SLOVENSKA ZEMLJA
Glasilo slovenskega kmečko-delavskega ljudstva
Leto i.
Izhaja začasno dvakrat na mesec. — Uredništvo in uprava: Ljubljana, Trnovski pristan 14/1. — Tisk J. Blasnika nasl., Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani. Odgovoren: L. Mikuš. — Kdor želi, da mu neobjavljen rokopis vrnemo, naj priloži znamke za poštnino. — Naročnina mesečno Din3-—, četrtletno Din 9'—, letno Din 36’—. — Čekovni račun št. 16.782. — Plača se lahko tudi v nerabljenih poštnih znamkah. —
Oglasi po dogovoru. — Za konsorcij, izdajatelj in urednik Pavel Kreutzer v Ljubljani.
Stev. 6.
Odgovernosf navzdol
V	Ljubljani, dne 15. novb. 1935.
Velika zmota je, če dandanes mislimo, da je bolj ali manj svobodno izvoljena skupščina že vsa demokracija. Te zmotne misli se moramo otresti: zakaj od ljudstva izvoljena skupščina pomeni pač parlamentarizem, ali to je komaj začetek prave demokracije.
Ker ljudje parlamentarizem zamenjujejo z demokracijo, tudi ni čudno, če danes slišimo toliko glasov, da demokratični parlament ne koristi nič, da je treba parlamentarne ustanove in demokratizem odpraviti in da sploh po demokratičnih načelih ne moremo priti nikamor. Žalostno je, da najdemo med nasprotniki demokracije pri nas celo ljudi, od katerih bi narod pač pričakoval, da bodo ‘pravilno razumeli pojem demokracije in tudi spoznali, da je svobodno izvoljeno ljudsko zastopstvo šele začetek, ne pa že višek demokracije in da je treba njena načela dosledno izvesti v vsej javni upravi. Narod ve, da bomo edino po demokratični poti prišli v boljše čase in odklanja zato slehernega, ki bi ga rad zavedel na kako drugo pot.
Narod ve, da je bistvo demokracije v odgovornosti navzdol. Ne vedo pa tega navadno tisti, ki so danes narodovi gospodarji. Zato nimajo v sebi najvažnejšega, kar bi morali tudi pri nedemokratični ureditvi javne uprave imeti, nimajo demokratičnega duha.
Ohranile so se iz starih časov, ki so bili mnogokrat dosti bolj demokratični, kakor si mislimo. Kdor je imel in izvrševal kako oblast nad narodom, se je vsaj moralno čutil odgovornega narodu, čeprav je bil dejansko odgovoren le navzgor. Danes ne čuti tega skoraj nihče več in zato je tako obupno. Vsak gleda, da ustreže le tistemu, kateremu je odgovoren navzgor in se za drugo ne briga. Zato ne najdemo nikjer tiste domiselnosti in samostojno-
sti, ki je narod pričakuje od svojih imenitnikov, še manj pa tistega čustvovanja z narodom in za narod, ki ga ima le-ta pravico terjati od njih. Iz te brezčutne miselnosti izvira vsa lenoba, brezvestnost in brezbrižnost za ljudsko gorje in vse se vtaplja v blatu.
Zato pričakuje narod edino rešitev od nove poživitve demokratičnega duha ter zahteva, da bodi vse javno in zasebno življenje tako urejeno, da bo demokratičnemu duhu odgovarjalo. Zato se pa tudi mi bistveno razločujemo od tistih pristašev demokracije, ki se ustavljajo že pri 'bolj ali manj svobodnem volilnem redu za občinske in skupščinske volitve. Mi gremo dlje in zahtevamo tako demokratično obliko javne uprave, pri kateri oblastniki ne bodo zgolj moralno, temveč tudi dejansko odgovorni navzdol, to se pravi, odgovorni naravnost narodu. Skratka, vsi vodilni uradniki javne uprave, to je .pokrajinski načelniki, okrajni glavarji, policijski komisarji, sodniki, davčni starešine, načelniki socialnih ustanov itd. morajo biti tudi prosto od ljudstva izvoljeni in ne od zgoraj nad ljudstvo postavljeni.
Edino v taki ureditvi javne uprave vidimo mi jamstvo, da bo narod res postal ter tudi ostal izvir in kontrola sleherne oblasti, ki se bo izvrševala nad njim. To bo šele resnična demokracija, ki bo postavila v vodilne urade sposobne in požrtvovalne ljudi, ki se bodo pri vseh svojih dejanjih zavedali odgovornosti proti ljudstvu. To se nam zdi ravna pot razvoja demokracije in nobene druge ne moremo spoznati za prave. Le-hko ta ali druga pot trenutno prinese kaj uspeha; toda to, česa ljudstvo pričakuje in zahteva, mu more dati le demokracija.
Zato tudi mi niti v ikaki federaciji ali samoupravi še ne vidimo rešitve, dokler ne zmaga načelo demokracije;
kajti posamezne osebe ne morejo nikdar storiti tega, kar more storiti le narod sam.
Začetek in najpotrebnejši pogoj demokracije so pa seveda državljanske svoboščine, da narod lehko jasno in glasno pove, kaj hoče, in zakoni, ki pri-
znavajo glasu večine veljavo in moč. Če hočemo demokracijo, se moramo najprej pobrigati za temeljne državljanske svoboščine in pravice. Kdorkoli pa te narodu krati, ne more govoriti o demokraciji in ne more zahtevati, da bi mu narod verjel.
Ing. A. Št.
Bodoči volilni zakon
i.
Današnjo vlado so krstili nekateri za vlado pomirjenja in to iz dveh razlogov: prvič, ker je prišla kot likvidato-riea socialnih, političnih in gospodarskih zmed in trenja poslednjih dveh režimov, ki sta popolnoma demoralizirala vse javno delovanje; in drugič, ker je sama v skupščini izjavila, da želi vsaj v nečem ustreči upravičenim željam opozicije, ki se je pojavila z neubranljivo silo v vseh treh narodih države pri poslednjih volitvah in izšla iz teh — kljub raznim volilnim popravam — kot mogočna manjšina, ki je skoraj imela moralno moč večine. Izročena je bila torej novi vladi važna pomirjevalna naloga, potem ko je bila z izidom volitev izrečena nezaupnica prejšnjemu vladnemu bloku. Opozicija je z volilnim aktom razglasila, da želi najširšo samovlado gospodarskih in narodno-politič-nih enot.
