Izvirni znanstveni članek	UDK 159.9:519.6
Kiberpsiholgija - psihologija kiberprostora: Intrapersonalni in interpersonalni pojavi (2. del)
BOJAN MUSIL Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za pedagogiko, psihologijo in didaktiko, Koroška 160, S1-2000 Maribor
IZVLEČEK
Članek predstavlja sklopa zanimanja kiberpsihologije - intrapersonalne in inter-personalne pojave uporabe informacijske tehnologije in interneta. Intrapersonalni pojavi se navezujejo na osnovno komunikacijsko diado človek - računalnik in so opisani skozi procese učenja in adaptacije na internet ter značilnosti računalniško posredovane komunikacije. V ta sklop je prav tako uvrščena problematika prekomerne uporabe - zasvojenosti od interneta. Interpersonalni pojavi so osredotočeni na značilnosti virtualnih skupin in skupnosti in razvoj virtualne družbe oziroma kiberkulture.
Ključne besede: kiberpsihologija, psihologija interneta, računalniško posredovana komunikacija, virtualne skupnosti, kiberkultura, zasvojenost od interneta
ABSTRACT
CYBERPSYCHOLOGY - PSYCHOLOGY OF CYBERSPACE: INTRAPERSONAL AND INTERPERSONA L PHENOMENA
The article presents subfields of cyberpsychology interest - intrapersonal and interpersonal phenomena of information technology and Internet uses. Intrapersonal phenomena are attached to communication diade human - computer and are described through processes of learning and adaptation to Internet and characteristics of computer mediated communication. In this subfield is also problem of overuse or Internet addiction placed. Interpersonal phenomena are centred on characteristics of virtual groups and communities and development of virtual society or cyberculture.
Kev words: Cvberpsycliology, Psychology of Internet, Computer Mediated Communication, Virtual Communities, Cyberculure, Internet Addiction
Učenje in adaptacija na medmrežno okolje (internet)
Internet je svojstveno okolje, zasnovano predvsem na pisani besedi. Vsak začetnik se že na samem začetku uporabe sooči s svojstveno logiko kiberprostora in hipertekstnih vezi kot tudi računalniško posredovano komunikacijo ter se z izkušnjami izuri v kompetentnega uporabnika.
Najbolj izčrpno in poglobljeno se z učenjem in adaptacijo na internet ukvarja James. V okviru predmeta 'Socialna psihologija učenja interneta' (The Social Psychology of Learning Internet) od leta 1995 razvija in razširja hiperdokument (poimenovan Generational Curriculum), ki vključuje gradivo več generacij študentov. V osnovi njihovih dokumentov so samoopazovanja in razmišljanja ob učenju in adaptaciji na računalniški način dela, hkrati pa ta dejavnost ustvarja generacijsko učno skupnost.
Osnovni pristop, ki ga uporablja James v analizi medmrežnih fenomenov, je klasičen socialnopsihološki trodimenzionalni model. Bistvene značilnosti vedenja v kiberpsihologiji vsebujejo namreč tri področja: afektivno, kognitivno in senzomotorično.
Afektivno področje vsebuje motivacijo in emocionalne odgovore. Zakaj 'surfam po mreži', zakaj iščem posameznike, ki imajo podobne interese, osebnostne poteze ipd., so samo nekatera od vprašanj, kijih ta komponenta postavlja.
Kognitivne elemente lahko interpretiramo kot posameznikovo pridobivanje znanja skozi učne izkušnje na medmrežju. Računalnik nam je v pomoč pri naših kognitivnih procesih z vnašanjem organiziranosti informacij in novih strategij v pridobivanju znanja in vedenja. Kot primer lahko omenimo multiplost in fluidnost mišljenja in vedenja, pridobljenega preko medmrežja.
Senzomotorične lastnosti so aktualni biološki odgovori na računalniško, omrežno okolje. Tako strogo hardwarska (npr. računalniški zaslon, miška, tipkovnica) kot tudi softwarska oprema (npr. operacijski sistem Windows) oblikuje oziroma vpliva na našo vizualno ali avditorno percepcijo, s hardvvarsko opremo pa smo hkrati neprestano v taktilni interakciji.
Na podlagi introspektivnih poročil študentov, njihove analize s pomočjo analize vsebine in trodimenzionalnega pristopa, je James prišel do zanimivih zaključkov.1 Ugotovil je tri stopnje v procesu adaptacije na Internet: fokusiranje, vpletenost in sprejetost (James, 1995). Stopnje so podobne fazam učenja medmrežnih spretnosti, ki so: informacijska pismenost, avtonomno učenje in demokratično vodenje (James, 1997).2 Pri učenju in adaptaciji na internet gre za internalizacijski proces. Prva faza je orientirana na dražljaj in je konkretna, posameznik se sooča z učenjem in pomnjenjem medmrežnih lokacij, postopkov, novega besednjaka. Posameznik se osredotoča na sam internet, naloga te stopnje je doseganje informacijske pismenosti. V drugi stopnji je potrebna reformacija posameznikovega načina mišljenja in reorganizacija vrednot, tako da te karakteristike postajajo podobne tistim, ki jih ima sistemski in informacijski
Več o samem postopku m rezultatih luhko najdete na http://www.soc.hawaii.edu/~leonj/leonj/leonpsy/instructor/compcdutext.html 2 Oba procesa imata podobne stopnje kot predhodne taksonomske raziskave na temo spretnosti in napak v uporabi knjižnice (James in Nahl-Jamesova, 1487, v James, 1995). Te so: orientacija, interakcija in internalizacija. V prvi stopnji posameznik razvija pripravljenost slediti navodilom in se uči. memorira knjižnične izraze V stopnji interakcije razvija podobna staliSča in procese kognicije, kot jih imajo bibliotekarji pri klasifikaciji in operacijah priklica informacij. V zadnji fazi pa posameznik razvije pozitivni odnos do institucije knjižnice in njene misije v družbi ter dojema, kako so znanje in informacija povezani s posameznimi disciplinami.
specialist. Posameznik postaja osebno vpleten v svoje učenje, išče nove informacije, hkrati pa mu raste samozavest v navigaciji interneta. Tretja stopnja je najbolj internalna, saj postaja odnos do interneta kontekstualen in oseben, posameznik ga (pozitivno) sprejema in je motiviran za izvršitev nalog. V tej stopnji je poudarek na kompetentnosti, ki omogoča inventivnost. Posameznik promovira cilje in funkcije sistema in sprejema svojo vlogo pri ohranjanju idej ter po drugi strani razvijanju kreativnosti.
Model učenja in adaptacije na internet iz pričujočih raziskav ima nekatere pomembne posledice v pedagoški praksi. Linnova (1996; v James, 1997) opisuje pasivne učence, ki lahko absorbirajo informacije, vendar ne zmorejo identificirati povezav med idejami in pogosto pozabljajo to, kar so se naučili. Za razliko od njih avtonomni učenci uporabljajo najrazličnejše medije, od knjig, elektronskih medijev, omrežnih komunikacij, da dosežejo integrirano in kohezivno razumevanje neke učne teme.
Računalniško posredovana komunikacija
Kiberprostor in hipertekst sta zanimiva fenomena v razvijanju modela interakcije človek -računalnik, vendar pa je bistvena pridobitev interneta v odprti komunikaciji med uporabniki, ki šele ustvarja pravi socialni potencial medmrežja.
V svetu informacijske tehnologije se uporablja za opis komunikacije preko računalnika besedna zveza računalniško posredovana komunikacija (RPK),3 pod katero lahko razumemo komuniciranje med ljudmi, ki je posredovano preko računalnikov in ne komuniciranje med človekom in računalnikom ali med računalniki samimi (Škerlep, 1994; v ČKZ, 1994). Vsebuje pisno, avdio ali video izmenjavo, ki jo ljudje lahko kontrolirajo z uporabo računalnikov (Gartonova, Haythornthwaitejeva in Wellman, 1998; v Gackenbach, 1998). Namen RPK pripomočkov je povečati skupinsko komunikacijsko okolje z zmanjševanjem geografskih in trenutnih razdalj (Kiesler, Siegel in McGuire. 1984; Kiesler in Sproull, 1992; v Gackenbach, 1998).
