76. številka. Ljubljana, četrtek 5. aprila, i X. leto, 1877.
I', •»)'■» vsak dan. izvzcmšt ponedeljke in dneve po praznicih, ter vetju po pošti preieiuan za a v it r o-op uri k e dežele zu celo leto 11» jrld., za pol leta 8 j-ld. s* četil leta 4 jrld.  —  Za Ljubljano brez pošiljanja na doni za celo leto 13 gin., :<,a čotrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje na d mi ne    . una lO kr. ta mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospodn učitelje na ljudskih šolah in ca dija&e velja znižan u cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po po i ti prejetnan za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od četinstopuo petit-vrste <> kr., če «o oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če so tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj ae ixvole trank-rati. — Rokopisi ae ne vračajo. — Uredništvo je v Ljnbljani v Franc Kolmanovej hiši št. 3 „gledališka stotim" Opravniitvo, na katero naj ae blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne n&L je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Iz It ii*. i Jo. [Izv. dop.]
Mej vrsticami mojega poslednjega dopisa mogli ste brati, kako tukajšnja slov.-ruska žurnalistika gleda na potovanje gen. Ignatjeva. Uvodni člauek št. Gb\ ,,Rus. Mira11 ta vzgled bolj tožno ilustrira; zatorej vuiu ga poročam. „Mnogi bi želeli v Evropi, da bi velika gora rodila le — malo miš, d« bi velike žrtve krvave in denarne, katero so se prinesle v poslednjih dveh letih radi balkanskih Slo vanov, sankcijonirale se samo z novo diplo-niatično karto, in da bi ta papirni list prazd-nično vejal nad gromado kristjanskih življenj, katera so pogubili Turki, v poduk raji in v tolažbo turškim vladikam."
,,Nade privržencev visoke Porte osnovane 80 na računih, globoko žaleči h rusko narodno čuvstvo, in so ravno za to nevredne, da bi se našo novinarstvo z njimi bavilo. No taki računi, kažejo se samo v teh vnanjih listkih, kateri uže davno nosijo na svojem čelu pečat podkupa iu podmita. Hudobna ličina sočuvstva k našim miroljubnim težnjam sjemlje se včasih iu odkriva se nam brezčisleni red hladnih, sovražuo-nasmešljivih lic. Ko ne skoro li odkrivajo se ti evropski naši prijatelji V"
„Veliko delo stoji pred nami in čaka svojega zvrševanja od nas. Kaj more nas primorati, odreči se od naloge, v katero smo položili vso svojo narodno politično dušo, mi-lijonno maso gmotnih sredstev, katera ne morejo ostati potrateua zastonj, uij bojazen stare Auglije, ni strah pred nami Avstro-Vengrije, ni kaka nova iznajdba zapaduo-evropske diplomacije, pitajoče s prazuo besedo tak dolgo dokler jej ne damo v roke okončano del o."
Londonski protokol, kateremu zapad pri- j
pisuje neko fantastično, celebno silo, nikak ne more opravičiti njegove nade. Diplomatični dokument, da si bi bil še tako modro sestavljenke vendar le ničla proti resničnemu teku reči, kateri zavisi od bolj mogočnih pogojev prirode, čem so vse di-ploinatičue sile vkup. Pa tla zadržaj protokola ne more protirečiti odnekdanji politiki ruski — porok za to nam je general Ignatiev, kateri se je udeležd sostava protokola."
1*. S. Denes sem slučajno na kolodvoru srečal se in govoril s Moskvičanom, kateri po svojem položaji spada k višjim klasom, kakor v gmotnih tako in umstvenih obzirih življenja, in je sploh blizu znan z redakcijami nekaterih Moskovskih listov prve vrste. Ta gospod opisaval mi je z živimi barvami stanje v Moskvi, stanje, kakor uže trpi, od kar je car dal svojo krepko besedo. Ne morem in tudi ne smem vam tega razgovora vsega povedati, a povem vam le, „čto voj i ns t ve nn o j e na.strojenije Moskvi dostiglo svojej knijujej, vozmožnoj Stepenji." A telegram v denašnjih „N. V." govori, ka so na Peterburški borzi pojavili se sluhi o našem ultimatum Angliji glede orijentalnega podpi-tanja protokola. Tudi nekaj pomeni.
—r.
O dnevnem položenji iztočnega vprašanja
piše dunajsk list tako-le:
„Zastopniki šestih velesil so soboto svoje podpise postavili pod protokol, kateri je Itu-sija predložila — pa podpisali so ga le z nekakimi pogoji. Protokol bode namreč stoprav potem veljaven, ako se bodo izpolnili pogoji, pod katerimi je Angleška protokol podpisala. Ti pogoji so sklep miru mej Turčijo pa Črno
goro, in .na rusko razoroženje, ki j 2 navezano na izpolnenje tega pogoja. Resnično je, da je Rusija, da bi dobila pristop Angleške k protokolu, morala obljubiti, da razpusti vojsko; in tega nij obljubila samo v samih besedah, ki se lehko razkade, nego obljubila je to v pismenej odločnej obliki, katero precizirati je naloga novih obravnavanj. To odgovornost pa je carjeva vlada sprejela le za slučaj, da se turško-črnogorski prepir z mirom konča. Vprvič torej mir mej Carigradom in Cetinjami, potem razoroženje Rusije in kakor se ob sebi umeje, tudi Turčije, potem stoprav dohode protokol, ki so je stoprav 31. marca v Londonu podpisal, popolno moč, in prepušča prostor doslednostim, katero je ruska politika glasno ali molče namenila iz tega delati za-se."
