5. HfrTrffva._Ljubljana, sredo 8. januarja. VI. leto, 1873.
SLOVENSKI NAROD
Izhaja vaak dan, izvzemsi ponedeljke in dneve po praznikih, ter velja po posti projeman, za avstro-ogerske dežele za celo loto IG gol.l., za pol lota 8 gold., za četrt leta 4 gold. — Za Ljubljano brez pošiljanja na doni za celo leto 13 gold., za četrt lota 3 gold. 30 kr., za en mesoc I gold. 10 kr. Za pošiljanje na dom se računa 10 kraje, za mesoc, 30 kr. za četrt lota. — Za tuje dežele za celo loto 20 gold., za pol leta 10 gold. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah in za dijake volja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt lota 2 gold. 50 kr., po pošti projeman za četrt leta 3 gold. — Za oznanila so plačnjo od četiri-stopno petit-vrato 6 kr. de se oznanilo enkrat tiska, 5 kr. čo so dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Vsakokrat so plača štempelj M 30 kr. Dopisi naj se izvolo frankirati. — Rokopisi se no vračajo. — Uredlištvo jo v Ljubljani na celovški cesti v Tavčarjevi hiši „Hotel Evropa". Opravništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnino, reklamacijo, oznanila t. j. administrativne reči, jo v „Narodni tiskarni" v Tavčarjevi hiši.
Vabilo na naročbo.
„Slovenski Narod" izhaja
od novega leta naprej kot dnevnik in velja:
Za ljubljanske naročnike brez pošiljanja na dom:
Za en mesec.....1 gld. 1© kr.
Za četrt leta      ....    3   „   30 „
Za celo leto.....13   „    — „
Za pošiljanje na dom se računa 10 kraje.
na mesec, 30 kr. za četrt leta.
S pošiljanjem po polti velja:
Za četrt leta.......4 gld.
Za celo leto ........   IO „
Za gospode iii*it<kU<» na ljudskih iolah in ca <11 Jtftk«' velja ziift-žfciiitl cena in sicer:
Za Ljubljano za četrt leta 3 gld. 50 kr. Po p o 91 i sprejemati   „    w   3   „ — Atlminist racij to „<S7or. l\Ta
Rusi v srednji Aziji.
u.
Kiveški kan iz uzbeskega roda Kungrad, mnhamedanske vere, kakor skoro vsi Kivczi, že mnogo let moti in napada ruske karavane
in je početkom lanskega leta celo več ruskih trgovcev ne samo oplcnil, temuč jih tiral v Kivo in za sužnje prodal. Nekateri od njih so morali svojo vero pustiti in priseči na koran. Vsled te predrznosti kana pa je tudi ruska potrpežljivost bila pri konci. Načelnik zahodno Sibirije terjal je od kana, naj brez zadržka iz sužnjosti izpusti vse ujete ruske trgovce. Kan se sicer iz početka nij upal naravnost odrekati ruski terjatvi ter obetal, da bode oprostil ujetnike,  a končno
Listek.
Ivan Erazem Tatenbah.
Izviren historičen roman iz slovenske zgodovine.
(3. nadaljevanje.)
Enako govori eden duhovnikov in to ohrabri priprostoga nazočega kmeta, da vstane in pove, ka se bode vse vzdignilo za tistega, ki bi davek in tlako odpravil.
Ta odkritosrčnost kmetova nij bila po volji Tatenbahu, kateri je poslednji čas že večjidel tiho sedel in bil prepustil govor svojim spremljevalcem. Mrklo je obrvi zavlekel in obrnil se proč.
To je opazil njegov tovariš Kaldi in boječ se, da bi gospodar ne spridil ves dober vtis agitacije, skrbel je z drugimi vred, da se jo društvo poslovilo in razšlo.
Pred odhodom so možem zaničevali, ne govoriti o tem shodu, skrivnostno pristavljajo, da se bodo kmalu velike spremembe godile. Tatenbah sam je, na migljaj Kaldijcv vsakemu posebe pri slovesu vendar še v roko segel.
ničesa nij storil, in ko se ruska vlada še enkrat strogo do njega obrne, jej naravnost odreče.
Pri tem svojem dejanji je računal kivo-ški kan na zavidljivost in tekmovanje an-gležke vlade proti ruski, a kakor se zdaj kaže, vendar se je ta pot zmotil. Še pred nekimi leti so res Angleži vsak korak Rusije v srednji Aziji smatrali kot naskok na svoje indijsko gospodstvo in ho podpirali vse kane v njihovem uporu proti Rusom. Pri obleganji mesta Samarkaud so Rusi ujeli več anglcž-kih častnikov, kateri so vodili nasprotne čete.
V najnovejdem Času pa začenjajo Angleži sprevidevati, da približevanje ruske meje do Indije bi utegnilo tudi angležki trgovini na korist biti, kajti ona je po nevarnosti potov skozi srednjo Azijo zadržana, z Rusom stopiti v za obe strani ugodne in vspešne trgovinske zveze. Pa ko bi tudi Angležem ne bilo po volji, da si Rusi osvojijo eden kos srednje Azije za drugim, bi jim vse nasprotovanje malo basnilo, kajti to Angleži sami najbolj vedo, da vojna med njimi in Rusi v Aziji bi naposled utegnila za angležko gospodstvo v Indiji imeti najnevarnejše nasledke.
Zato so „Times" že večkrat poudarjali, da mora Angležem pač vse eno biti, če si Rusija podvrže na pol barbarična ljustva tur-kestauska, in „Times" se tolaže s tem, da, ko bi res kedaj Angleži in Rusi se poprijeli na scverno-zapadni meji vzbodnje Indije , bi vso vojaške prednosti bilo na strani Angležev, kateri imajo za soboj obljudeno, rodovitno deželo, med tem ko bi Rusi za hrbtom imeli široko puščavo.   Sicer pa ruska vlada sama
nikakor neče Angleže vznemiriti in je, kakor najnovejše vesti poročajo, angležki vladi na diplomatiškem potu naznanjala, kaj da namerava v srednji Aziji storiti ter izrekla, da želi v prijateljskih razmerah z Anglijo postopati. Ob enem je povabila vojaško pristavo angležkega poslanstva, naj se udeleži pri ruski ekspediciji proti K ivi.