Korenine RPK lahko iščemo v samem projektu ARPANET, vendar pa je računalnik postal komunikacijski medij za najširšo publiko šele v drugi polovici osemdesetih let. V tem času so se začele pojavljati prve virtualne skupnosti kot posledica daljšega komuniciranja ljudi med seboj preko RPK, pri čemer so se začeli razvijati pravi medosebni odnosi in občutek pripadnosti oziroma skupnosti.4
RPK je različna od omrežno-osnovane komunikacije, ki temelji na hipertekstu-alnem in hipermedijskem WWW. Ta način računalniške komunikacije uvede glede na tradicionalne medije dvajsetega stoletja (radio, televizija) nov način shranjevanja, dostopa in povratnega prenosa, ne razlikuje pa se v enosmernem toku od sporočevalca k množici sprejemnikov (Škerlep, 1994; v ČKZ, 1994). Razlika med omrežno-osnovano komunikacijo in ostalimi oblikami RPK je razlika med predvajajočimi (enosmernimi) in interaktivnimi (dvosmernimi) mediji. Pri WWW ni hitrih povratnih informacij, kontrole, interakcije. Predstavlja tok informacij, ki jih uporabniki ne morejo spreminjati (brisanje, popravljanje, dodajanje, postavljanje vprašanj) (Gartonova, Haythornthwaitejeva in
Besedno zvezo računalniško posredovana komunikacija (RPK) sem povzel po Škcrlepu (1994; v ČKZ, 1994) kol prevod v tuji (angleSki) literaturi Široko uporabljane Computer Mediated Communication (CMC) Nekateri avtorji imenujejo preko računalniških omrežij posredovano komunikacijo tudi telelog komunikacija (Hall Kokeach in Kcardon, 1988; v Voiskounsky, 1997). V tej besedni zvezi lahko telelog razumemo kot povezavo preko velikih razdalj.
Kot ena prvih virtualnih skupnosti slovi WELL (Whole Earth 'Lectronic Link), katere korenine segajo v leto 1985.
Wellman, 1998; v Gackenbach, 1998). 'Deskanje' ali 'surfanje' po internetu je domena takšne vrste komunikacije, kjer je v osnovi iskanje informacij in še vedno predstavlja ogromen delež uporabe Interneta.'
Prelomno novost v RPK uvede elektronska pošta ali e-mail, najpomembnejša metoda komuniciranja in razvijanja odnosov po iznajdbi telefona (Suler, 1999). S svojo dvosmernostjo komunikacije omogoča kroženje in razvijanje informacij. Po naravi je podobna navadni pošti (polžji, kot jo nekateri šaljivo imenujejo), vendar je glavna razlika v izjemni hitrosti in enostavnosti izmenjave sporočil. V osnovi je komunikacija eden - enemu.6
Nadgradnja elektronske pošte je poštna lista (mailing list), ki omogoča komunikacijo enega z mnogimi. Osnovni princip je v tem, da tisti, ki so naročeni na listo, pošljejo svoja sporočila na oddaljen računalnik, kjer je lista locirana, le-ta pa potem pošlje naprej sporočilo na naslove vseh, ki so člani liste. Omogočena je torej komunikacija v večjih skupinah, kar je že prvi korak k nastanku virtualnih skupnosti. Slabost teh list je možnost zasičenosti uporabnikov s sporočili, saj lahko dobijo na ducate sporočil na svoj naslov. To rešeje konferenčni skupinski sistem komuniciranja na USENET-u, kjer računalnik sporočil ne pošilja na elektronske naslove, temveč jih shranjuje na določeni podatkovni bazi na oddaljenem računalniku, uporabniki pa jih berejo tako, da se priključijo na bazo in izberejo konferenco (ali bolj popularno novičarsko skupino), ki jih zanima.
Elektronska pošta, poštna lista in IJSENET konference omogočajo komunikacijo, ki ima časovni zamik in ni direktna. Spadajo v tako imenovane asinhrone načine komuniciranja. Vendar so se že zelo zgodaj začeli pojavljati v komunikacijski tehnologiji tudi direktni ali sinhroni načini komuniciranja, kjer en uporabnik komunicira z drugim tako, da se obema v posebnih pogovornih oknih sočasno izpisuje tipkano sporočilo. Gre torej za način komunikacije v realnem času. Zelo popularna različica takšnega načina je IRC (Internet Relay Chat), ki omogoča, da se skupina uporabnikov z različnih koncev sveta pogovarja v živo preko pisane besede, ki predstavlja mediator komunikacije (Rheingold, 1993).
Naprednejšo obliko sinhrone RPK predstavljajo sistemi MUD (Multiple Users Dimensions ali Dialog).' Številni raziskovalci jih opredeljujejo kot tekstualno ali socialno osnovano virtualno resničnost. V tekstualno strukturirana virtualna okolja (sobe) se preko medmrežja priključi več udeležencev, ki so v interakciji preko teksta na svojem ekranu. MUD sistemi so neke vrste virtualna realnost, elektronsko predstavljen prostor, ki ga uporabniki lahko obiščejo (Curtis, Nichols, 1993; ČKZ, 1994). Bolj sofisticirana oblika so MOO (MUD Object Oriented), tj. objektno orientirani MUD.
' Po nekaterih ocenah predstavlja iskanje informacij preko iskalnikov kar 85% uporabe medmrežja (Lawrence in Giles, 1999).
6 Suler (1999) uporabnike elektronske poŠte razdeli v Štiri skupine zagreteii, ki preverjajo e-mail najmanj enkrat na dan, pogosto pa tudi večkrat, redni uporabniki, ki preverjajo e mail nekajkrat na teden in pogosto po določenem urniku; občasni uporabniki, ki uporabljajo c-mail različno, ponavadi pa ga preverjajo enkrat na teden ali manj; in novinci, ki so komajda vstopili v kiberprostor in se Sele seznanjajo z uporabo e-maila.
' Prvotno je Mili) pomenil Multiple Users Dungeon, saj so se ti sistemi razvili iz avanturistične ig"-' 'Dungeons anil Dragons', v kateri več istočasno priključenih udeležencev igia vloge in se zapleta v interakcije, cilj pa je uboj zmaja in odkritje zaklada (Keidova, 1994, v Sempsey, 1997), Številni MUO. ki so na medmrežju, imajo Se vedno naravo avanturistične igre, hkrati pa jih je vedno več, ki služijo drugim namenom druženju, profesionalnemu sodelovanju in poučevanju
V novejšem času se začenjajo uveljavljati multimedijski načini komuniciranja. Znane so avdio-video konference, ki za razliko od tekstovne narave prejšnjih sistemov RPK omogočajo komunikacijo na podlagi več perceptivnih niodalitet (slušne in vizualne). Uporaba teh sistemov pa je še vedno odvisna od razvoja računalniške tehnologije, saj hitrost in zmogljivost računalnika trenutno še ne omogočata masovne razširjenosti takšne komunikacije.
Posamezni pripomočki dvosmerne RPK so našteti v tabeli 3 in so razdeljeni na asinhrone in sinhrone.
Tabela I: Pripomočki za dvosmerno računalniško posredovano komunikacijo na med-mrežju
Aplikacije dvosmerne RPK	
asinhrone	sinhrone
elektronska pošta poštna lista USENET konference	IRC MUD/MOO avdio-video konference
Značilnosti RPK in nekatere psihološke posledice
Virtualni svet oziroma kiberprostor je drugačen od fizičnega sveta, saj je digita-liziranje ljudi, njihovih odnosov in skupin razširilo meje, kako in kdaj so lahko ljudje v interakciji. Hkrati pa je ostal prostor socialnih interakcij in odnosov, saj ljudje na njem dobivajo nove prijatelje, znance, ljubimce in sovražnike (Suler, 1999). Socialna potreba po druženju je ob iskanju informacij eden glavnih motivov uporabe medmrežja, tako da je internet socialni medij (Parks in Roberts, 1997).
Z razvojem tega novega sveta se seveda postavlja vprašanje, ali se kiberprostorska interakcija oziroma odnosi lahko primerjajo s temi iz realnega, fizičnega življenja?8 Mnogi pripisujejo odnosom, ki so nastali in se vzdržujejo preko RPK, da so trenutni, neresnični in premalo (če sploh) čustveno globoki. Vendar, ali je res tako? Za resnično evaluacijo te hipoteze je potrebno ugotoviti nekatere bistvene značilnosti RPK.
Nekateri edinstveni pojavi, ki so v osnovi oblikovali uporabnikove psihološke izkušnje tega novega socialnega kraljestva, so: omejene senzorne izkušnje, preseganje časovnih in prostorskih dimenzij ter možnost stalnega dokumentiranja in arhiviranja.
Omejene senzorne izkušnje
Senzorne izkušnje vida, sluha, tipa in njihovih kombinacij so v kiberprostoru omejene. Razvoj hipermedijskih tehnologij sicer omogoča avdio-video način komunikacije, ki poskuša zajeti tudi zvočne in slikovne perceptivne kanale v komunikaciji ter jo prikazati bolj praktično in realistično, vendar pa prava fizična interakcija med ljudmi, kot je stisk roke, objem ali poljub, ni možna. Poglavitni sklep je, da vse kar deluje preko RPK, deluje tudi v realnem svetu, vsega iz realnega sveta pa ne moremo prenašati v RPK okolje. Prav ta omejenost senzornih izkušenj v kiberprostoru pa ima tako pomanjkljivosti kot prednosti v primerjavi s fizičnim, realnim prostorom.