Ta pomirjevalna naloga je bila nasledek raznih pogajanj po 5. maju v Belgradu, kjer sta se borila dva nazora in kjer je slednjič zmagala tako imenovana zmernejša struja, ki ne zdravi bolnega telesa s korenito operacijo, ampak z obliži. Lehko bi pa bilo izostalo vse posredovanje, upoštevanje blažilnih okol-nosti in ubiranje po izhojenih potih, če bi bila pravilno ocenjena sila ljudske volje, ki se je pokazala pri volitvah 5. maja.
II.
Slovenci in Hrvati imamo mnogo osnovnih, državnopravnih narodnih zahtev, ki jih moremo predložiti in braniti le v pravilno izvoljenem parlamentu, ki bo v resnici pravi odsev ljudske volje. Le parlament, ki bo izvoljen po neprisiljeni volji delovnega ljudstva, brez kakršnegakoli vladnega vpliva, bo lehko razumel in upošteval vse nujne potrebe posameznih narodov. Ustanovitev takega parlamenta je pa mogoča le na podlagi pravičnega in svobodnega volilnega zakona; zato je predložitev tega zakona za nas Slovence najvažnejše vprašanje današnjih dni.
Pravičen volilni zakon pomeni preobrat. Zato mora o obliki in duhu tega zakona odločati široka množica in ne posamezni oblastniki. Volilni zakon mora biti ustvarjen od zdolaj, iz potreb ljudskih plasti in posameznih delov države.
Sedanja vlada je razglasila, da pripravlja nov volilni zakon, ki ga namerava do jeseni izdelati in objaviti.
Vsi bi morali
biti v tem edini in složni, da je za nas mogoča samo splošna, enaka in neposredna volilna pravica brez razločka za moški in žensiki spol glede aktivne in pasivne volilne pravice ter na osnovi čistega proporca. Neumestno in odveč bi bilo vsako razlaganje te osnove, ker smo to že zdavnaj zaključili in se do danes naša narodna zavest in naši poj-
Jedro naše politične zgodovine
m.
V	nasprotju s Slovenci, ki nismo imeli lastne države, so Hrvatje že pred 1000 leti imeli svojo državo in svoje kralje. Sicer so bili -še od začetka 12. stoletja to vladarji tuje krvi, ali državna samostojnost je obstajala vse dotlej, dokler niso hrvaškega ozemlja zasedli deloma Turki, deloma Benečani in končno Francozi, ki so del tega ozemlja priklopili Iliriji. Proti koncu 18. stoletja se je Hrvaška s Slavonijo podredila Ogrski, in sioer po zaslugi hrvaškega plemstva, ki se je hotelo ubraniti avstrijske germanizacije in obdavčenja ter se je zato zateklo v Budimpešto. Ogrska je seveda bolj in bolj prikrajševala hrvaško samostojnost. Leta 1868. se je določilo medsebojno državno-pravno razmerje s takrat sklenjeno pogodbo. Ta pogodba z ogrsko krono je bila zadnji ostanek državne samostojnosti večine hrvaškega ozemlja, medtem ko sta bili Dalmacija in Istra navadni avstrijski (kronovini, čeprav je Dalmacija imela naslov kraljevine.
Ogrska krona mu je usiljevala ma-djaronske bane, s katerimi je imel narod hude boje, a vrh tega ga je tlačila in izžemala lastna gospoda, ki je dostikrat za svoje koristi izdajala narod, včasih pa tudi šla složno z njim proti Madja-rom, če so bile v nevarnosti njene koristi.
To žalostno stanje je pred vojno dodobra spregledal šele Stjepan Radič, ki je začel ljudstvu odpirati oči, ker je razen boja proti Madjarom oznanjal tudi boj proti lastni pokvarjeni gospodi. Ker na Hrvaškem ni bilo dosti delavstva, se je moral Radič opreti samo na kmeta. Toda navzlic temu, da je skoraj devet desetin hrvašlkega naroda kmečkega stanu, ne smemo Radičevega gibanja imeti za edino tkmečko-stanovski nastop-kajti njegov program; „človečanstvo, pravica in svoboda" je prav tako kmečki kakor vsestanovski, naroden in mednaroden.
IV.
Tudi Srbi so imeli že proti koncu 11. stoletja združene svoje dežele, ozi-
roma od začetka 13. stoletja svoje kralje. Srbska politična moč je rastla, dokler ni s porazom na Kosovem polju leta 1389. skoraj vse srbsko narodno ozemlje prišlo pod tuje gospodstvo. Šele po uporih črnega Jurija in Miloša Obrenoviča v začetku 19. stoletja je leta 1817. vstala mala samostojna kneževina Srbija z Bel-gradom kot glavnim mestom. Ta kneževina je s sklepom berlinskega miru postala leta 1878. popolnoma samostojna in ji je pripadlo tudi nadaljnjih 11.000 km3 ozemlja okrog Niša, Pirota in Leskovca, nakar se je leta 1882. razglasila za kraljevino. Svoje državno ozemlje si je kraljevina Srbija povečala še v balkanski vojni leta 1912/13.
Druga srbska državica je bila pa Črna gora, ki si je nekako od konca 15. stoletja do svetovne vojne obvarovala samostojnost in lastne vladarje.
V.
Po taki zgodovini Slovencev, Hrvatov in Srbov torej ni čudno, da nismo bili prav nič pripravljeni na trenutek, ko je s koncem svetovne vojne in z razpadom
Avstro-Ogrske prišel čas velike zedinjene Jugoslavije.
Slovenski in hrvaški narodni voditelji so pa že 5. in 6. oktobra 1918. leta osnovali v Zagrebu tako zvano Narodno Veče kot revolucionarno državno oblast za jugoslovanske dežele, ki naj bi bile odpadle od avstro-ogrske monarhije, to je za prečanske kraje. Predsednik tega Narodnega Veča je bil dr. Korošec, v osrednjem odboru so pa imeli večino predstavniki malih strank in političnih skupin, medtem ko je kmečka stranka imeli v njem glavnega predstavnika Stjepana Radiča.
V	otročjem zaupanju na neko pravico, ki pride sama od sebe, niso niti poskrbeli, da bi bili Italijane ustavili na VVilsonovi demarkacijski črti ter zavarovali toliko slovenskega in hrvaškega ozemlja, kolikor je bilo v takratnih razmerah sploh mogoče.
(Dalje prihodnjič.)
Agitirajte za »Slovensko zemljo"!
mi o temeljnih državljanskih pravicah niso spremenili. Da se moramo danes zopet pečati s temeljnimi načeli volilne preosnove, sta vzrok le dve važni točki bodočega volilnega zakona. Predvsem ženska volilna pravica in vezanje volilnih skupin na vsedržavne stranke.