Kiveški kan tedaj od angležko strani nema pričakovati nobene pripomoči ; vendar bode ta vojna za Ruse imela svojo težave; kajti treba je vojski se skozi puščave pomikati, ter ves živež za več tednov soboj vlačiti. Tedaj so ne dade toliko vojakov napo-tovati, kolikor bi Rusija lehko, ko bi no bilo gori omenjenih zavir.
Sedanja vojna med Ruskim in Kivo nij prva. Žo v preteklem stoletji je car Peter Veliki napadal Kivo, pa mu je izpodletelo. Nikolaj I. je odposlal 1. 1839 generala Pero vskega z 20.000 mož, med katerimi pa je bilo samo 8000 vojakov, vsi drugi armadna pertljaja, in z 10.000 kamelami proti Kivi. Tudi ta ekspedicija je žalosten konec vzela. Perovski prišel je samo do polovice pota; mraz, lakota in bolezni pomorili so vojake, da jih je jedva 400 do Orenburg-a se vrnilo.
Leta 1854 se je napotil zopet en oddelek vojue proti Kivi in ta je bil srečnejši od prejšnjih. Proderl je do glavnega mesta Kive, ga oblegal in vzel. Kan se je podvrgel Rusom, obljubil mir in ruska vlada mu je pustila kanat; gotovo bi bila bolje storila, da bi že tačas ostala posadka v Kivi.
Od sehmal je kan pomnoževal svojo vojno in se čuti zdaj dovolj močnega, da je cel6
„Ta komedija s kmeti in pokmetenimi popi, ki mi jo napravljatc zdaj tukaj zdaj tam, je precej dolgočasna, gospodje" pravi Tatenbah, ko je bil sam s svojimi drugi.
„Ali potrebna," odgovori VukovaČki. „Ako hočemo, da ob pravem času z veliko močjo udarimo, moramo ljudi pridobiti, da bodo za nas vstali."
„A jaz bi rajši videl, da to pridobivanje sami opravite, meni se gnjusi."
Vukovaeki se od jeze v ustna ugrizne. Ali premagati se mora, in pravi:
„Milostni gospod grof, to delo je za vas. Ako hočete nositi klobuk štajerskih vojvodov, ali (če srečno izpade, kar nameravamo) ako hočete doseči, da se boste dejansko opravičeno imenovali vojvoda vseh .Slovencev, katero ime so si celjski grofje v zadnjem času pi idevali *) a ga nc dosegli, — potem morate tudi sami kaj storiti za to."
„Celjski grofi, ha, ha!" — roga se Tatenbah in zarudi v lice — vi in Zrinjski mi vedno celjsko gro lovstvo na um prinašate. In
*) Celjski grofi ao si kakor znano pridevali naslov: „hersoge ailer Winden," Pis.
kolikokrat sem vam že povedal, kar sami veste, da je celjski Ulrih za svoje prizadevanje dobil — smrt! Kadar se to domislim, vas bi vse najraje hudiču v pekel pognal." Ali zdaj ..." ugovarja Kaldi.
„Dosti tega! Idimo!" pravi Tatenbah naglo in vstane. Kadar jo bil take volje, vedeli so, da nij govoriti z njim. A vedeli so tudi, da dolgo eno mišljenje ne traje pri njem. In precej sc je to pokazalo. Komaj tri korake stori, pak sc obrne in pravi:
..Kasno jo že. Lep večer je, kaj bi bilo Če tu ostanemo Črcz noč V Ali o vaših rečeh mi nc govorite nocoj več. Naredimo si veselo noč. He, Gornik!"
Vinicar pride up Ogibaj 6 se.
„ Pošlji strežaja na cesto in reci naj konji v krčmi ostanejo do jutri. Mi tu prenočimo."
„Kakor zapovedate, gospod."
rStoj, bedak. Je-li kaj lepih deklic tod okolo V — Ne gubaj tako neumno svojega obraza, teinuč teci in pogledaj po vincarskih in kmetskih gnezdih okolo. Za zvečer mora nekaj mladih deklin tukaj hiti, ki znajo lepo peti. Cc jih ne bode in če nc bodo lepo pele,
udaril čez rusko mejo. Upamo pa, da se bo prekanil in da se Rusom posreči, ne samo ta naval odbijati, ampak enkrat za vselej ves kiveški kanat si podvreči, red in varnost uvesti ter si tako pot odpirati do vzhodne Indije.
Če o katerem narodu, sme se o rusko-slovanskcm reči,  da neumorno nosi omiko proti vzhodu ter jo siri na neizmernih prosto rili Azije, kamor parno redkokrat dohaja kak drug evropski potovalec.
Vsi Slovani pa ponosno gledajo na svoje severne brate ter jim žele veseli napredek na polji notranje, kakor vnanje politike j kajti njihova moč in slava — je tudi naša.
Politični razgled.
\o(r;iii i<> «1 <»>«'■>.
V notranji politiki naše države nij ničesa zanimivega zabiležiti. Največji učinek je naredila izjava Z*o&1eefja kluba, ki v novoletnem članku vseh čeških listov proglašuje, da je češki narod edinosten in da se zanaša samo na svojo moč.
Ustavovcrnc in drugo novino govore o volitni f*efoj'iH<j gotovo tudi zarad pomanjkanja drugega gradiva ob tihem praz-nuječem novoletnem času. Med tem ko si ustavoverci skušajo potrebnost in celo pravičnost tega koraka dokazati , pišejo federalistični listi odločno proti tej reformi. nČchu pravi, da klic: k orožju, ne bode prej v Če-hah nehal, predno se namera volilne „reforme" ne podere. — Poljski „Czas" dokazuje, da bi se potem razmera Avstrije k Ogerski na veliko škodo prve premenila in celo dualizem podrla.
V nit ife )<» (tržtave.
