Politicen list za slovenski nárocL
Po poŠti prejeman veljii: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. T administraciji prejeman veljii: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., ee se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VredniStvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1 ',6. uri popoludne.
Štev. roo.
V Ljubljani, v petek 17. julija 1885.
Letnils XIII.
Kiiiiisviško vprašanje.
(Konec.)
Stopili so v boj proti vojvodi najprvo časopisi raznih barv ter so zagovarjali lažnjivo in krivo državne interese. V prvi vrsti je stala, kar je naravno, „Nordd. Allg. Ztg.", ktero Bismark „rad in s pridom bere". Razglasila je, da brunsviško vprašanje ni vprašanje pravice, temveč politike, kajti tu odločujejo državne koristi. Vojvoda se ni odpovedal pravici do Hanoveranskega, sovražnik je Nemčije, zvezal se je z Windhorstom in katoliki, toraj nima pravice do Brunsvika, kjer bi se kristalizovale skrivne spletke zoper edinost nemške države. Tako modruje „Nordd. Allg. Ztg.", isto misli Bismark.
In vendar Velfam in njihovim podanikom Bismark od 1. 1866 ne more očitati veleizdaje, ker visel bi bil že, kdor bi si upal le misliti na-njo. Vojvoda Cumberlandski se je pred leti le viteško izjavil, da pričakuje svoje pravice do Hanovera iz proste volje nemških knezov in narodov. In tudi sedaj je pisal vojvoda pruskemu kralju, da hoče sprejeti vlado v Brunsviku ter vladati po brunsviških in državnih zakonih. In to naj bi bila veleizdaja!
Vprašanje politike pa v tem slučaji bije v obraz legitimnemu in monarhijskemu načelu. To je stališče Machiavellizma. Machiavelli je učil, da je država sama sebi namen, in da ji mora državljan služiti z vsem, kar premore. Država „čez vse". Na vero in božje postave se je treba le toliko ozirati, kolikor niso proti državnim interesom. Pošten, zvest, bogoboječ sme vladar biti le tedaj, ako mu koristi, uči pagan Machiavelli. Pripravljen pa vedno bodi, da si lahko nepošten, brezbožen, ako je treba. Tako stari Machiavelli, isto tako moderni knez Bismark.
To je etična stran brunsviškega vprašanja. Ko so listi Bismarku pot ugladili in pripravili, stopil je pred zvezni sovet s pruskim predlogom. Mnogi listi so pripovedovali kaj ganljivo vest. Ko je namreč knez Bismark 21. maja prinesel napominani predlog cesarju Viljemu, da ga podpiše, rekel je neki osiveli cesar: „Vsak dan prosim Boga, da bi me razsvetlil v tem razporu, ki pretresa moje srce glede bruns-
viškega vprašanja: na eni strani dolžnost, da ne prelomimo legitimne pravice, na drugi strani skrb za blagor domovine." Na to odgovori knez Bismark: „Oprostite Veličanstvo, dolžnost pozna le zadnje." Cesar je neki malo časa Bismarka nemo gledal in potem podpisal.
Ni še preteklo v morje večnosti 20 let, ko je pruski kralj, sedanji cesar Viljem, enako zdihoval po razsvitljenji. A kar je tedaj tirjal „poklic Prusije", zahteva sedaj „blagor domovine". „Salus rei publicae suprema lex esto!" (Varnost države je najviša postava.) To geslo je veljalo v francoski prekuciji, pred 20. leti v Prusiji in danes v Nemčiji. Čuditi bi se morali, ko bi bil Bismark drugače rešil brunsviško vprašanje.
Bismark je predložil zveznemu sovetu svoj predlog, ko se je razšel nemški državni zbor. Vedel je dobro, da bi marsikteri zastopnik pravice in legitimnosti vstal ter spodbijal krivice, zveznega soveta se Bismarku ni treba bati, saj zboruje za zaprtimi vratmi. Kaj poreko časniki, na to se ni treba ozirati.
Predlog slove: „Člen 76. državne ustave določuje, da se prepiri raznih zveznih vlad, ako niso za-sobni, na željo ene stranke rešujejo v zveznem sovetu. Po pomenu ustave toraj tirja ta člen, da ne spadajo edino le obstoječi prepiri v področje zveznega soveta, temveč sme ta (zvezni sovet) zabraniti tudi vse mogoče prepire, ako se stavi tak predlog." To je premisa, in sedaj pride silogizem: „Med Pru-sijo in Brunsvikom navstalo bi skoraj gotovo nesoglasje, ko bi postal vojvoda Cumberlandski vojvoda Brunsviški"; toraj sprevidi zvezni sovet, da „je vlada vojvode v Brunsviku nedopustljiva, ker bi bilo na škodo varnosti države". Celo Dunajska „N. Fr. Pr." dvomi o logiki navedenih stavkov ter zmaje židovsko glavo: „Se li prileže ta člen 76. navedenemu slučaju? Reprezentuje vojvoda Cumberlandski nemško zvezno državo? Je li navstal prepir, ali naj se marveč tak zabrani, preden postane? Proti princu, ki je sicer naznanil nemškemu cesarju svoj nastop v Brunsviku, ki pa ni dobil nobenega odgovora, toraj tudi ne priznan kot prepirujoča se stranka. Članu 76. manjka vsak podlog; ni ne prepira, ne nasprotne stranke;
za nesoglasje, ki leži v naročji prihodnosti, nemška državna ustava nima določil. Boljše bi bilo, ko bi si pruski predlog pri zveznem sovetu ne bil izbral bergle iz državne ustave, ki ima le ta namen, da nadomesti potrebni argument legitimnega načela. To tolmačenje člena 76. pa je lahko nevaren „praece-dens" za prihodnost."
Ce Bismark še dolgo vodi nemško politiko, utegnejo priti na vrsto tudi drugi knezi, da ne bo „v nevarnosti edinost države". Legitimni nasledniki vojvode v „Sachsen-Coburg-Gothi" je tuj princ in sicer iz angleške hiše, ktere Bismark ni ravno največji prijatelj. Zakaj bi mu tii ne pomagal zopet 76. člen? Naslednih v "VViirtenbergu je katolik, v sorodu s Francozi in Avstrijci. In bavarska hiša je „ultramontanska"!
Toda vojvoda Cumberlandski bi se bil moral odpovedati Hanoveranskerau! Tega ni storil! Tudi s tem bi si ne bil pridobil Brunsvika. V predlogu od 21. maja se bere: „Tudi osebna odpoved vojvodo Cumberlandskega vsem pravicam do Hanovera bi kraljevi vladi ne bila porok, da ponehajo vse težnje velfiške stranke po Hanoveru."
Kakor je čitateljem znano, vstregel je zvezni sovet „goreči želji* Bismarkovi; brunsviško vprašanje je rešeno, vojvoda Cumberlandski ostane tujec v lastni deželi.	H-t-b-r.
Politični preg-led.
V Ljubljani, 17. julija. Notranje dežele.
Pri Graškem magistratu so nedavno sklenili, pri oddaji mestnih služeb vedno na to gledati, da bode tisti prosilec, komur se bo služba podelila, moral dokazati nepokvarjeno pokolenjenje iz nepokvarjene nemške krvi. Povod temu odloku sta baje dva sama na sebi nemška uradnika, ki sta ob času ljudskega štetja poleg nemščino za občevalni jezik tudi — češčino navedla. To se ve da je pa grozna sramota za Graškega mestnega uradnika, kakor tudi za Graško mesto samo, ako njegov uradnik poleg nemščine tudi še kak drug jezik zrni. Da se kaj ta-
LISTEK.
Žumberk.
Krajepisna in zgodovinsko, razprava.
(Dalje.)
