k-4 *><; "Hn IpBI Blagoslov z Najsvetejšim po petih litanijah na letošnjem romanju v Lujan. Foto: Marko VOMBERGAR 52. slovenskega romanja v Lujän se je udel “i! tudi podpredsednik in zunanji minister RS Lojze Peterle in njegova soproga ga Branka 27. APRILA JE UMRL DELEGAT PRELAT DR. ALOJZIJ STARC 129 Zgubili smo duhovnega voditelja slovenske skupnosti v Argentini Kakor smrt družinskega očeta prizadene in užalosti vso družino, tako je pretresla, prizadela in užalostila vso slovensko skupnost v Argentini nenadna smrt našega skupnega duhovnega očeta prelata dr. Alojzija Starca. Prišla je tako nepričakovano, da smo v osuplosti in bolečini onemeli. Kar verjeti nismo mogli, da nas je tako naglo zapustil, saj je bil delaven do zadnjega večera svojega življenja. Vedeli smo, da je bolehal za sladkorno boleznijo, da je imel pred skoraj dvema letoma angino pectoris, da mu je nagajal visoki krvi pritisk. Vedeli pa smo tudi, da je urejen človek, da je hodil občasno k zdravniku in na preglede, se pazil pri hrani in jemal zdravila. Obenem pa smo opažali, da mu bremena službe slabijo telesno odpornost. Ä m torek, 27. aprila, ob pol enih If zjutraj je prišel k meni v sobo v ^ skrajno težkem stanju. Voda mu je zalila pljuča in dušil se je. Držal Se je za prsi in vzklikal: „Ne morem več! Moj Bogi" S sobratom Rodetom mu nisva mogla pomagati. Poklical Sem zdravnika dr. Borisa Štrfička in arr>bulanto, ki so takoj prihiteli, pa je bil 'edaj dejansko že v komi. Podelil sem odvezo in bolniško maziljenje. Zdravnica, ki je prišla z ambulanto, je menila, da ima še malo pulza, zato Sm° ga hitro odpeljali v bolnišnico Pi-heiro. Vendar je najbrž še doma umrl Zaradi akutnega edema pljuč. Na pare smo ga položili v cerkev Marije Pomagaj. Ob zglavju smo na ^izico dali znamenja duhovniške s užbe: štolo, mašno knjigo in kelih ter bdžgali debelo svečo in dali zraven s°venski šopek z rdečimi nageljni, r°ženkravtom in rožmarinom. Ob stra-neh krste je bilo okrasno zelenje. Od desete ure dopoldne pa do polnoči so ga množično Pr|hajali kropit rojaki iz vseh predelov Velikega Buenos t l',esa- Zmolili so veliko rožnih vencev. Kropit ga je prišel a ' Pomožni buenosaireški škof in generalni vikar Jorge anoBergoglio, nekateriargentinskiduhovniki, polegdušnih astirjev pa tudi duhovniki Albin Avguštin, frančiškan p. G k M VIUI iuvi iirxi /-XIum i nvyuoui i, r* Ob^61 Ark0, dr' Mirk0 Go9a,a' Franc Grom in Mi,an Povše- in 21. uri smo dušni pastirji somaševali ob nabito 0 ni cerkvi. Med prvo mašo je bilo ljudsko petje, med drugo «a *e P®l mladin-ski pevski zbor iz San Justa pod vodstvom Selana. Po maši pa je pel žalostinke zbor Gallus vs Vods,vom Anke Savelli Gaser. Iz srca in do srca je šla Q?m Posebej Gallusova „Ecce, quomodo moritur justus“. d doln°či do jutranjih ur so ob krsti bedeli in molili fantje in ®ta Katoliške akcije in mladinskih organizacij. m četrtek, 28. aprila, je bila ob 8.30 pogrebna sveta Bid 3 ^a^evali 50 dušni pastirji France Bergant, Anton ovec, Matija Borštnar, Jože Guštin, Branko Jan CM, šk^h *3e^e*< CM, dr. Jure Rode, Franc Šenk in Jože 8rbec ter drugi slovenski duhovniki: Jakob Barle CM, Mirko Grbec, Igor Grohar, dr. Alojzij Kukoviča DJ, Franci Pavlič CM, Janez Pintar, Tone Pintarič, Tone RantSDB, Jože Repovž SDB in Dane Vrečar SDB ter msgr. Jose Marcčn v imenu sanjuške škofije. Ljudsko petje je spremljal na orglah prof. Ivan Vom-bergar, mašni napovedovalec je bil Tone Bidovec, berilo je bral predsednik ZS prof. Tine Vivod, v imenu dušnega pastirstva pa se je od pokojnega delegata poslovil Jože Šker-bec. Svete maše se je udeležilo veliko redovnic in izredno veliko rojakov kljub delovnemu dnevu. Po končani maši in opravilu za rajnega so se v cerkvi poslovili od duhovnega voditelja cont. Milan Magister v imenu slovenske verske skupnosti, dr. Marko Kremžar v imenu prijateljev, prof. Tine Vivod v imenu naše organizirane skupnosti, Ivana Teka-vec v imenu mladinskih organizacij ter lic. Ivan Korošec v imenu Rožmanove- ga doma. Tudi na pokopališče v San Justo se je vila dolga kolona avtov s pogreb-ci. Pogrebne molitve na pokopališču je vodil dr. Lojze Kukoviča, pokojnikov prijatelj in reden sodelavec našega dušnega pastirstva. Krsto smo dali v Zupanovo grobnico, z mislijo in željo, da bi jo čez čas prepeljali v cerkev Mafije Pomagaj, kjer že počiva msgr. Anton Orehar. Šele po odpeti Marijini pesmi smo se počasi in težko razšli na svoje domove. Dr. Alojzij Starc je bil rojen 19. junija 1926 v Žlebiču pri Ribnici na Dolenjskem. Pri 12 letih mu je umrla mama, oče pa se je znova poročil in imel še 2 sina. Po osnovni šoli v Ribnici je študiral klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. V tistih letih je postal član Katoliške akcije, pri kateri se je kot mlad fant oblikoval. Med revolucijo je vstopil k domobrancem in se maja 1945 umaknil pred partizani na Koroško, vendar je bil kmalu prepeljan s civili v begunska taborišča v Italiji. Na begunski gimnaziji v Seniga-lliji je leta 1947 končal srednjo šolo in maturiral. Po prihodu v Argentino je aprila 1948 vstopil v slovensko begunsko semenišče v San Luisu, se leta 1952 preselil s semeniščem v Adrogue in bil 29. novembra 1953 v La Plati posvečen v duhovnika. Dve leti kasneje je na slovenski teološki fakulteti v Adrogueju promoviral za doktorja bogoslovja. Po novi maši ga je msgr. Anton Orehar povabil na slovensko dušnopastirsko središče v Buenos Airesu. Tako je vseh svojih dobrih 40 let deloval kot duhovnik med rojaki. V jutranjih urah je bil dolga leta hišni duhovnik pri slovenskih šolskih sestrah na Paternalu, nato pa 25 let pri redovnicah krščanske ljubezni v Mataderos, ki vodijo dom za ostarele. Po smrti duh. svetnika Škulja je bil od leta 1958 do 1960 dušni pastir rojakov v San Martinu, po smrti Janeza Kalana poldrugo leto dušni pastir v Ramos Mejiji, med leti 1963 in 1972 je deloval med rojaki, ki so prišli v deželo v času med obema vojnama, od leta 1969, ko je zbolel in nato umrl Janko Mernik, pa je bil do leta 1988 dušni pastir v San Justu. Na sanjuško versko skupnost se je še posebej prisrčno navezal. Za duhovne vaje in obnove je nekajkrat obiskal rojake v Mendozi in v Bariločah. Od leta 1960 do 1973 je bil glavni urednik revije Duhovno življenje in Božjih stezic, tedensko glasilo Oznanilo pa je urejal kar 35 let prav do zadnjega številke pred smrtjo. Koliko skrbi in truda vključuje to, more vedeti le tisti, kdor pozna takšno delo od blizu. Z msgr. A. Oreharjem je tesno sodeloval pri gradnji in v življenju Slovenske hiše s cerkvijo Marije Pomagaj in pri raznih ustanovah in organizacijah. Na več krajih je poučeval verouk. Sodeloval je pri Zvezi slovenskih srednješolcev in srednješolk, iz katere je nastal Srednješolski tečaj. Desetletja in tudi prav do zanjega je bil zvezni duhovni vodja mladinskih organizacij, Slovenske fantovske zveze in Slovenske dekliške organizacije, dolga leta je bil asistent Slovenskega akademskega akademskega društva in še posebej je bil z vsem srcem glavni asistent pri Slovenski katoliški akciji. Po pogrebni sveti maši za pok. msgr. Oreharjem smo se vsi dušni pastirji zbrali k žalni seji in na njej vsi naprosili dr. Starca, naj prevzame vodstvo slovenskega dušnega pas- tirstva v Argentini, dokler ne bo vse cerkveno-pravno urejeno. Vsi dušni pastirji (France Bergant, Matija Borštnar, France Cukjati, Jože Horn, Boris Koman, Janez Petek CM, dr. Jure Rode in Jože Škerbec) smo tudi soglasno predlagali nadškofu Šutarju dr. Starca za novega delegata. Slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar in ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, tedanji ravnatelj za izseljensko dušno pastirstvo, sta nato predlagala dr. Alojzija Starca cordobskemu naškofu in kardinalu Raülu Franciscu Primatesti in on ga je s privolitvijo argentinskega škofovskega odbora za izseljence 17. maja 1986 imenoval za delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argentini. To odgovorno nalogo je z vso vestnostjo in požrtvovalnostjo opravljal 8 let. Leta 1987 ga je papež Janez Pavel II. na pobudo nadškofa Šuštarja odlikoval z naslovom prelat. Dr. Starc je na mesečnih dušnopastirskih sejah obravnaval vsa tekoča dušnopastirska vprašanja in z dušnimi pastirji načrtoval delo za naprej. Z odborom Slovenske hiše je vodil slovensko cerkev Marije Pomagaj in Slovensko hišo. Vodil je glavne verske slovesnosti, ob obletnicah obiskoval vsa slovenska verska središča v Velikem Buenos Airesu, letno vodil romanje v Mendozi in obiskoval tudi rojake v Bariločah, Rosariu, Cordobi, San Luisu, Mardel Plati in Miramaru.Zelo pri srcu mu je bil tudi naš verski tisk, tako Oznanilo kot Duhovno življenje in Božje stezice, posredoval je Ognjišče iz Kopra in priporočal Misijonska obzorja. Toplo je ponovno priporočal molitev za beatifikacijo naših svetniških kandidatov Barage, Slomška, Gnidovca, v težjih problemih pa se priporočal mučencu Lojzetu Grozdetu. Sodeloval je tudi z vsemi ustanovami in organizacijami naše skupnosti. Živo se je zavedal važnosti in potrebnosti organizirane skuposti za versko, moralno, narodno in svetovnonazorsko ohranitev in rast naših ljudi. Še posebej, lahko rečemo, so mu bili pri srcu cerkev Marije Pomagaj s Slovensko hišo, bolniki, mladina in Katoliška akcija. Slovenstvo mu je bila vedno velika vrednota. Iz osebne, globoke narodne zavednosti je imel rad *5 O cr LU m 2 O > -§ 2 — ^ ” ** m -o I|l h m cr S o LL | m' N O O 2 HO C o E V IMENU VERSKE SKUPNOSTI Vse svoje delo je posvetil naši verski skupnosti Nemo zremo na krsto človeka, ki je bil leta 1953 posvečen za katoliškega duhovnika, bil slovenski dušni pastir skozi malo več kot 40 let in osem let narodni delegat slovenskih dušnih Pastirjev v Argentini. Bog je zanj izbral nenadno smrt, za katero je bil krščansko pripravljen z °nako tenkovestnostjo kot je to sam Priporočal svojim ovcam. Otrpnili smo ob no vici njego ve smr-ti, pa v istem trenutku sprejeli to potezo božje Previdnosti. Dr. Alojzij Starc je bil naš duhovnik ln naš delegat dušnih pastirjev. Za našega se je sprejel on sam in za našega smo ga sprejeli mi vsi. Bil je Vraščen v svoj narod in posebej v slo-v®nsko versko skupnost v Argentini. Nlei seje popolnoma posvetil, gradil jo le skozi 40 let, živel je zanjo in zanjo se ,e lzQaral. Upam si trditi, da je zanjo tudi u/nn. Med nami ne bomo našli člo veka, N temu ne bi pritrdil. De potrebujemo zgled za predanost nekemu idealu — poglejmo na to 'sto in na osebnost, ki v njej počiva. irf6 svoie de/o in življenje je posvetil salu, da bi slovensko versko občest-° bilo močno sredstvo za zveličanje sl°venskih rojakov. v Obrani smo, da se zanj Bogu kot erska skupnost zahvalimo; zahvalimo pa tudi njemu, ki je svoje življenje preoblikoval nam vsem v svetal zgled. Ni nam lahko, ko se poslavljamo. Poslavljamo se kot verniki, za katere seje čutil povsem odgovoren; katerih večni cilj je bil zanj največja vrednota, saj ni bilo nikdar nobene ovire, da ne bi pohitel pripraviti naše rojake za srečno smrt. Njegova prizadevnost za zveličanje naših rojakov je bila osnovana v neomajni veri, da je naša duša vredna sreče pri Bogu, in je zato s prepričanjem sprejemal vsako žrtev in napor, da je mogel ob poslednjih trenutkih zems-kega življenja sodelovati s Kristusom pri reševanju duš. Menim, da je bil v onstranstvu sprejet od vseh tistih rojakov, ki jim je pomagal za vstajenje s Kristusom, mi pa hočemo ta njegov zgled povzdigniti v zahvalo za njegovo vero in predanost. Kot verniki smo bili deležni njegove odvezujoče besede pri neštevitnih spovedih, zlasti pri mesečnih obhajanjih prvih petkov; njegove roke so nam podeljevale božji kruh, njegovo srce pa je utripalo za našo duhovnost. Krščeval nam je otroke, poučeval v osnovni in srednji šoli, ohblikoval fante in dekleta v katoliških organizacijah; prenašal je na vse nas zavzetost za krščanske kreposti vere, upanja in ljubezni, o katerih je vztrajno govoril. V globoki hvalež- nosti za vse to duhovniško delo hočemo usmerjati svoje prošnje na Boga Očeta, katerega nam je zmeraj predstavljal za Dobroto, Lepoto in Resnico, kakor se je bil naučil pri branju Mahniča in Aleša Ušeničnika v študentskih listih. Kot laiki svete Cerkve imamo do njega še posebne dolžnosti. Skozi vso duhovniško dobo je bil duhovni vodja apostolskih organizacij Slovenske katoliške akcije v Argentini. Teden za tednom je obiskoval seje, sestanke, vodil mesečne duhovne obnove. Ko je bilo treba začenjati znova, je začel znova; ko je bilo delo težko, je še vedno zaupal v pomoč laikov in spodbujal vedno k organiziranemu delu na spostol-skem področju. Kakor je vse življenje hotel učiti samo to, kar uči sveta Cerkev, do katere je bil spoštljiv tudi v vsakdanjem pogovoru, je hotel poslušati papeža in škofe, ki nenehno spodbujajo duhovnike za apostolat laikov v Katoliški akciji. Zadnje čase se je z velikim zaupanjem obračal v molitvi k mučencu Lojzetu Grozdetu, da bi Bog blagoslavljal apostolsko sodelovanje laikov. Ko bomo predali zemlji telo, ki je bilo nekoč maziljeno za duhovništvo in je v predanosti delu dotrpelo, bomo šele z večjo prodornostjo začeli gledati na veličino njegove duše, ki nas bo gotovo spremljala iz večnosti, skupaj z njegovim prednikom msgr. Antonom Oreharjem, pri skrbeh za slovensko versko občestvo v Argentini. Naj sprejme dobri Bog dušo gospoda prelata v svojo neizrekljivo slavo in ji da nekoč vstati s Kristusom, njegovim Kraljem, kateremu se je kot mlad študent zavezal v letih slovenske groze pred 50 leti. fehVenS^° moliteVi besedo, pesem, knjigo, običaje. Iskreno 11 Prepričan, da je v zdomstvu zvestoba rodu velika opora ^.