in globoko. Takrat sem zgolj videl brezmejne možnosti, saj je ameriška vlada po terorističnih napadih leta 2001 razmetavala z milijoni, da bi z njimi privabila vse s tehničnim znanjem in varnostnim dovoljenjem. Imel sem oboje. Bil sem še mulec, poslali so me na sedež Cie in me pooblastili za celotno mrežo na območju Washingtona. Čisto noro. Pred štirimi leti je bil ameriški predsednik Barack Obama in takrat skoraj nihče ni govoril o Borisu Johnsonu, alternativa za Nemčijo se je zdela kot neslana šala. Zdaj se nihče več ne smeji. ► Ni bilo hkrati tudi zanimivo, ker ste z blagoslovom države postali uradni heker in lahko vdrli v življenje tako rekoč kogarkoli? Na začetku sploh še nisem vedel za množični nadzor, ker sem sprva delal samo za Cio, ki podatke zbira predvsem prek človeških virov. A ko so me prestavili v NSA in sem na zadnjem delovnem mestu imel neposreden stik z orodji za množični nadzor, je tam delal tudi človek, ki naj bi me uvajal. Včasih se je na stolu obrnil k meni, mi pokazal gole fotografije žene katere od naših tarč in za-vpil: »Bonus!« ► Ste se kdaj znašli na osebni točki preobrata? Ne, to je bil večletni proces. Spomnim pa se nekega trenutka. V zadnji službi sem delal kot infrastrukturni analitik. Pri množičnem nadzoru v NSA na splošno obstajata dve vrsti analitikov: analitiki za osebe, ki na Face-booku spremljajo dejavnost, pogovore in novice ciljnih ljudi, in infrastrukturni analitiki, ki se pogosto ukvarjajo s 'kontraheker-stvom' - skušali smo odkriti, kaj drugi povzročajo nam, ne da bi imeli imena ali druge podatke. Ne opazuješ ljudi, temveč naprave. ► Na primer javne računalnike? Da. Nadzirali smo na primer računalnik v neki knjižnici in prižgali kamero v njem, da bi videli osebo, ki ga je ravno uporabljala. To smo snemali in shranili, če bi se pozneje izkazalo za zanimivo. Imamo na tone takšnih posnetkov iz iraških kibernetičnih kavarn. Tako sem po naključju naletel na posnetek nekega inženirja v jugovzhodni Aziji. Pote- A Edward Snowden in Lindsay Mills leta 2016 goval se je za službo na univerzi, za katero so sumili, da naj bi sodelovala pri jedrskem programu ali kibernetičnem napadu. Ne spomnim se več točno, ker so nam za vsako nalogo navedli neko utemeljitev. In ta moški je držal otroka v naročju in nič hudega sluteč udarjal po tipkovnici. ► Se je v tistem trenutku prebudila vaša vest? Vedel sem, da uporabljam orodja za množično nadzorovanje, a je bilo vse skupaj zelo abstraktno. Nenadoma pa sem videl osebo, ki me je gledala skozi zaslon, le da tega seveda ni vedela. In nenadoma mi je postalo jasno: medtem ko ljudje berejo, mi beremo njih. Ti sistemi so se izjemno visoko razvili, ne da bi kdo vedel za to. Trajalo je neskončno dolgo, preden je prevladala moja skep-tičnost. A ko je prišlo tako daleč, sem vedno pogosteje odkril protislovja med tem, kar je moj delodajalec govoril, in tem, kar je počel. ► Prišla so obdobja, ko ste hudo zboleli, trpeli ste zaradi depresije. Ste kdaj pomislili na samomor? Ne! To je zelo pomembno in naj gre v uradni zapisnik: ne zdaj ne kadarkoli v preteklosti nisem bil samomorilen. Imam filozofsko podkrepljen ugovor proti ideji o umoru samega sebe. Če bom kdaj padel skozi okno, ste lahko prepričani, da so me pahnili. ► Ko ste začeli zbirati podatke, ki so pozneje postali znani kot Dosje Snowden (Snowden Files), ste delali na Havajih, in sicer za Urad za delitev informacij. Zveni kot šala. V tem uradu sem bil edini zunanji sodelavec in tam sem pristal po naključju. Po od-isejadi zaradi bolezni sem skušal vse skupaj jemati manj resno, se posvetiti zvezi z Lindsay, urediti vse te zadeve. Imel sem delovno mesto, ki mi je omogočalo dostop do tako rekoč vsakega podatka, ki ga je shranil NSA. Drugi sodelavci, ki so delali v istih prostorih, so vedeli, da imam izkušnje kot sistemski administrator in inženir. In rekli so mi: »O, ti nam lahko pomagaš.« Tako sem imel skoraj neomejen dostop. NSA se ni niti sanjalo, kako dober bom postal na tem položaju za delitev informacij. ► Ta urad je imel prostore pod zemljo, kajne? Da, to je bil tako imenovani predor. Skozi središče otoka Oahu poteka zelo dolga cesta in tam je majhno parkirišče, pred mogočnim letalskim oporiščem, ki je pravzaprav kompleks NSA pod krinko. S parkirišča se skozi predor pride v notranjost hriba, na katerem sicer uspeva ananas. ► Kako ste podatke pretihotapili iz tega kompleksa? Ne smem izdati vseh podrobnosti, ker se bom nekega dne morda moral zagovarjati pred sodiščem. Saj ne, da bi to igralo tako veliko vlogo, a če bom kdaj sedel na zatožno klop, bom velik del življenja prebil v zaporu. ► Pišete, da ste včasih spominske kartice SD pretihotapili v Rubikovi kocki. Rubikova kocka ni služila kot skrivališče, temveč predvsem za odvračanje pozornosti. Zelo pogosto sem moral kaj pretihotapiti iz te zgradbe. Rubikovo kocko sem podaril vsem v pisarni, varnostniki so me videli prihajati in odhajati, vedno s kocko v roki. Bil sem znan kot tip z Rubikovo kocko. In ko sem predor zapuščal s prepovedanim tovorom in videl enega od zdolgočasenih varnostnikov, sem mu vrgel Rubikovo kocko, na kar je rekel: »O hudo, imel sem jo kot otrok, pa je nisem nikoli znal sestaviti. Zato sem Monitor svet 2020 53 VELIKANI oluščil barvne nalepke z nje.« Ravno to sem počel tudi jaz, vendar iz drugih razlogov. ► Spominske kartice ste skrivali celo v ustih. Ko nekaj takšnega počneš prvič, hodiš po hodniku in moliš, da se ne bi tresel. Nato pa lepega dne opaziš, da deluje in da detektor kovine ne zazna spominske kartice, ker je v njej manj kovine kot v gumbu na kavbojkah. ► Preučevali ste obtožnice proti žvižgačem, da bi ugotovili, kje so naredili napako. Kaj ste se naučili pri tem? Skušal sem predvideti, kje se skrivajo največje nevarnosti, kje bi me lahko prijeli, kako organizirajo preiskave. Pričakoval sem past, v katero bi me stisnili, da se ne bi mogel več izmuzniti. Neke noči sem odpeljal s parkirišča, pa mi je sledil avtomobil policijske enote NSA. Pomislil sem: O ljubi Jezus, vozi previdno. Na koncu so bili samo policisti, ki so končali izmeno, in se niso niti zmenili zame. ► Kako se spopadate z očitki, da ste izdajalec? Prepričan moraš biti, da delaš nekaj dobrega. Ne zadostuje, da zgolj verjameš v nekaj, če hočeš karkoli spremeniti. Biti moraš sposoben tudi tvegati. ► Kaj ste počeli zadnji dan na Havajih, preden ste odleteli v Hongkong na sestanek z novinarji? Vse seje vrtelo okoli organizacije in tega, da ne bi zagrešil kake napake. Hkrati sem bil žalosten in napisal sem sporočilo za Lindsay. ► Za Lindsay Mills, takratno dekle in sedanjo ženo. Kaj ste ji napisali? Le da moram na službeno pot. Nisem ji mogel povedati, kaj nameravam. ► Zakaj ne? Če bi Lindsay ali družini povedal in ne bi takoj poklicali FBI, bi jih v skladu z ameriškimi zakoni preganjali zaradi sodelovanja v zaroti. ► Se z Lindsay niste nikoli pogovarjali o svojih pomislekih, da bi razumela, kaj se plete v vaši glavi? Mislim, da je tudi brez tega opazila nihanja mojega razpoloženja. A moral sem biti previden. Če nekoga ljubite, mu ne pripovedujete o stvareh, zaradi katerih bi se lahko znašel v zaporu. ► Mislite, da se boste še kdaj vrnili v ZDA? Zdi se vedno več možnosti, da se bom nekega dne smel vrniti. Ne poslušam več tako pogosto očitkov, ki so bili še leta 2013 zelo glasni, na primer, da sem povzročil škodo državni varnosti in se je zato sesula. Hkrati je postalo bolj jasno, kakšne koristi je razkritje prineslo javnosti. Ustaviti moramo množično zbiranje podatkov. Če vsakega človeka nadzorujejo v vsakem trenutku, za vsak primer, če bi nekoč postal nevaren, to spremeni značaj družbe. ► Prihod v Moskvo opisujete kot sprehod: zavrnili ste sodelovanje z rusko zvezno varnostno službo, a so vas kljub temu pustili pri miru. Nam to zveni neverjetno. Moje pojasnilo, zakaj me ruske oblasti niso obesile za pete in me mučile z električnimi sunki, dokler jim ne bi izklepetal vseh skrivnosti, je, da nas je opazoval ves svet. Preprosto niso vedele, kaj naj, niso se znašle. Po mojem so si rekle, da bodo še malo počakale. ► Imate ruske prijatelje? Namenoma si z rusko družbo nisem zelo domač. Živim svoje življenje v angleško govoreči skupnosti. Sem predsednik nevladne organizacije, fundacije Freedom of the Press Foundation. Veste, sem zapečkar, najraje sem notri. Ni mi pomembno, ali sem v Moskvi, Berlinu ali New Yorku, samo da imam računalniški zaslon, v katerega lahko bol- ► Zunaj ne obstaja življenje? Seveda. V mestu se srečujem s prijatelji, grem na večerjo. Z Lindsay greva na sprehod v park, vozim se s podzemno železnico in taksijem. In redno presojam bilanco ruske vlade, kar se tiče človekovih pravic, njenega onemogočanja svobodnih in poštenih volitev. Vendar ne snemam selfijev pred Kremljem, ker bi ameriška vlada to izrabila, da bi diskrediti-rala moje delo. ► Žvižgačica Chelsea Manning, ki je posredovala zaupne podatke Wikileaksu, je dolgo trpela v zaporu in je zdaj spet zaprta, priprli so tudi ustanovitelja Wikilea-ksa Juliana Assangea in grozi mu izročitev ZDA. Ste vi naslednji na vrsti? Upam, da ne. A če bi izbral varno življenje, bi še vedno živel na Havajih z ženo, ki jo ljubim, in bi vsak mesec dobil visoko plačo za malo dela. Resda se ne morem vrniti domov, a tako vsaj vem, da je zaradi mene življenje boljše. Karkoli že se bo zgodilo, se bom s tem sprijaznil. ► Zahod Rusijo redno razglaša za eno največjih nizkotnic v digitalni sferi. Ima prav? Rusija je odgovorna za zelo veliko obsojanja vrednih dejavnosti na svetu. Je manipulirala z volitvami? Skoraj zagotovo. Je manipulirala z ameriškimi volitvami? Seveda, in to počne že desetletja. Vsaka država, ki je večja od Islandije, se bo skušala vmešati v odločilne volitve, in vse bodo to vedno vneto zanikale, ker tako delujejo tajne službe. Ravno v ta namen pripravljajo tajne operacije in ustanavljajo posebne enote. To so instrumenti, s katerimi države skušajo vplivati na druge, in vedno si postavljajo vprašanje, kako to izpeljati, da bodo s tem pridobile prednost v primerjavi z drugimi državami. ► Ali predlagate ukinitev tajnih služb? Po mojem mnenju je največja težava v svetu tajnih služb mešanje prikritih manipulacij in propagande z zbiranjem podatkov. Informacije potrebujemo, ker te zmanjšujejo nevarnost vojne. Kočljivo postane, če se tajne službe osamosvojijo, se izmikajo nadzoru 54 Monitor svet 2020 VELIKANI politike, zakonov in javnosti in namesto tega vplivajo nanje. Vedno pravijo: če bo to in to prišlo v javnost, bodo ljudje umirali. A se skoraj vedno zlažejo. ► Kaj predlagate? Ustaviti moramo množično zbiranje podatkov. Če vsakega človeka nadzorujejo v vsakem trenutku, za vsak primer, če bi nekoč postal nevaren, to spremeni značaj družbe. Kočljivo postane, če se tajne službe osamosvojijo, se izmikajo nadzoru politike, zakonov in javnosti in namesto tega vplivajo nanje. Vedno pravijo: če bo to in to prišlo v javnost, bodo ljudje umirali. a se skoraj vedno zlažejo. ► Se je splet pokvaril? O ne, še predobro deluje - vendar za napačne ljudi. ► Bi ga bilo mogoče reformirati, kot predlaga internetni pionir Tim Berners-Lee? Berners-Leeja zelo cenim. Zavzema se za to, da bi splet vnovič decentralizirali. Predstavlja si splet, ki bi bil v lasti uporabnikov, da bi ga ti vzdrževali in ga upravljali. ► Kako bi to lahko delovalo? Kakšne so danes razmere? Imamo Facebo-ok, Google, orjaška podatkovna središča po vsem svetu, računalnike tako rekoč krmilimo na daljavo. Na Googlu nekaj poizvedujete. Če vas zanima pot do želene točke, si pomagate z Googlovimi zemljevidi in tja vnesete podatke. Google obdela vaše iskanje in vam pošlje odgovor. Enako delujejo prepoznava govora, Siri, Alexa in tako naprej. Danes so končne naprave veliko zmogljivejše kot ne- ► Zagotovo. Vendar trenutno to ni mogoče. Trenutno nam govorijo, da moram tapniti po gumbu Strinjam se, pa bo naše življenje lepše. In če • •• • • Ustaviti moramo množično zbiranje podatkov. Če vsakega človeka nadzorujejo, za vsak primer, to spremeni značaj družbe. koč. Iskanje po spletu bi lahko nastavili tako, da ne bi bili odvisni od oblakov. Ne potrebujemo več osrednjih nadzornih točk. Zakaj mora Google vedeti, kam želimo? Aplikacija z zemljevidi lahko deluje tudi brez Googla, čeprav tam seveda trdijo drugače. ► A ljudje se zdijo čisto zadovoljni, ko uporabljajo Facebook, Google in Siri. Poglejte si ta mobilnik na mizi. Veste, kaj počne, medtem ko je zaslon temen? ► Pravzaprav ne. Kot dobro obveščena oseba vam lahko izdam, da v eni minuti vzpostavi na stotine ali tisoče kontaktov. Komunicira s spletnimi oglaševalskimi mrežami, analizira vaše vedenje in preračunava vašo lokacijo. Vse to se dogaja, ne da bi lastnik telefona karkoli opazil. Recimo, da bi lahko kliknili na ikono in bi se vse skrite funkcije izključile - bi uporabili to možnost? nihče ne razvije druge možnosti, potem bom to zaprmej storil jaz. Opozarjati moramo na to, koliko nas zasledujejo na vsakem našem koraku. ► Kateri trenutek je bil v zadnjih letih za vas najstrašnejši? Ko sem moral zapustiti Lindsay. To je dejanski zločin, ki sem ga zagrešil. Verjetno sem bil najslabši partner v zgodovini ZDA. ► Kot nekdanji vohun dobro veste, kako prikrivati in dezinformirati. Zakaj bi sploh verjeli če-murkoli, kar ste kdaj napisali? Saj vam ni treba. To knjigo je bilo težko napisati in mislim, da sem bil pri pisanju zelo iskren. A nauk, do katerega bi se morali prikopati med branjem, se glasi: bodite skeptični, podvomite o meni, ne verjemite mi na lepe oči - vendar imejte takšen odnos tudi do ljudi, ki imajo v rokah vzvode oblasti in moči. © 2019 Der Spiegel Monitor svet 2020 55 VELIKANI Elon sam proti svetu Hej, Elon, vse v redu? Sprašujem za prijateljico in mislim, da jo poznaš - Zemljo. Ainsley Harris, Fast Company Sf oustanovitelj in direktor Tesle Elon Musk je predlani svojo družbo vodil podobno zmedeno, kot so bili njeni poslovni izidi. Napovedal je, da bo Tesla zaprla prodajne salone, a je napoved komaj dva tedna pozneje preklical. Skoraj leto dni je obljubljal skorajšnjo uvedbo funkcije samodejnega prihoda vozila na izbrano lokacijo (enhanced summon), ki bi voznikom omogočila, da bi jih njihova tesla pričakala ob pločniku, nato pa je na letnem sestanku delničarjem moral priznati, da je na parkiriščih preveč pasti. A morda je še pomembnejše, da je po mesecih poudarjanja, kako je za Teslo dobiček vprašanje preživetja ali potopa, spet spremenil svoje stališče in zatrdil, da je na prvem mestu rast, dobičkonosnost pa lahko počaka. Ta zgodovina skupaj s katastrofalnim lanskim prvim četrtletjem, v katerem je Tesla izgubila 702 milijona dolarjev, pomaga pojasniti tako rekordno število prodajalcev njihovih delnic, ki so stavili proti uspehu družbe, kot upad kapitalske vrednosti za skoraj 30 milijard dolarjev v šestih mesecih. Muskovo obnašanje ni le topovska hrana za vroče novice, je katastrofa v nastajanju za vse, ki jim ni vseeno za odvajanje 5,1 bilijona dolarjev vredne globalne prevozniške panoge od njenega potencialno usodnega opiranja na fosilna goriva. Ko je Tesla pred dvanajstimi leti začela prodajati avtomobile, nihče ni vedel, ali bodo ljudje do električnih avtomobilov kdaj občutili kaj več od moralne obveze. Odtlej je Musk prodal več kot pol milijona avtomobilov in določil smer za celo panogo. General Motors, Volkswagen, Hyundai in na stotine zagonskih podjetij na Kitajskem sledijo Muskovemu zgledu in razvijajo električne avtomobile, po kakršnih hlepijo kupci. Ko je Volkswagen spomladi začel zbirati prednaročila za svoj id.3 in Porsche za taycana, sta takoj doživela podoben odziv kot Tesla in zbrala 20.000 prednaročil. Če bi vsako novo vozilo, ki ga kupijo, poganjala elektrika, bi to prineslo takšen blagodejen učinek na okolje, kot bi ameriško glavno mesto Washington čez noč postalo ogljično nevtralno. Musk je direktor, ki najbolj polarizira Wall Street. Ali si njegov ministrant ali pa želiš, da bi dobil svoje. A v svetu podnebnih umazancev je Musk edini adut, ki ga imamo. Musk je od premiere prvih tesel leta 2008 živahno preigraval svoj »tajni« veliki načrt za cenejša, množična električna vozila. »Bistvo vsega tega je še vedno pospešiti uvajanje trajnostne energije, da si lahko tudi v daljni prihodnosti predstavljamo udobno življenje,« je Musk zapisal leta 2016 v drugem delu svojega velikega načrta. Hkrati je uspešno uvedel takšne inovacije, kot so prodajne poti brez avtomobilskih salonov, armaturno ploščo na zaslonu in posodabljanje programske opreme na daljavo, da je avtomobile na cesti mogoče izboljševati sproti, ne le enkrat na leto. Teslina vozila so močnejša in imajo daljši domet od sorodnih avtomobilov, večinoma ravno po zaslugi programske opreme, ki nadzira baterijo. »Na tem področju jim moram priznati popoln primat,« je izjavil analitik Jeffrey Osborne, ki dela za Cowen, vendar ga je tečaj delnic kljub temu razočaral. Tesla je zgled tekmecem ... Vendar potrebuje prave vernike, da bo ostala nad vodo. Lani je Tesla kupcem po vsem svetu dobavila 367.000 vozil (načrtovala je od 360.000 do 400.000 vozil). 50 odstotkov - delež Teslinih dobav v prvem lanskem četrtletju v zadnjih desetih dnevih četrtletja. 1 - Mesto, ki ga je Teslin model 3 zasedel pri ameriški prodaji majhnih do srednje velikih luksuznih vozil v prvem lanskem četrtletju. 60 odstotkov - prednost v odstotkih pred drugim najbolje prodajanim modelom, mer-cedesom razreda C. 61 odstotkov - upad v odstotkih pri prodaji Teslinih vozil v primerjavi z zadnjim četrtletjem 2018. 62,71 milijarde dolarjev - Teslina tržna kapitalizacija 10. decembra 2018, dan po tistem, ko je Musk nastopil v oddaji 60 Minutes in se ponorčeval iz komisije za vrednostne papirje in borzo, ki je spremljala njegove javne izjave. 31,89 milijarde dolarjev - Teslina tržna kapitalizacija 3. junija 2019, po šestih mesecih kaotičnega upravljanja, drame na Twit-terju in zaskrbljenosti o zdravju družbe. 56 Manthir svet 2020 VELIKANI Ni torej presenečenje, da je Teslin model 3 najbolje prodajana limuzina med vsemi znamkami v ZDA. »Tesla je dokazala, da vlada veliko povpraševanje po avtomobilih, ki povezujejo trajnost z zmogljivostjo in obliko,« je pojasnil Klaus Zellmer, direktor Por-scheja za Severno Ameriko. Tako kot drugi tradicionalni avtomobilski proizvajalci je tudi Zellmerja k sestavljanju električnih vozil spodbudil ravno Musk. Nekatere konkurenčne ponudbe že resno ogrožajo Teslino prevlado. Chevy bolt, model General Motorsa, na primer, stane 36.000 dolarjev in z enim polnjenjem prevozi le tri kilometre manj od Tesline standardne različice modela 3. Lastnosti hyundaijev in volvov zdržijo primerjavo z nekaterimi Teslinimi statistikami, s katerimi se radi ponašajo njeni oboževalci, na primer z učinkovitostjo (razmerjem med ki-lovatnimi urami in dometom glede na težo). Tesla kljub vsemu še vedno narekuje tempo, kar se kaže tudi v preseženih pričakovanjih dobave v drugem lanskem četrtletju. V nadaljevanju leta je nadgradil kemično sestavo baterije (po nakupu izdelovalca baterij Maxwell za več kot dvesto milijonov dolarjev) in v kratkem naj bi osvežil notranjost modelov s ter x. Družba, katere uradno poslanstvo je pospešiti svetovni prehod na trajnostno energijo, vse izraziteje deluje samostojno, čeprav preostala panoga išče načine za sodelovanje, s katerim bi spodbudila napredek in prodajo električnih vozil. BMW in Jaguar Land Rover, na primer, sodelujeta pri razvoju in proizvodnji električnih motorjev naslednje generacije. Tesla nadaljuje vzpostavljanje lastne napajalne infrastrukture, namesto da bi s tekmeci sodelovala pri načrtu za pridobitev 50 milijard dolarjev, kolikor bi do leta 2030 stala infrastruktura za napajanje vseh električnih avtomobilov. Na Kitajskem, kjer je država v razvoj 500 domačih proizvajalcev električnih vozil vložila več kot 30 milijard dolarjev, so državljani leta 2018 pokupili 1,1 milijona električnih vozil. Musk se ni odločil za sodelovanje z lokalnim podjetjem, temveč je blizu Šangha-ja raje začel graditi svojo tovarno. Tudi brez uvoznih dajatev bodo tesle na Kitajskem luksuzno blago in družba mora dokazati, da svojo proizvodnjo lahko prečisti do mere, ki bo vplivala tudi na gospodarnost. »Pretirana avtomatizacija v Tesli je bila napaka,« je Musk aprila lani zapisal na Twitterju v zvezi s svojimi prizadevanji, da bi ob pomoči robotov Teslina vozila sestavljali hitreje in ceneje. »Oziroma če sem čisto natančen, moja napaka. Ljudje so podcenjeni.« Poleg tega se Musk samostojno loteva tudi odkrivanja novih ozemelj. Obseden je s sa-movozečo tehnologijo. Aprila je načrtoval, da bo Tesla letos na cesto postavila milijon avtonomnih robotskih taksijev. Ni pa povedal, da bi za ta cilj Tesla morala najti drugo rešitev namesto dragih senzorjev, ki jih tekmeci vidijo kot ključne za varnost, ne da bi zaradi nje bankrotirala. (Prav tako ni omenil, da avtonomni sistemi lahko povečajo izpust.) Dean Pomerleau, predavatelj na univerzi Carnegi Mellon, enem najboljših centrov za avtonomno vožnjo, priznava, da je res velikanska usluga človeštvu, da so električna vozila s Teslo postala privlačna. »Po drugi strani pa Musk nedvomno precenjuje svojo samovozečo tehnologijo in grozi, da bo tako rekoč onemogočil pristope, ki so laže izvedljivi in odgovornejši.« Še več, Teslina inovativna uporaba posodabljanja programja na daljavo obeta kaos na področju zavarovanja in to težavo bi v panogi morali reševati skupaj. »Ko spreminjaš temeljno delovanje avtomobila v realnem času, to temeljito spremeni tudi tveganje, povezano z avtomobilom,« je poudaril Dan Preston, direktor zavarovalnice Metromile, pri kateri je cena zavarovanja odvisna od prevoženih kilometrov. Musk je aprila lani sklenil, da bi Tesla morala ponujati lastno zavarovanje, in zatrdil, da bo njena ponudba zanimivejša od vsega, kar ponuja trg. Muskove odločitve kažejo, da verjame zgodbi Silicijeve doline o vertikalno integriranem monopolu kot edinem receptu za uspeh. V tem tiči težava, saj so vertikalno integrirane družbe redko dovolj gibčne za inovacije, monopoli pa jih niti ne potrebujejo. Poleg tega preprosto ni mogoče, da bi ena sama družba lahko kadarkoli obvladala globalno prevozniško panogo. V obdobju, ko bi panogi dobro delo, če bi Musk prevzel pobudo pri spodbujanju povpraševanja, prestavil tehnične meje tega, kar zmorejo električni avtomobili, in izboljšal porabniško izkušnjo, ki jo nudijo, se umika vase. (V Tesli tega niso želeli komentirati.) V vsakem zamašenem križišču - ki ga programski inženirji v Silicijevi dolini imenujejo skrajnost, vsi ostali pa promet - nam hitro postane jasno, da morajo vozniki, naj bodo človeški ali strojni, delovati v sozvočju drug z drugim, da niti ne omenjamo obstoječih sistemov in institucij. Nad Twitterjem Električna konkurenca Hyundai Motor Group Korejska avtomobilska tovarna je postala najodločnejša tradicionalna azijska igralka na trgu električnih vozil in je pri novem modelu sklenila partnerstvo s hrvaškim izdelovalcem športnih električnih avtomobilov Rimac. Prodaja v prvem lanskem četrtletju: 21.148 (prodaja po vsem svetu). Cilj: Vložiti 40 milijard dolarjev v svojo električno platformo, da bi do leta 2025 predstavila 44 električnih modelov. BMW Leta 2013 je predstavil i3, ki pa velja za čudaka, saj ni videti kot BMW. Poleg tega posluša kritike, ker zanemarja nove poslovne modele. Prodaja: 9.227. Cilj: 12 popolnoma električnih modelov do leta 2025. Volkswagen Z občutnim povečanjem proizvodnje novih modelov sta tako Porschejev taycan kot Volkswagnov id.23 pridobila na desettiso-če prednaročil. Prodaja: 5.811 (samo Audi - podatki za ZDA). Cilj: 70 modelov in 22 milijonov sestavljenih vozil do 2028. GM Konec leta 2016 je najprej predstavil chevyja bolta in požel ugodne kritike, vendar družba kot električno znamko namerava uveljaviti ime Cadillac. Na prihodnost se pripravlja z vrsto partnerstev. Prodaja: 4.976. (Podatek zajema samo ZDA, Mehiko in Južno Korejo, podatka za kitajski trg ne objavlja.) Cilj: 20 popolnoma električnih modelov do leta 2023. Nio Tako imenovana kitajska Tesla na cvetočem kitajskem električnem trgu prodaja dva modela športnih terencev, vključno z najbolj znanim ES8, in športni model. (Tesla na kitajskem trgu vlaga veliko, vendar ima težave z dobavo in s cenami.) Prodaja: 3.989 (dobavljenih). Cilj: Prevlada v premijskem segmentu trga kitajskih električnih vozil. navdušeni Musk ne zmore zbrati niti kančka spoštovanja do ameriške komisije za vrednostne papirje in borzo ter njenih smernic za posredovanje finančnih podatkov. In on se bo podredil zahtevam 50 državnih zavarovalniških komisarjev, pristojnih za pravila zavarovanja? Ni si težko predstavljati, kaj vse bi lahko šlo narobe. Zato se, Elon, prosim naspi in še pomembneje, sklepaj prijateljstva tudi zunaj Twitterja. Reševanje planeta je prezahteven projekt za enega samega človeka. Fast Company Magazine, Copyright 2019 Mansueto Ventures Ltd, LLC, distribucija Tribune Content Agency Monitor svet 2020 57 VELIKANI Usodna privlačnost Vzpon in padec odnosa med soustanoviteljem Weworka Adamom Neumannom in direktorjem holdinga Softbank Masajošijem Sonom razkriva velike napake v prizadevanjih tehnološkega sveta, da bi si prilastil globalno gospodarstvo. Katrina Brooker, Fast Company ( > »S 5 once je darilo bogov,« je Masajoši Son 3. oktobra 2018 zjutraj navdušeno sporočil množici vlagateljev, ko je v Noidi v Indiji govoril o sončni energiji. Bilo je zelo vroče in za Sona, direktorja japonskega konglomerata Softbank, še posebej jasno. Njegova vizija za Softbank - da bi se postavil na čelo vlaganja v tehnologijo in umetno inteligenco - je očarala globalni kapitalski svet. »Če imate zemljo in sonce ... vam bom dal brezplačno elektriko,« je rekel. Son se je zavezal, da bo v indijsko solarno infrastruktur-no vložil kar sto milijard dolarjev. Zastonj elektriko naj bi imeli na voljo čez 25 let. Medtem pa je devet časovnih pasov in pol proč Adam Neumann, soustanovitelj in direktor Weworka, hitro rastočega podjetja za oddajo pisarniških prostorov, v New Yorku proslavljal vrsto nedavnih mejnikov: postal je največji zasebni najemodajalec v mestu, zavezal se je, da bo njegovo podjetje do leta 2023 ogljično nevtralno, in uradno je začelo delovati podjetje Wegrow, podružnica za zgodnje izobraževanje, ki ga je vodila njegova žena Rebekah. Neumann in Son, ki sta partnerja postala slabi dve leti prej, ko je Son investiral v We-work, sta od navdušena prekipevala iz drugih razlogov. Prepričana sta bila namreč, da bosta v kratkem sklenila dogovor za 20 milijard dolarjev o izplačilu drugih vlagateljev v Wework in financirala velikopotezne načrte za širitev. Tako bi Wework z vključitvijo na borzo lahko še počakal in v tem času rastel brez mukotrpnih analiz Wall Stree-ta, direktorjev skladov in drugih vlagateljev. Poleg tega bi z nenavadno navezo ocenjena vrednost Weworka dosegla 47 milijard dolarjev, kar je dobrih dvakrat toliko kot leto prej. S tem bi se povečalo tudi premoženje obeh mož. Son bi dogovor lahko navajal kot dokaz uspešnosti svoje naložbene strategije, Neumann pa bi se pridružil ekskluzivnemu klubu ameriških podjetnikov, v katerem sta tudi ustanovitelja Facebooka in Ubeija, Mark Zuckerberg Travis Kalanick, katerih podjetji sta dosegli vratolomno vrednost. V enačbi je sodeloval še tretji mož, Mohamed bin Salman, prestolonaslednik savd-skoarabskega kralja. Bin Salman je sodil med Sonove največje vlagatelje. Dve leti prej je prispeval skoraj pol kapitala, to je 45 milijard dolarjev, za ustanovitev Sonovega sto milijard dolarjev vrednega sklada Vision, zanimivega in spornega naložbenega vira, ki je pomagal največjim zagonskim podjetjem na svetu, od Weworka, Uberja do Do-ordasha in Bytedanca. Oktobra je princ javno izjavil, da namerava vložiti nadaljnjih 45 milijard, poleg tega naj bi ga še isti mesec Son obiskal v Riadu na savdski finančni konferenci, znani tudi kot puščavski Davos. Vabljen je bil tudi Neumann, čeprav kot izraelski državljan uradno ne bi smel vstopiti v to islamsko državo. / LtPJ 58 Manthir svet 2020 VELIKANI A Neumann in Son Nato je 3. oktobra odjeknila novica, da je savdski disident in kolumnist Washington Posta Džamal Hašokdži izginil na savdskem veleposlaništvu v Istanbulu. Skoraj takoj so vpletli tudi bin Salmana. Ko so na dan prišle strašne podrobnosti - žaga za kosti, deli telesa v kovčkih -, ni trajalo dolgo, da so vlagatelji in javnost povezave Softbanka s savdskim denarjem videli kot sporne in delnice družbe so upadle za petino, kar je pomenilo izgubo vrednosti v višini približno 20 milijard dolarjev. Son je molčal, dokler se zgodba ni umaknila z naslovnic. Mesec dni pozneje, med predstavitvijo poslovnih izidov Softbanka, je trdil, da je njegova pozornost ves čas veljala pomoči savdskim državljanom. »Hočemo, da se kaznuje odgovorne za Hašokdžijev umor. Hkrati pa smo prevzeli odgovornost za prebivalce Savdske Arabije - to obvezo jemljemo zelo resno -, da bodo laže upravljali svoje finančne vire in razpršili svoje gospodarske aktivnosti.