Tekst protokola se bode, kakor se iz Londona poroča, denes v četrtek predložil an-gličanskemu parlamentu. „Tiniesw priporočajo Rusom, naj oni vendar izvrše, kar je v protokolu obetano, namreč razoroženje. Zdaj so razprave zopet v Peterburg in Carigrad preložene ; če se razbijejo, lehko se bode mislilo, da je Rusija tak resultat hotela, pravi stari pa menda baš zato naivni angleški list.
Oficijozen list cislejtan.sk piše o teku orijentalnega vprašanja mej drugim te-le besede :
„Če se vsem političnim dogodkom, ki se tičejo orijentalnega vprašanja tičejo, vzame odeja, s katero jih je ogrnila diplomacija, ostane pač samo neoboriva resnica, da je ves ta čas Rusija oborožcvala se in sicer vedno bolj in bolj .... Vsak ud velike države pa ve, da se taka oroževanja ne delajo za to, da bi se vsled necih velicih besedij zopet odložila."
Iz Pariza se pa piše  turkoljubej „Kbln.
,,Sestra moja/4 odvrnil jo Benjamin mrzlo.
„Kaj? sestra vaša V'1 rekla je Katinka milo. Večkrat sem jo videla, pa nikdar se uijsem zmenila za njo. Nijsem vedela, da je vaša sestra. Kako nežna deklica je !"
,,Kaj mislite to V" rekel jo Benjamin. ,,Žal mi je, da se no morem zlagati z vami. Meni se zdi pravo tičje strašilo."
Francika se je zopet pokazala in za tre-notek postavi na stopnicah, vskliknila je brez ovinkov:
,,Pravi, da ne more ; ima mnogo opraviti." „KdoV" vprašala je Katinka,  ki jo sedaj sama zajela Franeiko in jo ustavila. „Gospića Flintova."
Gospod Brus je zarudel nekoliko in Bela Klintonova je to opazila.
„Kaj pa dela?" vprašala je Katinka.
„Recelje obira jagodam." „
„Kam pa hočeš, Francika?" vprašal jo je brat."
Prižigalec.
(Komun, v angleškem spitmlu .Mi h h M. Cummins poslovenil J.)
Sedemindvajseto poglavje.
(Dalje.)
Sedaj se je oglasila kuharica Prime, ki je pri zadujih stopnicah klicala:
„Gospa Ellisova! Vilkinin deček je prinesel jagode, toda peceljev še nijso očiščene. Pravi, da nijso imeli časa."
„To je prehudo!" vskliknila je oskrbnica nevoljna. Rada bi vedela, kdo naj jih očisti peceljev. Kati ima dovolj dela in jaz sama tudi ne moreni."
„Veste, gospa Ellisova! naj jih jaz očistim. Dovolite mi to storiti," rekla je Jerica, gredoča za njo, ki je bila uže sredi stopnic.
„Ne, ne! gospica Jerica, vi nikakor ne!"
odvrnila je kuharica Prime; „pecelji bi vam le prste pokvarili."
„To nič ne de. Moje roke nijso iz lo-ščeuega usnja. Lehko jih umijem."
Gospa Ellisova je bila Jerici jako hvaležna za njeno pomoč. Tu se je vsedla v obednici ter je počela svoje delo. Med tem sta Bela in Katinka storili vse, da bi kratkočasili gospoda Brusa. Ta je sedeč na stopnicah in naslonjen na steber v veži, oziral se zdaj pa zdaj tje po vhodu in gori po stopnicah, nadejaje se, da se bode Jerica zopet prikazala. Nazaduje se je ves obupen mislil uže posloviti, ko je stopila njegova sestra Francika skozi vrata in leteča prek dvorišča je drla inenio trojice naravnost v hišo.
Toda brat njo jo je vjel v roke ter jej je nekaj pošeptal na uho, predno jo je izpusti!.
„Kdo je ta divja Indijanka?" vprašala jo Katinka Rajeva, ko je Francika letela črez dvorišče ter je izginila.
Ztg.u da: ..ruska vlada ne more razorožiti ali razpustiti svoje vojske, če se prav kak poseben dogovor podpiše. Če Turčija ruskih terjatev ne sprejme, bode Rusija iz strahu (?) pred notranjo revolucijo okolo 15. maja vojno začela. Ruska vojska je preveč navdušena za vojno, da bi se mogla ali smela kar tako razpustiti."
Kako je torej po vseh tacih glasih možno Še miru upati, kakor ga nekateri?
Poštenost srbskih trgovcev,
hvali celo „Neues Wiener Tagblatt", kateri v nedeljskem listu, zadaj mej svojimi trgovinskimi poročili tako-le piše:
„Vsakako nam je za spomlad za izvozno kupčijo zopet Srbija odprta, in če promet tja doli ne bode brž tako velik, kot je bil prej, bode vendar nekaj pripomogel, da bode celotni preklad večji. S pohvalo se mora v tem omeniti, da se srbske firme zapore-dom spravljajo, izpolniti svoje viseče dolžnosti, in da niti ne čak ajo konca moratorij a, kateri izteče še le z junijem. Kdor ne more precej vsega plačati, plača nekoliko v gotovini in se zarad druzega ostanka dogovarja. Do-zdaj nij znano, da bi bil kateri srbski trgovec terjal, naj se mu kaj odpusti, in avstrijski trgovinski svet sme po tej probi poštenosti in trgovskega Častnega čutja pač mirno zopet zveze s Srbijo začeti.