| in krščansko živijo n jo slovonskoQa človoka. Rad jo 1 duhovnik in je bil iskreno pobožen, osebno skromen, 'lažen do vseh, dušnopastirsko moder in odgovoren, tifiUtrUC*no P°žrt-vovalen, kljub težaven veder in optimis-š^f* 1’ ZVest učeniu Cerkve, zavzet, da sta zgled in misel k ° a Rožmana in msgr. Oreharja živa med našimi ljudmi Kit z^'ed in učenje sedanjih slovenskih škofov. Ob izidu lgr ^izrna katoliške Cerkve v slovenščini je že oktobra ^nskega leta naročil iz Ljubljane 500 katekizmov z željo, da kat Jme*a vsal bi mogla izraziti bol ob prevari, ob izdaji, ob paranju živega telesa. Ostala je le Še molitev. Naša usoda je bila samo še v božjih rokah. Nismo imeli zaveznikov, uismo imeli prijateljev. Domovina- mačeha je stregla po živi--------------- Jenju. Brezdomci, brodolomci v porušenem svetu! In Podivjanem—timi za mejo. Begunska taborišča so kot tabori pred Turki. Preplašeno, goloroko ljudstvo, zbrano za umišljenim obrabnim zidovjem: v leseni kapeli — ob Ucnehni prošnji, naj Bog Uuvrne od nas šibo peklens-k'k sil. A tudi zaupna PnProšnja k Mariji Poma-F-l' naj nas obvaruje pred . esom sovraštva. Naj nam lzPr°si novo zarjo, še enkrat upanje, morda novo obzor-Je- V novem svetu! , In vendar, ko smo mično zvedeli za datum v ..°da, ko se je začetnih »Enajst dni zdaj raztegnilo z morje v nedogled, ko je ase begunstvo prešlo v iz-Ve/nstv0 — takrat se mi je (. usi nekaj zavozlalo. Ne-aj neznano hudega sem aslutii in neke noči nisem h nisem mogel spati. Nati-sem jokal na taboriščnem gradu —celo noč. Bi re-> da ne vem zakaj. Neza-n zKan° me je davila nezna-l °*' resnobe n i hotelo biti nio 6■ Ali naj mašnik poje? EDO ŠKULJ Praznik svetega Rešnjega telesa in svete Rešnje krvi Praznik svetega Rešnjega telesa in svete Rešnje krvi je praznik vere v Jezusovo obljubo, ki jo je dal v Kafarnaümu, in v veliko gostijo, ki jo je na veliki četrtek pripravil človeštvu. Jezus je navzoč pod podobo kruha in vina, da se nam daje v hrano in pijačo. Procesija s svetim Rešnjim telesom daje prazniku veličastno zunanjo podobo, obenem pa naglaša pomembnost nebeške hrane na poti proti večnemu domu. Hkrati je procesija tudi javna slovesna izpoved vere v Kristusovo trajno navzočnost v najsvetejšem zakramentu, vmesne prošnje pa so izraz prepričanja, da vsemu človeškemu prizadevanju daje pravi uspeh Gospod s svojim blagoslovom. Ta dan pokažemo Bogu svoje veselje i n hvaležnost za evharistijo, ki obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, živi kruh, ki daje ljudem življenje. Evharistična skrivnost zasluži naše zahvaljevanje in češčenje. Češčenje se Dalje na strani 147 Ja, če ima sluh, posluh, glas in se je pripravil. Peta beseda ima neprimerno močnejšo izrazno moč kot le govorjena. Vsako pravilno petje ima kot umetnost svojo sporočilno moč. To je v nekem smislu bistvo vsake umetnosti. Da bo mašnikovo petje umetnost in bo s tem Posredovalo sporočilo, mora izpolniti osnovne pogoje petja, ki so zgoraj navedeni. Danes je mašnikova odgovornost glede petja neprimerno večja od nekdanje. Pri teh mislih je že bilo omenjeno, da sta bili pred bogoslužno prenovo le dve obliki maše: peta in „tiha“ maša. Pri prvi je mašnik moral (!) peti določene dele maše, Pri drugi obliki pa nobenega. Danes je drugače. Mašnik lahko izbira med deli maše, katere bo pel in katere ne. To je °dvisno od stopnje slovesnosti, kot je bilo Poudarjeno, in pa od zgornjih pogojev. 1. Jasno je, da mora pevec slišati, kaj P°je, da bo mogel pravilno peti. Resje, da človeka, ki nima sluha, škof ne bo posvetil. Z leti pa človeku sluh upeša. Takrat pa ni več zanesljiv v intonaciji. V tem primeru je bolje, da ne poje. 2. Če je sluh pogoj za duhovništvo, pa posluh ni. Danes trdijo, da ima vsak človek posluh, le da ga imajo različni ljudje v različnih merah. Vsak človek si lahko priuči določeno mero posluha. Če bi pa mašnik le imel tako malo posluha, da ne bi mogel pravilno zapeti čudovitih gregorijanskih melodij, je potem bolje, da besedilo z izraznostjo bere. 3. Tudi dostojen glas je pogoj za lepo petje. „Skrhan“ glas bo kaj malo pripomogel k slovenosti bogoslužja. 4. Če so bili prvi trije pogoji večji ali manjši darovi narave, pa je četrti moralno obvezujoč: na petje se mora mašnik pripraviti. Daljna priprava je, da zna vse mašne melodije pravilno zapeti, neposredna priprava pa zahteva, da zna znano melodijo zaobrniti na praznično besedilo. Kot zahteva maševanje samo svojo pripravo, kot zahteva pridiga svojo pripravo, tako zahteva tudi petje svojo pripravo. Bog postavi Jobu vprašanje o nas-‘anku naravnih sil. Odgovor je jasen: °°9 je njihov stvarnik in gospodar. Toda 'z pdgovora se mora Job naučiti še ne-*ai> kar je pravzaprav še važnejše: Če je b°9 gospodar nad temi naravnimi sila-ki človeku delajo preglavice in prelagajo njegove moči, potem more toliko bolj voditi in obvladovati človekovo usodo. Vse je novo v Kristusu Berilo iz Drugega pisma apostola Havla Korinčanom (2 Kor 5, 14-17) Kristjan je novi človek. Kajti umrli in I stali Kristus je začetnik novega stvar-j®nJ.a> katerega smo deležni tudi mi po ,6ri jn krstu. In kako se izkaže ta novost nstjanovega življenja? Tako, da kristjan e živi več sam sebi, temveč daje—tako 01 Kristus — človek za druge. Kristus je Gospodar narave 4 3^4 Vetega evan9eliia P° Marku (Mr Moč, ki jo ima samo Bog nad naravo, ^oseduje tudi Jezus. Tako, da se učenci, s° se ravno oddahnili po veliki nevar-s sti■ iz katere jih je rešil Jezus, Dou Gva|i' "Kdo neki je ta, da sta mu dek°rna ?e^° ve,er in jezero?" Ta dogo-tur ,!2k0risti dezus>da izmeri „tempera-0 njihove vere in zaupanja vanj; hkra- ti pa tudi za pokaranje njihovega strahu, ki iz te malovernosti izvira. Vera učencev vedno znova „zamuja", saj bo to ugotovil tudi vstali Jezus pri prikazovanjih po vstajenju, kar je neskončno večji čudež kot pomiritev viharja, Res, veliko bodo morali učenci še nadoknaditi. Pa tudi mi, saj veliko več preživimo v strahu kot v zaupanju. 13. navadna nedelja 26. junija Bog ni povzročil smrti Berilo iz knjige Modrosti (Mdr 1,13-15:2,23-24) „Bog je človeka ustvaril za neminljivost" (2,23). Toda od kod potem bolečine in smrt, posebej še trpljenje, ki zadene dobre in pravične? To je vprašanje, ki muči človeka vseh časov. Pisatelj (še bolj pa Jezus) razlikuje dvojno smrt: naravno, ki je pogojena s končnostjo ustvarjenega bitja, in drugo, nenaravno smrt, katere povzročitelj je človek s svojim uporom Bogu. Jezusove besede: „Kdor veruje vam, vekomaj ne bo umri" (Jn 11,26), so luč, ki posvetijo v to skrivnost in ponudijo ključ za rešitev tega vprašanja. Naša dobrota naj izravna razlike med ljudmi Berilo iz Drugega pisma apostola Pavla Korinčanom (2 Kor 8, 7.9.13-15) Človeške vrednote, kot: življenje, sreča, bogastvo itn., nimajo same na sebi absolutne veljave. Samo življenje, ki ga darujemo drugim, je pravoživljenje;samo sreča, ki jo delimo z drugimi, resnično osrečuje; samo bogastvo, katerega si pripravljen razdati, ti prinaša neuničljivo bogastvo. Dokler ne razumemo te logike, ne moremo reči, da smo učenci njega, ki je zaradi nas postal ubog, dasije bil bogat (prim. v. 9). Jezus pokliče deklico nazaj v življenje Iz svetega evangelija po Marku (Mr 5, 21-24. 35-43) Jezus je ozdravil le peščico ljudi in še manj jih je priklical iz smrti nazaj v življenje (evangeliji govorijo o treh takih primerih); in še to zato, da bi ljudi „pripravil“ na še večja dela. Zanj je telesna smrt samo „spanje", odločilno je to, v kaj se po tem spanju zbudimo: ali v večno življenje, kije dokončna obuditev od mrtvih, namenjena in po Jezusovem vstajenju omogočena vsem ljudem, ali pa v pogubljenje, ki je druga in dokončna smrt. Zamisliti se moramo nad dejstvom, da prav odrekanje odločilnosti druge smrti zmanjšuje tudi vrednost tuzemskega življenja in telesne smrti. Zakrament evharistije • Jezus pravi: „Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je ta kruh, bo živel vekomaj... Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje..., ostane v meni in jaz v njem“ (Jn 6, 51. 54. 56). • Evharistija je srce in vrhunec življenja Cer- kve, kajti v njej Kristus pridružuje svojo Cerkev in vse njene ude svoji daritvi hvale in zahvale, ki jo je na križu daroval svojemu Očetu enkrat za vselej; po tej daritvi razliva milost odrešenja na svoje telo, ki je Cerkev. • Evharistično obhajanje vedno vsebuje: razglašanje božje besede, zahvalo Bogu Očetu za vse njegove dobrote, predvsem za to, da nam je poslal svojega Sina, posvetitev kruha in vina in udeležbo pri liturgičnem obedu s prejemom Gospodovega telesa in krvi. Te prvine sestavljajo eno samo kultno (bogočastno) dejanje. • Evharistija je spomin (memoriale) na Kristusovo veliko noč (pasho): se pravi na delo odrešenja, izvršeno s Kristusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, delo, ki ga liturgično dejanje ponavzoči. • Kristus sam, večni veliki duhovnik nove zaveze, delujoč po službi duhovnikov daruje evharistično daritev. In isti Kristus, stvarno navzoč pod podobama kruha in vina, je tudi dar evharistične daritve. • Samo veljavno posvečeni duhovniki morejo predsedovati evharistiji in posvetiti kruh in vino, da postaneta Gospodovo telo in njegova kri. • Bistveni znamenji evharističnega zakramenta sta pšenični kruh in vino iz trte, nad katerima se izvrši klicanje blagoslova Svetega Duha in duhovnik izgovori besede posvetitve, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji: „To je moje telo, ki se daje za vas... To je kelih moje krvi...“ • S posvetitivijo se izvrši spremenjenje bistva (transsubstantiatio) kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Pod posvečenima podobama kruha in vina je Kristus sam, živ in poveličan, navzoč resnično, stvarno in bistveno, s svojim telesom in svojo krvjo, skupaj s svojo dušo in svojim božanstvom. • Kot daritev se evharistija daruje tudi v odpuščanje grehov živih in rajnih, in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin. • Kdor hoče prejeti Kristusa v evharističnem obhajilu, mora biti v stanju milosti. Če se zaveda, da je smrtno grešil, ne sme pristopiti k evharistiji, ne da bi prej prejel odvezo v zakramentu pokore. • Sveto obhajilo, ki je prejem Kristusovega telesa in njegove krvi, poglablja zedinjenje obhajanca z Gospodom, mu odpušča male grehe ter ga varuje velikih. Ker se okrepijo vezi ljubezni med obhajancem in Kristusom, prejem tega zakramenta okrepi edinost Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa. Cerkev vernikom živo priporoča, da prejmejo sveto obhajilo vsakokrat, ko se udeležijo obhajanja evharistije; in obvezuje jih, da to store vsaj enkrat v letu. Ker je Kristus sam navzoč v oltarnem zakramentu, mu je treba izkazovati božje češčenje. „Obiskovanje najsvetejšega zakramenta je dokaz hvaležnosti, dejansko znamenje ljubezni in izkazovanja božjega češčenja, ki smo ga dolžni Kristusu Gospodu, pričujočemu v tem zakramentu.“ Kristus, ki je odšel s tega sveta k Očetu, nam daje v evharistiji poroštvo slave pri njem: udeleževanje pri sveti daritvi nas upodablja po njegovem srcu, vzdržuje naše moči na romanju tega življenja, nam vzbuja hrepenenje po večnem življenju in nas že zdaj zedinja z nebeško Cerkvijo, s presveto Devico Marijo in vsemi svetniki. Molim te ponižno (Po sv. Tomažu Akvinskem) Molim te ponižno, skriti Bog nebes, ki v podobi kruha tajno bivaš res. Glej, srce ti svoje čisto izročim, saj pri misli nate v te se ves vtopim. Moti se na tebi tip, okus, oko, a kar v veri slišim, verujem trdno. Vse je čisto res, kar božji Sin uči, in resnice od njegove večje ni. Skrit si bil na križu kakor Bog samo, tu še kot človeka te ne zre oko; vendar Bog in človek tukaj si navzoč, prosim, kar je prosil ropar zdihujoč. Tvojih ran ne gledam kot Tomaž nekdaj, vendar, da si Bog moj, te spoznam sedaj. Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj. O spomin, ki kažeš smrt Gospodovo, živi kruh, ki daješ hrano milostno: naj živim od tebe, milostno mi daj, in sladkost naj tvojo čutim vekomaj. Daj krvi mi svoje, Jezus pelikan, usmiljen me očisti mojih grehov ran; saj premore ena sama kapljica zemljo vso oprati grehov madeža. Jezus, ki te gledam skritega sedaj, prosim, želje vroče mi izpolni kdaj: v raju mi odgrni mili svoj obraz, srečen naj te v slavi gledam večni čas. Amen■ Praznik Srca Jezusovega Petek, 10. junija Praznik Srca Jezusovega je praznik božje ljubezni. Ta je dosegla svoj vrhunec, ko je Bog daroval svojega Sina, ki je ljubil svet tudi s človeškim srcem. Človeško srce si je privzel kot orodje neskončne božje ljubezni. Iz te ljubezni, iz tega srca so izšle vse dobre misli in hrepenenja, dejanja in besede, vse do poslednjih besed na križu. Ljubezen tega srca objema vse ljudi in vse stvarstvo. Ta praznik nas vabi, naj bi vračali ljubezen za ljubezen; se posvetili, izročili Jezusovemu Srcu, mu zadošče-vali ne le za svoje grehe, temveč tudi za grehe drugih. Vsak prvi Petek v mesecu nas vabi, naj na vse to ne pozabimo. Za praznikom Jezusovega srca se v bogoslužju spominjajo tudi Marijinega srca, ljubezni Jezusove matere Marije. Praznik je uvedel papež Pij XII. leta 1944. praznik svetega REŠNJEGA TELESA Nadaljevanje s str. 145 Svetniki v juniju m°ra kazati pri —Mameniom. ima pa oblike: zasebna rr ®kuPne ure češčenja, avitev Najsvetejšegz uoslov z Najsvetejšim, 'stične procesije in e' llčni kongresi. V Sloveniji in po r ruQih deželah bo p . “tek po prazniku sv ,11 ra \ m n *. \ / ' nija^r0CeS'i° V necle' Sveti Anton Padovanski 13. junij Najbrž nobenegasvetnika ljudje tako ne častijo kakor sv. Antona, rojenega v Lizboni na Portugalskem. Petnajstleten je stopil v samostan redovnih kanonikov svetega Avguština, kjer je prebil deset let. Tedaj so pripeljali iz Afrike posmrtne ostanke prvih frančiškanskih mučencev. Antona je tako prevzela želja po mučeništvu, da je zamenjal haljo avguštinskih menihov za obleko Frančiškovih sinov. Poslali so ga v Afriko za misijonarja, a huda mrzlica ga je prisilila, da se je vrnil. Tako se je p. Anton mogel udeležiti zbora v porciunkuli leta 1221, kjer se je zbralo nad tri tisoč frančiškanov. Po kapitelju je postal pridigar, največji svojega časa; včasih gaje poslušalo nad trideset tisoč ljudi. Bog jetudisčudeži potrjeval njegovo besedo. Anton — „kladivo krivovercev“ —je bil v pogovoru z njimi nepremagljiv in neprekosljiv, vendar brez vsakršne nestrpnosti. Kot sv. Frančiška je tudi njega odlikovala globoka ljubezen do Križanega in do Marije. V svojih govorih je grajal često tudi napake duhovnikov in škofov, kadar so bili ti navzoči. Vsaj leta 1230, če ne ob koncu leta 1229, se je naselil v Padovi in v cerkvi sv. Marije sredi mesta uvedel vsakodnevne spokorne pridige. Pozimi 1231 je napisal slavne govore zasvetniške praznike. V marcu istega leta je po njegovi zaslugi izšel zakon v prid dolžnikom, ki nikakor niso mogli plačati svojega dolga. Posredoval je tudi za spravo med mesti v Veroni. Še isto leto se je po izredno uspešnih pridigah umaknil v dve uri od Padove oddaljeni Campo-sampiero, kjer je govoril množicam s krošnje velikega oreha. Ko je začutil, da mu pojemajo moči, je prosil, naj ga prepeljejo v glavni Marijin samostan v Padovi. Zaradi izredne oslabelosti pa so ga spravili v bližnji samostan Cella, kjer je 13. junija 1231 umri, star komaj 35 let. Kljub velikemu odporu prebivalcev tega kraja so ga čez 4 dni pokopali v Padovi in nad njegovim grobom zgradili veličastno baziliko. Papež Pij II. ga je razglasil za cerkvenega učitelja. Sveti Alojzij 21. junij Ob rojstvu sta bila mati Marta in otrok v smrtni nevarnosti. Zato so dete v sili krstili. 'Alojzij se je rodil leta 1568 in ga je oče kot prvorojenca določil za vojaški stan. Štiriletnemu je dal pisano vojaško obleko in ga je vzel s seboj v taborišče, kjersoga vojaki brž vzljubili. Ko so ti nekoč spali, jim vzame smodnika, ga natrese v vžigalno ponvico in sproži top. Strel prestraši vso trdnjavo, mladega strelca pa bi bilo skoraj ubilo. Tu sejeod vojakov navadil nekaj grdih besed, ki jih ni razumel. Ponavljal jih je, dokler ga ni vzgojitelj opomnil. Vse življenje je potem obžaloval te neprostovoljne napake. Pozneje sta šla z bratom Rodolfom na medičejski dvor v Firenze. Tu je Alojzij v cerkvi Marijinega oznanjenja naredil zaobljube vednega devištva. Iz Firenc so poslali oba brata v Mantovo na dvor poglavarja rodovine Gonzaga. Ti se mu je rodila misel, da bi se odpovedal prestolonasledstvu in da bi postal duhovnik. Iz Mantove sta se vrnila domov. Alojzij si je izbral za geslo: Kaj je to za večnost? Po njem je vse presojal. Ko je prejel prvo obhajilo, je potem prejemal vsako nedeljo obhajilo—pogosto obhajilo še ni bilo v navadi — in se tri dni nanj pripravljal in tri dni zanj zahvaljeval. Pozneje je na španskem dvoru sklenil, da bo postal menih. Pred Marijinimoltarjem je spoznal, da ga Bog kliče v jezuitski red. Toda tedaj se je začel hud boj z očetom. Zmagal je Alojzij. Ko ga je oče nekoč skrivaj opazoval, kako se biča, se ni mogel več ustavljati in je sam sporočil predstojništvu v Rimu, da njegov prvorojenec pride. Alojzij se je slovesno odpovedal prestolonasledstvu in odšel v Rim osemnajst let star. Šest let je bil v redu. Ko je v Rimu razsajala kuga, si je izprosil, da so mu dovolili streči bolnikom. Pri tem se je nalezel bolezni in v noči na 21. junij z besedo Jezus izdihnil svojo čisto dušo. Papež Pij XI. ga je ponovno postavil za zavetnika mladine. Sveta Peter in Pavel, apostola 29. junij Svetega Petra je Jezus ob ustanavljanju Cerkve izbral za ključarja nebeškega kraljestva, pastirja svoje črede in potrjevalca vere svojih bratov. On in njegovi nasledniki bodo vidno znamenje edinosti ter skupnosti vere in ljubezni, to je Cerkve. Pavla je za apostola poklical Kristus med potjo v Damask. Izbral gajezaorodje, da se ponese njegovo ime med narode. Postal je največji misijonar vseh časov, apostol poganskih (nejudovskih) narodov, ki je skupaj z apostolom Petrom oznanjal vero v Sredozemlju. Obasta z mučeniško smrtjo v Rimu okrog leta 67 zapečatila svoje pričevanje za Gospoda. Peter in Pavel sta apostola, ki sta pripeljala v Cerkev prve kristjane. Po njunem pričevanju in oznanilu smo prejeli vero. Za Kristusa sta pričevala ne samo z besedami, ampak tudi z dejanjem največje ljubezni, z darovanjem svojega življenja. Tudi naša vera mora biti apostolska, pričevanjska. 20. marca 1994 je bil krščen v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu DAMIJAN DOBOVŠEK, sin Martina in Marjanke roj. Lenarčič. ALOJZ REBULA Kriza duhovnikove identitete ivimo, kot že čivkajo vrabci na vseh S straneh sveta, sredi vsestranskih kriz. To bi bile litanije, če bi hoteli našteti vse te krize! Med njimi bi bila tudi sna, ki se je pred leti glasila in se m orda še kje glasi: kriza duhovnikove identitete. Kaj pomeni, če duhovnik doživlja to krizo? Po domače povedano to: da se sprašuje, čemu je pravzaprav duhovnik. Si lahko predstavljamo zdravnika, ki se v bolnišnici, sredi bolnikov in zdravil, sprašuje o svoji identiteti: čemu sem zdravnik? Ali kmeta, ki se zjutraj, ko vstane, med živino, traktorji in škropilnicami sprašuje: čemu sem kmet? Tako naj bi se duhovnik, medevange-lijem in cerkvenimi očeti, med krstnim kamnom in oltarjem, med bolniki in mladimi spraševal: čemu sem duhovnik? Moram reči, da mi je bilo takšno krizo zmeraj težko razumeti. Še več, kadar slišim 0 krizi duhovnikove identitete (ne duho-vniko vega življenja, kar je nekaj drugega), mi gre na smeh. Kakor mi gre na smeh ob "krizi“ pisatelja, ki ne ve, „kaj naj piše". Ne vem, koliko je katoliški duhovnik res tako obvisel v zraku, v negotovosti svoje poklicanosti. Kar se slovanskega duhovnika tiče, je tega bilo gotovo manj kot drugje:je že komunizem, s svojo Udbo, s svojimi zasliševanji in šikaniranji poskr-°eL da je bil duhovnik osveščen o svoji 1dentiteti: komunizem mu je to identiteto hvala Bogu, bi človek skoraj rekel — Pravzaprav vcepljal. Koliko pa se je ta ••kriza“ prikradla tudi k nam, je jasno, *akaj: ker je sekularizacija zakrila odpr-°stk Bogu in tega človeka poplitvila, tako is tudi v kakšnem duhovniku odbrusila smisel za nadnaravno, za poslednje reči, Za Kristusovo poslanstvo. Ce duhovnik pozabi na to, potem res Jma kaj početi na tem do kraja razparce-ranem in zasedenem svetu. Za politiko, gospodarstvo, tehniko, kulturo, umetnost sr0,i 'n ae preveč drugih, da se dobro v'SJabo.ukvariai°s tem/področji. Duho-,d'k se jim lahko pritakne samo kot nepo-e°en in ne preveč zaželen ljubitelj. Na-kn>a kolikor bi hotel to početi bolj kot vJ!Urn'k kakor kot duhovnik. Ne kot člo-*■, ki se lahko — zvest svoji prvotni «Gnesti — uveljavi tudi v znanosti in umetp0sti. Pa se zaveda, čemu je pr a vzapra v nel°Vnil<’ da ie Kristusov odposlanec z kim večnostnim poslanstvom, potem h1.razumerT1 kakšno disciplinsko ali celi-v nn° krizo, identitete pa nikakor ne. Če je idJe.rr vera, ne... V luči vere njegova koi',eta Plane predenj, jasna in sveža dalSVetpo dežiu- še več: ta zavest mu bo a’ da se bo svoje identitete ne ■ samo zavedal, ampak da bo tako rekoč prekipeval od nje. Vprašanje torej ni, čemu je duhovnik, ampak kvečjemu, kako naj bo duhovnik. Rekel bi mu, da se ta „kako" lahko izraža na treh ravneh. 1. Kot nosilec človeškega v tem času, ki postaja — tudi če ne gledamo na pekel v Bosni — čedalje bolj grob, površen, ciničen, nasilen, demonski, z eno besedo poganski. Duhovnik bo po mojem izpolnil že lep del svojega poslanstva, če bo v svoji okolici obveljal za to, kar se reče „fejst“ človek: vljuden, zanesljiv, gostoljuben, radodaren, kulturen, razumevajoč, da o poštenosti niti ne govorimo. Sam moram reči, da sem takih slovenskih duhovnikov tudi iz povojne generacije srečal že celo vrsto. In vsak je že s tem, da je bil tak, kakršen je bil, utrdil v meni tisto bero vere, ki jo hvala Bogu imam, bolj kakor če bi si prebral teološki traktat. 2. Kot nosilec svetega v tem času, ki postaja čedalje manj Božji. S tem ne mislim še krščanskega svetega, ampak svetega v najširšem smislu, o katerem danes govori tudi slovenska liberalna kultura, čeprav ji večkrat ni jasno, za kaj pravzaprav gre. Dejansko gre za nekaj manj zapletenega, manj filozofsko strokovnjaškega, kot se zdi: gre, mislim, za prvobiten občutek nedoumljivosti, se pravi skrivnosti, v kateri se rojevamo in umiramo. Za občutek, da se naše bivanje ne odvija samo med grobimi robo vi plače, mize, postelje, teatra in stadiona, zdravniške ambulante in davčnega urada, ampak da pod nami teče nevidna Timava, velika tiha reka večnega, in odplavlja s sabo vse naše ure. Gre torej za držo, ki se zaustavlja brutalni plehkosti sveta, v prepričanju, da je „nekaj nad nami“. V nobenem drugem poklicu današnji človek ne bo izraziteje videl nosilca skrivnostnega, presežnega, globinskega kakor prav v duhovniku. Tudi v pesniku ne, saj seje današnja poezija že preveč razveljavila s svojo duhovno praznoto. Postala je veterin gre mimo kot veter. 