544
bedi, se ni mogla ločiti od njih. Lačna, brez strehe, se je stisnila v kak kot, se opajala nad bleskom biserov, jih spravljala zopet v strahu — ker so bili namenjeni Oni, ki čuva in bdi nad blodnimi ..."
Ivanka stopi k oknu, pogleda proti Sveti gori. Vzdih se izvije iz bolnih prs. Vzdih za romarico, ki je dospela srečno na visoko goro ... Za njo pride skoro ona ... S solznim očesom motri rednica shujšano deklico. Gleda vlažno, borno opremljeno sobo, kjer se je boril in umiral Ivankin pesniški duh. „Zdaj pa le z menoj, z nami, Ivanka! Pri Kofolovih čakajo Sallejevi, Vidonijeva gospa, Pierre, ki še ni pozabil tete ... In še nekdo ... ki te hoče prositi odpuščanja ..."
Sreča, nenadna, svetla, se bliža Ivanki. Pa uporno se dvigne ranjeni ponos. Pogleda svoje shujšane roke in se nasmehne bridko:
„Odpusti! pojdi! Kako preprosto se to sliši. CM-pusti! R kdo mi izbriše sledove solza, prečutih noči! Kdo mi vrne mlada leta? O, vsi ste enaki! Tatica — prezirajmo jo . . . Ne — ni tatica .. . Pojdimo po njo, oprostimo se — in vse bo po starem. Pa jaz ne morem, nečem odpustiti ..."
„M, Ivanka, saj vem jaz, ve ves svet..."
Donava
Sv. Štefan
„0, le izgovorite. Da ga ljubim — hočete reči. Zato naj pretrpim vsako ponižanje, sprejmem, kar mi ponudi iz usmiljenja, milosti. Ne, končajte svoje delo, pokopljite me tu. Če pridete tudi vsi, padete na kolena pred me . . . Prekasno. Trpela sem, kaj ozdravi moje rane?"
„En sam pogled ljubezni, Ivanka. Ljubezen oživlja, ozdravlja. Ljubezen oprašča. Ljubezen je odsvit božanstva, človek, ki odpušča, je enak Bogu. Zmožne so ljubezni le velike, čiste duše, zmožna je je moja Ivančica."
„Ljubezen," vzdiha deklica, „križana, poteptana, se ne more dvigniti več. Okamenelo, izgorelo je srce v hrepenenju ..."
Pa ko je stal pred njo junak njenih sanj, ko je slišala mehki glas, ki je izražal z rahlim trepetanjem valovanje ponosnega možkega srca, je postalo deklici kot nikdar pri duši. Ljubezen oprašča, pozabi vse. Solnčen dan je zasijal v srce, rože veselja so zažarele na licih, ko je prosil Angelik odpuščanja, ko je pravil, kako je nosil nevede v duši njeno podobo, ki se mu je ukradla vanjo, tiha in lahka, koj prve dni njunega znanja. Kako bi bilo vse drugače, da ni bila  pobegnila iz gradu  in dala  tako Marti-
Donava
Cesarski grad                               Avguštinska cerkev
DUNAJ IZ ZRAKOPLOVA