Trdijo, da žena v nekaterih južnih delih naže države politično še ni tako zrela in na taki kulturni stopnji, da bi ji mogli dati volilno pravico. Trdijo tudi, da žena v teh delih naše države niti ne zahteva teh pravic in jih tudi ne bi uporabljala, čeprav bi jih imela. To so seveda ničevi razlogi, ki so povsod že od nekdaj priljubljeno orožje nasprotnikov žensike volilne pravice. Take razloge so včasih navajali tudi tisti, ki so bili proti moški volilni pravici in vendar si je ljudstvo priborilo splošno in enako volilno pravico. Naloga političnih strank in ženskih kulturnih društev bo, da postanejo ženske sposobne za politično delovanje in čim prej deležne vseh državljanskih pravic. Naravnost nekulturno in nesocialno pa bi bilo ženi še nadalje jemati enakopravnost, ki jo v polni meri zasluži in upravičeno tudi zahteva. Le strankarsko-politična sebičnost vodi tiste, ki še danes odrekajo ženi volilno pravico., čeprav navajajo čisto druge razloge. Novi zakon naj tudi ženam omogoči aktivno in pasivno volilno pravico.
Druga pomembna zahteva Slovencev pa je, da bodi bodoča splošna in enaka volilna pravica tudi glede volilnih strank v resnici popolnoma enaka in splošna. Ustavno zajamčena enakopravnost Slovencev mora imeti tudi v volilnem aktu, tem temeljnem državljanskem uveljavljanju, popolno samostojnost in enakopravnost.
Ta prostost in samostojnost političnih strank mora biti splošna, ne samo v narodnem oziru, temveč tudi v gospodarskem in socialnem. Če ne odrekamo popolne enakosti in samostojnosti posamezniku, ne smemo odrekati teh političnih pravic določenim gospodarskim ali socialnim skupinam in strankam.
Zato je naša osnovna zahteva, da bodi volilni zakon tak, kakršnega hoče ljudstvo in kakršen bo tudi omogočil res demokratično javno življenje.
Razlagajte znancem in prijateljem program
SLOVENSKE
Vojna v miru. Mednarodni urad /a statistiko v Ženevi je izdal poročilo, po katerem je bilo lani na vsem svetu 2,400.000 samomorov. Zaradi bede in pomanjkanja je šlo prostovoljno v smrt 1,200.000 ljudi; torej toliko, kolikor šteje vsa Slovenija prebivalcev. Medtem ko je milijone ljudi stradalo, pa je bilo uničenih 25 milijonov kilogramov mesa in prav toliko riža, 205 milijonov kilogramov sladkorja, dva in pol milijona kilogramov kave itd. Uničene so bile tudi silne množine pšenice, mleka, bombaža in drugih življenj-
skih potrebščin. Ali ni to lep družbeni j red? Pa se še najdejo ljudje, ki ga za-: govarjajo in se spodtikajo nad našim programom.
Agitirajte za „Slovensko zemljo!“
Gospodarsko stanje Slovenije
M
ZEMLJE”!
Dne 7. t. m. je imela Zbornica za trgovino, obrt in industrijo plenarno sejo, na kateri je poročal njen predsednik g. I. Jelačin o gospodarskem stanju Slovenije. Njegovo poročilo so skoraj do besede objavili naši dnevniki, medtem ko se moramo mi zaradi pomanjkanja prostora zadovoljiti le s poglavitnimi podatki.
G. predsednik je povedal, da postaja naša zunanja trgovina neroden finančni problem; zakaj z raznimi državami smo sklenili klirinške pogodbe, to se pravi, vsa plačila za uvoženo in izvoženo blago se med državami obračunavajo in izvoznik dobi v svoji državi plačilo, kadar so domači uvozniki iz tuje države uvozili in plačali toliko blaga, da se izvoz xlahko plača. Če bi bilo toliko blaga uvoženega kakor izvoženega, bi bila stvar v redu, ali mi smo izvozili več kakor uvozili in naši izvozniki morajo na plačila iz kliringa z Nemčijo čakati po šest mesecev, z Italijo pa po tri mesece. Za blago, ki smo ga izvozili v Nemčijo, Italijo in Grčijo, imamo terjati že dobre pol miljarde dinarjev, in mi, iki smo sami siromaki, upamo bogatim državam.
G. predsednik je povedal, da se naša gospodarska politika prav nič ne briga za to, kako bi se ubranili škode, ki jo rduge države prizadevajo našemu izvozu. Potem je poleg raznega drugega še navedel, da se je avstr, uvoz lesa v Italijo od lanskega leta povečal za 50%, naš pa nazadoval za 10%, in da so naši drž. gozdovi, ki zavzemajo polovico gozdne površine vse Jugoslavije, že dolga leta pasivni. Baje so dolžna podjetja državi na gozdnih taksah okrog 80 milj. dinarjev, a navzlic temu so jim dali v lanskem finančnem zakonu iz javnih sredstev 10 milj. posojila.
Sredi poletja je bila znižana dobava premoga za državne železnice za dobrih 6000 ton, od katerih so pa slov. rudnikom odvzeli kar 75%, in s tem Slovenijo še bolj prikrajšali. Leta 1929/30 so naši rudniki dobavili drž. žel. še 45.2% vsega premoga, po zadnji redukciji je pa ta dobava padla na 25.3%, kar je v tonah povedano od
75.000	na 29.2C0 ton. Slovenski rudniki
so s to razdelitvijo prikrajšani za
36.000	ton, to je za 1 do 2 dni mesečnega dela, kar je pač bridko, ko naši rudarji ne delajo več kot 12 do 13 dni v mesecu.
Tudi pri razdelitvi kreditov za javna dela, je bila po predsednikovem poročilu Slovenija prikrajšana, čeprav imamo okrog 22.000 brezposelnih oseb, dela in potreb pa nič koliko. Razen tega imajo j v drugih krajih države pospešene vlake, ki jih v vsej ljubljanslki direkciji ni.
Pomemben je odstavek predsednikovega poročila o odjavljanju trgovskih in obrtniških obratov. V prvih devetih mesecih je 1054 obrtnih mojstrov odjavilo obrt in 1141 trgovskih podjetij opu- ; stilo poslovanje. Kljub novim prijavam se je v teh devetih mesecih število sa- j mostojnih obrtnikov znižalo za 422, število trgovcev pa za 670. V preteklih treh in pol letih se je pa število obrtnikov znižalo za 3410, število trgovcev pa za 3662. To so pač pomembne številke, posebno ker je g. predsednik potem povedal, da je znašala pridobnina predlansko leto 25.6 miljonov, lansko leto, ko je bilo seveda dosti manj samostojnih tvrdk pa 42 miljonov dinarjev. Vse j to po § 7, ki je bil šele z letošnjim dva- j najstinslkim zakonom črtan. Pa tudi da- ; vek na poslovni promet se je zvišal od j
103.8 na 117.1 tniljona dinarjev in usluž-benski davek se je povečal kar za celih 12%, čeprav so padle s prometom vred tudi plače. Potem je seveda naravno, da je bilo na področju dravske finančne direkcije lani v celem 195.232 rubežni za plačilo davkov v znesku 105 miljonov dinarjev.