Po sklenjenem miru med Avstrijo in Prusijo se je potožil srbski metropolit ua novo radi Zum-berka, na kar je izvestil zapovedajoči general Beck, naslednik Petazzijev, dvorskemu bojnemu svetu na Dunaju, „da živi celi Žumberk s svojim unijatskim duhovenstvom lepo v miru in v veri, da se ni za njegovega generalovanja nobeden potožil na Božič-kovica, in da ni nikdar slišal, da bi kdo želel pravoslavnih popov v Žumberk , kjer so samo tri ro-dovine nezedinjeno vere". Vojaška oblast je naložila, da se v Žumberku postavijo učitelji, ki naj bi mladež podučevali tudi v verskih stvareh. Na silno prošnjo metropolita Karlovškega dá kraljica Marija Terezija 1. 1766 popisati zedinjene in nezedinjene, a pri tej priliki je bilo dokazano, da ste v Zumberku samo dvo pravoslavni rodovini s štirimi dušami, ki so očitovali, da jih nobeden ne žali v
verskem osvedočenju. Še enkrat je to Žumberško vprašanje podnetil pri priložnosti umeščeuja metro-polite Ivana Georgieviča v cerkvenem zboru v Kar-lovcih Bački vladika, predavši kraljevskemu poverjeniku grofu Iladiku spomenico o tegobah pravoslavnih. Kraljica je zaslišala še enkrat o tej stvari ilirsko dvorsko deputacijo, potem odbije prošnjo ter naloži dvorskemu bojnemu svetu, da se poskrbi za materijaluo stanje Žumberčanov. Konečno izide 8. decembra 1769 kraljevski odpis na generala grofa Iladika z dekreti na metropolita srbskega in vladiko Jakšiča, v kojih so odločno odbiti vsi zahtevi glede Žumberka. (Schvvieker, p. 66, 68, 69, 73, 91). Tako se izvrši devetuajstletui prepir ob uniji v Zumberku, ki je od tega časa ostal veren rimski cerkvi; vse delo in toliki napori značajnega in v borbi vstrajnega vladike Jakšiča so bili zastonj.
Konečno hočemo spregovoriti še nekaj o feu-dalnih odnošajih in ob obnovljcnju politične zveze Žumberka s kraljevino Hrvatsko. Slobode in povlasti, ki so jih Žumberčani dobili od različnih kraljev, namenjene so bile Zumberškemu plemstvu pa Uskokom, ki so služili v krajiški vojski. Samo ta del Žumberškcga prebivalstva je vžival pred ustrojstvom
Krajine pod princom Ilildenburghausenom tudi svoj posedbni sod nazvan pravda, kteri je bil na čelu veliki sodnik pa šest izbranih prisežnikov. Veliki kapetan je pa vršil ali osobno ali pa po svojih podložnih častnikih v gradjanskih in kriminalnih stvareh eksekutivo, dočim je samovlastno reševal edino vojaške stvari, ter glede teh nekoliko odgovoren bil generalu Karlovškemu. Tečajem let pa so se veliki kapetani tako osinelili, da so se začeli ponašati kot kraljevski namestniki ter vršiti jurisdikcijo na vso vlastelo, plemiči, vojnici, kmeti, čemur se niso samo hrvatski stališi vprli, nego so temu prigovarjali tudi generali Karlovški in celo Graška kamora, dočim so se ubogi kmetje Zumberških vlastelinov neprenehoma tožili na kapetane, kterim so morali kmetje v vojski kot mazoli služiti, razun tega pa še kra-jiške ceste delati in pomagati pri popravku grada Zumberškega.
Treba je navesti, da je večina katolikov Zumberških (staroselcev), kterih je še dandanes v Zumberku ena tretjina, zdihovala tudi po doselenju Uskokov v podložuosti, ki se je ravno okoli polovice šestnajstega veka strašno popačila bila. Ti katoliki so bili podložni deloma gosposki grada Zumber^ac<-
cega po možnosti za bodoče zabrani, se bo že pri oddaji mestnih služeb na to gledalo, da bodo le pravim nepokvarjenim Nemcem v roko prišle. Toli-krat smo že povdarjali, da se nam je od Nemcev še prav veliko učiti in se danes zopet na to povračamo. „Od Nemcev se učimo!" posebno kedar imamo na razpolaganje boljši košček kruha v deželi ! Stajarski Nemci Slovencem niti pisarskih služeb ne privošijo, pri nas se pa službe sovetnikov in načelnikov najraje tujcem oddajajo, če tudi imamo zadosti in izvrstnih domačih moči. Kdo je dobil službo deželnega živinozdravuika po ranjcem dr. Blei weis u? Tujec Wagner, ki niti slovenščine zmožen n i ! Kdo bo dobil mastno službo po ranjcem dr. Stockei nu? Tujec, ki je več nego 20 let naš narod pri vsaki priložnosti zasramoval, pa še kako očitno! In tako gre pri nas naprej in naprej bodi deželni načelnik in minister kdor hoče. če le dva prosita za dobro službo Nemec in Slovenec, jo bo izvestno Nemec dobil, da bo laglje še na dalje Slovencu polena pod noge metal.
„Salzburger Chronik", Lienbacherjevo glasilo, priporoča ustanovo samostojnega katoliškega centra v državnem zboru, ki naj bi bil med levico in samoupravno desnico nekak jeziček na tehtnici. Kajti samoupravna desnica, ki iz konservativnih in liberalnih elementov obstoji, je sostav-ljena iz 66 Cehov, 54 Poljakov, 4 Rusinov, 31 mož Hohenwartovega kluba brez 10 Tirolcev, šteje s šesterimi ministri 161 mož. Absolutna večina od 353 poslancev znaša pa 177. Če bi toraj avtonomi-stom tudi še onih 10 Tirolcev pridali, bi tudi še ne imeli absolutne večine. Prav tako je z levičarji in C'oroninijevci. Ysi skupaj ne spravijo več skupaj nego 160 mož. Obe strani bili bi toraj navezani na katoliški klub, kteri bi nekako 21 mož štel. V očigled tega vgodnega položaja vpraša Lienbacher če bi pač ne bilo umestno, da bi se konservativci planinskih dežela s to jako vgodno priliko okoristili ? Povsod bi se pulili za nje oni sami pa bi se držali sledečega programa: V narodno-gospodarskih in socijal-nih vprašanjih držal bi se katoliški centrum mož ob možu avtonomistov ; v cerkvenih vprašanjih postopal bi lahko vseskozi pravilno. Pri vsem tem bi se mu pa ne bilo treba pri vseh vprašanjih (posebno pri onih ne, si misli Lienbacher, ki se tičejo zahteve po ravnopravnosti in po priznanji narodnih pravic Slovanom) klanjati samoupravni desnici, ki ni vsa konservativna. To bi vam bila prava politična stranka, vsklikne konečno Lienbacher, ki bi se le z višjimi idejami pečala, kakor so vera in družina, država in dežela, ter bi se na vse stanove iu tla vse narodnosti enako ozirala." Vse lepo in hvalevredno! Mi bi prvi roko dvignili za napravo takega kluba, ko bi ga bil predlagal P. Greuter, ki je mož trd Nemec, ali geslo mu je: Vsakemu svoje! Ker se je pa Lienbacher na čelo postavil, pa ne moremo druzega, nego pripoznati, da vanj nimamo zadosti trdne vere. Mož se je lansko leto pokazal, kako on o Slovanih in naših potrebah sodi in si je s tistim svojim postopanjem pri nas za vselej kašo zabelil. Sploh smo pa načelno proti vsakemu cepljenju sedanje desnice na več manjših klubov, kakor jih ima že sedaj, naj že bodo potem taisti verski ali narodni. Sedanja desnica je že toliko katoliška, da se nam ni bati cerkvi nevarnih postav iz njenih rek.