« V tem času, ko se je pritisk na ceno delnic Softbanka in Sonovega največjega financer-ja še stopnjeval, je Son vnovič pretehtal svojo ponudbo Neumannu. Dvojica se je prepirala, kdo bo imel nadzor nad Weworkom, ko bo pogodba podpisana. Son je za božič poklical Neumanna in mu sporočil, da preklicuje načrtovani dogovor. Neumanna je to osupnilo in razburilo, poleg tega je še vedno potreboval gotovino. Uspelo se mu je pogoditi za dve milijardi dolarjev in zaradi pritiska, da mora zbrati še dodaten kapital, se je odločil za drugo usodno potezo in 28. decembra 2018 vložil zaupne dokumente, s katerimi je Wework prijavil za prvo javno prodajo delnic. Moža takrat nista vedela, da se je s to potezo sprožilo usodno odštevanje. Wework, katera matična družba je We Company, je 14. avgusta 2019 izdal prospekt za prvo javno prodajo delnic, to je javno dostopno dokumentacijo o zgodovini dvomljivih vodstvenih odločitev in slabem finančnem stanju družbe. Pet tednov pozneje je bil Neumann zaradi udrihanja trgov, neugodnega poročanja in vse hujšega pritiska znotraj družbe ponudbo prisiljen umakniti, teden dni pozneje je tudi odstopil z direktorskega položaja. V dobrem mesecu dni je s priprav za slavje ob 65 milijard dolarjev vredni prvi javni prodaji delnic pristal zunaj družbe na robu obstoja. Neugodne posledice zloma družbe We so bile strašne. Gotovine je zmanjkovalo in na vse kriplje si je prizadevala zagotoviti svež vir financiranja. Odpustila je na tisoče zaposlenih, ki so verjeli Neumannovi obljubi o višjem namenu in še višjih opcijah za delnice. Zanje je Neumann postal največji sovražnik. Medtem ko so pošiljali prošnje za novo delovno mesto, so njega odpravili z 1,7 milijarde dolarjev, kar je bil del dogovora o zaključku sodelovanja s Sonom konec oktobra 2019, ko je izstopil iz upravnega odbora in predal nadzor družbe. Son, ki je še vedno vodil Softbank, bi takrat lahko izgubil največ. Moral je reorganizirati We in upravičiti vložek 18,5 milijarde dolarjev v družbo, poleg tega je poskušal zbrati svežih 108 milijard dolarjev za naložbe v nova zagonska podjetja. A potencialni partnerji in vlagatelji so dvomili o njegovi presoji, saj jim ni šlo v račun, da se je tako hudo motil o Neumannu. Pri sesutju Weja gre za več kot neprimerno vedenje milijarderjev. Razkrilo je drobovje zelo gnilega sistema, ki kroji življenje milijardam ljudi po svetu. Tvegano vlaganje, ki je nekoč igralo pomembno vlogo na globalnih finančnih trgih, je zdaj pomembna sila za družbami in tehnologijami, ki preoblikujejo tako rekoč vse vidike človekovega obsto- Iz posla na koncu ni bilo nič Softbank se je na koncu odločil, da ga posel z Wework ne zanima več, Bloomberg pa je v začetku aprila izračunal, da Adam Neumann zato ni več milijarder. Ostalo mu je le »borih« 450 milijonov dolarjev. o tem, da bi We postal monopolist. Ko je direktor poudaril, da ta izraz namiguje na nepošteno ali celo protizakonito poslovno vedenje, je Neumann samo skomignil in rekel, da bo v bodoče pač raje uporabil drug izraz. Med pisanjem tega članka sem ure in ure porabila za pogovore z nekaj deset direktorji in poznavalci razmer tako v Weju kot Soft-banku in mnogi so me prosili, naj ne navedem njihovega imena, ker se bojijo povračilnih ukrepov. Poleg tega sem dvakrat inter-vjuvala Neumanna, še preden je javno objavil svoje načrte o prvi javni ponudbi delnic. Zgodbe, ki so jih z mano delili očividci We-jevega vzpona in padca, slikajo nepozaben portret očarljivega moškega z velikimi napakami, njegovega vplivnega dobrotnika in kako se je njun nenavaden, zapleten odnos raztreščil. Smehljaj se tujcem »Videl me je med govorom,« mi je povedal Neumann, ko je obujal spomine, kako je Son vstopil v njegovo življenje. Zgodilo se je januarja 2016 na dogodku z naslovom Startup India. Takrat je imel Wework 12 milijard dolarjev tržne vrednosti, čeprav je deloval na manj kot 75 lokacijah, v Indiji pa sploh ne. Neumann je vztrajal, da bo na konferenci govoril le, če bo dobil priložnost za pogovor s premierjem Narendrom Modijem. Neumann je s seboj pripeljal očeta in na fotografiji s tistega dne s premierjem na sredini nosi tradicionalna indijska oblačila in na obrazu širok nasmešek, oče pa športne hlače in kravato. Neumann je zamisel za opravo dobil na za- Vse, kar ste mislili, da veste o naložbah v zagonska podjetja, je zgrešeno. (David Lidsky) ja. Vplivajo na naše delo, mobilnost, življenje. Povzročajo, da vlagatelji silijo ustanovitelje k vratolomni rasti podjetja, nadvladu-jejo trge, odrivajo tekmece. Podjetniki, polni zanosa zaradi denarja, laskanja in podivjanih vrednosti, so se voljno uklonili. Amazon, Apple, Facebook in Google postavljajo standarde in določajo hitrost za pridobitev tržnega deleža, ne glede na ceno, tudi na račun človekovih pravic, demokracije, zasebnosti in poštenosti. V Weju sta Sonov denar in podpora omogočila, da so na dan privrela Neumannova najslabša nagnjenja. Neki vodstveni delavec v Weju se spominja sestanka, na katerem je Neumann odkrito razpravljal bavi ob rojstnem dnevu Trumpovega zeta Ja-reda Kushnerja večer pred odhodom v Indijo, na katero je tako oblečen prišel Kushner-jev sostanovalec s Harvarda. Son je prišel iskat naložbene priložnosti. Mesec dni prej je objavil načrt, da bo v indijska zagonska podjetja vložil deset milijard dolarjev. Takrat je tudi že podprl mladega podjetnika, Riteša Agarvala, 22-letnega dobitnika Thielove štipendije, ki je zagnal indijsko različico Airbnb. A v oči mu je padel prav Neumann. Izstopal je s svojimi 187 centimetri, z dolgimi, kot oglje črnimi lasmi in izklesanimi ličnicami. Izstopale so tudi njegove besede. »V tako Monitor svet 2020 59 VELIKANI duhovni deželi,« je začel Neumann in se ozrl po množici poslovnih in političnih veljakov, zbranih v konferenčnem središču Vigjan Ba-van v New Delhiju, »nisem pričakoval toliko besed o vrednosti, zbiranju denarja, balonih in širjenju družb. To ni cilj. Cilj je najti nekaj, kar imaš res rad. Preveriti, da ima to namen, in preveriti, da bo zaradi tega svet lepši.« Tisti večer se je Neumann Sonu pridružil pri večerji. Takrat 58-letni japonski mogotec se je nameraval lotiti nove tvegane naložbe, česar Neumann ni vedel. Naložbena trasa, imenovana Vision Fund, s sto milijardami dolarjev bi Sonu omogočila zgraditi mogočen globalni konglomerat zagonskih podjetij za digitalno dobo. S tem denarjem bi lahko začel in obvladoval novo revolucijo v tehnologiji, ki bi jo poganjala umetna inteligenca, zaradi katere bi se preoblikovali trgi in panoge po vsem svetu. Svojo naložbeno strategijo je poimenoval gun-senrjaku, kar bi v japonščini pomenilo jato ptic med letom v formaciji. Za izpolnitev sanj je potreboval vojsko smelih podjetnikov, kot je bil Neumann, ki bi bili pripravljeni vzeti veliko denarja in prevzeti veliko tveganje. Son se je med dvorjenjem Neumannu sprva delal sramežljivega. Izpustil je sodelovanje v krogu financiranja Weworka marca 2016, v katerem je nato glavno vlogo igral Hony Capital, kitajsko podjetje za tvegane naložbe. Mesece dolgo ni pokazal posebnega zanimanja. Nato je decembra tistega leta Son med obiskom New Yorka prosil za vodenje po sedežu Weworka na Manhattnu. Ni omenil, da bi rad vložil, temveč je rekel le, da še nikoli ni bil v takšnem podjetju in da ga muči radovednost. Zaposleni v Weworku se spomnijo, kako živčen je bil tisti dan Neumann. Son je zamujal skoraj dve uri, in ko je končno prispel, je Neumannu rekel, da ima le 12 minut časa. Neumann je pohitel, da bi mu pokazal čim več, a ni prišel daleč, ko je Son že moral oditi. No, predlagal mu je, naj se Neumann pelje z njim v njegovem avtomobilu, da bi se lahko pogovorila. In tako je Son na zadnjih sedežih avtomobila vklopil svoj ipad in napisal pogoje za 4,4 milijarde dolarjev vredno naložbo v podjetje. Na dnu je potegnil dve vodoravni črti, se na eno podpisal in ipad nato predal takrat 37-letnemu Neumannu, da bi na drugo na-čečkal svoj podpis. Neumann je fotografijo dogovora shranil na svoj telefon. »Ko se je Masa odločil za prvo naložbo v moje podjetje, sva govorila le 28 minut,« mi je Neumann povedal januarja. Neumannovo občudovanje mentorja je bilo takrat še neokrnjeno. Spomni se, da mu je Son povedal: »Nazadnje sem se tako počutil ob Jacku Maju.« Kot je znano, je Ma 20 milijonov vredno Sonovo naložbo v Alibabo z 20 milijonov dolarjev februarja 2000 napihnil v trgovinskega velikana, vrednega več kot 200 milijard dolarjev. Med laskanjem so se prepletala tudi jasna navodila: od Neumanna se je pričakoval podoben podvig, kot je uspel Maju. Še bolj garaj Neumann je že od nekdaj odločen in zahteven, podjetnik, ki je razmišljal, da bi imel sto Weworkov, ko jih je dejansko imel šele peščico. Ko so avgusta 2017 objavili Sono-vo naložbo v Wework, je Neumann postal še odločnejši in zahtevnejši. Njegovi tesni sodelavci pravijo, da je zaradi Sonovega spodbujanja k hitrejši rasti postal bolj muhast. Eden od šefov se spomni, kako se je ustanovitelj ves razburjen vrnil s sestanka s Sonom, ker mu je ta rekel, da ne skrbi za dovolj veliko rast podjetja. Neumann je zato vratolomno pospešil, raztrgal načrte za odprtje 30 novih lokacij in vztrajal, da jih ekipa pripravi 60. »Ne vem, ali si predstavljate, kakšen pritisk to pomeni za organizacijo,« je poudaril eden od zaposlenih, ki je delal z Neumannom. Že sama logistika za odprtje nove podružnice Weworka je izjemno zahtevna: treba se je pogajati o najemnini, prostor urediti, pridobiti dovoljenja, poiskati najemnike in oglaševanje prirediti soseski. Velike težave na bolj oddaljenih lokacijah - podjetje se je širilo od Houstona do avstralskega Melbour-na - so pometli pod preprogo zaradi vročičnih prizadevanj za rast. Vodilni pravijo, da je Neuman pobesnel, če so ga poskušali prepričati, naj bo previdnejši, in jih ozmerjal za drugo ligo. Nekega nekdanjega šefa je javno užalil in pozneje ukinil delovno mesto z njegovim nazivom le zato, ker mu je predlagal, naj premisli o neki strategiji, ki je zaradi pomanjkanja osebja ne bi mogli pravilno izpeljati. Drugi, ki so se kdaj sporekli z Neumannom, so dobili prepoved sodelovanja na sestankih ali pa so jih ignorirali, tudi tako, da so bile njihove pripombe med pogovori gladko preslišane. »Če si mu ugovarjal, te je doletela kazen,« je povedal eden od zaposlenih. Le malo ljudi je imelo takšen neoviran dostop do Sona kot nekoč Neumann. Son je bil več kot le poln mošnjiček, bil je tudi zaveznik, zaupnik, sosanjač in podpornik. »Adam in Masa imata poseben odnos,« mi je jeseni 2018 zaupal Artie Minson, nekdanji finančni 60 Monitor svet 2020 VELIKANI e značilne floskule v zvezi s tveganim kapitalom se z leti niso oplemenitile kot vino, temveč ponazarjajo način razmišljanja, ki je pokopal Wework. Ustanovitelji so na prvem mestu Pojav: 2005 Glavni zagovornik: Sean Parker Teza: Mladih direktorjev in hkrati ustanoviteljev se ne sme nadomestiti s poklicnim menedžerjem, prav tako ne smejo izgubiti glavne besede v upravnem odboru, saj so v obdobju interneta in mobilnosti izjemno usposobljeni za vodenje podjetja. Temeljna zmota: To načelo nadomešča prejšnjo pravilo, da se ustanovitelje nadomesti po prvem krogu obsežnega financiranja s tveganim kapitalom. Z naslednjimi »inovacijami« so ustanovitelji dobili veliko premoč pri glasovanju in smeli prodajati delnice med krogi financiranja, ne da bi to vplivalo na njihovo moč. Programska oprema si podreja svet Pojav: 2011 Glavni zagovornik: Marc Andreessen Teza: Podjetja in panoge so vse bolj odvisni od programske opreme, ki jo dobivajo prek interneta. Temeljna zmota: Trgi, kot je nepremičninski, delujejo po drugačnih ekonomskih pravilih kot, na primer, mediji in komunikacije. Če imaš aplikacijo, še ne pomeni, da lahko dosežeš tako velik dobiček kot podjetje za programsko opremo ali takšno tržno vrednost kot tehnološka družba. Zagonsko podjetje je enako rast Pojav: 2012 Glavni zagovornik: Paul Graham Teza: Zagonsko podjetje je zasnovano za hitro rast ... Edina pomembna stvar je rast. Temeljna zmota: Tudi vlagatelje na trgu zanima predvsem dobiček in vsaka žrtev v imenu rasti na račun dobičkonosnosti - od zadolževanja do vstopanja na nove trge zaradi zgodbe, ki jo lahko ponudijo zasebnim vlagateljem - pripomore k pomanjkanju discipline znotraj družbe. Monopol je pogoj za uspešno poslovanje Pojav: 2014 Glavni zagovornik: Peter Thiel Teza: Ustanovitelji morajo poiskati trg, na katerem lahko poslujejo monopolno, saj je vrednost težko povečevati v panogah z močno konkurenco. Pod črto so družbe brez konkurence konkurenč-nejše. Temeljna zmota: Etos monopola je marsikoga vodil tudi v globalnih sektorjih, ki jih ni mogoče nadvladati, od prevoza do hrane in nepremičnin. Poleg tega je to načelo tudi nedemokratično in nanj so pozorni tudi zakonodajalci. Bliskovita rast Pojav: 2015 Glavni zagovornik: Reid Hoffman Teza: Če hočeš postati prvi veliki igralec na obsežnem globalnem trgu, moraš družbo povečevati zelo hitro. Temeljna zmota: Celo Hoffman je priznal, da se s takšnim pristopom le zapravlja denar in rojeva megalomansko razmišljanje o velikem dobičku in velikih izgubah, ki je odlično za lastnike tveganega kapitala in ustanovitelje - pa za nikogar drugega. direktor Weworka, ki je septembra 2019 postal sodirektor. Neumann, katerega starši so se ločili pri njegovih sedmih letih in ga je vzgajala predvsem mama, se je sčasoma navadil na to, da ga Son usmerja. Neumann ni hotel razočarati svojega mentorja in Son je od svojega zvezdnika pričakoval veliko. Son je dva vrhunska vodja - podpredsednika Softbanka Rona Fisherja in Marka Schwart-za, nekdanjega partnerja v Goldman Sachsu - imenoval v upravni odbor Weworka. Zaposleni pravijo, da je Schwartz redno prihajal v pisarno, včasih se je pojavil tudi na operativnih sestankih, delal pa je v majhnem prostoru blizu Neumanna in drugih najvišjih šefov. Neumann je dolgo hranil košček lista, na katerem sta s soustanoviteljem Miguelom McKelveyjem orisala prve zamisli, kako bi se podjetje lahko razširilo tudi na stanovanjsko področje (Welive), bančništvo (We-bank) in še širše (Weneighborhoods in We-cities). Son pa je medtem Neumannu in njegovi ekipi vcepljal, da so novi Amazon, ki je začel s pošiljanjem knjig in se razrasel v trgovino z vsem mogočim. Neumann in Son sta s primerjanjem Weworka s tri bilijone vrednim velikanom začela zgodbo, ki bi teoretično lahko upravičila vratolomen skok vrednosti družbe. »Masa je kot Jedi,« mi je januarja lani zaupal Neumann, »in kot Jedi ima veliko nadnaravnih moči.« Ob Sonovi spodbudi je Neumann veselo zapravljal in v šestih mesecih kupil pet podjetij, tudi tehnološka zagonska podjetja za upravljanje gradbenih podjetij ter boljšo prodajo in trženje. Neumann se je odločil, da bo družbo umestil kot tehnološko platformo. Vedel je, da se bo s tem njena vrednost povečevala hitreje, saj so tehnološke družbe za vlagatelje zanimivejše kot nepremičninske. Neumann je zaposlil uglednega produktne-ga vodja iz Appla in začel razpravljati, kako bi Wework lahko nadstropja opremil s senzorji in tako dejavnost članov prevajal v podatke, ki bi jih umetna inteligenca, ena od Sonovih strasti, analizirala, s čimer bi prišli do ugotovitev, za katere bi bile druge družbe pripravljene plačati. Neumann je tudi izkoristil priložnost in razširil dejavnosti Weworka na izobraževanje, vadbo, družabna srečanja, šport in prosti čas. Leta 2018 se je s Savdijci tudi pogovarjal, da bi storitve Weworka vključili v projekt Neom, metropolo na skoraj 26.000 kvadratnih kilometrih ob obalah Rdečega morja, kot si jo je zamislil bin Salman. Nekemu šefu je rekel, da bi bil ta posel lahko vreden milijarde. Takrat si je že predstavljal družbo We: Wework, Welive, Welove, Wecongrega-te, Weplay in Wegrow. Samorastnik Kljub vsemu temu pritisku na Neumanna se je zdelo, da je Son pod še večjim. Do jeseni 2018 je sklad Vision v nekaj deset zagonskih podjetij z vsega sveta vložil več deset TVEGAN KAPITAL Floskule r milijard. (Softbankove zagonske naložbe so predstavljale desetino vseh tveganih naložb v lanskem letu.) Hitrost in velikost sta osupnila Silicijevo dolino in vse vlagatelje tveganega kapitala. Hkrati pa je s tem spodbudil visoka pričakovanja glede rezultatov. Son je za nadaljevanje načrtov potreboval več denarja. Nekaj tednov po novici o umoru Hašokd-žija, to je bilo oktobra 2018, je Son odpotoval v Savdsko Arabijo na zasebno srečanje z Mohamedom bin Salmanom. Son, ki ni nikoli javno razkril teme pogovora s princem, se je znašel v negotovem položaju. Savsko Arabijo je zapustil brez trdne obljube o dodatnem denarju in savdska vlada nikoli ni uradno umaknila svoje 45 milijard dolarjev težke obljube. Številni direktorji v Sonovem portfelju podjetij so izjavili, da jih je novica o Hašokdžiju vznemirila, direktor Ubeija Dara Khosrowhahi, na primer, je zapustil puščavski Davos. Kot je povedal neki poznavalec razmer v Weju, je Neumann zaposlenim dejal, da bi lahko rešil prinčeve težave: »Rekel je, če bi ga princ poslušal, bi mu lahko svetoval, kako postati boljši vodja.« Monitor svet 2020 61 VELIKANI A V enačbi je sodeloval še tretji mož, Mohamed bin Salman, prestolonaslednik savdskoarabskega kralja. Neumann je hlepel po 20 milijardah, s katerimi je mahal Son, vendar je tudi zahteval, da ima on, ne Son, odločilni glas pri vodenju družbe. Neumann je bil stoodstotni lastnik Weworka in tega ni nameraval spreminjati, kar je sčasoma postala huda težava med možema. Neumannu se je zdelo, da ima dovolj velik vpliv na mentorja, in je zato začel omenjati nove priložnosti - vključno s preimenovanjem v We Company. Novico je nameraval objaviti na letnem globalnem srečanju Weworka januarja, za katerega je najel skupino Red Hot Chili Peppers. Nato je udarila še ena nesreča, ki je nihče ni pričakoval. Softbankova japonska podružnica za mobilno telefonijo je 19. decembra 2018 začela prodajo svojih delnic na tokijski borzi, s čimer naj bi zbrala 18 milijard dolarjev. Izbrala je slab trenutek, saj so se globalni trgi tisti teden opotekli za takšen odstotek kot še nikoli od finančne krize leta 2008. Vrednost delnic mobilne podružnice je tako prvi dan trgovanja upadla za 15 odstotkov, kar je najslabši delniški debut v japonski zgodovini. Po tej porazni prvi javni ponudbi delnic je Son Neumannu sporočil, da je pripravljen skleniti posel za dve milijardi dolarjev namesto prvotno načrtovanih 20 milijard. Neumann je novico na videz mirno sprejel. »Hočem, da smo znani kot družba, ki zmore več z manj,« mi je rekel takrat. Kljub vsemu je Neumanna sprememba vznemirila. Poznavalci razmer pravijo, da je njegovo vedenje v pisarni postajalo vse bolj muhasto. Odšel je v Kalifornijo, sprejemal je odločitve, ki so njegove sodelavce zmedle in spravljale v obup. Ko je, na primer, na Havajih deskal z legendo velikih valov La-irdom Hamiltonom, se je odločil, da bo 32 milijonov dolarjev iz sklada družbe vložil v Laird Superfood. Na novo krščena We Company je leto 2019 začela z več kot šestimi milijardami bilančne vsote, vendar je gotovino porabljala veliko hitreje, kot je pritekala. Družba se je v 15 mesecih od prve naložbe Softbanka povečala za dvakrat, ne da bi pridobila nove podpornike. Neumann se je vedno obotavljal z vstopom na borzo, ni maral finančnega preverjanja. A borza se je vse bolj zdela edina dostopna možnost za svež kapital. Delaj tisto, kar imaš rad Nekega lepega dne v aprilu je Neumann lebdel na deski sredi Indijskega oceana. V tistem tednu je dopolnil 40 let in odšel je na Maldive, da bi okroglo obletnico proslavil z družino in najbližjimi prijatelji. Na tem potovanju ni skoparil in slavje je vključevalo tudi bivanje v letovišču na atolu, s katerega je edini dostop do svetovno znanega deskarskega raja, kjer se lomijo valovi, imenovanega Pasta Point. Neumann je pogosto govoril o vlogi valov v svojem življenju in trdil, da je jahal tudi pet in več metrov visoke. Tisti, ki so ga videli de-skati, pravijo, da ga v vodi obkroža neobičajno veliko število inštruktorjev in vodnikov. Pogosto ga do valov odvlečejo z vodnim sku-terjem, namesto da bi se sam poganjal do tja. Na nekaterih deskarskih območjih daleč od obale je to sicer obvezno, na manjših pa de-skarji na to gledajo kot na nekaj čudnega in nepotrebnega. To je podobno, kot bi koga s helikopterjem spravili na vrh otroške žičnice. Kakorkoli že, direktor Weja se ni mogel osredotočati le na valove. V New Yor-ku so mu Artie Minson, njegov finančni direktor, in drugi vodilni dopovedovali, da se mora odločiti, ali bo delnice ponudil na borzi. Minson se je pripravljal na sestanek z bančniki in je potreboval Neumannov blagoslov. Skrbelo ga je, da bi njihovi načrti pricurljali v javnost; podjetje je moralo imeti nadzor nad poročanjem o začetku postopka. Neumann je med tem, ko mu je deskarski vodnik pomagal krmariti skozi valove, sprejel poslovno odločitev. Ko se je odločil za prvo javno ponudbo delnic, se je začel navdušeno posvečati prospektu in v naslednjih nekaj mesecih ure in ure z ženo - v enem od njunih domov v Ama-gensettu blizu deskarske enklave Montauk na koncu newyorškega Long Islanda - pisal osnutek za osnutkom prospekta. Hotela sta, da ta ne bi pričal le o poslovni strategiji in finančnih podatkih, temveč tudi o poslanstvu, za katero sta se odločila družno, da bi zvišala zavest sveta. Podrobno sta razpravljala o odločitvah, kot je, na primer, ali na zadnjo stran dokumenta dati fotografijo vala ali gozda. Odločila sta se za zadnjega, ker ju je skrbelo, da bi val lahko simboliziral lomljenje. Par se je odločil, da bo Rebekah možu pomagala izbrati naslednika, če bi se mu kaj zgodilo - nekaj šefov je to izvedelo šele par dni pred izdajo prospekta. »Adamov edini šefje Rebekah,« je komentiral eden od direktorjev. Neumann je imel julija generalko pred turnejo ob prvi ponudbi delnic, na katero je povabil izbrano skupino analitikov z Wall Streeta. Priče dogodka pravijo, da je bil v svojem elementu. Stal je pred množico, pripovedoval svojo zgodbo, Rebekah je sedela v prvi vrsti. Govoril je o tem, da bi vlagatelji družbo We morali primerjati z začetki Amazona, ko je prodajal le knjige in glasbo. Kmalu, je obljubil, bo tudi We daleč presegel svoj prvotni posel oddajanja pisalnih miz. Ob primerjavi z Amazonom, katerega vrednost je v času teh govorov znašala že 900 milijard dolarjev, bi se tržna kapitalizacija Weja v višini 65 milijard dolarjev zdela kot dobra kupčija, je bil upal Neumann. Po njegovem mnenju je bila turneja uspešna. Nekdo od prisotnih na njej je opazil, da so nekateri analitiki po govoru prosili za sel-fi z Neumannom. Ta se je uštel v svojih predvidevanjih ter analitiki in vlagatelji so po aplavzu seveda ugotovili, da jim ni posredoval oprijemljivih podatkov. Za zaprtimi vrati so že takrat šepetali, da je posel verjetno na trhlih nogah. Predvsem jih je skrbela novica, ki je odjeknila sredi julija, da je Neumann postopoma prodal za skoraj 700 milijonov Wejevih delnic. Na Wall Streetu to velja za resen alarm, saj kaže na pomanjkanje zaupanja v prihodnost podjetja, poleg tega so se zaradi tega pojavila tudi vprašanja, koliko nadzora ima pravzaprav upravni odbor. Hkrati je nekaj vlagateljev izvedelo, da eden najstarejših podpornikov družbe, Benchmark, ni sodeloval v poznejših krogih financiranja, kar je pomenilo, da ni povečal svoje naložbe v družbi. Kot je povedal neki poznavalec razmer, je Benchmarkov partner Bruce Dunlevie, ki je tudi član upravnega 62 Manthir svet 2020 VELIKANI odbora Weja, postajal vse bolj zaskrbljen zaradi Neumannovega vedenja in razsodnosti, tudi odločitve za prodajo delnic pred prvo javno ponudbo. Neumann je verjetno težko razumel neugodne pripombe po letih laskavih besed bančnikov, finančnikov in nepremičninskih mogotcev. »Nikoli nismo naleteli na mino,« mi je Dunlevie rekel aprila. »Družba ima srečo, da ni doživela nič resnično slabega.« Dunlevie se pozneje ni odzval na več prošenj za komentar na ta članek. Samo ljudje smo Neumann je prospekt za We izdal 14. avgusta 2019 in ni pričakoval takšnega odziva Wall Streeta. Skoraj takoj so ga raztrgali in analitiki so izpostavili slabosti družbe: veliko izgubo (samo v prvi polovici lanskega leta je ta dosegla 900 milijonov dolarjev), Neuman-nov pretirani nadzor nad družbo (s svojimi delnicami je imel 20-krat večjo volilno pravico od drugih), Rebekahina osrednja vloga pri prihodnosti Weja, 47 milijard dolarjev obveznosti zaradi najemnin. Iz Neumanna so se norčevali in z njim so v blato povlekli tudi Sona, saj so mu kritiki kot direktorju Softbanka pripisovali krivdo za umetno napihovanje vrednosti Weja. Neumann je konec avgusta odletel v Tokio na pogovor s So-nom. Razpravljala sta o možnosti, da bi Softbank prispeval več denarja, in sicer v okviru prve prodaje delnic ali namesto nje. Dobro obveščeni Neumannovi tesni sodelavci pravijo, da je ta še vedno pričakoval, da ga bo Son rešil. Takrat še ni vedel, da bo izgubil položaj. V Wall Street Journalu so 18. septembra objavili zgodbo o Neumannovem obnašanju, vključno z anekdoto, da je na mednarodnem letu zasebnega reaktivca kadil travo. Sona je zgodba, ki jo je prebral na vrhunskem srečanju direktorjev podjetij iz njegovega portfelja v kalifornijski Pasadeni, zelo vznemirila. Trava je na Japonskem prepovedana in drugič, prenašanje mamil čez mejo kaže slabo presojo in pomanjkanje odgovornosti. Po tednih vse večje napetosti je skupina vlagateljev, vključno s člani odbora, ki jih je postavil Son, Neumanna prisilila k odstopu z direktorskega položaja, kar se je potem uradno zgodilo 24. septembra lani. »Vladavina Neumanna je končana,« je komentiral eden od poznavalcev razmer. Pisarni Neumanna in njegove žene so nemudoma preuredili v prostore za sestanke. Rebekahina rožnata sedežna garnitura in poster z Neu-mannom med deskanjem sta izginila. Rebe-kah je o Neumannovem odnosu s Sonom v elektronskem sporočilu, ki ga je posredovala njena služba za odnose z javnostjo, napisala: »Je v rednih stikih z Masom in njegovo ekipo.« Konec oktobra je Son dosegel 9,5 milijarde dolarjev vreden dogovor za prevzem Weja in Neumannu odvzel vse pravice do kakršnegakoli odločanja. Po Neumannovem odhodu se je Son takoj lotil dela, da bi rešil We. Štiri dni je preživel v prostorih Weworka v Tokiu in si ogledal tako rekoč vse vidike poslovanja. S svojo ekipo je analiziral, kako pogosto in kdaj so člani We-worka uporabljali prostor. »Ugotovili smo, da vsi ne pridejo vedno na delo,« je povedal neki vir, ki je spremljal dogajanje. »Zato bi ta prostor lahko tržili kot letalska družba.