KULTURNO ',Vj: ' V: ■ Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9028 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt P. t}» Č2» LETO XIX / ŠTEVILKA 48 CELOVEC, DNE 30. NOVEMBRA 1967 CENA 2.- ŠILINGA Vrhunski sestanek ZDA in SZ 1968! Domnevanja o novem dialogu Johnson-Kosigin — Kosiginovo pismo Johnsonu Amerikanski poročevalski magazin „Newsweek“ je v svoji najnovejši izdaji pisal, da je predsednik Johnson pred kratkim prejel od sovjetskega ministrskega predsednika tajno, osebno sestavljeno pismo. To je dalo Johnsonu povod, da bi spomladi leta 1968 pripravil ameriško-sovjetski sestanek na vrhu. V tem pismu sporoča Kosigin, da je vznemirjen, ker so se sovjetsko-ameniški odnosi v zadnjem času precej poslabšali. Nadalje je v pismu rečeno, da si sovjetski premier želi, naj bi se ti stiki ponovno izboljšali. „Newsweek“ meni, da bi se Johnson rad srečal z voditeljem komunistične partije Sovjetske zveze Leonidom Brežnjevom, ki velja sedaj kot „primus inter pares“ (prvi med enakimi) v sovjetski hierarhiji (službeni lestvici). H krizi na Srednjem vzhodu je Kosigin baje podprl Johnsonov predlog, naj bi se velesile sporazumele, da bi omejile pošiljanje orožja svojim zaveznikom v tem delu sveta. Kosigin bi nadalje ne označeval več Izraela kot napadalca in tudi ne bi ponovil sovjetske zahteve, da morajo Izraelci plačati Arabcem reparacije (povračilo vojne škode). Kaj pravi Gallupov inštitut? Ameriško-sovjetski sestanek na vrhu bi po pisanju „Newsweeka“ gotovo dvignil popularnost predsednika Johnsona v volilnem letu 1968. Saj je po sestanku s Kosiginom letos poleti v Glassboru Johnsonov ugled močno narastek Najnovejše povpraševanje Gallupovega inštituta v Združenih državah Amerike je od sestanka v Glassboru prvikrat pokazalo večje simpatije ameriškega prebivalstva za Johnsona. Medtem ko je bilo v septembru in oktobru po Gallupovem poizvedovanju inštituta samo 38 odstotkov prebivalstva zadovoljno z uradovanjem Johnsona, se je v novembru izreklo zanj že 41 odstotkov vsega ameriškega ljudstva. Moskva nezadovoljna z Arabci „Pravda“ obsoja ekstremizem Arabcev —Z resolucijo OZN zadovoljni Sovjetski partijski organ „Pravda“ je v svojem uvodniku v ponedeljek kritiziral radikalno in nespravljivo zadržanje nekaterih arabskih dežel11. Članek, ki je v svetovni javnosti vzbudil veliko pozornost, je naslovljen proti ekstremnemu Nasserjevemu govoru v parlamentu v četrtek, 23. novembra. ‘ Ta je v svojem govoru dejal, da bo Egipt upošteval resolucijo (sprejeta britanska reso-' lucija — glej 2. stran našega lista), ki jo je odobril varnostni svet OZN, toda dodal je, da sta dve točki, o katerih Egipt ne misli diskutirati: umik izraelskih enot z vsega zasedenega ozemlja ter plovba izraelskih ladij po Sueškem prekopu in Akabskem zalivu. Druga točka je povezana s palestinskim vprašanjem in ne z nedavno vojno. Izjavil je, da bi moral po njegovem mnenju znova sklicati konferenco na vrhu, da se posvetujejo o nadaljnjem razvoju in še zlasti o britanski resoluciji sprejeti v varnostnem svetu. Nasser je poudaril, da velja zanj temeljno načelo, da „to, kar je bilo vzeto s silo, se bo lahko znova dobilo samo s silo“. Sila bi se lahko začela s politično akcijo in bi se končala z vojaško akcijo, če bi to bilo potrebno. Iz tega vidimo, da se povračamo v čas, ko je Nasser pred vojno junija stalno pretil Izraelcem. KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA priredi za uvod v proslavo 60-letnice ustanovitve Krščanske socialne zveze na praznik Brezmadežne, 8. decembra, ob pol treh popoldne, v Mestnem gledališču v Celovcu satirično komedijo v petih dejanjih (9 slikah) MARTIN KRPAN Po povesti Frana Levstika in ljudskem pripovedovanju priredil Joža Vombergar. Krstna predstava na Koroškem! Vstopnice dobite v predprodaji v pisarni Krščanske kulturne zveze, Celovec, Viktringer Ring 26, in v knjigarni Mohorjeve družbe v Celovcu. 0 glasbi pri bogoslužju Docent dr. Marijan Smolik na Pastoralni konferenci v Celovcu, 26. novembra 1967. „Pri svetih opravilih ni kaj bolj slovesnega dn bolj veselega, kakor je zbrano občestvo, ki kot celota s petjem izraža svojo vero in pobožnost11. Te besede nam je letos spomladi napisalo vodstvo Cerkve v navodilu o glasbi pri svetem bogoslužju. Petje spada k človekovi naravi — brez petja ne bi mogli živeti. Če nekateri ne znajo ali ne morejo ali ne upajo peti, pa petje in glasbo vsaj radi poslušajo. Zato je razumljivo, da ni bolj slovesnega in bolj veselega, kot je n. pr. polna cerkev, ki poje in posluša lepo petje. Tudi poslušanje namreč spada k pravi udeležbi pri maši in drugih liturgičnih opravilih, saj morajo biti vsi sveti obredi lepo urejeni, da vsak dela tisto, za kar je poklican, vse pa v lepem redu pod vodstvom duhovnika ali celo škofa. Ta namreč vodi bogoslužje vseh vernikov v Kristusovem imenu. Kako nam je petje potrebno, bi začutili, če bi n. pr. o veliki noči samo prebrali pesem „Vstal je Kristus, aleluja11, ali „Zveli-čar naš je vstal iz groba11; če bi namesto zahvalne pesmi „Hvala večnemu Bogu“ samo prebrali „Tebe, Boga, hvalimo11. Pa kako bi mogli praznovati božične praznike v vsej resnici brez pesmi „Sveta noč“, ali „Glej, zvezdice božje11? Zato razumemo, da Cerkev spodbuja vse svoje člane, naj poskrbijo, da bodo imeli sveta opravila, pri katerih bo tudi glasba in zlasti petje; da bodo naši cerkveni pevski zbori na vedno bolj popoln način sodelovali z mašnikom tudi pri peti maši in da bodo naši skladatelji poskrbeli za čim boljše pesmi in skladbe tudi za obnovljeno bogoslužje. Navodilo o glasbi tudi pove, zakaj je liturgija s petjem boljša in odličnejša kot pa taka brez petja. Pravi, da tako postane »molitev prijetnejša11. Važno je tudi to, da s petjem veliko laže dosežemo enotnost, ne le na zunaj, ampak tudi v svoji notranjosti, ko nas lepa skupna pesem prevzame in navduši. Tudi na to ne smemo pozabiti, da ljudje s petim bogoslužjem že zdaj na zemlji vnaprej okušamo tisto bogoslužje, za katerega smo v božjo čast in slavo poklicani po smrti v združenju z Bogom. Koncil je čisto jasno povedal, da vsi verniki aktivno sodelujejo pri liturgiji, seveda na različne načine v skladu s svojimi zmožnostmi, službo in potrebo. Člen 13 navodila o glasbi, ki ponavlja