Veider Ivan: Vaš novi prijateljček — Ceglarjev Jožko 2. Veseli deček v lepi naravi. Kajne, otroci, igrače itnate vsi radi. Tudi naS Jožko jih m zameiaval, Mamica mu je kupila bobenček. In ko je tako bobnal po cesti, so ljudje kar nebote po-stajali in gledali Ijubkega bobnarčka. Spet drugič je posnemal revne delavce na cesti in pridno vozil pesek in drugo drobnarijo v svoji mali samokolnici. Že za smrt bolan je še prosil mamico: »Kajne, mamica, Če ozdravim, mi kupiš harraoniko.« Te in njim podobne so bile Jožkove igrače. — Vendar pa lahko rečemo, da modri decko nanje ni nikoli preveČ srca navezoval. Kmalu se je zavedal, da so igrače le igrace. Zato ga j^_ kmalu začela bolj zanimatM prava živa narava. Tri in pcfl leta je bil star, ko je zdravnijfl avetoval, naj mu poskrbijaH kozjega mleka. KupiH so zaio^ dve lepi kozici. »Moja je bila bela, Milenkinapačrna,« seje. apominjal še nekaj doi predj smrtjo. In evojo belo kozicdj je mali pastirČek vedno sam pasel. Kmalu nato je dobil ee ovčko. Toda morala je biti bela in snažna. Zato ni odnehal prej, dokler je mamica ni skopala v čebru, podobno kot Jožka sa-mega. Sploh je imel z živalmi vedno izredno veselje. Zdi se, da so rau bile živali za to bvaležne. Ko je Jožko ležal na mrtTaškem odru, so kropivci naenkrat začuli nenavadno žgolenje. Med rože, ki so obdajale njegovo krsto, se je skrila mala kobilica in prepevala Jožku vse tri dni, dokler ga niso odnesli pogrebci. Podobno kot živali je deček ljubil tudi cvetice. Na vrtu jih je gojil, v gozdu in travnikih jih je nabiial, da jih je da! doma pced križ ali pred ^Marijo. V bolezni mu ni mogel nihče napraviti večjega veselja, kot če mu je prinesel sopek lepih cvetic. In Še pred smrtjo je prosil j n