Iz razvalin nadjajo se naši nemško-liberalci vstajenja. Res je, da je zakon natore tako vravnan, da se smrt in življenje vedno vrstita, kakor noč in dan ; ali da bi iz njene podrtije vstala krepka nem-ško-narodna večina, — tega dovolite nam, ne verujemo in morda še kdo drugi tudi ne! Bivša levica sama na sebi ni mogla ničesa opraviti nasproti krepkemu železnemu obroču, ker je bila preveč razdjana in vsled tega preslaba. Zarad tega zahtevajo sedaj nemško-narodujaki ali po domače avstrijski prusjani, da naj se združena levica popolnoma razbije in naj se iz drobcev napravi nemško-narodni klub, od kterega se menda nadjajo, da jim bo čudeže delal.
Oni se pri tem sklicujejo na čehe, na Poljake in pravijo, da se jih vlada boji zarad tega ker so narodni. Če toraj Nemci hočejo, da bodo šo kdaj prišli do moči, da se jih bo vlada bala, postaviti se morajo na stalisče pravega nemštva; kajti nem-štvo, kakoršno je Wurmbrandovo ni za nje, ker s taistim se v Avstriji ničesar več doseči ne di! Dokaz to, da za združeno levico ni bilo nikdar nemškega naroda; če se pa sedaj nadjajo, da ga bodo imeli, se pa zopet grozno motijo. Avstrijsko-nemški narod se bo za nemško-narodni kljub še manj zmenil, kakor se za združeno levico, ker bo že naprej vedel, da tem ljudem za zboljšanje narodnega blagostanja ni prav nič, pač pa vse za lastno korist. Te je pa človek pri drugih kmalo sit. Naj se toraj le napenjajo, kolikor drago, dosegli s svojim nemško-narod-nim klubom ne bode prav nič, pač pa znajo tako propasti, da ne bodo nikdar več vstali. Že sedaj so njegovi osnovatelji, kakor generali brez vojakov; kaj pa še le bo, kedar se bodo jeli med seboj klati v novem klubu, kar jim tudi ne bo izostalo. To se je namreč še povsod primerilo, kjer so se vodje za prvenstvo tepli.
Levičarji hočejo v bodočem državnem zboru predlagati, da naj se doba poslanskega mandata v državni zbor skrči na pet let.
Naše vojno opravništvo zahtevalo bo letos od delegacij precej zdatne svote za napravo torpednih ladjic. Kljubu prijateljstvu, ki že več časa med našo državo in sosednjo Italijo obstoji, ne smemo nikdar pozabiti na velikanske žrtve, ki jih mlada Italija za svojo mornarico skupaj znaša. Italija ne meče zastonj milijonov in milijonov venkaj za goro-stastne morske velikanske oklopnice, kazematnice in pomorske plavajoče stolpove. Vsi ti so več ali manj proti Avstriji namenjeni in nas bodo prišli gotovo obiskat o svojem času, kakor so prišli leta 1866. Ali bomo tedaj tudi kakega Tegethoffa imeli, kdo bi to vedel? Prej ko ne, da se nam v boji z Italijo na morji ne povrne nikdar več nezaslišana sreča kakor leta 1866, če ne bomo sami ob pravem času skrbeli, da jim bomo na ta ali oni način kos postali. Z velikanskimi parniki ne moremo se meriti z njo, če tudi bi jih morda laglje napravili kakor si jih je Italija omislila; toda pri nas se toliko denarja ne bi privolilo iz državnih dohodkov, papeža pa v Avstriji ni, da bi mu premoženje pobrali, s kterim bi si mornarico napravili. Misliti so morali toraj naši možje c. kr. mornarji, kako bi se dalo proti napadajoči Italiji brez oklopnic naše primorsko grojzdje vendar tako visoko obesiti, da bi Italija ne imela druzega od njega, kakor le skomino. V dosego tega zmislili so si torpednice. To so vam male ladjice v primeri z oklepuicami igrače, da bi jo človek kar pod pazduho stisnil in vendar tako strašne, da najtrdnejo oklopnico v dno morja pogreznejo, če se jim le sponese na nekaj metrov približati se sovražnimu parniku, da mu za-morejo pogubonosno torpedo zakaditi v jekleno
široko ne bilo več take naravne meje, kakor je ravno ta. Na tej strani toraj pač ni misliti na kak odstop bosanske zemlje sosednji Srbiji. Morda bolj južno? Ondi je Novi Pazar edina zveza z Albanijo in Macedonijo. Naj se Avstrija tega znebi, ji tudi Macedonija nič ne hasne, ker je popolnoma odrezana od nje. Že iz tega je toraj razvidno, da ta novica ni druzega, kakor gola časnikarska raca, ktero so iz tega namena iz Carigrada izpustili, da bi dobre razmere med avstrijsko in srbsko vlado razrušili in sploh Rusijo na Srbijo opozorili. Preden bi Avstrija na Macedonijo mislila, morala bi se polastiti cele Albanije iu jo z našimi vojaki preplaviti, sicer bi bil ves napor brez vspeha. Kakor je pa nedavno Kallay v Bosni rekel, sedaj še ne mislijo na zasedanje niti jedne, niti druge dežele.
V Bruselj i zajeli so celo bando neke velikanske zarote, in se je prebivalcev velik strah polastil, ki je toliko večji, ker vlada, oziroma policija neče prav nič povedati kako in kaj. Petnajst ljudi raznih narodnosti spravili so pod ključ in čuje se sumničenje, da so to kolovodje in pomagači jako razširjene zarote, ki ima svojo ost obrnjeno proti življenji jednega evropejskih vladarjev. Med vjetniki sta dva Rusa, dva Francoza, ostali pa so iz Belgije. Neskončno hvalo zaslužila si je belgijska policija, da je tako lepo in po tihem celo gnjezdo dvignila iz dupline, ne da bi ji bil le jeden ptiček ušel. Nitko za nitko zbirala in zapletala je v vozel, s kterim je konečno mrežo zadrgnila. Prej ko ne, imeli so zarotniki tudi tukaj svojega Judeža med seboj, ki jih je zarad žaljenega samoljubja ali kaj druzega malovrednega izdajat šel, kar se je pri anarhistih še vedno godilo, kedar so jih več skupaj zasačili.
Bismarku tudi na Jluškem ne zaupajo in to na najbolj merodajnem mestu, na cesarskem dvoru ne. Na Ruskem je pa car prva in edina .oseba, ktera razun Boga svoji državi osodo določuje. O Bismarku se je menda car izrazil: „Knez Bismark želi, da bi se mi z Angleži v boj zapletli. Že samo želja od te strani biti nam mora zadosti, da se kolikor moč tega boja izogibamo, kajti mi od kneza Bismarka ne moremo zahtevati, da nam pomaga in ne da nam zabranjuje v našo korist delati. Gor-čakovega je na boj silil, ker se je nekje izrazil, da bi mu dobrodošel; toda on ni bil zanj pripravljen. Kar se pa nas sedaj tiče, po pravici rečem, da si ne želim vojske, ravno zato se pa za njo pripravljam." Vedno stara pesem: si vis pacem para bel-lum. Bojna zadeva med Rusi in Angleži se bode brez Bismarkovega vtikanja tako dolgo vlekla, da bote obe stranki za boj pripravljeni, na kar bode pa mnogo manjši povod zadostoval, kakor je Afganistan, da se bodo zgrabili. Ta vojska je tako rekoč že zapisana v zvezdah, kajti to bode boj za gospodstvo sveta na polovici zemlje starega sveta.