konstitucijo o liturgiji, pravi: „Bogoslužna opravila so sveti obredi Cerkve ali svetega ljudstva, ki je zbrano in urejeno okrog škofa ali duhovnika. Zaradi prejetega posvečenja imajo pri njih posebno mesto duhovnik in njegovi pomočniki, zaradi službe pa ministranti, lektorji, komentatorji in cerkveni pevci11. Zato, ker so krščeni, vsi verniki izvršujejo liturgično službo. O cerkvenih pevcih in zborih pa navodilo pravi, da jih je zaradi njihove liturgične službe treba posebej omenjati; treba je zanje skrbeti in jih spodbujati, da bodo svoje delo vedno bolj vneto in vedno popolneje izvrševali. Kolikor bolj bomo obnovili bogoslužje, zlasti najsvetejše opravilo sv. mašo, toliko bolj bomo potrebovali dobrih in vnetih zbo-rov, ki se ne bodo ustrašili truda in napora za vaje. Novih pesmi se bo treba učiti. Tudi na nove, doslej pri nas neobičajne načine, bo treba peti. Ne bomo smeli pozabiti na tisto službo, ki jo Cerkev zlasti pričakuje °d pevcev, da so ti namreč jedro vseh vernikov in da z njihovo pomočjo tudi petje Wseh, ljudsko petje, postane lepo, plemenito, ubrano in primerno za obnovljeno bogoslužje. Voditelje zborov, duhovnike in organiste čaka odgovorna naloga, kako bi vse svoje pevce prepričali, da je njihova služba zelo odgovorna in sveta. Cerkveni predstojniki morajo „ članom pevskega zbora razen glasbene vzgoje oskrbeti tudi primerno liturgično in duhovno vzgojo, da bodo tako s primernim izvrševanjem svoje liturgične službe ne le okrasili sveto opravilo ter dali najboljši zgled vernikom, ampak da bo tudi njim samim v duhovno korist11. Za to vzgojo vernikov, pevcev in organistov si marsikje že zelo prizadevajo. „Pravda“ je napadala tudi zadržanje Sirije in Alžira Dobesedno piše partijski organ: „Treba je ugotoviti, da je v nekaterih arabskih glavnih mestih še dovolj srboritežev in časopisov, ki s svojim dejanjem in nehanjem dosegajo prav nasprotno, s čimer delajo uslugo le Arabcem sovražno zahodno propagando in skrajnežem v Tel Avivu.“ »Pravda11 tudi pozdravlja resolucijo, sprejeto v varnostnem svetu Organizacije združenih narodov o Srednjem vzhdu. OBJAVA Na Državni gimnaziji za Slovence zaključimo 1. tromesečje 9. decembra 1967 z razdelitvijo spričeval. V soboto, 16. decembra 1967, je ob 10. uri dopoldne v modri dvorani Doma glasbe občni zbor „Združenja staršev11. Istega dne popoldne od 13. do 17. ure je na šoli „Dan staršev11. Starši imajo priložnost, da se z vsemi profesorji pogovorijo o učnem uspehu svojih otrok. Ravnateljstvo Srečanje cerkvenih pevcev v Celovcu Preteklo nedeljo se je zbralo nad 500 cerkvenih pevcev in pevk na Pastoralni konferenci v Celovcu. Pevci so se sestali najprej v Kolpingovi dvorani, kjer so ponovili pesmi za škofovo mašo v stolnici. Pastoralno konferenco je pričel mil. g. prelat Aleš Zechner s posebnim pozdravom udeležencem. Še posebej je pozdravil predavatelja dneva, č. g. docenta dr. Marijana Smolika ter g. župnika Maksa Michorja, ki sta si delila breme Pastoralne konference: prvi s predavanjem, drugi z izvedbo pevskega dela programa. Čemu so se zbrali pevci z našega ozemlja v tako lepem številu v Celovcu? Znano je, da je treba koncilsko konstitucijo o svetem bogoslužju izvesti. V ta namen so škofje izdali posebna navodila. V svojem predavanju je dr. Smolik, docent za liturgijo na bogoslovni fakulteti v Ljubljani, spregovoril najprej nekaj načelnih misli o vlogi cerkvenega petja, nato pa je nakazal na zelo praktičen način, kako je treba pripraviti mašne speve, da bo naše petje v skladu s cerkvenimi navodili. Pevci so z velikim zanimanjem sledili izvajanjem govornika. Tako za uvod kot za konec Pastoralne konference je zadonela za to priliko pripravljena pesem. Srečanje v Kolpingovi dvorani sta se udeležila tudi č. g. profesor Beier z Otoka ter č. g. Drago Klemenčič, urednik „Družine“. Sledila je nato škofova maša v stolnici, ki jo je bral v slovenskem liturgičnem jeziku ter nagovoril vernike v topli domači besedi prevzvišeni g. nadpastir dr. Jožef Kostner. Cerkveni pevci pa so prepevali pod vodstvom č. g. župnika Michorja novo naučene speve ter povzdignili sveto daritev. Ob koncu še beseda zahvale za ves trud č. g. Michorju, ki je vso ogromno težo organizacije in predvaj skoro po vseh farah izvedel osebno. SPREJEM V TRGOVINSKI ZBORNICI Jugoslovanski generalni konzul, g. dipl. inž. Karmelo Budihna je povabil v pone-nedeljek, dne 27. 11. 1967, vidne predstavnike koroškega kulturnega, političnega in gospodarskega življenja ob jugoslovanskem državnem prazniku na sprejem, ki je bil v Trgovinski zbornici v Celovcu. Poleg deželnega glavarja in drugih članov koroške deželne vlade se je udeležilo sprejema tudi več deželnih poslancev ter zastopnikov slovenskih organizacij koroških Slovencev. Sprejema na jugoslovanskem veleposlaništvu na Dunaju, na katerga je vabil veleposlanik Lazar Moisov, pa so se udeležili člani avstrijske vlade, vrsta državnih poslancev ter drugi vidni predstavniki javnega življenja. Med udeleženci sprejema sta bila tudi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Inzko ter tajnik NskS dr. Vospernik. Politični teden Po svetu... EGIPT JE ZOPET OBOROŽEN Londonski „Observer“ je mnenja, da bi se v tem trenutku nova morebitna bliskovita vojna (Blitzkrieg) Izraela proti Egiptu gotovo ne zaključila tako naglo kakor meseca junija. Združena arabska republika si je medtem nabavila mnogo orožja in je nadomestila zgube v bitki meseca junija do 80 in morda 100 odstotkov. Orožje prihaja predvsem iz Češkoslovaške, letala „Mig“ čez Alžirijo na letališče v Kairo. Sovjetske ladje razkladajo rakete, tanke in prevozna letala v Fort Saldu. Pravijo, da je na poslu v Egiptu 2000 do 3000 ruskih vojaških svetovalcev, ki vadijo egiptovsko vojsko. Doslej so se Egipčani premalo vadili v letih z nadzvočnimi letali; egiptovski pilot je porabil v ta namen po eno uro na mesec. Zdaj letijo nad Kairom skoraj nenehno vojna letala z nadzvočno brzino. Pravijo, da so Egipčani pri Asuanu pstavili obrambne naprave proti raketam in da na letališču v Kairu gradijo tako močne betonske hangarje, da kljubujejo tudi bombam. VOJNA NEVARNOST NA CIPRU Nenadni spopadi na Cipru pred 14 dnevi —.tedaj so grško-ciprske vojaške enote v sedemurnem boju zasedle neko turško