Ko je poročal o stanju socialnega zavarovanja. je povedal, da je bilo leta 1930 zavarovanih 104815 oseb, letos v avgustu, ko jc ta mesec še največ dela, pa samo še 82.796. Torej imamo samo po tej statistiki 22.000 brezposelnih in po njegovem poročilu moramo biti pripravljeni na to, da jih dobimo kmalu še več.
Omenjal je tudi denarne zavode in povedal, da imamo danes v dravski banovini pod zaščito 161 kreditnih zadrug, to je hranilnic in posojilnic, potem 10 regulativnih hranilnic, 3 domače bančne zavode z vsemi njih podružnicami in tri podružnice bank, ki imajo svoj sedež izven Slovenije. Število zavodov, ki prosijo za zaščito, raste in po predsednikovem poročilu tudi stanje ostalih zavodov, ki formalno še niso prosili za zaščito, v resnici ni dosti boljše, ker že od leta 1931 niso likvidni, kar pomeni, da nimajo denarja in ne morejo izplačevati.
Po tem poročilu, ki je bilo gotovo skrbno in vestno sestavljeno, je pač gospodarsko stanje Slovenije tako, da ga ne moremo biti veseli. Sicer pa resničnost poročila že vsak na svoji koži čuti.
Naročajte
•Slovensko
zemlIo!£
Domača politika
Slavnost v Lesičnem. Dne 3. t. m. so
odkrili v Lesičnem pri Kozjem spominsko ploščo na rojstni hiši pokojnega in-ženjerja Janeza Mačka, očeta vodje hr- j vaškega naroda. Slavnosti se je udele- . žilo veliko tisoč kmečkega ljudstva od blizu in daleč. Prišli so tudi Hrvatje s pevci in godbo, ki jih je pozdravil v imenu pripravljalnega odbora poslanec g. dr. Dobovišek. Izmed govornikov in govornic omenjamo posebej zastopnika gospoda dr. Mačka, ki se slavnosti osebno ni udeležil, profesorja Jelašiča, ki je poudarjal brezkompromisnost kmečkega gibanja.
Hrvašlfo-slovenski shod. Dne 10. t. m.
se je vršil v Jurovsikcm brodu pri Metliki javen shod, ki so se ga udeležili Hrvati in Slovenci v velikem številu. I
Zborovanje je trajalo dve uri in pol; poteklo je brez vsake zmešnjave. V redu so množice prišle in tako se tudi razšle med tamburanjem in prepevanjem. Orožnikov ni bilo zraven.
Izmed Hrvatov so na zborovanju govorili poslanci dr. Benkovič, dr. Matelič, Novosel, dr. Šubatič ter še nekateri kmetje. Bičali so v zgovornih besedah osebne, gospodarske in politične krivice doslejšnjih vlad. Izmed Slovencev sta gospoda Koren in Špehar poudarjala skupen nastop s Hrvati, dr. Kukovec je govoril o razvoju političnih dogodkov do volitev 5. maja, a dr. Lončar je podal načelne smernice gibanja in zavrnil očitke.
Po starem tiru. ..Slovenčev" podlist-kar gospod L. E. Vladimirov nam je
SKRBITE, da bodo tudi Vaši sorodniki in znanci izven Slovenije brali
MSlovenslco zemljo"!
podtaknil namero, da prodajamo slovensko zemljo Hrvatom. Politika našega gibanja ni tako nova, kakor bi jo hotel pokazati podlistkar. Njen početek sega nazaj v dobo pred združenjem s Hrvati in Srbi: leto dni prej se je rodila in se že takrat postavila v časopisu „Demokracija“ na tisto osnovo, na kateri stoji danes — na osnovo, ki izključuje vsako barantanje za slovensko zemljo. Po čigavi zaslugi je pa zdaj 'slovenska zemlja zadihala nekoliko svobodneje, o tem so računi sklenjeni. Ali je to prav in politično, da kali vodo med nami in Hrvati, naj pomisli sam. Uvideven človek se ne prevzame od trenutnega položaja, ako dobro ve, kako je prišel do njega.
Ljutomerčani, Ptujčani in Lendav-čani v Zagrebu. Deputacija iz zgornjih krajev je predložila predsedniku dr. Mačku 27. oktobra v Zagrebu dve spomenici; eno glede ljutomerskega shoda, drugo glede očitka komunizma, j
Iz Ljutomera. Dne 17. novembra 1935 ob 9. uri se vrši ustanovni občni zbor j podružnice Zveze absolventov kmetij- I skih šol v Ljutomeru, in sicer v gostilni j
Na sodišču je seveda svoje besede obžaloval in bil oproščen. Ker je bilo zbranih toliko ljudi, so orožniki ljudstvo pozvali, naj se razide. To se ni zgodilo in vse je pričakovalo, da bodo uporabili orožje; toda orožniki so dobili z avtomobili pomoč ter štiri volilce vklenjene odpeljali na Vransko in kesneje v Celje. Vsega se je moralo pred sodiščem za-govarajati 16 volilcev, 'ki so dobili manjše pogojne kazni. Te so jim bile pozneje zaradi splošne amnestije odpuščene.
Pri žepu preneha patriotizem. Prejeli smo dopis, iz katerega posnemamo.
da je tudi letos mnogo velikih podjetij, o katerih je splošno znano, da imajo večmilijonski promet in jih gospodarska stiska ni preveč zadela, izkazalo davčni oblasti poslovno — izgubo. In so se našli ljudje, ki skušajo dokazati, da so te napovedi resnične. Jasno je, da bo izpad na davčnih dohodkih, ki bi jih morala plačati bogata, deloma tuja podjetja, prešel na rame drugih, predvsem domačih solidnih trgovcev in obrtnikov, ki nimajo ničesar ali le malo prikriti. Uradniku in delavcu se kar tako vzame.
Razširjajte
»Slovensko zemljo“!
Pridobivafte jej naročnikov!
Ženski vestnik
Volitve v Braslovčah.