Kakor se iz francoskih listov razvidi, Gor-donove smrti nihče drugi ni zakrivil, nego an-
oprsje, ktera takoj široko zazija in se pogrezne z gleški minister zunajih zadev, kteremu lakomnost ni vsem, kar ima na sebi v globočino morja. Take pripustila, da bi ga bil od Mahdija odkupil. Billing,
i--—. J ! ^	n./, in n! < 1 1 > L n A TT^Ihi m 1 il l t If A I O	1 •__.i_____! 1 _ __ O., Jam.«	T) n nVt ni nMi-ll f>l A
torpednice niso drage in si jih bo Avstrija lahko veliko omislila, da se bo lahko branila proti Italiji, če bi jo kedaj zopet mikalo nas po našem obrežji obiskovati.
Vitanje države.
V Carigradu izumili so zopet debelo laž, da se bo napravila državna zveza med Avstrijo in Srbijo. Namen ji je ta, da bi Avstrija imela prosto najkrajšo pot preko Srbije v Macedonijo, ktero misli v kratkem zasesti. Da pa Srbija ne bo godrnjala, odškodovala jo bo Avstrija zato z jednim precej čednim kosom Bosne. Pač ne vemo, s kterim, kajti državna meja med Srbijo in Bosno je ravno sedaj skozi in skozi večinoma tako dobro naravna, da bolj ne more biti. Od Višegrada pa do svojega izliva v Savo mejači skoraj vse skozi lepa in bistra Drina med obema državama, ter bi je na dolgo in
francoski zastopnik v Sudanu, piše Rochefortu sledeče pismo, ktero poslednji v svojem listu „Intransigeant" objavlja: „Nikomur več dandanes že ni tajnost, da je imel Mahdi po Evropi v Londonu, Parizi in Berolinu mnogo agentov, ki so mu vestno poročali, kaj angleška proti njemu namerava. Mahdi nikakor ni mislil Gordona umoriti; to so vedeli tudi njegovi evropejski agentje in so meni pisali, da naj posredujem pri lordih Lyonu in Granvilleju za Gordonov odkup. Šel sem na angleško poslan, kjer sem rekel, da se Mahdi takoj zaveže Gordona v Suakim ali kam drugam v Angleško obližje ob Rudečem morji poslati, kamor bi si Angleži izvolili, le mora lord Lyon takoj 50.000 frankov izročiti neki osebi v Parizu, ktero mu bodem jaz označil in 1,200.000 pa tedaj izplačati temu in temu bankirju v Parizu, kakor hitro bode zvedel, da je Gordon zdrav zopet v angleškem varstvu. Lord Lyon
od kterega so dobivali koristi veliki kapetani, deloma pa so bili darovani po kraljevskih poveljih za različne zasluge odličnim hrvatskim rodovinam, a celó pojedinim uskočkim vojvodam. (Erdbeschreibung von Sichelburg. Važen službeni rokopis). Na po-četku sedemnajstega veka so bili Žumberški kmetje podložni štirim grajščinam: Kostanjevcu, Oštrcu, Šisicam iu Kupčini. Kostanjevac so držali od davnih časov stari hrvatski plemiči Radojčic, prozvani kasneje po Šimunu Radojčiču, velikemu junaku in ka-stelanu trdnjave Kliske nad Spletom (okoli 1. 1530) Delišimunoviči. En član te rodovine Krsto Deliši-munovič, je bil polkovnik in zapovednik v Turnu pri Karlovcu ter je postal zarad punta bana Zrin-skega (1. 1671) deloma za izvanredne svoje zasluge kot hraber in umen častnik, pa tudi zato, ker se ni, čeravno osebni prijatelj in častilec banov, pun-tarjem pridružil, baron z naslovom od Kostanjevca. Ker Krsto ni imel moškega naslednika, posinovil je 1. 1676 svojega vnuka po ženski krvi Franjo Krsto Jelačica, sina kapetana Ivana Jelačica, ter se je ta niegov presinovec pisal baron Delišimunovič. Franjo Krsto je posebno zaslužen za svojo domovino v
vojski s Turki, ko jih je preganjal iz banske krajine, in pa pri sklepanju hrvatske pragmatične sankcije, ter je povišen na čast grofovsko ter imenovan hrvatskim generalom, ali umrl je še skoraj v najboljši dobi v Gori 1. 1752 brez potomka. Njegov veliki imetek in mnoga imanja razdeli njegova vdova Sidonija rojena plemkinja Peranska cerkvam in samostanom, a mnogo tega so pobreli tudi nemški generali in komisarji. Kostanjevac je vzel Karlovški general grof Josip Rabata, a ko ga je le-ta prodal 1, 1720 grolici Wartenburgovi, spal je po ženito-vanskem ugovoru na generala grofa Herbersteina, a kasneje 1. 1750 na fml. grofa Molža. Krivo je mnenje, da so še baroni Delišimunoviči v Žumberku, dočim so Delišimunoviči v Petričkovem selu živeči v več hišah samo plemiči na temelju potrdne povelje kralja Leopolda od 1. 1659 podeljene Krištofu Delišimunoviču, tadaj huzarskem kapetanu in njegovim rodjakom Matiji, Jurju, Ivanu in Gašparju.
Desetine od posestev v Oštrcu je bil kralj Ferdinand L daroval 16. junija 1. 1535 Pavlu Čolniču, Dalmatincu, dočim je Ferdinand II. 28. marca 1. 1631 kapetanu Bazilovičkemu, ki se je tudi Pavel
(Jolnič pisal, dal kot „leno" vse imanje Oštrčko. Nekaj časa pred 1. 1630 imeli so Oštrc starinski plemiči Babonožiči, ki so imeli imetja po gornji Krajini in svoj grad na Kolpi ne daleč od Stenič-njaka. Od Babonožičev so dobili Oštrc zopet Čol-niči, ter ga je vžival proti koncu prošlega veka bivši prošt Zagrebški, a kasneje škof Djakovački Josip Anton Čolnič, in kapetan v banski Krajini Paval Čolnič. (Erdbeschreibung).
O grajščini Kupinski se spominja, da jo je dobil 1. 1655 vicekapetan Juri Sily, dočim je bil v Šošicah že kralj Maksimilijan daroval Daji Vukoviču devet selišč po urbaru nekdanjega samostana Ple-tarskega od 1. 1511. (Mitth. d. hist. Vereines in Krain. J. 1863, p. 85, 86). Menda po ženito-vauskem nasledstvu je prišlo to imetje v roke Despotovima, a kasneje vsled darovnic kralja Ferdinanda III. od I. 1653 in Leopolda od 1. 1663 pripade plemeniti obitelji Hranilovič od Cvetašina. Stari plemiči v Žumberku so bili tudi Petretiči, ki so pa že izumrli. Od tega roda je bil glasoviti Zagrebški škof Peter Petretič, o kterem pravi Tarlati, da se je rodil v Žumberškem mestu Sešici (Sošicah). Tudi
je moj predlog takoj objavil angleški vladi. Ze drugo jutro imeli so ministersko zborovanje. Lord Granville je vse tako privijal, da so sklenili na Mahdijevo, oziroma mojo ponudbo prav nič ozirati se, če tudi bi bila ona Gordonu življenje rešila, Angležem pa prihranila nekaj sto milijonov novih stroškov. Da so Angleži tako fijaško v Sudana napravili in da so jim ondi Gordona ubili, naj se edino le Granvillu zahvalijo. Ko bi on ne bil tak stiskač, bi bili že zdavnej Chartum imeli, Gordon bi bil še pri življenji in pa manj davka bi bili plačevali, ker bi jim ne bilo potreba nove ekspedicije v Dongolo in Chartum, kamor jih misli Wolseley v jeseni zopet vleči.
Izvirni dopisi.