3. Kot nosilec Kristusovega odrešenja v času, ki se hoče objestno odreševati sam, pa se samo čedalje bolj pogreza. Tudi najplemenitejše občutje „skrivnosti" namreč ne rešuje. Rajši človeka pripelje v Obup, kakor je dokazal tak visok duh, kakorje bil Camus. Duhovnik pa ni nosilec neke laične, filozofske ali umetniške skrivnosti, ampak Kristusove. Nekoga, ki je s svojim vstajenjem potrdil to, za kar se je predstavil: kot človek-Bog, darovalec smisla življenju in zgodovini, zakonodajalec človeških razmerij, prihodnji sodnik živih in mrtvih, skrivnostno pričujoč v času v svoji Cerkvi in Evharistiji. Kolikor se bo duhovnik tega zavedal, bo vsekakor obvarovan „identitete krize". Stoječ sredi dozorelega posevka, v času žetve, se ne bo spraševal, čemu ima srp v roki (ali čemu sedi na kombajnu, če hočemo biti sodobni)... Dobil sem zanimivo, prizadeto, kultivirano pismo o vprašanju duhovnikove identitete. Konkretneje: o občutku odvečnosti, ki naj bi se lotevalo marsikaterega duhovnika. Pisma ne morem citirati. Navajal bom njegove miselne vozle in jim potem pride-jal svojo misel. Pismo. Duhovnik (gre za mestno župnijo) vidi upadanje krstov, upadanje prvih obhajil, neučinkovitost birme, umiranje brez zakramentov, tedenske maše z nekaj starimi ženicami, nedeljske maše tudi s samimi starejšimi ženskami, dobro pripravljene pridige gredo v prazno, ljudje so do vsega krščanskega alergični, ali ni duhovniško delo odveč? Tako mu je nerodno srečavati sošolce, zdaj inženirje, sodnike, profesorje, ki dejansko posegajo v življenje in „živijo od svojega dela". Tako se duhovnik čuti odvečnega, nepotrebnega, sprašuje se, ali je prav storil, ko je šel za duhovnika. Je kot trgovec, ki ponuja blago, ki ga nihče noče. Govori se o novi evangeiizaciji, a „niti papež ne ve, kaj in kako". Tako pismo. Moram reči, da mi je ob tisti „nerodnosti" pred „inženirji, sodniki, profesorji" šlo prisrčno na smeh. O, učinkovitost inženirjev, ki vodijo delo v tovarnah orožja, ki uničujejo pokrajino in zastrupljajo planet! O učinkovitosti sodnikov, ki so bili pol stoletja justični steber policijske diktature! O učinkovitosti toliko profesorjev — sam sem bil med njimi —, ki so desetletja I sejali na cement! Da niti ne govorim o učinkovitosti Kardeljevih gospodarskih domislic ali Mačkovih podzemeljskih vrtanj... Duhovnik naj kar malce globlje pogleda v življenje, pa bo zgubil kompleks pred domnevno učinkovitostjo. Občutek odvečnosti? Ampak če ga nimajo niti literarni eksperimentatorji niti snovalci novih lili-putskih političnih strank niti mrežovci z Metelkove, kaj šele športniki, kaj šele nogometaši? Prav vsi ti naj bi se čutili potrebne človeštvu, duhovnik, vklopljen v industrijo ne vidnega, v sistem central Mističnega telesa, v večnostne projekte, na civilni ravni pa nosilec etičnega in humanističnega mementa v čedalje bolj razčlovečenem svetu, pa ne? Vmes je seveda predvsem vprašanje vere. Če je tu vera, se bo na primer duhovnik v prazni cerkvi z nekaj ženičkami lahko pozabaval z mislijo, da bo njihov skupni rožni venec morda bolj vplival na dogajanje na planetu kot 48. zasedanje OZN. Če je tu vera, bo duhovnik svoje pridige pripravljal, ko da ga posluša njegov škof, čeprav bo na videz govoril klopem. Mar ni nekje zapisano nekako, da nas poslušajo angeli? Alergičnost do Kristusa? Le kdaj je ni bilo, začenši od njegovih rojakov v Nazaretu? Kristjan je bil že pred dva tisoč leti vnaprej opozorjen, da bo ta alergičnost celo rasla, kakor se bo svet bližal svojemu koncu. Opozoril ga je sam Učenik: „Mislim, da bo Sin človekov še našel kaj vere, ko se bo vrnil?“ Kaj pa s tistim kompleksom, da „drugi živijo od svojega dela, on, duhovnik, pa od dobrih starih ženic, ki si pritrgujejo od svoje pokojnine?“ Prvič: mar duhovnikova služba — obredi, desetine ur tedenskega verouka, obiskovanje bolnikov, skrb za cerkveno premoženje, posebej če gre za kulturne dragocenosti — ni delo? Drugič: mar dobivanje odpritrgovanja starih ženic ni najčistejše od vseh možnih, čistejše od dobivanja iz političnih fondov več ali manj igralniškega porekla ? Nova evangelizacija? Osebno ne izključujem, da ne bo z njo nič, kar tudi ne bi bilo v neskladju z določeno napovedjo. A če bo kaj z njo, jo bodo prinesli edinole svetniki. Morda Režiserzgodovine pripravlja za novo tisočletje nove Frančiške in Vianneye, nove Terezije in Newmane. In na Slovenskem nove Slomške. Naj končam z mislijo, ki sem jo tu že zapisal: da je kriza duhovnikove identitete predvsem kriza njegove: vere — seveda tudi po meri njegove občutljivosti, osamljenosti itd. Toda če bi hoteli meriti identiteto po zunanji učinkovitosti, v kakšno krizo bi moral šele zapasti kartuzijan v Pleterjah ali klarisa v Nazarjah? FRANC RODE NOVA EVANGELIZACIJA Problemi in predlogi I. Šibkost krščanske zavesti v sodobnem svetu Če trezno pogledamo na krščansko ljudstvo, moramo ugotoviti, kako šibka je krščanska zavest v sodobnem svetu. To je opazno predvsem na Zahodu, kjer je proces sekularizacije že resno načel korenine vernosti in je nevera postala množičen pojav. Zagotovo je v sodobnem svetu veliko posameznikov in občestev, ki globoko živijo svojo vero in jo junaško izpričujejo z življenjem, a na splošno je krščanska zavest na pragu tretjega tisočletja slabotna in mlačna. Slabotna misijonska zavest Prvo znamenje te slabotne zavesti pri mnogih kristjanih je njihova mlačna misijonska angažiranost. Ne upajo si ponuditi krščanske vere drugim ali pa jo ponudijo zelo boječe, kot da se svoje vere sramujejo in se je ne upajo pokazati v javnosti. Krščansko življenje je potisnjeno v sfero intimnosti ali v ozki krog vernih občestev. Tu kristjani živijo svojo vero, tu razpravljajo o verskih vprašanjih in o življenju Cerkve, medtem ko se v razmerju do nevernih obnašajo po pravilih, ki jih narekuje veri odtujeni svet. Obubožano krščanstvo Drugo znamenje razvodenelosti krščanske zavesti je obubožano krščanstvo, ki ga živijo mnogi kristjani, krščanstvo brez elementov, ki so zanj bistveni. Pomislimo na skrajno okrnjeno pojmovanje Cerkve, ki ga nahajamo pri večini kristjanov. Kaj ostane od Cerkve, če ta ni več prostor, kjer je navzoč od mrtvih vstali Kristus. Prostor, kjer izkustveno doživljamo odrešenje? Cerkev je tedaj samo kraj, kjer so na voljo „verske uslugo" za ljudi, ki se med seboj niti ne poznajo. Globoki izrazi, kot so „božja družina" ali „božje ljudstvo", so v tem primeru samo lope besede brez vsebine. Borno doživljanje odrešenja Človeška zgodovina, tako splošna kot osebna, je polna zmot, slabosti in krivic, nemoči pred skrivnostno silo zla. V srečanju s Kristusom pa človek odkrije, dato zgodovino odkuplja in odrešuje Ljubezen, ki je močnejša od vsega zla na svetu. V luči te Ljubezni, ki doseže človeka po zakramentih Cerkve, se razodeva resnost greha in se prebudi čut odgovornosti. S tem se rodi „upanje, ki ne osramoti" (Rim 5,5), upanje na večno življenje. To večno življenje se začenja že sedaj v spoznavanju Kristusa in v občestvu Cerkve. Celo življenje postane tako izkustvo nenehnega čudeža, izkustvo novega življenja, ki ga ožarjata ljubezen in upanje. V svetu, kjer domuje zlo, je to novo življenje resnična možnost za vsakega človeka. Ves krščanski etos je zaobsežen v tem. Toda sodobni kristjan malo misli na večno življenje. In ko govori o njem, je to zanj komaj kaj več kot meglena ideja, brez povezave s Kristusom. Podobno izkustvo odpuščanja grehov pogosto zamenjava z abstraktnim izražanjem o „vrednotah", o „odločitvah", o „zavezanosti načelom", namesto da bi govoril o odločitvi za Kristusa in o zavezanosti Kristusu. Tako ni čudno, daje zakrament sprave postal mnogim nerazumljiv, saj je iztrgan iz svojega konteksta, kajti njegov edino razumljivi kontekst jo Kristusovo odrešenje, ki ga v vsej bivanjski radikalnosti doživljamo v Cerkvi. Vsa ta potvarjanja krščanskega izkustva imajo značilni skupni imenovalec: vsa pustijo ob strani osebno, bivanjsko razsežnost vere in vnašajo abstrakcije, ki ne morejo doseči človeka v njegovem jedru. Medtem ko je v središču pristnega krščanstva novo razmerje med Bogom in odrešenim človekom, pa danes za mnoge biti kristjan pomeni sprejemanje določenih idej, vrednot, pojmov in navad. Tako krščanstvo ni več izkustvo, ni več zgodovinsko dejstvo, ampak utopija, ideologija, govorjenje, „brneč bron" (1 Kor 13, 1). Slabo motivirana krščanska etika Šibkost krščanske zavesti prihaja do izraza v krhkosti krščanske etike in v neza-vzetosti za zadeve tega sveta. Tako na primer kristjan zagovarja moralna stališča (o splavu, o zakonski zvestobi, itd.), ki so sporna ne samo za okolje, v katerem živi, marveč tudi zanj. Pri njih vztraja zgolj iz pokorščine, iz zunanje in slabo motivirane poslušnosti cerkveni avtoriteti, brez globljega prepričanja. Če v teh stališčih ne bo spoznal volje svojega Gospoda, bo prej ali slej podlegel mišljenju okolja. Podobno je z družbenim naukom Cerkve, ki vse premalo navdihuje kristjane pri njihovem tosvetnem udejstvovanju. O zemeljskih stvareh sodi s kriteriji, ki so tuji veri, in se obnaša, kot da vera nima povezave z njimi. Tako ni čudno, da je tako malo socialnih in političnih pobud, tako malo gospodarskih projektov, kjer se izraža krščansko pojmovanje življenja. Pa vendar bi neverni lahko samo prek teh mogli spoznati pomembnost Kristusovega odrešenja za človeka. Nekrščanski pogled na zgodovino Isto, kar zadeva krščansko pojmovanje zgodovine. Vsako pristno človeško izkustvo porodi določeno gledanje na zgodovino. In to toliko bolj, kolikor to izkustvo Pogojuje zgodovino posameznika ali ce-lega naroda. Že desetletja nam ponujajo mzlage zgodovine, ki so tuje veri, naj gre Za spreobrnjenje Slovencev, za srednji ^ok, za francosko revolucijo, za držav-lansko vojno na Slovenskem in sedaj za Padec komunizma. Mi ne znamo videti, da 9re največkrat za ideološko propagando z določenimi političnimi cilji. Sprejemamo to ranje preteklosti, ne da bi se zavedali, da tako vtihotapi pojmovanje človeka in stvarnosti, ki je nezdružljivo z vero. Tako mčanstvo pa že nosi v sebi tihe klice ateizma. šibkost krščanske zavesti ne postav-la pod vprašaj v prvi vrsti duhovnega 'Vljenja ali kreposti sodobnega kristjana, J^Pak njegovo stališče pred stvarnostjo, ist ®re Za vPrašanje religiozne in kulturne oyetnosti, za vprašanje, kakšen pomen pnPisujemo veri v življenju, v Pavel VI. je dejal, da je „razkol med m in kulturo drama našega časa" (Evan-j: 11 nuntiandi, 20). Ta razkol, to razhajanja med. vero in kulturo slabi krščansko . Vest in dela iz krščanstva obroben, kul-rno nepomemben pojav. Danes je krščansko življenje ujeto v to s,vSročno alternativo: ali se drži proč od pa arnega življenja kot v zaprtem krogu ali miti®6 ■ ,,0dpira“ in podlega javnemu v Jenju, ki je veri tuje. Eno in drugo vodi kr** ero- Oboje izpričuje slabotnost banske zavesti. (Bo še) Mladinski pesnik in pisatelj MIRKO KUNČIČ MIRIAM JEREB BATAGELJ Mirko Kunčič v krogu svojih otrok. V Lescah na Gorenjskem je zagledal luč sveta 12. decembra 1899. Že kot najstnik se je spoprijel s pisateljevanjem in pesnikovanjem. Bilje sotrudnik mladinskih listov: „Angelček", „Vrtec", „Mladi junak", „Zvon", „Zamorček", „Naš rod", pisal pa je tudi v revije: „Plamen", „Prerod", „Svobodna mladina", „Gruda", „Ženski svet", „Odmevi", „Domači prijatelj", „Mladi rod" in „Ljubljanski zvon". Pisalje igre za vsakoletne materinske proslave (prirejala jih je Slovenska krščanska zveza) v Ljubljani. Napisal je več reportaž in feljtonov v „Slovenca" in bil kot Kotičkov striček urednik „Mladega Slovenca" od leta 1928 pa do 1941. Bilje tudičlan Mladega Pen kluba. Kunčičje bil pravi zbiratelj narodnega blaga — folklore. Dovje in Mojstrana sta mu, v prvi vrsti, služila za to. Tu je nabiral gradivo za triglavske pravljice in pripovedke. Zbral ga je za dvajset knjig, pa so Nemci vse uničili. Med vojno se je Kunčič naselil z družino v Stični na Dolenjskem, kamor gaje hodil obiskovat pisatelj F. K. Meško. Tu je pesnikoval, pa potem vse pesmi zakopal. Internacija, preseljevanje, vojna, nekatere od tem, pristojnih v teh poezijah. Po odhodu iz Stične je deloval kot tiskovni referent pri mestni ljubljanski občini. Še med vojno je bila uprizorjena v ljubljanskem dramskem gledališču „Triglavska roža". Igra je izšla kot publikacija. Založila jo je Jugoslovanska knjigarna, kakortudi „Najdenček Jokec" (leta 1930), „Ptiček z dvema kljunčkoma" (1932), „Za židano voljo", „Tinček in Tonček", „Nebeška lestvica" (1942), „Ali je kaj trden most?" in prevoda iz nemščine „Emil in detektivi" in „Pikica in Tonček". Pri založbi Mladi oder je izšla Kunčičeva zbirka mladinskih iger. Tri knjige „Triglavskih pravljic" so leta 1944 izšle pri Učiteljski tiskarni, pri Novi založbi pa slikanica „Mirko in abeceda" ) in zbirka pesmi „Matjažek". V to dobo spada tudi delo „Krojaček veseljaček“. Septembra 1945 je izšla kot prva knjiga emigracije v Italiji,,Naša beseda", list za slovensko mladino. Skoraj vsi prispevki so sad truda in ljubezni Mirka Kunčiča: pesmi Čudežna ptička, Kje smo mi doma?, Domotožje, Matija Ma-taja, Mladi junaki, Ančka pomarančka, Molitev, Izgnanka, Očiščenje so notri in še nekateri spisi v prozi. V letih 1949 in 1950 so izhajale v ameriškem „Novem svetu" Kunčičeve poezije. Te pesmi je Kunčič napisal v mladih letih, vendar je vsebina za odrasle. (Veliko veselje mu je napravil šolski referent Franc Vitrih, ko mu jih je poslal pred leti, saj se jih Kunčič ni več spominjal.) Pri Koroški kroniki je izšla kot knjiga njegova povest „Cmokec Poskokec", ki je preje bila tiskana v spittalskem taborišču kot šapirografirana brošura. (Prva!) Prireditve v taboriščih so bile obogatene s Kunčičevimi teksti. To delo je književnik nadaljeval po prihodu v Argentino. Slovenske čitanke, otroške prireditve so ga vedno imele za svojega najpridnejšega sodelavca. Njegovi prispevki so izšli v Zbornikih Zedinjene Slovenije, Božje stezice pa so objavljale njegova dela, nekatera celo v nadaljevanjih. Tako smo takratni otroci komaj čakali naslednje številke, da smo mogli slediti dogodivščinam Tinčka in Tončka, ki so nas resnično osvojile. Veliko smo dolžni Mirku Kunčiču. Že Platon v „Republiki" izraža zaskrbljenost