Akcija It ti.t o i- v srednji Aziji se v vseh nemških listih pretresuje; da ne na ljubo slovanskim Rusom, si lehko mislimo. „N. fr. P." svari Angleže, naj se ne dad6 slepariti od zvite ruske politike, katera dosledno tira svoje nakane in se ne prestraši niti oddaljenosti krajev niti časa, da vrši to, kar si je namenila. Ako Angleži zdaj hote vso Azijo deliti med se in med Ruse, bodo naposled samo Angleži prevarani ter izgubili ves svoj vpliv v Aziji. Za Evropo je sicer vse eno, naj ruske karavane ali katunski fabrikanti iz Manehcstcr-a se po srednji Aziji bogati-;
pa to nij vse eno, kliče „N. fr. P.", tudi za nas ne, kateri smo oddaljeni od srednjo-azij-škega vojnega polja, namreč, da pri naskoku Rusije na „bolnega moža" Angleži ne bodo mogli svojo silo staviti v vrsto ruskih na-stopnikov, ker jim bo treba braniti svoje vzhodne indijske meje. Pri tej priložnosti opominja na tajno tilzijsko pogodbo med Ku-rakin om in Tclcgrand-om od 7. julija 1807, katere prvi člen se glasi: „Rusija sme evropsko Turčijo si prilastiti in v Aziji si toliko zemlje prisvojiti, kolikor se ji dobro zdi."
slteftsijivnci bijejo proti nemštvu hud naroden boj. Pruska vlada hoče silno v vse šole nemški jezik na mesto francoskega uvesti. Mestni zastop v Strassburg-u je vsled tega ukaza sklenil, do kneza Bismarka s prošnjo obrniti se, naj v šolah ostane pri starem, kar se tiče učnega jezika. Sploh se Alzasijanci trdno drže svoje francoske narodnosti in se ne morejo sprijazniti s svojimi nemškimi gospodarji.
Unski carevič se po telegrafičnih poročilih vsak dan boljše počuti; vročiua je odlegla in tek se vrue.
V rusko-m <>*§tška politična druhal, ki je podkupljena s tolstim delom francoskih milijard, je še pred malo časom v vseh zborih in časnikih neizmerno povikševala svobodomiselnost sedanje nemške vlado v novem „rajhu" pruske pikelhaube. Celo pri zadnjem občnem zboru konŠtitucijonalnega društva v Ljubljani jo je Krti stavil v tem ozirn Avstriji v izgled. Pozabili so ti ljudje popolnem, da je baš sedanji pruski kralj in nemški cesar \Vilheltn bil oni, ki je ukazal 18. marca 1848 prvi streljati v Berolinu na ljudstvo, ki je terjalo ustavo, vsled česar je moral pobegniti na Angležko. Znano je, kako je potem, ko je nastopil vladanje, brez uzroka spri se z državnim zborom, da jo potem brez njega lahko po svoji glavi delal; kako je preganjal časnikarstvo, svobodna društva in uradnike, da celo sodništvo korumpirah Ali od lanskega leta sem, ko je bil znani naučni minister MUhlcr odpuščen, se je začel naenkrat velik hrup o novo iznaj-deni pruski liberalnosti. Sedaj pa so vsi ti kričači in vekači grdo blamirani, ker novi predsednik ministerstva, Roon, je znan kot najhujši sabljar in reakcij on ar. Začel je že svoje delovanje s preganjanjem časnikov. Nemci so vsled tega vsi poparjeni. Pričakovati je hudih notranjih bojev. — To so si Nemci priborili s krvjo na Francoskem od Sedana naprej po nepotrebnem prelito.
dobiš batiu, in v klado bom dal utekniti tvoje stare kosti. Je-li si razumel? Zdaj idi brž!"
Gornik poklonom odide. Za njim grofov pisar Ribelj, kateri starca vstavi in mu šepeta: „Za boga ne Marijanice poklicati. Ste jo skrili, kakor sem vam rekel?
„Sem" odgovori Gornik.
„Kam? Kje je?"
„V mali vinicarski koči nad vinogradom." „Dobro. Nikomur ne povejte. Grofje ne sme videti."
Četrto poglavje.
Zdaj Uiji' t-l.i dvojni CTtt, 1'uinl.nli (nI, ćiis mladih let. S. Jenko.
Med tem je mlada hčerka Jurja Gornika morala sama biti v mali vinicarski koči nad vinogradom. Sama, in uiti ni vedela čemu in zakaj! Da, — prepričana jo bila, ka je to samo trma njenega očeta, in v lepi glavici Marjaničini vzdigovalo se je kakor mala jezica nad očetom, katerega je sicer rada imela. In nij bila šala, sama, brez dela tu stati in čakati, da odidejo gospoda. Ali je mari tako grda, da se ne bi smela ljudem pokazati? Nevoljno strese glavico, da sc rumeni lasci unerede in se plave oči solz zasvete. — Veliki pes Gornikov,   sicer njen prijatelj, on
edini jo je prišel obiskat, dobrikal se jej, a ona ga je jezno pognala od sebe, česar jej pa on nij za zlo jemal, kajti vedoČ, da neprijateljstvo ne bode dolgo trajalo, vlcgel se je ob ogel in Čakal. —
Doli v dolini pak je šla baš pred mrakom njena prijateljica Anka po vodo na studenec in je pela veselo, da se je razlegalo po dolu in ob gorice gori do nje. Kako rada bi bila Marjanica zletela po stezi za vinogradom k studencu, da bi bila vsaj ž njo govorila, da bi jej bila naročila, (še le na koncu razgovora in tiho) naj nese vodo mimo gospodske hiše preko vinograda, ter naj — malo pogleda, malo po strani, ali — ali je z drugimi vred prišel tudi mladi grofov pisar Ribelj, Baltazar.
V tem hipu je začula šum med zelenim trsjem po stezi proti njej. Pes jo bil zalajal, a precej utihnil, torej mora biti znan Človek, ki pride. Trte so ob kolji previsoke, pregoste da bi videla kdo je, da si je bil prav blizu. Odskoči nazaj, in na pragu so oprime stebra in čaka: je-li oče, jc-li stara dekla, je-li pa morda ....