vas, kjer je bilo ubitih okoli 25 Turkov — so spravili ta del sveta na rob nove vojne. O tem so mnogi listi, tako tudi „Tribune de Geneve“, poročali, da jih je namenoma povzročil general Grivas. To je bil novi povod za hudo napetost med Turčijo in Grčijo. Bila je nevarnost, da pride do pravega vojaškega obračunavanja. Posredoval je tudi glavni tajnik Organizacije združenih narodov U Tant. Turška vlada je zahtevala, da se mora umakniti general Grivas, poveljnik grških čet in domače garde, poleg tega mora Grčija skrčiti število svojih vojakov na Cipru; teh je zdaj 20.000. Prve pogoje so Grki izpolnili, Grivas je namreč odstopil. Turška vlada vztraja še pri drugi zahtevi. Grivas naj bi bil povzročil spopade s Turki, da bi preprečil izvajanje pomirjevalne politike nadškofa Makariosa, ki bi rad pomiril deželo. Na Cipru so že odposlanci Organizacije združenih narodov. ZAHODNA NEMČIJA NE HODI PO ERHARDOVI POTI Med zasedanjem zun. ministrov v Luksemburgu, kjer so razpravljali predstavniki Evropske gospodarske skupnosti o pristopu Velike Britanije, Irske, Danske in Norveške, se je pokazalo jasno, da kancler Kiesinger ne hodi v zunanji politik po Erhardovi poti, temveč da ima pred seboj vzor Adenauerja, ki je zagovarjal tesno sodelovanje s Francijo. Erhard se je bolj nagibal na angleško stran, medtem ko je Kiesinger v tem pogledu mnogo bolj elastičen in se noče zameriti občutljivemu generalu de Gaullu. Prav med sestankom ministrov v Luksemburgu je dr. Kiesinger odpotoval v London, da bi pomiril Veliko Britanijo. „Storili bomo vse, da se izognemo krizi v Evropski gospodarski skupnosti,“ sta dejala kancler Kiesinger in zunanji minister Brandt. Nemci so sicer za to, da pridobijo Veliko Britanijo, toda nikakor nočejo izgubiti Francije. Lord Chalfont, ki se v imenu angleške vlade pogaja za pristop v EGS, je dejal: „Evropa ne more postati velesila brez Velike Britanije." Pravijo, da hoče de Gaulle v imenu Francije imeti prvo besedo v zahodni Evropi. Jean Jacques Ser-van Schreiber je v tedniku „L’Express“ napisal, da preti Franciji in Evropi velika nevarnost: predolgo vladanje de Gaulla. , PARIZ GOVORI O SPORU Z ZAVEZNIKI Francoski zunanji minister Couve de Mur-ville je v četrtek, 16. novembra, v Parizu izjavil, da obstajajo v nekaterih vprašanjih med Francijo, Združenimi državami Amerike in Veliko Britanijo ne samo nesoglasja, ampak celo spori. Ta zadeva zlasti dolar in vojno v Vietnamu. Združene države Amerike se hudujejo na Francijo, češ da se le-ta ne strinja s politiko Združenih držav v Vietnamu in tudi še zaradi tega, ker Francija menjava dolarske rezerve v zlatu. Vse to pa po mnenju francoskega zunanjega ministra povzroča med zavezniki nesoglasja. Kar se tiče krize na Srednjem vzhodu, Couve de Murville meni, da je treba nujno doseči sporazum med Arabci in Izraelci. Vsaj v začetku bi morale velesile ali Organizacija združenih narodov nastopiti kot posredovalci: „To je edina pot, ki bi pripeljala do končnega cilja," je dejal zunanji minister. K britanski prošnji za sprejem v Evropsko gospodarsko skupnost je Couve de Murville podčrtal, da bi moralo vladati soglasje med šestimi članicami skupnega tržišča. Nacionalno vprašanje Quebeca Francoska Kanada, je dejal zunanji minister k zadevi Quebeca, je francosko nacionalno vprašanje: „Ne zaradi tega, da bi imeli tam kake ozemljske namene, temveč zato, ker nam je pri srcu ohranitev te francoske narodne skupnosti. Naša dolžnost ’je, da ji nudimo prijateljstvo in pomoč. Francija zahteva, da bi kanadski Francozi uživali enake pravice in svoboščine kot kanadski Angleži. JOHNSON SE PRIPRAVLJA NA 'PREDVOLILNI BOJ 1968 Na naglo sklicani tiskovni konferenci, katero sta prenašala radio in televizija, je ameriški predsednik Johnson odgovarjal na vprašanja novinarjev. Johnson je najprej na kratko povzel rezultate posvetovanj, ki jih je imel pretekli teden z ameriškim veleposlanikom v Južnem Vietnamu in glavnim poveljnikom ameriških vojaških sil Westmoorelandom. Johnson je ob tej priliki izrecno poudaril, da so on in odgovorni vojaški voditelji prav zadovoljni s potekom vojne v Vietnamu. Prav zategadelj ne bo potrebno na bojišče poslati nobenih nadaljnjih vojaških okrepitev; izvzeto je le 45 tisoč ameriških vojakov, ki so bili generalu West-moorelandu obljubljeni v Washingtonu že pri prejšnjem obisku. Glavni vrhovni poveljnik je v pogovorih z Johnsonom zahteval čimprejšnjo ugoditev. Pravica do kritike Prav nadrobno pa je Johnson na tej tiskovni konferenci odgovoril onim, ki kritizirajo njegovo politiko. Podčrtal je, da ima vsak posameznik pravico do svojega mnenja in kritike, vendar razločuje v tem primeru med kritiko zavedajočo se odgovornosti in razgrajajočimi demonstranti. Če bi bil naslednje leto izvoljen kakšen drug predsednik, ne bi mogel drugače voditi politike, kot jo vodi sedanja washingtonska vlada. Glede na predsedniške volitve leta 1968 je Johnsonu optimizem edina pot, da -bi si ohranil simpatije ameriškega ljudstva. Iz zanesljivih virov v Washingtonu pravijo, da je Johnson naročil svojim sodelavcem pod vodstvom visokega uradnika tajne službe, naj bi preiskali vse vidike vietnamskega vprašanja, na podlagi katerih bi potem dobili jasno podobo položaja na Daljnem vzhodu. To poročilo naj bi Johnsonu omogočilo, da bi ga lahko uporabil v govorih na predvolilnih bojih, predvsem pa za poslanico, ki jo vsako leto naslovi na ljudstvo Združenih držav Amerike. Johnson je dal tudi nalog vojaško-političnemu glavnemu vrhovnemu poveljniku v Saigonu, da mu preskrbi potrebne, dokaze kot podporo njegovemu optimističnemu gledanju. ZAHODNONEMŠKI ZUNANJI MINISTER O ODNOSIH S SOVJETSKO ZVEZO, JUGOSLAVIJO IN VZHODNIMI DRŽAVAMI Na kongresu Internacionale v Zurichu je zahodnonemški zunanji minister dr. Willy Brandt in nekdanji župan Zahodnega Berlina povedal, da se je med svojim isrečanjem s tajnikom romunske komunistične stranke Ceausescujem prepričal, da je treba takšne pogovore nadaljevati. Toda pogovori z vzhodnimi državami naj ne bodo samo s posredovanjem Romunije. Treba je' razčistiti odnose z neposrednimi pogovori s Sovjetsko zvezo. Dalje je dr. Brandt zanikal trditve zunanjih listov, da je bilo prizadevanje Zahodne Nemčije za zbližanje z vzhodnimi