j nad povestmi, ki so jih pripovedovali otrokom. Ni vseeno, kakšno literaturo uživajo otroci v najnežnejših letih. Dela morajo težiti k celostnemu oblikovanju mladega bitja, ne smejo pa pozabiti na estetske vrednote. In naši otroci so vse to mogli dobiti tudi v Kunčičevih delih. Njegove stvaritve upoštevajo stopnjo bralcev-poslušalcev, so prikupne, literarno pomembne in temelje na priznavanju absolutnih vrednot. Težijo k Lepoti. „Mlada njiva", „Matjažek" in „Pisani vrtiljak" so naslovi zbirk njegovih pesmi. V emigraciji sta izšla ponatisa del: Najdenček Jokec in Ptiček z dvema kljunčkoma. Igra „Triglavska roža“ pa je doživela več uspešnih uprizoritev. Leta 1958 je Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu izdala sodobno bajeslovno mladinsko povest, kot jo je imenoval avtor — Kunčič — sam, „Gorjančev Pavlek". Delo je ilustriral Ivan Bukovec in je izšlo kot prva mladinska knjiga SKA. Knjiga je edinstven primerek. V njej se prepletata slovenska in argentinska stvarnost, slovenska in argentinska folklora. Nosilec dogajanj pa je slovenski fantič, ki živi v pampi. Leteči krožniki, roboti, škrati, vile, pa slovenska in argentinska pokrajina; in fantova vročica, ki omogoča to fantastično potovanje po krajih korenin in krajih prihodnosti. Nič turobnosti ni tu. Le z umetniško roko narejen most med obema svetovoma v obliki avanture, ki je tu tako blizu doraščajočim. Pri Mohorjevi družbi v Celovcu pa je deset let poznje izšla povest „Dogodivščine v pragozdu". Zgodba je postavljena v argentinsko provinco Mi-siones in je polna telurične zanimivosti. V spremnih besedah je v knjigi „Najlepša je mladost" (izšlaje pri Mohorjevi založbi v Celovcu leta 1974, neke vrsta antologija Kunčičeve proze: Nepridipravi, Škratec Rogatec [šaljiva detektivska zgodba], Kako so nastale kresnice, Ded Drobnogled kramlja, itd.). Karel Mauser zapisal, med drugim, tole: ...tako lep je svet otroških sanj, ki niti sanje niso, temveč le koj sama začarana resničnost, nezavedno hrepenenje po večni lepoti in sreči." In iz Kunčičevih povesti veje to hrepenenje, tako polne so topline, polne so sonca, ki ogreva srca bajeslovnih junakov, sonca, ki požgečka srce vsakogar, ki se napaja ob njih. 3. decembra 1984 je prenehalo biti srce tega dobrega človeka, tega ustvarjalca, ki je gradil boljši svet prav pri začetku — ali pri vrhu — pri otropih. S polno žlico smo zajemali — in bomo še — iz njegovega izročila v lepi materini besedi. Kunčič je okusil mnogo lepega, pa tudi mnogo bridkega v življenju. Bil pa je poln sonca in zato ga je znal tudi pričarati v svojih delih. Tudi Kunčič, kije lepšal in pomagal oblikovati mladež v Argentini, se vrača — post mortem — v domovino. V Žalcu so imeli mašo zadušnico za njim. Recitirali so poeziji „Ded se posiavlja“ in „V tujino" (Martin Mazora jo je prevedel v španščino). Ponatisnili so „Od pastirčka do škofa" (1991), „Dogodivščine v pragozdu" (1992), „Tinček in Tonček" (1993) in pa „Pisani vrtiljak"in „Cmokec Poskokec" (1992 - zbral in uredil Tone Kuntner). V reviji „Srce in oko" pa je izšel Kunčičev življenjepis v sedmih nadaljevanjih pod naslovom „Krivulje življenja". 9. aprila je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu TATJANA LUCIJA MALOVRH, hči Toneta in Irme roj. Perez Lakota Mirko Kunčič Marjanca izpod klanca na klopici sedi, debelo knjigo bere, učeno se drži. Jo vpraša očka: „Kaj je tam notri pisalo?“ Marjanca brž iztuhta modrost prebrisano: Zapisano je v knjigi: Marjanca in Matjaž sta lačna, grozno lačna — zakaj, zakaj ne daš sladkorčkov jima, očka?“ V zadregi očka ni, nov list obrne v knjigi, takole govori: „Na strani tej pa piše sam modrec Sveti Duh: Marjanca izpod klanca, za lakoto je — kruh.“ Slovenski mučenec LOJZE GROZDE ANTON STRLE XII. „Daj mi, o Močni, opore!" Glej, vali življenja besnijo In mene vtopiti pretijo, pomagaj ml, reši, Gospod! (Grozde v 4. razredu gimnazije) Marsikdo je mislil, da ima Grozde pač tako naravo, da mu krepostno življenje ni delalo nikakih težav. „Grozde je nekaj drugega, on lahko, jaz nisem take narave,“ je kdo dejal, če si ga opozoril na Lojzetov zgled. Pa ni res, da bi bil Lojze med tistimi redkimi izvoljenci, ki so jim po izredni božji milosti hudi boji mladih let bili prihranjeni in ki jim je krepost padla tako rekoč kot zrel sad v naročje. Kakor pač domala vsem ljudem, tako je bila tudi zanj ohranitev posvečujoče milosti božje in rast v njej dežela, ki jo je bilo treba osvojiti ln braniti. In še s kakšnim naporom! Dejal bi lahko, da je bil Grozde med [jstimi ki se morajo boriti celo mnogo bolj kakor večina drugih ljudi! A molil je ter dvesto in vztrajno sodeloval z milostjo b°žjo in tako zmagoval. „Ad astra! Defi-Ci6ndo discamus. K zvezdam! Iz padcev Se učimo,“ si je zapisal v dnevnik. Silno resno je vselej opravil duhovne Vaie. s katerih imam ohranjen njegov mali ZVQzek povsem kratkih zapiskov in skle-Ppv. Takrat ga ni nič pripravilo do tega, da bi izgovoril nepotrebno besedico. Tedaj p9 je vse posvetno potopilo v pozabo. °d drobnogledom duhovnih vaj dobi [dereikaj povsem drugačno lice. V luči dožje veličine in živo naslikanih vzorov se Pokažejo kot nekaj silno velikega tudi n k' smo šli skoraj brezbrižno mimo i h’ češ da to ni nič posebnega, samo Qpjhna nepopolnost. Kot šestošolec je rozde pod vtisom resnobnih duhovnih PL ozirajoč se nazaj, zapisal v dnevnik: ■■Kakšno je bilo vse moje dosedanje živ-iPoje? Koliko lepih dni je bilo? Ali ni bilo n°go dni le na videz krepostnih? Ali ni g'a večkrat lahka vest le napuh? Moj t°9! Naj spoznam sebe, naj spoznam ®be, naj uničim sebe, naj s Tvojo roko stvarim iz sebe Tebe: Moja čistost? °iiko sklepov, koliko bojev, koliko pora-t V| kako malo zmag! Koliko želja, koliko P°rpv! Kako močan je satan! Koliko dolžnih src in oči mu večkrat navede in otl volji služi! Skoraj bi obupal. Toda ne! Znova grem v boj, da si dobim nazaj lilijo čistosti!“ (26. jan. 1941) V hudih viharjih mladih let se je še bolj oklepal Boga in pri njem iskal moči za zmago. V peti šoli pravi: Jaz sem kot mlado drevo: šoki življenja kipijo in hrepenenja bolijo. Jaz sem nesrečno drevo; sam bom pred sabo se skril: strašne cvetove razvil v svojih pomladnih sem dneh. Strah me sadov je iz teh, o, že sedaj me težijo; kaj če njih teža me zmore? Daj mi, o Močni, opore! „Kdor ga je poznal, ve, kakšna čista duša je bil," piše o njem tovariš. A še posebno v tem pogledu velja za Lojzeta beseda sv. Pavla: „Boj sem bojeval." To zanj nikakor ni bilo nekaj lahkega. V Majskih sonetih poje: Daj, Mati, lilijo mi zdaj v levico! Kako je lep ta Tvoje grede cvet; ponesem čistega ga zdaj med svet! Zato mi, Mati, daj še meč v desnico, da branil bom cvetlico belo z njim, da je v sveta vrvenju ne izgubim. (5. razred) Molil je in se stanovitno boril. „Vsak dan, ‘O Gospa moja' za čistost. Bog mi pomagaj!“ si je zapisal med sklepe pri duhovnih vajah (9. dec. 1941). Koliko gorečih prošenj za stanovitnost se je dvigalo k Mariji tam v marijaniški kapeli! Izogibal seje nevarnosti, ki tako rade spravijo mladega človeka v mreže, iz katerih se morda nikoli več ne izkoplje. Vsaj od pete šole dalje ni niti enkrat napravil kakšne neprevidnosti ali izrekel kakšne dvoumnosti vtem pogledu. Kako natančen je bil v tem. Če je opazil, da kje tiči skrita past, se ji je vselej o pravem času izognil. Doma na počitnicah je že kot tretješolec mnogo delal v prosvetnem društvu, kot petošolec je zelo požrtvovalno vadil ne samo v domači župniji, marveč tudi drugod mladce za nastop pri mladinskih dnevih v Ljubljani. A ko mu je nekoč v prosvetnem MRRHMNMRBMNSHNIIMMMHHMMMlilMMN društvu pretila nevarnost take vrste, ko si zmago v njej priboriš le s tem, da bežiš, je takoj odpovedal. Nekoč se je vrnil in odločno dejal: „Ne grem več tja! To mi je dovolj!" — „Kaj pa je bil tam kaj takega, da si nehal hoditi?" ga je nekdo pozneje spraševal. — „Bolje je, da ne govorim! Lahko sam skepaš. Saj se take stvari dogajajo včasih tudi kje drugje... vidiš, koliko dela bo za Katoliško akcijo!“ Glede nevarnosti, ki bi mu mogle vtem pogledu pretiti na počitnicah, še je pred odhodom iz Ljubljane redno posvetoval s svojim duhovnim voditeljem. Ko je na duhovnih vajah o velikih počitnicah po sedmi šoli spet natančneje razmišljal o svojem življenu, je sklenil: „Do deklet bom zmeraj storil le to, kar je potrebno. O tem si bom vsak večer posebej izprašal vest." Vendar na vprašanje o odnosu med fantom in dekletom ni gledal pretirano ozkosrčno, marveč tako, kakor sta mu govorila pamet in vera, to se pravi zares krščansko. Kadarso se sošolci med seboj pogovarjali, kaj bo kateri po maturi študiral, je Lojze včasih šaljivo priopomnil, da je Ljubljane že pošteno naveličan in da bi pridno, pošteno in lepo dekle s primerno kmetijo takoj vzel in pustil vse študije, če bi ga le marala. Iz tega diha zdravo in naravno Lojzetovo gledanje na to vprašanje in obenem njegova ljubezen do preprostega življenja na kmetih, sredi svobodne božje narave, proč iz meščanske ponarejenosti, tolikokrat združene s pokvarjenostjo. O teh svetih rečeh je imel visoke misli in ni pustil, da bi se kdo malopridno posmehoval ob njih. Tovariš piše: „Glede Grozdetovega razmerja do čistosti vem samo to, da iz njegovih ust nisem nikdar slišal kake neprimerne besede... Spominjam se pa, da je večkrat nastopil proti kvantanju." Do deklet se kot dorasel fant ni vedel le količkaj nepremišljeno, marveč vselej i f zelo zadržano, d asi brez kake narejene, nenaravne prisiljenosti. V osmi šoli je tudi Lojze hodil k francoščini v isti razred z dijakinjami. Kakšno je bilo njegovo vedenje do njih, naj govori kar sošolka odličnjakinja, ki se je z njo pobliže poznal in s katero izmed deklet največ govoril, ker mu je teta po njej razne stvari sporočala in on teti. Takole piše: „Pri francoščini ni Lojze z dekleti nikdar govoril, čeprav so bili drugi fantje glede tega precej razgibani. Če ga je katera kaj vprašala, je vljudno odgovoril, toda videlo se je, da bi mu bilo skoraj ljubše, da bi ga pustila pri miru. Na cesti je znana dekleta pozdravljal, todaogovoril ni nobene.Z manojegovoril v šoli samo takrat, kadar je bilo nujno potrebno ali če sem ga sama ogovorila. Govoril ni skoraj nič drugega kot 'da' in 'ne' in 'ne vem'. Velikokrat sem se zaradi tega jezila in mu očitala, da je muhast in trmast. Vse je mirno prenesel, toda spremenil se ni. Moja navada je, da z ljudmi rada debatiram, ali z drugo besedo, da se rada prepiram. Z Lojzetom se mi ni nikdar posrečilo, da bi se sprla. Velikokrat sem mu rekla. 'Lojze, ti si tak osel, da se s teboj niti kregati ne da.' Skomognil je z rameni, češ, vsak po svoje, in debate je bilo konec. Naj sem govorila pametne ali neumne, on je vedno molčal. Rada sem se pred njim pohvalila, da sem zelo pametna. On, ki je bil vsaj toliko pameten kakor jaz, ni nikdar rekel: 'Jaz sem tudi', ampak je vedno odgovoril: 'Včasih sem mislil, da sem bolj pameten, sedaj pa vidim, da se moram vsake stvari učiti, če jo hočem znati.' Njegova skromnost je bila večinoma pretirana; za moj okus je bil veliko preponižen." Ena izmed velikih nevarnosti so poleg slabe družbe nezdrave leposlovne knjige, včasih tudi res umetniško slovstvo, posebno če bereš preveč, še bolj pa kino, kakršen je danes, pa včasih tudi gledališče. Za umetnost seje Lojze zelo zanimal. „Med stvarmi, ki imajo svoje mesto med pomembnimi v mojem življenju, je tudi umetnost. Cenim jo, a njene vrednosti ne pretiravam," piše. Ljubil je lepe knjige, vendar pa je bil izbirčen in se je zlasti varoval tistih, ki bi utegnile biti nevarne za čistost. V višji šoli je imel zaradi mnogega drugega dela za leposlovje manj časa. Bral jele zares dobre in visoko umetniške knjige. S tem je bil dvakrat na dobičku: izognil seje nevarnosti in si prihranil čas za lepše in koristnejše branje. 'Brati knjige, ki niso pisane v lepem jeziku, ki ne vsebujejo nad vsakdanjost povzdignjenih misli, se pravi izgubljati čas, ki je dandanes dražji kakorkdaj koli... Kdorbere ničvredne knjige, se ne bo nikdar dvignil nad svet, ampak se bo pogrezal vedno globlje v blato," piše v peti šoli v šolski nalogi. „Tega bi se moral," tako nadaljuje, „zavedati slovenski dijak, da bi vzrastlo iz našega dijaštva novo razumništvo, ki bi bilo ponos in sreča slovenskemu ljudstvu." V višji šoli je prišel tudi do prepričanja, da preobilno branje leposlovja, zlasti če je preveč mehkobno, čustveno, sentimentalno, škoduje, ker se v mladem človeku pri tem preveč razgreje že tako živahna domišljija. Volja izgubi tisto odločnost, ki je potrebna človeku, da moramo o njem reči: to je značaj. V navdušenju za vse lepo in čisto je čutil kar nekako naraven odpordo vsega, kar bi ga vodilo v nizkotnost in umazanost. Zapisal si je kot vodilo: „Rajši umrjem, kakor da bi se omadeževal!" Kot šestošol ec j e po obis ku g I ed al išč a zapisal, kako je škoda, da človeka pri sicer visoki umetnini — bila je Shakespearova drama Romeo in Julija — motijo nekatere stvari, ki bi prav lahko izostale in bi človek potem mogel nemoteno uživati lepoto: „Občinstvo se je prav takim stvarem najbolj smejalo in jim najbolj navdušeno ploskalo, kakor daje v blatnih neslanostih vsa duhovitost in vsa lepota umetnine!... Kakšen je tvoj okus, izobraženo občinstvo? Napredno in kulturno dvajseto stoletje, kakšna je tvoja naprednost, v čem je tvoja razkričana kultura?...