8 Suler (1999) loči med in-perstm in cyberspace relationship Prvi odnos je oseben, i/, realnega okolja in /ujame občutek fizične prisotnosti, ki pa ni nujno fizična (z nekom si lahko v istem prostoru, vendar ne nujno tudi v fizičnem kontaktu) kiberprostorski odnos se navezuje na odnos, kjer je posrednik RPK in ni prostorsko omejen.
Človekov glas ter obraz in telo sta v naravnih okoljih bogata s pomeni in emo-tivnimi znaki. Mehrabian (1981; v Chenault, 1998) loči med neverbalnim in implicitnim verbalnim vedenjem v komunikaciji. Pod prvo skupino bi lahko našteli obrazno mimiko, poze, gibe, geste. Avtor poudarja, da kadar so naše besede v kontradikciji s sporočilom neverbalnih komponent, se naši sogovorniki zanašajo skoraj popolnoma na to, kar delamo in ne na to, kar govorimo.
Prvotn-j raziskave so poudarjale, da v okoljih RPK ni redundantnih verbalnih znakov (ton glasu in glasnost), neverbalnih znakov (govorica telesa) in kontekstualnih (npr. prostor srečanja, sedežni razpored). RPK aplikacije naj bi dale manj informacij o socialnih karakteristikah (spol, starost, narodnost), osebnih karakteristikah (videz, obleka), socialni poziciji (mesto v hierarhiji moči), saj komunikacija bazira zgolj na pisani besedi (Gartonova, Harthornthwaitejeva in Wellman, 1998; v Gackenbach, 1998). Prav zaradi pomanjkanja drugih znakov je nemogoče razviti pravi odnos ali pa je ta zelo otežen (Berger in Calabrese, 1975; v Chenault, 1998).
Drugačni pogledi pa poudarjajo, da zaradi odsotnosti fizičnih in neverbalnih znakov ne smemo smatrati računalnika kot neosebnega ali odtujenega socialnim znakom, ali da znakom, ki jih prenaša, manjka subtilnosti tistih, ki so posredovani v osebni komunikaciji (Lea in Spears, 1995; v Chenault, 1998). Mnogi avtorji namreč ugotavljajo visoko stopnjo socioemocionalnih vsebin na RPK, tudi na organizacijskih in na nalogo orientiranih področjih (Rheingold, 1994; Ord, 1989; McCormick in McCormick, 1992; v Chenault, 1998).
Ta nasprotujoča si pogleda sta si enotna v oceni, da je v RPK manj socialnih znakov in daje najmočnejši interaktivni medij v kiberprostoru pisana beseda.
Beseda je seveda element jezika, tega najpomembnejšega znakovnega (simbolnega) sistema, ki oblikuje človekov mentalni proces. Jezik lahko ločimo na oralno in pisno obliko. Oralni vsebuje neformalne oblike, nepravilno sintakso, tudi rimo in ritem, pisni pa sofisticirane fraze, uporabo pasivnega načina in vzročno-posledičnih jezikovnih struktur ter jasnih besednih izbir (Griffin in drugi, 1989; v Voiskounsky, 1997). Pisna oblika ni povezana z ekstralingvističnimi znaki (kot so geste, mimika, obrazno izražanje, intonacija,...), oralna pa ima bogato zaledje prav v teh znakih (Voiskounsky, 1997).
V RPK se pojavljajo značilnosti obeh oblik jezika. Pisna oblika omogoča, da pošiljatelj lahko kontrolira kompozicijo sporočila, ki ga pošilja, in ga lahko popravlja ter znova pošilja. Prav tako imajo sporočila pogosto zapleteno sintaktično strukturo (odvisni stavki, podstavki) in se skozi njih kristalizira razlog same komunikacije.
Pri oralni plati pa pridejo do izraza tudi osebnostne lastnosti posameznika. RPK lahko vsebuje različne kognitivne stile kot osebna komunikacija, posamezniki imajo različne sposobnosti in spretnosti pisnega izražanja, tako da so nekateri ljudje lahko bolj ekspresivni, subtilni, organizirani ali kreativni v pisni obliki komunikacije. Herringova (1994) loči med spoloma različna stila izražanja na medmrežju, ženske v sporočilih izražajo podporo in so prijaznejše ter razumevajoče, moški pa imajo bolj grob stil. Prav tako igra pomembno vlogo pri pisnem izražanju tudi ustvarjalnost, saj posamezniki, ki komunicirajo preko RPK, sčasoma začnejo razvijati in uporabljati različne znake in paralingvistične kode, pogosto uporabljajo neuradni stil izražanja, kol so uporaba imen, vzdevkov, žargonskih ali slangovskih izrazov ter humorja.''
Znana je uporaba takoimenovanih emoiikon, s katerimi sporoCamo svoje Čustveno razpoloženje -npr. smileji) ali: (Obstajajo konsen/ualne okraj Save kol iniliii 111 my humble opinion, irl in real life. brb -be riglu buck, ipd tekst v velikih Črkah jc enak kričanju v osebnem odnosu RPK omogoča tudi citiranje prejSnjih i/jav
V RPK je pomembna tudi razmejitev jezika na obliko monologa in obliko dialoga.10 Narava človeške komunikacije je dialoška izmenjava pogledov in sporočil, monologi pa so naučeni in bolj umetni (nenaravni) načini komuniciranja (Bakhtin, 1984; Wertsch, 1991; v Voiskounsky, 1997). Pogosto se dialog povezuje z demokratičnim stilom, monolog pa z avtoritativnim stilom upravljanja in vodenja.
Zelo značilno za dialoški način je spraševanje in prav neformalni indikator interakcije v RPK je hitrost odgovora - krajši kot je čas v procesu vprašanja in odgovora, večja je verjetnost, da gre za interaktivni razgovor. Monološki način je ponavadi prisoten pri začetnikih RPK, ki pa ponavadi z izkušnjami in kompetenco spremenijo komunikacijski stil v bolj demokratičnega (Voiskounsky, 1997). Monološki način je lahko prisoten tudi v oblikah vprašanj, npr. kadar gre za retorična vprašanja, prošnje in na splošno sporočila, ki ne sugerirajo na odgovor.
RPK pogosto neverbalne znake pretvarja v časovne značilnosti pošiljanja sporočil. Čas je intrinzičen del naše socialne interakcije in časovne informacije v komunikaciji prenesejo pomen preko mnogih stopenj (Walther in Tidvvellova, 1995; v Chenault, 1998). Kako hitro nekdo odgovori na poslano sporočilo, ima vpliv na pošiljatelja. Hiter odgovor kaže na interes za komunikacijo. Prav tako naj bi bilo navadno sporočilo, poslano ponoči, percepirano bolj intimno, ponoči poslano na nalogo orientirano sporočilo pa naj bi bilo percepirano manj intimno.
Splošen sklep bi bil, da pri RPK proces oblikovanja vtisa in razvoja odnosa poteka počasneje, saj je zaradi manj znakov samorazkrivanja počasnejši razvoj zaupanja in intimne komunikacije (Lea in Spears, 1995; v Chenault, 1998). Odnosi na medmrežju pa vseeno nastajajo in živijo svoje življenje.
Omejene perceptivne izkušnje in primat besednega komuniciranja v RPK pa imajo nekatere zanimive posledice. Zanimiva je SIDE (Social Identity Deindividuation) teorija, po kateri odsotnost znakov in osebnega znanja o komunikacijskem partnerju povzroči, da so nekateri znaki osebnosti v RPK višje vrednoteni, kar vodi v stereotipne predstave o partnerju, ki bazirajo na vsebini jezika RPK sporočil. Ta princip je še kako pomemben pri predstavljanju svoje identitete drugim v kiberprostoru. 1 Walther (1996; v Barak, 1999) govori o posebnih pravilih in normah medmrežne komunikacije, kar ji daje pridih hiperpersonalnosti. Posamezniki na internetu imajo tendenco samopre-zentacije in vnašanja visoko selektivnih in pristranih (povratnih) informacij drugim o sebi.