državami brezuspešno. Dejal je, da se je sodelovanje z Jugoslavijo znatno zboljšalo. Sklep, da se izmenjajo trgovinske delegacije med Zahodno Nemčijo in Češkoslovaško bo pospešil rešitev tudi drugih medsebojnih vprašanj. Stiki s sovjetsko državo so zelo težavni in ne bodo dovedli kmalu do uspeha. Vprašanje nemških meja bo mogoče rešiti samo v sklopu širše evropske ureditve. Dr. Brandt se je tudi zavzel za pristop Velike Britanije k Evropski gospodarski skupnosti (EWG = EGS). BRITANSKA KOMPROMISNA RESOLUCIJA O SREDNJEM VZHODU — SPREJETA Soglasno je v četrtek, 24. novembra, varnostni svet Organizacije združenih narodov -sprejel osnutek kompromisne resolucije o Srednjem vzhodu. Velika Britanija je v tej resoluciji pozvala obe strani, tako Izrael kot arabske dežele, da jo sprejmejo kot pravično rešitev miru v tem predelu sveta. S tem so po petmesečnih brezuspešnih prizadevanjih (od konca vojne med Arabci in Izraelci v začetku junija) za trajno in pravično rešitev krize na Bližnjem vzhodu morda le našli končno formulo za popuščanje napetosti na Srednjem vzhodu. Resolucija poziva k umiku izraelskih čet z okupiranih arabskih ozemelj k prekinitvi vojnega stanja med Izraelom in njegovimi arabskimi sosedi in predlaga imenovanje posebnega predstavnika OZN, ki bi pomagal pri naporih za mirno in sprejemljivo rešitev. Resolucija zahteva tudi priznanje pravice sleherni deželi na Bližnjem vzhodu, da živi v miru v okviru zanesljivih in priznanih mej a. Resolucija zahteva vzpostavitev svobodne plovbe po mednarodnih vodnih poteh, kot sta Sueški prekop in Akabski zaliv, rešitev problema arabskih beguncev, zagotovitev neodvisnosti vsem deželam na Bližnjem vzhodu in vzpostavitev demilitariziranih con (o-zemlje brez vojaštva in vojaških utrdb). Umik Izraela pa ni vezan niti na čas niti na kake druge pogoje. Varnostni svet je sklenil poslati tja predstavnika Organizacije združenih narodov, katerega naloga bi bila posredovati med Arabci in Izraelci. Glavni tajnik svetovne organizacije je že sporočil, da je -imenoval švedskega veleposlanika v Moskvi Gunnara Jarringa za predstavnika OZN na Srednjem vzhodu. To je sporočil, potem ko so vse zainteresirane strani privolile v Jarringovo imenovanje. SLOVENCI doma in p6 S vetu Smrtna nesreča duhovnika Jožefa Vidmarja Preteklo soboto je umrl v Trstu kaplan g. Jože£ Vidmar, kot žrtev prometne nesreče, ki se je zgodila teden dni prej. Podrlo ga je namreč motorno kolo, ki sta ga vozila dva openska fanta po slabo razsvetljeni Proseški cesti. Farani so le upali, da bo njegova trdna narava premagala smrt. Vendar mu vsa zdravniška veda ni mogla pomagati, kajti poškodbe na glavi so biie tako hude, da jc nesrečni duhovnik moral v starosti 38 let umreti. G. Jože Vidmar je bil rojen na Otlici v ajdovski občini, v revni in številni družini. Živih jc še enajst bratov in sester, mati pa je stara že 99 let. G. kaplan je bil pravi vzgled slovenske zavednosti. Kako radi so ga imeli ljudje, je pokazal veličastni pogreb. Slovenski oktet gostoval na Koroškem Pred kratkim je gostoval na Koroškem znani vokalni ansambel iz Ljubljane Slovenski oktet, in sicer v Kulturnem domu na Bmci, v kino dvorani v Železni Kapli in v Pliberku. Pevci so nastopili s programom narodnih in umetnih pesmi. Pri vseh teh koncertih so bile dvorane zasedene do zadnjega kotička; petje ansambla je povsod navdušilo poslušalce. Uspeh violinista Vladimirja Škerlaka Pred kratkim se je violinist Vladimir škerlak vrnil s turneje po Franciji, kjer je imel vrsto koncertov v Dolini gradov, škerlak, ki je v tujini znan kot asistent Franca Gullija na zavodu Accademia musicale Chigiana v Sieni, je doživel pri francoski publiki nedvomen uspeh, o čemer pričajo ponovni angažmaji kakor tudi ugodne ocene kritikov, ki Koganovemu učencu obetajo mednarodno kariero. 25. samostojna razstava Maria L. Vilharja V „Galerie 43” Friza Flirzela v St. Gallenu so v soboto, 25. novembra, odprli razstavo slovenskega slikarja in kiparja Maria L. Vilharja. Razstava je pod pokroviteljstvom jugoslovanskega generalnega konzula v Švici Redžepa Džihe. Vilhar je na svoji 25. samostojni razstavi predstavil 36 olj, akvarelov oziroma skulptur. zaključki, pa je odgovoril, da se ozračje zboljšuje. Vsa pogajanja v tem sporu so se vršila v soglasju z zveznim kanclerjem dr. Josefo-m Klausom in deželnim glavarjem Tirolske Walln6ferjem. Integracija z Evropsko gospodarsko skupnostjo Glede posledic italijanskega veta za priključitev Avstrije Evropski gospodarski skupnosti, je zunanji minister dr. Tončič dejal, da je veto povzročil napačne vtise, češ da so Italijani prišli do zaključka, da je bil potreben, da bi Avstrija sprejela ukrepe proti teroristom. V resnici pa so bili ti ukrepi sprejeti še pred vetom in da zato ne bo mogel imeti teže, kadar bodo resno pričeli obravnavati razloge, zaradi katerih je do te odločitve prišlo. Na vprašanje nekega novinarja, češ da je samo Zahodna Nemčija pripravljena podpreti avstrijsko stališče, je minister odgovoril, da ne samo Nemčija, ampak vse dežele članice (6) Evropske gospodarske skupnosti se strinjajo z Avstrijo. Dr. Tončič je nadalje izjavil, da sta v vprašanju sporazuma med Avstrijo in Evropsko gospodarsko skupnostjo zunanji minister in podkancler bila v stiku že od začetka. „ Seveda moramo zadevo sedaj urediti z drugačnih gledišč." Težave so se pokazale predvsem, ker si nasprotna stran, v tem primeru Skupno tržišče, ni složna. Tu se porajajo namreč neke spremembe, razen tega šestorica Evropske gospodarske skupnosti v vprašanjih zunanje politike ni istega mnenja. Zunanji minister dr. Tončič je nadalje v intervjuju odločno zavrnil trditve, da bi bila Francija slej ko prej proti pristopu Avstrije k EWG = EGS (Evropskemu gospodarskemu tržišču). Nasprotno je res, Pariz se močno trudi, da bi prišlo do rešitve problema z drugimi deželami. V zadnjem času je opaziti neko naklonjenost vzhoda za, gospodarske nujnosti Avstrije, Zahod pa se je začel zavedati konsekvenc, ki bi se mogle razviti iz političnega položaja Avstrije. Obe strani kažeta očitno kooperativno (sodelujoče; razumevanje za avstrijske potrebe. K svojemu napovedanemu uradnemu obisku v Moskvi — trajal bo od 14. do 21. decembra — je minister dejal, da sam osebno