pontske, obe sta pa prodrli po Avarili na Bavarsko. Avtor misli, da se nekateri objekti, kot so limitasti, grozdičasti in košarkasti uhani, lahko tolmačijo že kot tipičen bajuvarski pojav. Vpliv avarskih okrasnih pred­ metov pa ni viden pred odhodom Langobardov iz Panonske ravnine. Pisani viri ne povedo nič o vprašanju prodiranja Avarov in Slovanov proti zahodu. Samo skromne najdbe, pravi avtor, nam govore o njih naseljevanju. Dokaj izrazito je pa v mlajši bajuvarski ostalini tudi čisto merovinško oblikovanje. Vendar se opaža splošno osiromašitev tako v tehnični izdelavi, kakor v iznajdljivosti izvajanja novih tipov. Zato sklepa avtor, da so lokalnim potrebam mlajšega časa zadoščale le vaške delavnice. Ženski bajuvarski grobovi, katere je uporabil tudi avtor, imajo nekaj okraskov, ki dajejo možnost sodbe tudi o duševnem življenju in verovanju tedanjega časa. Medtem ko cela vrsta grobov daje vtis čistih poganskih pokopov, imamo tudi nekoliko krščanskih motivov in likov. Predvsem so tu križci iz zlatih lističev, dalje križ v prebiti tehniki itd. Med vsemi temi predmeti pa nimamo nobenega, ki bi ga mogli pripisati zgodnjekrščanskemu delu provincialno rimskega izvora. Skoraj vse objekte te vrste stavi avtor v 7. stoletje, najstarejše pa v čas prihoda Bajuvarov. Sam avtor pa priznava, da je danes na temelju le dosedanjih najdb izredno težko ugotoviti, kateri veri naj bi pripadali nosilci teh krščanskih znakov. Avtor misli, da so ti znaki verjetno predstavljali nekdanjim lastnikom le magično moč. Zdi se, da je pri Bajuvarih še dolgo časa trajalo poganstvo, ki je bilo lc postopno izrinjeno po krščanstvu. To dokazujejo cela grobišča, ki nimajo nikakršnega krščanskega znaka. Po sodbi avtorja bi najdene podobe nove vere mogle imeti kako vlogo mogoče le v življenju posameznih rodbin. Mogoče je tudi, pravi avtor, da je v Bavarski v tem pogledu plemstvo bilo nosilec novih idej, ker v 8. stoletju postane prvi borec krščanstva. Avtor je v svoji razpravi povezal sicer že v glavnem znano gradivo v celoto in nam tako podal izredno zanimivo sliko, ki se, kakor sam pravi, pač lahko nanaša le na umetnostno-obrtnc izdelke tedanjega časa. Kljub temu je v mnogih momentih skušal pritegniti tudi zgodovinska dejstva in tol­ mačiti z njimi pojav posameznih posebnosti v umetnostno-obrtniških iz­ delkih. Kolikor so seveda zgodovinska sklepanja točna, toliko bodo točna tudi sklepanja o takšnih pojavih, vzrokih raznih vplivov, vzrokih posa­ meznih importiranih primerov itd. Vendar pa vsaj za sedaj tudi avtor ni mogel razjasniti posameznih momentov tam, kjer nima podlage v zgodo­ vinskih virih. Kljub bogatim najdbam je gradivo vendar še preskromno. Zato so nekateri sklepi, vključno tudi nekatere, ki so podkrepljeni z zgo­ dovinskimi dejstvi, še vseeno premalo dokumentirani, čeprav so lahko dokaj verjetni. Vsekakor je pa avtorju iz danega gradiva uspelo izluščiti vse, kar se je dalo dobiti. Ne samo za arheologa, prav tako tudi za zgodovinarja zgodnjega srednjega veka je avtorjeva razprava izredno koristna, ker raz­ jasnjuje že marsikake momente medsebojnih stikov raznih kulturnih krogov na področju Bavarske. Josip Korošec R a d v o j v o d j a n s k i h muzeja, 1 , Novi Sad 1952, 256 str. Letos je v Novem Sadu izšla prva številka novega periodičnega glasila, ki je posvečeno raznim muzejskim vejam in ki ima nalogo, da kot glasilo podaja rezultat znanstvenega, terenskega in muzejskega dela muzejev v Vojvodini. Gradivo, obravnavano v tem glasilu, ki je deljeno na razprave, poročila in gradivo, lahko razdelimo na posamezne veje, ki predstavljajo zaključeno celoto. V zelo velikem številu so zastopane razprave in poročila arheološkega značaja, ki kažejo veliko zaanimanje in delovanje vojvodinskih muzejev na tem področju. Iz predzgodovine nam podaja Rastko Rašajski poročilo o raziskovanju predzgodovinske naselbine na »Matejskem Brodu« v bližini Novega Bečeja. Najstarejša tu odkrita perioda, kateri pripada ena stanovanjska