Z dvojnega obzira smo to porodilo v nemškem, torej nam Slovanom in Srbom pro-tivnem časniku čitali z veseljem in zadovoljstvom. Prvič namreč kaže ta slučaj, kako zares dobro in za našo trgovino in za blagostanje naše monarhije koristno bi bilo, ko bi v celem orijentu ali vzhodu nastal državni red mej Jugoslovani, rešenimi izpod turškega barbarstva, kakor so ti Srbi, kateri po groznoj, uničevalnej vojski z veliko turško državo nijso financijalno uničeni, nego svoje dolžnosti izpolnujejo, da se celo protivniki čudijo! Kakor Francozje!
Drugič pak se domišljamo in se bodo tudi naši bralci gotovo še spominjali, kako so pred malo dnevi baš ti nemški dunajski organi, in za njimi naši provincijalni nemšku-tarčki grdo in surovo psovali na naše slovanske brate Srbe in na vse Jugoslovatistvo, grdeč in črneč jih s „svinjskimi pastirji", dalje z „ovčjimi tatovi", z ,,razbojniki", z „ruskimi lovskimi psi" — in so milovali jih
hinavsko, da idejo vse svoje imenje prodajat in izdajat za nič, ko so ti vrli junaci vendar ili v boj za svoje brate, če prav jim je bila moč preslaba. Resnica zdaj te nemške klevetnike po ustih bije!
Politični razgled.
MOtritnJ«* dežele.
V Ljubljani 4. aprila. Napovedani */#«*/ /•■#»#«/#"#. «r na Du-
naji je bil celo, kakor nek dunajsk list poroča, povod ministerskemu posvetovanju. Ministri so, kakor ta list pravi, sklenili, da bodo liberalcem, ki so zadnji čas slabe volje, naredili veselje s tem, da bodo ostreje začeli postopati proti „ultramontanizmu." V smislu tega sklepa se je določilo, da se bode k zboru katoličanov poslal c. kr. komisar. Ravno tako se je sklicevalcem shoda katoličanov povedalo, da bode vsak napad na postave imel za soboj takoj no razpuščenje zbora. — Ako naši ministri, pristavlja celo graška „Tagespost," mislijo, da bodo z ostrim postopanjem proti klerikalcem za svoje grehe spokorili se, mora se jih pomilovati.
Vil**«*!«* ftr A t* v«*. Jako vojevit telegram prihaja iz stten 3. aprila: „Postava o rezervi precej stopa v moč. Trije vojni tabori se bodo naredili in šest Krupovih kanonov se bode kupilo." — Torej s spomladjo vendar tudi Grška stopi v vojno.
Iz Mielf/9'*tri<9 se javlja, da so L apr. mej večerno godbo pobili italijanskemu konzulu okna. Uradni list to obžaluje in pravi, da nema nobenega pomena. (A ima morda tega, da je zadnji čas italijanska vlada sovražno izkazala se Črnejgori, terjajočej luko v adrijskem morji?)
Ytt*'& .i poslanec ima iz Londona odpotovati po podpisanji protokola v Petersburg, kjer bode vodil dalnje razgovarjanje. V podonavskem vilajetu se je začelo zopet veliko razburjenje. Sadik-paša je baje z okrožnim pismom ukazal, da so morajo ogibati vsakega konflikta s kristijani.
Iz FjiHtflotm se poroča, da so po podpisanji protokola zastopniki velesil imeli posebno razgovarjanje v palači francoskega poslanika. „Times" menijo, da je to velik diplo-matičen vspeh Angleške, da se je protokol podpisal.
Hism*tf< pojde za dalje časa počivat na odpust. Vsled toga so uže pisali, da hoče dati ostavko, ali celo da jo je uže dal, ker so se mu dvorni krogi v stvari generala Sto-scha zamerili. To pa iz Berlina proklicujejo.
V »višinjenih tliš^vmh severne Amerike se dela srednja stranka u zmernih življev republikanske in demokratične stranke.
Dopisi.
I k TAtfcliejF** trj?i» na slov. Štajerskem J. aprila, flzv. dop.] Hranilno in posojilno društvo na Laškem je po svojem vod-ništvu dne 11- marca tega leta občnemu /boru letni račun za leto 1376 predložilo, iz katerega se razvidi, da je društvo pretečeno leto vsega skupaj z 117.511 gld. 26 kr. občevalo, — gotovo za tako malo društvo, kakor je to na Laškem, velika svota, — in dokaz, da društvo na dobrih nogah stoji in da tudi posamezni posestniki društvu ne samo denarje izročujejo, ter tudi denarje si izpo-sojujejo; — Čisti iznesek ali reaervefond konca le 1876 je 1466 gld. 90 kr. in inventar 251 gld. 42 kr. Pri volitvi so bili izvoljeni: Gospod Franc Tieber veliki posestnik na Laškem za načelnika; gospod Andrej Els-baher, trgovec in hišni posestnik na Laškem za namestnika, gospod Drolc Jože, veliki posestnik in trgovec, na Laškem za bla-gajničarja, gospod Trap Konstantin, hišni posestnik na Laškem za knjigovodjo, v nadzorni-ški odbor pa gospodje Janez Kastelic c. k. okrajni sodnik na Laškem, gospod Anton Ku-kovic, c. k. davkarski kontrolor na Laškem, gospod Andrej Kepa, hišni posestnik na Laškem, gospod Prešer Janez trgovec na Laškem, gospod Karel \Veber, posestnik na Laškem, in gospod Bast Pavel, usnjar na Laškem. Občnega zbora se je 83 udov udeležilo, in so se živahni govori jeden za drugim vrstili, ter se je tudi po predlogu gospoda Rajka Špindlerja sklenilo, da se naj nadzorstvo in vodstvo društva za tri leta voli.