Iz Metliške okolice, 15. julija. (Marsikaj.) Vem, gospod vrednik, da se nad svojimi belokranjskimi prijatelji hudujete, ker jako redko od tii kak dopis za „Slovenca" dobite. Ne zamerite; suša je na vse strani. Dogodki, ki naj bi Vaše cenjene čitatelje zanimivali, se ravno ne pripete, veselih itak ni, žalostnih človek ne pošilja rad med svet; saj jih je povsod zadosti. Vendar Vas prosim, da daste prostorček mojemu „marsikaj".
Gotovo ste belo-kranjske kmetske volilce v zlate bukve zapisali, belo-kranjske mestne volilce pa v črne: tudi zaslužijo. Spomiujam se telegrama o volitvenem času iz Ljubljane v Novomesto poslanega: „Š. izvolitev Vam bo še po ušesih donela". Gospod vrednik! že doni in to občutljivo in bo še donela. Mislite, da so ti ljudje res veseli te zmage? kaj še; boje se, boje, in radi bi imeli, da mesec september in ž njim državni zbor ne bi bila tako blizu.
Zapisal sem zgoraj, da je šusa na vse stani. Suša je v naših žepih. Vinstvo je pri nas edini pridelek, ki nam krajcar da. Ali vinska kupčija je popolnoma pod ničlo, kupci so redka prikazen. „Po-trpite", bote rekli, „potrpite, kmalo bo bolje. Vam toliko zaželjena železnica drdrala bo kmalo po Vašem svetu in lahko Vam bo potem izvrstno Vaše vino med svet in v denar spraviti."
Svet primerjamo gledališčnemu odru, na tem so kulise in kaj se za temi godi, kdo ve? „Kadar bo železnica memo Metlike drdrala, bo po naših dvorih trava rastla", tako so rekli P. gospa, kar pa oni rečejo, rečejo tudi gospod P.; ta gospod so pa „Metliškega državnega poslanca" prvi častilec in v najnovejšem času bi radi zvonec nosili po Metliki. No, tak P. bi se še kteri dobil.
Suša na vse strani. Sušo imamo, kajti 24 dni že nismo imeli dežja, izvzemši nekaj malih rosic, ki so po trstju mnogo škode naredile, ker se je vsled paleža grojzdje posebno na tanjkem zemljišču jako osipalo. Po drugih krajih imate dežja odveč; mi zdihujemo po njem in če se nas dobrotljivo nebo v kratkem ne usmili, bo slabo za nas. Ko te vrstice pišem — ob eni popoludne — se nebo temni tudi pri nas, po zapadnih hribih dežuje in upamo, da Bog tudi nam da tako potrebnega dežja. Grojzdje je lepo, pa le po močnih zemljiščih, strni so rodne in čiste.
V zdravstvenem oziru smo na dobrem. Ne tako naši sosedje v Žumberku; tam ljudje jako za grižo bolehajo. V Žumberških brdih ima revščina svoj dom. Poleg tega se Žumberčanom velika krivica godi, ker v svoji sredini nimajo zdravnika. V
daljni Jaški ima svoj sedež kotarski zdravnik, on je tudi lečnik za ves Žumberk. Gotovo bi visoka vlada prav storila, da bi v Kostanjevici ali v Sošicah nastavila stalnega zdravnika. — V sosednji Vivodinji so črne koze marsikoga pod zemljo spravile. Zdaj so k sreči prenehale.
Z Dobrne, 15. julija. (Spomenica Velehrad-s k a.) Preteklo je nekako deset let, ko je neki znani prevzvišeni knez cerkveni v leposlovno-znanstveuem v Zagrebu izhajajočem tedniku priobčeval svoje potopisne črtice po srednji Evropi. Med ostalim pripoveduje učeni potovalec, da je v Draždanih slučajno prišel v neko cerkev, kjer je puslušal pridigo v slovanskem jeziku. Konečno podal se je v zakristijo, kjer se je soznanil z govornikom ter ga vprašal po vzrokih, kako li to, da se še slovanski živel ni potopil v silnem morji nemškem. Vprašanec odgovoril je, da je temu poglaviten vzrok iskati v bibliji, v svetem pismu. Da bode namreč tukajšnjih 80.000 okoličanov razumevalo verske nauke, morajo se jim ti razlagati v razumljivi besedi, in dokler bode ljudstvo maralo za biblijo, do tje bo čislalo tudi lastno govorico, domači jezik materni.
Na to se je pisalec teh vrstic spomnil včeraj, ko ga je obiskal Velehradski romar iz sosednje Rožne-doline. Ta se je na svojem potovanji soznanil z nekim lužiškim Slovanom, bil je to g. M. Hörnik, župnik v Budišinji, kteri je „na "VVelehradže, 5. julija 1885, w mjenje lužiskich Serbovv" zapustil ostalim Slovenom tiskano spomenico, ki jo je bil sam sostavil. In jeden odtisek rečene tiskanice je omenjeni potnik Velehradski v ime „odpustka" prinesel poročevalcu.
Z Vami — v sledečih vrsticah je doslovni prevod spomenice — z Vami, Čehovje, Poljaci in vsi ostali Sloveni, častimo sveta brata Cirila in Metodija, z Vami slavimo tisočletnico smrti sv. Metodija na Velehradu.
Saj tudi mi lužiški Srbi imamo k temu pravico in vzrok.
Med nami živi do danes srbska beseda, českej in poljskej najpodobnejša, tako da pri vseh zadevah Sloveni ostajamo.
V naši krajini namakajo se sledi delovanja slovanskih apostolov. Naši Srbje spadali so pod Svatopolkom k Veliko-Moravski in misijonska škofija sv. Metodija segala je do Divina (Magdeburga) na jedili, a celo do Poljske na drugi strani srbskih selišč. V okolici Zhorjelca (Görlitz) se je ohranila stara povest, da sta ss. Ciril in Metodij, bodi oba ali vsaj sama jeden izmed njih, bivala v srbski krajini. Vsi nabožni pa cerkveni izrazi in besede so v našem jeziku podobne bolgarsko-slovenskim; one so se ohranile, čeravno so Srbje po razpadu veliko-moravskega gospodarstva prišli pod nemški vpliv (929) in pod nemški jarem (963).
Zgodovina Srbov v sledečih vekih je znana bolje, nego li njihov sedanji obstanek ter delovanje, o kterem hočemo s tem pri dobri priložnosti podati kratko povest.
Lužiški Srbje v številu čez 160.000 *) prebivajo v Gornji (saski in pruski) in Dolnji Lužici (pruski) ter so po veroizpovedanji katoliški in protestantski. Glavna mesta v njihovi krajini sta Budyšin
*) To jo nekako peti del prebivalcev v Ljubljanski škofiji, ktera ima 561.900 duš; meri tudi i. Mariborsko s 470.500 ljudmi.	Dopisnik.
rodovina Preradoviča, povišena na plemstvo po kralju Ferdinandu II., ki je rodila velikana hrvatskega pesnika generala Petra Preradoviča, imela je nekdaj veče slobodno posestvo v Žumberku. Vspo-mena na to obitelj je občuvana tudi v izpravi samostana Kostanjevškega od 12. julija 1. 1629, vsled ktere prodaje Ivanu Preradoviču in njegovi ženi Mariji posestvo v Dvorišču. (Mitth. d. hist. Vereines in Krain, 1847, p. 88).