Komunikacija samo preko tipkanega teksta omogoča, da lahko predstaviš sebe, dele svoje identitete, lahko prevzameš neko izmišljeno identiteto ali pa ostaneš popolnoma anonimen. V večini komunikacijskih okolij (e-mail, IRC, MUD) lahko sebe poimenuješ, kakor želiš, v multimedijskih okoljih pa se lahko predstaviš tudi vizualno preko podob. Svoboda v ustvarjanju kiberprostorske identitete ali njenih delov omogoča raziskovanje in predstavljanje mnogoterih načinov človeške eksistence (Reidova, 1998; v Gackenbach, 1998). V kiberprostoru je mnogo primerov prikrivanja starosti, spola, rase, socialnega statusa, prikriti je možno skoraj vse aspekte identitete (McCrae, 1996; Stone, 1991; v Gackenbach, 1998). Znani so tudi primeri zamenjave spola (Rheingold, 1993; Curtis, 1992; Serpentelli, 1993; Reidova, 1994; Turklejeva, 1995; v Sempsey,
Voiskounsky (1997) omenja tudi samokomunikacijo (self-communication). ki jc proces pošiljanja sporočila na svoj naslov, vendar ne kol kopije poslane poŠte Možni motivi naj hi hili v procesu samoučenja, operacijah pomnjenja, pri vodjih lahko kot komponenta funkcioniranja vodstvene vloge Medmrežna interakcija deluje po principu WYSIWIS (What You See Is What I Say) ali 'kar ti villi's je kar ja: rečem'(Vhernyeva, 1998; v Oackenbach, 1998).
1997), kjer pa prevladujejo moški, ki prevzemajo žensko vlogo (Rheingold, 1993) (Serpentelli, 1993; v Sempsey, 1997).
V skladu s pomanjkanjem zanesljivih znakov sociokulturnega konteksta na med-mrežju prihaja do fragmentacije posameznika in formiranja fleksibilnih kiberprostorskih aspektov osebnosti (Reidova, 1998; v Gackenbach. 1998). Ti niso prostorsko integrirani, kot so različne vloge v odnosih realnega sveta integrirane v eno fizično obliko, in med njimi so lahko prave disjunktne sile. Pomanjkanje integracije se kaže predvsem v manjši fleksibilnosti interakcije z drugimi kiberprostorskimi osebami. Domet ekspresivnosti kiberprostorskega individuuma je pogosto manjši kot domet posameznika v realnem svetu, saj posamezni aspekt osebnosti deluje v specifični kiberprostorski situaciji kot celovit predstavnik osebnosti in ne zgolj kot del njene raznolikosti.1"
Fenomen anonimnosti oziroma psevdonimnosti pa ima še dve pomembni posledici - izenačevanje statusa komunicirajočih in dezinliibicija.
Na medmrežju ima vsak enako možnost do komuniciranja, ni statusnih, materialnih, rasnih, spolnih ali starostnih omejitev. Kar determinira tvoj vpliv na druge, je tvoja sposobnost komuniciranja, ki vsebuje tudi sposobnost pisanja, vztrajnost, kakovost idej in včasih tehnično poznavanje in znanje (Suler, 1999), pa tudi predhodne izkušnje iz RPK okolij (Adriansin in Hjelmquist, 1991; v Sempsey, 1997) ter stopnja ekstra-vertnosti (Straus, 1996; v Sempsey, 1997). RPK omogoča ženskam, manjšinam, mar-ginalnim skupinam, da je njihov glas slišan, kar Walther (1992; v Chenault, 1998) definira kot uravnoteževanje participacije. Višjo enakopravnost udeležbe RPK okolij ugotavljajo mnoge raziskave, kar je posledica manjšega normativnega interpersonalnega ali socialnega pritiska v teh okoljih (v Sempsey in Johnston, 2000).'
Dezinliibicija je eden najpogosteje raziskovanih fenomenov v povezavi z RPK. Če se pojavlja inhibicija takrat, ko je vedenje omejeno s samozavedanjem, anksioznostjo o socialnih situacijah, skrbeh o javni evaluaciji (Zimbardo, 1977; v Gackenbach, 1998), nastopa dezinliibicija takrat, ko teh znakov ni ali pa se pojavljajo nasprotni. Prentice-Dunn in Rogers (1982; v Gackenbach, 1998) jo smatrata kot produkt reduciranega javnega samozavedanja, kar vodi v manjšo skrb glede sodb s strani drugih (Fenigstein, Scheier in Buss, 1982; v Gackenbach, 1998). V povezavi s posameznikovim vedenjem na medmrežju lahko dezinhibicijo smatramo kot vedenje, ki je manj inhibirano v primerjavi z vedenjem v realnem življenju (Joinson, 1998; v Gackenbach, 1998). Je vedenje, kije povezano z redukcijo skrbi ob samoreprezentaciji in sodbah drugih.
Številne raziskave potrjujejo, da so posamezniki manj inhibirani v RPK interakciji kot pa v realnem, življenjskem okolju (Sempsey in Johnston, 2000). Vendar pa je bilo ugotovljeno, da tudi pri uporabi avdiovizualnih RPK pripomočkov ostaja stopnja de-zinhibicije visoka, tako da je poleg anonimnosti pomemben faktor tudi odsotnost fizičnih povračilnih ukrepov (Serpentelli, 1993; v Sempsey in Johnston, 2000) (Rheingold, 1993).
Fragmentacijo ali večplastnost kiberprostorske osebnosti lahko povežemo / individuulizueijo oziroma pluralizacijo Življenjskih stilov, ki se pojavlja vzporedno / informatizacijo družbe (DOring, 1999). Višji standard, viSje potrebe, boljše načrtovanje družine in povečanje zaposlenosti žensk so faktorji, ki prispevajo k temu, da so nekdaj enolični življenski slih postali mnogo ali brezmejno raznoliki I'rav postmoderne teorije izhajajo i/ tega, da ne obstaja en in edini način Življenja in mišljenja, ampak obstajajo različni življenjski suh, konstrukti in teorije realnosti, katerih integracija se dosega preko priznavanja raznolikosti pogledov in ne preko priseganja na eno skupno in univerzalno prepričanje, izraženo skozi stavek, besedo ah sploSm konsenz
Compton in l-lint (1992; v Sempsey in Johnston. 2000) sta v računalniškem okolju ponovila Aschev (1956) eksperiment konformnosti in ugotovila manjSo stopnjo konloimilosti v RPK okoljih
Efekt dezinhibicije je lahko dvosmeren. Včasih posamezniki v RPK brez zavor izrazijo neprijazno potrebo ali emocijo, po drugi strani pa lahko iskreno in odprto govorijo o osebni, intimni stvari, o kateri se v realnem, fizičnem okolju izogibajo pogovarjati."
Najpogosteje poimenovane negativne plati dezinhibicije so plameni (iz ang. flames), ki so sovražne medmrežne izmenjave, pogosto javno usmerjene (Dery, 1994; v Chenault, 1998), nenadni, pogosto pretirani izpadi jeze, vulgarnosti in žalitev (Danet, 1997; v Chenault, 1998). Pogosto so takšni množični napadi odziv na pogled ali mnenje v sporočilu, ki ga posameznik pošlje skupini (npr. na poštnih listah, Usenet konferencah oziroma novičarskih skupinah). Sovražna komunikacija oziroma plameni se 4-krat bolj pogosto pojavljajo v RPK kot v realni interakciji (Dyer, Green, Pitts, Millward, 1995; v Chenault, 1998), vendar so nasplošno tudi v RPK redki.15
Pozitivni vidik dezinhibicije predstavlja samorazkrivanje. RPK zaradi pomanjkanja sociokultumih, osebnostnih in fizičnih znakov ustvarja okolje, kjer je manjša socialna inhibicija, tako da lahko ljudje hitreje začnejo govoriti o bolj intimnih stvareh. Sklep bi bil, da kljub temu, da je RPK manj osebna, lahko zmanjša socialno distanco (Sempsey in Johnston, 2000). Za to pa je prav tako pomemben socialni motiv uporabe medmrežja ter dejstvo, da s preseganjem prostorskih in časovnih razdalj lažje najdeš nekoga, s katerim imaš skupen interes.
Dezinhibicija ima uporabne vidike pri samem iskanju informacij, v izobraževanju in raziskovanju ter elektronski trgovini (Joinson, 1998; v Gackenbach, 1998). Posameznik se lažje odloča iskati potencialno ogrožujoče informacije na medmrežju (kot so skupine za samopomoč), lažje se vključuje v razprave in izmenjave mnenj ter pogledov. Ljudje tudi raje naročajo in kupujejo stvari, kijih verjetno v realnem, fizičnem življenju ne bi zaradi skrbi o sodbah drugih ljudi.
Preseganje časovnih in prostorskih ovir
Nekateri smatrajo, da je je čas na internetu kondenziran (Suler, 1999). Hitra migracija po kiberprostoru je enostavna, tako daje potovanje hitro. Ker je subjektivni občutek časa povezan s stopnjo spremembe v svetu, v katerem živimo, je v kontekstu hitro spreminjajočega se kiberprostora izkušnja časa pospešena.