“ Neprecenljivo pomoč za to, da mlad fant v mladostnem kipenju vzdrži, daje tudi delo. Kolikerih porazov se je Lojze obvaroval prav zaradi marljivega študija. Ni sanjaril, marveč je bil vedno s čim zaposlen. Za petošolsko ljubezničenje in vzdihovanje ni maral in se je rad iz tega ponorčeval. Tožil je včasih, da nekatere dijake to povsem spridi, da so mnogi sicer dobri fantje, prav zaradi tega neporabni za delo v Katoliški akciji. Tudi v počitnicah je zmeraj imel kako delo, bodisi učenje, inštrukcije, bodisi da je pomagal pri kmečkem delu. Delo in zaupanje v božjo pomoč mu je dajalo neko posebno zavest moči, ki je bila zanj značilna; kljub temu, da je bil skromen in bolj tih, si v njem vedno čutil ponos in tiho samozavest, ki sta na mladem človeku tako ljubi, če sta združeni s pravo ponižnostjo. Ta ponos je Grozde izrazil tudi v pesmi: Naš dom so pečine, naš dom so višine, naš dom so sinjine neba; naj strele se vžigajo, bliski švigajo, orel strahu ne pozna. Oblaki se gnetejo, snujejo, pletejo, da nas potisnejo s skal; a mi stojim!, višine držimo, pod tabo, o sonce, naš kralj. Naš dom so pečine, naš dom so višine, naš dom so sinjine neba; V soboto, 23. oktobra 1993, sta se poročila v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu MAGDA SKVARČA in MARKO TRPIN. Čestitamo! POGOVOR z Mirjam Oblak Pogovarjal se je Jože Škerbec Mirjam, v Slovenijo si šla s sanjuško mladinsko skupino. Potem si ostala v Sloveniji. Zakaj? Kaj si študirala? Sskupino88mladihizNašegadoma San Justo sem meseca decembra 1992 odpotovala v domovino svojih staršev. To je bil že drugi organizirani kulturni obisk politične emigracije v Slovenijo. Prvi je bil zbor Gallus, s katerim sem se ga kot članica zbora tudi osebno udeležila. Nastopi in doživetja so mi še danes nepozabni. Geslo potovanja sanjuške mladinske skupine pa je bilo »Na obisku svojih korenin“. To potovanje je imelo še poseben čar, ker je bilo v božičnem času. S tem smo pokazali, da se po naših žilah še vedno pretaka Materina kri, ki jo že dolga desetletja črpamo iz življenja in navad naših staršev ter iz učenja v naših slovenskih Šolah. Poleg vsega slovenskega smo hoteli pokazati nekaj argentinske kul-jure, s katero vsak dan živimo in ob kateri rastemo z zavestjo, da smo potomci obeh svetov. Po nastopu in slovesu sanjuške sku-Ptoe sem ostala še v Sloveniji. Zapro-$da sem že med letom v Buenos Airesu Prek Zedinjene Slovenije, na Ministrstvi za šolstvo in šport, štipendijo za etnologijo in slovenščino. Odobrenami •Je bila za semester na etnološki fakul-toti. Za mentorja sem imela prof. Jane-Za Bogataja. Hodila sem na redna pre- mi hočemo sonca, obnebij brez konca, le to — ali smrt zdaj velja. l. To, kar je Lojze postal, prav gotovo ni ' ° zgolj posledica urejene in umirjene arave. Ni se rodil s svetniškim sijem koli glave, marveč se je moral boriti z ztrajno in odločno voljo in s tem napo-- m družiti gorečo in stanovitno molitev, redvsem pa je kruh čistih in močnih tisti, mu je pomagal, da je v bojih in trpljenju l držal in duhovno tem bolj rastel, čim 'i se je moral boriti, posnemajoč letal-• ko ga zaloti nevihta, se dvigne nad ^.toke, nad vzburkano ozračje in se pri-žeZa soncu, namesto da bi se spustil na u [d'jo in s tem prišel v nevarnost, da lčl letalo in izgubi življenje. davanja slovenske etnologije in zgodovine slovenske emologije. Sodelovala sem tudi pri seminarjih in obiskovala terenske vaje, te so bila razna učna potovanja po Sloveniji. To štipendijo sem zaprosila, da bi se poglobila in izpopolnila v vsem, kar je slovenskega. Zavedam se, da so naši starši in vzgojitelji mnogo storili, da bi mi mladi spoznali in vzljubili naše korenine. Zdaj je pa ta dolžnost naša, to bogastvo moramo posredovati generacijam, ki prihajajo za nami, z isto ljubeznijo in spoštovanjem, kot sojo nam podali oni. Ko sem zaključila s semestrom etnologije, sem se vpisala še v XII. poletno šolo slovenskega jezika. Taje bila intenzivna. Tečaj jeobiskovalo lSOoseb iz vsega sveta, nekateri po rodu Slovenci, drugi tudi ne. Izredno je bilo zanimivo! Dnevno smo imeli pet ur pouka slovstva in slovenščine, nato so bili krožki in delavnice kot npr. časnikarski, literarni krožki, tudi slovenska folklora in petje, kleklanje in vsakovrstna predavanja iz ekonomije, etnografije in zemljepisa Slovenije. Ta tečaj mi je nudil poleg izpopolnitve v slovenščini dober pregled in spoznanje Slovenije na vseh področjih. Vzpostavila sem stike z ljudmi, ki se ravno tako kot mi tukaj v Argentini trudijo, da bi v svetu obdržali slovenstvo. Slovenijo si si ogledala že z zborom Gallus in sanjuško mladinsko skupino. Ali si tudi kasneješe obiskala razne kraje? Da, obiskala sem obširni del Slovenije s sorodniki, prijatelji, predvsem pa z zadnjim letnikom emološke fakultete. Tedensko sem imela celodnevno terensko vajo. Praktično sem spoznala in obiskala razne vasi, kmetije, obrti. Seznanila sm se s šegami in navadami prebivalstva različnih slovenskih pokrajin. Profesorji so nam natančno in obširno predavali in razlagali o muzejih, cerkvah, prazničnem letu in krajih prelepe Slovenije. Kako si doživela Slovenijo? Pri obeh skupinsk ih potovanj ih sem jo doživela prekrasno. Ob svojem enoletnem bivanju sem jo še bolj spoznala. Zanimali se me ljudje, njihovo mišljenje in življenje. Ko sem prišla v stik z njimi v raznih šolah, organizacijah, na cesti, sem srečala vse vrste mišljenj. Zanimala me je predvsem mladina in otroci, njihovi ideali in želje. Ali si navezala stike s kako skupino mladih v Sloveniji? S kako farno skupnostjo? S sošolci na tečaju? Navezala sem razne stike. Najprej z mladimi iz obeh šol, sodelovala sem pri dveh pevskih zborih, hodila sem tudi k verski skupini „Besede življenja“ v uršulinsko župnijo, kjer sem pomagala pri Karitas. Spoznala sem mnogo posameznikov in družin. Stiki so bili zelo bogati in zanimivi. Kaj lije bilo všeč, kaj te je morda motilo? Všečmijebilovečstvari v Sloveniji. Predvsem narava, red in čistoča. Všeč mi je bila tudi večina ljudi, s katero sem prišla v stik. Po navadi so to bili dobri in ljubeznivi ljudje tako v šoli in v farni skupnosti kot med sorodniki in znanci. Bili so dobrega srca, večkrat niso vedeli, s čim bi te osrečili, kaj bi ti pokazali ali celo dali. Spoznala sem izredne ljudi, ki se z isto vnemo in ljubeznijo kot mi v Argentini trudijo, da bi v njihovih vaseh ohranjevali vero in kulturo. Uprizarjajo še vedno miklavževanja, svete Tri kralje, božičnice, folklorne nastope, koncerte itd. Moti lo me je pa pri nekaterih oportunizem in materializem. Človek velja po tem, kar ima ali zna, ne pa po tem, kar misli in kar tudi živi. Modemi in zadnji avto je pri mnogih življenjski cilj. Opazila sem tudi, posebno pri mladih, da ni prave volje do življenja. Zdi se mi, da jim manjka pravi cilj in mam smisel nj ihovega bi vanja. Tudi pojem o družini je precej žalosten. Skoraj vse matere in žene delajo, nekatere iz potrebe, velika večina pa tudi zaradi statusa ali da bi se „realizirale“ v tem, kar so doštudirale. Kar težko je videti, kako ob zgodnj ih urah prinesejo ali pripeljejo svoje malčke v razne vrtce - jasli, kjer jih potem drugi vzgajajo do popoldanskih ur. Na ta način se otrok že v zgodnjih letih oddalji in odtuji staršem, predvsem pa ne prejme ljubezni in vzgoje, ki je je deležen v urejeni družini. Otrok je zelo malo. Če bo šlo tako naprej, bo narod izumrl. Zaradi sebičnosi in komoditete je vsak dan več splavov in ločitev, ker pa ni pravega smisla v življenju, je potem najlažja rešitev samomor ali predanost pijači in mamilom. Konkurenca (tekmovanje) pri ljudeh meje tudi motila, to sem opazil a pri prevelikih hišah, pri razkošnih avtomobilih in po stalni želji po uživanju dopustov in vseh mogočih potovanj. Romala si v Sveto deželo. Kako si jo doživela? Tako je. Romala sem meseca februarja 1992, predno sem začela s poukom etnologije. Bilo je to čudovito potovanje. Romalo nas je cel avtobus ljudi iz vseh koncev Slovenije. Po Sveti deželi so nas vodili patri frančiškani iz Novega mesta. Obiskali smo neštete svetopisemske kraje, predvsem pa tis- te, kjer se je rodil, živel in umrl naš Odrešenik, Devica Marija ter mnoge svete žene in možje. Več krajev me je presenetilo, nekaj tudi razočaralo, saj sem imela o vsakem že svojo osebno predstavo. Srečali smo skupino slovenskih bogoslovcev in novomašnikov. V Ein Karem je pater provincial frančiškan Polikarp Brolih blagoslovil tretje slovensko obeležje v Sveti deželi. Bila je slovesna sveta maša, pri kateri nas je sodelovalo skoraj sto Slovencev, nato je sledila blagoslovitev Zaharijevega slavospeva. To je plošča, kije bila vzidana že leta 1991 v steno dvorišča cerkve sv. Janeza Krstnika. Ker je bilo to med vojsko v Sloveniji, so sklenili, da bi se ta blagoslovila februarja 1992. Med potovanjem smo obiskali tudi razna judovska središča in zanimivosti, povezane z njihovo vero in zgodovino. Ali si doživela v Sloveniji zanimanje za Slovence v Argentini? Da, doživela sem kar dosti zanimanja za Slovence v Argentini. Nekateri so nam hvaležni in mislijo, da smo mi tisti edini čudež, ki trenutno rešuje ali bo rešil Slovenijo s svojo vztrajnostjo, zvestobo in ljubeznijo do vsega, kar je slovenskega. Drugi nas gledajo z neko nezaupljivostjo. So pa tudi taki, ki nas hočejo čisto indiferentno prezreti, kot da ne bi eksistirali, še manj pa jim prišli solit glave. Pametno je, da stopimo v stik z enimi in drugimi na prijazen način. Brez dvoma, opazi se delovanje 46 let brezbožnega režima. Ali vidiš možnost spopolnjcvanja naše mladine v nekaterih strokah v Sloveniji? Da, vidim možnost spopolnjcvanja mladine, predvsem pa v vsem, kar je povezano s slovenstvom: to so slovstvo, slovenščina, zemljepis Slovenije, etnologija, slovenska folklora. Važno bi bilo, če bi se mladi izpopolnjevali tam, potem bi pa v čimbolj popolni in pravilni meri naučili druge, ki te možnosti ne bi imeli, da bi se tako ohranili še dolga leta v pristno slovenskem duhu. So tam vabljive priložnosti za naselitev naših mladih v domovini njihovih staršev? Zaenkrat vidim, da so možnosti samo za začasno prebivanje mladih v Sloveniji, in to za čas študija ali kakšnega izpopolnjevanja. K temu bo v veliki meri pripomogel Slovenski dom v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Mislim pa, da bo s časom stalna naselitev bolj možna in ugodna. Ali so možnosti za zaposlitev? Za zaposlitev je trenutno težko. Večja možnost bi bila, če bi prišli s tujim kapitalom, naredili investicijo in tako bi se stvar spravila lažje v tek. Tudi tamkajšnji ljudje si tega želijo in pravijo, da jih bi samo ta rešila. Ali si obiskovala kulturne prireditve, glasbene, gledališke razstave? Da, obiskala sem po možnosti čim več kulturnih prireditev. To so bile obletnice domov po vaseh, v glavnem emološkega značaja, videla sem tudi nekaj pristnih kmečkih iger, folklornih in pevskih revij, šla sem na predstave v razna gledališča, zanimale so me razstave v Narodni, Modemi in drugih galerijah. Opazi se, da je Slovenija v središču Evrope in zato tudi v središču j kulture. Skozi njo gredo znani igralci, pevci, dirigenti in tudi raznovrstni svetovni talenti. Ljudje na splošno, posebno mladina, se radi udeležujejo i . koncertov, razstav in gledališčnih j j predstav. Ali obisk naših mladih poživi njihovo narodno zavest? Mislim, dajo poživi. Jo lahko tudi j obogati, to odvisi od nas. Obogati jo ne j samo z našo prisotnostjo, temveč z našo J slovensko dobro besedo, z našim zgle-dom in dejanji. Večkrat jim je naš opt>' J tnizem in slovenstvo v svetu v spodbu- }| do pri njihovem prizadevanju. To koristi tudi nam. V Sloveniji sem se sama prepričala, zakaj se nam splača truditi in nadaljevati z vsem delom in žrtvijo, pa četudi smo daleč od domovine naših staršev in dedov. Po daljšem bivanju v Sloveniji, kako vidiš našo slovensko skupnost v Argentini? Še posebej naše mladinske organizacije? Rada sem se vrnila v našo skupnost. Ko sem bila tam, sem jo večkrat Pogrešala. Cenim jo in hvaležna