« Prevetrili so strategijo in poslovanje družbe, da bi dosegli pozitivne gotovinske tokove in bi v letu in pol spet začela prinašati dobiček. Teden dni pozneje je Son odletel v Savd-sko Arabijo k prestolonasledniku. Sestala sta se na plovilu blizu obale mesta Neom s pogledom na njegove sveže temelje. Za zdaj so od načrtovane metropole zgradili golfsko igrišče, palačo, pristajalno stezo in nekaj restavracij, kot je povedal nekdo, ki pozna projekt. Viri blizu Softbanka pravijo, da se s Sav-dijci aktivno pogajajo o naslednjem skladu Vision. Softbank je zanj že odobril 38 milijard dolarjev. Sonova pozornost in denar zdaj veljata drugim naložbam, na primer Oyo, po novem Oyo Hotels and Homes, ki se označuje za najhitreje rastočo hotelsko verigo na svetu. Ustanovitelj Riteš Agarval ob Sonovi pomoči odločno širi poslovanje in tako je Oyo v preteklih dveh letih vstopil na kitajski, japonski, evropski in ameriški trg, skupaj v 21 držav in 60 mest. Avgusta lani je Agarval kupil hotel Hooters Casino v Las Vegasu in predstavil načrt, da bo za širitev v Evropi porabil 335 milijonov dolarjev. Še pomembneje pa je, da je Agarval oktobra močno povečal vrednost Oya, ko je napovedal, da bo od svojih dveh prvotnih tveganih vlagateljev, skladov Sequoia in Lightspeed, vnovič odkupil za dve milijardi dolarjev delnic. Posel bodo financirali drugi vlagatelji. Tako je vrednost družbe dvignil na novo rekordno raven, deset milijard dolarjev. Son je v Agarvalu očitno našel svojo mlajšo različico. Copyright Mansueto Ventures Ltd, distribucija Tribune Content Agency. Monitor svet 2020 63 VELIKANI Dežela velikanov Kitajske več milijard dolarjev vredne tehnološke družbe so uspevale po zaslugi vlade, ki je nudila spodbude in jih ni ovirala pri poslovanju. Lahko na to računajo tudi v prihodnje? Mara Hvistendahl, MIT Technology Review ' a začetku 80. let je grozd mladih računalniških podjetij odprl trgovino v živahnem predelu severozahodnega Pekinga blizu študentskih naselij univerz v Pekingu in Cingui. Ulica elektronike, kot so krstili ta predel, je bila klobčič koles, na roke narejenih znakov in hrupa zaradi razgretih izbruhov barantanja. Nad glavami pešcev so viseli umazani transparenti in med hojo so se morali umikati stolpičem desetih ali dvanajstih zavojev papirja za fotokopirne stroje. Moški v poceni oblekah so iz svojih obcestnih kioskov ponujali električne razdelivce in črnilo za tiskalnike. Mrgolelo je tudi piratske programske opreme, tako da je bil marsikomu ljubši vzdevek Ulica sleparjev. Neverjetno je bilo, da je obstajal cvetoč trg z osebnimi računalniki, saj veliko Kitajcev še vedno ni imelo niti hladilnika. Še bolj neverjetno pa je, da so bile trgovine na Ulici elektronike zasebna podjetja. Njihov pohod v kapitalizem je bil eksperiment, ki se je začel s kitajskimi gospodarskimi reformami, na začetku povezanimi z naložbami v znanost in tehnologijo. Prva znamenja so nakazovala, da bi ta strategija lahko delovala. Med družbami, ki so vzniknile na Ulici elektronike, je tudi Lenovo. Neverjeten razcvet Odtlej je Kitajska doživela znanstveno in tehnološko renesanso. Med letoma 1991 in 2016 se je državno financiranje raziskav in razvoja povečalo za tridesetkrat. Država je že leta 2009 pri porabi za raziskave in razvoj prehitela Japonsko. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ocenjuje, da je pri tem lani prehitela tudi Združene države Amerike. Ulica elektronike je danes znana kot Žonguančun tam danes domujejo tehnološki velikani Baidu, Didi Chuxing in Meitu-an-Dianping pa tudi raziskovalna središča Microsofta, Googla in IBM. Kitajska se lahko pohvali, da je domovina devetih največjih tehnoloških družb od dvajsetih, od tega so tri med najboljšo deseterico. Ima tudi največji radijski teleskop z eno anteno na svetu in več najhitrejših superraču-nalnikov, namerava pa zgraditi tudi največji supertrkovalnik. Leta 2016 je v orbito poslala prvi kvantni komunikacijski satelit na svetu. Načrti, opisani v beli knjigi države, so velikopotezni: izkazati se na področjih, kot je mobilna tehnologija pete generacije, križanje rastlin, robotika in do leta 2030 postati vodilna država na področju umetne inteligence. Vse to je v ZDA povzročilo precejšnjo tesnobo. Trumpova administracija je kot razlog za trgovinsko vojno s Kitajsko navedla zaskrbljenost zaradi merkantilističnega nadzora nad trgom in industrijsko vohunjenje. Podpredsednik ZDA Mike Pence je kitajsko vlado celo obdolžil, da na veliko krade ameriško tehnologijo. Ameriške besede o tehnološki hladni vojni delno izdajajo širok razkorak pri razumevanju. Medtem ko ameriški zakonodajalci kitajske znanstvene ambicije vidijo kot akutno grožnjo, kitajski komentatorji izpostavljajo dolgotrajno negotovost. Po njihovem mnenju želje, zaradi katerih so odprli Ulico elektroniko, niso bile povsem izpolnjene. Bela knjiga države in poročila državnih medijev resda pišejo slavospeve, v zasebnih krogih pa se kitajski voditelji pritožujejo, da je država porabila veliko, dobila pa malo. Da, Kitajska financira velike znanstvene projekte, vendar to ni enako doseganju resnih znanstvenih prebojev ali predstavitvi izdelka, ki bo spremenil svetovni trg, tako kot ga je iphone. In čeprav se kitajske tisto institucijo, ki je sprožila kitajski tehnološki razcvet, ko je pred 40 leti začela program gospodarskih reform. Poznavalci so se spraševali, kako lahko Kitajska inovira, če pa znanost in tehnologijo upravlja od zgoraj navzdol. Kako raziskovalci dosegajo prelomne rezultate, če pa ni svobode govora, svoboda raziskovanja je omejena in onemogočen je celo dostop do Googla Scholar? Planski pristop Žonguančun se je vsaj na prvi pogled zdel zgovoren primer. Leta 1989 se je nekaj podjetnikov z Ulice elektronike pridružilo protestom na Trgu nebeškega miru, katerih izvor pa je bil na bližnji pekinški univerzi. Ko so uvedli ostre ukrepe, so kadre komunistične stranke poslali v Žonguančun, da bi tehnološka podjetja prisilili h grajanju demokratičnega gibanja. Ob koncu 90. let so območje uradno uredili kot znanstveni park pod bolj neposrednim nadzorom občinskih oblasti. Žonguančun je veljal za kitajsko Silicijevo dolino, vendar je bila ta primerjava absurdna že od začetka. Pristop od zgoraj navzdol, ki je veljal v letih, ki so sledila, je nekaj čisto drugega od bolj decentraliziranih ino- Kako raziskovalci dosegajo prelomne rezultate, če pa ni svobode govora, svoboda raziskovanja je omejena in onemogočen je celo dostop do Googla Scholar? Mara Hvistendahl je novinarka, ki piše o znanosti. Dela v ZDA, vendar je osem let živela v Šanghaju. elitne univerze vzpenjajo na svetovni lestvici, se država lahko pohvali le z enim Nobelovim nagrajencem na področju znanosti, ki svojega nagrajenega dela ni opravil v tujini. Kljub vsemu je opaziti znake, da se razmere morda spreminjajo. Val doma delujočih Nobelovih nagrajencev se resda še vedno izmika, vendar je država doživela eksplozijo poslovnih inovacij. Močne tehnološke družbe skupaj s peščico smelih zagonskih podjetij danes spreminjajo poslovne modele v Silicijevi dolini in so gonilo razprave o interne-tnem nadzoru ter opazovanju. Uspelo jim je predvsem pa zaslugi improviziranega podjetništva tiste baže, kot se je začelo na Ulici elektronike. Medtem ko rastejo in se razgledujejo po tujini, jih morda ne zadržuje več pomanjkanje dobrega kadra ali denarja, temveč njihove vezi s kitajsko vlado - prav vacij na območju zaliva San Francisca. Še bolj nesmiselna je postala, ko so model Žon-guančuna posnemali še na 167 drugih kitajskih območjih. Na začetku novega stoletja so številni teh znanstvenih parkov le stežka privabljali najemnike velikega kalibra. Nekateri so postali le centri za distribucijo in obdelavo v okviru tujih tehnoloških družb. Predstava, da bi odpiranje znanstvenih parkov po vsej Kitajski pripomoglo k napredku, je kazala nagnjenje države k poudarjanju količine in številk na račun kakovosti. Vzemimo za primer kitajske tehnološke načrte. Med ključnimi, ki so jih sprejeli 2006, so postavili cilje za rast do leta 2020. Kitajska naj bi tako letos za raziskave in razvoj namenila poltretji odstotek svojega bruto domačega proizvoda in izstopala na področjih, kot so biotehnologija, nanotehnologija in razvijanje zdravil. Drugi 64 Monitor svet 2020 VELIKANI Prostor za rast Kilaj^a ima nnako zapr^Tih 'j raziskavah in r^-vcu, vendar ¡h1 to glede na razliko v prebivalstvu malo ft * * R-iimkov-jki-v nj vvifcih 1000 pdirw i jpcnJ«reh v detorj*. ■ va W> v-pdm Url; Kitajska s patenti zelo napreduje Vlotmih wt«ntov v ktu»17 odstouk ipremem!» v prilnirjiviliOie ¿DA 55 . 5i* miaiska 48 eei MTWfilM 44 . 208 '.-r.Vl i i) 98 i SPflKNAKOflfJA 15.>53 + FRANCIJA s. «11 ■ vlLU" BkTAUJA i. E#7 + 1.2 SVtA 1 4 Ml + a.a mTMEMSKA 1 * 431 6,3 SYIDSKJ I 3. HI 7.0 cilji vključujejo, da bi se Kitajska prebila med prvih pet držav na svetu tako po patentih za izume kot po skupnem številu omemb. Nekaj teh ciljev je sprožilo verižno reakcijo. Vključitvi nanotehnologije je leta 2000 sledila ustanovitev ameriške državne nano-tehnološke pobude, ki za nanoznanstvene raziskave zagotavlja več kot milijardo dolarjev na leto. Vendar s pridihom Kitajske. Ko so predstavili načrt za leto 2006, so se lokalne oblasti kar kosale pri izkazovanju podpore in pripravljale svoje pobude. Plače profesorjev so bile odvisne od tega, koliko razprav so objavili v pomembnih publikacijah. Za podjetja pa so bile zanimive subvencije za inovacije odvisne od velikega števila patentov. Tako državna oblast kot lokalne so precejšnje vsote denarja namenile temu, da bi na tisoče raziskovalcev, rojenih na Kitajskem in živečih v tujini, zmamile nazaj v domovino, kjer naj bi zagnali inovacije. Prejemnikom nadomestil so ponudili zajetne zneske za selitev in daleč nadpovprečne plače. Posledice so bile vsaj na papirju osupljive. Učinek je bil neverjeten. Danes je Kitajska prva na svetu, torej pred ZDA, po številu znanstvenih in inženirskih razprav, objavljenih v mednarodnih publikacijah, so prešteli v ameriški državni znanstveni fundaciji. Svetovna organizacija za intelektualno lastnino jo je uvrstila na drugo mesto pri prijavah patentov. Pri umetni inteligenci, ki velja za eno ključnih strateških področij države, je Kitajska vodilna na svetu tako po objavljenih razpravah kot po potrjenih patentih. Prednjači tudi pri nano-tehničnih patentih, je pokazala analiza kitajskega inštituta za znanstveno in tehnološko politiko, ki deluje na univerzi Cingua. Patent ni enak patentu A ob natančnejšem pregledu podatkov se razkrijejo težave. Številni domači kitajski patenti so tako imenovani slabi patenti, ki jih po petih letih ne obnovijo. Poudarek na objavljanju je povzročil razcvet črnega trga z akademskimi članki. Sumljive agencije na aplikaciji za izmenjavo sporočil QQ ponujajo pisanje člankov v imenu pravih avtorjev, medtem ko podjetni znanstveniki prodajajo soavtorstvo za razprave, ki so jih objavili v uglednih publikacijah. A avtorji iz Kitajske se po številu razprav v angleščini, ki nastanejo vsako leto, ne morejo kosati s tistimi na ameriških institucijah, čeprav jih večina nima bistvenega vpliva na globalno učenost. Povprečna razprava v angleškem jeziku je po vsem svetu citirana 11,8-krat, pri učenjakih kitajskih ustanov pa ta podatek upade na 9,4-krat. Stranski učinek navdušenja nad številkami je, da so odrinjena področja, na katerih ni toliko številčnega merjenja, kot sta, na primer, poučevanje in mentorstvo. Raziskovalci so nagrajeni le za prvo in zadnje mesto med avtorji, zato mnogi ne vidijo smisla v sodelovanju pri velikih projektih. Po vsem svetu pobude pogosto odvračajo od sodelovanja pri velikih raziskovalnih dilemah, na katere se odgovor išče leta, in to še posebej velja za Kitajsko. Bai Čunli, predsednik kitajske akademije znanosti, je potožil, da Kitajska potrebuje več znanstvenikov, ki bi bili pripravljeni desetletje brusiti svoj meč. Ko se je povečala poraba za raziskave in razvoj, so del denarja zapravili za luksuzne avtomobile, podkupnine in ljubice. V enem od mest v provinci Guangdong naj bi administratorji, ki so skrbeli za nakazila štipendij in podpor, v svoj žep pospravili kar trideset odstotkov sredstev. Denar, namenjen prepričevanju znanstvenikov, da bi se vrnili iz tujine, je bil prav tako zapravljen. V Washingtonu se je kongres zaskrbljeno ukvarjal s programom za novačenje tisoč nadarjenih tujih znanstvenikov in kitajskih znanstvenikov v tujini, kitajske voditelje pa skrbi vse kaj drugega. Večina kitajskih znanstvenikov in podjetnikov, ki so jih v okviru programa zvabili nazaj na Kitajsko, dela le občasno ali projektno in ne prispeva trajno k raziskavam v državi. Ciniki te podpore vidijo kot nekakšne organizirane počitnice, način za financiranje obiska družine in prijateljev, medtem ko se prejemniki ne odpovedo svojemu delovnemu mestu na Zahodu. Med vzroki, zakaj se kitajski znanstveniki v tujini nočejo vrniti domov, je pajdaštvo. Monitor svet 2020 65 VELIKANI Ker kitajska komunistična stranka še vedno zanesljivo obvladuje večino univerz in raziskovalnih ustanov, se od znanstvenikov pričakuje, da nekaj časa posvetijo tudi prilizo-vanju uradnikom. Diplomanti in podoktor-ski raziskovalci vedo, da bi se nadrejeni utegnili polastiti njihovih morebitnih prelomnih dosežkov. Kljub vsemu pa so nekatera področja znanosti in tehnologije na Kitajskem v polnem razcvetu. Zakaj? Kritiki, kot je Pence, takoj pokažejo na kitajsko prilaščanje tujega tehnološkega znanja prek skupnih podjetij, zbiranje podatkov iz javno dostopnih virov in očitno industrijsko vohunjenje. Drugi omenjajo vse večje število porabnikov, ki zagonskim podjetjem odpirajo možnost takojšnjega velikega obsega. Zagotovo je vlogo igralo oboje. Od kopiranja do prevlade Obstaja pa še drugi, manj očitni razlog za vzpon Kitajske: vzajemno delovanje državnih smernic in preprostega eksperimentiranja -oziroma tisto, kar v knjigi Innovation in China (Inovacije na Kitajskem) avtorja Richarda P. Appelbauma in več soavtorjev poimenujejo »pogosto protislovna mešanica razvoja pod težko roko države in ob neoviranem svobodnem podjetništvu«. To je najočitnejše ravno v kitajskih spletnih podjetjih. Vodilne tehnološke družbe Baidu, Alibaba in Tencent pogosto poimenujejo kar s kratico BAT. Izraz skriva območno in podjetniško širino. Tencent ima sedež v Šenze-nu, Alibaba in njena podružnica Ant Financial sta v Hangčouju, Ll Baidu ima sedež v pekinškem Žonguančunu. Družbam je skupen Kitajska bo z vložki v raziskave in razvoj prehitela ZDA ZM i 1170 KITAJSKA Kitajski zanstveniki objavljajo, vendar jih drugi malo citirajo Globalne znanstvene objave in citiranja, kot jii sledi baza podatkov Web of Science. Ta leta 2007 do 2017. itovfoobjiv itevilo citiranj Povprečno Ucvilo (milijonov} (milijonov) citiranj na objavo iUA | 3-3 (JTAEKA | 2,06 16 , 35 MSM VTLKAapITANUA | l.Ol ^ IA.5S WMCIW | l.Ol H 10.24 (IW4CUA 1 0-7 BI 10.47 ■IANADA 0,62 lAPOUSKA | 0,B1 j S. 72 ITAJ.IPA | 0,61 li.n AV^TRAILA 0,61 | T,43 ■ififiLA | 0,52 | 7,13 pomemben dejavnik, da so vsem koristile različne ravni blokiranja, tlačenja, cenzuriranja in drugih ukrepov, ki so zavirali tuje tekmece na trgu, lačnem internetnih izdelkov. Veliko najstarejših kitajskih spletišč je bilo očitnih klonov cenzuriranih ameriških. Tehnične težave so le še okrepile njihovo prednost. Spletni promet so takrat filtrirali skozi veliki požarni zid le na treh lokacijah, in sicer v Pekingu, Šanghaju in Guangdžovu. Ko tuje spletne strani niso bile blokirane ali ko so uporabniki našli luknjo za dostop do njih, so se nalagale po polžje. V času, ko se je prek VPN nalagal posnetek z Youtuba s povzetkom Vojne in miru, bi človek lahko že skoraj prebral knjigo. A kopirane strani vsaj sprva niso bile privilegirane. Za svoje mesto so se borile z neusmiljenimi tekmeci »kot gladiatorji v kolo-seju«, se je slikovito izrazil Kai Fu Lee, vlagatelj tveganega kapitala in nekdanji šef Googla za Kitajsko. Mladi podjetniki so imeli dovolj vztrajnosti, da so dodelovali svoje izdelke, dokler so kitajski porabniki želeli vmesnike in funkcije - njihove želje so se pogosto precej razlikovale od zahodnih običajev. Nagonsko so vedeli, da je nekatere praznike in druge kulturne pojave mogoče izkoristiti za uspešno promocijo. Alibaba je, na primer, izkoristila kitajsko navdušenje nad številkami in 11. november spremenila v spletni nakupovalni dan za samske, ki je hitro prehitel ameriški črni petek. Niso se branili niti potuhnjenih taktik za pridobitev tržnega deleža. Lee v svoji knjigi A Superpowers (Nadnaravne moči umetne inteligence) opisuje, kako je direktor Renrena, portala, ki posnema Facebook, kupil enolični naslov, ki ga je bilo mogoče zamenjati za naslov tekmeca Kaixin001, kopiral uporabniški vmesnik in prevzemal njegove stranke. Kaixin001 je tako izrinil iz posla. Najbolj pa je vplivalo to, da so bila kitajska internetna zagonska podjetja pripravljena preizkušati zamisli, ki se drugje niso obnesle. Med njimi je bil integrirani bralnik matričnih črtnih kod, tehnično orodje, ki omogoča mobilna plačila znotraj aplikacij We-chat in Alipay. Kode povezujejo spletni in realni svet na res nenavaden način, in sicer čisto navadne stvari, kot je jedilnik ali vozni red, spremenijo v virtualno izkušnjo in omogočajo, da se po mestu premikamo ob nenehni pomoči tehnologije. Alipay je matrične črtne kode uvedel leta 2011, celo leto prej, kot so jih ameriški tehnologi neuspešno oglaševali na tehničnem festivali SxSW v Teksasu. Kmalu mu je sledil še Wechat. Bralniki so pomemben razlog, da je kitajski trg mobilnega plačevanja zdaj menda vreden blizu 16 bilijonov dolarjev in je več kot 40-krat obsežnejši od ameriškega. Ta trg hkrati omogoča razmah enega najhitreje rastočih sektorjev kitajskega tehnološkega sveta: storitev spletnega nakupovanja od fizičnih ponudnikov (online-to-offline, s kratico O2O). Zagonska podjetja porabnikom 66 Manthir svet 2020 VELIKANI Kitajsko tržišče mobilnih plačil je 41 x večje od ameriškega omogočajo, da naročijo takojšen obisk inštruktorjev, frizerjev in pasjih frizerjev na domu. Podjetja, kot sta Ofo in Mobike, so kitajska mesta preplavila z milijoni koles brez stalnega postajališča in spremenila javni prevoz. Te nove storitve imajo svoje pomanjkljivosti - v kitajskih mestih imajo velike težave z ogromnimi pokopališči javnih koles -, vendar je z njimi življenje številnih pripadnikov kitajskega srednjega sloja postalo neprimerno udobnejše. Velemesta niso več tako strašljiva, če veš, da lahko za neprijetna dnevna opravila zadolžiš koga drugega ali skočiš na kolo, če ne moreš priklicati taksija. Kitajska tehnološka podjetja so se pri takšnem eksperimentiranju tako dobro odrezala, da se je smer kopiranja obrnila in so si ameriška tehnološka podjetja začela izposojati zamisli od Kitajcev. Direktor podjetja Kik Ted Livingston je povedal, da bo razvil aplikacijo Wechat za Zahod. (Od Tencenta je dobil 50 milijonov dolarjev sredstev.) Ofo in Mobike sta se razširila po svetu in navdihnila posnemovalce tudi v drugih državah - vendar sta propadla v manj gosto naseljenih mestih, kjer mobilno plačevanje še ni tako priljubljeno. Inovacije na Kitajskem poganjata ta vnema in huda konkurenca, ne poskusi države, da bi odkrila zmagovalce in postavila cilje. V vseh sektorjih je mogoče najti zanimive družbe, ki so začele kot odpadniško zagonsko podjetje. Vplivno podjetje za genske raziskave BGI je odganjek kitajske akademije znanosti v Pekingu, a se je pozneje preselilo v svobodnejši in živahnejši Šenzen. Proizvajalca trotov DJI je ustanovil študent, ki je delati začel v svoji študentski sobi v Hongkon-gu. Podjetje za prepoznavo govora Iflytek je zagnala skupina doktorskih študentov v provinci Anhuj. Majhna in srednje velika podjetja proizvedejo 80 odstotkov najbolj inova-tivnih izdelkov na Kitajskem, ugotavljajo v Svetovnem gospodarskem forumu. Prvi val kitajskih inovacij je zajel poslovne modele in torej niso bili tehnološki prodori, ki so jih kot cilje zapisali v vladnih belih knjigah. A eno lahko spodbuja drugo. Kitajski tehnološki velikani med zorenjem odpirajo raziskovalne zmogljivosti v tujini in se osre-dotočajo na področja, kot so umetna inteligenca in samovozeči avtomobili. Baidu, ki bi število uporabnikov svoje aplikacije za zemljevide rad pridobil zunaj Kitajske, ima dva raziskovalna kompleksa v predmestnem predelu Silicijeve doline Sunnyvale, tretjega pa v Seattlu. Iflytek je na začetku leta odprl lastno središče v širšem zalivskem območju. Ker te družbe zaposlujejo raziskovalce zelo širokega spektra in črpajo zamisli iz tujine, bodo končno morda imele možnosti, da ponudijo izdelek, ki bo spremenil svet, kot je bil iphone. Vlada je vendarle pomembna Vendar le, če na to ne bodo vplivale vezi s kitajsko vlado in njeno čedalje odločnejše zatiranje politične opozicije. Politbiro s 25 člani se večkrat na leto zbere na »študijskih sestankih« in obravnava temo, ki se zdi stranki pereča, na primer tržne reforme ali državljanske nemire. Sestanki se običajni skličejo v strankinem kompleksu v Žongnanhaju v Pekingu. A 30. septembra 2013 so se uradni predstavniki v enakih vetrovkah, temnih hlačah in udobnih usnjenih čevljih povzpeli na avtobus z zatemnjenimi šipami in se odpeljali v Žonguančun na prvi sestanek zunaj svojega kompleksa. Tam je imel Ši Džinping govor o tehnološki premoči. »Izkoristiti moramo priložnosti, ki jih ponuja nova faza tehnološke revolucije in sprememb v industriji,« je izjavil. »Ne moremo čakati in opazovati s strani, ne smemo popustiti.« Naslednje leto je vlada razkrila namero o »množičnih inovacijah«. Premier Li Kečjang je oznanil, da bodo pomagali zagonskim podjetjem in povsod po Kitajskem odprli inkubatorje. Preprosto eksperimentiranje se je leta ohranilo brez vnete podpore države, v nekaterih primerih celo kljub njenemu odločnemu posredovanju, nato pa je končno dočakalo podporo. Žonguančun je dobil poldrugo milijardo dolarjev. Ostanke Ulice elektronike so počistili in naredili prostor za deljen delovni prostor, inkubatorje in pisarne zagonskih podjetij ob ulici, rezervirani za pešce, imenovani Inno Way. Ta preobrat v politiki je spodbuden. A medtem ko država zdaj skrbi za tehnološka zagonska podjetja, si jih ta hkrati tudi čedalje pogosteje prisvaja. V nasprotju z internetom in s svobodnimi strokovnimi raziskavami mobilna plačila in prepoznava obraza ne ogrožajo avtoritarnega sistema, temveč ga le še krepijo. Podatki o plačilih na Wechatu lahko razkrijejo, kje se je lastnik telefona zadrževal ob določeni uri - do minute natančno. Napredni sistemi za prepoznavo obraza lahko izdajo, kje je trenutno ta oseba. Ši Džinping je od prevzema položaja leta 2012 hitro še bolj strnil vpliv, zadušil upiranje in začel preganjati muslimansko manjšino Ujgurov. Tehnološke družbe je vključil v ta bojni pohod. Po podatkih organizacije Human Rights Watch Iflytek kitajski vladi pomaga razvijati državno biometrično podatkovno banko za prepoznavo glasu, katere namen bo prepoznavati sodelujoče v telefonskem pogovoru. (Iflytek je z laboratorijem za računalništvo in umetno inteligenco na massachusetskem tehnološkem inštitutu sklenil sporazum o sodelovanju pri raziskavah.) Podjetje Leon Technology upravlja nadzorno infrastrukturo v Šindžiangu, kjer so kar desetino odraslih Ujgurov strpali v internacijska taborišča. Sensetime, eden vodilnih proizvajalcev programske opreme za prepoznavo obraza, je ustanovil skupno podjetje z Leon Technology. Tencent in Ant Financial pilotsko uvajata elektronske državne osebne izkaznice, vgrajene v Wechat in Alipay. Ant Financial državi pomaga pri njenih črnih seznamih in kaznuje grešnike, ki so vključeni v njegov posojilni program Zhima. Leta 2017 je BGI odprl središče za gensko testiranje v Šindžiangu, kjer oblasti zbirajo DNK Ujgurov. Takšne naveze bi lahko pokvarile prizadevanja podjetij, da bi ustvarila prelomne izdelke, zanimive za porabnike povsod po svetu. Zaskrbljenost zaradi nadzora je Huawe-iju že onemogočila dostop na ameriški trg, čeprav po svetu razpošlje več svojih izdelkov kot Apple. Če se bodo pomisleki v tujini še okrepili, se bodo kitajska podjetja morda distancirala od izrazito malopridnih vladnih projektov. Zadovoljevanje interesov države bi lahko inovacije zavrlo že v samih temeljih. Življenjski krog izdelkov je vse krajši in podjetja morajo biti zelo prilagodljiva, da držijo korak. To je še toliko težje, če se morajo prilagajati politiki v državi, ki je še vedno izrazito ne-transparentna. Kakorkoli že, iznajdljivosti kitajskih tehnoloških družb ne smemo podcenjevati. Tisti, ki so do zdaj stavili proti inovacijam na Kitajskem, so se motili. In tako bo ostalo, čeprav je primež države vse tesnejši. Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. Monitor svet 2020 67 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE Računski garači Sodobni svet se utaplja v podatkih. Leta 1984 je globalni promet na takrat še negodnem internetu znašal 15 gigabajtov na mesec. Leta 2014 je ta podatek postal povprečni promet na uporabnika, lani pa je vsak od nas toliko podatkov pokuril v dobrem tednu. In nič še ne kaže, da bi bilo treba spustiti zapornice. Edd Gent, New Scientist Se pletu se pridružuje na milijone novih uporabnikov in vse več naprav je povezanih vanj, tako da naj bi svetovni podatki po napovedih do leta 2025 narasli na 175 zetabajtov, kar je dobrih trikrat več, kolikor jih človeštvo proizvede danes. Za obdelavo teh oceanov podatkov je nujna obsežna infrastruktura, ki zajema daleč več od pametnih telefonov in osebnih računalnikov, saj so vanjo vključeni tudi milijoni energetsko požrešnih podatkovnih središč po vsem svetu. Vse to brnenje že danes požre šest odstotkov svetovne električne energije, vendar naj bi se račun za elektriko do leta 2030 še podvojil, ob tem pa se poraja zaskrbljenost zaradi vzdržnosti naših digitalnih navad. Tehnološki napredek je desetletja krotil naraščajoče vode. Strojna oprema je postajala manjša, hitrejša in energetsko učinkovitejša, a silicijevi čipi, od katerih smo odvisni, počasi dosegajo svoje skrajne fizične meje in nam grozijo, da bomo dobivali račune za električno energijo, ki jih ne bomo več zmogli plačevati. Kup alternativnih tehnologij se ponuja za odločno povečevanje procesne moči, vendar jih večina ostaja omejena na laboratorijske mize, zato vse več raziskovalcev poziva k nečemu bolj revolucionarnemu: popolnoma novemu pogledu na termodinamiko v računalništvu. Če se bo ta zamisel prijela, bi lahko preobrazila samo zasnovo računalnikov in pripomogla, da bi procesorji postali močnejši brez dodatne porabe energije, naša vse večja žeja po podatkih pa bi bila poteše-na. Kdor je že kdaj sedel s prenosnikom v naročju, ve, da računalniki oddajajo toploto. Veliko toplote. Tej posledici njihovega načina delovanja se ni mogoče izogniti. Če hočemo razumeti, zakaj, moramo pomisliti, kaj počnejo računalniki. Povedano na splošno, so to naprave, zmožne shranjevati podatke in jih obdelovati. Računalniki to počnejo v obliki bitov, osnovnih enot digitalne informacije v enem od dveh stanj, 0 ali 1. Ta stanja v računalniku predstavljajo drobcena elektronska stikala, imenovana tranzistorji, ki se prižigajo in ugašajo v skladu z napetostjo. Med tem postopkom v računalniških čipih nastaja električni upor, ki se kaže kot toplota. Ker v sodobnih računalniških čipov deluje na A Leta 1961 je fizik Rolf Landauer, zaposlen v IBM, začel preračunavati teoretično učinkovitost popolnega računalnika -takšnega, ki ne bi popolnoma nič energije zapravil za premagovanje upora. milijarde tranzistorjev hkrati, to lahko pošteno zviša temperaturo. Leta 1961 je fizik Rolf Landauer, zaposlen v IBM, začel preračunavati teoretično učinkovitost popolnega računalnika - takšnega, ki ne bi popolnoma nič energije zapravil za premagovanje upora. Vedel je, da bi takšna naprava kljub vsemu porabljala nekaj energije, saj se računalniki tako kot vse naprave nenehno bojujejo z eno najmočnejših sil v vesolju: drugim zakonom termodinami-ke. To pomeni, da se ta nepravilnost vseh zaprtih sistemov - količina, znana pod imenom entropija - vedno povečuje. Zato vmešanega jajca ni več mogoče razdeliti na beljak in rumenjak in je frnikole laže raztresti kot spet pobrati. Vsi, ki so kdaj pospravljali za otroki, vedo, da jih vnovična vzpostavitev reda stane energije. Landauer je razmišljal, da je zajemanje podatkov upor proti neredu in zato predstavlja upad entropije, kar je mogoče doseči le s porabo energije. Ugotovil je, da celo najpreprostejša računalniška operacija - izbris enega samega bita - povzroči drobcen termodinamičen dolg, nič manjši od 2,8 x 10-21 jo-ulov. Če bi Summit, najmogočnejši super-računalnik na svetu, deloval tako učinkovito, bi za delo potreboval le nekaj milivatov. V resnici porablja trinajst megavatov, kar približno ustreza največji proizvodnji dveh kopenskih vetrnih turbin. Celo to je neverjetno učinkovito v primerjavi s prvimi računalniki. Superračunal-nik Cray 1, ki so ga predstavili leta 1975, je porabljal približno odstotek toliko električne energije, vendar je imel manj kot milijardin-ko njegovih računalniških mišic. Preobrat sta 68 Monitor svet 2020 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE U 175 zetabajtov Skupna količina podatkov, ki se bo nabrala do leta 2025. 