Predsednik volilne komisije ni hotel na dan volitev pripustiti prijavljenega predstavnika Mačkove liste, ker je strojepiska napravila pri-pisanju njegovega imena pomoto. Zato se je moglo zgoditi, da je bilo zvečer objavljeno poročilo, po katerem je kandidat Mačkove liste prejel polovico manj glasov, kakor so jih volita! opoldne ugotovili. Ker so zbrani volilci zaradi tega ogorčeno protestirali in zahtevali, da jim komisar zadevo pojasni, >se je ta najprej skril na dvorišču, pozneje pa je šel celo v podstrešje, a volilne spise je pospravil v Peč. Ko so zbrani volilci zapeli državno himno, je županov sin nanje zavpil: ».Kljub temu ste Kvaterniki in izdajalci.41
Čisto naravno je, da si vsaka ženska j želi imeti otroka. Materinski čut, ki je prirojen vsakemu bitju, se pojavlja pri deklicah že v rletinski dobi, ko si zažele igrač v obliki punčk. Preden pa ženska zadosti temu najnaravnejšemu človeškemu hrepenenju, bi se morala tudi vestno prepričati, ali je sposobna dati življenje zdravemu in življenja zmožnemu otroku. Ako te sposobnosti na sebi ne more ugotoviti, bi se morala zavedati svoje velike odgo-varnosti do bodočega človeka in do človeške družbe sploh. V mnogih državah so že Ustanovili posvetovalnice za zakonsko in spolno življenje. Potrebne nasvete dajejo ženskam zadostno izobraženi strokovnjaki; zdravniki, pravniki in psihologi.	•	.
Nasledki dedne obremenjenosti ne bi smeli ostati neznani nobeni materi; posebno važni za potomstvo pa so nasledki spolnih bolezni. Veliko gorja se s tem prizadeva potomcem in to le zaradi moške lahkomiselnosti in ženske nevednosti. Enako je z alkoholizmom, ki povzroča, da je rod vedno slabejši in manj odporen. Vsem zakonskim kandidatom bi bilo treba odpreti oči in jim razložiti, kako kvarno vplivajo razne bolezni staršev na njih otroke. Nemški psihiater Kraft-Ebbing pravi nekje: „Dokazano je, da ne prehajajo na potomstvo samo resnične duševne bolezni, temveč tudi druge, n. pr. božjast, histerija, pijančevanje in nagnjenost k nerednemu življenju.“ In vendar, kako malo vedo mlade matere o vsem tem. Ponavadi zvedo šele tedaj, ko je že prepozno. Znana ame-
riška oskrbna sestra Margareta Lan-ger navaja iz razgovorov s svojim sodelavcem, zdravnikom, naslednje: „Večina mojih jetičnih pacientk so poročene žene. Kadar se zglase pri meni, doje ponavadi že drugega ali tretjega otroka, pa čeprav so že pri prvem videle, da so jetične. Toda, oči-vidno niso bile poučene o tem, da je za jetično žensko materinstvo največja nesreča, ki jo more zadeti. Ta bolezen namreč ne ograža samo matere, temveč je v nevarnosti tudi dete. Prav vsaki ženski bi morali pojasniti, da nobena jetična ali k jetiki nagnjena ženska ne bi smela postati mati."
Vsak, ki ima zdrav razum in vsaj nekaj socialnega čuta, mora obsojati, da se rode otroci, ki so že v naprej zaznamovani s prokletstvom te ali one bolezni. Žena pa, ki čuti res pravo materinsko ljubezen, želi predvsem,, da bi bil njen otrok normalno razvit, zdrav in v življenju srečen. Zato je dolžnost vseh žensk, ki nimajo pogojev za res zdravo potomstvo, da se odrečejo materinstvu ali pa ga za toliko časa odlože, dokler temeljito ne ozdravijo.	K.	J.
Pripomba uredništva. Z gornjim stališčem se iz socialnih ozirov ne moremo popolnoma strinjati. Je že res, da se bolezni podedujejo, res pa je tudi, da se slabotni in bolehni rod popravi, če žive ljudje v primerno dobrih razmerah. Zato se mi zdi precej nečloveško, če zahteva kdo najprej od žensk, naj se odrečejo materinstvu in potomstvu, ne da bi prej zahteval, naj družba stori za vse ljudi to, kar je dolžna. Jetika in spolne bolezni so danes ozdravljive in treba je najprej skrbeti, da se bo vsak bolnik lahko zdravil. Kaj bo pomagano, če bodo matere rodile in zredile zdrave otroke, ki bodo potem v brezposelnosti in revščini vendar že spet postali žrtev jetike in spolnih bolezni. Pa tudi sicer bi imel še nekatere ugovore, ki jih pa zaradi pomanjkanja prostora ne morem navajati. P K1
Sever v Ljutomeru.
Na ta občni zbor vabimo absolvente kmetijskih šol iz vsega ljutomerskega okraja, da se kot šolani kmetovalci medsebojno spoznamo in pogovorimo, o pospeševanju našega kmetijstva. Za člene podružnice ZAKŠ je udeležba obvezna. Na zborovanje so vabljene tudi absolventke kmetijsko-gospodinjskih šol. Slabi časi zahtevajo od nas podvojenega dela in vsak je dolžan, da koraka po poti, ki je edino prava in času primerna. Zato na delo in na plan, da se dvigne kmečki stan!
Slike iz volilne dobe:
Volitve v Mariboru.
Na vratih Zveze kulturnih društev je
bilo ob 7. uri zvečer izkazano, da sta v mestu Mariboru Jevtičeva kandidata dobila blizu 8000 glasov, kandidata dr. Mačka pa le nekaj sto, čeprav je bilo istočasno sporočeno, da je vsega glasovalo okroglo 10.000 volilnih upravičencev. Kje je torej ostalo 2000 glasov? Znano je, da volilna komisija celo nekemu zdravniku ni priznala glasu, oddanega za kandidate dr. Mačka, in lahko si predstavljamo, kako so delali z glasovi manj poučenih volilcev, ki niso znali izreči volilne formule. Drugi dan po volitvah so se zbrali volilni komisarji z volilnim rezultati in si ponieži-kovali z očmi, češ, pa smo le po prejetih navodilih opeharili Mačkove kandidate. Vendar je imel eden izmed komisarjev, po poklicu sodnik, toliko poguma, da je dejal: „če se morajo volitve tako vršiti, potem bom prihodnjič prosil, da me razrešijo te dolžnosti. Saj sem vendar zaprisežen sodnik!" Seveda so bile pritožbe, poslane verifikacijskemu odboru, zavrnjene z utemeljitvijo, da nepravilnosti niso dokazane.
Dajte Ljubljani krito tržnico!