Bz   Hi*»t rtitkefrH okni.ftt na
Notranjskem 1. apr. [Izv. dopis.] Velika revščina, katera nas tare, ne da se prikrivati. Toda Bogu bodi hvala: rešeni smo vsaj ueka-terih oderuhov, kateri so Žalibog dolgo dolgo naše ljudstvo odirali. — Akoravno je dosti slabega, ne obupajmo, kajti revščine krivi bili so prvič oderuhi, drugič pa tudi (in sicer še veliko več) tisti, kateri so oderuhom pomoč dajali, ali jih pri miru pustili. Da se sedaj temu konec bliža, zahvaliti se imamo tudi novemu sodskemu vodji g. K., kateri se ne briga za bogatina nič več, nego za reveže, ampak je pravičen sodnik. Uže mnogo možakov sem osobno slišal, kako so njegove razsodbe hvalili, in tudi še mnogo jih je, kateri jih težko pričakujejo s pravičnim upanjem, da jim bode
„Ražen v svojih tanjah, Bela!" omenila je Katinka. „To si blezo izpozabila." Bela je jako kislo pogledala. ,,Ka se vam sanja o gospodu Sullivanu ?" vprašala je Francika ostro pogledavši Belo. ,,Cem iti noter in prašati Jerico, če se tudi njej sanja o njem."
„Le pojdi," rekla je Katinka, „in jaz te bom spremila."
Tekli ste Brez prehod, odprli duri v obed-nico ter ste obe isti trenotek vprašali Jerico za gospoda Sullivanu."
Tako iznenađena Jerica nij niti zarudela niti se kazala v zadregi, temveč odgovorila je mirno : ,,Da, v časih. Kaj pa veste o gospodu Sullivanu V Zakaj ps vprašate?"
„0 nič," rekla je Katinka. ,,Drugi le sanjajo o njem in medve prašave, da bi po-izvedle, koliko jih sanja." Zaprla je duri ter je radostna tekla nazaj in je rekla Beli, naj bode  vsaj  tako odkritosrčna kot Jerica, ter
„Tje gori"
,,Kaj te puste po vsej hiši?" „Gospića Flintova mi je rekla, naj grem tje gori ter prinesem tičke doli." „Kake tičke?"
„Njene tičke. Obesila jih bodem na solnce; potem bodo lepo puli."
Letela je dalje in se kmalu vrnila s kletko, polno monijev, katere jej je bil Viljem iz Kalkute poslal.
„Katinka!" rekla je Bela, „to so pač oni tički, ki naji s svojim šumom vsako jutro tako rano izbude."
„Prej ko ne," odvrnila je Katinka. — „Francika 1 prinosi jih malo sem, kaj ne? — Rada bi jih vidila. — Za milost!" nadaljevala je, „kako male živalice so. Gospodine Brus, poglejte jih vendar. — Kako mični so!"
„Francika! postavi jih na stopnieo, da ih bodemo bolje videli," rekel je Benjamin.
„Bali se bodo," odvrnila je Francika,
„in gospica Jerica nema rada, da bi se tički plašili."
„Plašili jih ne bodemo," odgovoril je, „prijazni bodemo s tički gospice Jerice. Od kod jih je pa dobila. Kaj veš ti, Francika?"
„Tički iz vzhodne Indije so. Gospod Sul livan jih jej je poslal."
„Kateri gospod Sullivan?" vprašala je Bela. „Kaj veš za njegovo krstno ime?"
„Zdi se mi, da se kliče Viljem," odgovorila je Francika. „Gospića Emilij S tičke zmi-rom kliče mali Viljčeki."
„Bela!" vskliknila je Katinka, „tojetvoj Viljem Sullivan."
„Kako srečen se mi zdi ta mož!" rekel je gospod Brus z jako zbadljivim glasom; vlast je lepe gospe in dobri prijatelj drugi."
„Katinka! ne vem kaj hočeš?" rekla je Bela zbadljivo; „gospod Sullivan je mojemu očetu mlajši družnik v kupčiji, jaz ga pa uže leta in leta nij sem videla."
pravica došla. — Naj bi se pa tudi take postave naredile, da bi' bilo sodcem še laglje braniti ubogo ljudstvo pred oderuhi.
Pomafce stvari.
— (Kranjski muzeum zanemarjen.) Kustos tukajšnjega muzeja, znani slovenski renegat g. Dežma,n, priobčuje v zadnje]' ,,Laib. Ztg." y prilogi, kaj so razni go--spodje zopet zanimivega podarili ljubljanskemu muzeju. Ta izkaz kaže, da zanimanje za ta naš deželni zavod nij ugasnilo. Ali kdor naš muzej sam ogleda, vzlasti pa kdor ve, kaj je s-ed in dobro hranje nj e tacega debkatnega blaga, ta vidi, da je kranjski muzeum v strašno nemarnih, nedelavnih rokah. To zlasti vsi tuji veščaki obiskovalci grajajo. Lepe stvari konec jemljo, druge so vse v neredu, tretje brez vsega pravega znanostnega pregleda. To se je uže v dež. zboru konstatiralo, a nič ne pomaga. Pa se ve da nij čudo, da je vse zanemarjeno in pusto. G. Dežman se za vse drugo briga, kazinari, tagblatari, samo za muzej ne skriti; pustiti ga boljšim rekam tudi neče. Tu bi bilo treba disciplinam osti!