V tem hipu zagleda klobuk, roko, mlad moški obraz; in lice, prej solzno sc jej zjasni kakor bi ga jutranje solnce obsijalo. On je bil,
Dopisi.
a. Ki fiiorlce, 4. januarja. — [Izv. dop.J — (Letni zbor „Soče". — Mizerija sedanje naše čitalnice.) Dne 30. decembra 1. 1. je imelo naše politično društvo „Soča" svoj letni občni zbor, kateri je bil nenavadno obiskovan. —Predsednik dr. Lav-rič je omenjal delavnosti društva v preteče-nem letu ter priporočal društvenikom, naj tudi za naprej delajo v zmislu društvenih načel društvu in narodu v čast in korist. Iz poročila o delovanji društva, katero je bral tajnik g. Doicnec, posnemam, da je imel odbor v pretekli O mesečni dobi 10 sej in da je v tem času sklical 2 občna zbora, v katerih so se razpravljala prav važna vprašanja. Če nijso dotične prošnje, katere so se predložile po zborovih sklepih vladi in deželnemu odboru, imele dejanskega vspeha, so vsaj raz-odcle naše težnjo in zahteve, katere bodo morda vendar končno obveljale. — H koncu naznanja tajnik, da stoji društvo na trdnih nogah, ker šteje 284 udov in se jih je tudi za prihodnje leto nekoliko novih oglasilo. Društveni organ dela vspešno in si je pridobil na Goriškem iu drugod po Slovenskem mnogo simpatij.
Društveni račun, katerega predlaga g. Doicnec, se potrdi brez ugovora. Volitve sc je udeležilo osobno Gl in s pooblastili 42, skupaj 103 društvenikov. Agitacija se je vršila v enakem zmislu, kakor nedavno pri volitvi čitalničnega odbora v Gorici, samo da z nasprotnim vspehom. Za predsednika je izvoljen naš vrli dr. Lavrič z G4 glasovi (nasprotui kandidat dr. Tonkli jih je dobil 37 in Doljak 2). Odborniki so Viktor Do-lenec (101 glas), Josip Faganel (90), dr. Ž i g o n (98), K1 a v ž a r Ernest (641 Josip N a-n u t (64), Matija Doljak (G8), Ljudevit P r e-merl (G 1), France Leban(f)O), in Janez Ličen (53). Največ glasov one strauke so dobili gg. France Povše (41), J. N. Stres (37), France Maraš, Andrej Jeglič, Josip Ma-šera vsak po 33 glasov.
Ker se je volitev precej dolgo vlekla, je g. predsednik odložil razpravo zadnjih 2 točk dnevnega reda za prihodnjo sejo.
Prejšnji dan sijajen vspeh Preširnove besede, o kateri govori, katero hvali celo mesto in vsi deležniki iz dežele zdaj zmaga v „Soči", — oboje gre na račun mladih, katerim rase greben v tisti meri, v kateri se začenjajo kisati stari po Pvrrhusovi zmagi v čitalnici.  Kajti da je bila ona njihova zmaga
on, njen Baltazar. Že je bila hipom dva koraka storila, da bi mu veselim vsklikom naproti hitela, a v njeni glavici sc baš tako naglo druga taktika izrodi. Stopi v vežo nazaj, vrata pripre toliko, da je samo njena smehljajoča se glava ven molela. Ko Baltazar Ribelj pride do vrat, zapre mu jih pred nosom in tišči. A po kratkem parlamcntiranji se trdnjava uda brez pogojev, njena zapovelj-niea odpre in stopi ven, da od truda zardeli obraz skrije v naročji ljubljenega mladega moža.
Sedeta na klopico pred kočo.
In zdajci so letela vpraševanja in odgovarjanja, očitanja in zatrjevanja preko in preko: „Kje si bil tako dolgo, zakaj te nij bilo, kako si hudoben," pa zopet: kako si dober, samo to nij prav, da nijsi prišel večkrat. A on jej je odgovarjal kratko. Videti pak je mogla z njegovih oči, da jo ljubi z vso strastjo mlade dušo. Dvomiti o tem jej to se veda nij na um palo, bila je prenedolžna. In v tem je imel poroštvo tudi on, da je našel v tej deklici dijamant, sicer uebrušen in nclikan, a čist.
Med tem ko srečna mladost ljubuje, utegnemo mi o glavnem udeležencu obširneje pregovoriti. (Dalje prih.)
brže pogubna nego koristna naši čitalnici, to dokazuje zraven druzcga jasno zadosti program letošnjih veselic, katerega je priobčil te dni v prav nedostojni obliki odbor: 4 plesi in nič d r u z e g a. In še teb plesov vspeh je problematičen. „Citalnica sloni naj bolje na besedah in pri volitvi društvenega odbora se treba ozirati v prvi vrsti na delavne moči" tako nekako so se baje izrazili oče IJleivvcis v zadnji skupščini ljubljanske čitalnice. A kaka je v Gorici? Nobene besede v programu, ker nij v odboru nobene sposobno osobe, katera bi jo mogla osnovati in voditi.
Karakteristično je še nekaj o naših sedanjih Čitalničnih odbornikih in namestnikih, namreč to, da pošiljajo izmed njih trije svoje otroke v italijanske razrede. Ti taki se gotovo niti za narodnjake smatrati ne morejo.
Izraz „staroturkiu, kolje prav posebno nekatere naše s t a r c. A kedo ga je na naše razmere „obrnil" ? Stare „Novice" in iz njili je priobčil tudi goriški „Glas" dotično notico! Stari so tedaj tepeni  z lastnim orožjem! —
o. Iz 4»iTi4-4'. 5. jan. (Izv. dop.] (Naša čitalnica.) Naša Čitalnica hira. Lani s.no imeli lepe besede in več drugih veselic; a letošnji program, katerega smo prejeli te dni, nam kaže samo 4 plesne veselice. „No, so te bodo p les nje ve" pravijo nekateri hudobneži. Ta kaj Čuda! „Staroturkom" je v roke pala naša draga Čitalnica. Pri letošnjih volitvah Čitalničnega odbora so oni zmagali.