6 odstotkov Delež svetovne elektrike, ki ga porabijo računalniki. omogočila dva izjemna trenda, ki sta učinkovala hkrati. Prvi je bila zmožnost panoge, da je tranzistorje občutno zmanjšala in vsaki dve leti približno podvojila število, ki ga je bilo mogoče stlačiti na računalniški čip. Ta trend se imenuje Moorov zakon. Drugi je ugotovitev računalniškega strokovnjaka Roberta H. Dennarda, da poraba energije posameznega tranzistorja upada sorazmerno z zmanjševanjem njegove velikosti. To pomeni, da bi računalniško moč čipa lahko povečevali hkrati z njegovo energetsko učinkovitostjo. Kršitev Moorovega zakona A takšne izboljšave ne morejo potekati v neskončnost. Pred približno 15 leti so silicijevi tranzistorji postali tako majhni, da nadaljnje povečanje učinkovitosti fizično ni bilo več mogoče. Danes se število tranzistorjev na čip še vedno povečuje, vendar jih je vse težje stiskati skupaj, saj se zaradi dodatne toplote, ki jo oddajajo, okvarijo. »Glede vse manjših dimenzij se zdaj že zaletavamo v zid,« je povedala Iris Bahar z univerze Brown na Rhode Islandu. »Približujemo se meji njihove učinkovitosti. Prvič po pol stoletja bo Mo-orov zakon očitno zatajil.« Hkrati se je razcvetelo povpraševanje po vse manjših in vse zmogljivejših napravah. Nadgradnja mobilnih omrežij s tehnologije četrte generacije na peto, ki bo omogočala snemanje podatkov s stokrat večjo hitrostjo kot prej, naj bi v Severni Ameriki povprečno mesečno porabo podatkov napihnila z 8,6 gigabajta na osebo, kolikor je znašala lani, na 50 gigabajtov leta 2024. Poleg tega so v porastu tudi naprave, povezane s spletom, od pametnih telefonov in ur za vadbo do pametnih števcev in opreme za nadzorovanje proizvodnje, kar vse črpa podatke. Tako imenovani internet stvari je lani zajel 9,5 milijarde naprav in ta številka naj bi čez pet let dosegla 28 milijard. Leta 2017 je raziskovalec Anders Andrae, zaposlen v Huaweiju, napovedal, da bo cunami obdelave podatkov zaradi takšnega napredka leta 2025 porabil petino svetovne elektrike. Ta podatek je seveda prišel na naslovnice. Njegove zadnje napovedi so manj apokaliptične, a še vedno nakazujejo, da bi do leta 2030 več kot desetino svetovne elektrike lahko namenili za obdelavo podatkov. Ko gre za surovo računalniško moč, bi to lahko pomenilo več, kot je danes uporablja vsa Evropska unija. Takšna rast bo verjetno pomemben vir prihodnjega ogljičnega izpusta in za preprečevanje pregrevanja podatkovnih središč bomo porabili nevzdržno ogromno vode za hlajenje. Vendar se vsi ne strinjajo, da nas čaka tako silen energijski krč. »Andraejevi modeli so, iskreno povedano, precej preprosti,« je poudaril Eric Masanet s Severozahodne univerze v Illinoisu. Pravi, da povzemajo iz starejših raziskav o računalniški porabi energije, vendar je takšen pristop v preteklosti prinesel pretirane ocene. V nedavni raziskavo so Ma-sanet in njegovi kolegi ugotovili, da se je po- raba elektrike v podatkovnih središčih med letoma 2010 in 2018 povečala le za šest odstotkov, čeprav je njihova delovna obremenitev poskočila kar za 550 odstotkov. Zaslugo za to moramo pripisati izboljšavam tako v strojni opremi kot upravljanju energije, kljub temu pa Masanet opozarja, da bo treba učinkovitost še stopnjevati. »Več pozornosti bomo morali nameniti področjem s potencialno hitro rastjo pri porabi energije in storiti vse, kar lahko, da bi to preprečili,« je povedal. Zniževanje termostata Prav ta motiv se skriva za vrsto alternativnih tehnologij, ki temeljijo na novih materialih in drugačnih pristopih do obdelave podatkov. A strokovnjaki se strinjajo, da utegnejo miniti leta, preden bo napredek do-voljšen za rešitev težav zaradi računalniške obdelave. Pojavlja se tudi že korenitejši pristop. Vse več raziskovalcev se namreč poglablja v Lan-dauerjeve preračune in z novimi orodji pomembno širi naše razumevanje vzajemnega delovanja termodinamike in računalništva. Jim Crutchfield s kalifornijske univerze v Davisu vidi vzporednice med razmerami v računalništvu in industrijsko revolucijo. V 18. in 19. stoletju so sestavljali motorje in črpalke, s katerimi so toploto spreminjali v mehansko energijo, davno preden so fiziki načela termodinamike zajeli v formule. Ko so ta načela bolje razumeli, je prišlo do osupljivega povečanja učinkovitosti. »V informacijski dobi smo in razmere glede samega koncepta so podobne,« je poudaril Crutchfield. »Na splošno lahko rečemo, da bomo sestavljali računalnike, ki so za tri ali štiri velikostne rede učinkovitejši pri porabi energije, če bomo razumeli ta medsebojna razmerja.« Priložnost se skriva v tistem, kar je Landauer pri svojem delu izpustil. Kljub temeljitosti, je pojasnil David Wolpert z inštituta Santa Fe v Novi Mehiki, bi lahko le ugotovil največjo mogočo učinkovitost, ne pa tudi metode, kako jo doseči. Delno je to posledica omejenih matematičnih orodij, ki jih je imel na voljo. Ta so lahko opisala le ravnovesne sisteme brez dovajanja in odvajanja energije, kar je hudo poenostavljanje. »Če nič drugega, so računalniški sistemi skrajno neuravnovešeni,« je poudaril Wolpert. »V njih je nenehno pretok, neprekinjen tok podatkov Moorov zakon Število Irantstajev na Icvadralni mineta; poletih .1 ii'1» . 1 1 1 # ■ • ! * , * * * m • * X " 1/ ■ t mifniwmiifttHtwoit»*» •***• Morda smo zmožni razviti računalnike, ••• ki bodo za tri ali štiri velikostne rede učinkovitejši pri porabi energije. Monitor svet 2020 69 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE in energije vanje in iz njih. Pravzaprav skoraj nič v resničnem svetu ni v ravnovesju,« je še dodal, česar so se računalniški pionirji zavedali, vendar niso imeli enačb, da bi to tudi opisali. Ravnovesje pa ima še drugo pomembno lastnost, skregano z resničnim svetom. V skladu z zakoni termodinamike je ravnovesni sistem v stanju popolnega notranjega nereda - v njem vlada skrajna entropija. A to seveda ne velja v vsakdanjem življenju, kjer se entropija sistema nenehno spreminja. Predstavljajte si, da po stopnicah stresete kozarec frnikol. Veste, da bodo vse frnikole pristale na dnu stopnic, a bi se ena ali dve med padanjem navzdol lahko tudi odbili stopnico ali dve navzgor. Če vzamemo povprečje za ves kozarec, ta pojav ne igra vloge, na majhni razdalji in v kratkem času pa je reverzibil-nost nereda mogoča. Enaka dinamika velja tudi na nanoravni in te reverzibilnosti tradicionalna teorija termodinamike ni mogla niti napovedati niti opisati. • *• 28 milijard Število naprav, ki naj bi se do leta 2025 povezale z internetom stvari. To se je začelo spreminjati konec 90. let, ko sta fizik Christopher Jarzynski in kemik Gavin Crooks razvila enačbe, ki nam omogočajo natančno napovedati, kdaj pride do takšnega obrata v entropiji in koliko energije dejansko porabijo neravnovesni procesi. Te ugotovitve so bile prelomne, je izpostavil Wolpert. V zadnjih letih se krepi zavedanje, da bi to področje lahko pomagalo preobraziti računalništvo, na primer, da bi utiralo pot pri prilagajanju strojne in programske opreme za večjo energijsko učinkovitost, pri čemer bi se opirali na zakone termodinamike. »To je nekaj izjemnega. Orodja, ki sta jih razvila, bi lahko dejansko uporabili za korak nazaj in razširitev čisto vsakega poglavja v učbeniku o računalništvu.« Z novimi enačbami, izpeljanimi iz dela Crooksa in Jarzynskega, bi lahko natančno izračunali potrebno energijo za vrsto nalog pri obdelovanju podatkov na veliko bolj realistični osnovi. Čeprav Lan-dauerjeva meja ostaja daleč, bi lahko odprla pot za ogromen prihranek energije. Ti dosežki hkrati razgaljajo nove plasti kompleksnosti, dodaja Wolpert. Za zmanjšanje porabe energije na minimum je treba sklepati zapletene kompromise med dejavniki, kot so hitrost, natančnost in fizična zasnova. Wolpert je razvil enačbe, s katerimi je mogoče natančno izračunati termodinamične stroške različno zasnovanih vezij. Te zamisli so še na začetni stopnji, vendar bi z njimi lahko sestavili bistveno učinkovitejša vezja. »Iste naprave bi preprosto samo drugače zvezali,« je dodal. Ni jasno, kaj vse bo mogoče doseči s temi zamislimi, a zagovorniki pogosto poudarjajo, da je narava že ustvarila superračunalnik, ki deluje s tretjino energije prenosnikov - to so človeški možgani. Torej vsaj teoretično obstajajo obzorja, ki jih je še treba raziskati. Kako je narava v možganih dosegla takšno učinkovitost, je še skrivnost, vendar biologija ponuja še veliko drugih primerov ultra učinkovite obdelave podatkov. Celice to dosežejo s kaskado reakcij za obdelavo kemičnih signalov iz zunanjega sveta in delujejo le 50-krat nad Landauerjevo mejo. Postopek, s katerim encimi kopirajo DNK, je podobno učinkovit, zato so ga v Microsoftu začeli raziskovati kot morebitno uporabno rešitev za računalniško tehnologijo. »Najzanimivejši je vidik, ali živi sistemi podatke obdelujejo po metodah, ki se jih sploh ne zavedamo,« meni Massimiliano Esposito na luksemburški univerzi. Glede na to, kar vemo za zdaj, se to zdi verjetno. Današnji računalniki korakajo po notranji uri in opravijo nekaj zaporednih nalog, da dosegajo dosleden delovni učinek. Takšno predvidljivost si je bilo treba izboriti. Na neznatni ravni tranzistorjev lahko vse od pregrevanja do nepravilnosti pri proizvodnji računske procese vrže iz tira. Inženirji se s tem spopadajo tako, da predvidijo dovolj manevrskega prostora za napake in vgradijo veliko odvečne zmogljivosti, kar pa samo še povečuje porabo energije na bit. Potrata energije bi bila velika šibkost živega sistema, je razložil Esposito, in večina obdelave podatkov v biologiji očitno povečuje 70 Manthir svet 2020 > Grafen je »čudežni« material, ki obljublja revolucijo. učinkovitost do skrajne mere na račun drugih lastnosti, kot sta natančnost in hitrost. Ravno takšne kompromise napoveduje ne-ravnovesna termodinamika. Tu je primer. Večino računalnikov usmerja ena centralna procesna enota, ki nadzoruje vse druge komponente. Ta centralizacija je zmogljiva, vendar tudi pomeni, da je treba vsako sekundo izstreliti na milijarde neverjetno natančnih navodil, kar zahteva visok energetski davek. V nasprotju pa narava vsaki telesni celici dodeljuje moč za neodvisno uresničevanje navodil v DNK, zato lahko delujejo skladno, ne da bi potrebovale prevodnik. To pomeni, da postopek, kot je kopiranje DNK, lahko žrtvuje hitrost in zanesljivost za večjo učinkovitost. Če bi želeli posnemati skrajno učinkovitost narave, bi si verjetno morali izposoditi nekaj takšnih rešitev. Obdelava 2.0 Težko si je predstavljati, kako bi bil tako dramatičen preskok videti v računalniški obdelavi, priznava Crutchfield, vendar zveni zelo obetavno. Internet stvari kljub veliki rasti zavira to, da je treba poganjati milijarde majhnih naprav, pogosto na mestih, kjer jih je težko vnovič napolniti. V takšnih okoliščinah bi lahko bilo zelo zanimivo, če bi zmogli posnemati počasnejšo - zato pa ultra varčno - obdelavo, kot je razširjena v naravi. Strojna oprema prihodnosti verjetno ne bo bistveno drugačna od današnjih plošč s čipi in z vezji, je prepričan Crutchfield, saj je to edini pristop, ki ga poznamo za zmanjševanje fizične velikosti. No, izhodiščna točka je verjetno hibridni pristop s kombinacijo tradicionalne računalniške logike in sestavnimi deli, ki izkoriščajo termodinamične učinke. Veliko obljubljajo tudi kriogensko hlajena su-perprevodna vezja v kvantnih računalnikih, je dodal Crutchfield, saj delujejo tudi v okoliščinah, v katerih prevladuje neravnovesna fizika. Zdaj sodeluje s specialisti za uporabno fiziko in preizkuša nekaj napovedi v zvezi s temi vezji. Pravi, da bi jih lahko prilagodili zahtevnejši računalniški obdelavi. A vsi niso prepričani o uspehu teh zamisli. Najbolj izstopa težava, da je bila večina dela doslej posvečena teoretičnim vezjem, ki so obdelovala le nekaj bitov podatkov. V merilu sodobnih silicijevih čipov pa bi termodinamične prednosti zbledele v primerjavi z ogromno količino energije, ki jo proizvajajo. »Nič nimam proti teoriji, vendar je ta včasih skregana z realnostjo,« je pripomnil Eli Yablonovitch na kalifornijski univerzi v Ber-keleyju. Premostitev razkoraka med teorijo in praktičnim delom bo zahtevala veliko truda na obeh straneh, je prepričana Stephanie Forrest z arizonske državne univerze. Če nič drugega, matematična orodja, uporabna na ravni bitov, hitro postanejo neobvladljiva, ko jih poskušamo prenesti na zahtevnejšo raven. Prepričana je, da bodo nujne pomembne matematične bližnjice, preden bi takšna prelomna odkritja koristila dejanskim računalnikom. Crutchfield se strinja, zato bo njegov raziskovalni program za to desetletje v znamenju preizkušanja novih zamisli. Kljub temu pa ne bo presenečen, če bo že prej dosežen bistveni napredek. »Morda bodo čez približno pet let ljudje dojeli, o kako pomembnih prelomnih dosežkih govorimo,« je izjavil. A nekatera znamenja kažejo, da se mnogi tega zavedajo že zdaj. X, eksperimentalni laboratorij tehnološkega velikana Alphabet, je pred kratkim najel Crooksa, da bi se poglobil • • ••• v mogoče uporabe neravnovesne termodi-namike. Preden bodo te zamisli lahko prenesli v prakso, bo treba razrešiti nekaj velikih praktičnih težav, ne vidi pa nepremostljivih ovir za to. »Ne gre le za vprašanje postopnih sprememb pri tratenju energije naprav, ki jih uporabljamo zdaj,« je razložil Crooks. »Omogočile bodo tudi popolnoma nove naprave.« V svetu, ki ga preplavljajo podatki, bi to lahko bila rešilna bitka, ki jo potrebujemo. Ko čipi zatajijo Vsi sodobni računalniki podatke kodirajo enako. Uporabljajo tranzistorje, ki delujejo kot binarna stikala za nadzorovanje električnega toka. Za delovanje teh komponent, da lahko zanesljivo razlikujemo med stanjema vklopa in izklopa, je potrebna določena količina električne energije, kar pa povzroča odvečno toploto. To predstavlja omejitev pri tem, kako tesno lahko stisnemo tranzistorje na računalniškem čipu, ne da bi povzročili večje težave s pregrevanjem, zavira pa tudi varčevanje z energijo. To težavo bi lahko rešili z drugačnimi fizičnimi lastnostmi same strojne opreme. Trenutno sodobno računalništvo temelji na siliciju. V tem materialu je najmanjša količina energije za učinkovito delovanje tranzis-toijev razmeroma velika. Z novimi materiali, kot so germanij, karbonske nanocevi, grafen in čudne prevodno magnetne snovi, imenovane feroelektriki, bi porabo energije lahko zmanjšali, med predlaganimi možnostmi pa je tudi izraba kvantnega učinka, znanega kot kvantno tuneliranje. Še bolj eksotični predlogi so povezani z drugačno uporabo elektronov v računal- niških procesorjih. Namesto da kodiranje podatkov temelji na naboju teh delcev, bi lahko izkoristili drugo njihovo lastnost, na primer kvantno značilnost, imenovano spin. Tretja mogoča rešitev pa je, da bi vse te težave zaobšli in elektroniko nadomestili z optičnimi vezji, ki delujejo na svetlobo. Z nobenim teh pristopov za zdaj še ne moremo nadomestiti silicijevih tranzistorjev, poudarja Eli Yablonovitch. Mogoče je, da bomo potrebovali radikalnejše predloge. Kvantno računalništvo, ki temelji na nenavadnih lastnostih kvantne fizike, da informacije obdeluje na čisto drugačen način, bi lahko revolucionarno pospešilo, na primer, kriptografijo, medtem ko bi analogni računalniki, ki podatke kodirajo kontinuirano in ne kot binarne bite, lahko bili uporabni za umetno inteligenco. A trenutno ne prva ne druga možnost še ne bosta nadomestili računalnikov za splošno uporabo. Copyright New Scientist, distribucija Tribune Content Agency. Zelo zanimivo bi bilo, če bi lahko posnemali počasnejšo, vendar izjemno varčno obdelavo, kot jo poznamo v naravi. Monitor svet 2020 71 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE Kako Microsoftova posebna ekipa odkriva najnevarnejše hekerje na svetu Tehnološki velikan po vsem svetu nadzira hekerje, ki uživajo uradno podporo svoje domovine, od ruskih olimpijskih kibernetičnih napadov do severnokorejskega zlonamernega programja, vrednega milijardo dolarjev. Patrick Howell O'Neill, MIT Technology Review entagon je z Microsoftom podpisal P deset milijard dolarjev vredno pogodbo za nadgradnjo in gostovanje računalniških sistemov v oblaku, ki jih uporablja ameriška vojska, vendar je vratolomni znesek povezan s prikritim izzivom: ali Microsoft lahko zagotovi varnost Pentago-novih sistemov pred radodarno financiranimi, najvztrajnejšimi in najboljšimi hekerji na svetu? »Ogroženi so vse ure v dnevu,« pravi James Lewis, namestnik direktorja Centra za strateške in mednarodne študije. Microsoftova zmaga nad tekmecem Amazonom v boju za zelo donosno pogodbo z vojsko za storitve v oblaku pomeni, da ima eden najpomembnejših aparatov za zbiranje podatkov na svetu sedež v gozdovih zunaj Seattla. Takšne pomembne naloge, povezane z državno varnostjo, so bile nekoč rezervirane skoraj izključno za mesto Washington. Danes se v tem kotičku zvezne države Washington na desetine inženirjev in analitikov posveča opazovanju in onemogočanju hekerjev, ki jih podpirajo vlade in se širijo po vsem svetu. Pripadniki Microsoftovega centra za zbiranje podatkov o grožnjah Mstic so, kot pove že ime, osredotočeni na nevarnosti. Ena skupina je odgovorna za ruske hekerje, znane pod šifro Stroncij, druga opazuje severnokorejske hekerje z vzdevkom Cink, tretja pa spremlja iranske hekerje, ki imajo vzdevek Holmij. Mstic sledi več kot 70 skupinam, ki jih financirajo uradni organi držav in imajo svoj vzdevek, še več pa jih je brez imena. Microsoftovi prostori v Redmondu so ogromni in podoben labirint kot drugi državni kompleksi s stotinami zgradb in tisočimi uslužbencev. Napad in obramba John Lambert v Microsoftu dela od leta 2000, ko se je začelo novo poglavje kiberne-tične varnosti tako v mestu Washington kot na Microsoftovem sedežu v zvezni državi Washington. V Microsoftu, takrat zelo močni družbi, ki je prevzela monopol nad programsko opremo za osebne računalnike, so se razmeroma pozno zavedeli pomena interneta. Ekipa je bila zaradi Oken XP, ki so zavzela svet, čeprav so bila zloglasno nezanesljiva, priča vrsti grobih in sramotnih varnostnih pomanjkljivosti, vključno s črvi, ki so se samoreplicirali, kot sta bila Code Red in Nimda. Te napake so škodile številnim v množici Microsoftovih kupcev v javnem in zasebnem sektorju ter ogrozile njegov osnovni posel. Šele leta 2002, ko je Bill Gates poslal svojo najslavnejšo okrožnico in 72 Monitor svet 2020 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE pozval k zaupanja vrednemu računalništvu, so v Redmondu končno spoprijeli tudi s tako pomembno kibernetično varnostjo. Takrat je Lamberta začela vneto zanimati napadalna plat kibernetičnega sveta. »V napadih in obrambi je nujna popolnost,« je pojasnil Lambert. »Za učinkovito obrambo moraš znati napasti. Znati moraš razmišljati napadalno, ne moreš preprosto tuhtati o obrambi, če sploh ne znaš biti ustvarjalen pri napadu.« Ko je videl, da se je število hekerskih napadov pod pokroviteljstvom držav povečalo, je s to napadalno miselnostjo uvedel temeljne spremembe pri Microsoftovem pristopu do težave. Cilj je bil premik iz sveta senc, ki ga nikoli ni mogoče spoznati - v katerem obrambne ekipe nemočno opazujejo, kako premeteni hekerji vdirajo v mreže in nastavljajo močne varnostne bombe -, v domeno, v kateri Microsoft vidi tako rekoč vse. Lambert se spomni, da se je vprašal: »Kakšne nadnaravne moči ima Microsoft?« Odgovor se glasi, da sta njegov operacijski sistem Okna in druga programska oprema prisotna tako rekoč povsod, s čimer ima družba v rokah orodje, da zazna, kaj se dogaja v obsežnih segmentih interneta. Ob tem se postavljajo umestna in zahtevna vprašanja v zvezi z zasebnostjo, ki še niso razrešena. Kar se tiče varnosti, pa to pomeni ogromno prednost. Microsoftovi izdelki imajo vgrajen sistem za poročanje o napakah za lažji pregled nad splošnimi hrošči in okvarami, deluje pa na podlagi telemetrije oziroma zbiranja podatkov iz vse strojne in programske opreme te družbe, ki je v uporabi. A šele z Lambertom in s posebnimi ekipami za varnost se je ta sistem telemetrije preobrazil v zmogljiva varnostna orodja, kjer ne gre več za počasno in naporno opravilo. Ekipe, odgovorne za varnost, so nekoč morale fizično na pot po svetu, najti naprave, ki so bile cilj napadov, kopirati njihove trde diske in se nato skrbno poglobiti v izredne dogodke. Zdaj pa se te naprave preprosto obrnejo na Microsoft. Ta dobi poročilo o tako rekoč vsakem sesutju in nepričakovanem obnašanju. Družba ureja to množico podatkov in zlonamerno programsko opremo pogosto odkrije prej kot drugi. Takšen program, znan kot Bad Rabbit, ki je leta 2017 posnemal posodobitev za Adobe Flash in nato izbrisal trdi disk napadene žrtve, ponazarja, kako je Microsoft šibko točko izkoristil kot prednost. Algoritmi za strojno učenje so v štirinajstih minutah po začetku širjenja izsiljevalskega programa prese-jali podatke in zaznali grožnjo. Defender ga je začel samodejno blokirati, še preden so se ljudje zavedeli, kaj se dogaja. »To je nekaj, česar drugi nimajo: preglednost in podatki. Podatki, ki jih nima nihče drug, so povezani s sesuvanjem na ravni operacijskega sistema in programja,« je pojasnil Jake Williams, nekdanji pripadnik Nacionalne varnostne agencije. »Dobivajo celo podatke o tujih napakah. Microsoft zaradi svoje telemetrije zazna morebitne tarče.« Zaradi telemetrije je vsaka naprava z Okni in vsak izdelek vir, ki polni Microsoftove podatke in dnevnike o vsem neobičajnem, in to hipoma ter po vsem svetu. »Microsoft vidi, česar nihče drug ne,« je razložil Williams, ki je ustanovil podjetje Rendition Infosec za kibernetično varnost. »Redno odkrivamo, na primer, zlonamerne številke IP v Officeu 365, ki jih Microsoft zazna, drugi pa še več mesecev ne.« Povezovanje v celoto Zbiranje podatkov o kibernetičnih grožnjah je veja, ki spremlja nepridiprave tako, kot bi sledili drobtinam kruha, s pridobljenimi podatki pa je mogoče pomagati tako ekipi, ki skrbi za računalniško varnost, kot otežiti življenje nasprotniku. V ta namen ekipa Ms-tic vključuje tudi nekdanje vohune in vladne uslužbence s tega področja, ki so si izkušnje nabirali v Fort Meadu, Nacionalni varnostni agenciji in ameriškem kibernetičnem poveljstvu ter jih lahko neposredno izkoristijo tudi na svojem delovnem mestu v Microsoftu. Mstic lahko našteje na desetine groženj, vendar je geopolitika zapletena: Kitajska in Združene države Amerike, dvoje najpomembnejših igralcev v kibernetičnem prostoru in dvoje največjih gospodarstev na planetu, skoraj nikoli niso omenjene na glas, tako kot so pogosto, denimo, Iran, Rusija in Severna Koreja. »Naša ekipa uporabi podatke, jih poveže v celoto, sestavi zgodbo, sledi akterjem in njihovim navadam,« je povedal Jeremy Dall-man, direktor strateških programov in partnerstev v Msticu. »Lovi akterje - kje se gibljejo, kaj načrtujejo in nameravajo, kdo je njihov cilj - in jih poskuša prehiteti.« Tanmay Ganacharyja vodi raziskavo o napredni zaščiti pred grožnjami, ki jo opravljajo v okviru Microsoftove obrambne ekipe. S podatkovno znanostjo si pomagajo pri pre-česavanju zbranih signalov, da oblikujejo novo raven obrambe. »Razpolagamo z izdelki na vseh področjih, ki si jih le lahko zamislite, imamo senzorje, ki prestrezajo ustrezne signale,« je povedal. »A težave smo imeli s tem, kaj početi z vsemi temi podatki.« Microsoft tako kot drugi tehnološki velikani, vključno z Googlom in s Facebookom, redno obvešča ljudi, ki so tarča državnih he-kerjev, zato da imajo možnost obrambe. Ms-tic je predlani tako obvestil okoli deset tisoč Microsoftovih strank, da jih poskušajo napasti hekerji, ki jih sponzorirajo države. Nove tarče Mstic je avgusta lani zaznal napad na uporabniške račune, zaščitene z gesli. Hekerji so načrtno izbrali 2.700 gesel, za katera so menili, da so najpogostejša, in tako posku- šali vdreti v uporabniške račune, povezane z ameriško predsedniško kampanjo, vladnimi uradniki, novinarji in znanimi Iranci, ki ne živijo v Iranu. V tem napadu jim je uspelo vdreti v štiri račune. Analitiki Mstica so ogrožanje med drugim zaznali, ker so spremljali infrastrukturo, za katero Microsoft ve, da jo nadzoruje izključno iranska hekerska skupina Fosfor. »Ko razvozlamo njihovo infrastrukturo - ko dobimo naslov IP, za katerega potrdimo, da ga uporabljajo v zle namene -, lahko začnemo pregledovati zapise DNS, odprte domene in promet na platformi,« je razložil Dallman. »Ko to infrastrukturo začnejo izrabljati v takšnem napadu, to opazimo, ker to že spremljamo kot znani dejavnik v navadah konkretnega akterja.« Po obsežnem obveščevalnem delu je Fosfor poskušal izrabiti postopek za obnovo računa z uporabo prave telefonske številke svojih tarč. Mstic je opazil, da so Fosfor in drugi državni hekerji, vključno z ruskim Fancy Bearom, s to taktiko večkrat poskušali razvozlati dvo-faktorske overitvene oznake pomembnih tarč. l!np."H ÏLiiir fUvi hpuv lin«Lji nmc ry ji i itrt. If "->r m-- ± Ji i try i tu-ur fi Ir;, iru un lOnjfrf açCtssiblit. 'l'un ¿ihflkt lil ■■h lOD^fry T[hr 4 nay ti nirciwr yntir í f !i-. limn1 ( msti yuur I mu. Ho DM Ht M tir -hI 1 ci rrjcovni* t him Htthiuil niir decrypt Lun íllt tj 11 i: . Hi; jiiíiraiil tu: thai ^juu t:nn rtiut>k*:r ¿lit yui'r flips imfuly. Ht] yuu iiei'il lu Jo ïlihttll 1 Ji l' pé^Mht ii m J jirl I lie lit!" i ypi ion wurrl yJli-M unr HI? b S u f v i C t* * t L4iWlSEtXltZl'iUH. dmioïl Vdih- per soil (, J i mti E1« 11 on kapfll; ^4h3X£4M I rz bs B7i I fl it KE ii(S P »sez • FLao E L ÍU*0s GQZq WDM* 7 KSflTJII IcO I f MC t fl'vVy * r7 i iffiDc I B2c 311 Vfl « NTt I AvKt|UJt94d flUm 17McrC tGq ZHr*ï,i (MtFTo 3 j7W» JLM híJ li ¥9i-i ■ 1. ¡ iinfl.] b!izUJzU3y Zs J 7UCoJ 4tUTrHD?3*9 |>Guyh(?58vfYZI ?[.qHi-■.■'.kJQF:■ :ii-iiiia ri7E!ï|i:.vn::iiF ) i ::'.-:iiu»ií.h.i-,rii!t lii.niivjHi-. ujntisitsf: iuiv g 1 KiMMn [PSi 1 nùraî I .IflEG* T1 hijTU*77 K j<| Tí yniu h it vil AÏrrjrttly gut l?i- pi* it:; hut it, []li-^\Ht Httir it III-1 ■ . P.t i:\Hiird" I : A Bad Rabbit so zaznali predvsem v Rusiji in Ukrajini, leta 2017. Tako izgleda izsiljevalsko sporočilo, ki ga je izpisal. Monitor svet 2020 73 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE Microsoft je nadpovprečno prestrašilo, ker je Fosfor spreminjal svoj standardni delovni postopek, s katerim se je lotil nevladnih in pomembnih organizacij. Zamenjali so tarče ter taktiko in razširili področje svojega zanimanja. »To sicer ni neobičajno, vendar so to počeli v večjem obsegu, kot smo bili vajeni,« je nadaljeval Dallman. »Takšni ljudje so njihova pogosta tarča, pri tem podvigu pa smo zaznali veliko večji obseg in bolj poglobljeno zbiranje informacij. Nazadnje pa so bile tu še izbrane tarče, med njimi so bili namreč tudi posamezniki, ki so sodelovali v predsedniški kampanji.« Microsoftovo detektivsko delo je končno s prstom pokazalo na iranske hekerje, ki so si za tarčo izbrali predsedniške kampanje, vključno s tisto za vnovično izvolitev Donalda Trumpa, kot je poročal Reuters. »Opazili smo vzorce.