Prostorska oddaljenost nima vpliva na to, kdo lahko komunicira s kom preko RPK. Med dvema uporabnikoma medmrežja, ki živita na povsem različnih koncih sveta, je največja ovira predvsem znanje istega jezika ali pisne sposobnosti in spretnosti. Pomemben fenomen premagovanja prostorske oddaljenosti je teleprisotnost, tj. stopnja, do katere člani neke interakcije dobijo vtis prisotnosti v istem prostoru, kljub temu da so i/, oddaljenih, povsem ločenih koncev (Muhlbach, Bocker in Prussog, 1995; v Gackenbach, 1998). Minsky (1980; v Biocca, 1997) jo definira kot iluzijo prisotnosti na oddaljeni lokaciji.
Kiberprostorsko interakcijo lahko umestimo glede na koncept časa in prostora interakcije, kije predstavljen v tabeli 4.
Holland (v Sulcr, 1999) podobne pojave, ki so posledica dezinhibicije, vidi kot posledico mtemetske regresijc, ki nastopi zaradi translcmih reakcij ljudi do računalnikov V kiberprostoru uporabniki vidijo računalnik kot človeka in druge ljudi kot manj človeSkc, kur rezultira v seksualnih in agresivnih izpadih. , Plameni pogosto predstavljajo manj kot 5% komunikacije v RPK (Lea in drugi, 1992; v Chenault, 1998).
Tabela 2: Koncepti časa in prostora interakcije (po Johansenu, 1988; v Gackenbach, 1998)
	Isti čas	Različen čas
Isti prostor	sinhrono / solocirano	asinhrono / solocirano
Različen prostor	sinhrono / ločeno	asinhrono / ločeno
Sinlirona solocirana interakcija je najbolj tradicionalna za skupine, kjer gre za realna srečanja (iz oči v oči). Vsak udeleženec mora biti v istem prostoru in v istem časovnem obdobju. Asinhrona solocirana interakcija je možna v skupinah, ki delujejo v istem prostoru, vendar je njihova osebna medsebojna komunikacija minimalna. Takšno komunikacijo lahko ilustriramo z delavci nekega podjetja, ki komunicirajo preko panojev, oglasnih desk.
Naslednja dva tipa interakcije pa sta omogočena prav z RPK tehnologijo: sinlirona ločena in asinhrona ločena interakcija. Pri prvi obliki je zahtevan pogoj istega časovnega obdobja (IRC, MUD, avdio-video konference), pri drugem pa ni časovno-prostorskih omejitev (e-mail, poštna lista, USENET konference). Pri prvi obliki je stopnja teleprisotnosti višja.
Nepomembnost časovnih in prostorskih ovir je pomembna za ljudi, ki imajo edinstvene interese in potrebe (kot npr. skupine za samopomoč), saj lahko tako srečajo in komunicirajo s podobnimi ljudmi. Prav tako okolje kibcrprostora omogoča dostop do številnih odnosov, saj posameznik lahko enostavno komunicira z množico še tako raznolikih ljudi.
Odnosi 7. drugimi preko RPK so lahko različni in njihove značilnosti lahko operativno ugotavljamo s pomočjo značilnosti RPK zvez med člani. Po Gartonovi, llay-thornthwaitejevi in Wellmanu (1997) (1998; v Gackenbach, 1998) je njihova intenzivnost indikator bližine, intimnosti, povezanosti med parom akterjev RPK. Lahko variirajo po vsebini, smeri in moči. Po moči so lahko šibke ali močne. Prve so neredne, manj pogosto se ohranjajo in vzdržujejo ter implicirajo na neintimno povezavo. Močne pa so ponavadi kombinacija intimnosti, samoodkrivanja, vzajemnega vračanja uslug in pogostejši je kontakt med akterjema. Več kot določena zveza pokriva različnih aspektov odnosa, bolj lahko govorimo o njeni multipleksnosti. RPK naj bi uspešno podpirala tudi močne, multipleksne vezi in z njimi izmenjavo instrumentalnih, socialnih in emocionalnih komponent interakcije.
Kot edinstvena značilnost časa v kiberprostoru je tudi njegova vloga indikatorja globine interakcije na podlagi zamude odgovora na sporočilo ali dela dneva, v katerem je bilo sporočilo poslano. V tej vlogi služi kot neverbalni znak komunikacije (Walther in Tidwell, 1995; v Chenault. 1998).
Motnost stalnega dokumentiranja in arhiviranja
Že predhodno je bilo izpostavljeno, da večina kibei prostorske interakcije bazira na pisani besedi. Virtualni govor in akcija sta spontana in neposredna kot tradicionalni socialni govor, vendar tudi neizbrisljiva kot pisava (Reidova, 1998; v Gackenbach, 1998). Mnoge aktivnosti na internetu, tudi sporočila elektronske pošte ali pogovorne seanse, lahko posnamemo in arhiviramo v računalniški dokument. Za razliko od interkacij v realnem življenju lahko imamo v kiberprostoru stalen arhiv naših odnosov, kaj je bilo povedano, komu, kdaj. Ker vse interakcije bazirajo na dokumentih, lahko celo izvedemo, da so odnosi med ljudmi dokumenti, ki jih lahko za stalno ohranimo (Suler, 1999).
Zasvojenost od interneta - kiberprostorska zasvojenost?
Veliko raziskav kaže, da nekateri uporabniki medmrežja preživijo toliko časa na kiberprostoru, da to vpliva na njihovo osebno in profesionalno življenje. Preprostost dostopa, možnost širokega spektra različnih medosebnih povezav, hiperpersonalna narava medsebojnih odnosov, neinhibirajoča narava interakcije so samo nekateri od možnih faktorjev, ki medmrežno okolje naredijo nekaterim ljudem preveč privlačno (King, 1996). Zaradi tega je mnogo raziskovalne energije usmerjene na področje raziskovanja prekomerne uporabe ali zlorabe interneta.
Prvi, ki je uporabil termin motnje internetske zasvojenosti (Internet Addiction Disorderj, je bil Goldberg (1996) in je z njim opisal patološko kompulzivno uporabo Interneta. Sam Goldberg je skovanko vzel za šalo, kot potegavščino, vendar seje njena uporaba hitro razširjala in dobivala vedno več pravega znanstveno raziskovalnega naboja. Goldberg je kasneje poskušal termin vključiti v patološko uporabo računalnika, širšo kategorijo, kjer je problematična uporaba kateregakoli aspekta računalnika in torej vključuje tudi uporabo, ki po svoji naravi ni socialno interaktivna"' in povzroča motnje v posameznikovem poklicnem, akademskem, socialnem, delovnem, družinskem, finančnem, psihološkem ali fiziološkem funkcioniranju (Goldberg, 1996; King, 1996).
Motnja internetske zasvojenosti je v osnovi povezana s patološko uporabo računalnikov v socialni interakciji. Patološkost pri definiranju (katerekoli) zasvojenosti je že v osnovi problematična, saj predpostavlja dihotomne enote kot zdravo-nezdravo, normalno-nenormalno. In kaj je tisti faktor, indikator, norma ali meja, ki loči zdravo in nezdrave uporabe interneta?
Količina ur na dan ali teden, ki jih posameznik preživi na internetu, je v mnogih raziskavah eden izmed indikatorjev internetske zasvojenosti. Vendar njihova velikost variira - Brenner (1997; Gackenbach, 1998) navaja 19 ur na teden, Youngova (1996) 38 in več ur na teden. Mnoge raziskave poudarjajo pomembne značilnosti zasvojencev, kot so - populacija je predvsem moška, pojavljajo se problemi pri delu ali v šoli zaradi uporabe interneta, prav tako se pomembni drugi v posameznikovem življenju pritožujejo zaradi prekomerne uporabe interneta (Brenner, 1996; Thompson, 1996; Bgger, 1996; v King, 1996). Youngova (1996) ugotavlja, da skupina zasvojencev detektira probleme na akademskem, interpersonalnem, finančnem, poklicnem področju ter manj na fizičnem. Večjo težo imajo bolj interaktivni, dvosmerni in sinhroni kanali RPK (IRC, MUD) (Young, 1996). Prav tako pa raziskave kažejo (Young, 1996; Brenner, 1997), da so zasvojenci relativni začetniki v internetu - po Youngovi (1996) jih več kot 80% uporablja Internet manj kot eno leto. To je lahko posledica tega, da stari uporabniki ne sodelujejo v takšnih ali podobnih raziskavah, saj je Internet že tako integriran v njihovo vsakdanje delo in Življenje, da njegove uporabe ne percepirajo kot problematične.