sem njej za vse, kar mi je in mi še danes omogoča, vidim, daje ta res organizirana. Morda ji trenutno manjka več idealističnih delavcev in več navdušenja za skupno delo in žrtve. Mislim, da smo se, v veliki meri, tudi mi nalezli materi al izma in sebičnosti. Mnogokrat samo &kamo, kaj bomo prejeli od skupnosti, slovenskih domov, organizacij... Malokrat pa pomislimo na to, kar bi sami lahko nudili in doprinesli za blagor vseh. Karizdnevav dan i ščemo zadovolj stva, užitke, lokale, avanture, da bi nas osrečile. S^j to nas osreči, a je vse tako l^atko in plehko, pozabimo pa, da moramo srečo nositi v srcih. Samo tako bomo zadovoljni sami s seboj in bomo lahko osrečevali druge. Mislim, da je ^sak dan težje pritegniti mladino k delu, ker nas današnji svet vzgaja s samimi Pravicami, v resnici pa brez dolžnosti in Premagovanj. Po drugi strani se pa moramo zavedati, da morajo biti naše prireditve vedno bolj kvalitetno pripravljene, da ne bomo še teh ljudi izgubili, *ri zahajajo v domove, to že iz sPoštovanja do njih. Kaj je napravilo nate najgloblji vtis? Najgloblji vtis mi je napravila povezava očetovih vaščanov v Tomišlju. ^edno se je moj ata vrnil s skupnega Sa,ijuškega potovanja v Argentino, se ■le zaobljubil, da bo obnovil kapelico, ki ?j0ii na poti v njegovo rojstno vas pod Krimom v Vrbljenje. Tam seje on kot °trok skupaj s stricem rešil pred parti-äni. Videla sem, kako seje ob blagos-°vitvi te obnovljene kapelice zbralo P°lno vaščanov veselih obrazov, ker se je nekaj premaknilo v vasi, nekaj se je ^boljšalo, to znamenje je dobilo nov in ‘st obraz. Pomagali so mi vsi na tak ali i.n‘ način. Čutila sem, da nas je ta kape-'Ca združila in nas bo še v naprej, nje, (edanje vaščane, in nekdanje, ki živijo 7° daleč od svoje domovine, a so s cem vseeno blizu. V Nehaj o Šeherezadi LOJZE KUKOVEC* Pred nedavnim je gostovalo v Buenos Airesu Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane pod vodstvom Tomaža Pandurja s šestkratno predstavo Šeherezade Iva Svetine v gledališču Cervantes. Predstave „orientalno-zahodne opere“, kot jo avtor sam poimenuje, so se udeležili tudi nekateri člani naše slovenske skupnosti. Vtisi in sodbe o njej so bile, kot je bilo slišati, precej različne. Od tistih, ki so ji dali najvišjo oceno, do onih drugih, ki so imeli resne moralne pridržke proti njej. Zdaj, ko so igralci odšli domov in seje debata o Šeherezadi polegla, poskušajmo reči tudi mi nekaj besed o njej. Tematično je opera precej preprosta. Vzeta je iz znane Tisoč in ene noči. Dejanje se vrši v neki mohamedanski deželi, kajti le tam najdemo sistem harema v palačah mogočnikov, obdanih od lepih žensk, plesalk, dervišev in evnuhov in številne služinčadi. Mati sultanka je porodila dva sinova, od katerih bi moral prvorojenec zasesti sultanski prestol. Toda ker so materi „zvezde“ zagrozile s Kaj bi dejala za konec? Radabi se predvsem zahvalila Bogu in staršem, da so mi omogočili to potovanje. Rada bi se zahvalila Zedinjeni Sloveniji, Ministrstvu za šolstvo in špon, izseljenskemu društvu „Slovenija v svetu“, organizaciji, pri kateri sem osebno sodelovala in katera mi je s svojimi člani in prijatelji vedno bila ob strani; svojemu mentorju prof. dr. Janezu Bogataju, prof. Mihu Bergantu in drugim profesorjem ter prijateljem, ki so me spremljali in pomagali pri vsem. Gospe Kristi Krekovi sem dolžna še posebno zahvalo, pri njej sem stanovala in mnogo mi je življenjsko svetovala in pomagala pri vsem . Res je bila to lepa življenjska izkušnja, ki bi jo priporočila vsakemu mlademu. Mnogokrat sem se zavedala, da se vse to, kar so nas tukaj učili in za kar se tukaj borimo, res splača z velikimi črkami. Smo potomci dveh svetov, dveh kultur. Hvala vam, starši, vzgojitelji in vsi, ki si prizadevate, da ne bi to bogastvo izumrlo. pokončanjem ne le sultanovega dvora, temveč tudi celega sveta, če bi zavladal prvorojenec, ga mati oslepi in postavi na prestol njegovega mlajšega brata. Ta predstavlja kraljestvo dneva in svetlobe, prvi pa kraljestvo noči in teme. V določenem trenutku gospodujoči sultan sklene, da pomori vse ženske, najprej svojega harema, potem pa tudi vse druge, med njimi tudi dve hčerki velikega vezirja, katerih ena se imenuje Šeherezada. Do tega zadnjega ne pride. v Opera ima neko, bi rekel, metafizično, duhovno ozadje, ki pa ne prihaja do večjega izraza na odru. Tu se večina prizorov odigra na sultanovem dvoru, v haremu. Pregibni oder omogoči, da se brez prekinitve pojavi na odru tudi prvorojeni, slepi brat, zlasti v spremstvu fantazmagoričnih dervišev v silno razgibanih plesih. Gospodujoči sultan je absoluten gospod, njegova beseda je zakon, vse mu je na uslugo. Zlasti tudi harem lepih žensk. In večji del opere je prav izpolnjen s prizori iz haremskega življenja. Sultan je prikazan kot shizofreničen spolni sadist, ki se neugnano, divje izživlja v erotičnih in spolnih doživetjih. Tako se na odru vrstijo prizori nizkotne počutnosti in sek- sualnegalibertinizma.Zdi se, da je vse dobro in dovoljeno. Ženske so igrače v rokah bolestnega izživljanja senzualnega sultana. Tudi govorjenje je pogosto spolzko. Enako glasba s svojo predirljivo silovitostjo, ki biča slušni organ in po njem fantazijo. Tako se še poveča intenzivnost erotičnih prizorov. Tudi koreografija nosi na sebi močno senzualno obeležje. Da je stvar dovršena, ne manjka divje krutosti pri morjenju žensk in kastriranju zapeljivca najljubše sultanove žene. Ne gre nam za analizo najrazličnejših elementov, iz katerih je sestavljena opera. Toni naš namen, pa tudi sposobni tega nismo. Kot eden od ljudstva lahko rečemo, da imaopera z zgolj umetniškega vidika velike odlike. Bogata in pestra scenerija, eksotični kostumi, izredna telesna izrazna moč igralcev, originalna ter globoka čutenja in strasti izražajoča glasba, ter še in še, kaže, da imamo opravka z visokokvalitetno gledališko sk upino, kiji ne manjka ne sredstev ne talenta, da gledalcem tudi brez besed posredujejo intenzivno umetnostno doživljanje. Zato s tega vidika ni čudno, da je skupina žela veliko pohval na nekaterih gledališčih sveta. Toda umetniški vidik ni in ne sme biti za nikogar, še manj za kristjana, edini vidik, pod katerim presoja človekove stvaritve. Umetnostni naj višja na lestvici človeških vrednot. Nad njo so moralne in nad temi verske vrednote. In prav pod moralnim vidikom, žal, Šeherezada v tej slovenski priredbi zasluži naše težke pridržke, še več, naravnost naš odločen odklon. Velik del umetniške sile te gledališke skupine je postavljen v službo prikazovanja nizkotne počutnosti in erotičnosti. Tudi umetnost, če hoče biti resnična umetnost, mora končno služiti resnici, lepoti in dobroti. V tej operi je dana beseda moralnemu nihilizmu golega orientalskega erotizma in spolne sproščenosti. Človek ima vtis, da moralni vidik pri tem delu sploh ni bil upoštevan ne pri izbiri besedila in še manj pri prikazovanju pokvarjenega življenja na sultanovem dvoru. Kot da se za moralni vidik v umetnosti ni treba brigati, kot da je umetnost vzvišena nad moralo, da zanjo ne veljajo moralni zakoni, da je suvereno avtonomna. Žal, Šeherezada, kot smo jo videli, kaže v popolnoma neženi-ranih slikah erotično izživljanje na orientalnem dvoru. Skoro brez vsakega sramu zadržanosti. Nasprotno, uporabi celo vse umetniške pripomočke, da prizorom da še večjo privlačno moč. Kot da bi bilo vse dobro in prav, kar ljudje počejajo. V operi, vsaj v teh prizorih, ki tvorijo njen precejšen del, ni nakazana nobena razlika med dobrim in slabim, med krepostjo in grehom. Nikomur se vest ne oglaša, plemenita človeška čustva so praktično odsotna. Vse je le sproščena strast, fascinacija erotičnega doživljanja. Šeherezada ne budi v gledalcih želje po kreposti in plemeniti človečnosti. Ravno nasprotno, ker prikazuje človekovo pokvarjenost v tako privlačnih podobah, ga nujno potegne v svoj vrtinec. Noben človeški duhovni organizem ni popolnoma imun za te vrste strupa. Lepa posoda, v kateri se mu strup nudi, nevarnost kvečjemu še poveča. Z moralnega vidika, ki je najvažnejši za vsakega človeka, ker zadeva njegovo vrednost kot človeka, je torej naša sodba o Šeherezadi odločno negativna. Ni vse, kar se dogaja v življenju, primerno, da pride na oder. Včasih je res primerno, da se pokažejo tudi senčne strani človeškega ravnanja, a le takrat, ko se ob sencah lahko še lepše zasvetijo resnične vrednote. V Šeherezadi tega ne zasledimo. V njej je prikazana senca brez luči, greh brez obsodbe. Zato človek žalosten zapusti dvorano, ko se konča prireditev. Ljudje so sicer ploskali igralcem, a nekako zadržano, kot da bi hoteli reči, da so bili nekako duhovno ranjeni s tem, kar so doživeli. Žal nam je tudi za slovensko gledališko skupino. Koliko lepše bi bilo, kobi nam bili postregli s kakšnim drugim lepim programom iz svojega bogatega repertoarja! Potem bi jih bili sprejeli z drugačnim veseljem in tudi z globokim ponosom kot nosilce nove slovenske kulture. S celimi družinami bi jih šli lahko gledat, tako pa smo jih morali pred njimi svariti. Da, tudi svarili smo jih. Dušnopastirsko Oznanilo je nekaj dni pred začetkom predstav prineslo kratko opozorilo, v katerem je zaradi moralno oporečnega značaja Šeherezade odsvetovalo njen obisk, zlasti otrokom in mladini, pa tudi odrasle je opozori la na moralno nevarnost predstave. Nekateri tega opozorila niso pravilno sprejeli. Mordaso pričakovali, da se bo obisk celo priporočil. Naše opo- Iz naše KRONIKE Hladnikov dom v Slovenski vasi je na občnem zboru 27. marca izvolil naslednji odbor: predsednik Vinko Glinšek, podpredsednik Ignacij Glinšek, tajnica Roza Barle, blagajnik Jule Grohar, knjižničarka Zlata Adamič, kulturni referent Peter Rot, gospodar Stane Jemce ml.; odborniki: Janez Petek, Slane Mehle, I'ranci Stanovnik, Lojze Zupančič; namestniki odbornikov: Janez Kocjančič, Martina Miklič, Ani Kocjančič, Slavko Reven; nadzorni odbor: Franci Urbančič, Jože Grbec, Rado Kokalj; namestnika: Franc Vilfan in Slane Kunc; športni referent Tone Žitnik, šolska referentka Miri-jam Goljcvščck, gradbeni referent Jože Čampa ml. Katoliška akci ja je imela zborovanje v Slovenski hiši v soboto 16. aprila. Sanjuški odsek ZSMŽjc imel v nedeljo 17. aprila po maši skupni zajtrk in predavanje prelata dr. Alojzija Starca oslovcnski družini v Argentini v sedanjem času; naslednjo nedeljo je bilo družinsko kosilo v Našem domu. Občni zbor kreditne zadruge Sloga je bil 19. marca v Slomškovem domu. Šteje 3015 članov. Zadruga je letos izdala že 7. izdajo telefonskega imenika Slovencev v Argentini. Po sporočilih odbornikov je bil izvoljen odbor za letošnje leto: predsednik Avgust Jcločnik, podpredsednik Janez Jenko, tajnik lic. Marjan Schiffrer, podtajnik Janez Tcraš, blagajnik Mavricij Kočar, podblagaj-nik Janez Čeč; svetovalci: Božidar Fink, Tone Podržaj, Marjan Kopač in inž. Janez Krajnik; zoriloje padlo po mnenju nekaterih kot grenka kaplja v veselo pričakovanje slovenskih gostov. In vendar nam ni žal, da smo to storili. Ko smo videli po video-posnetku še predstavo v gledališču, smo še bolj prepričani, da smo pravilno ravnali. Ker smo pred Bogom tudi mi odgovorni za duhovno zdravje nam izročenih vernikov, smo jih dolžni opozoriti na moralno nevarnost, ki jo je ta opera predstavljala. Tudi če nas zato kdo ima za nekulturne! Vendar upamo, daje večina tistih, ki so to gledališko delo videli, sedaj z našim predhodnim opozorilom soglasna. Morda jim je celo žal, da ga niso bolj upoštevali. Še nekaj! Ne smemo pozabiti, da moralni nivo stalno pada v današnjem svetu. Bog daj, da bi med nami ne začela padati moralna občutljivost. To bi bil znak, da seje tudi nas bolezen že prijela. namestnika svetovalcev: Ivan Makovec in Marjan Obcržan; nadzornik dr. Anton Šimenc, namestnik Franci Tomazin; upravnik Marjan Loboda. 