100 let Ivane Modic
V Kotu pri Igu, zasanjanem vaškem gnezdu ob poti, ki se vije tja nekam proti Iškemu Vintgarju, že lep čas niso premo-gli posebnosti, ki bi jim pomenila toliko, kot njihova babica in vaška legenda Iva-1 na Modic. Starka je namreč letošnjega 3. maja zaokrožila natanko sto let življenja — starost, ki bi ji najbrž nekoč zavidali tudi najbolj kleni iški furmani in gornje-iški očanci, ki so živeli v teh krajih.
Pa je bilo tudi one sončne nedelje, 22. maja še vedno veselo in živahno pri Ma-dičevih. V sobi stoletne jubilantke se je kar trlo otrok iz vasi in domačih pravnu-kov, in hči Ivana kar ni vedela, kako naj ustreže vsem. Jubilantka je ležala v po-stelji, vsa zakrita z ruto in toplo odejo, in če ne bi tu pa tam ,pojamrala' in se rahlo dvignila, bi človek mislil, da je že pozabi-la na ves svet.
»Zdaj so mama.že šest let v postelji,« pojasni hči Ivana, ki se je ves čas sukala okoli nje. »Starost je naredila svoje. Prej
pa nikoli niso bili v bolnišnici. Tudi slišijo bolj slabo, in v glavnem se le še jaz pogovarjam z njimi.«
Ivani Modic najbrž ni bilo lahko v po-stelji. Tembolj, ker je bila vajena vse življenje trdo delati. Kdove koliko letje   ^ hodila pomagat kmetom plet in okopa- * vat, da je bilo kruha za njene volčiče, tri <i hčere in sina in da so živeli življenje, ki je   ' bilo vredno človeka. Njen dvanajst let mlajši mož Jože, ki ji je umrl pred štirimi leti, je bil sedlar. V tistih časih pred prvo strašno vojno, ko je bila še ledik, pa je včasih poromala tudi na Brezje in to kar peš.                                .             '    . ...
Ivana Modic je bila vse življenje nave-zana na cerkev. Ta ji je nudila potrebni notranji mir, uteho. Tudi tega nedeljske-ga dne jo je kar dajalo v njeni sobi, da bi zapela kako cerkveno pesem. Ko pa so v izbo nepričakovano vstopili še bivši beograjski nadškof monsignor Alojzij Turk in domači župnik in je nastalo prav vedro domače vzdušje, se je rahlQ.dvigni-la in zapela tisto staro »Lepa si, lepa si, Marija«;
BRANKO VRHOVEC