"' Ajuyi (1995; v Gackenbach. 1998) vidi prekomerno uporabo medmrežja -zasvojenost od interneta kol odraz lega. da vedno več Časa preživimo s tehnologijo in ne z. ljudmi Spada med tehnološke, ti nekemične, vedenjske zasvojenosti, ki vključujejo interakcijo človeka in stroja ter so lahko pasivne (gledanje TV) ali aktivne (igranje računalniških iger)
Prav tako kol je lahko zasvojenost od interneta segment SirSili kategorij, nekateri razločujejo različne aspekte same Internetske zasvojenosti - zasvojenost od kiberseksa. kiberprostorskih odnosov, mrežne kompul/.ijc, informacijska obremenitev in računalniška zasvojenost (COLA, 1998-1999). Pri prvih gre za zasvojenost od pogovornih kanalov v /vezi s spolnostjo in pornografijo, pri drugih od odnosov in interakcij, vzpostavljenih preko RPK kanalov, kompulzije se navezujejo na medmrežne hazardne igre in nakupovanje, informacijska obremenitev s kompulzivnim deskanjem podatkovnih baz in slednje -računalniška zasvojenost /. obsesivnim igranjem interaktivnih, omrežnih računalniških iger
Suler (1999) smatra razlikovanje med normalno in ekscesno uporabo interneta kot iluzorno (podobno kot vse definicije zasvojenosti). Če je namreč človek popolnoma zaposlen z neko aktivnostjo, se ji predaja in porabi ogromno časa zanjo, je to lahko umik na področje učenja, kreativnosti in samoekspresije. Resnična patologija uporabe interneta bi bila takrat, ko bi se posameznikov svet skrčil na aktivnost zasvojenosti in bil disociiran z realnim življenjem. Dokler pa je integracija z realnim življenjem, njegova uporaba ni problematična.
Od virtualnih skupnosti do kiberkulturc
Komunikacija na medmrežju ni ostala v okviru osnovne diade dveh uporabnikov, ampak seje razvoj RPK razvil od interakcije eden - enemu, eden - mnogim, do mnogi -mnogim. Rheingold (1993) vidi bistvo RPK kot medijske tehnologije ravno v njegovi možnosti komunikacije mnogih z mnogimi.
Podobno kot so predhodni mediji (telegraf, telefon, radio, televizija) razbili socialne meje, ki so odvisne od časa in prostora, so RPK mediji načeli meje dojemanja identitete posameznika ter njegove pripadnosti v skupini. Konsistentna uporaba mreže interakcij med posamezniki je začela rojevati prve fenomene kiberprostorskih skupnosti.
V	socialnih znanostih ima termin skupnost na stotine različnih definicij, ki so mnogokrat bolj rezultat vpliva vrednotnih sodb ali političnih, ideoloških nazorov, kot pa znanstvenega zaključevanja. Nekatere kvalitativne in kvantitativne analize so izkristalizirale bistvene značilnosti definicij skupnosti (Hillery, 1955; Poplin, 1979; v Hamman, 1997). Sociološki termin skupnosti torej zajema (i) skupino ljudi (ii) v socialni interakciji, ki (iii) imajo nekatere skupne vezi med seboj in drugimi člani skupine in (iv) bivajo na istem prostoru vsaj za nekaj časa. Nekoliko razširjeno definira skupnost Etzioni (1993; v R avillc, 1998) - skupnost zahteva bivanje na istem prostoru za nekaj časa, videvanje istih ljudi, spoznavanje lokalne realnosti, deljenje skupnih izkušenj. Skupnost zahteva tudi medsebojno deljenje kulture, kar vključuje socialne vrednote, jezik, vedenjske norme. V bolj globokem smislu vodi v poglabljanje občutka intimnosti med ljudmi.
Veliko klasičnih in tudi novejših socioloških avtorjev se strinja v oceni, da je modernizacija družbe imela za neposredno posledico izgubo skupnosti (Marx, Durk-heim, Lyon; v Hamman, 1997). Oldenburg (1991; v Hamman, 1997) vidi razlog izginjanja skupnosti v izginjanju tretjega okolja, ki je pomembno v vsakdanjem življenju posameznika takoj za domom, kjer živimo, ter službo, kjer delamo. V njem srečujemo člane naše skupnosti na nevtralnem ozemlju, saj jih sprejemamo ne glede na njihov socialnoekonomski status. Po Oldenburgu (1991; v Hamman, 1997) je tretje okolje osrednji prostor neformalnega javnega življenja (kot so gostilne, bari, cerkev, ipd.) in so nujni za rojstvo skupnosti, saj so posamezniki v interakciji z drugimi, spoznavajo skupne korenine in sklepajo nove vezi.
V	modernih družbah je opaženo izginjanje tradicionalnih tretjih okolij." Dandanes so ljudje raje doma, kar je razvidno v masovnem porastu industrije za domačo uporabo (home entertainment industry). Ker izginjajo tretja okolja, ki hi bila enostavno dostopna
V Ameriki je poraba alkoholnih pijač v gostinstvu padla z 90% v 40 letih na J0% v danaSnjem času. To demonstrira dejsivo, da se je zinanjSalo Število barov, pubov in drugih tretjih okolij, v katerih se tradicionalno konzumira alkohol Podoben, vendar manj drastičen upad porabe alkohola, je bil opa/en ludi v Veliki Britaniji. I'rav tako se je zmanjšalo Število ljudi, ki obiskujejo cerkve, za kar raziskave ugotavljajo, da se dogaja takrat, ko izginjajo druga tretja okolja (Oldenburg. 1991; v Hamman, 1997).
večini populacije, mnogo ljudi, predvsem višje izobraženih in bolje finančno preskrbljenih, išče prostor druženja preko RPK tehnologije (Hamman, 1997). Virtualna tretja okolja so dokaj nove formacije, ki jih lahko poimenujemo virtualne skupnosti. Njihov pojav je deloma posledica želje po skupnosti, ki je nastala kot posledica dezintegracije tradicionalnih skupnosti po vsem svetu (Rheingold, 1993).
Skupnosti, ki se pojavljajo v kiberprostoru, nimajo nujno razpoznavne geografske lojalnosti, kar je razlika glede na tradicionalne skupnosti.18 Po Holmesu (1997; v Raville, 1998) spadajo v skupino abstraktnih skupnosti, ki se nanašajo na tista združenja ljudi, katerih medsebojni odnosi so karakterizirani z bolj abstraktnimi oblikami integracije, kot jih najdemo v realnih skupnostih.
Značilnost virtualnih skupnosti je, da je interakcija med člani običajno posredovana preko teksta na računalniških zaslonih. Druga značilnost je, da lahko povečajo interakcijo med posamezniki in istočasno povečajo tudi avtonomnost vsakega člana skupnosti. Pogosto dajejo prostor novim izkušnjam in analizirajo izkušnje iz vsakdanjega življenja ter mnogim dajo občutek osvoboditve, navdušenja, anonimnosti in zabave.
Sempsey in Johnston (2000) sta raziskovala dinamiko in socialno klimo MUD skupin, ki jih mnogi avtorji smatrajo za najbolj indikativne predstavnike porajajoče se kiberkulture (Bruckman, 1992; Carlstrom, 1992; Roush, 1993; Cherneyeva 1994; Reidova, 1994; Sneli 1994; Sempsey, 1997).19 MUD skupine imajo podobne značilnosti kot skupnosti - sestavljene so iz vsaj nekaj posameznikov, med katerimi obstaja neka stopnja skupinske identitete. Sempsey in Johnston (2000) sta odkrila, da te kiber-prostorske skupine dovoljujejo večjo stopnjo samoekspresije kot skupine iz realnega življenja, kar je konsistentno z raziskavami RPK na splošno, da naj bi bili ljudje manj inhibirani v teh situacijah glede na realno življenjske. RPK namreč ustvarja atmosfero, v kateri se člani počutijo zaželene, dobrodošle in nekaj posebnega ter so hkrati svobodni v izražanju sebe, tudi svoje intimnosti, preko besed ali dejanj. Na to še dodatno vplivata anonimnost interakcije in višja stopnja neodvisnosti. V MUD skupinah je prav tako prisotna večja stopnja raznolikosti in sprememb v notranjem funkcioniranju in aktivnostih, kar se odraža v inovativnosti posameznih članov. Ker so MIJD okolja samo-selektivna, bazirajo na prostovoljnosti članstva in nastajajo ponavadi zaradi skupnega interesa, je potreba po formalnosti in strukturiranosti ter eksplicitnosti pravil in sankcij nižja. Člani imajo namreč jasne koncepte o funkcioniranju skupine in njihovem mestu v njej in tisti, ki z notranjo skupinsko dinamiko niso zadovoljni, lahko enostavno zapustijo to okolje. Prav tako ni tako opazna hierarhija moči v teh skupinah.