Toda to je bila prav Pvrrhova zmaga, ker zdaj pri svojih revnih duševnih močeh čit. vodstvo nij zmožno napravljati besed, in tako odbor ne more zadostovati namenu čitalnice, izraženemu v §. 1. Čitalničnih pravil; zmožne moči pa sodelovati nečejo, ter se hu-dujejo, da so jih stari popolnem prezirali pri volitvah. Materijalna večina čez duševno! Prokleti materijalizem 19. stoletja ! —
Iz začetka sem mislil, da bode naši čitalnici treba v spomin klicati basen Mene-nija Agrippc, a pozneje — pri PrcŠirnovi besedi — se je prečudno pokazalo, da udje še ložo brez trebuha delajo. Kaj ne? narobe svet! Starožitna basen menda nij več za naše Čase na; redka! — Mladi „gizdalini" pa so potem nos prizdignili in še huje štraj-kajo. Kam bode še prišlo z našo Čitalnico ? — V tej sili, ker eni nečejo, drugi pa ne morejo, ker odbor nema zaupanja delavne umetne manjšine in zato ne more izvrševati namena čitalnice, in ker se dalje ne more dvomiti, da, kakor oče Čitalnic v zadnjih „No-vicah" dobro pravijo, „čitalnica brez besed nij nič": bi bilo pač naj bolje, da naš slavni odbor odstopi in si daljšo blamažo prihrani. Pri novih volitvah pa naj se stari lepo spominjajo zmernosti in zloge, katero imajo zrni raj v ustih, se ve da kakor stareji in izvedeni gospodje. Pokažite vendar enkrat, da vam je res za zlogo, in jaz sera prepričan, da se mladi sprijaznijo z vami! Oni, ki so vam že prišli nasproti, se ne bodo več sami bližali. Saj so prosili za dvorano za Prcširnovo besedo, a vi je nijste hoteli dati. Ravno tako so pri zadnjih odborovih volitvah 5 vaših kandidatov sprejeli v svojo listo, vi pa nobenega od nasprotne stranko ne, pozabivši da tukaj ne gre za politične principe, ampak za razcvet soci-jalnega društva. Pa pustimo očitanje! Nova zora prežene vse te mračne meglice. Pri novih volitvah dalje naj se gleda na to, da „se izvolijo delavni udje v odbor, ne pa taki ki so le po imena odborniki". Tako tudi stari oče v „Novicah".
Ravno ondi piše neki Staroturk: „Vide-ant consules!" Sicer locus conimunis! Pa, kam neki merijo te besede, če ne na sedanji odbor goriške čitalnice? — Ergo vidcaut consules — ne emid respublioa detrimenti capiat!
¥z Iflrij«' o. jan. [Izv. dop.] (Občni zbor naše čitalnice) je bil 2G. dcc. 1872. Na mesto bivšega predsednika gosp. Stegnarja se jc izvolil g. Ravnikar, od ka-
terega sc nadejamo, da bode delal z isto stanovitnostjo za blagor čitalnice, kot obče spoštovani njegov prednik, kateremu je velik trud, posvečen razvoju narodne zavesti, velik uspeh prinesel na strani narodni, občudovanje žrtovalnosti za splošni napredek pak pri obeh strankah. Po nasvetu g. Stegnarja so ostali drugi odborniki ravno tisti kakor zadnja leta, ker je videti, da čitalnica napreduje vsestransko pod dobrim vodstvom teh gorečih rodoljubov in sposobnih za razne naprave, ki ime čitalnice povzdigujejo. Vodstvo Čitalnične godbe se je izročilo vrlemu narodnjaku, po mnogih izvirnih skladbah nam že dobro znanemu g. Ivanu Scrjunu. Njegova pridnost in zmožnost obetate mu še lepo prihodnost. Gotovo je, da bode spravil on godbo čitalnično na višjo stopinjo popolnosti, ako mu ostanejo U dani vsi godci v bodoče tako, kakor so napredovali pridno pod g. Stcgnarjcm, kojega je nadomestoval g. »Scrjnn mnogokrat. Pri zboru se je sklenilo nabirati prostovoljne doneske za napravo se pogrešanih plehatih instrumentov. Udje so bili zadovoljni takoj s tem predlogom g. lugliča in mudili ne bodo gotovo nič, da se piše kmalu po instrumente. Čitalničarji naši so segali že pri večih cnacih priložnostih globoko v žep, a prepričani, da rodi vsak krajcar stotorcn sad, stopili bodo tudi sedaj na noge ter se pokazali podpira-teljc koristne naprave, ker novi g. kapelnik namerava po dogovoru z odborom slehernemu čitalničarju zadnjo Čast skazati se slovesnim godbinem sprcmljcvanjem na pokopališče.
Govori se, da bodo pristopile k našemu društvu dosedaj pogrešane kapacitete idrijske. Mi pozdravljamo z veseljem ta namen, da bi sc le tudi uresničil; priča nam pak vsakako, da nastaja doba porazumljenja med nasprotnima si strankama. Kako prav nam pride sedaj propad stavljenega predloga pri zadnjem zboru, naj si bodete strogo ločeni Čitalnica in kazina, in kako dobiva g. 11. po nosu za nepremišljeno besedovanjo v Ljubcvču, da jc čitalničin odbor tak pa tak. Mi rajši zamolčimo surove fraze, s kojimi ga je pital, ker predobro poznamo g. H—rjevo značajnost, podajamo mu le dobrohotni svet, naj pometa pred svojim pragom ter ne leta previsoko! Gospod živi od ljudstva, ne ljudstvo od njega, in Če bo on poštenost kratiti hotel možem, zastopajoeim narodnost našo, pripiše naj si nasledke sam sebi.