Res, lepa je naša Ljubljana. Mnogo lepih vil in visokih palač je zadnja leta v njej zraslo. Vsa čast tudi ljubljanski promenadi. Saj je prav, da imajo ljudje, ki ves dan presedajo po pisarnah itd. primeren prostor, da se sprehodijo in na svežem zraku razve-j dre. Nič dosti ne zaostaja za mestom j tudi okolica, saj smo preko noči dobili | kar cele okraje samih lepih vil.
Toda, ne zamerite! Naš trg pa prav j zares ni v okras mestu niti tistim, ki jim je bila doslej in jim je še danes zaupana uprava Ljubljane. Ne smemo se sicer pritoževati zaradi morebitne nesnage in nereda. To radi odkrito priznamo. Toda nekaj drugega je, na kar gospodje, ki v naši mestni hiši vedre, gotovo nikoli ne pomislijo. Da smo namreč prodajalke in kupovalke tudi podvržene obolenju in da človek najhitreje zboli, če hodi ali pa stoji v mokroti. Kmečke in okoliške prodajalke, ki oskrbujemo Ljubljano s sočivjem, sadjem, jajci in kuretino gotovo zaslužimo malo več obzirnosti, saj tudi plačujemo davke in druge pristojbine, ki so včasih prav občutne. Kupovalke sc morajo pa tudi čisto po nepotrebnem mučiti z odpiranjem in zapiranjem dežnikov, kadar je deževno vreme in velika gneča. Prosimo torej gospode, ki odločajo, naj se vendar kdaj lotijo tudi problema ljubljanske tržnice; kajti od samih načrtov in volilnih obljub doslej nimamo še nič koristi. Ljubljani dajte tako tržnico, kakršne imajo druga moderna mesta in kakršna ustreza potrebam sedanjega časa.
Ženske z ljubljanskega trga.
Velika odgovornost matere.
Iz naših krajev
Iz Maribora. Današnja doba je posebno pri nas polna ..nacionalizma" ali „patrio-tizma“, kakor so razni rodoljubi prekrstili navadno ljubezen do domovine in naroda. Seveda pa prav dobro vemo, kaj so ti rodoljubi pod temi besedami počenjali. Njim so bile najlepše besede le zavesa, za katero so skrivali lastne koristi. Navzlic temu sem prepričan, da ljudstvo pojmuje rodoljubje še zmerom na vzvišen način in čeprav je siromašno, ljubi domovino s srcem in dušo. Zato je po njegovem mnenju tudi še dandanes pravi narodnjak'le tisti, ki stopa v hram narodnih dobrin z zavestjo, da mora na oltar kaj položiti, ne pa z narodovega oltarja pobrati vse, kar ima kaiko vrednost. Vsak, kdor ljubi narod in domovino, mora biti pristaš demokracije, ali ne take, kakršno smo imeli doslej. In če je kdo kaj rekel, so se opravičevali, da nepismeni narod ni zrel za pravo demokracijo; toda, da bi kdo poskušal narod dvigniti in poučiti, nismo videli.
Zdaj se pa kaže, da se je naš zanemarjeni narod sam zavedel svojih pravic in brez posebnega pouka razumel smisel demokracije. Zdaj ve, da mora duh demokracije prežeti vse naše življenje ter slehernemu državljanu odpreti vse kulturne, gospodarske, socialne in politične pridobitve ter narod voditi k pravim vzorom življenja. Demokratizem mora .po-vezati narod kmetov in delavcev v trdno skupnost; kajti šele ta skupnost pam ustvari pravico, bratovstvo, enakost in svobodo. Pozdravljam vse so-
mišljenike, ki se zbirajo okrog »Slovenske zemlje".	L.	D.
Primskovo nad Kranjem. Gorenjska se drami. Kranj, še do nedavna ves patriarhalen, dobiva počasi demokratičen značaj. Oživljajo ga množice delavcev iz sosednih industrij, ki rastejo iz tal kakor gobe. Plače so seveda skrajno slabe, to je pa tista sila, ki navaja delavstvo k razmišljanju. Veseli nas, da zastopa „Slov. zemlja" misel kmečko-delavske solidarnosti, brez katere ne more biti uspešnega boja za svobodo, napredek in kruh. Le tako naprej in zmaga bo naša!
Kovinski delavec.
Iz Črnomlja.
Zima je pred durmi in vedno več ..Slovenske zemlje11 prihaja k nam. Staro in mlado jo rado bere. Življenje je težko. Kmet in delavec preživljata hude čase, in od nikoder ni pomoči. Dela je zmerom manj. Kmet je letos komaj zase pridelal, davkarija pa neizprosno pritiska in zeleni ne dajo miru. če kmet nima drugega, mu vzamejo poslednjo kravo iz hleva. Brezposelnost je vedno večja, pa tudi tiste, ki so zaposleni, tepe nadloga, ker mezde so zmerom manjše in vse gleda s strahom v bodočnost. Nezadovoljstvo med ljudstvom je splošno, še večje pa je ogorčenje nad tistimi, ki delovno ljudstvo razdvajajo in mu ne dopuste, da bi si v slogi priborilo boljše čase. Spoznali smo, da smo utrpeli veliko škodo* ker se nismo pravočasno pobrigali za pravo svobodo. Ves ta čas ljudstvo ni moglo kontrolirati, kako se
Agitirajte za
„ Slovensko zemljo“!
z njegovim denarjem gospodari. Hvala Bogu, da imamo v našem kraju moža, ki res z nami trpini čuti in tudi za nas dela, čeprav bi prav lahko sam zase živel in le na svoj žep gledal kot tisti, ki so nam le obljubovali, pa ničesar dali.
V	vsej naši okolici je veliko navdušenje za novo narodno gibanje, ki se širi čez hribe in doline. Spoštujemo dr. Mačka, ki se tako neustrašeno bori za pravice delovnega ljudstva, in prepričani smo, da si bomo z njim v zvezi priborili boljšo bodočnost. Na lastni koži smo občutili, da tako naprej ne more več iti in nič več ne verjamemo tistim, ki nas radi lastne koristi hočejo razdvajati in ki razširjajo med narodom vse mogoče lažne in izmišljene govorice. Mi se čvrsto držimo tiste misli, ki nas je vodila dne 5. maja 1935, hočemo zmago popolne demokracije, a če je treba, gremo zanjo tudi v smrt. Boljše je, da umr-jemo, kakor pa še naprej živimo tako pasje življenje. Naš list bom širil med ljudmi in jih prosil, naj vendar spoznajo, da je le v slogi delovnega ljudstva naša moč in zmaga. Pozdravljam vse somišljenike iz Kranjske in Štajerske ter želim vsem veliko uspeha.