— (Deželni zbor) se je denes začel. Večjidel poslancev je prišlo uže včeraj sem.
— (Ljubljanski mestni zbor) ima denes 5. aprila ob 5. uri po poludne sejo. Na vrsti so verifikacije novovoljenih odbornikov, poročila stavbene in šolske sekcije in posebni nasvet g. K. Kluna o definitivnem nastavljenji kateheta na mestnej šoli,
— (Slovensko gledališče.) Veliki ponedeljek se je igral „Zapravljivee" na korist našega komika g. Kajzela. Gledališče je bilo polno, znak, da umeje naše slovensko občinstvo zasluge benefici jantove ceniti Naj bi v izpodbujo igralcev tudi naslednje benefice ne zanemarjalo.
— (Iz Logatca) se nam piše: Novi poštni urad se je dne 1. t. m. odprl v Zgornjem Logatci; torej imamo sedaj v Lo_-atci dva poštna urada z imenom: Logatec in Zgornji-Logatec.
— (Tatovi.) V llrušovcu v Št. Jurske j župniji je na veliko nočno nedeljo eden one dolgoprstno bande, ki ne poznajo razločka mej „moje in svoje" vkradel „jerbas naložen z blagoslovljenim" in z velikim trudom po časi prisluženih in prihranjenih 100 gld. mej tem časom, ko so ljudje zjutraj v cerkvi bili.
naj prizna svojo slabost ; to se jej zdi primernejše, nego, da bi tajila in zarudevala.
A Bela nij pripuščala, da bi se dalje šalila ž njo. Bila je resnobno razžaljena ter tega nij nikakor skušala zakriti. Gospod Brus je bil v zadregi ter je kmalu odšel, da bi sestrični sami mej soboj svoj prepir poravnali. Po njegovem odhodu je Bela precej zložila svoje delo, ter je šla zelo resnobno v svojo sobo; Katinka pa je ostala, smijala se jej ter skušala skleniti prijateljstvo s Franciko Bru-bovo. Katinka se je namreč tudi močno zanimala za brata, ter je mislila, da bode svoje namene jako pospeševala, če se bode sprijaznila s sestro. Morebiti jo je k temu zapeljalo, ker je opazila, da Jerico imata oba enako rada.
Zato je prosila Franciko, naj se vse.le poleg nje, objela jo je ter je počela govoriti o Jerici in o začetku velieega prijateljstva, ki blezo veže njo in rodbino Brusovo.
Zmirom  zgovorna  Francika jej je rada
Sploh se tukaj zadnji čas tatovine tako pogosto vrše, da je čudno.
— (Požar.) Blizu Ptuja je 29. p. m. pogorela ob 8. zve.'vr vas po neprevidnosti ljudij, ko so kolač pekli. Ogenj ae je urno razširil in je štirim posestnikom v nekaterih urah vsa poslopja uničil. Škoda se še nij zračimilii . a jako velika je. Pogorelcev nij bil nobeden zavarovan. Slabe praznike so imeli.
Vabilo. -
Čestiti družabniki društva „ljubljanske ljudske kuhinje" se uljudno vabijo k občnemu zboru, ki bode dne 8. aprila t. 1. v spodnjih prostorih starega strelišča ob 10. uri dopolu-dne, da se izvoli gospodarski odbor za to društvo. Isti dan se bode prvikrat za poskušnjo pripravilo in izdalo 00 jedilnih porcijonov po 10 kr. in 30 porcij po 0 kr.
V Ljubljani, dne 3. aprila 1877.
Začasni odbor.
Razne vesti.
* (Tri osobe zadušile) se se v ne-kej hiši v Žižkovu pri Pragi. V tej hiši se je namreč postrežnica Jožefa Stelik se svojimi troje otrcki zaprla v stanovanje, zakurila peč, in šla z otroki spat. Ko je nek osobenjak o pol enajstih po noči vrata se. silo odprl, bila je soba z ognjenim plinom napolnjena in iitiri osobo so kakor mrtve ležale po posteljah. Zdravnik je še enajstletno dekle otel, mati in ona dva otroka pa so bila uže mrtvi.
* (Zedinjena do smrti.) Na posestvu nekega bogatega graščnka v zemplinskej stolici je star z:akonsk par Ivan Sabo in njegova žena — služil. Še pred nekaterimi leti je praznoval svojo zlato porok. Mož je bil, akoravno uže nad sto let star, telesno še tako močan in zdrav, dr. ie dva mernika koruze še daleč v mlin nesel. 10. p. m. pa je naenkrat po kratkem trpljenji umrl, — in so ga 12. p. m. na pokopališče nesli. Pri pogrebu je bila njegova 00 let stara soproga še popolnem zdrava, nosila pa je, naj njenega moža ne pokopljejo še, nai malo potrpe, ker hoče z njim zjedinjena biti Se ve da jej nijso te čudne prošnje izpolnili, ampak so moža zasuli. Otroci so očeta spremili na pokopališče, stara ženska pa ie ostala doma. Ivo pa so se otroci s pokopališča vrnili domov, našli so mater — mrtvo!