V kiberprostoru nastajajo različne skupnosti iz različnih nagibov. Prav skupni interes je ključna točka nastajanja in razvoja virtualnih skupnosti. Prvotno so bile najbolj razširjene kiberskupnosti delovnih organizacij ali profesionalnih združenj. Dandanes so prisotne medmrežne skupnosti v realnosti obstoječih geografskih skupnosti, strokovnih, poklicnih ali znanstvenih asociacij, skupnih hobijev ali življenjskih stilov, religije, filozofije ali politične orientacije, določenih socialnih, etničnih ali ekonomskih zadev, konvencionalnih formalnih delovnih organizacij (Intranet) ali združenj podjetij, ki imajo strateške medsebojne odnose (Extraneti).
" Licklidcr in Taylor, vodilna raziskovalca pri ARPA. sla leta l%X predpostavila interaktivne omrežne skupnosti, ki bodo vključevale geografsko ločene člane, včasih združene v manjSc skupine in včasih delujoče posamezno l e skupnosti bodo skupnosti skupnega interesa in ne skupne lokacije. (Rheingold, 1993)
" MIH) so živi laboratoriji za proučevanje fenomenov v virtualnih skupnostih (Rheingold, 1993)
Virtualne skupnosti lahko umestimo v okvir virtualne družbe (Igbaria, Shayo in Olfmanova, 1998; v Gackenbach, 1998). Na razvoj virtualne družbe lahko gledamo organizacijsko preko virtualnega delovnega prostora. Ta je razpet na kontinuum med posameznikom in celotno družbo. Pri vsaki vmesni fazi razvoja skupine se pojavljajo značilna delovna okolja - od teledela pri posamezniku, virtualnih tiinov, korporacij in skupnosti do virtualne družbe. Shematično je to prikazano na sliki 1.
globalna ekonomija
državna politika in javne storitve
virtualni delovni prostor	virtualna delovna okolja
posameznik družba	teledelo virtualni tim virtualna korporacija virtualna skupnost virtualna družba
tehnologija
izobraževanje populacije
Slika 1: Okvir virtualne družbe (po Igbaria. Sliayo in Olfmanova, 1998; v Gackenbach, I99S)
Teledelo ali delo na daljavo, delo doma je v porastu zaradi zahtev samih zaposlenih (fleksibilni delovni čas in možnosti), organizacije (večja produktivnost in prilagajanje dela starejšim zaposlenim) in družbe (manj prometa in manj težav z onesnaževanjem). Virtualni tim se pojavlja predvsem v okoljih, kjer neka skupina dela na specifični, visoko zahtevni nalogi ali cilju, vendar narava dela ne zahteva od članov prisotnosti v istem prostoru ali dela v istem času. Virtualne korporacije zahtevajo fleksibilna, agilna okolja delovnih organizacij, ki lahko presegajo državne ali kontinentalne meje in omogočajo večji skupini ljudi učinkovito koordinirati napore, vire in naloge za dosego organizacijskih ciljev. Virtualne skupnosti združujejo različne aspekte, ki celoviteje posegajo v življenje njenih članov, saj se pri njih začenja razvijati občutek pripadnosti in povezanosti skupnosti. Na najvišjem nivoju razvoja skozi organizacijsko prizmo j^ virtualna družba, ki zajema najširši spekter človekovega bivanja v socialnem okolju.
Kiberkultura je centralni pojem virtualne družbe. Po Clarku (1997) kultura obstaja takrat, ko skupina ljudi izraža kohezivnost skozi skupne vrednote, jezik, rituale in ikone. Kibc 'rkult ura se v tem pogledu nanaša na skupino ali skupine ljudi, ki dosegajo to kohezivnost preko informacijske infrastrukture. Je zbirka kultur in kulturnih produktov, ki obstajajo in/ali so možni z uporabo interneta, kot tudi pripovedovanja o teh kulturah
in kulturnih produktih (Silver, 1997). Hkrati se kiberkultura neprestano razvija skladno s spremembami in razvojem gonilnih sil virtualnega delovnega prostora.
Na formiranje virtualne družbe in kiberkulture vplivajo naslednje gonilne sile: globalna ekonomija, državna politika in javne storitve, tehnologija in izobraževanje populacije (slika 1).
Svet je že pregovorno v procesu globalizacije, politične spremembe so razbile dihotomijo Vzhod - Zahod, pojavljajo se ekonomske integracije (EU, NAFTA, ASEAN), ki preraščajo tudi v politične asociacije, saj paradigma države na strogo nacionalni bazi izgublja svoj pomen. Elektronsko poslovanje, ki ne pozna meja, je v vrtoglavi rasti. V svetu globalne ekonomije in politike naj bi bila vloga države in javne sfere vzpodbujati rast informacijske infrastrukture in tehnologije v družbi, saj se le tako ohranja konkurenčnost. Informacijska tehnologija postaja uporabna za najširše množice, nižajo se stroški in veča zmogljivost, multimedijske aplikacije odpirajo povsem nova vrata zaznavanja in komuniciranja.
Vendar se največje razlike pojavljajo v socialnih vidikih informacijske tehnologije. Enakost statusa participacije na medmrežju je vprašljiva v širšem sociokulturnem kontekstu. Demografsko gledano namreč velja stereotip, da so povprečni uporabniki interneta bogatejši, višje izobraženi mladi in pogosteje moški kot pa generalna populacija (Broudette, 1997; Morahan-Martinova, 1998; v Gackenbach, 1998).
Internet ni popolnoma demokratičen medij, saj je dostop omejen s finančnimi ovirami. V svetu elektronskih medijev je prisotno pisanje o problemu dveh skupin, tistih, ki imajo dostop do Interneta (Internet have), in tistih, ki ga nimajo (Internet liave-not) (Morahan-Martinova, 1998; v Gackenbach, 1998). Pesimistične perspektive nagla-šajo lastno zakonitost tehničnega razvoja, ki ni prav nič naravnana na osvoboditev človekovih potreb in reševanje socialnih problemov, ampak se kali v prvi vrsti preko ekonomskih interesov in ideologije moči - pogosto na račun človekovih vrednot (Doring, 1999). Elite namreč poskušajo svoje potenciale moči in znanja razširiti preko nove tehnologije, večina prebivalstva pa ostaja v pomanjkanju denarnih (finančnih) virov, iz aktivnega omrežnega življenja (in s tem tudi vse bolj iz družbenega življenja) pa izginja prava tehnična kompetenca in možnost raznolike uporabe. Razvija se dihotomni svet informacijsko pismenih in informacijsko nepismenih.
Po drugi plati pa Gates (1995; v Doring, 1999) zastopa optimistično varianto, po kateri se globalno ekonomske razlike med razvitim in manj razvitim svetom v dobi informatizacije ne večajo, ampak manjšajo - manj razviti lahko namreč brez. vmesne stopnje industrializacije takoj vstopijo v informacijsko dobo in ekonomsko konkurirajo razvitemu svetu. Tako se razvija svet vsesplošne blaginje, pretoka znanja in vedenja.
S starostjo je povezan stereotip, da so starejši na splošno tehnofobi. Populacija starejših naj bi predstavljala 1% vseh uporabnikov medmrežnih storitev (Philbeck, 1997). Vendar pa je pomemben podatek, da starejši v povprečju uporabljajo računalnik več ur na teden kot katerakoli druga starostna skupina"0. Hkrati predstavljajo najhitreje rastočo skupino uporabnikov interneta (Sorensoj; v Philbeck, 1997), uporaba računalnika med starejšimi pa naj bi se od leta 1990 dalje v vsakem letu povečala za 15 % (Adler, 1996; v Philbeck, 1997). Uporaba interneta naj bi starejšim na splošno izboljšala življenje, saj jih ohranja pozorne, daje možnost izobraževanja, zmanjšuje osamljenost, saj lahko spoznavajo nove ljudi ter širijo svoje socialno življenje"
20 Starejši naj bi uporabljali računalnik 12, odrasli moSki in Študentje 9. ženske in najstniki 7 ter otroci, mlajSi od 1.1 let 5 ur na teden (Odlin, 1996; v Philbeck, 1997).
Uporaba interneta naj bi reducirala osamljenost in stopnjo suicidalnosti med starejšimi (Rigdon, 1994; v Philbeck, 1997).
Negroponte (1995; v Doring, 1999) vidi trenutno razliko med mladimi in starejšimi uporabniki kot pozitivno. Naraščajoče število tehnoloških analfabetov predvsem starejše generacije je predvsem pozitivna pridobitev, saj se s tem končno vzpostavlja ravnotežje - boljša tehnična kompetenca mladim omogoča, da sodelujejo pri mehanizmih družbene moči in privilegijih starejših ter pridobivajo vedno večji družbeni vpliv.