« V Lambertovih dveh desetletjih v Microsoftu so se orodja in orožje kibernetične domene razširili v več deset drugih držav, v na stotine sposobnih kibernetično zločinskih skupin in vse pogosteje tudi v panogo zasebnih podjetij, ki vse te dosežke prodajajo na mednarodnem trgu kupcem, ki so pripravljeni seči globoko v žep. »Širjenje pomeni tudi veliko širši krog žrtev,« opozarja Lambert. »In da moramo slediti še več akterjem.« To se kaže pri napadih na politike. Ameriške volitve 2016 so prinesle tudi povečanje števila igralcev, ki poskušajo vdreti v inter-netne domene političnih strank, kampanj in možganskih trustov, če samih držav niti ne omenjamo. Na vdore, povezani z volitvami, je tradicionalno osredotočena velika četverica: Rusija, Kitajska, Iran in Severna Koreja. A John Lambert je ustanovitelj in vodja MSTIC. A ta dejavnost se širi v druge države, vendar Microsoftovi raziskovalci niso želeli razkriti, kaj so ugotovili v zvezi s tem. »Spreminja se to, da se pridružujejo države, ki se prej morda niso ukvarjale s tem,« je dodal Jason Norton, glavni vodja projektov pri Mstic. »Za največji dve, Rusijo in Kitajsko, bi lahko rekli, da sta se zgodovinsko s tem začeli ukvarjati davno pred volitvami 2016. Zdaj pa je to postalo zanimivo še za druge države - drezajo in praskajo po drobovju, da bi odkrile prave točke za vplivanje na prihodnost.« »Na tem področju je gneča vse večja,« se je strinjal Dallman. »Akterji se učijo drug od drugega. Taktike se naučijo od slavnejših imen, jih dopolnijo in izrabijo za svoje namene.« Bližajoče se ameriške volitve se od prejšnjih razlikujejo tudi po tem, da zlonamerni poskusi nikogar več ne presenečajo. Leta 2016 so se na rusko kibernetično aktivnost odzvali s kolektivno osuplo naivnostjo, kar je A Microsoftov kampus je velikanski, v njem dela 50.000 zaposlenih. povzročilo ohromelost in negotov odziv. Tokrat je drugače. »Razlika je pravzaprav v tem, ker vemo, kaj se bo zgodilo,« je pojasnil Dallman. »Takrat je bilo vse še precej neznano in nismo vedeli, kako se bo taktika razvijala. Zdaj vemo, ker poznamo vzorce. Priče smo jim bili že 2016, videli smo, kaj se je zgodilo v Nemčiji in na francoskih volitvah. Vsi sledijo istemu načinu delovanja. Tudi na ameriških volitvah sredi mandata 2018 smo sicer v manjši meri, pa še vseeno na delu videli iste akterje, opazili isti način delovanja, enake časovne okvire in iste tehnike. Zdaj vemo, da moramo biti pozorni na takšne vzorce. In zdaj opažamo druge države, ki se poslužujejo drugih taktik.« Nova normalnost na tem področju javne varnosti je, da so na čelu manjše kibernetič-no obveščevalne agencije in službe, medtem ko država sledi. Leta 2016 je preiskovati začela varnostna platforma CrowdStrike in s prstom pokazala na ruske aktivnosti, katerih namen je bil vplivati na izid ameriških volitev. Ameriška policija, sodstvo in obveščevalne službe so pozneje potrdili ugotovitve platforme in ruske hekerje tudi obtožili ter podrobno opisali moskovsko početje. Microsoft s svojo tržno vrednostjo več kot bilijon dolarjev prekaša vse druge in v varnostne izzive lahko vloži vratolomne zneske. Tehnološki velikan pa ima še drugo prednost: oči, ušesa in programsko opremo ima povsod. Lambert bi temu morda rekel nadnaravna moč. Copyright 2019 Technology Review, Inc., distribucija Tribune Content Agency, LLC 74 Monitor svet 2020 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE Kaj je v resnici narobe s Silicijevo dolino Kako povedati zgodbo o digitalnem stoletju, ki je zdaj staro dve desetletji? Lahko bi se tako kot večina novinarjev osredotočili na slabosti omreženega življenja. Ko so Facebook, Twitter in Youtube zavzeli spletni svet, so spodkopali tradicionalne medije, dali več moči propagandistom in še poglobili ameriški politični razkol. Pametni telefon se je vsem čudežnim zmogljivostim in uporabnosti navkljub izkazal za množično drogo. Derek Thompson, The Atlantic Magazine 1 aj, ko se ne bi osredotočili le na grehe velikih tehnoloških družb zaradi dopustitve in pozornost posvetili tudi njihovim grehom zaradi opustitve - kot so nesposobnost, napake, neizpolnjene obljube? Lansko leto je prineslo nekaj nazornih primerov. WeWork, podjetje za souporabo pisarn, ki trdi, da bo na novo definiralo delovno mesto, se je tik pred javno ponudbo delnic sesulo. Uber je nekoč veljal za neustavljivo silo, ki bo spremenila prevoz v urbanih naseljih tako korenito, kot ga je podzemna železnica, a je prav tako doživel hud upad tržne vrednosti. Od januarja do oktobra lani sta družbi skupaj izgubili deset milijard dolarjev. Medtem ko se te družbe morda zdijo skrajni primeri, njihove težave skrivajo sporočilo, pa ne le za vlagatelje, temveč za vse nas. Velike tehnološke družbe še vedno odkrivajo nove in dobičkonosne metode za prodajo oglasov in prostora v oblaku, medtem ko jim ne uspeva, in to pogosto spektakularno, da bi prenaredile svet iz mesa in krvi. Desetletja smo opazovali Silicijevo dolino, da bi nam pokazala prihodnost ameriških projektov. Oznanjevalci v »Bay Arei« pa tudi Washingtonu so izžarevali optimizem. »V novem gospodarstvu zaradi človekovih inovacij fizični viri postajajo zastareli,« je predsednik Ronald Reagan izjavil v govoru leta 1988, Pri teh točkah mu je spodletelo in zgodilo se je ravno nasprotno. Digitalno obdobje je sovpadlo z upadom ameriške gospodarske dinamike. Z inovacijami v tehnološkem sektorju so nekateri močno obogateli, ni pa se odprlo dovolj delovnih mest za srednji sloj, da bi se s tem izravnalo krčenje proizvodnih temeljev v državi in rešilo največje težave, kot so propadajoča infrastruktura, podnebne spremembe, šibka rast, vse večja ekonom- gospodarske rasti. Na začetku 19. stoletja so prihodki in produktivnost poskočili do neba, najprej v Angliji, kmalu zatem pa povsod po Evropi. Prehod je bil za mnoge resda neusmiljen, a koristi so bile široko porazdeljene: dejanske plače delavskega razreda so se v prvi polovici stoletja zvišale za dvakrat, v drugi polovici pa se je občutno podaljšala pričakovana življenjska doba ob rojstvu. V dobi računalnikov gre gospodarstvo v WeWork in Uber sta nekoč veljal za neustavljivi sili. Od januarja do oktobra lani sta skupaj izgubili deset milijard dolarjev. ska neenakost. Tehnološke družbe, ki delujejo v fizičnem svetu, kot sta Lyft in DoorDash, so zelo prikladne, vendar verjetno ne predstavljajo takšne preobrazbe, kot sta jo v mislih imela Reagan in Gore. Ti neuspehi morda celo bolj kot toksičnost spleta poudarjajo niz-kotnost in radikalizem naše dobe. Čez desetletja bodo zgodovinarji na začetek 21. stoletja verjetno gledali kot na obdobje, ko so najpametnejše glave v najbogatejši državi na svetu svoje zmožnosti, čas in ka- Ni mogoče izpodbijati dejstva, da je računalniško obdobje sovpadlo z upadom stopnje gospodarske rasti. v katerem je slavil obet računalniškega čipa. V osem- in devetdesetih letih so demokrati, kot je Al Gore, tvorili novo generacijo liberalcev, imenovanih Atarijevi demokrati po starem podjetju za video igre, ki je verjela, da bo računalniška tehnologija nudila možnosti takšnega obsega kot New Deal. Internetno obdobje so častili kot tretjo industrijsko revolucijo -gonilo domiselnosti in zaposlovanja. pital prelivale v ozko področje - digitalno tehnologijo. Njihova prizadevanja nam prinašajo nemoten dostop do medijev, informacij, blaga za široko porabo in šoferjev. A programska oprema ne spreminja fizičnega sveta. Obljubili so nam industrijsko revolucijo, dobili pa smo revolucijo porabniške praktičnosti. Izvirna industrijska revolucija je človeštvo osvobodila stoletja dolge ječe počasne nasprotno smer. Če bi ameriška produktivnost rasla enako kot od izvolitve Harryja Trumana do odstopa Richarda Nixona, bi se leta 2013 gospodarstvo razširilo za približno 60 odstotkov. (Če bi to povečanje porazdelili enakomerno, bi povprečno gospodinjstvo srednjega sloja na leto imelo približno 30.000 dolarjev denarja več na razpolago.) Tako pa so se plače v obdobju med 1973 in 2013 zviševale za 80 odstotkov počasneje. Telefon ni vse Zagovorniki tehnologije trdijo, da s tradicionalnimi orodji makroekonomike ni mogoče zajeti vse čarovnije pametnega telefona, naprave, ki lahko deluje kot fotoaparat, igralna konzola, pripomoček za brskanje po spletu in celo kot telefon. Dvignite pogled od učbenikov, pravijo ekonomistom: vse postaja boljše razen naše zmožnosti meriti, koliko boljše postaja vse. A če še tako mučite številke, ni mogoče izpodbijati dejstva, da je računalniško obdobje sovpadlo z upadom stopnje gospodarske rasti. Ko se je Chad Syverson, ekonomist na poslovni šoli pri chicaški univerzi, poglobil v problematiko »manjkajoče« rasti, je ugotovil, da je upočasnitev produktivnosti od Mimttnp svet 2020 75 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE leta 2004 bruto domači proizvod oklestila za 2,7 bilijona dolarjev. Američani imajo resda radi svoje pametne telefone, vendar vse tiste brezplačne aplikacije niso vredne milijonov. In ko pogled dvignete od zaslona pametnega telefona, je napredek manj očiten. Fizični svet v mestu - sij električnih uličnih svetilk, število avtomobilov, rohnenje letal nad nami in bobnenje podzemne železnice pod nogami - je produkt inovacij s konca 19. in začetka 20. stoletja. Fizično okolje se zdi duhamorno dokončno oblikovano, jedro inovacij je potisnjeno v nevidno kraljestvo bitov in šifer. Vse to kodiranje povečuje človekovo iznajdljivost, trdijo zagovorniki tehnologije, saj posameznik z neverjetno lahkoto postane sam svoj mojster, klepeta z drugimi in trguje. To se nedvomno zdi res in le kdo bi lahko ugovarjal, da je danes lažje kot kadarkoli posneti glasbo, tržiti video igro in objaviti knjižno delo. A po večini meril je posameznih inovacij manj. Leta 2015 je Američan imel manj možnosti, da bo odprl podjetje kot v 80. letih. Kot trdi ekonomist Tyler Cowen, je širjenje širokopasovne tehnologije sovpadlo z upadom podjetniške dejavnosti v skoraj vseh mestih in panogah. Nazadovanje pri inovacijah lahko delno pripišemo kar Silicijevi dolini. Največji dobitniki v tehnološki panogi so vzpostavili dejanske monopole, na primer pri pisarniški programski opremi (Microsoft), družbenih omrežjih (Facebook) in oglaševanju [ med iskanjem (Google). Te- hnološki velikani ne spodbujajo inovacij, temveč so se tako razrasli, da ustrahujejo podjetnike. Tvegani kapital ima poseben izraz za zloveščo senco tehnoloških Gol-jatov: cona smrti. Premoč največjih tehnoloških družb je še poglobila neenakost in bogastvo se je strnilo na nekaj mestnih območjih, kjer so si uredile svoje pisarne ali podružnice. Kar osem desetin tveganega kapitala se vloži v komaj treh zveznih državah - Kaliforniji, New Yorku in Massachusettsu. Internetna orodja naj bi razbila podedovane imperije, sprostila svežo ustvarjalnost in širila blaginjo, namesto tega pa tehnološke velesile dušijo zdravo konkurenčnost in so enako neusmiljene kot družbe, ki so jih nekoč želele nadomestiti. Kaj pa samovozeči avtomobili? Tehnološka skupnost je desetletja zamegljevala svoj medli makroekonomski vpliv, tako da se je hvalisala s skokom naprej, ki naj bi se zdaj zdaj zgodil. Vzemimo za primer samovozeče avtomobile, ki naj bi zmotljive človeške voznike nadomestili s številčnimi flotami avtomobilov, krmiljenih s kamerami in z računalniki. Tako naj bi rešili življenja in začeli novo proizvodno paniko. Še aprila lani je Elon Musk napovedal, da bo do leta 2020 na cestah milijon robotskih taksijev, in njegov optimizem so delili tako avtomobilski proizvajalci kot tehnološke družbe. A napredek na tem področju je trmasto počasen. Kodiranje vidnih in ročnih spretnosti, izostrenih v tisočletjih človekovega razvoja, v računalnik, ni preprosta naloga, a ravno takšen skoraj čudežen dosežek Silicijeva dolina obljublja že dolgo. Ironično je, da najvidnejša inovacija preteklega desetletja na področju tehnologije za široko uporabo niso računalniki, ki vozijo avte, temveč prej pogodbeniki, ki vozijo avtomobile. Doživeli smo namreč pravo poplavo podjetij, ki porabnikom omogočajo naročilo izdelkov in storitev domov, naj gre za hrano (DoorDash), hišnega mojstra (TaskRabbit) ali prevoz (Uber in Lyft). Izdelke v tem tako imenovanem platformnem gospodarstvu pakirajo in dostavljajo delavci, zaposleni za določen čas ali honorarno, zato platformam ni treba plačevati vseh ugodnosti, med drugimi tudi ne zdravstvenega zavarovanja. Te poceni storitve omogočajo lagodno življenje mladim poslovnežem. A takšna podjetja niti pod razno ne lajšajo prevoza in delavcem ne zagotavljajo brezskrbnega življenja, temveč še stopnjujejo zastoje, črpajo vire za javni prevoz in še poglabljajo neenakost v mestih. Se to res komu zdi napredek realnega sveta v digitalni dobi? Priznam, zdi se mi upravičeno ugovarjati, da vse to o počasnejšem napredku in človeški iznajdljivosti sicer drži, vendar za to ni kriva Silicijeva dolina. »Mislim, da bi zaradi počasnejšega napredka morali biti bolj razočarani, a večina ljudi niti ni,« je poudaril Patrick Collison, soustanovitelj in direktor finančno tehnološke družbe Stripe. »A ta upočasnitev je starejša kot internet in digitalna revolucija kot celota se mi še vedno zdi izrazito svetla točka širših okoliščin zadnjega pol stoletja. Ni dvoma, da bo treba nekaj storiti za spremembo • * • Še aprila lani je Elon Musk napovedal, da bo do leta 2020 na cestah milijon robotskih taksijev. No, ni jih. 76 Monitor svet 2020 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE Morda je čas, da razmislimo, ali je pametno staviti na Silicijevo dolino, da bo ZDA prepeljala iz rjaveče sedanjosti v sijajno prihodnost. statusa quo in naše splošnejše družbene zmožnosti za inovacije. A če nimamo dovolj zlatih jajc, je kriva kokoš, ne jajca.« Collison ima prav, da velikim tehnološkim družbam ne bi smeli pripisovati krivde za vse neugodne gospodarske znake, saj so za številne odgovorni slabo vodenje in upravljanje, težave pri večanju produktivnosti v panogah, kot sta energetska in gradbena, in drugi dejavniki. Digitalna revolucija je marsikdaj pomagala omiliti splošno upočasnitev gospodarstva. Da, zemljepisna mobilnost upada, vendar je zaradi interneta delo na daljavo lažje. Da, poleti danes niso hitrejši kot pred tridesetimi leti (v nekaterih primerih so celo počasnejši), vendar so zaradi primerjalnih strani z vozovnicami cenejši, zaradi brezžične povezave v kabini pa so tudi plodnejši. V računalništvu je prihodnost! A prav tako bi naredili napako, če bi Silicijevo dolino razglasili za nedolžno. Tehnološki sektor se je nad ameriško gospodarstvo razkoračil kot velikan. Podatki zveze za raziskave računalništva Computing Research Association kažejo, da je med letoma 2013 in 2017 število študentov računalništva poskočilo za več kot dvakrat. Podatki platforme PitchBook pa razkrivajo, da ima programska oprema z več kot 3.700 pogodbami leta 2018 očitno monopol nad ameriškim tveganim kapitalom, saj imajo farmacija in biotehnične družbe na drugem mestu s komaj 720 pogodbami ogromen zaostanek. Z vidika raziskav in razvoja ima tehnološka panoga prevlado brez primere. V razpravi o zgodovini ameriških inovacij glede na prijavljene patente sta ekonomista Mikko Pac-kalen in Jay Bhattacharya ugotovila, da so nekoč valovi izumov pripomogli k skokovitemu povečanju prijavljenih patentov v različnih kategorijah - kemiji, elektroniki, medicini in strojništvu. Nasprotno pa pri ameriških patentih po letu 2000 prevladujejo računalniki in komunikacijska tehnologija. Dobri ameriški izumitelji so z vsestranskosti prešli na specializacijo. Če se toliko sredstev nameni enemu sektorju, ta lahko ponudi boljše izdelke. Morda je čas, da razmislimo, ali je pametno staviti na Silicijevo dolino, da bo ZDA prepeljala iz rjaveče sedanjosti v sijajno prihodnost. Preveč ameriških izumiteljev se ubada s težavami, ki niso pomembne. Splet so nekoč slavili kot silo demokracije in sredstvo za beg pred institucionalnim nadzorom. A najdobičkonos-nejši poslovni model Silicijeve doline je razvijati obsežne sisteme za spremljanje človekovega vedenja in manipuliranje z njim: Facebook in Google skoraj 90 odstotkov svojih prihodkov ustvarita s prodajanjem oglaševalskega prostora. In medtem ko se nihče ne ukvarja z reševanjem pomembnih težav, ima tehnološki oglaševalski dipol skupaj približno poldrugi bilijon tržne kapitalizacije. »Internetno obdobje je izrazito razočaranje, če upoštevamo, kakšna so bila pričakovanja,« mi je povedal ekonomist in letalski podjetnik Eli Dourado. »Skrbi me tudi, da črpa možgane iz drugih panog, ki bi jim več inovacij morda koristilo. Vsi ti ljudje, ki razvijajo aplikacije, in podjetja za licenčno programsko opremo z mesečno naročnino bi lahko toliko dosegla, če bi se posvetila izzivom fizičnega sveta, zlasti energije, stanovanjskega področja, zdravja in prometa.« Dourado noče reči, da nam je zmanjkalo zamisli, temveč to, da so se naše nekoč veličastne ambicije skrčile na peščico zanesljivo dobičkonosnih projektov, kot so oglaševalska tehnologija in storitve v oblaku, kar so sadeži, ki kar sami padejo v roke. Predlaga vsedržavni projekt, s katerim bi segli tudi do višjih vej. Silicijeva dolina bi lahko povečala svoje naložbe v biotehnologijo (ta bi lahko prevetrila preprečevanje in odkrivanje bolezni) in avtomatizacijo gradnje (s čimer bi upadle cene novogradenj in prevoza). Ob pomoči zvezne vlade bi tehnološke družbe lahko igrale večjo vlogo tudi pri reševanju največjega izziva v človeški zgodovini: podnebnih spremembah. Sistemi za zadrževanje ogljikovega dioksida, ki ta plin odstranjujejo iz ozračja, bi lahko upočasnili globalno segrevanje, hkrati pa ustvarili na sto tisoče delovnih mest. Ministrstvo za energijo je lani napovedalo več kot 150 milijonov dolarjev zveznih sredstev za raziskave in razvoj sistemov za zadrževanje ogljikovega dioksida. To je drobiž, a upoštevajmo, da je vesoljski program Apollo na svojem vrhuncu pogoltnil več kot dva odstotka zvezne porabe, kar bi danes pomenilo slabih sto milijard dolarjev. Silicijeva dolina ne more ukrepati sama! Predstava, da bi Silicijeva dolina lahko nenadoma rešila vse ameriške težave, je od nekdaj iluzorna in jo gojijo tehnologi, ki bi radi kapital zmamili v Kalifornijo, in politiki, ki bi radi odgovornost prevalili z Washingto-na. Silicijeva dolina bi morala igrati ključno vlogo pri soočanju z izzivi novega stoletja, vendar ne more ukrepati sama. Za napredek, ki bo preobrazil svet, je nujno sodelovanje lokalnih, državnih in zveznih oblasti ter vseh Američanov, ki so se predolgo množično predajali iluziji, da je blaginjo mogoče doseči z vrsticami kod. Zadnji dve desetletji smo denar in možgane usmerjali v eterični svet programja in digitalne optimizacije. Predstavljajte si, kaj vse bi lahko dosegli, če bi se ameriška iznajdljivost vrnila na Zemljo. Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency. lyft Ubex Monitor svet 2020 77 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE Junak, ki je FBI pomagal razkriti največjo oglaševalsko prevaro do zdaj Nekega dne februarja 2017 je Tamer Hassan opravljal svoje običajno delo in nadzoroval, ali v programski opremi za kupovanje in prodajanje oglasov prihaja do varnostnih napak, ko je opazil nekaj nenavadnega. Tamer Hassan, Fast Company assan, soustanovitelj in nato tehnič- I— ni direktor podjetja za odkrivanje in ^-J preprečevanje oglaševalskih goljufij White Ops, je spremljal majhnega mrežnega robota oziroma mrežo zasebnih računalnikov, okuženih z zlonamernim programom, ki so ga nadzorovali zločinci, ne da bi to lastniki vedeli, in na lepem ugotovil, da se je ta preobrazil v pošast, ki preprosto ni hotela poginiti. Mrežni robot, če ga uporabijo v oglaševanju, ustvarja lažne spletne strani in se z avtomatizirano programsko opremo izdaja za prave ljudi ter simulira promet, s čimer srka denar iz podjetij, kot so P & G, Unilever in drugi veliki oglaševalci, ki na leto po vsem svetu zapravijo več kot 250 milijard dolarjev za digitalno oglaševanje, od katerega ga veliko opravi kar programska oprema za objavljanje oglasov. Tudi ta se je na prvi pogled zdela povsem običajna. A ko so Hassan in njegovi kolegi inženirji poskušali blokirati goljufivo stran, ki je želela privabljati sprogramirane oglase - ali omejiti naslove IP, ki so nabirali lažne klike na spletišču -, so opazili, da se potem ista dejavnost preseli nekam drugam. To se je dogajalo brez vzorca: mrežni robot je za svojo dejavnost zlorabil tuj računalnik, ki je že naslednji dan deloval čisto normalno. Še huje, vse skupaj se je dogajalo vse hitreje in v večjem obsegu. Znane znamke so zaradi sleparij z digitalnim oglaševanjem ob 6,5 do 19 milijard na leto, a goljufe le izjemoma odkrijejo, zato te prevare veljajo za najmanj tvegana in najbolje obrestovana kazniva dejanja na svetu. Posledice pa daleč presegajo le oglaševalski proračun podjetij. V obdobju, ko je vse, od pomivalnih strojev do predsedniških volitev, odvisno od digitalne verodostojnosti, gre v boju proti goljufijam z oglasi tudi za vzpostavljanje vnovičnega zaupanja v internet. Z denarjem, ki ga kradejo ti zločinci, se financira širjenje zlonamerne programske opreme, je poudaril Hassan. Z njim ustvarjajo platforme za številne druge tipe kibernetičnega kriminala, recimo krajo istovetnosti, izsiljevalsko in vohunsko programje, računalniške viruse in drugo. To so varnostne grožnje, ki so krive tudi za nezaslišane kršitve predpisov o varovanju podatkov pri Equifaxu, Marriottu in Yahooju, do katerih je prihajalo v zadnjih letih. V poročilu podjetja McAfee in središča za strateške in mednarodne študije ocenjujejo, da družbe zaradi kibernetičnega kriminala izgubijo do 600 milijard dolarjev na leto. Hassan je odraščal v okolici San Francisca (t.i. Bay Area) in se sam naučil kodirati pri osmih letih, ko je dobil Tandyjev računalnik. Med študijem strojništva na letalski akademiji v Koloradu so se zgodili tudi teroristični napadi 11. septembra in takrat je sklenil, da bo vse, kar se je naučil, izkoristil za zaščito drugih ljudi. Naslednjih nekaj let je služil kot pilot helikopterja in reševal vojake ter civiliste za sovražnikovo črto v Iraku in Afganistanu. Ta izkušnja je vplivala na njegov pristop do vseh izzivov, je poudaril. »Pri reševalnih odpravah na sovražnem območju je zanesljiv samo cilj, vse ostalo pa vključuje nestalne spremenljivke, priložnosti in kompromise.« Po 12 letih v letalskih silah se je odločil, da bo svoje znanje kodiranja povezal z vojaškimi izkušnjami in leta 2012 je z dvema soustanoviteljema odprl podjetje White Ops. Družba se je povečala na več kot sto ljudi, sedež ima v New Yorku in podružnice po vsem svetu. Do danes ji je uspelo zbrati 33 milijonov dolarjev kapitala. Njena tehnologija deluje kot protivlomni alarm, uporabljajo pa jo stranke, kot je Trade Desk, družba, ki tržnikom pomaga upravljati in uporabljati programsko digitalno oglaševanje. White Ops opozori stranke na nove poskuse goljufov in jim nemudoma prepreči, da bi začeli služiti z lažnimi ogledi oglasov. K ustanovitvi družbe jih je vodilo načelo, da bi varnost morala vključevati več kot zgolj zid za zaščito stranke, in sicer tudi oteževati kazniva dejanja, da bi jih bilo težje in dražje izpeljati. Zato se niso odločili le prositi uporabnika, naj izpolni polje captcha (s prepisovanjem številk in črk dokaže, da ni robot, vendar je tudi to orodje mogoče zlorabiti), temveč so v White Opsu ustvarili tehnologijo, ki robota preveri na tisoč različnih načinov, recimo zazna rahle časovne razlike, ko izvršuje kod, ki izdajajo, ali ga upravlja človek ali stroj. 78 Manthir svet 2020 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE Skupina 3ve se je nerada lotevala računalnikov v San Franciscu, saj je tam velika koncentracija tehnološko podkovanih prebivalcev. A kljub vsemu ta skrivnostni mrežni robot - ki so ga Hassan in njegovi programerji iz podjetja poimenovali 3ve (izgovori se kot žensko ime Eve), delno zaradi svojih treh primarnih atributov hitrosti, obsega in zahtevnosti - ni ponudil odgovorov. V komaj nekaj mesecih se je pošastno razrasel in ustvaril več kot 10.000 poneverjenih spletnih strani ter izpljunil do 40.000 novih naslovov IP na dan, s katerimi je simuliral promet in služil delež od oglaševanja. Poleg tega je 3ve okužila in ogrozila več kot 1,7 milijona naprav navadnih uporabnikov in družb, kot bi za svojo zločinsko dejavnost pridobila vse prebivalce Phoenixa. Pokazalo se je, da je 3ve popolnoma zaobšla varnostno programsko opremo White Ops. Storilci so opazili obrambne manevre tega podjetja. Hassan je pozneje izvedel, da je bila pravzaprav vnesena v samo kodo 3ve, kar pomeni, da so kriminalci svoje mrežne robote sprogramirali za izogibanje varnostnim sistemom White Opsa. Vedno ko je njegova ekipa poskušala okrepiti obrambne mehanizme naročnika, se je zdelo, kot bi se mrežni robot naučil še več o delovanju White Opsa in temu primerno prikril svoja dejanja. Hassan je pojasnil, da tehnološke družbe običajno ne marajo sodelovati z organi pregona, tudi če se morajo spopadati z očitnimi poskusi kaznivih dejanj, ker se nočejo zdeti kot podaljšana roka oblasti. Poleg tega so tehnološke družbe običajno preveč tekmovalne, da bi se obračale po pomoč k drugim. A zaradi načina delovanja 3ve je White Ops prosil za pomoč in ob njem se je zbral odred igralcev iz te panoge, med njimi tudi Google, ki so ga, kot je ugotovil, prav tako pestile težave s 3ve, ter ji skupaj s FBI napovedal vojno. »Tamer je bil alfa in omega te operacije,« je povedal vodja zaupanja in varnosti v Verizon Media, Bennet Manuel, ki je prav tako sodeloval v koaliciji. Po njegovih besedah je bilo to sodelovanje med sotrpini brez primere. Kot je odkrila delovna skupina, je bila 3ve zmožna odkriti, ali je lastnik računalnika aktiviral programe proti virusom in zlonamerni programski opremi, ter se takim napravam izogibala. Nerada se je tudi lotevala računalnikov na območjih, kot je San Francisco, saj je imela zaradi velike koncentracije tehnološko podkovanih prebivalcev večje možnosti, da jo odkrijejo. Šele ko je našla ranljiv računalnik, se je povezala z nadzorno sobo - več kot 1.900 strežniki v komercialnih podatkovnih središčih v Dallasu in drugih krajih. Nato je 3ve odprla skriti brskalnik na nič hudega slutečem računalniku in se lotila svoje naloge, tako da je naložila oglase na več kot pet tisoč lažnih spletnih strani, ki jih je ustvarila. Strežniki so bili programirani z roboti in so posnemali človeško vedenje, uporabljali so simulirano miš, da so drseli po lažni spletni strani, odprti na lažnem brskalniku. Vrteli so posnetke in jih na sredini ustavljali. Pri vsem skupaj so bili resnični le oglasi in tržniki so jih plačevali. Hasan je 3ve poskušal onemogočiti, kjer jo je le lahko. Sodeloval je s Trade Desk, podjetjem za trženje oglaševalske platforme, in v realnem času preveril vse oglaševalske prostore, na voljo za zakup, s čimer se je prepričal, da bi te oglase obiskovalci strani dejansko tudi videli. Vodilne ponudnike oglaševalskega prostora različnih formatov je opremil s tehnologijo svojega podjetja, imenovano Media Guard. Čim več je bilo mest, kjer je Hassan lahko uporabil napovedovalno analitiko White Opsa, kje bi se oglasa lahko polastil robot, tem bolj se je vmešal v bohotenje 3ve. Po več kot poldrugem letu opazovanja 3ve in beleženju njenega vedenja ter sodelovanja z FBI, ki jo je zasledoval, da bi lahko sprožil sodni postopek (in jo pri tem poskušal blokirati, kjer jo je le mogel), je Hassan 22. februarja 2018 zgodaj zjutraj le dočakal klic: aretirali so prvega vpletenega. Hassan je drugim partnerjem po šifriranem kanalu poslal čustveno kratko sporočilo, polno emo-jijev. V naslednjem mesecu je FBI obtožil tri domnevne storilce od osmih iz Malezije, Bolgarije in Estonije, in sicer jim je očital spletno prevaro, vdiranje v računalnike, hudo krajo istovetnosti in pranje denarja. Drugih pet je ostalo na prostosti. Hassan, ki je aprila lani postal direktor podjetja, je zadnjih nekaj mesecev z ekipo razdiral tehnološko infrastrukturo 3ve in pred novo bitko, za katero zanesljivo ve, da ga čaka, poskušal čim več izvedeti o njej. Iz podviga z 3ve ne more navesti posebnih naukov, saj kazenski postopek še traja, a če že ne gre drugače, je poudaril, izkušnja po-tijuje filozofijo White Opsa: »Ne moreš igrati obrambno, igrati moraš napadalno.