ne bo načel vprašanja pristopa Avstrije k Evropskemu gospodarskemu tržišču. in pri nas v Avstriji DR. LUJO TONČIČ O VPRAŠANJIH SVOJEGA RESORA Avstrijski opazovalci na področju Sueškega prekopa Glavni tajnik Organizacije Združenih narodov U Tant je povabil Avstrijo, naj bi poslala na področje Sueškega prekopa svoje vojaške opazovalce. Za to nalogo je bilo določenih osem oficirjev s činom majorjev in kapetanov. To novico je javil avstrijski zunanji minister dr. Lujo Tončič-Sorinj na tiskovni konferenci zbranim domačim in tujim novinarjem. Dr. Tončič vidi v tem povabilu, s katerim se strinjata tako Izrael kot arabske države, potrditev politike avstrijske vlade v sporu na Srednjem vzhodu. Minister je dobesedno dejal takole: „Če avstrijsko ljudstvo, hkrati z drugimi narodi, stoji na strani Izraela in spremlja s simpatijami junaško zadržanje tega malega naroda, vendar ne more imeti slabih posledic za avstrijsko zunanjo politiko. Dalje je dr. Tončič v razgovoru z novinarji povedal, da so pozvali Avstrijo, da bi poslala v varnostni svet Organizacije združenih narodov visokega uradnika s činom vodje oddelka. To bi bilo prvič, da bi bil kak visoki avstrijski uradnik zastopan na tako veljavnem mestu te inštitucije. Južnotirolsko vprašanje Ob tej priliki je avstrijski zunanji minister odgovarjal tudi na druga vprašanja, kot na primer južnotirolsko in na vprašanje Evropske gospodarske skupnosti. Ko ga je neki novinar vprašal, če je točna vest o ministrovem predlogu za nov sestanek avstrijskih in italijanskih strokovnjakov, je minister na to vprašanje odgovoril, da je že pred šestimi meseci ponudil nadaljevanje pogajanj, da pa iz Rima niso odgovorili. Dr. Tončič je novinarjem dalje povedal, da se je med zasedanjem glavne skupščine Združenih narodov sestal z italijanskimi predstavniki, s katerimi so razpravljali o Južni Tirolski. Na vprašanje, kakšni so bili Praznovanje 1200-lefnice slovenskega pokristjanjenja v Kanadi Kanada je bila letos na svetovni pozornici, saj je praznovala svojo 100-letnico neodvis-nosti. Za ta jubilej je bila letos v Montrealu v Kanadi tudi svetovna razstava, doslej največja, ki je trajala 185 dni. Zaključila se je 29. oktobra z rekordnim številom obiskovalcev. Vsega skupaj jo je obiskalo 50 milijonov in 500.000 ljudi. Ta razstava je bila nekaj impozantnega, ker so tekmovale vse države s svojimi paviljoni, z razstavnimi predmeti in svojimi prireditvami. Nastopilo je na tej razstavi 1034 igralskih skupin ili drugih ansamblov, ki so priredili 17823 gledaliških in baletnih predstav in koncertov. Ves čas razstave je plapolal slavnostni ogenj. Pa ne samo v Montrealu, tudi drugod po Kanadi so njeni državljani, sestavljeni iz toliko narodnostnih skupin, slovesno praznovali stoletnico kanadske države. Slovenci so državno praznovanje povezali s svojima narodnima jubilejema, s 1200-letnico pokristjanjenja in s 1100-letnico obiska sv. bratov Cirila in Metoda pri Slovencih v Panoniji. Tako so na nedeljo, 2. julija, priredili pri Torontu na Slovenskem letovišču v Boltonu 'katoliški dan z bogatim dopoldanskim in popoldanskim programom. Dopoldne je bila slovesna sv. maša, ki jo je daroval mons. Ignacij Kunstelj, vrhovni direktor Slovencev v izseljenstvu, popoldne pa je bila jubilejna proslava, ki je bila prav veličastna. Slovesnost so povzdignili godbeniki, 84 po številu, člani „De la Salle High School Band“, in fantje slovenskega okteta. Slavnostni govornik je bil g. Frank Pajk, ki je v zgodovinsko obletnico spretno vstavil slovenska zgodovinska jubileja. Sledil je dramatski prizor Krst karantanskih knezov, ki ga je napisal koroški pisatelj dr. Metod Turnšek. Režijo je vodil Stane Brunšek. Igra na prostem, pri kateri so uporabljali tudi magnetofone, je izzvenela zelo učinkovito. Občinstvo se je hitro vživelo v dobo pred 1200 leti in v usodo talstva knezov Gorazda in Hotimira, ki na otoku Awa v Chiemskem jezeru sprejemata krščanski pouk in se tam dasta tudi krstiti prav v trenutku, ko so že v bližini njuni poganski rešitelji s Koroškega. To je Nekaj novega je pred nami. Radovedni ®mo, polno vprašanj imamo, podobno kot otroci pred Miklavžem: „Kaj nam bo prinesel sv. Miklavž?" Mi pa: „Kaj nam bo prinesel ,Martin Krpan'?“ Zelo potrebno je omeniti nekatere stvari, da ga bomo lažje razumeli in prav presojali 'in se ob njem kulturno obogatili. Pisatelj Joža Vombergar Kot dramatika poznamo Vombergarja še 'lz predvojnih časov v Ljubljani; doma pa je hlizu Cerkelj na Gorenjskem. Vedno je pisal dramatske igre in prizore, ki so šle stokrat, pa- tudi tisočkrat čez slovenske odre. Samo njegovo igro „Vrnitev“ -so po -statistiki „Pro-svetne zveze" v 1. 1936 igrali — 1200-krat! Posebno popularen je postal s svojimi slušnimi igrami v slovenskem radiu in če bi ne Preprečila vojna, bi igre izšle tudi v nem- Vi J ' SKem jeziku. Največ uspeha je dosegel s svo-Jo veseloigro „Voda“, ki so jo igrali v Narodnem gledališču v Ljubljani in skoro na vseh slovenskih odrih doma in v inozemstvu I£r tudi na slovaških odrih. Zanjo so se zanimali tudi avstrijski filmski režiserji. „Voda“, »Vrnitev" in „Zlato tele": tr-i njegove tiskane drame so že zdavnaj razprodane, pa tudi že stokrat preigrane v domovini in v tujini. Ko-liko pa je že pred vojno in po vojni zložil raznih prizorov, enodejank, priložnostnih rgric, pa tudi burkastih, najbrž še sam ne Ve- Že nekaj pove to, da je njegovo ime tudi v mednarodnem leksikonu dramskih pisateljev. Tudi na Koroškem nam ni neznan. Že pred v°jno so uprizarjali njegove igre. Žal nimamo pregleda ne za pred vojno, ne po voj-m> vem le, da smo „Vodo“ uprizorili v Št. Jakobu v Rožu, „Vrnitev" pa v Vogrčah že drugič (prvič že pred vojno), v Dobrli vesi, yŠkocijanu, itd., „Zlato tele" v Št. Janžu . . . Njegovo tako prijetno smešno in vzgojno 'Urico „Parkljev koš" so za Miklavža upri-z°ri-li skoro po vseh naših župnijah. Njegov dramatski prizor „Kresna noč" smo pripra-v'li za mladinski dan na Radišah. Vombergar živi po vojni v Argentini, kjer se vedno kulturno dela in kjer je tudi pri- bila prva krstna predstava Turnškove igre Krst karantanskih knezov, ki posega v zgodovinsko resničnost. Igro so spretno izvajali igravci župnije Marije Pomagaj. Prijeten je bil nastop Mladinskega