Iz SEtftffOijA oaNotranjskem, 8. jan. [Izv. dop. ] (N o v o n a r o d n o d r u š t v o) Užc več Časa mislilo sc jc od strani tukajšuih, rodoljubov, kako bi se napravilo in ustanovilo kakovo društvo v povzdigo družabnega življenja, ter v obče pak tudi narodnega napredka in narodne olike. Ta misel jc prišla tudi sedaj do dejanja. SeŠlo se je namreč dne 29. decembra 1872 1. — v hiši tukajšnega vse skozi spoštovanega in značajuega narodnjaka, gosp. Vek. Domicclja, več tukajšnih rodoljubov — in tudi iz obližja nekateri — v prijazen posvet, kako in s kakovimi sredstvi bi se napravilo in ustanovilo katerokoli si užc bodi društvo, in to v povzdigo in omiko n a-r o <l nega pa tudi g o s p o d a r s t v e n c g a napredka. — Nij se mnogo debatiralo in „prazne slame" mlatilo o tem, kajti tukaj smo sc dogovorili in sklenili, naj sc „bralno društvo" s sedežem v Z ago rj i ustanovi. (Tudi sc je od strani nekaterih domoljubov misel in želja razodcla, da naj bi se nnnicstu novega društva raje „čitalnioa" napravila, a sprevidelo se je, da samo ime čitalnica nič ne koristi, ako manjka vsestranske izdatne podpore — torej treba za čitalnico mnogo več podpornih moči, a tudi delavnih v marsičem.) Pri tej priliki volil sc jc tudi začasni odbor, kateremu sc je dal nalog, da naj sestavi „društvena pravila". Ta odbor storil jo svojo dolžnost precej ter ista tudi užc deželuej vladi v potr-jenje predložil. Upamo <la nam si. deželna vlada ne bode delala nikakovih zaprek pri tem narodnem in v vsakem obziru potrebnem početku, — da bi namreč no hotela pravil potrditi. Omeniti moram še tudi, da sc je takoj isti dan nad 20 udov vpisalo, a nadejamo se, ko sc bode število udov dan za dnevom
množilo, kajti tukajŠni „Pivčani" so sploh za svojo (slovensko) narodnost i napredek njeni jako vneti j in k temu pripomogel je bivši „Pivski tabor" veliko veliko. Pristavim naj še, da smo sc omenjeni dan tudi še o tem dogovorili, koliko in katere novine se imajo za sedaj naročiti. Naročili smo tedaj osem slovenskih in štiri nemške časnike. Segli bodemo pozneje tudi po hrvatskih. — Vse tedaj za narodni   napredek i narodno omiko !
Iz (clovcil 6. jan. I Izv. dop. I Ni-kakovega povoda bi ne imel Vašemu listu od tukaj poročati, ako nije tukaj Vam poznatoga, sicer pa malo, prav malo znanega trabanta ne — občnega — ampak pristranskega mnenja, „Karntncr Iilattu-a. Ta list morda tudi živi o zraku ali o vodi, — kakor, čc jc časnikom verjeti, ona ženska na Nemškem, ki že štirdeset let nič drugega ne uživa kot vodo, — ker „nervus rernm gerendarura" mu prav za prav manjka; nij čuda; v uvodnih člankih se prežvekujejo neznansko navadne reči, le nekolikokrat — ob velikih svetkih — nahajaš v njih „visoke" državljanske misli, posnete ali prcmletc po „Volksfrcundu", — tudi „Vaterlandu". Vsak dopis prične in konča z vremenom, druga pa v dopisu navadno nij, ko začetek in konec — vreme — vreme.... Jako škoda, da je list prišel iz rok vrlega A. Ki n s p i e 1 e r j a, ki je po mojem mnenji tukaj edini zmožen in pogumen izdajati list v pravem domaČem duhu. Ne govoril bi o tem časniku, ko bi ne bil našel med drugimi malimi poročili „aus Nah und Fern" nekoliko vrstic, ki so vse prave Slovence, ki so je čitali, razžalile. „Die Grobheit in Musik gcsctzt belcidigt", pravi nek imeniten nemšk možak, ki je bil tudi urednik; kako bi ne razžalila tale surovost, če se piše v tem časniku, da je „81. Nar." „cin Feind des Volkes"? To prenesi, kdor more, brez da bi protestoval. Gospodin Hojsak bi bil naj ostal raji v graškom „blatu", kojega jc za Nemce zdelaval, puštene Slovence pa pustil pri miru. Pa prišel je v Celovec in se drzne sedaj v svojem listu, ki — nota bene — pod njegovim vodstvom ni besedice potrcscl za domače slovenske zadeve, „Slov. Nar." imenovati sovražnika svojega naroda! Francozi so imeli, morda še imajo načelo: vsak pošten Francoz mora sovražiti Angleža, in ako ima g. Hojsak načelo, — malo brige, je li kristjansko ali ne — da vsak klerikalec mora sovražiti liberalca, naj mauifcstujc svoje sovražtvo ne proti nam Slovencem, ampak, če hoče, proti „Freie Stimmen", ali proti kakemu drugemu nemškemu tovarišu; „Slov. Narodu" naj ne privezuje niti klerikalstva niti liberalstva; občinstvo .»-Zor«'#/.!■ A-o je bilo in je ž njim popolnoma zadovoljuo; in naj bi bilo še za naprej, — to „Rog daj i sreča junačka". Če pa naše glasilo nij po volji celovškemu „Kiirnt. Blatt-u", kojega predeli so kakor kakov atenski trg, kjer se nahajajo nične reči iz vseh vetrov — ne v pomenu: iz vseh krajev sveta — je temu le kriv duh „SIov. Naroda", ki sc ne more vjemati z nemškimi ali nemČurskimi ali — kako že bi bilo bolje reči — načeli. Hojsak primerja „Slov. Nar." „Slov. Gospodarju", kojemu želimo sreče, dokler bode stal na temeljitih narodnih tleh ; razume sc samo ob sebi, da sc po Hojsaku mora „Narod" „Gospodarju" pripogniti (!). Francozje so tudi pravili nekega dno: „Se ve, da se Shakespeare ne more primerjati s Corncillejem, a a ugle ž ki dramatik v en dar-le nij brez vsega dobrega in lepega;14 — prav naivno to, — nij res? — sedaj je drugače s Francozi, — z nami pa še bode drugače. — Seri psi et salvavi auimam mcam — in še veliko drugih. —
Domače stvari.