« »V tem primeru imaš celo možnosti za zmago.« Copyright Mansueto Ventures, distribucija Tribune Content Agency Monitor svet 2020 79 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE Pred Zuckerbergom je bil Gutenberg Pred kratkim sem obiskal Morganovo knjižnico na Manhattnu, kjer so v mogočni vzhodni dvorani v steklenem kvadru razstavili Gutenbergovo biblijo. Ta sodi med najredkejše tiskane knjige, saj je po svetu razkropljenih le približno 50 izvodov. Cullen Murphy, The Atlantic Magazine ' . 50. letih 15. stoletja, ko so jih na- V tisnili v Mainzu, so bile Gutenber--_) gove biblije seveda najpogosteje tiskana knjiga, saj jih ni bilo veliko. Če bi izvod te biblije danes prišel na trg, bi po nekaterih ocenah zanj morali odšteti tudi 35 milijonov dolarjev. A kdo ve, morda bi šejki in oli-garhi začeli dražbeno vojno zanjo. V Morga-novi knjižnici imajo tri Gutenbergove biblije. Razstavljeni izvod je J. P. Morgan leta 1911 kupil na dražbi v dražbeni hiši Sotheby, ki ga je prodajala v imenu družine bančnika iz Wiltshira. Ta jo je kupil od britanskega knji-gotržca Bernarda Quaritcha, ki jo je odkupil od družine pivovarja iz Middlesexa, ta pa od člana aristokratske družine Sykes, kije leta 1824 razprodala bratovo slavno knjižnico, da bi kupila lovske pse. Syksovemu izvodu je mogoče slediti do škotskega meniha, stari-narja in vohuna, kije konec 18. stoletja živel v Nemčiji, in verjetno gre za izvod, kije bil stoletja shranjen v avguštinskem samostanu v Rebdorfu. Vse to vem zaradi izredne (in obsežne) študije z naslovom Editio Princeps. To je knjiga, ki me je pripravila do obiska Morganove knjižnice. Avtor Eric White, kurator za redke knjige na univerzi Princeton, je sestavil natančno biografijo za vsako od popolnoma ohranjenih Gutenbergovih biblij, ki so se znašle v Združenih državah Amerike. Številne imajo za seboj pestro življenje. Harvardski izvod je leta 1969 za kratek čas ukradel mladenič s psihičnimi težavami. Razbil je stekleni okvir, vzel knjigo, splezal skozi okno in izgubil zavest, ko je priletel na tla. Obtožbe so umaknili zaradi njegove umske bolezni in tat je kot odrasel postal filmski zvezdnik. White je opisal tudi zgodbo samega Johannesa Gutenberga - kako je zlatar in izdelovalec verskih spominkov za prodajo romarjem povezal zamisel o kovinskih premičnih črkah (ki so dejansko njegov izum, čeprav so obstajale že predhodnice) in leseno tiskarsko stiskalnico (podobno vinski preši), da bi natisnil stran. Čeprav se je nova tehnologija hitro razširila, izdelovanje dodatnih izvodov knjig s prepisovanjem ni takoj ponehalo. Benetke so z gostim grozdom tiskarn igrale vlogo Silicijeve doline. Tiskarska stiskalnica je hitro temeljito preobrazila družbeni red, kot si nihče ni niti predstavljal in na način, nad katerim se danes zamislijo le redki. Primerjave tiskarske panoge v Benetkah s tehnološko panogo v Silicijevi dolini si ni izmislil Eric White, temveč zgodovinarka Elizabeth Eisenstein, ki se posveča tiskani besedi. Vključila jo je v epilog knjige The Printing Revolution in Early Modern Europe ('Tiskarska revolucija v zgodnji sodobni Evropi), skrajšane izdaje svojega prelomnega dela The Printing Press as an Agent of Change (Tiskarska stiskalnica kot gonilo sprememb), ki je izšla leta 2005. Izvirna študija v dveh delih je luč sveta ugledala leta 1979, pred razširitvijo osebnih računalnikov in interneta, vendar je avtorica podrobno spremljala tudi nadaljnji napredek. Eisensteinova je umrla leta 2016 pri 92. letih in je bila bistra, elegantna, zabavna in odločna. Šele pri 50 letih je, na primer, začela igrati tenis, tekmovala je na veterinarskih turnirjih in osvojila več kot 30 državnih prvenstev, zadnjega že po 90. rojstnem dnevu. Ženskam v 50. letih ni bilo enostavno prodreti v akademske kroge, vendar se njeno delo o vplivu tiskarske stiskalnice, ki je izšlo po njenem 50. letu, prav tako uvršča med veteranske zmage. Številni zgodovinarji so pisali o Gutenbergu in poudarili vlogo, ki jo je tiskanje igralo pri širjenju reformacije, nihče pa se ni lotil poglobljene raziskave širših dolgoročnih posledic tega izuma. Elizabeth Eisenstein je bila stara 80 let, ko sva se spoznala. Na nekaj večerjah je neumorno razlagala o tiskarski stiskalnici, o očitnih prednostih, ki jih je prinesla, saj je širila in beležila znanje, vendar tudi o obsežni rušitvi, ki jo je povzročila. Uporabila je prav ta izraz, rušitev, vendar ne v samozadovoljnem, tehnološko mogočnem pomenu. Zagonska kultura Tiskarska stiskalnica je večino ljudi presenetila - ni šlo za tehnologijo, o kateri bi vsi sanjali stoletja, kot to velja za letalne stroje - in jim prinesla dramatične posledice. Tiskanje je spodbudilo »zagonsko« kulturo (spet gre za izraz, ki gaje izbrala Eisensteinova): mnoge tiskarne so propadle, številnim pa je uspelo. V nekaj desetletjih so imeli vsaj eno tiskarsko stiskalnico v vsaki malo večji skupnosti, ne le v mestih velikostnega razreda Rima in Londona, temveč tudi Au-gsburga, Erfurta in Modene. Vhodni stroški so bili nizki. V petih desetletjih po Gutenber-govem izumu so natisnili več knjig, kot so jih prej prepisali v vsem tisočletju. Tiskarska stiskalnica je decentralizirala vlogo čuvaja. V kulturi prepisovanja je bilo ohranjanje določene mere nadzora nad za-mislimi in njihovo širitvijo preprosto. V kulturi tiskarske stiskalnice je nadzorovanje postalo zahtevnejše. Vladarji so na svojem ozemlju to kljub vsemu poskušali, enako je veljalo za cerkev. Latinska beseda imprimatur označuje uradno dovoljenje za natis, dobesedno pa pomeni, naj bo natisnjeno. Kljub temu je več ljudi prišlo do boljše možnosti za javno izražanje kot kadarkoli prej. Če so jih poskušali zatreti v Heidelbergu, so lahko poskusili v Ženevi ali Utrechtu. Zatiranje misli je oteževalo že samo število knjig iz tiskarskih strojev. In če je knjiga pristala na seznamu del, na katera je treba biti pozoren, je lahko celo postala prodajna uspešnica: Prepovedana v Bologni! A iz tiskarn niso prihajale le besede, temveč tudi množično izdelane podobe v obliki lesorezov, ki so vplivale na mnenje tudi nepismenih. Tiskanje so imenovali božanska umetnost in 80 Monitor svet 2020 TEHNOLOGIJA IN ŽIVLJENJE nekateri mojstri te tehnologije, oblečeni v predpasnike, ne kapucarje, so bili polni samih sebe. Če ljudje lahko objavijo, kar želijo, bodo to tudi počeli. Zaradi tiskanja so si knjige postale podobne in izhajalo jih je več, hkrati pa se je vsakdo lahko polastil ideje o univerzalni resnici. Izziv Martina Luthra katoliški or-todoksni cerkvi je seveda razpihala tiskarska stiskalnica. Prejšnji poskusi so izsušili sami sebe kot bolezenske klice v pragozdu. S tiskanjem se je vse to spremenilo. Luther je svojih slavnih 95 tez objavil leta 1517 in v treh letih jih je njegova tiskarna prodala v približno 300.000 izvodih. To v renesančnih razmerah ustreza posnetkom mačk na družbenih omrežjih. V nasprotju s samostanskim prepisovanjem, ki ga je gnala ena sama prava pot, so bili tiskarji podjetniki, ki so delali za dobiček. Tiskali so tisto, kar so lahko prodali, in kmalu je bilo v tiskanih knjigah mogoče najti vse, od teorij zarote, čarobnih izrekov, receptov do satire in erotike. Podporo je bilo mogoče pridobiti za vsa stališča. Lahko si si preprosto nekaj izmislil, natisnil in ljudje so govorili, da so to prebrali v knjigi. Eisensteinova je veliko tega opisala v svojih delih. Njena splošnejša poanta je, da svet nikoli več ni bil enak. Kot mi je pojasnila, ne zaznavamo več vpliva tiskarske stiskalnice, ker ni preproste metode za vnovično občutenje »tistega prej«, tako kot ne moremo občutiti in si komaj lahko predstavljamo, kakšno je bilo življenje, ko so temo noči prebada-li le posamezni jeziki plamenečega ognja. Na prvi pogled se tiskanje zdi kot le še en učinkovit način za tisto, kar so ljudje že tako in tako počeli: besede in podobe posredovali drugim. Vendar je šlo za revolucijo oziroma številne revolucije, od katerih jih večine niso predvideli. Pomislite, kaj je pomenilo, da si osebno imel v lasti knjige in jih tiho bral, namesto da si poslušal tuje glasno branje: nihče ni vedel, kaj si počel v zasebnosti svojega doma. Pisatelji in založniki so si želeli stopnjo lastništva in tako so nastali koncepti avtorskih pravic ter intelektualne lastnine. Več knjig in vse bolj razširjena pismenost sta zagnala tudi industrijo izdelovanja očal, kar je pripomoglo k napredku pri lečah, vse to pa nazadnje omogočilo teleskop in prineslo konec biblične kozmologije. Tiskarska stiskalnica je preobrazila vero, znanost in politiko, informacije, dezinformacije in vpliv je položila v roke več ljudi kot kadarkoli prej, ustvarila je zvezdniško kulturo, ker so se pesniki in polemiki kosali za slavo, in zrahljala omejitve avtoritete ter hierarhije, saj je skupine ščuvala med seboj. S tem je razbila status quo, kar je bilo osvobajajoče, a hkrati usodno: če si tiskarska stiskalnica lahko lasti nekaj zaslug za demokracijo in razsvetljenstvo, mora prevzeti tudi nekaj krivde za kaos in pokol. Kot v svoji novi knjigi Permanent Record (Stalna kartoteka) opaža Edward Snowden: »Tehnologija ne pozna Hipokratove prisege.« Tehnologija Iskanje vzporednic s tehnologijo je tvegan podvig, ki zahteva pretirano uporabo mašil, kot so 'kljub vsemu', 'po drugi strani' in 'če že hočete'. Eisensteinova tako in tako ni razpredala o vzporednicah. Svoje knjige je (in se z menoj pogovarjala) napisala pred Facebookom in Twitterjem, pred ruskim he-kerstvom, Alexom Jonesom in Stuxnetom. Zaznala je sicer internet, vendar je priznala, da je med tehnologijami, ki so se porajale ob izidu knjige o tiskarski stiskalnici, njeno pozornost pritegnil fotokopirni stroj. Omenila je reklamo za Xerox iz konca 70. let, v kateri nastopa utrujeni meniški prepisovalec, brat Dominik, ki mora izdelati petsto kopij rokopisa. Odreši ga fotokopirni stroj. »Zgodil se je čudež,« reče opat in oči obrne proti nebu, ko se Dominik zelo hitro vrne s popolnimi duplikati. Kljub vsemu se je vzporednicam težko upreti. Družba Rand je leta 1998 izdala eno prvih razprav o tiskarski stiskalnici in internetu, ko je bila ljudska različica tega, kar so pozneje poimenovali informacijska avtocesta, stara šele nekaj let in je bilo z njo povezanih komaj kakih 20 milijonov računalnikov po vsem svetu. Avtor te raziskave, James Dewar, je izpostavil več pojavov, ki so že bili opazni - neželena pošta, troli, virusi ter vrsta prevar (kot tista zloglasna nigerijska pisma) in svaril pred »temno platjo«. Dewar je delal pomembno razliko med tehnologijami, kot so noži in mikrovalovne pečice, katerih predvidene koristi daleč pretehtajo nepredvidene, in tehnologijami, kot so avtomobili in klimatske naprave, katerih nepredvidene posledice daleč presegajo predvidene. Temeljno sporočilo te raziskave se glasi, da je internet, ki je izvorno oblika vojaškega sporazumevanja, tehnologija omenjene druge vrste. Pri njenih posledicah bo prevladovalo tisto, česar niso predvideli in ni mogoče nadzorovati. O tem, kaj vse bi lahko še prinesel internet, je napisanega neprimerno več kot o daljnosežnih posledicah tiskarske stiskalnice. Vsi poznamo digitalne utopiste in distopis-te, preroke in fantaste. Strokovnjaki nenehno opozarjajo, zakonodajalci hitijo z reformami. Trenutno smo v pogubnem obdobju: internet ogroža vse - od delovnih mest in zasebnosti do svobodne volje. O tem bi res morali razmišljati. Vse več akademikov in zasebnih možganskih trustov ne počne nič drugega. Romani, kot sta Infinite Detail (Neskončna podrobnost) Tima Maughana in The Second Sleep (Drugi dremež) Roberta Harrisa, burijo domišljijo. A kot kaže primer Gu-tenbergovega izuma, hitro pozabljamo, kako nepredvidljivo (in neskončno) je v resnici »nepredvidljivo«. Zgodovina za tiste, ki napovedujejo v zvezi z internetom, verjetno ne bo rekla, da so imeli prav. Ko sem poslušal Eisensteinovo, kako našteva širok nabor nepredvidenih posledic tiskarske stiskalnice, naj gre za ugoden ali katastrofalen vpliv na način razmišljanja, sem pripomnil nekaj v smislu: »In le petsto let smo potrebovali, da so se stvari uredile.« Odgovorila je: »So se res?« Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency. Monitor svet 2020 81 •*• Tiskarska stiskalnica je preobrazila vero, znanost in politiko. Vpliv je položila v roke več ljudi kot kadarkoli prej. NOVE TEHNOLOGIJE Kitajska je začela veliki eksperiment z umetno inteligentnim učenjem V zadnjih letih si je država vneto prizadevala za »inteligentno izobraževanje«. Zdaj nameravajo izobraževalno tehnološke družbe, vredne milijarde dolarjev, svojo vizijo tudi izvažati. Karen Hao, MIT Technology Review žov Jiju matematika sploh ni šla in kazalo je, da ne bo mogel nadalje_J vati šolanja. Nato je na njegovo srednjo šolo prišlo podjetje z imenom Squirrel AI, ki je ponujalo inštrukcije po meri dijaka. Inštrukcije je imel že prej, a te so bile drugačne: namesto osebe je ure pripravljal algoritem umetne inteligence. Trinajstletnik se je odločil, da bo poskusil in ob koncu polletja se je njegov uspeh pri testih zvišal s 50 odstotkov na 62,5. Dve leti pozneje je na zaključnem izpitu za srednjo šolo dosegel kar 85 odstotkov točk. »Matematika se mi je zdela grozna,« je povedal. »A z inštrukcijami sem doumel, da sploh ni tako težka. Pomagale so mi narediti prvi korak na drugačni poti.« Strokovnjaki se strinjajo, da bo umetna inteligenca igrala pomembno vlogo v izobraževanju v 21. stoletju - a kako? Medtem ko akademiki ugibajo o najboljših praksah, Kitajska ne izgublja časa. V zadnjih nekaj letih so kitajske naložbe v poučevanje in učenje ob podpori umetne inteligence občutno poskočile. Sodelujejo tehnološki velikani, zagonska podjetja in uveljavljena imena v izobraževanju. Na desetine milijonov učencev, dijakov in študentov si zdaj pri učenju pomaga z eno od oblik umetne inteligence, naj gre za inštrukcije, kot jih ponuja podjetje Squirrel, digitalne platforme za učenje, kot je 17Zuo-Ye, ali celo za navadne učilnice. Gre za največji eksperiment z umetno inteligenco v izobraževanju na svetu in nihče ne more napovedati, kaj bo prinesel. Tudi v ZDA ne spijo Radovedni so postali tudi v Silicijevi dolini. Pobuda Chana in Zuckerberga ter fundacija Billa in Melinde Gates v umetni inteligenci vidita izobraževalno orodje, v katero je vredno vlagati. John Couch, Applov podpredsednik za izobraževanje, v svoji knjigi Rewiring Education (Prevezava izobraževanja), ki je izšla 2018, umetno inteligenco kuje v oblake. (Soavtor kitajske različice knjige je ustanovitelj Squirrela Derek Li.) Squirrel je lani tudi odprl skupni raziskovalni laboratorij z univerzo Carnegie Mellon, v katerem preučujejo učenje po meri za širšo uporabo in nato to znanje izvažajo po vsem svetu. Strokovnjake pa skrbi smer, v katero je zašla umetna inteligenca zaradi mrzlice v izobraževanju. Umetna inteligenca bi v najboljšem primeru učiteljem lahko pomagala spodbujati interese in močne točke učencev, v najslabšem pa bi lahko utrdila globalno težnjo po standardiziranem učenju in testiranju, zaradi česar bo naslednja generacija 82 Monitor svet 2020 NOVE TEHNOLOGIJE slabo pripravljena za prilagajanje v hitro spreminjajočem se svetu dela. Squirrel kot eno največjih umetno inteligentnih izobraževalnih družb na Kitajskem osvetljuje to protislovje. Kot najboljša kandidatka za širitev v tujino odpira vpogled v to, kako bi kitajski poskusi lahko vplivali na preostali svet. Izobraževalno središče, ki ga obiskuje Džov, eno prvih, ki jih je odprl Squirrel, ima prostore v drugem nadstropju neopazne zgradbe na živahni poslovni ulici v srednje velikem mestu Hangčou v provinci Že-džiang. Stene hodnika so ozaljšane s prislu-ženimi priznanji. V notranjosti prostorov so razstavljene povečane fotografije najmanj dvanajstih moških: pol jih je odgovornih za umetno inteligenco v Squirrelu, drugi pa so učiteljski mojstri. To je naziv, ki ga dobijo najboljši učitelji na Kitajskem in so podjetju pomagali razviti učni načrt. Notranja opreme šole je skromna. Hodnik je majhen in pisan s svetlo zelenimi poudarki. Na hodniku, ki povezuje šest učilnic, visijo fotografije smehljajočih se dijakov. V učilnicah stene poživljajo obledele stenske nalepke z drevesi in s preprostimi gesli, kot je »Bodi skromen«. Ni tabel, projektorjev in druge opreme, v vsaki učilnici je le ena miza, za katero lahko sedi od šest do osem ljudi. Učni pripomoček je prenosnik. Dijaki in učitelji zbrano zrejo v zaslone. V enem od prostorov sta bila dijaka s slušalkami zatopljena v angleščino. V drugi so trije nadobu-dneži, med njimi Džov, imeli vsak svoje in-štrukcije matematike. Na listu papirja so reševali praktične naloge, nato pa rešitev posredovali prek spleta. V vsakem prostoru učitelj dijake nadzoruje prek nadzorne plošče s sproti osveženimi podatki. Ko učitelj vmes na zaslonu nekaj opazi, stopi k dijakovemu stolu in se tiho pogovori z njim. Včasih gre za vprašanje, ki ga sistem inštrukcij ne zmore rešiti sam. Besed med dijakom in učiteljem zaradi pridušenega hrupa z ulice nisem zmogla razbrati, čeprav sem stala le meter ali dva proč. »Kako tiho je,« sem zašepetala majhni gruči zaposlenih, ki se je zbrala, da bi mi razka-zala podjetje. Območni direktor za mesto Hangčou se je nasmehnil in ni mogel skriti ponosa: »Ni glasnih razlag učiteljev.« Zakaj ravno kitajska? Razcvet umetno inteligentnega izobraževanja na Kitajskem so podžgali trije dejavniki. Prvi so davčne olajšave in druge pobude za projekte umetne inteligence, ki izboljšujejo vse od poučevanja in usposabljanja učiteljev do vodenja šol. Takšni projekti so torej zanimivi za vlagatelje in po eni od ocen je Kitajska po naložbah v izobraževanje ob pomoči umetne inteligence na prvem mestu z več kot milijardo dolarjev naložb po vsem svetu. Drugič, akademska konkurenca na Kitajskem je ostra. Sprejemne izpite za vpis na višješolsko izobraževanje, gaokao, opravlja deset milijonov dijakov na leto. Rezultat odloča, ali se bo dijak lahko vpisal na dodi-plomski študij in kje bo študiral, in to velja za najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na uspešno nadaljnje življenje. Starši z veseljem plačajo za inštrukcije in vse ostalo, kar bi lahko njihovim otrokom pomagalo pri šolanju. publikacijah, njegov dobri glas pa se širi tudi z mednarodnimi sodelovanji in nagradami, zato je ljubljenec lokalne šanghajske vlade. S takšno strategijo so dosegli vratolomno rast. V petih letih po ustanovitvi je podjetje odprlo dva tisoč učnih središč v dvesto mestih in ima vpisanih več kot milijon dijakov -toliko jih je v vsem javnem šolskem sistemu Učni pripomoček je prenosnik. Dijaki in učitelji zbrano zrejo v zaslone. In nazadnje imajo kitajski podjetniki na voljo kup podatkov za učenje in nadgrajevanje algoritmov. Prebivalstva je ogromno in ljudje so glede svojih zasebnih podatkov precej bolj sproščeni kot na Zahodu (sploh če v zameno dobijo zanimive ugodnosti, kot so boljše ocene), starši pa trdno verjamejo v zmožnosti tehnologije, saj so na lastne oči spremljali, kako je v le nekaj desetletjih spremenila državo. Squirrel se osredotoča na pomoč dijakom pri letnem standardiziranem preizkusu, ki je tesno povezan z vsesplošnim strahom pred sprejemnim izpitom gaokao. Več kot 80 odstotkov dijakov je zvestih uporabnikov, pravijo v podjetju. Sistem so prilagodili tako, da že od začetka zajema vse več podatkov, kar omogoča prilagajanje po meri dijaka in poskuse z napovedmi. Svoje tehnične zmogljivosti stalno oglašuje v akademskih v mestu New York. V letu dni naj bi na Kitajskem odprli še dva tisoč novih centrov. Njegova vrednost je že presegla milijardo dolarjev in podjetje nima težav pri zbiranju svežega denarja za naložbe. Dolga zgodovina Squirrel ni prva družba, ki se je ogrela za koncept umetno inteligentnega inštruktorja. Prva prizadevanja, da bi »posnemali« učitelje, segajo kar v 70. leta, ko so računalnike začeli uporabljati tudi v izobraževanju. Nato je med letoma 1982 in 1984 več raziskav v Združenih državah Amerike pokazalo, da gre dijakom, ki se odločijo za individualne inštrukcije z živim učiteljem, veliko bolje kot drugim, kar je sprožilo nov val prizadevanj za posnemanje takšnih individualnih metod tudi z napravami. Tako so nastali prilagodljivi sistemi poučevanja, ki jih danes poznajo Monitor svet 2020 83 NOVE TEHNOLOGIJE povsod, od vrtca do usposabljanja na delovnem mestu. Squirrel je inovativen, ko gre za sestavlji-vost in obseg. Vsak predmet, za katerega ponujajo učno pomoč, inženirska ekipa ob sodelovanju učiteljskih mojstrov razdeli na najmanjše mogoče konceptualne dele. Srednješolsko matematiko tako razdelijo na več kot deset tisoč atomskih elementov oziroma točk znanja, recimo racionalna števila, lastnosti trikotnika, Pitagorov izrek. Cilj je čim natančneje definirati dijakove luknje v razumevanju predmeta. Za primerjavo, v učbeniku je isti predmet morda razbit le na tri tisoč točk. Aleks, prilagodljiva platforma za pomoč pri učenju, ki so jo razvili v ameriškem podjetju McGraw-Hill in je Squirrelu služila kot navdih, ga deli na približno tisoč enot. Ko ekipa doreče te točke, jih poveže z video predavanji, zapiski, s primeri in praktičnimi nalogami. Njihove medsebojne povezave - kako se nadgrajujejo in prekrivajo med seboj - so kodirane v grafu znanja, ki prav tako temelji na izkušnjah učiteljskega mojstra. Dijak tečaj začne s kratkim diagnostičnim testom, s katerim ocenijo, kako dobro razume ključne koncepte. Če pravilno odgovori na uvodna vprašanja, sistem predvideva, da pozna z njimi povezane koncepte, in preskoči podvprašanja. Po desetih vprašanjih sistem izdela grobi osnutek tega, na čemer mora dijak še delati, in na podlagi tega izdela njegov učni načrt. Med učenjem sistem posodablja svoj model dijakovega znanja in ustrezno prilagaja snov. Ker sistem uporablja več dijakov, ta odkriva pomanjkljive povezave med koncepti in algoritmi strojnega učenja, nato te povezave v grafu znanja posodobijo oziroma vzpostavijo. Tudi Aleks zmore nekaj od tega, vendar v podjetju Squirrel trdijo, da je Aleksova optimizacija strojnega učenja bolj omejena, zato je teoretično manj učinkovit. Squirrel lahko ponudi več potrdil o učinkovitosti svojega sistema. Oktobra 2017 so z lastno štiridnevno raziskavo, v kateri je sodelovalo 78 dijakov, ugotovili, da se je sistem pri zviševanju matematičnih ocen v povprečju odrezal bolje od izkušenih učiteljev, ki so nekaj več kot dvanajst otrok učili v klasični učilnici. Računalnik je lahko boljši od učitelja Dijaki, s katerimi sem se pogovarjala v središču, so zelo pohvalili tudi sistem inštrukcij. Vsi so zaključevali srednjo šolo in so v center prihajali že več kot leto dni. Ena od deklic mi je zaupala, da se je njeno znanje izboljševalo veliko hitreje kot takrat, ko je imela navadnega inštruktorja. V Squirrelu ima na voljo tako učitelja iz mesa in krvi kot spletno podporo. Dodala je: »Poleg tega so in-štrukcije zelo ciljno usmerjene, sistem lahko neposredno prepozna luknje v mojem razumevanju.« Drugi dijaki so se strinjali: »S tem sistemom odpadejo kupi vaj, a je kljub temu učinkovit in prihrani čas.« Njihove besede je treba jemati z zrnom soli - sogovornike novinarjev so namreč skrbno izbrali in med pogovorom z njimi so bili strogo nadzorovani -, a njihovo olajšanje, ker so našli obrazec, ki uspešno blaži stres v pogosto brutalnem izobraževalnem okolju, je naravnost ganljivo. Zgodba dijakinje verjetno ne čisto po naključju lepo ponazarja tudi, kako Squirrel lahko pomaga dijakom s težavami. Vizija ustanovitelja Squirrela Lija sega dlje od inštrukcij. Želi si namreč preseči omejitve dodatnega izobraževalnega programa in svoj učni načrt prenesti neposredno v glavno učilnico. Squirrel se je že pogovarjal z več kitajskimi šolami, da bi njegov sistem postal temeljna metoda poučevanja. Poskušam si predstavljati, kakšen bi bil takšen svet in ali bi koristil vsej družbi. Dijaki so dobili še zadnje vprašanje: »Kaj bi Squirrel še lahko izboljšal?« Po daljšem premoru je sledil odgovor: dijaki so si zaželeli, da bi več sodelovali s človeškim učiteljem. Vsi strokovnjaki za izobraževanje, s katerimi sem se pogovarjala, so uvodoma poudarili ravno ta dejavnik: če hočemo uvideti, kako bi umetna inteligenca lahko izboljšala poučevanje in učenje, moramo najprej ugotoviti, kako vpliva na naravo dela. Zdaj ko naprave postajajo vse boljše pri poučevanju in usposabljanju, bi se ljudje morali osredotočiti na veščine, ki ostajajo človekova posebnost, kot so ustvarjalnost, sodelovanje, sporazumevanje in reševanje 84 Monitor svet 2020 NOVE TEHNOLOGIJE problemov. Prav tako se bodo morali znati hitro prilagajati, saj vse več opravil in del prevzemajo naprave. To pomeni, da bo učilnica 21. stoletja morala odkriti prednosti in interese vsakega posameznika in ne več zgolj posredovati kanona znanja, primernejšega za industrijsko dobo. Z umetno inteligenco naj bi bilo to teoretično lažje. Lahko bi prevzela nekatere ponavljajoče se naloge v razredu, da bi učitelji več časa posvetili vsakemu posamezniku. Obstaja več hipotez, kako naj bi bilo to videti v praksi. Morda bo umetna inteligenca snov posredovala nekaterim učencem, medtem ko bo druge poučeval človek, morebiti bo učiteljem pomagala spremljati uspešnost učencev ali pa tem omogočila večji pregled nad tem, kako se sploh učijo. Ne glede na to je končni cilj globoko individualizirano poučevanje. Prednost je v individualnem pristopu Pristop Squirrela resda prinaša odlične rezultate v okvirih tradicionalnega izobraževanja, medtem ko dijakov ne pripravi na prožnost v hitro spreminjajočem se svetu, so poudarili strokovnjaki. »Med prilagojenim in individualiziranim poučevanjem obstaja razlika,« je pojasnil Chris Dede, predavatelj v programu za tehnologijo, inovacije in izobraževanje na harvardski univerzi. Squirrel se ukvarja s prilagojenim poučevanjem, kar pomeni natančno poznavanje, kaj dijak zna in česa ne, medtem ko se ne posveča temu, kaj bi dijak rad vedel in kako bi se najlaže učil. Individualizirano poučevanje upošteva interese in potrebe dijakov, tako da je mogoče najti motivacijo in čas za vsakega dijaka, zato lahko napreduje. Jutta Treviranus, predavateljica na koli-džu za umetnost in fakulteti za oblikovanje v Ontariu, ki je orala ledino v individualizi-ranem poučevanju za večjo vključenost v izobraževanju, je to razložila še podrobneje. »Individualizirano poučevanje ima več ravni: hitrost, pot in smer.« Če je hitrost učenja prilagojena dijakom, imajo ti glede na svoje sposobnosti na voljo različno dolg čas za usvajanje iste snovi. Če je pot naravnana na posameznika, je tudi motivacija za dosego istega cilja lahko drugačna (recimo, kako je statistika povezana z dijakovo ljubeznijo do bejzbola), prav tako pa snov spoznavajo v različnih formatih (na primer s posnetki namesto z besedilom). Pri individualizirani smeri dijaki lahko med drugim izbirajo, ali se učijo, ker želijo šolanje nadaljevati na poklicni šoli ali univerzi. »Dijaki se morajo zavedati, kako se učijo. Sami bi se morali odločati, kaj se želijo učiti, mi pa bi jih morali naučiti, kako naj se učijo,« je povzela Treviranusova. »Umetna inteligenca podjetja Squirrel se ne dotika teh tem, temveč le vse dijake učinkoviteje pripelje do istega standardiziranega cilja.