Ako šo navedemo plemičke rodovine, imajoče po eno ali več selišč (nobilia uuius sessionis), namreč Poklečke v Pokleku, ktere drže za barone, akoprem nimajo niti plemičke povelje, potem Gvoz-danoviče, ki so dobili po Rožmano Šišmanoviču dar kralja Ferdinanda I. 1. 1538 zemlje v Gabru, a
1. 1586 plemstvo, Radicie povišane v plemstvo z diplomo kralja Ferdinanda II. 5. januvarja 1629 za zasluge junaka Mihala Radiča, konečno Delivuke drugač Deli zvane poreklom Dalmatince a nadarene zemljami v Vrtačkem in na Griču od kralja Leopolda 1. 1672, tako smo nabrojili vse poveljene in v smislu hrvatsko-ogerskih zakonov siobodne po-
sestnike v Žumberku. Bilo je sicer v Žumberku še nekoliko obitelji s plemičkimi listovi (armales) Ma-hovliči, Šajatoviči, Petreteči, Jankoviči, Radinoviči, Rušnovi, Dajraoviči, Kekiči, Hadanovci in Poljaki, ali za te obitelji je konstatovano, I. 1780, da se niso razlikovale v vžitku pravic od ostalih Žumber-čanov, samo da niso bili kmetje.
Odkar je 1. 1578 zedinjen Žumberk s Slunjsko kapetauijo a eno leto kasneje zapovedništvo vojste v hrvatski krajini smeščeno v Karlovcu, pretrgana je politična in upravna zveza tega gorskega kotara s Kranjskim, ter je bil Žumberk najpoprej v vo jaškem, a kasneje počasi tudi v upravnem obziru podvržen vojnemu zapovedništvu hrvatske krajine Karlovcu, a na ta način tudi povrnjen hrvatski kraljevini, od ktere so bili odcepljeni severni predeli Zumberka skozi tri sto let. Samo v zadevah tičočih se feudalnih odnošajev prizivalo se je še na dvorsko komoro v Gradcu, dokler ni tudi to za dobe kralja Leopolda prenehalo.
(Dalje prih.)
(Bautzen) in Khočebuz (Kottbus). V njihovih cerkvah se po srbski pridiga, a v ljudskih šolah skrbi se za srbsko čitanje, veroznanstvo se po srbski razlaga.
Srbje, večinoma kmetovalci in obrtniki, ljubijo svojo besedo in narodnost. Dozdaj so založili tri književna društva, ktera se imenujejo: „Mačica Srbska" v Budišinji, potem „Tovarstwo ss. Cyrill a a Methodija" pa „Srbske lutherske knihovne tovarstwo". Da bi se nedostatku na duhovnih in drugih omikanih možev deloma odpomoglo, priredili so „Towarstwo Pomocy" za učečo se mladež. Dalje imajo razne „srbske bjesady, spewarske a druhe towarstwa". Tudi srbska učjoča se mladež vzdržuje srbska društva in skupščine.
Srbske knjige se marljivo razširjajo in čitajo, tako da veliko koristijo (maju wulki wuzitk — imajo veliki vžitek) glede umstvene in moralne omike ljudstva. Sedaj izhajajo ti-le časopisi: 1. „Serbske Nowiny", politiški tjednik, 2. „Lužica", mesečnik „za zabawu a powučenje", 3. „Katholski Posol", ljud-stveni časopis, po dvakrat na mesec, 4. „Missionski Posol", mesečnik za lutrovce, 5. „Serbski Hospodar" za ratarjow, t. j. za oratarje, kmete, 6. „Časopis Mačicy Serbskeje", na leto po dva zvezka, 7. (za Dolnjelužičane) „Bramborski (t.j. braniborski)Časnik".
Omikani in očinski ali domoljubno misleči Srbje povspešujejo v našem času velevažno misel, da bi se vidno središče srbskega narodnega življenja in delovanja v Budišinji oživotvorilo. Po vzgledu ostalo-slovenskih „besed" ali „narodnih domov" in „baza-rov" nameravajo napraviti nov velik „srbski ali ma-tičin dom" v Budišinji.
Sedaj poseduje „Matica Srbska" nepremakljino s starim domom, kar je skupaj vredno 49.500 mark. Dokler je pa na tem posestvu 37.500 mark vknji-ženega dolga, mora se za davek skrbeti iz prenaji-manja. Vsled tega hoče „Matica" postaviti si novi večji in pripravnejši dom, kteri bi imel samo prostore za knjižnico in druge zbirke, prebivališče za srbske dijake, za skupščine in za vodstvo srbskih društev, potem tudi da bi se tam podučevalo potom javnega predavanja, a dotični dohodki da bi se rabili za „Matične" svrhe in druge srbske potreboče.
Naše ljudstvo je nekoliko tisoč mark dobrovolj-nih darov nabralo za zidanje novega doma, a tudi je nekaj „bratovskih prineskov" posebič dospelo iz ostalih slovanskih krajev; toda naše moči ne dosegajo na vse naše narodne potrebe, ne zadostujejo vzlasti za vspešnejše pripravljanje — novega doma matičnega, vidljivega sredotočja malega, ali vendar le slavjanskega naroda.
Tako toraj slove ta kratka z Velehrada prine-šena spomenica.
Ob enem je skraja imenovani potnik poročevalcu izročil „Dopomnješe na ss. Cyrilla a Methodija wot (-od) M. Kosyk-a, Dolno!užycana." To je pesenca, obsegajoča trideset vrstic, s kterimi v Ameriki, Well-burgh, Jowa bivajoči Sloven častitko pošilja na Velehrad, kjer slovenski svet slavo poje svetima bratoma, tam Sloven pozdravlja Slovena, bratje vsi se medsebojno spoznavajo, njim nova zarja tukaj znovič svita, zarja bratske ljubezni — „mjaz Slowjanami žy vy m i"!
„Med Slavjani živimi." Zadnja beseda je v izvirniku tiskana z razprtimi črkami, kakor da je pesnik menda hotel reči, da so Slavjani v Ameriki narodno mrtvi, ali, ako ne tam, a to se vsaj njegovim rojakom po Pruskem bliža neogibna smrt narodna. Če-ravno še te biblija nekoliko po konci drži, vendar so podobni na smrt bolnemu človeku, tak sicer živi med ljudmi in gleda luč belega dneva, toda oslabelo truplo mu je za izdatno delovanje nesposobno.
Minolega meseca sva o tem narodiču govorila z nekim tukajšnjim topličarjem po rodu Hrvatom, ki je tiste kraje osebno obiskal. Pravil je, da je tamošnje ljudstvo politiški mrtvo; prusko-nemška vlada jim ne brani trohico „ravnopravnosti" po ljudskih šolah, ker to smatra le za brlečo leščrbo, ktera bo prej ali slej morala vgasniti po naravnih zahtevah broz vsake posebne posledice. In pač moraš žalibog priznati, da je resnico govoril neki v Celjski okolici živeči mladi lingvist, ako je te dni rekel, da se ga neka otožnost polasti vselej, kadar čuje ali bere o lužiških Srbih, češ, ker skoro vsaki stavek v njihovem slovstvu razodeva žalost in strah pred narodno smrtjo.
Kaj pa naj storimo mi, Slovenci, da se naše ljudstvo, naša betva naroda ne zaleti v pogubno brezdno? Odgovor na to vprašanje podaja tretja spomenica, ki jo je poročevalec včeraj dobil, ki je došla znad groba sv. Metodija. To je podoba, prestavlja-
joča nam blagovestnika slovanska. Sv. Ciril ima v levici biblijo, kjer je opisana zgodovina križa, ki ga drži v svoji desnici, a to zgodovino tik istega stoječi brat razlaga z živo besedo. Ss. Ciril in Metodij sta nas k narodnemu življenju budila s pomočjo biblije. In biblija, ki sta jo Slovanom oskrbela sveta brata, ta biblija je vzrok, da lužiški Srbi še danes živijo, da se še niso popolnoma potopili v nevarnem morji. Iz življenja tega narodiča se lahko učimo, da je narodnost brez biblije le lupina brez jedra. Skušnja spričuje, da je marsikdo, ki je zavrgel biblijo, hrbet pokazal tudi narodnosti. Ali poznate nasprotuo menda Vi, gospod vrednik, slovenskega odpadnika z biblijo v roki? Saj na lastne oči vidimo, da samo biblija rodi narodne značaje. Dokler bodemo pa se držali biblije, imeli bomo po štenjake in — slovensko narodnost.