* (II m o r.) Iz Kašave se piše 28. pr. m. : Denes dopoludne se je tukaj na glavnem trgu. ko je prišlo na tisoče ljudij na sejm, zgodil umor, ki je vse meščane razburil. Železniški
delavec Slivko je bil namreč iz službe izpoden in je mislil, da je temu uzrok njegov tovariš
Mesarčik, zaradi česar mu je uže dva meseca stregel po življenji. Denes ob 10. uri je svojo žrtev dobil na glavnem trgu. Vrgel ie svojega nasprotnika čez most v potok, skočil potem za njim in ga z dozdaj skrito sekiro trikrat vsekal po glavi. Ta zločin je morilca samega menda omamil, kajti ne da bi se branil, dal se je zgrabiti in odpeljati. Drugi je takoj potem v bolnišnici umrl.
* (Magjarsko.) V občini EčStvos v te-meškej stolici je 70 otrok, ki bi morali šolo obiskati, za katere je treba učitelja; dalje je tam 170 krav, ki bika nemajo. Občinski zastop je sklenil, da bode bika kupil na občinske stroško, učitelja naj pa starši otrok sami plačajo.
* (Kako se cigani gosti uče.) Grof Teleki pripoveduje v svojem listu tole od ciganov: Enkrat sem Boka Karoljija vprašal: Povejte mi vendar, Karolji „baci", kje ste se učili gosti? — Pri gospodu Ibraniju! — Torej ta dobro igra? — O, nič nežna. —Kiko ste se pa naučili vi od njega?—Čisto lehko. Kadar nijsem dobro igral, zagnal mi je ko zarec v glavo, in to je ponavljal tolikrat, da sem — dobro igral.
* (Boj s kačo.) Veliki četrtek se je neka gospa peliala iz postaje Sadska na Češkem sama v nekem kupeji tretjega razreda. V onem trenotku, ko se ie vlak začel premikati, zakriči gospa in postane vsa bleda; pogleda skozi okno in kriči: Kača je tu — pod klopjo! Kondukter gre notri in ostane pri gospe, da bi se ne bala. Oba sta stopila na klop, da bi bila varna. V Podjobradu, ko se vlak ustavi, začno s palicami po kači mahati, dokler nii skočila skozi odprta vrata ven na tla, kjer so jo tako dolgo mahali in tepli, da se nii ganila. Ko so pa potem kačo bolj natanko pogledali, prepričali so se, da to nij kara, ampak tri kilograme težka — riba jegulja. Kako ie prišla na železnico in kam se je mislila peljati, to se nij moglo zvedeti.
* (Dvakrat so drevesa rodila v enem letu) v južni Franciji leta 1710. Po prvih pridelkih so drevesa meseca oktobra zopet počela cveteti in meseca decembra dobili so v drugo popolnoma zdrele češnje in jabelka.
* (Nevarnost zafraneozko vinsko kup či j o ) Ker se je ponarejanje vin na Fran-eozkem počelo tako širiti in se v to potrebujejo celo otrovna tvarine, katere so zdravju škodljive, se na Švicarskem dela na to. d JI se prepove uvažanje francozkih vin. Ako bodo to posnemnle tudi druge države, proti fran-eozki vinski kupčiji velika nevarnost, našim vinom pa boljša prihodnjost.
povedala vse okoliščine, ki so jo toliko navezale na starejšo njeno prijateljico.
„In tvoj brat," rekla je Katinka, „jo gotovo uže dolnjo pozna?"
,,Mislim da," odgovorila je Francika ne-skrbno.
.,Ali jo ljubi?-1
„Tega ne vem. Mislila bi. Ne razumem, kako bi mogel drugače."
,Jvaj pa ti je pošepetal v uho, ko si sem prišla?"
Francika se nij mogla precej spomniti. Ko jej je pa opomnila odgovor njen, odvrnila nagloma: ,,Itekel mi je, naj vprašam gospico Jerico, ali se bode kmalu vrnila, in naj jej povem, da se čakajo jo hudo dolgočasi."
Katinka se je namrdnila in sc> ie hudo držala. ,.Rada bi vedela," rekla je, „aii je gospica Flintova bila navajena tu sprejemati družbo in če so ž njo ravnali, tako kakor /, menoj."
,,Se ve da, se ve da," odgovorila je Francika živo, ,,zakaj pa bi ne? Najizvrstuejša
mlada gospa je, katero sem videla ; in mati moja pravi, da se najličnejše obnaša, in da naj mi bodo v izgled. — Oh! gospica Jerica! vskliknila je, ko je Jerica jagode postavivši v obednico, šla mimo konca veže: ,,Ali ste pripravljeni ?"
„Da, Francika! precej bodem," odvrnila je Jerica.
„Pripravljena, za kaj?" vprašala jo je Katinka.
„Čitale bodeve," rekla je Francika. „Je-l-ica bode gospici Emiliji glasno ritala konec Hamleta. Včeraj jej je čitala prva tri dejanja in gospica Emilija mi je dovolila poslušati v svojoj sobi. Jaz ne razumem dosta, če ga sama
! čitam, kadar pa poslušam gospico Jerico jasno
' mi je popolnem. Prekrasno čita, in denes sem prišla sem. da jo bodem poslušala igro čitati do konca."
Katinka zapuščena tudi od zadnje druž-
; niče  se je vlegla na   zofo v veži ter je za-
j dremala.
(Dalje pri h.)
Narodno-gospodarske stvari.
Ali zatilja po detelji opeša, ali postane rodo-rittteja ? (Iz ^Kmetovalca".) (Konec.)