Zastopanost žensk na medmrežju je še vedno nižja kot zastopanost moških, kar je lahko posledica različne socializacije in stališč do računalniške tehnologije ter njene uporabe. Pomembno vlogo imajo stereotipi iz otroštva, katere igrače uporabljajo deklice in katere fanti. Če so bile prvotne računalniške igre v 80. letih biseksualne narave, so se konec 80. in v začetku 90. pojavile igre, ki so bile v svoji interaktivni reprezentaciji bolj agresivne in so propagirale 'macho' stereotip moškega, kar je bilo bolj atraktivno za moški spol (Shade, 1993; v Seyedi, l999)(Morahan-Martinova, 1998; v Gackenbach, 1998). Moški imajo tudi več interakcij preko interneta glede na število in dolžino, prej začnejo komunicirati in so v večji moči kontrole nad situacijo oziroma komunikacijo (West in Garcia, 1988; v Sannicolas, 1997) (Herringova, 1993).22
Stanje glede razlik med spoloma v uporabi interneta se v zadnjih letih popravlja," vzpodbuden je tudi podatek, da so med spoloma manjše razlike med stališči do računalnika pri mlajši generaciji glede na starejšo (Dell Computers, 1993; McKenna, 1997; v Gackenbach, 1998).
Glede na vse pomembne populacijske faktorje postaja pomembno izobraževanje, saj dobiva informacijska pismenost v svetu pomen tega, kar je nekoč imela navadna pismenost. Seznanjanje z informacijsko tehnologijo in učenje omogoča hitrejši razvoj informacijske pismenosti in spretnosti ter v končni fazi kompetentnosti, kar je pomemben dejavnik zadovoljstva v kiberprostoru in razvoja kiberkulture.
Seveda dajejo optimistični pogledi (Gates, Negroponte) kot tudi kritični - pesimistični pogosto zelo enodimenzionalne analize, ki komaj diferencirajo različne socialne kontekste uporabe medmrežja, prav tako ne upoštevajo raznolikih vzorcev njegove uporabe.24 Zagotovo velja, da se bodo pogledi in interpretacije tako eni kot drugi pojavljali tudi v bodoče in enotni smo lahko v oceni, da so pri dandanšnjem stanju informacijske tehnologije in interneta nastopile globoke in globalne spremembe, ki bodo vplivale na prihodnji razvoj in ki jih že dolgo ne moremo več ustaviti.
Literatura:
Barak, A. (1999). Psychological Applications on the Internet: A Discipline on the Threshold of a New Millennium. Applied and Preventive Psychology, 8. 2M-246. Dostopno (april 2000): http://construct.liaifa.ac.il/~aiy/app r.html Mixta, I' (1997). The Cyborg Dilemma: Progressive Embodiment in Virtual Environments. Journal of Computer Mediated Communication, .? (2) Dostopno (april 2000): Imp //www.ascuscorg/jcmc/vol.1/issue2/biocca2 html Chenault. II (I (1998). Developing Personal and Emotional Relationships Via Computer Mediated Cominu nication. CMC Magazine. Dostopno (april 2000): http://wwwdeceiiiber.com/cmc/mag/l998/nuiy/cheitault.hlml
Mogote je na tem mestu zanimiva teza, da so ženske v skupini percipirane kol dominantne. če govorijo več kot 30% Casa (Spender, 1989; v Gackenbach, 1998)
Po podatkih (iVU (1998) je razlika med spoloma v 4 letih zmanjšala i/ razmerja I ženski uporabnik na 20 moSkih na razmerje I ženska na 2 moSka. Dostopno na hltp //www gatech cduAiScr-surveys Oba pogleda najleple združi realizem fraze obljubljanje brezmejnega znanja je prav tako vpra!tljiv" kot prognoza kolektivne utopitve v podatkovni plimi (l)Oring, 1999).
Clarke. R. (1W7). Encouraging Cyberculturc. Dostopno (april 2000):
http://www.anu.edu.au/people/Roger.Clarke/ll/EncoCyberCulture.litinl COLA - Center for On-Line Addiction. Dostopno (april 2000):
Imp .//www. netaddiction. com/wliatis. html CKZ - Časopis :a kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo (1994). Kiberkultura. Ljubljana: ŠOU, 12(166-167).
Dtiring, N. (1999). Gesellschaftliche Bedeutung des Internet. Sozialpsychologie des Internet. Dostopno (april
2000): http://doering.psi.uni-heidelberg.de/Hogrefe/doe_ho2.html Gackenbach, J (Ur.) (1998). Psychology and the Internet: Intrapcrsonal, Interpersonal and Transpersonal
Implications. C A: Academic Press. Carton. L, Haythornthwaite, C.. Wellman. II. (1997). Studying Online Social Networks. Journal of Computer Mediated Communication, 3(1). Dostopno (april 2000): http://jcinc.liuji.ac.il/vol3/issuel/garton.html Goldberg, I. (1996). Internet Addiction Disorder. Dostopno (april 2000):
http://www.cog.brown.edu/brocliure/people/duclwn/lwmor/internet.addiction.litml Hamilton, R. (1997). Introduction to Virtual Communities and Cybcrsociology Magazine Issue Two. Dostopno (april 2000) http://members.aol.com/Cybersoc/is2intro.litml Herring, S.C. (1993). Gender and Democracy in Computer-Mediated Communication. Electronic Journal of Communication, 3 (2). Dostopno (april 2000): http://dc.smu.edu/dc/classrooin/Gender.txl Herring, S. (1994). Gender Differences in CMC: Bringing Familiar Baggage to the New Frontier. Dostopno
(april 2000): http://www.cpsr.org/cpsr/gender/herriiig.txt James, L, Nalil, D. (1995b). Achieving Focus, Engagement and Acceptance: Three Phases of Adapting to Internet Use. Dostopno (april 2000):
http://www.soc.ltawaii.edu/~leonj/leonj/leonpsy/instructor/coinpedutext.litinl James, L (1997). Creating an Online Learning Environment that Fosters Information Literacy, Autonomous Learning and Leadership: The Hawaii Online Generational Community-Classroom. Dostopno (april 2000): http://www.soc.hawaii.edu/leonj/leonj/leonpsy/instructor/kccAcc97.litini Ring. S. A (1996). Is the Internet Addictive, or Are Addicts Using the Internet?. Dostopno (marec 2000):
http://www.conceiilric.net/~Aslorm/iad.html Ijiwrence, I... Giles. 1. (1999). Accessibility and Distribution of Information on the Web. Nature, 400, 107 -
109. Dostopno (april 2000): http://www.wwwinctrics.com/ I'arks, M R., Roberts, LD. (1997). "Making MOOsic": The Development of Personal Relationships On-line and a Comparison to their Off-line Counterparts. Dostopno (april 2000): http://psycli.curtin.edu.au/people/robertsl/inoosic.litm l'hilbeck, J. (1997). Seniors and the Internet. Cybeisociology, 2. Dostopno (april 2000)
http://menibers.aol.coin/Cybersoc/is2joyce.htinl Raville, R (1998) Community Space and Cyberspace. Dostopno (april 2000):
http://www.people.virginia.edu/~rgr8n/intropage.litml Rlieingold, II (1993). 'Hie Virtual Community: llomcstcading on the Electronic Frontier. Dostopno (april
2000): http://www.rlieingold.coin/vc/book Sannicolas, N (1997) Ervin Goffman, Dramaturgy, and On-Line Relationships. Cybersociology, I. Dostopno
(april 2000) http://niembeis.aol.coin/Cybersoc/isliiikki.hlml Sempsey, J (1997). Psybcr Psychology: A Literature Review Pertaining to the Psycho/Social Aspects of Multi-Uscr Dimensions in Cyberspace Journal of MUD Research, 2 (I). Dostopno (april 2000): Imp//journal, tinymusli.org/~jomr/v2ii I /sempsey. html Sempsey, J.J, Johnston, D A (2000) The Psychological Dynamics and Social Climate of Text-Based Virtual Reality. The Journal of Virtual Environments. 5(1) Dostopno (april 2000) http://www.nelaxs.coni/~jamesiii/wriliiigsamples/inudjinall.lilinl Seyetli, S N (1999) Study of Men and Women's Gender Display in Text-based Communication. Cybersociology, 5. Dostopno (april 2000): http://www.socio.demon.co.Uk/inagazine/5/5seina.htinl Silver. I) (1997) Introducing Cybercullure, Dostopno (april 2000): http://otal.unid.edu/~rccs/intro.litml Suler, J (1999) Psychology of Cyberspace Dostopno (april 2000): http://www. rider.edu/users/suler/psycyber/psycyber. html
Voiskounsky, A.E.(1997). Telelogue Conversations. Journal of Computer Mediated Communication, 2 (4).
Dostopno (april 2000): http://ascusc.org/icinc/vol2/issue4/voiskounskyl.litml young. K. S. (1996) Internet Addiction: The Emergence of a New Clinical Disorder. CyberPsychology and Behavior, 1 (3). Dostopno (april 2000): http://www.netaddiction.com/articles/newdisorder.html