pevskega zbora pri Mariji Pomagaj pod vodstvom preč. g. Toneta Zrneca. Mladina je pela najstarejše slovenske cerkvene pesmi, kot božične, z veliko prisrčnostjo. Pokazale so se tudi mladenke župnije Marije Brezmadežne, ki so po narodnih motivih in pesmih ob spremljavi mladih harmonikarjev Andreja Pahuljeta in Marije Babičeve mehko dekliško zarajale. G. Frank je na proslavi imel tehten govor. Prikazal je glavna dejstva najstarejše slovenske zgodovine, sprejem krščanstva za časa prvega škofa sv. Modesta in utrditev ter dopolnitev krščanstva po sv. bratih Cirilu in Metodu, ki sta tudi Slovencem položila temelj za dvig h kulturnemu narodu, nato pa naglasil naslednje: „Krščanstvo je posredovalo popolno rešitev pred poginom in nam odprlo edino pravo pot med zapadno evropsko kulturo. Modrosti karantanskega kneza Boruta (ta je želel, da se sin Gorazd in nečak Hotimir vzgojita v krščanstvu) se imamo zahvaliti, da nas Slovencev ni zadela usoda Polabskih Slovanov, ki so jih sosedje iztrebili pod pretvezo borbe za krščanstvo. Praznujemo spomin, ko smo Slovenci za-' pečatili svojo življenjsko pot, ki jo je in jo še bo hodil naš narod. S kulturo in s krščanskimi ideali, ki nam jih je posredoval škof Modest in 100 let kasneje brata sv. Ciril in Metod, smo začeli novo dobo. Ti ideali so prekvasili bistvo našega ljudstva ter mu omogočili vključitev v skupnost evropskih narodov. Molitev je bila prvi dar, ki so ga nam dali misijonarji. In prve knjige v starem slovenskem jeziku je bila napisana molitev. V težkih urah svojega življenja je slovensko ljudstvo iskalo v katoliški veri moči, tolažbe in življenjskega poguma. V svojih škofih in duhovnikih pa je vedno našlo požrtvovalne delavce, preroke, vodnike in — upajmo — enkrat tudi svetnike. pravil svojo najnovejšo igro „Martin Krpan". 110-Ietnica Levstikove povesti 100-letnica slovenskega gledališča Kot sosedje in rojaki vemo, kako letos proslavljajo 100-letnico slovenskega gleda-dališča v Ljubljani, Mariboru in Trstu. Ljubljansko gledališče je tudi v televiziji za jubilej uprizorilo „Lepo Vido", Slovensko gledališče v Trstu pa igro Jaka Štoka „ Anarhist". Malo pa vemo, kakšno je kulturno življenje naših bratov po svetu, zlasti v Argentini. Če bi vedeli, kakšno ogromno in požrtvovalno je njihovo delo v popolnoma tujem svetu, bi ga morali ceniti in občudovati. Eno od kulturnih udejstvovanj je tudi Slovensko emigrantsko gledališče v Buenos Airesu. Ni poklicno, temveč diletantsko in skuša biti na umetniški višini, pa prav zato zahteva veliko idealizma. Za 100-letnico matičnega slovenskega gledališča si je pripravilo izvirno Vombergarjevo igro „Martin Krpan" in tako proslavilo še 110-letnico Levstikove povesti. Igrali so ga petkrat v „Slovenski hiši" v središču Buenos Airesa, kjer so si z velikimi žrtvami zgradili tudi moderno dvorano. Režiser Borštnik je zbral najboljše igralce, ki so raztreseni po deset-milijonskem mestu. Kako težko delo je imel, vidimo iz tega, da je samo za scenerijo in obleko že pred igro imel 10.000 šilingov stroškov. Naj še omenim, da je največjo vlogo cesarja igral Vombergar sam. Bil je to res praznik slovenskega gledališča in dokaz kulture, s katero se ne morejo meriti mnogo večji narodi, ki živijo tam v enakih razmerah. Govekar ali Vombergar? „Martina Krpana" je že zdavnaj dramatiziral Fran Govekar. Njegova dramatizacija je vzdignila v slovenski literaturi mnogo prahu, ki ga je najbolj razpihal Ivan Cankar s svojo „Krpanovo kobilo". Govekar je bil naturalist, Cankar pa napreden. Pri svoji dramatizaciji je Govekar dal na oder ljubljanskega gledališča pripeljati živo kobilo, ki je potem pustila — kot je napi- Ob tej obletnici pokristjanjenja naj bi se Slovenci spomnili v hvaležni molitvi vseh tistih, ki so nam na tej dolgi poti skozi 12 stoletij ohranili in posredovali predragocen zaklad: pravo vero in po njej naš jezik in po jeziku našo narodno zavest. Oba jubileja: 1200-letnica pokristjanjenja ter 1100-Ietnica prihoda sv. bratov Cirila in Metoda med naše praočete ter začetek naše pisane kulture kličeta nam vsem, Slovencem doma in Slovencem po svetu na vseh štirih straneh nebesnega svoda: NAZAJ K PRISTNEMU IN GLOBOKO DOŽIVLJANEMU IN DELAVNEMU KRŠČANSTVU! Krščanstvo je slovenski narod v Kristusovi Cerkvi prerajalo skozi vsa stoletja in nas tudi duhovno bogatilo. Krščanstvo nam je dalo veljavo in enakopravnost v veliki družini evropskih narodov. Še več. Krščanstvo je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru dokončno posvetilo slovensko besedo. To, kar sta v okrnjeni obliki dosegla sv. Ciril in Metod, je večni Rim dokončno potrdil. Slovenski jezik je bil dvignjen do oltarja, naša rodna materina govorica je postala tudi govorica našega cerkvenega bogoslužja. ZATO JE SAMO ENA POT: NAZAJ K ŽIVI KATOLIŠKI VERI! Skromna je naša proslava tako velikih in tako važnih dogodkov. Daleč proč od zemlje slovenske in njenih lepot praznujemo te dneve. V mislih pa tudi mi poromajmo s tisočerimi slovenskimi romarji k snežnobeli Gospe Sveti, ki si jo je izbral sv. Modest za prvo slovensko priprošnjico pri Bogu! In kot bodo oni prižigali sveče in večno luč, tako storimo tudi mi! Ob žaru te večne luči, ki je pred 1200 leti prvič zagorela po rokah prvih misijonarjev ter ob spominu na vse tiste, ki jim vsi bratje in sestre slovenske krvi in slovenske govorice dolgujemo svoj narodni obstoj — sklonimo glave in v duhu molimo ter prosimo Boga, Gospodarja nebes in zemlje, da bi ta večna luč znova zagorela in znova utrdila v naših srcih vezi bratske ljubezni, odprla vir odpuščanja, povečala medsebojno strpnost in medsebojno razumevanje ter odpustila vse grehe onim, ki so nas sovražili in še sovražijo.44 sal Cankar — „na deskah simbol, ki še danes smrdi". Že dolgo imam Govekar jevo igro in čakal sem, kdaj bi jo lahko uprizoril. Ko sem pa letos slišal o Vombergarjevi dramatizaciji, sem ga prosil za njegovo priredbo. Razlika med obema dramatizacijama je zelo velika, pa tu ni prostora, da'bi jo razlagal. Gotovo je Vombergarjeva boljša, poudarim pa le največjo odliko: jezik! Njegov jezik je ena največjih vrednosti te dramatizacije. Je nekako Levstikovsko starinski, slovensko čist, prav klasičen, pa precej dialektično pobarvan, kar daje igri