« To ne pomeni, da prilagodljivi sistemi poučevanja nimajo prostora v učilnici 21. stoletja. David Dockterman, Dedejev kolega, je prepričan, da so prednosti tega sistema pri poučevanju strukturiranega znanja še vedno dragocene. Kljub temu bi bilo narobe, če bi jim dovolili, da bi v razredu dobile prevladujočo vlogo: »Sestavine učenja - priklic znanja, pridobivanje veščin -, za katere so učenci in dijaki dojemljivejši ob pametnem • •• • • ••• inštruktorji, so hkrati tiste, ki jih laže posreduje pametna naprava,« je povedal. Li, ustanovitelj Squirrela, me je popeljal po sedežu podjetja v Šanghaju. Preprostost izobraževalnega središča je v ostrem nasprotju z opremljenostjo teh pisarn: povsod so po stenah predstavljene različne podrobnosti o družbi in mejnikih, ki jih je dosegla. Nekje so navedene vse omembe v medijih, drugje vse nagrade. Predstavljeni so tudi dijaki, ki so jih ožigosali za brezupne primere, a so jih rešili. Nekaj korakov za prvimi vrati je Li pokazal na zaslon na moji levi, na katerem se je neprestano vrtel televizijski posnetek, igra na srečo, v katerem se med seboj merita sistem inštrukcij podjetja Squirrel in učitelj - eden najboljših na Kitajskem, kot je pojasnil Li. Trije njegovi dijaki, ki jih je poučeval tri leta, so z njim na odru reševali naloge. Sistem in učitelj sta tekmovala pri napovedovanju, katere bodo uspešno dokončali. Li ni čakal do konca posnetka, da je izdal bistvo: »V treh urah dijake razumemo bolj, kot jih najboljši učitelji spoznajo v treh letih.« Na zaslonu je bil učitelj videti vse bolj razočaran in ponižan. »Kako žalosten je,« sem pripomnila. »Ste opazili, kaj?« se je zasmejal Li. Piloti! Filozofija podjetja se precej naslanja na Li-jeve izkušnje iz otroštva. Ko je bil še otrok, ni imel dobro razvite čustvene inteligence, je pojasnil, in branje knjig o tem mu ni pomagalo. Pol leta je zato posvetil temu, da je veščino razčlenil na 27 sestavnih delov in usvojil drugega za drugim. Tako se je naučil boljšega opazovanja in postal zanimiv sogovornik (veliko časa je namenil tudi iskanju stotih tem, da bi imel dovolj snovi za pogovore V petih letih po ustanovitvi je podjetje odprlo dva tisoč učnih središč v dvesto mestih in ima vpisanih več kot milijon dijakov - toliko jih je v vsem javnem šolskem sistemu v mestu New York. Monitor svet 2020 85 NOVE TEHNOLOGIJE z drugimi). Vadil je celo vztrajno smehljanje, ko so ga drugi grajali. (Odtlej v življenju nima več sovražnikov.) S to metodo je prišel do želenih rezultatov in trdnega prepričanja, da se je na ta način mogoče naučiti česarkoli. Li je svojo končno vizijo pojasnil z analogijo: »Ko bo prevladalo poučevanje z umetno inteligenco, bodo človeški učitelji kot piloti.« Nadzorovali bodo števce, algoritem pa bo pilotiral in večinoma bodo imeli pasivno vlogo. Tu in tam, ko se bo oglasil alarm in bodo potniki zagnali paniko (recimo, če bo kdo žrtev vrstniškega ustrahovanja), bodo posredovali in naredili red. »Človeški učitelji se bodo osredotočili na čustveno komunikacijo,« je prepričan. Li meni, da je to edini način, kako človeštvo lahko poveča svojo kolektivno inteligen- tnost. Če bi učiteljem zaupali zahtevnejše delo, bi s tem lahko škodili genijem. Ta filozofija ga vodi pri vzgoji lastnih otrok. Sistem podjetja Squirrel uporablja pri njihovem učenju, ko je to le mogoče. Pohvalil se je, da se njegova osemletna dvojčka, ki hodita v drugi razred, učita fiziko za osmi razred, kar je dokaz, da ta metoda res deluje. »Le s prilagodljivim sistemom je mogoče doseči takšen čudež,« je prekipeval. Squirrel svojo tehnologijo že izvaža v tujino. Svoj mednarodni ugled je poglobil s sodelovanjem na nekaj največjih konferencah o umetni inteligenci po svetu in s tem, da mu je uspelo pritegniti slavne sodelavce, katerih imena so povezana z massachusetskim tehnološkim inštitutom, s Harvardom in z drugimi prestižnimi raziskovalnimi ustanovami. Li je v vodstveni ekipi zaposlil več Američanov, da bi se podjetje tako lažje širilo po ZDA in Evropi. Med njimi sta tudi Tom Mitchell, dekan katedre za računalniško znanost na Carnegie Mellonu, in Dan Bindman, ki je za Aleks vodil oddelek za uporabniško izkušnjo ter uredniški oddelek. Treviranusovo skrbi, da izobraževalna filozofija Squirrela pooseblja splošno pomanjkljivost v kitajskih prizadevanjih za inteli- gentno izobraževanje: poudarjanje standardiziranega poučevanja in preverjanja znanja. »Tragedija kitajskega poskusa se skriva v tem, da državo vodi k načinu izobraževanja, od katerega se drugi napredni pedagoški in izobraževalni sistemi že odmikajo,« je povedala. A prepričana je, da ima Kitajska hkrati odlično priložnost, da pripomore k učitelju prijaznejšemu in na dijaka osredotočenemu učnemu okolju. Manj ne namreč vpeta v starejše izobraževalne modele kot Zahod in veliko bolj odprta za nove zamisli. »Kitajska bi se morala poglobiti v čisto drugačno obliko umetne inteligence,« je pojasnila. A vprašanje je, kaj naj bi to pomenilo. Spodbujanje ustvarjalnosti Odgovor se morda skriva nekaj deset kilometrov zahodno od sedeža podjetja Squirrel, ob reki Huangpu, ki se vije skozi Šanghaj. Tam Pan Pengkai, strokovnjak za otroško izobraževanje, opravlja drugačne poskuse. Pan že skoraj dve desetletji tuhta, kako umetno inteligenco izkoristiti tudi v izobraževanju. Pred petnajstimi leti, ko je doktoriral na temo medijskega laboratorija MIT, je ustanovil prvi izobraževalno tehnološko podjetje na Kitajskem. Pod vtisom izkušenj med študijem na fakulteti se je osredotočil na razvoj orodij za učenje angleščine. »Inovacija se porodi iz razlik,« je prepričan. »Tega pa na Kitajskem manjka. Če znaš govoriti več jezikov, se lahko pogovarjaš z različnimi ljudmi in lahko opišeš ter razumeš različne zamisli.« Pan danes vodi izobraževalno tehnološko družbo Alo7, osredotočeno na učence in dijake. Njena glavna dejavnost je poučevanje angleščine. V nasprotju s številnimi drugimi podjetji se poskuša odmakniti od učenja, usmerjenega k besedilom, in namesto tega raje spodbuja ustvarjalnost, prevzemanje pobud in druge mehke veščine. Podjetje ponuja izdelke in storitve tako za fizične kot digitalne učilnice. Ureja spletno platformo U Ko bo prevladalo poučevanje z umetno inteligenco, bodo človeški učitelji kot piloti. 86 Monitor svet 2020 NOVE TEHNOLOGIJE Zakaj morajo učenci pisati preverjanja, dolga dve uri ali tri, da bi ugotovili, ali so slabi ali dobri? za učenje, dopolnjuje pa jo zbirka učbenikov, ki učencem in dijakom pomaga pri učenju ter vadbi jezikovnih veščin. Nudi tudi storitev, prek katere največ trije dijaki med redno skupinsko uro vzpostavijo video povezavo z inštruktorji angleščine iz tujine. Družba je tako pomagala že približno 15 milijonom učencev, dijakov in učiteljev, sodeluje pa s tisoč petsto ustanovami v državi. V nasprotju s podjetjem Squirrel naj bi učna platforma Alo7 služila kot nadgradnja tradicionalne učilnice. Znanje, ki ga je mogoče utrjevati z metodami prilagodljivega poučevanja, na primer besednjak, je rezervirano za učenje doma z aplikacijo. Enako velja za veščine, kot je izgovorjava, ki jo je mogoče izboljšati z algoritmi za prepozna-vo govora. Vse, za kar je nujna ustvarjalnost, denimo pisanje in pogovor, pa se poučuje v učilnici. Prispevek učitelja je torej ključen. Pan to ponazori s primerjavo: »V bolnišnici uporabljajo ogromno medicinske tehnologije, pa nihče ne more reči, da so naprave boljše od zdravnikov. To so še vedno samo orodja, ki pomagajo zdravniku.« Panova dokončna vizija je, da bi se z umetno inteligenco v izobraževanju lahko popolnoma znebili standardiziranih testov. »Zakaj morajo učenci pisati preverjanja, dolga dve uri ali tri, da bi ugotovili, ali so slabi ali dobri?« se sprašuje. Meni, da bo z umetno inteligenco mogoče ustvariti prožno izobraževalno okolje, ki bo ugodno tako za občutljive in ustvarjalne dijake kot za natančne in analitične. V izobraževanju tekmovalnost ne bo več imela vloge, je prepričan. Alo7 je predlani še razširil poskuse in video inštrukcijam dodal analizo obraza ter glasu, s čimer je omogočil sestavljanje kratkih poročil o vsaki učni uri. Algoritmi merijo, koliko časa učenci govorijo angleško v učilnici, natančnost njihove izgovorjave in temeljne dejavnike njihove zavzetosti in veselja, na primer, kolikokrat so odprli usta, da bi spregovorili, ali se zasmejali. Na začetku lanskega leta je podjetje uredilo več klasičnih učilnic, opremljenih s kamerami in z mikrofoni, kar prav tako služi analizam. Učitelji dobijo poročilo tudi o lastni uspešnosti pri poučevanju. Na svoje oči sem si ogledala eno od inteligentnih učilnic Alo7. Prostor je majhen, vendar prekipeva od barv. Stene so poslikane z maskotami podjetja. Gre za pet risanih tovarišev z lastno osebnostjo, ki se pojavljajo tudi v učnem materialu. V učilnici ni niti miz niti stolov, samo klop ob zadnji steni. Spredaj so bela tabla in dva televizorja, na katerih je predstavljen dnevni učni načrt. Nisem si mogla ogledati samega pouka, zato pa mi je eden od zaposlenih predvajal nekaj odlomkov osnovnošolskih učnih ur. V enem je šest učencev sedelo na klopi in vadilo poimenovanja živali. »Ptica, ptica, ptica,« so deklamirali skupaj z učiteljico, ki je medtem zamahovala z rokami kot s krili. »Želva, želva, želva,« so nadaljevali, ko se je na zaslonu prikazala narisana želva. V ospredju je bila interakcija med učiteljem in učenci, umetna inteligenca pa načrtno in neopazno potisnjena v ozadje. Dede pravi, da bi bili podatki, zbrani v inteligentni učilnici, lahko koristni, hkrati pa opozarja, da bi kamere in druge senzorje lahko tudi zlorabljali za presojanje učenčevih čustev in počutja. Takšna uporaba pa za zdaj še nima pravih znanstvenih temeljev in bi lahko pomenila prevelik nadzor. Pan se strinja, da je treba biti previden: »Zato podatke zbiramo predvsem zaradi učiteljev, ne učencev, saj to še ni znanstveno preverjeno.« Pan mi je zaupal, da se za zdaj Alo7 ne namerava širiti zunaj kitajskih meja. Že domači trg je dovolj velik izziv pri prodaji izobraževalne filozofije, ki ni v skladu z glavnimi tokovi. A že opaža spremembe v razpravah na ravni države. Politiki iščejo nove načine za spodbujanje inovacij in zato je predstava o izobraževanju s poudarkom na kakovosti - ki izpostavlja predvsem ustvarjalnost in klasični zahodni predmetnik - dobila dodaten zagon. Kitajsko ministrstvo za izobraževanje je od februarja 2018 sprejelo vrsto reform, vključno s strožjim podeljevanjem licenc inštruktorjem, s čimer naj bi zmanjšalo obsedenost s preverjanjem znanja. Poleg tega je vlada predstavila tudi vrsto smernic za večji poudarek na telovadbi, morali in umetnosti v izobraževanju ter manjšega na testih ter preverjanjih znanja. Kritiki poudarjajo, da sprejemni izpiti še vedno ostajajo, vendar je Pan optimističen glede ugodnih sprememb. Alo7 je pripravljen tudi pomagati državi pri oblikovanju usmeritev za prihodnost. »Prihodnost kitajskega izobraževanja bi radi spremenili s tehnologijo,« vedno poudarja Pan. Kitajski množični eksperiment z umetno inteligentnim izobraževanjem in odločitve, ki čakajo državo, bodo morda prinesli spremembe v izobraževanju tudi drugje po svetu. Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. Monitor svet 2020 87 NOVE TEHNOLOGIJE Tekma za najboljši kvantni računalnik na svetu IBM meni, da kvantna premoč ni tisti mejnik, za katerega bi nam moralo biti mar Gideon Lichfield, MIT Technology Review G< ) ooglov najnaprednejši računalnik ne stoji na sedežu družbe v Mounta-- in Viewju v Kaliforniji ali sredi vročičnega dogajanja v Silicijevi dolini. Do njega je nekaj ur vožnje proti jugu, v Santa Barbaro, stoji pa v preprosti, brezdušni poslovni zgradbi, v kateri večinoma domujejo tehnološka podjetja, za katera niste še nikoli slišali. V odprti pisarni je nekaj deset pisalnih miz, poleg njih pa še sobno kolo in »parkirišče« za jadralne deske z nosilci, ki štrlijo iz stene. Široka dvojna vrata vodijo v laboratorij, komaj večji od prostorne učilnice. Sredi nosilcev za računalnike in zmešnjave instrumentov na stojalih za blaženje vibracij visi peščica cilindrastih posod, nekoliko večjih od naftnega soda, ki spominja na orjaške jeklene zapredke. Na enem od njih so odstranili zunanjo plast posode in razkrili večplastni klobčič drobovja iz jekla in medenine, ki mu rečejo »lestenec«. Gre pravzaprav za naelektren hladilnik, ki je z vsako plastjo hladnejši. Na dnu v vakuumu z za las višjo temperaturo od absolutne ničle leži nekaj, kar se z golim očesom zdi kot navaden silicijev čip, le da vanj niso vjedkani tranzistorji, temveč drobcena superprevodna vezja, ki se pri teh nizkih temperaturah vedejo, kot bi bila posamezni atomi pod vplivom zakonov kvantne fizike. Vsak od njih je kvantni bit oziroma kubit -pomnilniška enota kvantnega računalnika z osnovnimi podatki. Google je oktobra lani objavil, da je eden teh čipov, imenovan Sycamore, prvi s kvantno premočjo pri nalogi, ki bi jo bilo na klasičnem računalniku tako rekoč nemogoče opraviti. Sycamore s komaj 53 kubiti je preračun, ki bi po mnenju Googla najmogočnejšemu obstoječemu superračunalniku na svetu, Summitu, vzel 10.000 let, dokončal v komaj nekaj minutah. Google je to označil za pomemben dosežek in ga primerjal z izstrelitvijo Sputnika in s prvim poletom bratov Wright - za začetek novega obdobja naprav, v primerjavi s katerimi se bodo najmočnejši računalniki sedanjosti zdeli kot računala na kroglice. Na tiskovni konferenci v laboratoriju v Santa Barbari je Googlova ekipa skoraj tri ure navdušeno odgovarjala na novinarska vprašanja. A njihova dobra volja ni mogla povsem zakriti notranje napetosti. Dva dneva prej so raziskovalci iz IBM, glavnega 88 Manthir svet 2020 r NOVE TEHNOLOGIJE IBMa se je po desetletjih prijel sloves, da svoje raziskovalne projekte vedno hoče pretvoriti tudi v prodajno uspešnico. Googlovega tekmeca pri kvantnem računalništvu, navdušeno predstavili svoje odkritje. Objavili so razpravo, v kateri so guglovcem očitali napačne preračune. IBM trdi, da bi Summitu računski podvig vzel le nekaj dni, ne tisočletij. Harmut Neven, vodja Googlo-ve ekipe, na ugovore ni želel naravnost odgovoriti. Kaj je v kubitu Tako kot so na začetku razvoja računalništva poznali različne oblike tranzistorjev, danes poznamo več načinov za izdelavo ku-bitov. Google in IBM uporabljata različico osrednje metode, superprevodni transmon-ski kubit, v katerem je ključni element Jo-sephsonov spoj. Gre za par superprevodnih kovinskih trakov, med katerima je le nanometer široka vrzel; kvantni učinki so posledica tega, kako elektroni prehajajo čez to vrzel. Morda se vam to zdi le akademsko blebetanje - saj je nekoč tudi bilo. Tudi če bi IBM imel prav, je Sycamore računsko nalogo opravil tisočkrat hitreje od Summita. In verjetno bi trajalo le nekaj mesecev, preden bi Google razvil rahlo večjo kvantno napravo, s katero bi le še potrdil svoj dosežek. A to, da je Googlov eksperiment manj uspešen, kot se ta hvali, ni bil glavni očitek IBM, temveč da gre tako in tako za nesmiseln test. V nasprotju z večino kvantnega računalniškega sveta IBM v kvantni premoči ne vidi tehnologije, primerljive z dosežkom bratov Wright; pravzaprav je prepričan, da takšnega trenutka sploh ne bo. IBM se zato peha za drugačnim merilom uspešnosti, nečim, kar je poimenoval kvantna prednost. Ne gre le za izbiro besed ali drugačen znanstveni pogled, temveč filozofsko stališče s koreninami v zgodovini, kulturi in ambicijah IBM - in morda v dejstvu, da so bili njegovi prihodki in dobiček osem let skoraj nenehno v upadanju, medtem ko sta Google in njegova matična družba Alphabet svoje poslovne izide nenehno potiskala le navzgor. Takšno izhodišče in različni cilji bi lahko vplivali na to, kdo bo pridobil prednost v kvantni računalniški tekmi. Iz drugega sveta Elegantna, osupljiva vijuga raziskovalnega središča Thomasa J. Watsona družbe IBM v predmestju New Yorka, neofu-turistična mojstrovina finskega arhitekta Eera Saarinena, je ne samo svetove, temveč kar vesolje proč od neugledne luknje Goo-glove ekipe. Zgrajeno je bilo leta 1961 z nepričakovanim bogastvom, ki ga je IBM zaslužil z velikimi računalniki, in spominja na muzej. Hkrati vse, ki delajo v njem, opominja na prelomne dosežke IBM na vseh mogočih področjih, od fraktalne geometrije do super-prevodnikov in umetne inteligence - ter seveda kvantnega računalništva. Vodja raziskovalnega oddelka s 4.000 zaposlenimi je Dario Gil, katerega rafalno hitri govor komajda dohaja njegovo skoraj versko gorečnost. Zdrdral je tudi zgodovinske mejnike, s katerimi je želel poudariti, kako dolgo se že IBM ukvarja z raziskavami, povezanimi s kvantnim računalništvom. Veliki eksperiment: kvantna teorija in praksa Temeljni gradnik kvantnega računalnika je kvantni bit ali kubit. V klasičnem računalniku bit lahko shrani 0 ali 1, kubit pa lahko shrani tudi vmesno stanje, imenovano su-perpozicija, ki ima lahko veliko različnih vrednosti, ne le 0 oziroma 1. Če bi si podatke predstavljali kot barve, bi bil klasični bit lahko le črn ali bel. Kubit v superpoziciji pa bi bil lahko katerekoli barve spektra, prav tako bi variirala intenzivnost barve. Prednost kubita je, da lahko shrani in predela ogromno podatkov in njegova zmogljivost s povezovanjem kubitov eksponentno narašča. Če bi shranili vse podatke iz 53 kubitov na Googlovem čipu Sycamore, bi to zavzelo okoli 72 petabaj-tov (72 milijard gigabajtov) spomina klasičnega računalnika. Za še nekaj kubitov več pa bi za vse podatke potrebovali klasični računalnik v velikosti planeta. Vendar ni tako preprosto. Kubiti so občutljivi in se hitro zmedejo, zato morajo biti skoraj stoodstotno varni pred vročino, vibracijami in zablodelimi atomi, zato imajo v Googlovem kvantnem laboratoriju hladilnike v obliki lestenca. A celo v idealnih pogojih lahko delujejo največ nekaj sto mikrose-kund, preden se razvežejo in izgubijo svojo superpozicijo. Kvantni računalniki poleg tega niso vedno hitrejši od klasičnih, ampak so predvsem drugačni hitrejši pri določenih opravilih in počasnejši pri drugih, saj potrebujejo drugačno programsko opremo. Za medsebojno primerjavo bi morali napisati klasičen program, ki približno posnema kvantnega. Google je za svoj poskus izbral primerjalni test, imenovan naključno vzorčenje kvantnega vezja. Med njim nastanejo milijoni naključnih števil, vendar so rahlo statistično pristranska, kar je značilnost kvantnega algoritma. Če bi bil Sycamore žepni kalkulator, bi algoritem lahko primerjali z naključnim pritiskanjem gumbov in s preverjanjem, ali je na zaslonu pričakovani rezultat. Google je dele tega simuliral na svojih mogočnih farmah strežnikov in na Summitu, največjem superračunalniku na svetu v državnem laboratoriju v Oak Ridgu. Raziskovalci so ocenili, da bi Summit za opravilo, ki je Sycamoru vzelo dvesto sekund, potreboval približno 10.000 let. Od tod kvantna premoč. Čemu so torej ugovarjali v IBM? Povedano preprosto, simulacijo kvantne naprave lahko na klasičnem računalniku opravimo • Googlov 53-kubitni čip - prvotno jih je imel 54, a se je eden pokvaril - je lansko jesen prvi prikazal kvantno premoč. Monitor svet 2020 89 NOVE TEHNOLOGIJE na različne načine - in programska oprema, metoda za razbijanje ter shranjevanje podatkov in strojna oprema močno vplivajo hitrost simulacije. Kot trdi IBM, je Google domneval, da bo simulacijo treba razdeliti na veliko posameznih delov, a Summit z 280 petabaj- ti pomnilnika je dovolj velik, da Sycamorovo • •• • • ••• vsebino shrani v enem kosu. (Summit so sestavili v IBM, zato bodo že vedeli.) A podjetja se je po desetletjih prijel sloves, da svoje raziskovalne projekte vedno hoče pretvoriti tudi v prodajno uspešnico. Zadnji primer je Watson, umetna inteligenca, ki igra kviz Jeopardy in jo je IBM poskušal spremeniti v robotskega zdravstvenega guruja. Posredoval naj bi diagnoze in prepoznaval trende v gomilah medicinskih podatkov, a kljub številnim partnerstvom z zdravniki in ordinacijami komercialno skoraj ni zanimiv, izkušnje z možnostmi uporabe, ki jih kljub vsemu lahko ponudi, pa so mešane. Kot je pojasnil Gil, si ekipa za kvantno računalništvo ta začarani krog prizadeva razbiti z vzporednim opravljanjem raziskav in s komercialnim razvojem. Skoraj takoj, ko je razvila uporabne kvantne računalnike, so ti tudi že bili dostopni za zunanje uporabnike, saj so jih shranili v oblaku. Tam jih je mogoče programirati s preprostim vmesnikom z vlečenjem in s spuščanjem, ki deluje v spletnem brskalniku. Tako imenovana uporabniška izkušnja IBM Q Experience, ki so jo predstavili leta 2016, danes obsega 15 javno dostopnih kvantnih računalnikov z velikostjo od pet do 53 kubitov. Uporablja jih okoli 12.000 ljudi na mesec, od akademskih raziskovalcev do šolarjev. Uporaba manjših ra- čunalnikov je brezplačna. IBM pravi, da ima že več kot sto strank, ki plačujejo uporabnino za zmogljivejše naprave (ne želi pa izdati konkretnega zneska). Nobena teh naprav ali katerikoli drugi kvantni računalnik na svetu, razen Googlo-vega Sycamora, še ni nakazala, da bi pri katerikoli nalogi lahko premagala klasični računalnik. A za IBM to trenutno sploh ni pomembno. Naprave, na voljo prek spleta, podjetju omogočajo, da spremlja, kaj bi bodoče stranke potrebovale, zunanjim razvijalcem programske opreme pa daje možnost, da se naučijo pisati kode zanje. To potem pripomore k razvoju naprav in izboljševanju naslednjih kvantnih računalnikov. Po prepričanju podjetja je to najhitrejša pot do tako imenovane kvantne prednosti, prihodnosti, v kateri klasični računalniki ne bodo nujno končali na smetišču zgodovine zaradi kvantnih različic, temveč bodo nekatere koristne naloge opravljali hitreje ali učinkoviteje, zato bodo ekonomsko upravičeni. Medtem ko je kvantna premoč en sam mejnik, je kvantna prednost kontinu-um, so poudarili v IBM - postopno razširjanje možnosti. To je torej Gilova velika poenotena teorija o IBM: s kombinacijo njegove dediščine, tehničnega znanja, možganov drugih ljudi in predanosti poslovnim strankam bi lahko prej od vseh drugih sestavil uporabne in boljše kvantne računalnike. Zaradi takšnega stališča IBM Googlov prikaz kvantne premoči vidi le kot trik, je pojasnil Scott Aaranson, fizik na teksaški univerzi v Austinu, ki je sodeloval pri nastajanju kvantnih algoritmov za Google. V najboljšem primeru gre za bahaški predah od pravega dela, ki ga je treba opraviti, v najslabšem primeru pa je zavajajoče, saj bi ljudje lahko mislili, da kvantni računalniki 'nesejo' klasične pri vseh opravilih, v resnici pa so primerni le za eno zelo ozko opredeljeno delo. Premoč je beseda, pri kateri ne bo šlo drugače, kot da si jo bodo ljudje napačno razlagali, je poudaril Gil. Google na zadeve seveda gleda čisto drugače. Ko spregovori nadutež Google je bil mlado, osem let staro podjetje, ko se je leta 2006 začelo poigravati s kvantnimi problemi, vendar je namenski laboratorij uredilo šele leta 2012 - istega leta, ko je John Preskill, fizik na Caltechu, skoval izraz kvantna premoč. Vodja laboratorija je Hartmut Neven, nemški računalniški znanstvenik, ki je najprej kupil napravo zunanjega podjetja D--Wave in nekaj časa na njem poskušal doseči kvantno premoč, a mu ni uspelo. Larryja Pagea, takratnega direktorja Googla, je leta 2014 prepričal, naj vloži v sestavljanje kvantnih računalnikov, in mu obljubil, da bo Google sprejel Preskillov izziv: »Rekli smo mu, da se bomo čez tri leta vrnili in mu na mizo postavili prototip čipa, ki bo zmogel najmanj rešiti nalogo, prezahtevno za zmogljivosti klasičnih naprav.« Google ni imel takšnega kvantnega znanja kot IBM, zato je najel zunanjo ekipo pod vodstvom Johna Martinisa, fizika na kalifornijski univerzi v Santa Barbari. Martinis in člani njegove skupine so že sodili med najboljše izdelovalce kvantnih računalnikov na svetu -uspelo jim je povezati do devet kubitov - in Nevenova obljuba Pageu se jim je zdel dovolj visok cilj, da se je bilo vredno potruditi zanj. Kako programirati kvantni računalnik Na najosnovnejši ravni je programska oprema v klasičnih računalnikih zaporedje logičnih vrat, kot so NOT, OR ter NAND, ki spreminjajo vsebino bitov (0 ali 1). Podobno je kvantno programje sestavljeno iz zaporedja logičnih vrat, ki se odzivajo na kubite, vendar ima večji in pestrejši nabor vrat z imeni, • * • Prednost kubita je, da lahko shrani in predela ogromno podatkov in njegova zmogljivost s povezovanjem kubitov eksponentno narašča. Tako kot so na začetku razvoja računalništva poznali različne oblike tranzistorjev, danes poznamo več načinov za izdelavo kubitov. 90 Monitor svet 2020 NOVE TEHNOLOGIJE • Google »zadržano« ocenjuje, da bi procesor z milijonom kubitov lahko razvil v desetih letih, čeprav bo treba premagati nekaj velikih tehničnih ovir, vključno s tem, da je IBM na tem področju morda še vedno v prednosti. kot so SWAP (ki zamenja vrednosti dveh kubitov), Pauli-X (kvantna različica vrat NOT, ki obrne vrednost kubita) in Hadamard (ki kubit obrne z 0 oziroma 1 v superpozicijo 0 in 1). Za zdaj še ne obstajajo kvantne ustre-znice bolj zapletenih jezikov, kot sta C+ + in Java, a tako Google kot IBM sta izdelala grafični vmesnik, s katerim je programiranje z vrati lažje. Triletni rok se je iztekel, Martinisova ekipa pa se je trudila izdelati čip, ki bi bil tako dovolj velik kot stabilen za izziv. Leta 2018 je Google predstavil svoj največji procesor, Bristlecone. Z 72 kubiti je bil daleč pred vsem, kar je uspelo narediti tekmecem, in Martinis je napovedal, da bo še istega leta dosegel kvantno premoč. A nekaj članov ekipe je vzporedno razvijalo drugačno zasnovo čipa, imenovanega Sycamore, in ravno ta se je nazadnje izkazal kot učinkovitejši, čeprav je imel manj kubitov. Zato je nazadnje 53-kubitni čip - prvotno jih je imel 54, a se je eden pokvaril - lansko jesen prikazal kvantno premoč. Program, ki so ga uporabili v prikazu, je za praktične namene tako rekoč neuporaben -sestavlja naključna števila, za kar pa človek ne potrebuje kvantnega računalnika. Vendar jih sestavlja na poseben način, ki bi ga klasični računalnik težko posnemal, in s tem nudi potrditev zasnove. Če ljudi v IBM vprašaš, kaj si mislijo o tem dosežku, postanejo nejevoljni. »Ni mi všeč izraz premoč in ni mi všeč, na kaj namiguje,« je izjavil sicer zadržani Jay Gambetta iz Avstralije, ki vodi kvantno ekipo v IBM. Po njegovem mnenju težava tiči v tem, ker je skoraj nemogoče napovedali, ali bo izbrani kvantni preračun zahteven za klasično napravo, zato en predstavljeni primer ni v pomoč pri iskanju drugih. Vsem zunaj IBM, s katerimi sem se pogovarjal, to zavračanje kvantne premoči kot pomembne meji že na svojeglavost. »Kdor bo želel imeti komercialno zanimivo ponudbo, bo najprej moral dokazati premoč. Mislim, da je to popolnoma logično,« je poudaril Neven. Celo Will Oliver, fizik z massa-chusetskega tehnološkega inštituta, ki sodi med najbolj objektivne opazovalce te polemike, meni: »Prikaz, kako kvantni računalnik v neki nalogi prekaša klasičnega, je pomemben mejnik, sama naloga pa ne igra bistvene vloge.