J. M. iz Črnomlja.
Iz Slovenske Krajine.
Iz vseh delov naše slovenske domovine se oglašajo dopisniki »Slovenske zemlje", da opišejo križe in težave, ki tarejo nas Slovence. Dovolite mi, gosp. urednik, da Vam popišem tudi skrbi in brige naše Slovenske Krajine.
Znano je, da je Prekmurje najgosteje naseljena slovenska pokrajina. Zato pa Slovenska Krajina tudi ne more prehraniti niti zaposliti vsega svojega prebivalstva. Prekmurci se morajo izseljevati ali pa hoditi na sezonsko delo. Mnogi pa ne dobe niti dela in trpe radi brezposelnosti najhujše pomanjkanje.
Slovenska Krajina bi imela pa še toliko dela, da bi bilo izseljevanje precej manjše, če bi se vse potrebno delo izvrševalo. Tudi sezonski delavci bi delali vsaj nekaj časa doma in brezposelnost bi ponehala. Omenim naj n. pr. reko Muro. Leto za letom odnaša rodovitno zemljo, ob daljšem deževju poplavlja njive in tako povzroča škodo, ki gre v milijone. Neštetokrat so prizadeti opozarjali oblasti na to škodo in prosili, naj bi Muro regulirali. Vse prošnje pa so bile zaman. Obljub je bilo seveda precej, posebno ob volitvah so nam razni kan-didatje obetali zlate čase, ki nastopijo v Slovenski Krajini, ako jih ljudstvo izvoli. Žal pa je ostalo le pri obljubah.
Tudi glede elektrifikacije Slovenske Krajine smo slišali polno lepih besed. Ali z elektrifikacijo naše krajine še ni nihče pričel.
Nam Prekmurcem radi očitajo, da smo separatisti in da se ne zanimamo dovolj za ostalo Slovenijo, kar pa ni res. Slovenska Krajina je bila do konca vojne pod Madjarsko, ostala Slovenija pa pod Avstrijo. Madjari so skrbno pazili, da ne bi prišli Prekmurci kaj več skupaj s Slovenci na drugi strani Mure. Zato niso gradili niti mostov niti cest ali železnic, ki bi vezale našo krajino z ostalimi Slovenci. Kdor je bil naročen na slovenske knjige, čeprav še tako nedolžne vsebine, je bil zaznamovan kot panslavist in veleizdajalec. Zato se pač
nismo dovolj poznali. Odkar pa živimo v skupni državi, bi bile oblasti lahko odpravile že dosti teh nedostatkov. Storile so pa mnogo premalo in mi želimo, da bi nas prometna sredstva čim bolj zvezala z ostalo Slovenijo.
Še polno drugih javnih naprav potrebuje naša krajina, a brez pomoči države jih sama siromašna Slovenska Krajina nc more izvršiti. Zahteva vsega Prekmurja je tudi popolna gimnazija v Murski Soboti. Letos so odprli 5. samoupravni razred, želimo pa, da bi tudi višjo gimnazijo vzdrževala država.
Domače prekmursko izobraženstvo naj bo zaposleno doma. Ni treba pojasnjevati, da prekmurski izobraženec najbolje pozna potrebe in skrbi svojega ljudstva, saj je sam izšel iz družine kmeta ali delavca; zato bi mu najlažje pomagal, zlasti, ker ima za to največ volje. Čestokrat ste govorili v Ljubljani in Mariboru o Slovenski Krajini kot nekakšni kazenski koloniji slovenskih uradnikov. Nas Prekmurce so Vam pa nekateri opisovali kot slabe državljane, nezavedne Slovence, madjarone itd.
Seveda, razni jugofašisti so nas hoteli s silo nacionalizirati. S svojimi ovadbami so povzročili Prekmurcem mnogo škode. Ti državotvorci so nas tožili kot proti-državne elemente, v svoji nacionalistični gonji pa niso videli, da je Prekmurje siromašno, da hoče kruha in dela ter enake pravice in dolžnosti za vse. A kdor je prišel k nam s čistim namenom in spoznal pravi obraz naše krajine, sodi Prekmurce pač drugače kot razni fašistični kričači in ovaduhi.
Prekmurci nismo pozabili »dobrot11, ki smo jih bili deležni v polpretekli dobi od integralnih jugofašistov. Zato se pa tudi v vedno večjem številu pridružujemo gibanju slovenskih kmetov in delavcev.
Iz Loža.
Med kraji, ki so dne 5. maja 1935 odlično pripomogli k padcu nasilnega režima, je tudi starodavni Lož na Notranjskem. Kljub pritisku, beganju in zasmehovanju je na mestnem volišču glasovalo za listo združene opozicije malone polovica volilcev. Nasprotniki skušajo vzeti našemu gibanju ugled s tem, da mu podtikajo podtalne namene; toda to se jim ne posreči. Osvobodilna misel jugoslovanske kmeoko-delavske vzajemnosti je že med narodom in ni je sile, ki bi jo mogla udušiti. Pač pa kažejo taki sejalci laži in nevednosti poleg drugega tudi tisto grdo, značilno avstrijsko nehvaležnost. Lahko je metati polena pod noge, težje je bilo zrušiti nasilni režim in rešiti ljudstvo fašističnega Pofa. Njim je ime dr. Mačka zoprno, nam pa simbol volje in vztrajnosti.
Kako potrebno je bilo naše gibanje zlasti pri nas na Notranjskem, dokazuje dejstvo, da pri nas kmečkega gibanja nihče ni širil in vendar stoji danes naše gibanje strnjeno v vrstah kmečke koalicije. Z veseljem smo brali v tretji številki našega lista dopis »Izpod Snežnika", iz katerega smo videli, da se naše gibanje širi v Cerkniški kotlini. Naš list je omogočil enotnost v tolmačenju misli našega gibanja. Ta enotnost je pri nas nujna. Mi se razločujemo od bratov Hrvatov v tem, da imamo neprijatelja
med seboj. Da, neprijatelja! Ni večjega zla med Slovenci kakor dosedanja strankarska miselnost. Ta je narod razdvajala bolj kakor nemški fevdalni način vladanja.
Najbolj značilen za politiko bivših strank je pojav, ki ga opažamo sedaj ob prelomu starega političnega življenja: ljudstvo starih strank v ničemer ne pogreša. Naravnost smešno-žalostno je slišati marsikoga, kako zdihuje: »Taka zmeda je, da ne vem, komu bi bolj za-upal“ —»Pri najboljši volji se ne vem kam obrniti" in podobno. Kljub navidezni demokraciji demokracije ni bilo. Le pri nas se je moglo zgoditi, da so se de-mokratje spremenili v zatiralce svojega naroda. Ljudstvo prav lahko živi brez takih strank, ki so delale vse drugje, samo na gospodarsko-socialnem področju ne.