— (Iz Kanala na (t oriš k cm) so nam piše : Na goriško-kanalski cesti, kjer sc preklada grdi klance pri Dolgi njivi raz-bijejo se skalnata tla z dinamitom. V pone-
dcljek pred božičem se je v kolibi,  kjer se shranjuje orodje  in se   nahaja kovačnica vnelo blizu 1 funt dinamita I strahovitim raz pokom. Kolibo je  razdrobilo na najmanjši kosce in jih razneslo daleč okrog po goral K vsi sreči jc bila koliba v onem hipu prazna in tako nij uikdo znatno poškodovan. De lavci so bili precej oddaljeni in so se, noseč orodje, baš napotili proti kolibi. Najbliže je bil kovač in tega je kos odtrganih vrat lop nil po bedrih, daje nekoliko dni Šepal. Večja nesreča se nij prigodila.
— (Ipavski Sokol) napravi dne 12 jan. 1873 veliki ples, pri katerem bode svi ral vojaški septet rgt. Franca Karola iz Go rice.   Začetek ob 8. uri zvečer.
Sokolov odbor.
— (U m r 1) je naš rojak Leop. M. Kranjc v Beli Cerkvi (Wcisskirchen) v Banatu, kjer je bil kot stotnik-avditor med časom prehoda iz graničarsko vojaške v civilno upravo na čelnik mestu.  „Die Nera", belocerkviški ted nik prinaša na čelu svojega lista ernoobrob ljen nekrolog.
— (Nesreča.)   Zadnjo  soboto so po kopali v Ljubljani 17letnega  fanta iz Pirnič za Šmarno goro, kateri je na sv. večer s pi stolo streljal, v desno roko obstrelil se in mu je vsled tega preveč krvi odteklo.   Umrli je bil edini sin svojih staršev.
— (Surovost.) Iz Središča se nam piše: 2. januarja t. 1. ob 4. uri popoldne pride M. M .... čevljar, prav surov človek k svojemu bratu posestniku na Grabah in začne po hramu strašno preklinjati in togotiti se. Bratu, kateri je dober človek, se to preveč zdi in pokaže surovežu vrata. Ker pa oni še hujše rogovili, pristopi ta k njemu, ga prime, in ga hoče s silo odpraviti. V tem hipu zabode M. M .. .. z nožem, katerega si je že prej pripravil, svojega brata. Eevež zabodeni ima dve veliki rani, in bo teško ozdravel. Obžalovanja vreden je, ker ima troje majhenih otrok.
— (Žalosten nasledek pijančevanja). Kmetica nesrečna pijanka, se na dan sejma v Šoštanji 19. nov. 1872 z možem vred žganja nasrka. Grede domu žena brž blizu trga za potom obleži; mož tava dalje, sc opoteka in pride še le proti jutru domu. Ko žene doma ne najde, jc gre iskat nazaj. Nakupljeno blago, ki ga je žena nosila, sicer najde, nje pa ne; le toliko izve, da jo ob vodi Paki ležala. Dolgo jo iščejo po vodi, pa je ne najdejo. Še le 9. den jo nje lastni brat iz vode potegne. Bila je 33 let stara in zapustila je več malih otrok. „Gosp."
— (V spodnjem D raj b erzi) na Koroškem sta sina tamošnjega gozdarja Godca, 14 in 11 let stara fanta, šla ptice streljat. Starejši naslanja napeto puško k drevesu, mlajši se je po nesreči dotakne, da se zvrne. Puška so sproži in strel gre starejšemu fantu skozi vrat, da pri tej priči mrtev obleži.
— (Zahvala.) Vsem gospodom, ki so lansko leto bralnemu društvu v Sodražici darovali mnogovrstne knjige, iskreno zahvalo izreka Odbor.
V Sodražici 3. prosinca 1873.
— (Slovensko gledališče.) Slovensko dramatično društvo ima dozdaj v tej saisoni srečo s svojimi predstavami v deželnem gledališči. Zadnji ponedeljek je bilo zopet gledališče polno, igralci pridni in občinstvo hvaležno in s predstavljanjem vseh treh igranih komadov zadovoljno. Prvikrat dana komična spevoigra f 1 dejanji „Pri meni bodi!" — jc dopala in sc bode držala na slovenskem repertoiru. Omeniti moramo s pohvalo vrlino pevskega zbora. S ponosom moremo nemškemu gledišču v tem reči, da nas doseči ne more. Druga „ravni pot najboljši pot" jc ena največkrat igranih iger G. D r a h s 1 c r je zopet enkrat nastopil } tej igri, bil burno pozdravljen in njegov izvrsten talent kot komikar Je činil, da jc bila ta igra središče predstave tega večera. Slovensko gledišče bi se neizmerno okoristilo, ako bi se tak igralec kakor jc g. Drahsler dal za večkratni nastop pridobiti. — V Ko inični opereti „vino, ženske, petje" so bili gg. Noli, Kosova in Odijeva pri dobrem glasu
Razne vesti.
* (Stekel pes.) V vasi Križ, v belo-varski županiji je en pes stekel in ugriznil petero ljudi predno so ga ustrelili. Vseh pet ljudi so v bolnico v Belovar zapeljali.
* (Skozi okno vrgla) sta dva Nemca v Londonu ženo enega nju, kjer sc jc na tlaku glavo razbila, da je mrtva obležala Pred sodnijo se izgovarjata, da sta bila oba tako pijana, da sc ničesar ne spominjata Mož ubite celo trdi, da jc prav ljubil svojo ženo do tistega nesrečnega trenutka. Policija .'eslišala krik, videla pasti truplo skozi okno in ko je prihitela, našla ženo že mrtvo.