« Kvantni skok Ne glede na to, ali se strinjate z Googlovim stališčem ali mnenjem IBM, je naslednji cilj jasen, je povedal Oliver: sestaviti kvantni računalnik, ki bo lahko naredil nekaj uporabnega. Upati je, da bi takšne naprave nekega dne reševale težave, za katere je danes nujna nepredstavljiva brutalna računalniška moč, recimo izdelovanje modelov zapletenih molekul za odkritje novega zdravila in snovi, optimiziranje zelenega vala v prometu skozi mesto v realnem času, da bi zmanjšali zastoje, in dolgoročne vremenske napovedi. (Nekoč bodo morda zmožni razvozlati kriptografske šifre, ki jih uporabljamo danes za zavarovanje sporazumevanja in finančnih transakcij, čeprav bo takrat večina sveta verjetno uporabljajo kvantno neobčutljivo šifriranje). Srž je v tem, da je skoraj nemogoče napovedati, kaj bo prva uporabna naloga in kako velik računalnik bo potreben zanjo. Negotovost vlada tako glede strojne kot programske opreme. Pri strojni opremi Google računa, da bi njegov sedanji čip lahko dosegel od sto do tisoč kubitov. A tako kot zmogljivost avtomobila ni odvisna le od kubature motorja, tudi za delovanje kvantnega računalnika ni odločilno število kubitov. Upoštevati je treba še vrsto drugih dejavnikov, tudi to, kako dolgo je mogoče preprečiti njihovo razpletanje, kakšna je njihova nagnjenost k napakam, kako hitro delujejo in kako so prepleteni med seboj. To pomeni, da kvantni računalnik danes dosega le delček svojega potenciala. Razpletanje Kubiti shranjujejo informacije tako, kot cedilo shranjuje vodo; celo najtrdnejši kubi-ti se razpletejo oziroma v nekaj sto mikrose-kund padejo iz krhkih kvantnih stanj. Še prej se začnejo kopičiti napake. To pomeni, da kvantni računalnik zmore le omejeno število računov, preden se ustavi. Googlovi večji čipi se razpletejo po 30 do 40 mikrosekun-dah, kar je dovolj časa, da dokončajo zaporedje do 40 kvantnih logičnih vrat. V IBM jim je uspelo obstati 500 mikrosekund, vendar tudi vrata obdelujejo počasneje. Programska oprema za kvantne računalnike je tako kot same naprave še v povojih. Pri klasičnem računalništvu so programski jeziki zdaj več ravni proč od golega »strojnega koda«, ki so ga morali uporabljati prvi razvijalci programja, ker je jedro tega, kako se podatki shranjujejo, obdelujejo in prestavljajo naokrog, že standardizirano. »Ko programirate na klasičnem računalniku, vam ni treba vedeti, kako deluje tranzistor,« je pojasnil Dave Bacon, ki vodi Googlovo ekipo, odgovorno za programski del. Kvantni kod pa mora biti skrajno prilagojen kubitom, na katerih bo deloval, da bi lahko iz njih iztisnil čim več njihove temperamentne učinkovitosti. To pomeni, da kod za čipe iz IBM ne bo deloval na napravah drugih podjetij in da se celo tehnike za optimiziranje Googlo-vega 53-kubitnega Sycamora ne bodo nujno obnesle na njegovih prihodnjih stokubi-tnih naslednikih. Še pomembneje pa je, da nihče ne more napovedati, kako zahtevnih problemov se bodo zmogle lotiti te močnejše različice. Tako se lahko nadejamo kvečjemu, da jim bo računalnike z nekaj sto kubiti v naslednjih nekaj letih uspelo zmamiti v simuliranje zmerno zapletene kemije - morda bodo celo olajšali iskanje novega zdravila ali učinkovitejše baterije. A zaradi razpletanja in napak se bodo vse te naprave ustavile, preden bi lahko opravile kaj resnično zahtevnega, recimo razvozlale šifriranje. Za izdelavo kvantnega računalnika z močjo tisoč kubitov bi jih potrebovali milijon. V ta namen bi potrebovali kvantni računalnik, ki bo prenesel napake - da bo torej Mimttnp svet 2020 91 NOVE TEHNOLOGIJE • * • Katero podjetje ima več možnosti za zmago? IBM, v katerem prihodki upadajo, morda čuti večji pritisk kot Google. lahko kompenziral napake in deloval neskončno dolgo, tako kot klasični. Logična rešitev je odvečna moč: na stotine kubitov naj bi delovalo kot en kubit v skupnem kvantnem stanju. Skupaj bi tako lahko popravili napake posameznih kubitov. In ko bi posamezen kubit podlegel razpletanju, bi ga sosedje vnovič obudili v življenje med večnim krogom medsebojnega oživljanja. Najpogosteje je slišati napoved, da bi takšno stabilnost dosegli s kar tisoč povezanimi kubiti, kar pomeni, da bi za izdelavo kvantnega računalnika z močjo tisoč kubitov potrebovali milijon kubitov. Google »zadržano« ocenjuje, da bi procesor z milijonom ku-bitov lahko razvil v desetih letih, čeprav bo treba premagati nekaj velikih tehničnih ovir, vključno s tem, da je IBM morda še vedno v prednosti na tem področju. V tem času se bo morda marsikaj spremenilo. Superprevodni kubiti, ki jih trenutno uporabljata Google in IBM, se bodo morda izkazali za vakuumske cevi naše dobe in jih bo nadomestilo nekaj veliko trdnejšega in zanesljivejšega. Raziskovalci po vsem svetu preizkušajo različne metode izdelave kubitov, vendar jih je le malo doseglo dovolj napredno stopnjo za vgrajevanje v uporabne računalnike. Rivalska zagonska podjetja, kot so Rigetti, Ionq in Quantum Circuits, so morda v prednosti pri določeni tehniki in so preskočila tudi večje družbe. Zgodba o dveh transmonih Transmonski kubiti iz Googla in IBM so skoraj enaki, z eno, morda ključno majhno razliko. Za kvantne računalnike obeh podjetij velja, da same kubite nadzorujejo mikrovalovni pulzi. Drobne napake pri izdelavi pomenijo, da se niti dva kubita ne odzoveta popolnoma enako na pulze popolnoma iste frekvence. Obstajata dve rešitvi: spreminjanje frekvence pulzov, dokler ne najdejo idealne za vsak kubit, podobno kot stresamo slabo izdelan ključ v ključavnici, dokler je vendarle ne odklene, ali »umerjanje« vsakega kubita na svojo frekvenco ob pomoči magnetnega polja. IBM se je odločil za prvo metodo, Google za drugo. Obe imata prednosti in slabosti. Googlovi kubiti, ki jih je mogoče umerjati, delujejo hitreje in natančneje, a so manj stabilni in zahtevajo več vezja. IBM uporablja kubite s stalno frekvenco, ki so trdnejši in preprostejši, vendar tudi počasnejši. S tehničnega vidika je vsaj na tej stopnji vse skupaj skorajda loterija. A če gledamo poslovno filozofijo, gre za ponazoritev razlik med Googlom in IBM. Google se je odločil za okretnost. »Na splošno v naši filozofijo nekoliko bolj poudarjamo možnost večjega nadzora na račun številk, čeprav te običajno najbolj pritegnejo ljudi,« je poudaril Hartmut Neven. IBM pa je izbral zanesljivost. »Ogromna razlika obstaja med laboratorijskim poskusom ali objavo razprave ter vzpostavitvijo sistema z, recimo, 98-odstotno zanesljivostjo, ki bi deloval ves čas,« je pojasnil Dario Gil. Trenutno je v prednosti Google. A ker naprave postajajo zmogljivejše, bi se tehtnica lahko prevesila v korist IBM. Vsak kubit nadzorujejo njegove lastne žice, za prilagodljiv kubit je nujna dodatna žica. Razporeditev žic za tisoče ali milijone kubitov bo med največjimi tehničnimi izzivi obeh družb. V IBM pravijo, da je to eden od razlogov, da so se določili za kubite s stalno frekvenco. Martinis osebno, vodja Googlove ekipe, je pretekla tri leta porabil za iskanje rešitev ožičenja. »To je tako pomembna težava, da sem se jaz ukvarjal z njo,« je dodal. Novi Moorov zakon? IBM ne prešteva kubitov, temveč spremlja »kvantni obseg«, kot je to poimenoval sam. Gre za merilo, kakšnim zahtevam je računalnik sploh dorasel. Njegov cilj je, da bi se ta obseg vsako leto povečal za dvakrat - kar je kvantna različica slavnega Moorovega zakona, ki so ga v IBM po Jayu Gambettu, svojem najpomembnejšem kvantnem teoretiku, poimenovali Gambettov zakon. Zadnja tri leta zakon drži. Toliko podatkov je imel tudi Gordon Moore, ko je leta 1965 zastavil Moorov zakon. Glede na velikost in sredstva pa imata tako Google kot IBM možnost postati resna igralca v kvantnem računalništvu. Podjetja bodo svoje naprave najemala in tako težave reševala podobno, kot so se znašla pri shranjevanju podatkov v oblaku in procesni moči, saj vse to zakupijo pri Amazonu, Goo-glu, IBM in Microsoftu. In kar se je začelo kot bitka med fiziki in računalniškimi strokovnjaki, se bo razvilo v tekmo med oddelki za poslovne storitve in oddelki za trženje. Katero podjetje ima več možnosti za zmago? IBM, v katerem prihodki upadajo, morda čuti večji pritisk kot Google. Iz lastnih grenkih izkušenj ve, kakšna je cena, če si prepočasen na trgu: lani poleti je naštel več kot 34 milijard dolarjev za ponudnika odprtokodnih storitev v oblaku Red Hat, kar je njegov najdražji nakup v zgodovini. Tako je na tem področju želel dohiteti Amazon ter Microsoft in doseči, da bi se mu sreča pri financah obrnila. Njegova strategija, da je kvantne naprave ponudil v oblaku in hoče služiti z njimi od samega začetka, se zdi dobra uvodna poteza. Google je pred kratkim posnemal tek-mečev zgled in med njegovimi poslovnimi strankami so danes tudi ameriško ministrstvo za energijo, Volkswagen in Daimler. Razlog, da tega ni storil že prej, je po Martini-sovi razlagi preprost: »Nismo imeli dovolj virov, da bi to storitev ponudili v oblaku.« A s tem je v resnici povedal, da si je podjetje lahko privoščilo to razkošje in mu ni bilo treba že takoj misliti tudi na finančno plat. Preuranjeno bi bilo trditi, da si je s to odločitvijo IBM pridobil prednost, a verjetno bo pomembnejšo vlogo igralo to, kako bosta podjetji v prihodnjih letih v reševanje težav vpregli druge svoje prednosti. Kot pravi Gil, bo družbi IBM koristilo vsestransko znanje o vsem, od znanosti o materialih in proizvodnje čipov do zagotavljanja storitev velikim družbam. Google pa se po drugi strani lahko pohvali s kulturo inovacij v značilnem slogu Silicijeve doline in veliko prakse s hitrim povečevanjem obsega dela. Kar pa se tiče same kvantne premoči, bo ta pomemben trenutek v zgodovini, vendar to ne pomeni, da bo tudi odločilen. Navsezadnje vsi vemo za prvi polet bratov Wright, pa se kdo spomni, kaj sta počela potem? Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. 92 Manthir svet 2020 NOVE TEHNOLOGIJE Facebook s strojnim učenjem odkriva lažne račune Goljufi zlorabljajo lažne račune, da širijo neželena sporočila, povezave za ribarjenje podatkov in zlonamerne programe. Facebook se proti njim bojuje z umetno inteligenco. Karen Hao, MIT Technology Review L< 1 ani je Facebook v povprečju izbrisal skoraj dve milijardi lažnih računov ^-> na četrtletje. Goljufi s svojih lažnih računov širijo neželena sporočila, povezave za ribarjenje in zlonamerne programe. To je donosen posel, ki pa lahko uniči nič hudega slutečega uporabnika, če nasede. Facebook je razkril podrobnosti o sistemu strojnega učenja, s katerim se je lotil tega izziva. Tehnološki velikan razlikuje med dvema tipoma lažnih računov. V prvega sodijo osebni profili za podjetja ali hišne ljubljenčke, ki delujejo kot spletne strani, ne kot običajen uporabniški profil na Facebooku. Z njimi je razmeroma preprosto opraviti in jih prestavijo med Strani (Pages). Kršiteljski računi pa so resnejša težava. Gre za osebne profile, ki so vpleteni v prestrezanje podatkov, širjenje neželene pošte oziroma še kako drugače kršijo pogoje uporabe te platforme. Te račune je treba čim prej izbrisati, preden sple-tejo preširoko mrežo in nadlegujejo resnične uporabnike. Facebook je v ta namen dodatno nadgradil pravila in vključil tudi strojno učenje, s katerimi lažne račune prepreči, še preden so odprti oziroma postanejo dejavni, torej še preden lahko škodijo resničnim uporabnikom. Zadnja stopnja se začne, ko lažni račun zaživi, in takrat odkrivanje postane precej zahtevnejše. V tem primeru vključijo novi sistem strojnega učenja, znan kot globoka klasifikacija entitet (deep entity classification). Poglobitev Globoka klasifikacija entitet se nauči razlikovati med lažnimi in resničnimi uporabniki glede na njihove vzorce povezovanja po omrežju. Te vzorce imenuje globoke lastnosti, ki vključujejo podatke, kot sta povprečna starost in spol uporabnikovih prijateljev na Facebooku. Platforma za opis vsakega računa uporablja več kot 20.000 globokih lastnosti, s čimer izdela simulacijo tega, kako se profil obnaša, s čimer napadalcem oteži prelisičenje sistema, tako da bi spremenili taktiko. Izhodišče za delo sistema je veliko število nenatančnih strojno ustvarjenih nalepk, ki nastanejo na podlagi mešanice pravil in drugih modelov strojnega učenja. Ti ocenijo, ali je uporabnik resničen ali lažen. Ko s temi podatki učijo nevronsko mrežo, model uskladijo z majhnim naborom zelo natančnih dodatno dopolnjenih podatkov - te prispevajo lju- dje z vsega sveta, ki poznajo lokalne kulturne običaje in vedenjske vzorce. Sistem za dokončno klasifikacijo zmore prepoznati štiri tipe lažnih profilov, in to so protizakoniti računi, ki ne predstavljajo osebe, pravi računi resničnih uporabnikov, ki so jih ugrabili napadalci, smetilci, ki nenehno pošiljajo sporočila, s katerimi služijo, in goljufi, ki manipulirajo z uporabniki, da ti izdajo osebne podatke. Od začetka uporabe globoke klasifikacije entitet je obseg lažnih računov na platformi omejen na okrog pet odstotkov mesečnih dejavnih uporabnikov, so sporočili iz Facebooka. Facebook je podrobnosti o svojih čistilnih akcijah objavil zaradi pomislekov v zvezi s spletkami, ki bi se lahko dogajale med prihodnjimi ameriškimi predsedniškimi volitvami, sploh v zvezi z manipuliranimi posnetki (deepfakes). Decembra je New York Times poročal o usklajeni akciji z dezinformacijami, med katero so izrabljali takšne posnetke za množično odpiranje lažnih profilov s prepričljivimi profilnimi fotografijami. Varovalke za volitve Facebookova ekipa je povedala, da je čas predstavitve svojih ukrepov izbrala naključno. »Gre samo za odkrivanje kršitev na splošno in ne merimo posebej na določeno vrsto volilnih tem,« je poudaril Daniel Bernhardt, tehnični vodja ekipe za integriteto Facebookove skupnosti. A globoka klasifikacija entitet bo le nadgradila druga prizadevanja platforme za zajezitev manipuliranja z volitvami. Ker se sistem pri razvrščanju profilov opira na globoke lastnosti, ga ne bo mogoče prelisičiti z zmanipuliranimi profil-nimi fotografijami, na primer. Aviv Ovadya, ki je začel nepro-fitni projekt Thoughtful Technology in preučuje zasnovo ter upravljanje platforme, je povedal, da so Facebookova prizadevanja za večjo preglednost, k čemur je pripomoglo tudi čiščenje profilov, pohvalna: »Ta postopek je lahko res koristen in pomemben za odločitve glede ustroja in načina, kako delujejo varnostni sistemi, zato bi ju lahko posnemali tudi v drugih podjetjih. Facebook in sorodna imena imajo na voljo bistveno več sredstev od majhnih podjetij, zato bi bila delitev znanja zelo dobrodošla.« Kakorkoli že, pri čiščenju ostaja še veliko nedokončanega dela. Ob poltretji milijardi mesečno dejavnih uporabnikov pet odstotkov še vedno pomeni 125 milijonov lažnih računov. Strojno učenje tudi ni vsemogočno: ne glede na količino podatkov, s katero usposabljajo model, ta nikoli ne bo popolnoma natančno prestregel vseh zlonamernih računov. Platforma bo morala uvesti drugačne kombinacije človeškega in strojnega dela, da bo uspešnejša pri iskanju goljufov. A • Ob poltretji milijardi mesečno dejavnih uporabnikov pet odstotkov še vedno pomeni 125 milijonov lažnih računov. Strojno učenje ni vsemogočno. Monitor svet 2020 93 NOVE TEHNOLOGIJE Telefoniranje v prihodnje »Čim prej hočem 5G ... v Združenih državah Amerike,« je pred časom na Twitterju objavil Donald Trump. Ameriški predsednik ni edini, ki ga je prevzela vročica, povezana s peto generacijo mobilnih omrežij. Chris Baraniuk, New Scientist Ti rumpa morda skrbi, da bi zaostal za drugimi: prvo komercialno omrežje pete generacije na svetu so namreč vklopili v Južni Koreji, ZDA pa so ji sledile šele mesece pozneje in še zdaj, ko testna omrežja tečejo tudi ponekod v Evropi, nekateri menijo, da ni mogoče govoriti o popolnem 5G. Ta tehnologija je tudi dejavnik v ameriški trgovinski vojni s Kitajsko. Trumpova administracija razmišlja o prepovedi opreme 5G za široko porabo, ki prihaja iz kitajskega podjetja Huawei, enega vodilnih proizvajalcev, in sicer zaradi pomislekov v zvezi z državno varnostjo. A počakajte. Kaj sploh je 5G in kaj pomeni za navadne ljudi? Če ste že kdaj slišali zanj, si verjetno mislite, da bi moral biti hitrejši od 4G, trenutnega mobilnega internetnega standarda, s katerim lahko točimo posnetke tudi na poti in na Instagramu objavimo vsak svoj korak. V resnici je 5G nabor različnih tehnologij, ki se vsaka razvija s svojo hitrostjo in nekaj jih ne bo bistveno hitrejših od obstoječih omrežij. Povedano preprosto, obstajajo trije glavni tipi 5G, ki delujejo na nizkih, srednjih in visokih frekvencah. Zadnje je preprosto to, kar pomeni ta beseda: oddajanje elektromagnetnega signala na zelo visokih frekvencah nad 24 gigahercev. To pomeni prenos podatkov najmanj tisoč megabitov na sekundo (Mb/s) oziroma 50-krat hitreje od povprečne hitrosti 4G v, na primer, Veliki Britaniji. Ultrahitri signal bi lahko bil uporaben, če bi želeli povezati nekaj deset tisoč navijačev na športnem stadionu, da bi na svojih telefonih in tablicah lahko gledali ponovitve posnetkov v visoki ločljivosti. A visoka frekvenca pomeni, da se signal ne širi tako zlahka po širšem območju, saj je stisnjeni elektromagnetni val ožji in manj prožen za krivljenje ter lomljenje. Na zgoraj omenjenem stadionu bi tako morali postaviti ogromno mobilnih stolpov, da bi lahko povezali vse uporabnike - morda bi bilo za to, da bi 50.000 uporabnikov hkrati točilo video v visoki ločljivosti, nujnih kar 200 stolpov. To bi bilo za pokritje celotnega mesta predrago. Srednja frekvenca 5G, ki deluje pri treh do šestih gigahercih, bi omogočala hitrosti okrog sto Mbps ali več, kar je še vedno hitreje od 4G, in signal bi pokrival širše območje od visoke frekvence 5G. V Evropi bo nizka frekvenca 5G oddajala pri približno 700 megahercih, drugje pa bi lahko nihala in še vedno ni dorečeno, kako se bo uporabljala. Po nekaterih predstavah bi omogočala široko pokritje za omrežje 5G, čeprav hitrost prenosa podatkov pri teh nižjih frekvencah morda niti ne bo presegla hitrosti 4G. Tržne parole Mobilno omrežje pete generacije je torej prej tržna zvijača, ki kamuflira zapleteno mešanico tehnologij in bi zmedla kupce novih telefonov. Še huje, države za svojo 94 Monitor svet 2020 NOVE TEHNOLOGIJE Na svetovnem kongresu mobilne tehnologije MWC v Barceloni so nam obljubili bliskovito hitrost prenosa videa in mini industrijsko revolucijo zaradi urnejših podatkov. Seveda bi bilo še prej treba kupiti nov telefon. storitev 5G lahko same izbirajo iz nabora frekvenc, torej bi pametni telefon, ki bi v domovini omogočal njen izkoristek, na počitnicah deloval slabše. Rešitev za to težavo bo ključnega pomena, pravi panožno združenje mobilnih operaterjev GSMA, vendar je napredek pri tem počasen. A cesar je še vedno gol: kdo pravzaprav sploh potrebuje 5G? William Webb, nekdanji direktor britanske agencije za nadzor nad telekomunikacija Ofcom in avtor dela The 5G Myth (Mit o 5G) pravi, da še ni slišal prepričljivega odgovora. Za uporabnike pametnih telefonov bistveno hitrejša povezava morda nima smisla. Če telefon med brskanjem po netu ali nalaganjem posnetka deluje počasi, je prej kriva strojna oprema kot omrežje. »Aplikacije, ki jih uporabljamo, niso več omejene zaradi hitrosti povezave,« je poudaril. »Omejuje jih procesor naprave ali oddaljeni strežnik.« Čeprav bi 5G hipotetično lahko uporabljali za snemanje ogromno podatkov - morda tudi celotnih televizijskih serij -, se je treba vprašati, ali si tega sploh kdo želi. Nekateri zagovorniki novega omrežja zato svoje upe polagajo v komercialno uporabo in ne široko. Brendan O'Reilly, vodja tehnologije v britanskem podjetju Telefonica UK, pravi, da bo 5G temeljito prevetril uporabo podatkov v podjetjih. Ta družba upravlja omrežje O2 in je poskusno uporabo 5G v štirih britanskih mestih začela konec lanskega leta. Ta omrežja niso bila namenjena uporabnikom pametnih telefonov, temveč je šlo za manjše preizkuse v podjetjih. O2 je sodeloval tudi pri poskusnem delovanju 5G v britanskem podjetju Worcester Bosch, ki je v tovarni, v kateri na skoraj sto strojih vsako leto izdelajo četrt milijona boj-lerjev, namestila zasebno hitro omrežje. Direktor Carl Arntzen je pojasnil, da so zaradi tega omrežja stroje lahko povezali s senzorji in tako v realnem času nadzorovali njihovo delovanje. Vsako napako v kakovosti so tako lahko prestregli, preden je povzročila težave v nadaljevanju proizvodnje. Artnzen je dodal, da naj bi omrežje 5G načelno lažje obvladalo ogromne količine podatkov kot brezžično omrežje ali omrežje četrte generacije, vendar bo na oprijemljive dokaze treba še počakati. Pri svojem mnenju o prednostih zelo hitre brezžične pokritosti v pisarnah in tovarnah ni osamljen. Raziskava svetovalne družbe McKinsey je pokazala, da večina družb zunaj severne Amerike glavni izziv za to tehnologijo vidi ravno v poslovnih prednostih. Sodelujoči pričakujejo, da bodo konkretne možnosti znane v naslednjih nekaj letih, za zdaj pa jim ostane le ugibanje. Zdravstvo, da Drugo področje, ki je morda zrelo za žetje prednosti 5G, je zdravstvo. Na Ru-shevi univerzi v Chicagu, kjer deluje tudi medicinski center, tehnologijo preizkušajo kot rešitev, s katero bi se znebili žic na oddelku. Po mnenju njihovih strokovnjakov bi tako dolgoročno tudi prihranili, hkrati pa bi bilo v omrežje mogoče vključiti tudi starejšo opremo. Poskusno delovanje v Liverpoolu je bilo namenjeno preizkusu delovanja komunikacijskih naprav v zasebnih domovih, da bi obisk zdravnika ali patronažne sestre lahko opravili na daljavo. Posameznik se tako z zdravstvenim osebjem ne bi pogovarjal v živo, temveč prek pametne naprave v obliki zvočnika, opremljene tudi z visokoločljivo-stno kamero 4K. »Če bi kdo imel kožni izpuščaj, bi ga zdravniku lahko pokazal prek kamere,« je pojasnila Rosemary Kay, direktorica podjetja E-Health Cluster, ki je omogočilo poskusno delovanje. V tem konkretnem eksperimentu sama naprava ni imela vgrajenih čipov za 5G, temveč se je brezžično povezala z usmerjevalnikom na bližnjem drogu javne razsvetljave. Ta je potem oddajal signal 5G, ki ga upravlja storitev v oblaku Aimes univerze v Liverpoolu. Sodelujoči v poskusu, pogosto starejši ljudje brez mobilnih in interne-tnih povezav, so tako z lahkoto prenesli velike količine podatkov, kar je ključno za video posnetke 4K. A Webb pravi, da bi bilo najbrž preprosteje, če bi domače naprave povezali z običajnim širokopasovnim internetom in brezžičnim omrežjem. »In če uporabniki še niso priključeni v omrežje, bi jim pač uredili priklop,« je povedal. »To bi bilo veliko ceneje.« Torej ne nasedajte pretiranemu navdušenju. Če se v mobilnem internetu res odvija revolucija, je nedvomno sumljivo počasna. Številni bi najbrž rekli, da smo takšno revolucijo že doživeli, imenovala se je 4G. Zarota pete generacije Nova omrežja 5G še niso niti prav zaživela, zato pa se neumorno širijo neutemeljene teorije zarote. »Ti stolpi so orožje,« zmotno vztraja neki skrbnik kanala na Youtubu na posnetku z več kot milijon ogledov, kjer poskuša »razkrinkati« mobilna omrežja in 5G kot vladno »ubijalsko mrežo«, ki bo množično škodovala ljudem. V nekaterih mestih so ljudje na telefonske govorilnice in mobilne antene pisali grafite proti 5G. Raziskave o morebitnih vplivih elektromagnetnega sevanja na človekovo zdravje pod določenimi pogoji se nadaljujejo in za zdaj še ni zanesljivega dokaza, da izpostavljenost vsakdanjim telefonskim signalom ljudem škodi. Sami teoretiki zarote zaradi 5G so simptom vročice in hkrati negotovosti zaradi te tehnologije, je poudaril psiholog Oliver Mason z britanske univerze v Surreyju, ki preučuje tehnofobijo. Paranoje se vedno pojavijo, ko se obeta sprememba, sploh če podrobnosti oziroma morebitne posledice teh sprememb niso čisto jasne, je dodal. »Tehnologija nudi enkratno gojišče, saj pravzaprav niti približno ne vemo, kaj vse je mogoče.« Copyright New Scientist, distribucija Tribune ContentAgency. Monitor svet 2020 95 ZADNJA STRAN Zakaj hočete svoje možgane prenesti drugam V 20. stoletju smo si prihodnost predstavljali z letečimi avtomobili in hrano v obliki tablet, danes pa je prihodnost povezana predvsem s prenašanjem vsebine možganov. Annalee Newitz, New Scientist 'kil atančneje, gre za to, da N naj bi bili nekega dne - zmožni vse svoje spomine in misli pretvoriti v hiperna-predne računalniške programe. Ko bodo človeški možgani lahko mleli na računalniku - ali celo velikem robotu -, se bomo za večno izognili smrti. Zveni bolj frajersko od letečih avtomobilov, kajne? Ne, pa ne. Če bodo takšni programi res kdaj obstajali, se bo s prenosom začel pekel. Simulacija delovanja možganov bi sicer lahko pomagala zdravnikom, ki bi tako izdelali model bolezni in preizkušali terapije. Nevrologi bi s takšnimi simulacijami morda laže razumeli, kako se iz celične aktivnosti porodi misel. Vendar to ni tisto, za čemer se pehajo ljudje, kot je Googlov direktor inženiringa Ray Kurzweil. Kot je že večkrat povedal, ga zanima tehnologija prenosa, s katero bi postal nesmrten. Vzemimo ga resno in domne-vajmo, da bi nekoč oseba - ime naj ji bo Boris - lahko prenesla lastne možgane in jih pretvorila v format, primeren za predvajanje na odobrenih napravah. Borisovi možgani bi znotraj virtualnega sveta, kot je Mi-necraft, tako lahko živeli večno, on pa bi ga videl in občutil kot resničnega. To pomeni, da bi bila njegovo preživetje in univerzum odvisna od ljudi oziroma družb, ki upravljajo strežnike, na primer Amazon Web Services. Boris bi bil podvržen posodobitvam programov, ki bi lahko spremenile njegovo dojemanje in morda se ne bi več mogel spomniti svojega najljubšega filma, če ne bi plačal licenčnine. To ni edina past. Nekdo bi lahko podvojil Borisa in ustvaril dve vojski Borisov, ki bi se bojevali druga proti drugi do zmage. Ali, kot je Iain M. Banks opisal v svojem znanstveno fantastičnem romanu Surface Detail (Detajl površja) iz leta 2010, bi zlonameren političen režim lahko ustvaril virtualni pekel, poln hudičev, ki bi Borisove možgane mučili zaradi njegovih grehov. Marsikaj bi se lahko zgodilo tudi, če bi Borisovi možgani obtičali v robotu. Lahko bi ga reprogramirali v pouličnega pometa-ča, ga prisilili, da bi tedne in tedne brez predaha čistil mestne jarke ali ga spremenili v ročice na tekočem traku v tovarni, v kateri sestavljajo Tesline avtomobile. Saj ali bi bil Boris res še ista oseba? Obstajala bi borisovska programska oprema, ki bi lahko dolgo »živela«, vendar ali bi res šlo za kontinuiteto osebe Borisa ali čisto drugo entiteto, ki bi z njim le delila nekatere zamisli in spomine? In kakšne pravice bi imeli Borisovi preneseni možgani? Lahko bi postal lastnina tistega upravljavca strežnika, ki bi poganjala njegove možgane. Boris s prenosom ne bi živel večno, temveč bi umrl s svojim telesom, kopija njegovih možganov pa bi bila shranjena na tehnološki opremi. Ta tehnologija bi virtualnega Borisa izpostavila vsem težavam, ki jih imajo naše mobilne naprave, le da bi se namesto hecnih nerodnosti zaradi samopopravkov v kratkih sporočilih nekaj podobnega dogajalo z možgani. No, in seveda se tehnologija skvari in zastara, torej nesmrtnost ni zagotovljena. Zakaj bi potemtakem kdorkoli želel shraniti vsebino svojih možganov? Prenos resda omogoča sanje o miru, vendar nam tudi grozi s prihodnostjo, v kateri bi z našim umom lahko manipulirali tako preprosto kot s Facebookovim algoritmom. Podobno kot leteči avtomobil je prenos možganov modna muha, ki pa bi povzročila več težav, kot bi jih rešila. Copyright New Scientist, distribucija Tribune Content Agency. Monitor ODGOVORNI UREDNIK Matjaž Klančar POMOČNIK ODGOVORNEGA UREDNIKA Jure Forstnerič UREDNIK Uroš Mesojedec LEKTURA Simona Mikeln PREVAJANJE Petra Piber LIKOVNA ZASNOVA Peter Gedei OBLIKOVANJE NASLOVNICE Peter Gedei RAČ. GRAFIKA IN STAVEK Peter Gedei FOTOGRAFIJE Fotoarhiv Monitorja, iStock NASLOV UREDNIŠTVA Monitor, Dunajska 51, 1000 Ljubljana, tel.: (01) 230 65 00 faks: (01) 230 65 10 e-pošta: urednistvo@monitor.si MONITOR V SPLETU www.monitor.si Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo. Vse gradivo v reviji Monitor je last družbe Mladina d.d. Kopiranje ali razmnoževanje je mogoče le s pisnim dovoljenjem izdajatelja. IZDAJATELJ Mladina d.d., Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana, dav. št. 83610405 PREDSEDNICA UPRAVE Denis Tavčar PRODAJA OGLASNEGA PROSTORA tel.: (01) 230 65 36, e-pošta: marketing@monitor.si VODJA MARKETINGA IN OGLASNEGA TRŽENJA Ines Markovčič, tel.: (01) 230 65 33 NAROČNINE IN PRODAJA tel. (01) 230 65 30, e-pošta: narocnine@monitor.si TISK Shwartz Print, Ljubljana Izid je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. NAKLADA 3.500 izvodov DISTRIBUCIJA Izberi d.o.o., Ljubljana Poštnina za naročnike plačana pri pošti 1102, Ljubljana. V ceno izvodov v maloprodaji s priloženim DVDjem je vključen DDV v višini 22%, v ceno ostalih izvodov pa DDV v višini 9,5%. ISSN 1318-1017 BERITE MONITOR 20% CENEJE Revijo Monitor lahko naročite tako, da plačate letno naročnino in jo od naslednje številke naprej prejemate na želeni naslov. • Vse informacije lahko dobite po telefonu (01) 230 65 30 ali po elektronski pošti na-rocnine@monitor.si. 96 Monitor svet 2020