Domače novice.
(Vincencijeva družba) ima v nedeljo (19. t. m.) zvečer ob 6. uri občni zbor v Marijanišču, k kteremu se vabijo prijatelji in podporniki tega dobrodelnega društva in člani čast. gospejnega odseka.
(Umrl) je dne 15. t. m. zvečer pod Šinkovem turnom, v fari Vodice, obče znani g. N. Dolin ar, kurat v pokoji, po dolgi in hudi bolezni, večkrat previden s sv. zakramenti. Truplo se bode v soboto pod Šinkovem turnom ob 7. uri vzdignilo in preneslo v Vodice, kjer bode ob 8. uri mrtvaško opravilo in potem na tamošnjem pokopališči pokopano. E. I. P.!
(Na tukajšnjem ženskem učiteljišču) se je te dni dovršila matura. Izmed 18 kandidatinj jih je prestalo izpit povoljno 12; dve bodete morali ponavljati izpit iz slovenščine in dve iz zgodovine čez dva meseca, jedna pa iz praktičnega podučevanja čez pol leta; popolnoma padla je jedna učenka, z odliko ni napravila mature nobena. Eazun teh kandidatinj, ktere so obiskovale redno šolo, se jih je oglasilo še 6 vnanjih privatnih; med temi ste dve padli popolnoma, jedna pa za pol leta.
(Iz Cerknice) se nam piše: Voda iz našega jezera čedalje bolj odteka in se zgubljava v podzemeljske votline. Ako vreme tako obstane in da ne pride kaki hud naliv, pričeli se bodo v 14 dneh požiralniki sušiti in potem nastane veliki ribji lov; kteri pa bode letos toliko zanimivši, ker ga v zadnjih dveh letih ni bilo, ker se jezero ni usu-šilo. Eibe in zarod dveh let dalo bo bogat plen. Toliko na znanje prijateljem našega jezera in ribjega lova.	K.
(Imenovanje.) Suplent na c. k. državni gimnaziji v Trstu g. Mihael Zavadlal imenovan je za c. k. profesorja na državno gimnazijo v Pazin.
(Pod kuratel) zarad bolehnega uma prišel je g. Adolf Zeschko v Ljubljani. C. k. sodnija postavila mu je za varuha tukajšnega odvetnik gosp. Alfonza M o še t a. — Enako je dobil postavnega varuha zarad blaznosti Karol Eeitharek iz Tržiča v osobi g. Friderika Eeithareka.
(Učiteljska služba v Mokronogu) je razpisana v stalno nameščenje. Nese 400 goldinarjev. Prošnje do 31. julija c. k. okr. šolskemu svetu v Krškem.
(Letno sporočilo štirirazredne deške in dekliške šole v Črnomlji) prinaša podučljiv sostavek g. Fr. Šetine: „Ali se dajo naša vina zboljšati?" V resnici, bolj primernega mesta bi temu spisu ne bili vedeli, kakor je ravno šolsko sporočilo, ki se bode po vseh krajih Belokrajine razneslo. Učiteljstvo obstoji iz 8 učnih moči; ravnatelj šoli je g. Anton Jeršinovec, c. kr. okrajni šolski nadzornik. Šolo je obiskovalo 560 dečkov in deklic in sicer: v I. razredu 69 dečkov, 71 deklic = 140; v II. razredu 52 dečkov, 87 deklic = 139; v III. razredu 72 dečkov, 51 deklic = 123; v IV. razredu 41 dečkov, 19 deklic = 60. Vponavljavno šolo obiskavalo je 47 dečkov, 51 deklic, skupaj 98. Deška šola je ločena od dekliške.
(Jahresbcricht (les k. k. 01>ergymnasiuins in Rndolfsvverth) pro 1884/85 prinaša 35 strani obsegajoč sostavek profesorja Stangerja: „Die Plato-nisehe Anamnesis" in pa šolska sporočila ravna teljeva. Učiteljstvo brojilo je 14 učnih močij, med kterimi sta le še dva učenjaka oo. frančiškana in to Ladislav Hrovat za latinščino, nemščino in slovenščino, ter Rafael Klemenčič za zgodovino, zemljepis in propedevtiko. Ravnatelj gimnaziji je g Janez Fischer, sicer trd Nemec, pa ga hvalijo, da je dober oče ubožnim dijakom. Podučili jezik
bila je slovenščina v I., II. in III. razredu za vse predmete razven nemščine in grščine. V IV. razredu predavali so se v slovenščini vsi predmeti razven nemščine, grščine, zgodovine z zemljepisjem in matematike, toraj polovica tu, polovica tam. Na višji gimnaziji bil je učni jezik nemščina za vse predmete; le slovenščina podučevala se je v našinščini. Neobligatno podučevali so se: petje po 2 uri na teden (o. Hugolin Sattner); telovadba v 4 oddelkih po 2 uri (ravnatelj) in kaligrafija po 2 uri (prof. Riedl, ob enem učitelj risanja.) Dijakov imela je gimnazija 129, in sicer v I. 29, v II. 22, v III. 23, v IV. 12, v V. 21, v VI. 7, v VIL 8 in v VIII. 7. Od teh je odličnih 11, prvi red ima jih 78, dvojko 13 in trojko pa 6. Preskušinjo delalo bode 20 dijakov. Po narodnosti so razdeljeni v Slovence 125, Nemce 3 in 1 Srbohrvat. Po veroizpovedanji jih je 128 rimsko-katoliške, 1 pa grško-katoliške vere. Najmlajši dijak star je bil 11 let (2) in naj-stareji 22 let (3). Mnogo prav revnih dijakov dobivalo je od dijaškega podpornega društva obleko in hrano pri čč. oo. frančiškanih, kakor tudi pri drugih usmiljenih ljudeh. Bodoče šolsko leto prične se 16. septembra. Vpisavanje dijakov pa od 13. do 15. sept. —• Z žalostjo mora človeka navdajati pogled na vedno večji razpad Novomeške gimnazije in to posebno v višjih razredih. Kaj je vzrok, da je dijakov od leta do leta manj ondi, ker je vendar priložnost kaj prida naučiti se veliko vgodneja, kakor pa drugod, kjer se je dijaku zbog prevelikega števila sošolcev k večem dvakrat na pol leta nadjati, da bo vprašan. Prav vstregel bi nam, kdor bi nam to reč od prave strani pojasniti izvolil. Velika gimnazija v Novem mestu mora se nam na vsak način ohraniti!
(Vratarjeva služba) pri c. k. rudarskem ravna-telstvu v Idriji je razpisana. Dotični vratar je ob enem uradni sluga in ima 350 gld. plače, 25% aktivitetne doklade, stanovanje in obleko, prosto zdravniško postrežbo in pravico do 14 kubičnih metrov drva, za ktere mora ravnateljstvu tretjino nakupne cene povrniti. Prosilec mora biti močnega in zdravega telesa in pa slovenščine in nemščine mora v pismu in besedi popolnoma vešč biti. Prošnje naj se vlagajo v treh tednih pri c. k. rudarskem ravnateljstvu v Idriji.
Razne reči.