Poglejmo pa nekoliko deteljo v času njene rasti. Naglo bodemo prepričani, zakaj detelja le relativno ali navidezno zemljo zboljša, ne pa tudi absolutno. Ko detelja rasto več let na enem zemljišču, naredi globoke korenine, katere tudi več metrov globoko v zdolnjo plast zemlje segajo, zendjo rahljajo, ter razkroje-vanje nezgorljivih tvarin v zdolnji plasti pospešujejo. Iz tega je razvidno, da detelja sebi potrebno hrano posebno v zdolnji plasti zemlje išče, jo v zgornjo plast dopeljava in razvija iz nje korenine, steblo in perje. Če pri košnji detelje odpade nekoliko perja in s tem zgornjo plast pognoji, se to gnojenje zgornje plasti vrši le na stroške dolnji; plasti, od koder dobiva detelja hranljive tvarlne. S tem, da je poljedelec odpeljal pokošeno deteljo iz polja, je tudi polju odpeljal veliko množino nezgorljivih tvarin, katere mora zemlji zopet povrniti, ako hoče zemljišče v dobrem stanji ohraniti.
Znano nam je tudi, da ima zemlja to posebno lastnost, da vodo, katera teče v glo-bokeje plasti, filtrira in čisti naj hranljivejih tvarin, katere so v nji raztopljene, kakor n. pr. kali, anion in fostbrova kislina. Čeravno tedaj odpadlo perje zgornjo plast pognoji, vendar one redivne tvarine, ki vslcd tega gnojenja nastanejo v zgornji plasti, ne morejo nikakor več z dežjem priti v zdolnje plasti zemlje, od koder so bile vzete, ker jih zemlja iz vode izloči in obdržava v zgornji plasti. Iz tega sledi, zakaj postaja zgornja plast pri detelji od leta do leta rodovitneja, zdolnja pa od leta do leta revneja, dokler rast detelje popolnoma ne zaostane. Rastlinska hrana se od leta do leta kopiči v zgornji plasti zemlje, zatorej po detelji vsejane rastline, katere imajo bolj na plitvem korenine, tako krepko rastejo in se razvijajo ter tako obilno rodijo. Ker pa zdolnja plast od leta do leta bolj oslablja, zatorej tudi detelja potem, ko jo izsrkala iz nje potrebno hrano, ne moro uspešno rasti toliko časa, dokler se hrana zopet v potrebni množini ne razkroji, da dobi detelja dovolj živeža. Vendar pa ne sledi iz tega, da bi zemlja imela več hrane po detelji kakor pa pred deteljo, ampak prav za prav jo ima za toliko manj, kolikor voč se je detelje zemlji odvzelo. Detelja je bila le ono sredstvo, katero je hrano iz zdolnje plasti pripravilo na površaj ah' v zgornjo plast zemlje.
Kar se tiče pa korenin, katere po detelji ostanejo v zemlji, pospešujejo rodovitnost zdolnje plasti s tem, da potem segnjijejo, deloma pa tudi s tem, da zemljo rahljajo, ter zraku laglje vhod v zdolnjo plast napravijo, vsled česar se razkrojevanje nezgorljivih tvarin hitreje vrši. Da pa postane zdolnja p ast zopet dovolj rodovitna za deteljo, v to treba več let, zatorej se smo še le čez nekoliko let detelja zopet na ono mesto vsejati, ako hočemo, da bodemo imeli tudi dovelj pridelka od nje.
Če v kratkem ponovimo vse še enkrat, tako sledi:
1. Detelja ne dobiva hrane le iz zraka, ampak mnogo dobiva jo tudi iz zemlje.
2. Detelja zboljša le zgornjo plast zemlje in sicer na stroške zdolnje plasti, katera po detelji postane revneja.
3. Detelja se toliko časa na ono mesto zopet ne sme sejati, dokler nema zdolnja plast zopet dovelj razkrojene hrane.
4. Zemlja, skupaj jemaje zgornjo in dolnjo plast, po detelji ne postane rodovitneja, ampak zgubi še nekoliko redivnih tvarin, zatorej bi bilo napačno mnenje, da detelja povrne zemlji vse one tvarine, katere bi ji po-preje odvzela žita ali pa okopavine.
Kuralt.
3. aprila:
Mvs-nvn   Schaka iz Šmarja. — Zupan iz Reke.
Pri Slonu Iracuzzi iz Vidma. — Kalan iz Gorenjskega. — Prinz iz Olovca. — Seidnitzer iz Gradca. — Just iz Trsta. — Cuamin iz Gorice.
t t.jubljani 4. aprila t. 1. Pšenica Lektoliter 10 »ji. 30 kr.;   — rež 6 gld. 80 kr.; — ječmen 5 gld. 30 kr.; — oves 4 gld. —
— kr.; ajda 5 gld. 85 kr.; — proso 5 gld. 36 kr.;
— koruza 5 gold. 60 kr.; krompir 100 kilogramov 5 gld. 30 kr.; — fižol hektoliter 7 gld. 50 kr.; masla kilogram — gl. 96 kr.; — mast — gld. 84 kr.; — špeh frišen — gid. 68 kr.; — ipoh povojen — gld. 75 kr.; jajce po 9 kr.; — mleka Utor 7 kr.; govednin.' kilogram {U kr.; — teletnine 44 kr.; - svinjsko meso 60 kr.; — sena 100 kilogramov 3 gld. 15 kr.;
— slame 3 gold. 05 kr.; — drva trda 4 kv. metrov 7 goid  50 kr.; — uiobka 5 tfid. — kr.
Dunajska oorza 4. aprila.