jama z ognjiščem, spada k starčevski kulturni skupini. Tej dobi sledi nekoliko hiš štirikotnega tlorisa, ki menda pripadajo tiski kulturni skupini. Poleg tega so tu v neolitsko plast vkopane jame, ki imajo bronastodobno gradivo. Prav tako so tu ostaline tudi železne dobe ter dve ognjišči s tipično slovansko keramiko. Draga Garašanin podaja razpravo o predzgodovinski posodi v obliki ptice, ki so jo našli v Starčevu. V istem članku razpravlja tudi o kultnem pomenu takih posod ter o vlogi močvirnih ptic v kultu plodnosti. Časovno postavlja avtorica vazo iz Pančeva v bronasto dobo. — Na konec bronaste dobe stavlja Rajko Veselinovič depot kovinskih predmetov, najden v Gaju v Kovinskem okraju; tega tu objavlja. Depot so odkrili po naključju 1948.leta in obsega 242 kosov; med njimi so tuljaste sekire, noži, žagice, gumbi, za­ ponke. priveski, torkvisi in zapestnice. Posamezne skupine predmetov pa tipološko niso enake, temveč obsegajo večje število podvrst in tipov. Avtor je poleg tega podal tudi nekoliko kemičnih analiz najdenih objektov, po katerih se vidi. da zlitina najdenih objektov pripada tako imenovani kla­ sični zlitini giede na razmerje med bakrom, svincem in činom. Nekateri objekti tega depota pa imajo po tipološki strani dokaj sorodnosti z železno- dobno ilirsko kulturo in celo z japodsko. — Isti avtor objavlja tudi pred­ zgodovinsko zapestnico. To nekateri tolmačijo kot kultni objekt. Našli so jo pa. kakor večino doslej znanih, v severni Srbiji. Keltsko dobo obravnava Branko Gavela v članku »Keltski oppidum Židovar«, v katerem podaja glavne ideje po svoji disertaciji. Rimsko dobo in selitev narodov obravnava večje število razprav in poročil. Tako obravnava Borislav Jankulov utrdbe Rimljanov in barbarov iz časa selitve narodov v Bački in Banatu. Poleg zgodovinskega dela, v katerem se avtor bavi z rimsko okupacijo Panonije, dalje z rimsko in civilno vojno upravo, z rimskimi fortifikacijami in cestami, podaja tudi možen tok Donave za časa Rimljanov. Nato nam podaja sliko limesa v baranjskem, sremskem, mezijskem in banatskem odseku. V posebnem oddelku obravnava avtor utrdbe iz časa selitve narodov, predvsem tako imenovane rimske na­ sipe, ki jih uporabljajo Rimljani, Germani, Slovani in drugi. Banatske in Bačke nasipe, ki se razprostirajo na desetine in desetine kilometrov, pripisuje Slovanom. Omenja pa tudi gradišča in gomile v Bački in Banatu: te pri­ padajo raznim dobam. Mirko Šulman objavlja sarniatsko-jaziške grobove, ki so jih odkrili v Tavankutu in Masarikovem. Leta 1951 so se tu vršila sistematska razisko­ vanja, ki so v Tavankutu odkrila nekaj grobov, katere avtor datira v prvo do tretje stoletje in ki pripadajo sarmatsko-jaziški skupini. Manj plodna so bila dela v Masarikovem; tu so odkrili en grob bronaste dobe ter en grob tretjega stoletja n. e. Marija Slavnič podaja v razpravi »Predmeti iz antičkih grobova kod Kuzmina u Sremu« nekaj ohranjenih objektov7 , ki so bili najdeni pri graditvi avtomobilske ceste Zagreb—Beograd; datira jih v četrto stoletje. Novo gra­ divo rimske dobe objavlja tudi Rajko Veselinovič, in sicer nove najdbe iz Rakovca blizu Petrovaradina v 7 Sremu. Tu so našli rimski vodovod, rimsko opeko, en polukapitel in rimsko keramiko. — Nestor Vukov poroča o najdbah iz antičnega časa in selitve narodov v Molu in Adi, kjer sta raziskovala Subotiški in Somborski muzej. Najdeni objekti pripadajo predzgodovinskemu času, provincialni rimski periodi in pa tako imenovani nomadski keramiki slovanskega časa. — O kulturnih ostalinah rimske dobe iz Karlovcev in Karlovačkih polj poroča Kosta Petrovič. Izredno zanimiva so tudi poročila, ki obravnavajo slovanski zgodnji srednji vek. Tako objavlja Rajko Veselinovič novo odkritje zgodnjeslovanske peči, ki so jih našli pri sistematičnih raziskovanjih v Mošorinu v Bački. Odkritje teh peči je izredno pomembno za našo arheologijo, ker gre tu za prve lončarske peči v Jugoslaviji, ki doslej pri nas sploh niso bile znane. 