3. letni občni zbor Slovensko-latlnskoamcriškc trgovske zbornice v Buenos Airesu je bil 18. aprila v Slovenski hiši. Lic. Helena Oblak, Rosario Fcrnandcz in Bcatriz Faisal so govorile o novem pokojninskem zakonu. Za poslovno dobo 1994 sestavljajo odbor: predsednik Herman Zupan, podpredsednik Matjan Loboda, tajnik cont. Tone Marin, namestnik tajnika lic. Andrej Troha, blagajnik cont. Gregor 1 Iribar, namestnik blagajnika Stane Malovrh; odborniki: Ciril Oblak, inž. Tone Podržaj, Marjan Oven, Stanc Plcško in Pavle Bajda; v nadzornem odboru so lic. Marjan Schiffrer, inž. Jernej Dobovšek, inž. Janez Belič, arh. Marjan Eiletz in Stanc Mehle. Pri SKAD-u (Slovenskem katoliškem akademskem društvu) je 23. aprila predaval dr. Andrej Fink o ustavnih spremembah v Argentini, 21. maja pa dr. Lojze Kukoviča o New Agc. Kinžgarjevo kmečko dramo „Divji lovec“ v priredbi režiserja Maksa Borštnika je Slovensko gledališče Buenos Aires postavilo na oder Slovenske hiše v soboto 23. aprila dvakrat in nato še v nedeljo 24. aprila; 'prali so Lojze Rczelj, Lučka Jcrcb-Oblak, Marko Rezclj, Vera Zurc, Dominik Oblak, Gabrijel Petkovšek, Blaž Miklič, Jože Ska-*c> Maks Borštnik, Dani Grbec, Andrej Bcršuh, Marija Zurc, Brigita Cerar, Marija belile, Stanko Jerebič, Tone Rovan, Andrej Rczelj, Franci Stanovnik, Tone Cerar in 0 troci Nadja in Aleks Žcrovnik ter Andrej-^ck in Matjaž Peršuh; scenografija: Tone ®hlak, luči: Bogdan Magister, maske: Frido Rcznik, inšpicicnlka: Marija Zurc, organi-Zac>ja: Lojze Rezclj, režija; Maks Borštnik. S to upri zoritvijo je SGBA praznovalo svojo '■'“-letno gledališko dejavnost. Še na mnoga kta! Slovenski krščanski demokrati sopri-tcdili informativni sestanek o politični situaciji v Sloveniji v soboto 30. aprila v Sionski hiši. Na občnem zboru Slovenske kulturne a*c'je 30. aprila v Slovenski hiši so pri v"litvah izvolili naslednji odbor: predsednik p • Matjan Filctz, podpredsednika dr. Katica Ukjati in dr. Jurc Rode, tajnik Tine Dcbc-A. • Pomočnika tajnika Milena Ahčin in pro f. ">ko Rode in blagajnik Lojze Rezclj. p 34. obletnica Slovenskega doma v I 'lrapaehayu je bila v nedeljo 2. maja; ob 11 J Po dviganju zastav daroval dušni pastir dr. 'de sveto mašo za žive in njene člane Doma, skupnem kosilu pa je bil popoldne kulturni „"Kram, katerega je povezovala lic. Andreja aPež. Po pozdravu predsednice SD lic. Mici "rošec je imel slavnostni govor dr. Andrej in u ^‘■'tcljici Jurčičeve šole Anica Klemen ; 'cikaSlabestaob 150-lctnici Jurčičevega r°jstv a predstavili življenje in delo pisatelja, l>llliovNo živLir.Nii: • luna 1994 Janez Kopač CM — umrl 3. aprila je umrl v Torontu v Kanadi lazaristovski duhovnik Janez Kopač. Rodil se je 1913 v vasi Sv. And rej nad Škofjo Loko, bil 1938 posvečen v duhovnika in 1942 vstopil k lazaristom v Ljubljani z željo, da se bo po končani vojni posvetil misijonskemu delu Cerkve na Kitajskem. Maja 1945 seje pred partizani umaknil na Koroško, 1951 pagajepoS-letnem misi-jonarjenju Maocetungov režim pognal iz Kitajske. 1952 se je pridružil sobratu Jakobu Kolariču pri delu za slovenske izseljence v Kanadi in pri ustanavljanju župnije Marije Pomagaj. 1959 je začel pripravljati drugo slovensko župnijo v Torontu. Dvorano in cerkev Brezmadežne so dogradili 1961 in je bil od tedaj do upokojitve 1988 župnik pri Brezmadežni s Čudodelno svetinjo. 21 let, 7 mandatnih dob, je bil superior slovenskih lazaristov v Kanadi. Ustanovil je slovensko šolo pri obeh farah in od 1960 vodil Slovensko letovišče. Od 1966 do 1981 je urejeval mesečnik Božja beseda. Veliko je sodeloval tudi pri grajenju Doma za onemogle „Lipa“. Na slovenskem letovišču je uvedel Katoliški dan in Baragov dan in na župniji ustanovil več potrebnih organizacij, ki jih Cerkev priporoča. Skozi 42 let se je duhovniško posvečeval rojakom v Kanadi. Ircncj Markcž in Andreja Papež pa sta prebrala izbrane odlomke njegovih del. Za sklep so učenci Jurčičeve šole pod vodstvom Anice Klemen zapeli nekaj slovenskih pesmi. Prelat dr. Mirko Gogala je 14. maja predaval na kulturnem večeru SK A; Kaj je z našo ideologijo? Praznovanje 34. obletnice Slovenske- ga doma v San Martinu je bilo v nedeljo 15. maja; ob pol dvanajstih je bila sv. maša za žive in rajne člane Doma, ki jo je daroval dušni pastir France Šenk ob somaševanju Jožeta Škcrbca, po maši je bilo slavnostno kosilo. Pri popoldanskim programu, ki gaje povezoval Janez Filipič, je bil najprej pozdrav predsednika SD inž. Jožeta Ziherla. V kulturnem programu, ki gaje zasnovala Vera Podržaj, režiral pa Maks Borštnik, sov okviru Župančičeve pesmi Naše 1 uči nastopili šolski otroci, mladina, mladinski zbor (Andrej Rezclj) in folklorna skupina (Elizabeta Petkovšek); slavnostni govornik je bil lic. Vladimir Voršič. Sceno je izdelal Tone Paulič ml. Občni zbor Našega doma v San Justu je bil v nedeljo 24. aprila; Dom ima okoli 400 članov. V novem odboru so: predsednik Janez Albreht, podpredsednik Tone Oblak, tajnica Metka Malovrh, podtajnik Blaž Miklič, blagajnik Janez Kržišnik, podblagaj-nik Stanko Jelen, gospodar Lovro Tomažc-vič; v širšem odboru so Evgen Urbančič, Jože Petelin, Tone Malovrh in Jože Radoš, v nadzornem odboru pa Jože Miklič in Martin Radoš. Društvo Zedinjena Slovenija in Med-orgnnizacijski svet sta naročila mašo za pok. delegata dr. Alojzija Starca, kije bila v soboto 7. maja ob 19 v cerkvi Marije Pomagaj. Z župnikom Jožetom Škerbccm, ki je imel tudi mašni nagovor, so somaševali France Bergant, Branko Jan, Franci Pavlič in Janez Petek. Mašne uvode je bral Marjan Loboda, berili sta brala IvanaTckavcc in arh. Jurc Vomhcrgar, pel pa je Gallus pod vodstvom Anke Savclli Gascr ob orglanju Ivana Vombcrgarja. Maše sc je udeležil poleg predstavnikov naše organizirane skupnosti in množice rojakov tudi zunanji minister RS prof. Lojze Peterle z gospo in spremstvom. — Po maši in poklonitvi junakom pred spomenikom na dvorišču Slovenske hiše je prof. Peterle predaval v dvorani o „Sloveniji danes“. Na občnem zboru Slomškovega doma, ki ga je zadnje obdobje vodil lic. Marjan Schiffrer, je bil izvoljen nov odbor: predsednik Marjan J. Loboda, podpredsednica Saša Omahna, tajnica Neda Vesel, pod tajnica Mojca Majhen, blagajnik cont. Gregor Hribar, podblagajnica Marjeta Javoršek, v kulturnem odseku Marko Selan, Alenka Poznič in Tone Rode, v gospodarskem odseku Jernej Tomazin, Tone Kastelic in Marjan Jeriha, prireditveni referentki Pavla Škraba in Anči Levstek, šolska referentka Helena Malovrh, socialni referent dr. Rudi Potočnik, v šport-no-rckrcacijskcm odseku inž. Matjaž Omahna, Karla Jakoš in Ciril Loboda, v nadzornem odboru: I lerman Zupan in Božidar Fink. Romanje v Mendozi in San Luisu je namesto raj. delegata dr. Starca vodil dušni pastir Jože Guštin. V Mendozi je imel g. Guštin v četrtek in petek duhovno pripravo, v nedeljo 22. maja pa vodil romanje. Rojake iz SLOVENIJE Na volitvah v zaporu dobijo največ glasov pazniki. Na zahodu nič novega, na vzhodu vse po starem. Na žalost sc pri nas odpirajo problemi za zaprtimi vrati. Naša neenotnost je monolitna. Naša preteklost je pravljica, naša prihodnost znanstvena fantastika, naša sedanjost absurdna drama. Najbolj so perspektivni mladi kadri s starimi idejami. Najbolj zaležejo nizki udarci z visokega položaja. Najboljši voditelj je tisti, ki zna druge voditi za nos. Najprej je gradil socializem, potem mu je socalizcm zgradil vse, kar ima. Najprej so me vlekli za uho, nato so me vlekli za jezik, zdaj me vlečejo za nos. Največkrat je roka pravice počasnejša od nog krivice. Namesto pravne imamo tapravo državo. Narod je osebno odgovoren za napake svojih voditeljev. Narobe svet: zdaj imamo že desne komuniste in leve kapitaliste. „Stavim, da se vas dä podkupiti.“ ,7.a koliko?“ „Za deset tisoč dolarjev.“ „Stavo ste dobili.“ * „Gospod primarij, bolniku v sobi devet gre na boljše. Spregovoril je.“ „Kaj je pa rekel?“ „Slabše mi je.“ * „Kakšna je židovska žena?“ „To je ženska, ki zna oproščati in pozabljati, a nikdar ne pozabi, kaj je oprostila.“ * Dva privrženca rock and rolla se pogovarjata o Beethovnu. Eden od nji-jumeni: „Njegovo frizuro bi še prenesel, a njegova glasba je enostavno nemogoča.“ v San Luisujc obiskal v ponedeljek 23. maja. 52. letno romanje v Lupin je bilo v nedeljo 8. maja. Romanje je bilo kljub slabemu vremenu (celo noč pred romanjem je lilo kot iz škafa in tudi čez dan je lahno deževalo) množično in praznično. Po presoji slovenskih romarjev nas je bilo nad 2 tisoč. Dušni pastirji so bili že od zgodnjih ur na voljo za spoved. Romarsko mašo ob 10. uri je za žive in rajne Slovence v Argentini daroval župnik Jože Škerbcc. V pridigi je omenjal dušne pastirje, ki so doslej vodili romanja: Jožeta Kastelica, msgr. Janeza Hladnika, msgr. AntonaOrcharja in prelata dr. Alojzija Starca ter organista Gabrijela Čamernika, v mednarodnem letu družine pa povezal češčenje Matere božje s potrebami naših družin. Mašni napovedovalec je bil Tone Rode, prvo berilo je bral zunanji minister RS prof. Lojze Peterle, ki je bil od 4. do 9. maja s svojo soprogo in spremstvom na uradnem obisku v Argentini, drugo berilo pa predsednik Zedinjene Slovenije prof. Tine Vivod. Mogočno ljudsko petje je vodila skupina mož. in fantov z Ivanom Rodetom na čelu, na orglah je igral prof. Ivan Vombergar. Novi okvir podobe Marije Pomagaj je izdelal rezbar Jože Žerovnik, ki bo izdelal tudi oltar za podobo v kripti bazilike. Podobo okrasi vsako leto gospa Cilka Peternel . Poleg rojakov iz Velikega B uenos Airesa so bili tudi rojaki iz Bariloč, Mendoze, Ro-saria in od drugod iz notranjosti dežele. Poleg lazarista Ivana Likozarja, ki deluje v baziliki, so sc romanja udeležili tudi duhovniki Jakob Barle CM, France Bergant, Anton Bidovec, Matija Borštnar, Jože Guštin, dr. Lojze Kukoviča, Branko Jan CM, dr. Jurc Rode, France Šenk in Jože Guštin. — Popoldanska pobožnost sc je začela ob 13.45 s pesmijo, govor je imel dr. Kukoviča, zaradi slabega vremena so romarji ostali v baziliki in v procesiji znotraj svetišča šli le križ, zastave, ministranti, narodne noše, lic. Andrej Troha z banderom Svetogorske Kraljice, fantje v narodnih nošah s podobo Marije Pomagaj, gostje iz Slovenije in nekaj zastopnikov naših ustanov ter duhovniki. Po petih litanijah Matere božje, molitvi za naše družine, zahvalni pesmi, blagoslov u z Najsvetejšim smo sklenili romarsko pobožnost s pesmijo Marija, skoz življenje voditi srečno znaš. Tudi letošnje romanje je okrepilo naše češčenje Marije in povezanost v verski in narodni skupnosti. KJE JE KAJ Zgubili smo duhovnega voditelja slovenske skupnosti v Argentini - Jože Škerbcc....................129 Vse svoje delo je posvetil naši verski skupnosti - Milan Magister..................131 V spomin prelatu Alojziju Starcu - Marko Kremžar...................132 Poslavljamo sc od svetniškega garača - Tine Vivod...............133 Prizadevali ste si, da bi mladina ostala zvesta Bogu in narodu - Ivana Tekavec.........135 135 Bog jih je našel vredne Milan Magister....... Quo vadiš, Slovenija? - Marko Kremžar.................... 136 Pridi, ate - Francka Dular........137 Dior irac - Vinko Rode............138 Med dckomunizacijo in polarizacijo - Anton Stres........141 Iz cikla Roške pesmi- Francka Dular 141 Mrtvi živim - Karel Mauser........142 Proti dušenju dcmkracijc - Komisija Pravičnost in mir........142 Kaj pomeni biti oče? - Pavlina Dobovšek................143 Misli k mašnim berilom na nedelje v juniju - Ciril Sorč..144 Ali naj mašnik poje? - F.do Škulj.145 Praznik svetega Rešnjega telesa in svete Rešnje krvi..............145 Zakrament evharistije.............146 Molim te ponižno - Po sv. Tomažu Akvinskem........146 Praznik Srca Jezusovega..........147 Svetniki v juniju................147 Kriza duhovnikove identitete - Alojz Rebula...................149 150 Mladinski pesnik in pisatelj Mirko Kunčič - Miriam Jereb Batagelj..........151 Slovenski mučenec Lojze Grozde - Anton Strle....................153 Pogovor z Mirjam Oblak - Jože Škerbcc...................155 Nekaj o Šeherezadi - Lojze Kukoviča.................157 Iz naše kronike..................158 Janez Kopač CM - umrl............159 Nova cvangclizacija: Problemi in predlogi - Franc Rode....... f DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo. Urednik: Jože Škerbcc; tehnični urednik: Stanc Snoj - RamAn L. l'al-cAn 4158 - (1407) llucnos Aires, Argentina - Kegistro de la Propledad Intclcctual N« 90.877 - Stavljenje in oblikovanje: MAUV1LKO - Telefax: (54-1) 362-7215 - Tiska: Taltcres Graficos VILKO S.R.L., . lšstados Unidos 425 - (1101) Buenos Aires, Argentina POVERJENIKI ARGRNTINA: Dušnopastirska pisarna, RamAn L. KalcAn 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA-KANADA: Ivan Marn, 131 A Trcvicy Dr. Toronto M8 4C4, Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, T rieste, Italia. GORICA, Riva Piazzu-ta 18, 34170 Gorizla, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentina za leto 1994: $ 55.- In izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila a* bančni (ne osebni) črk na ime: Josč Skerbec, RamAn L FalcAn 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina-. r y I tf |r s? |tf gsf ?-i Hl iii iP sSS w • š ^ Iii« iii! w « S [J* = 3m 5. 7F§ P gsl § II?" i|S SS s «II 1p fl |! §r \ i in 27. aprila je vjutranf urah nenadoma urr^ v Buenos Airesu del0- gal slovenskih duše|P pastirjih prelat Alojzij Starc. Slovo od cerkve M0, je Pomagaj in S|h venske hiše v c' slovenskih koleg0 duhovnikov. Četrtek, 28. aprila d°. poldne, pri pogreb maši v cerkvi Maf|l Pomagaj.