(Izvirno telegratično poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih      64 g>d. 20 kr.
finotni drž. dolg v srebru £8   „   20 „
Zlata renta.......77   „   40 „
1860 dri. posojilo 110   n   25 „
Akcije narodne banko ^18   „   — „
Kredime akcije 152   „    1<> „
London 122   „   — „
Napol. 9   „   74 „
C. a. cekini 5   „   72 „
Srebro i07    „   10 „
Državne marko     ....      59    «95 _
Izvrstni raki
(82-1)
se dobivajo vsak dan v gostiluici
pri „liOziirji"- (Stadt Miiiieheii).
Tam se dobiva tudi petero sort prav dobrih vin in zmiraj gorlic in mrzlo jedi.
Umeteljni
zobje in zobovja
z zračnim tiskom ali brez njega, lopi, naravni, namenu odgovorni, bu po najnovejši metodi delajo in ne da bi se korenine izruvalc, postavljajo.
Vqp Oliet Meiie • plombiranje z zlatom f oc  UJJIjI tt^lJC • a-,i drugimi sposobnimi polnili, piljenje, čistonje in drenje zob, se, kakor se je izkusilo, brez hudih bolečin izvršuje pri
(370-20) Paichelu,
zdravniku za zobe, pri Hradeckega mostu, v Malyevej hiši I. nadstropje.
Novo iznadjena i pripravljena vegetabilna salicylna voda
od dr. Rallća.
Uporabom ove vode ne samo se podpu-noma i sasvima odstranjuju najžešće boli zubi, i sve ostale njihove mane, kao što kamen (VVeinstein), raztok, (lieinfrass) itd. i svake vrsti bolesti usti, vrata, zjala itd., nego se njom lieče i rane vsake vrsti, prouzročene zasiekom, ubodom, puškom, omečinom ili užegom ; osim toga je najsigurniji liek proti teku krvi iz nosa i iz matice, proti bielotoku (weisser Fluss), koje vse bolesti se ovom vodom u jako kratko vneme iziieče.
„Non vestis auro decorata, sed virtus et honor omare debent hominem." Ne zlatom izvezeno odielo, nego kriepost i poštenje moraju rešiti čovjeka.
Negledajmo dakle na izvanjski oblik bočica, na kojeh su priliepljeue zlatne, srebrne, varavim! obećanji, koje dolaze u trgovinu uz ogromnu cienu, nego na sadržaj njihov, od koga samoga možemo se pomoči nadati. Svatko se može naj laglje osviedociti, da neobećajem previše na svojih jednostavnih etiketah, ako samo jednu od mojih bočica upotrebi.
Ova vegetabilna voda jest zastalno prva, koja je bez svake primjese eteričkih, alko-holičkih, bezslauih i ostalih jedkih rudnih tvari, bez ikakvog aromatićkog ulju, koje se sve sastavine mogu u skoro svieh dosada pre-poručanih vodah naći, i koje kup«u prije škode no koriste.
Ciena jedne boce od 5 unača uz poduku o porabi GO novč., sa poštom 20 novč. više. Tuce boca G for. — pol tuceta 3 for. Naručitelji nam nepoznati dobivaju ovu samo uz poštarsko pouzeće (Naehnahme) i ako nam u napred pošalju 20% u gotovu. Glavno skladište samo kod g. Nikole Pavačic, Droguerista u Itieci (Fiunie) Piazza del Teatro.
Dr. Valentin Zarnik
ima svojo odvetniško pisarnico v tistih prostorih, kjer je bila poprej bilježniška pisarnica raujcega notarja gosp. dr. J. K e b i ć a, nasproti „ Križankom M (ali mestni delegirani sodniji), pri tleh, hišna štev. stara 181, nova 19. (79—2)
Samoklistirni aparat
(Clvgopumpe, Irrigaterje), Inhalacijne aparate,
klistirne, uretralne in maternične briz-galnioe, mlečne pumpe, sesalne steklenice, vezi za počene
!>«> Iju>>vi»li«• j ccui.
Jedino le pri (53—42)
«.aln i< I 1'iccoli,
lekarju, na dunajske/ cesti v IJitbljani.
Umrli v fcj ubijam
od 30. marca do 1. aprila:
Katarina Šinkovec, osnbettjicn, 66 let, v deželnej bolnici, za črevnim katarom. — Aleksander Koaak, delavec, star AH let., in Jan. Grmsžir, osobenjak, star 48 let, oba v deželni bolnici, ^a pljučno tuberkulozo. — Jam/. .Marinko, hišni posestnik, .star 'Ml 1 t. na cesti v mestni gozd št. 57, za pljučnim vn dem,
— Anton Žvokelj, sl;«r 44 let, v del. bolnu i, za kroničnim vnetjem niožjan.
— Gregor Jaraj, usnjarski prodjalec in hišni posestnik, star 73 let, na k.u-lovskej cesti, št. 6, za oslab jenjetn i>ljuć.
— Luka .štfhil, iust ttitni siromak, star 85 let, v Krakovem št. 52, za oslabelost.*— Vincencij Prebil, mizarja otrok, atar 2 ines., v otročjej bolnici ia Po-lanah št. 67, za atrofijo.
Albin C. Aclitschin, g
stavbeni ključaničar, y^
V^Ljubljani, na ogli krojaške ulice št. 8
nova. y^
Velika zaloga ^fc
vsakojakih „šparherdov" ~
po najnižji ceni. Q
Ilustrirani ceuilniki na zahtevanje zastonj. ^
Tam se dobosti tudi dve gonilni kolesi, ^£ 7 in 10 čolnih centov težki, sč stojalom ^ vred, prav po ceni.      (71—3) ^
Izda Le ij in urean ut Josip Jurčič.
Lasiuiia m usk „Narodne tiskarne11.