Resnica je, da je kmet steber države in vso politiko je postaviti na ta steber, na realno, gospodarsko podlago. Predvsem pa je nujna medsebojna strpnost.
Saj je rekel Mencinger: »Gorje narodu, kjer imajo fanatiki prvo besedo, za njimi pa ni nikogar, ki bi imel drugo besedo.11 Kmetje in delavci! Poboljšajmo se, spravimo se, streznimo se! Ne dajmo se ščuvati in ne lasajmo se v korist tretjega! Naše gibanje ni stranka. Vsak naj bo sam svoja stranka, to je mož, ki si ne da vzeti v zakup svojega prepričanja, .še manj pa, da bi ga ob volitvah prodajal za pol litra pijače. Naše gibanje je kmečko gibanje, za katerega so padali nešteti borci, med njimi Matija Gubec, Ilija Gregorič in Stjepan Radič. Kmetje in delavci, vsi pošteni Slovenci vstopamo v vrste hrvaško-slovenske kmečke zveze.	Ložan.
IZ LJUBLJANE:
Gospod urednik! Sosede, ki so brale zadnjo številko »Slovenske zemlje", odnosno poročilo v rubriki »Zenski vestnik", so mi naročile, da se Vam zahvalim, ker ste se spomnili tudi na nas ženske. Razume se, da sem to nalogo prav rada prevzela in se tej zahvali tudi jaz pridružujem. Naslov rubrike nam daje upanje, da nas boste še nadalje upoštevali v svojem listu. Skrajni čas je že, da bi tudi ženske mogle sodelovati povsod, kjer se razpravlja o ljudskih potrebah. Kar so govornice na zborovanju povedale, to smo poslušalke že dolgo nosile v mislih in smo bile odločnih besed nadvse vesele. Težki časi, ki jih preživljamo, nam narekujejo, da podeseto-rirno svoje telesne in umske napore, če hočemo ohraniti družinam domove. Če smo tega zmožne, mislim, bomo znale tudi v javnih zastopih nastopati tako, da bo splošnosti v korist. Torej, še enkrat najlepša Vam hvala za Vašo pozornost in prosimo, da se nam ne izneverite.	Meta	Š	o ...
Cerklje pri Kranju. Naši stari politični zakupniki stikajo glave in ugibljejo, kako bi naredili, da bi spet vse vpregli v svoj komat in obdržali vso politiko v zakupu. Seveda vidijo pri tem samo lastno čast in lasten dobiček. Korist ljudstva jim je deveta briga in odriniti hočejo vsakogar, ki bi ljudem res rad kaj pomagal in oči odprl. Nekateri stari zakupniki si že kar naprej med seboj delijo odborniške časti, nekateri bi bili na vsak način radi
župani itd. Seveda se pri tem barantanju včasih pošteno spro.
Ljudstvo pa gleda in gleda. Zdaj je po zaslugi nekaterih poštenjakov, ki mu pojasnjujejo skrivno mešetarjenje za njegovo kožo, puljenje za stolčke tudi že precej spregledalo. Hvala Bogu! Nekateri politični zakupniki že čutijo pod nogami vroča in majava tla, nekateri pa še niso sprevideli, da narodna koža ni več na prodaj. Ti so še zmerom zaverovani v svoja korita in žepe ter ne vedo, da si lačni ne bo dal večno ust z grožnjami mašiti in da jim odklenka, kakor hitro ljudstvo svobodno izprego-vor. In ljudstvo hoče imeti svobodno besedo.
S slovenskim in cerklanjskim pozdravom	Cerki	jan.
Iz Bele Krajine. Tukaj Vam pošljem imena novih naročnikov »Slovenske zemlje11, čez kakih 14 dni Vam pošljem spet druge, kolikor bo največ mogoče.
V	aš list dobivam in čitam že od prve številke. Dosti nam pove in mnogim so se že oči odprle. Napisal sem pa danes še te-le verze in boste sami presodili, če so dobri. V as pozdravljam A. M. iz Č. s.
Pripomba uredništva: Iz Vaših navdušenih verzov priobčujemo te-le štiri vrstice:
Le eno je za nas resnica: takrat bo prišla ura zlata, ko kmet in delavec si bosta brata, lakrat bo zmagala pravica.
Iz uredništva in uprave:
Prve številke Slovenske zemlje potrebujemo še vedno precej izvodov. Zato prosimo vnovič, naj nam jo pošlje, kdor jo lehko pogreši, zlasti naj nam jo pa vrnejo tisti, ki so jo prejeli* pa lista ne mislijo naročiti.
Plačnike naročnine prosimo, naj pri vsakem nakazilu ali plačilu zapišejo tudi dobo, od kdaj in do kdaj so s tem poravnali naročnino.
Kdor nima naše položnice, pa bi rad
plačal naročnino, dobi na vsakem poštnem uradu položnico, ki stane 50 par. S to položnico nam lehko nakaže denar, če vpiše nanjo naš naslov: Slovenska zemlja - upravništvo v Ljubljani. Ček. računa štev. 16782.
Opozorilo: Od zadnje številke smo dobili nazaj nekaj izvodov s pripombami »nepoznan11 ali »ne sprejme11. Med temi je bilo pa tudi več izvodov* poslanih na naslovnike, ki so list sami naročili in tudi ze plačali. Da ne bomo morda koga po krivem dolžili* prosimo vse, ki lista res ne marajo več prejemati, naj nam to z dopisnico sporoče.
Urednik in upravnik odgovarja:
St. L. iz J., I. Ž. iz B.: Hvala za naslove in pojasnila.
Akademik Š.: Gotovo ste nam pisali, preden ste brali članek »Alma Mater11 v 5. številki Slovenske zemlje. Preberite ga in potem je mogoče samo dvoje: ali spoznate, da nimate prav ali pa spoznate, da niste človek, ki bi spadal v naše vrste.
Al. C.: Se ne strinjamo, ker bi morali po Vašem tudi kake »pohorce11 objemati, če bi ti nenadoma začeli klicati »Živio dr. Maček11.
Z. R. iz P.: Hvala za opozorilo, smo tudi mi brali, toda z vsako neslano čenčo ne moremo polemizirati.
Naročnik B. Plačano do konca aprila 1936.
P. A. v V.: Prosimo, samo stvarno in jedrnato.
»Program** A.: Motite se, dr. Maček čisto natančno ve, kaj hoče in gospodami naših dnevnikov tudi, samo objaviti »«?-čejo ničesar prav.