—	V Odesi zasačila je nedavno ruska policija precejšnje število pečatov z jugoslovansko zvezdo in polumescem, okoli kojega je bil napis: „Na Balkanu svita, bude skoro dan". Ob enem polastila se je tudi mnogo tiskovin, na kterih je bil sličen pečat vtisnjen. Pošiljatev je bila namenjena v Varno ob Dunavu, pa je prišla po izdaji gosposki v roke. To nam pač jasno kaže, da Eusija sedaj ne misli na Balkanu nikake vstaje podpirati, ako celo tako nedolžne reči, kakor so pečati, konfiscira.
—	Kuga prikazala se je na Portugalskem. Telegrami iz Lizbone sporočajo, da je ta kuga še mnogo bolj grozna, kakor pa kolera in je že mnogo Španjolcev pred kolero tjekaj pribeglih pobrala. Človek pade kakor muha in je v kratkih trenutkih mrtev. Smrt je tako hitra, da zdravniki niti spoznati ne morejo, ktere vrste kuga da je to. Najhuje davi ta šiba božja ljudi po okraji Oliveira de Fradesco.
—	Vsebina III. zvezka „Linzer theol.-prakt. Quartalschrift" je sledeča: I. Muster-predigteu und ihre Bedeutung: 2. Die mittlere und neuere Zeit. Von Prälat Dr. Franc Hettinger, Univ.-Prof. in Wiirzburg. — II. Der Tanz, betrachtet vom moralischen und seelsorgerlichen Standpunkte. Von einem Dr. theo!, in Preussen. — III. Vorgehen beim Einschreiten um Dispens von Ehehindernissen und deren Ausführung. (Erster Artikel.) Von Professor Albert Pucher in St. Florian. —IV. Ausnahme vom Gebote der natürlichen Nüchternheit. Von Professor Jos. Schwarz in Linz. — V. Religiöse Kindererziehung in Bayern. Von Präses Eduard Stingl in Straubing, Bayern. — VI. Die Bedingniss-Taufe. III. Von Prof. Dr. Eiselt in Leitmeritz. — VII. Die socialen Folgen der Aufhebung der Klöster in England. Von P. Andreas Kobler S. J. in Innsbruck. — VIII. Jesu Abnahme vom Kreuze. Sein Begräbniss. Von Univ.-Prof. Dr. Seh m i d in Graz. — IX. Ueber die Führung der Pfarrmatriken. Von Consistorialrath Karl Koppreiter in Weissenkirchen Niederöst. — X. Biblische Bilder für den Religionsunterricht in der Volksschule. Von Anton Egger, Religionslehrer in Meran. — XI. Pastoralfragen und Fälle. (22 krajših sostavkov). — XII. Literatur. (Pod tem naslovom je 42 točk.) — XIII. Kirchliche Zeitläufe. Von Möns. Professor Dr. Scheicher. — XIV. Bericht über die Erfolge der katholischen Missionen. Von Johann G. Huber in Linz. — XV. Kurze Fragen und Mitteilungen (45 oddelkov.)
Telegrami.
London, 16. julija. „Saint James Gazzet-te" trdi, da je položaj v osrednji Aziji bolj nevaren kakor kedaj poprej, ter misli, da Rusi nenaden napad na Herat nameravajo. Emirjeva lojalnost pravi, da je piškava.
London, 17. julija. „Daily Telegr." piše, da se Rusi niso še pomaknili v soseščino Zulfikarja. Prelaz sam ni še v ruski oblasti. Sporočilo o ruskih vojnih silah jo pretirano. Angleška vlada prosila je pri Rusih pojasnila povdarjajoč, da bi se vsaka po-množitev ruskih kardel v tej smeri smatrala za sovražno prodiranje. Večina zjutranjih listov smatra položaj bolj miren, ter misli, da se ni še vojske bati.
Madrid, 16. julija. Včeraj zbolelo je na Spanjskem 1472 ljudi pomrlo pa 657. Kolera prikazala se je tudi v pokrajinah Gra-nada.
Madrid, 16. julija. V Saragosi prejeli so nekaj republikanskih zarotnikov, med njimi jednega polkovnika.
T u j c i.
15. julija.
Pri Maliču: Ernst Kriedl, mestni sovetnik, iz Berolina.
—	Beez, Landau, Weinberger, trg. pot., z Dunaja. — Pavel Schmied, trgovec, iz Stoyra. — Leonora Mohr, zdravnkova soproga, s hčerjo, iz Gradca. — Jos. Erwath, rudarski uradnik, iz Celovca. — Gustav Koschatzky. c. k. uradnik, s soprogo, iz Trsta. — Aleks. Dorigo, posestnik, iz Vidma n. L.
—	Josip Ouschan, c. k. gozd. oskrbnik, iz Kostanjevice. — Marija Petsche, trg. soproga, z družino, v Starem trgu. — K. Jančingar, župnik, iz Kočevja.
Pri Slonu: Leon Blumenthal, trgovec, iz Frankobroda.
—	Karl Nechuta. fabrikant, z Dunaja. — Ferenchich, Hostov-sky, Weltmann, Wolser, trg. pot., z Dunaja. — Ferd. Jalil, kr. dež. uradnik, iz Budapešto. — Baron Sennyey, grajščak, iz Eperiesa. — Karl Vielmayer, trgovec, iz Gradca. — Dr. Josip Marcotti, zasebnik, iz Fierenze. — Božidar Sandor, trgovce, iz Trsta. — Dr. Peter Michieli, zasennik, iz Campolaga. —..JF, Kohnfelder, trgovec, iz Trsta. — Marija Sandrini, hi-šinja, iz Trsta. — Viljem Gulich, e. k. finančni komisar, z Istre. — Jakob Marcasatti, logar, Iz Dalmacije. — Josip Po-teich, posestnik, iz Dalmacije.
Pri Južnem kolodvoru: Leopold Just, c. k. davkar, z Dunaja. — F. Meharoli, zasebnik, iz Viafrance. — Marija Kalan, zasebnica, Janez God, s soprogo, iz Cirkelj.
Pri Avstrijskemu cam: E. Schönike, arhitekt, s soprogo, iz Spandana.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 17. julija.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	82 gl.	15 kr.
Sreberna ., 5% 100 „ (s 16»¿davka)	83	„	05 „
4% avstr. zlata renta, davka prosta . .	108	„	60 „
Papirna renta, davka prosta . .	99	„	60
Akcije avstr.-ogerske banke . .	869	0	— „
Kreditne akcije............282	„	70
London.......124	„	90 „
Srebro . .	—	„	— „
Francoski napoleond......9	„	39 ,
Ces. cekini.......5	„	88 „
Nemške marke......61	„	30
Umetne
(28)
zobe in zobovja
ustavlja po najnovejšem amerikanskem načinu brez vsakih bolečin ter opravlja plombovanja in vse zobne operacije
zobozdravnik A. Paichel,
poleg Hradectega mostu, L nadstropje.
„lloiiieriaiia" imenujo
so zdravilna rastlina, ki jo gotovo dobra poinoč za vse bolezni v pr-nil», plučih, vratu in pri uartulii! Zdravniki so jo posku-H-- šali in priporočili. Zavitek za dva ¿¡[^¿¿¿L*****vdni velja 70 kr. in le tisti so pravi, <«■ —""ki imajo vtisnjeno zgornjo varstveno
znamko.
Na Kranjskem se dobiva v lekarni O. Piccoll v Ljubljani na Dunajski cesti.
Knjižico pa, v kteri so čudoviti vspehi homeri-I janskoga čaja popisani, po zdravnikih preiskani in potrjeni, pošilja proti pošiljatvi 3 potkrajcarskih mark za pisma zgoraj omenjeni lekarnar ali pa pripravljc-I valeč tega čaja, Pavel llomero r Trstu, ki je zdravilno inoc to rastline prvi zasledil, brezplačno.