posebno domačnost, ljudskost. Kakšno ljubezen kaže Vombergar do slovenskega jezika! Pisal mi je, da ga vse življenje študira in da še sedaj vsak dan porabi dve uri za študij slovenskega jezika. Z veseljem je dal dovoljenje, da ga igramo — brez tantieme — na Koroškem in dal je še mnogo nasvetov. Prava ljudska igra Levstikov „Martin Krpan" je poleg „De-setega brata" ena naših najbolj znanih ljudskih povesti. Že kot otrok sem jo z občudo-vanjem bral in še danes se mi zdi lepa. Povest je otroško preprosta, toda Levstik ji je dal umetniško vrednost. Kot ljudsko povest jo je položil v usta „Močilarju, ki mu je včasih kaj razkladal". Levstik jo je torej pobral iz ljudskega pripovedovanja, kot je na primer Jakob Šket napisal „Miklovo Za-1°“ po ljudskem pripovedovanju. Vombergar pa je uporabil še pripovedovanje, ki ga je slisal kot desetletni otrok, namreč od sta-rega_ „Špinovih oča" iz Pravnega, ki je bil tedaj že čez devetdeset let star. Ker je ta sprejel povest od svojih staršev ali celo dedov, gre tradicija te povesti še sto let nazaj. Levstikova povest in Vombergarjeva igra sta torej plod ljudske literature, domačih narodnih virov. Seveda je moral Vombergar povest dramatizirati, jo napraviti zanimivo, napeto, saj zato je dramatik, toda njegova odlika je v tem, da je ustvaril pristno ljudsko igro. Vombergar pripoveduje, kako je zgradil igro »Takole sem gradil dramo in snoval napetost: v prvem dejanju sem nakazal zaplet na cesarskem dvoru: Brdavsov poslanec prinese cesarju ultimat, v katerem terja cesa-rično; cesar se odločno upre zahtevi in celo žali Brdavsa. Drama se sproži na Dunaju. — V drugem dejanju je nov zaplet na Notranjskem: v nasprotju sta si poglavar me-jačev in Krpan zaradi tihotapljenja soli. Krpan pride navzkriž s poistavo, kar prvi zaplet pojači, kajti mejač se napoti naravnost na Dunaj, da ga zatoži cesarju. Cesar pa se spomni Krpana in njegove moči, ter ga da poklicati na Dunaj kot zadnje upanje v njegovi stiski. Na Dunaju se napetost stopnjuje: Cesar se prepriča o Krpanovi moči in mu ponovi obljubo, da mu da princeso Marjeto, če premaga Brdavsa. Nov zaviralni moment nastopi, ko se cesarica in princesa upreta cesarjevi odločbi. Naslednji zavori: Krpan se počasi pripravlja na borbo, poseka cesarici lipo, ki je užaljena, cesar nervozen, ker gre prepočasi »naprej". Mejača pri ministru Vr-banu zapletata stvar in tožita Krpana. Višek napetosti nastane pred in med bojem Krpana z Brdavsom. Krpanovi sovražniki so sicer prepričani nad zmago Krpana, hudo pa bi jim bilo spet, če bi tako podprta obtožba padla v vodo. Napetost raste celo še v peto dejanje, po zmagi, kajti Marjeta, princesa se je zdaj odločila za Krpana, pa tudi Krpan jo ima rad. Krpan je postal ljubljenec vsega mesta, razen tistih štirih ministrov, ki so na strani užaljene in maščevalne cesarice. To zavezništvo in zavist zaradi časti, ki jo doživlja ta »tihotapec", jih pripelje do odločitve, da javno obtožijo Krpana tihotapstva, in celo »veleizdaje", ker se je nekoč izjavil: »Kaj me briga meja! Če cesarju ni prav, da hodim preko, pa naj jo prestavi do Gradca!" Ko zve, kaj se pripravlja, sklene zapustiti Dunaj. Sliši tudi cesarjev prepir s cesarico zaradi Marjete. Cesarju je žal, a je vesel, da se je tako »odločil" in bo spet “mir pri hiši". Pred odhodom pa nastopijo ministri, da ga »aretirajo", pa udarijo z obtožbo v prazno. Krpan celo dobi mošnjo denarja in pismo, ki mu daje pravico tihotapstva. Krpan se težko odpove princesi. Vsi se prisrčno poslavljajo od njega, le minister Gregor ne reče ničesar." Upoštevajmo tole: V igri e šele pozno sonce. Veliko in temnordeče je vzhajalo že več dni zapored na jasno jesensko briško nebo. Otroci so mu zimsko opešanost privoščili. Mogli so mu gledati naravnost v obraz. Omamno cvetje Zime ni bilo skoraj nič. Ob suhih figah, kuhanem kostanju in lešnikih in ob poticah in vinu so brž minili božični prazniki. Brda je sneg pobelil samo mimogrede in burj.a se je hitro unesla. »Breg, breg,« jie za pusta že Brice klicala bregarica obrezovat trto. Post se je pa razcvetel. Sončna zatišja so pozlatile trobentice, zalkimali so zvončki, na modri jetrnik pod grmovjem je spo-mladinski veter otresal z obrankov na leski svetilorjavi cvetni prah, ob vrtnih zidovih so pa zadišale prve vijolice. Vzcvetelo je tudi zgodnje drevje. Še preden je odgnala trava, so se razpustili beli mandeljni, za njimi pa rožnate marelice in rožnatordeče breskve. Za veliko noč so cvetele in zelenele obenem že hruške. V vrhovih dreves je zjutraj in zvečer neutrudno žvižgal kos, v gajih se je oglašal drozg, vmes so žvrgoleli drugi drobni pevci, v bregovih pa so se sklicavale kotorne. Za mimo spreletaj očimi se postovkami so se vrnile z juga urno sem in tja švigajoče lastovice. Nešteto ptičem pa se je mudilo ob Soči navzgor naprej proti severu v svoja gnezdišča. Pred panji so šumele čebele, na prisonč-nih zidovih so pobrenčavale muhe, na cvet- je pa je sedalo čedalje več čmrljev in metuljev. Od dne do dne bolj je budila pomlad čez zimo otrplo zemljo, vznemirjala ptiče in jih priganjala, da so si hiteli znašati gnezda. Tudi Gradišnikovo Pavlo sta cvetje in pesem ptičev vznemirila, pa se tega niti zavedela ni. Se skoraj ni mogla. Že pet let pravzaprav ni doživela prehoda iz zime V prvo cvetje in petje, vsaj v Brdih ne. Sedaj pa je oboje občutila, kakor bi budila in klicala in vabila pomlad tudii njo v novo življenje. Čez zimo, ki jo je večinoma prebila v Gorici, jo je zjutraj že zopet mikalo nazaj v Brda, zvečer si je pa že sipet zaželela mesta. Podobna je bila ptici, ki si nikakor ne more izbrati prave veje za svoj6 gnezdo. Služkinja Barbka se je neprestanega beganja sem in tja naveličala in je ostajala, kadar je le mogla dobiti vsaj malo izgovora, pri Pavlini mami v Brdih in ji pomagala gospodinjiti. V Gorici se je Pavla večkrat spomnil3 svojega moža. V Brdih je na Filipa le redkokdaj mislila. Spomin na pobeglega je tonil v dišečem spomladanskem cvetju in v zboru ptičjega petja. In pa — leta dolgo slabila že narazen, skoraj trikrat dlje, kakot sta živela skupaj. Tudi nihče rad ne vpleta v venec svojih lepih in nasmejanih mla' dostnih spominov kasnejše mrke bridkosti- Na doktorja Vipavca je pa Gradišnikovo Pavlo