* (Protestantovsk duhoven) na Angležkem je ponarejal 220 delnic po 100 f. st. (1000 gld. našega denarja) neke angležke banke. Kupil si je bil nekoliko delnic te banke, potem pa v prostih urah po njih druge risal ter jih na borzi prodaval, dokler ga nij policija zasačila.
* (Japanci) so koncem preteklega meseca tudi sprejeli evropejski koledar; nemški listi izrekajo željo, da bi tudi staroverci opustili svoj stari koledar, po katerem so zdaj že za 16 dni zaostali za našim in se poprijeli našega gregorijanskoga namesto julijanskega.
Narodno - gospodarske stvari.
— Shod vinorejcev na Dunaji je sklicalo ministerstvo, da se posvetujejo o po-vzdigi vinoreje. H temu shodu so iz slovenskih dežel povabljeni žl. Gutmansthal iz Ljub-jane, grof Koronini iz Gorico, dr. Rudolf Goethe, ravnatelj mariborske vinorejne šole in dr. Mullč iz Maribora. Posvetovalo sc bode o sredstvih, kako bi se dala temelitejša vednost o vinstvu razširjati med vinorejci in o raznih drugih vinoreje, kletarstva in vinotržtva sc dotikajoČih stvareh. Shod začenja 20. januarja t. 1. svoje posvetovanje.
— Predilska ali loška železnica se je razmatrala v 3. odseku dunajske trgovinske zbornice. Po živi debati se je z f> glasovi proti 4 sklenilo, vladi priporočati, da dovoljuje predilsko in ne loške železnice. ICnih misli pa jc bil ves odsek o tem, ministerstvo prositi, naj skrbi, da se zveza Rudolfa vc železnice s Trstom poprej zida, predno južna železnica zopet stopi v pravice svojega do konca 1. 1873 vzdignenega privilegija.
Po.«tlniio.
Vsem Čestitim gospodom, s katerimi sem v društvenih zadevah v korespondenci bil, dajem na znanje, da sem od tajništva Rojan-ske Čitalnice odstopil, zarad surovih napadov neke stranke, katera se je prereklo leto porodila. Vse eno, ako je kateremu potreba za eno ali drugo reč ustreči, bom to iz srca rad storil. — Ivan Dolinar, bivši tajnik Roj. čitalnice.
Tujci.
7. j a n u ar ja. Pri   Naličili   Walduga iz Zidanega mosta.
— Hankc iz Zidanega mosta. — Strazinger iz Dunaja. — Fronkl iz Dunaja. — Dajsinger iz Loke. — Hirslcr Franc iz Dunaja. — Gotschalk iz Dunaja. — "VVagnor iz Dunaja.
Pri 1:1*» fantu: Schraier iz Kač. — Jadri iz-Bcnotk. — pi. Sessi iz Peke. — Zakoni iz Topu-sko. — Leng^-el iz Kanižo. — Tavčar iz Dolenskoga.
— Auscneg iz Otoka. — Br. Taufrer iz Višnjo gore.
— Grof Licbtenberg iz Praprcc. — Wondra iz Trsta.
1'ri /.Miiiurcu: Moncinger iz Gradca. — Dr. Borigoč iz Gradca.
Umrli v Mu1>Utalil
od 3. do 0. januarja 1873. Janez Malcnšck, 17 I., tetanus traumati-cus. — Mertaj J., 75 L, berač na občnem OBlab-Ijenji. — Marija Jiickel, vdova, 75 I., na vodenici. — And. Skalar, mizar, 62 1., na sušici. — Marija Klop-čuvar, stanovavka, 42 I., pveraio. — Valentin Vidic, tesar, 35 1., na plučnici. — Johana Kovač, stano-vavka, 55 1. , na jeternem raku. — Janez Jereb, tesar, 62 I., na oslabljcnji moči. — Janez Dobevec, posestnik, 20 I., na jetki.
LlMtnica opruviiiStvH.   G. dr. F. G .. .. v
Ip .. . Poslano prejeli. Hvala!
Dunajska borsa 7. januarja.
(Telegrafično poročilo „8Iov. Naroda".) Enotni drž. dolg v bankovcih  .   60 gld. 60 kr.
Enotni drž. dolg v srebrn    .   .   70   „   60 „
1860 drž. posojilo.....103   „   — „
London.........108   ,   10 „
Kreditno akcijo......331   „   25 „
Akcije narodne banke   .   .   . 981   „   — .
Napol..........8   „   64 „
C. k. cekini.......—   „   — „
Srebro........ 106    .   50 .
Javna zahvala.
Primorana sem, ravnateljstvu društva za podpiranje uradnih pomočnikov za blagovoljno podporo ne samo v dolgi bolezni mojega so-pruga, ampak tudi za pokopališčni iznesek (50 gld.) očitno svojo prisrčno hvalo izreči; tudi mi nij mogoče, da ne bi to društvo gorko priporočala. Cecilija, Vranic.
brez zdravila
Na prsih in plucah
bolani so po nnrdvncm potu i ml i v obupnih in od zdravnikov za neozdravljivo razglašenih slučujlli radikalno ozilraiIJuJo
brez zdravila.
Po natanr.noiu popisu bolezni pove pismeno voe
Lir. jr. ii. Fickcrt, Berlin.
VVall-Strasse No. 23.
Honorar 5 gld. a. v., ki so nuj pismu priloii.
(102—3C5)   brez zdravila
r
Epileptičen krč ali božjast
zdravi  pismeno  poseben   zdravnik   za   božjast   Jh>r. O. 14 iIIisrli. Berlin, Louisenstrassc 45. (255—4) Pričujoče ima črez tisoč bolnikov v ozdravljenji.
!
Občno priljubljeni in po zdravniških izrekih skušeni
L "lierski zeliščni sok (23°-5)
Staj«
so dobi vedno v čvrstem stanji pri JI. ij^l«"i<il«tki*-Ji.
lekarji v Gradcu, v 14 a nk al ar i-jevi lekarni v Mariboru in pri M. Morie-u v Mariboru. Cena za steklenico S? kr. a. v.
Izdatci j in za uredništvo odgovoren: Ivan Semen.
Lastnina in tiak „Narodu: tiskarne".