34.2 Datacija peči je pa omogočena že zaradi večje množine slovanske keramike, ki se je nahajala okoli teh peči ali pa je bila uporabljena celo pri tla­ kovanju dna v pečeh. Poleg tega so tu odkrite tudi ostaline iz zgodnjejšili obdobij od neolitske, halštatske. latenske pa vse do jaziške dobe. Nedaleč od tega mesta so odkrili tudi novo grobišče belobrdske kulturne skupine. — Pavle Wellenreiter podaja začasno poročilo o avaro-slovanski nekropoli v Bogojevu; tu je leta 1950 raziskoval Somborski muzej. Ob tej priliki so odkrili pet grobov z zanimivimi, posebno koščenimi najdbami. — Biserka Nadj je objavila štiri grobe, ki so jih našli pri Aradcu v Banatu in pripadajo avaro-slovanski dobi. — Šandor Nadj pa objavlja rezultate poskusnega raziskovanja pri Tarašu. kjer so odkrili tri grobove belobrdske kulturne skupine; našli so pa tudi ostaline neolitskega časa. V večjem obsegu je poleg arheologije zastopana v »Radu« tudi etno­ grafija. Tako obravnava Vera Milutinovič lectarske modele, ki se nahajajo v vojvodinskih muzejih; Aleksander Stefanovič obravnava žigosanje živine v nekaterih vaseh severnega Banata, Sofija Dimitrijevič lončarstvo v Som- boru. Rada Jovančič tipe in način gradnje kolib v južnem Sremu. Stevan Degral okraševanje velikonočnih pisank pri Madžarih Čango v Vojvodini in ljudsko izročilo v Debeljaci o ubijanju starih ljudi pri Madžarih. Mirko Šulinan poroča o sejmu deklet. Marija Djurič o izdelovanju »Djule« pri Srbkinjah v Vršcu in okolici. Arsen Ilič o treh banatskih preprogah, Milan Milošev o življenju in delu obrtništva v južnem Banatu v 18. in 19. stoletju. Zgodovinske razprave imamo samo v člankih Koste Milutinoviča, ki obravnava Novi Sad kot žarišče socialističnega pokreta 1872. leta, in v raz­ pravi Luke Nadlačkega o desetini žitaric v vasi Majdan 1842. do 1844. leta. Umetnostno zgodovino obravnava Milenko Filipovič v članku »Ikone na steklu pri vojvodinskih Srbih«; botaniko imamo v poročilu o usodi her­ barija Andrije Volnija v karlovški gimnaziji in v razpravi Nadežde Babič, ki obravnava odnos raznih pojavov življenjskih oblik na hidrofilnih livadah v okolici Novega Sada. Poleg teh člankov, poročil in razprav prinaša glasilo tudi pregled dela raznih muzejev in zbirk v Vojvodini, obiske muzejev, tečaje in poduk v posameznih strokah, delo pri varstvu kulturnih spomenikov, delo za kon- servacijo posameznih objektov, ocene in poročila ter bibliografijo Vojvodine. Glasilo »Rad vojvodjanskih muzeja« je tako po vsebini kakor po temah, ki jih obravnava, izredno pestro. Želeti bi bilo, da bi glasilo redno izhajalo in da bi tako tamkajšnje bogato gradivo in delo vojvodjanskih muzejev bilo čimbolj dostopno znanstvenim in drugim krogom. Večina razprav in člankov ima tudi angleške povzetke, so pa izredno kratki. Josip Korošec Draga Garašani n . Neolitska kamena plastika u Srbiji (Starinar. Organ Arheološkog instituta Srpske akademije nauka, knjiga TI. 1951. str. 7—12. 9 slik v tekstu, nemški prevod). Glede na doslej slabo znano koščeno in kameno plastiko neolitskega obdobja v Jugoslaviji je avtorica v tej svoji razpravi zbrala vse zadevne kamene objekte s področja NR Srbije, jih skušala pojasniti, postaviti y zvezo z drugimi plastičnimi likovnimi izdelki v kamnu izven Jugoslavije in tudi datirati posamezne primere. Tako navaja avtorica več lokalitet, kjer so našli po enega ali več primerov, bodisi antropomorfnih ali živalskih figur iz alabastra, kalcita in marmora. Vse lokalitete, kjer so doslej našli takšne fimire. pripadajo le vinčanski kulturni skupini in so drugod, kakor se vsaj zdi danes, neznane. Večino živalskih figur, ki so jih doslej posamezni znanstveniki različno tolmačili, kakor konja, šakala itd., tolmači avtorica sedaj kot figuro psa. Te figure pa naj bi bile kultnega pomena. Pri tem se avtorica opira na to. da so na lokaliteti v Botošu vse tri tam najdene figure v obliki pasjih glav. bile najdene v grobovih. Omenil bi pa. da ni nujno, da so takšni primeri