spomnil skoraj vsak cvet in marsikateri opravek. Največkrat si je predstavljala,-kako lepo bi bilo, če bi bila ona Andrejeva žena. Spočetka se je teh misli otepala-Sčasoma jim je čedalje bolj popuščala, cin1 OO | OO ^ OO 00 00 B ' R /\ “ N “ J “ E FRANC RESMAN: Iz dnevnika slovenskega izseljenca Na pot v Nižjo Avstrijo Veseli smo se poslovili od vseh sotrpinov in vsem želeli, da bi tudi oni bili kmalu rešeni. Franc je šel sicer spet nazaj v Feucht, kjer se je učil. Mi pa smo se peljali z železnico — tokrat čisto druge, boljše volje. — preko Monakovega, Solnograda na Dunaj (na zapadni kolodvor). Huje je bilo z vso prtljago in vsemi otroki priti na tramvaj in s tem na južni kolodvor. Pa je le šlo. Od tukaj smo imeli direktno zvezo v stransko dolino Pisting v Miesenbach. Zvedel sem tudi, da bomo ob 8. uri zvečer že tam. Hitro sem oddal telegram in naznanil, 'da bomo prav kmalu prišli. Medtem se je znočilo in kmalu se je tudi začel naš vlak pomikati po vedno bolj ozki dolini. Grede mi je sprevodnik tudi povedal, da je skoro ves naš tovor tudi na vlaku z nami, in če bomo pomagali, bodo razložili v Miesenbachu, drugače pa moramo po vse reči še dve postaji naprej v Guten-stein. Postaja sama je bila samo majhna koča in v temi in dežju, kot je bil tisti dan, se je vlak peljal še nekaj deset metrov naprej in se ustavil pred večjo gostilno. K sreči nas je pričakovala praktikantinja Mareschevega posestva in še neki vojak s konjem in vozom. Hitro smo naložili vse svoje reči na voz, Tonija, najmlajšega sina, posedli spredaj med kočijaža in počasi Pognali konja, mi pa tik za vozom peš, ker moč je bila sila temna in dež je vedno bolj padal. Kmalu je še močen veter ugasnil laterno vozaču, da sem mu moral dati ttiojo žepno svetilko. Tako smo tavali in čofotali v temi za vozom. Poleg ceste pa nas je spremljal potok in je šumelo enkrat na desni strani, enkrat na levi. Začel je pešati tudi osemletni Hajnžek; posadil sem ga na voz ter ga držal. A naenkrat sem bil do kolen v vodi in sem moral vzeti otroka na rame, ker samega pustiti na vozu tudi ni kazalo. Plodih smo že dobro uro, ko je še žena začela zaostajati: bila je že čisto utrujena in obupana, ker ni hotelo bitii konca poti in tudi voda, vsaj nam se je zdelo, je vedno bolj šumela. Spet sem bil v vodi, tokrat kar sredi potoka, pre-zrl sem, da drži par korakov poleg poti brv čez potok. A k sreči smo bili že na dvorišču našega 'bodočega doma. Vendar na cilju. Naš novi dom V hiši je bila luč in so nas pričakovali, kj »majeriji«, tako smo rekli upravi in glavnim poslopjem ter hlevom Mareševega po- sestva v Miesenbachu, nas še niso tako hitro pričakovali in so zato pravzaprav šele začeli pripravljati stanovanje za nas, ko so dobili moj telegram z Dunaja. Naložili so peč, nekaj drv, slame in odeje na voz, ter vse skupaj zapeljali v Waidmannsbach, v hišo, ki je bila že dalj časa prazna, in nam tam pripravili prenočišče. Dve ženski pa sta nam tudi že skuhali golaža in krom-pirja. Hitro smo znosili naše kovčke in zaboje v hišo in nato sedli v topli kuhinji k večerji. Prav pošteno smo se najedli. Navrh pa smo dobili še dobre kave, da sem rekel: Že ta prva večerja je vredna, da smo prišli semkaj!« Ženski sta se nato odpeljali nazaj v maje-rijo, mi pa smo zmetali raz sebe premočeno obleko ter oblekli sveže perilo. Tudi vse odeje smo poiskali dn si uredili ležišče za prvo noč. V sobi je sicer dišalo po ples-nobi, a v peči je prasketal ogenj in mirno smo vsi zaspali. Ko se zjutraj zbudim, je že sijalo sonce. Ko odprem duri, sem bil presenečen. Zna- 22 šli smo' se v prav lepi, bolj ozki dolinici; za hišo je bil majhen travnik, potem pa gozd levo in desno. Mraza in snega pa tudi ni bilo nobenega, čeprav je bilo že konec januarja. Tudi hiša je bila za našo družino dosti velika. Kot v večini hiš v tem kraju, je bila kuhinja sredi hiše in si iz nje stopil kar lahko na prosto. Levo in desno od kuhinje pa je bila manjša in večja soba. Zraven hiše je bil še hlev, drvarnica in senik (šupa za seno). Za drvarnico pa je tekel potoček, v katerem je bilo sorazmerno veliko rib in je potem Jozej še marsikatero ujel. Notri v hiši se je naslednje jutro tudi že začelo življenje. Otroci so začeli peti: »Na slambi mi ležimo ...«, vsi zdravi in dobre volje; Mati in Trezka sta začeli kuhati zajtrk. Mleka smo imeli še od prejšnjega dne dovolj, in je prav kmalu zadišala spet dobra kava, zraven smo jedli kruh in teknilo je nam kot že dolgo ne. Kmalu nato je prišel mlad praktikant in me peljal kar čez hrib v 20 minut oddaljeno »majerijo«. Upravnik me je prijazno sprejel in prav kmalu sva uredila, kar je bilo potrebno. Povedal mi je tudi, da sem prvi teden prost in si tako lahko napravim drv v gozdu za našo hišo in sicer lahko vzamem vse, kar je suhega. (Dalje) HYNES TIDE: Morilec se je izdal sam Poljski komisar Dale je sedel za svojo pisalno mizo in ostro gledal v kot sohe, kjer je visela tiralica za Bobom Leejem. »Ti torej misliš,« je rekel pomočniku, »da je ta zločinec pobegnil iz mesta?« '»Od mene se vsekakor ni poslovil!« je hudomušno rekel policijski pomočnik. Dale si je prižgal cigareto in umolknil. V tišino je nenadoma zazvonil telefon. Komisar se je oglasil. »Dober dan!« je slišal po žici. »Tu človek, ki skupaj z vami napolnjuje stolpce časnikov. Rad bi vas na to opozoril!« »Kakšna čast. Bob Lee. Hvala lepa!« »Že tri tedne ste mi za petami ... !« »Vam to ni po volji, Lee? Ste pričakovali kaj; drugega?« »Ne govorite talko, Dale! Renke proč od mene, sicer se vam bo zgodilo ko tistima dvema ženskama!« »Tega se ne bojim. Toda zapomnite si dobro, na koncu vas bom le dobil...« Ko je Dale še govoril, je na kos papirja hitro napisal nekaj besed in jih dal pomočniku. Pomočnik Sam Will je stekel k drugemu telefonu. »Je tam prometna policija? Hitro mi po- vejte, s katere postaje odhaja čez deset minut vlak za Western City?« „S postaje Hampton," je bil odgovor. »Motite se, Dale! Do sedaj sem vam vedno ušel. Preden pa me boste prijeli, tudi vas ne bo več med živimi!« »Brez skrbi, Lee! Država plačuje tudi druge policaje, da lovijo takšne ljudi, kot ste vi!« »To me veseli. Živeli, Dale!« „Stojte, počakajte malo, Lee!“ Komisarjevo čelo je bilo mokro od potu. Leeja je maral zadržati pri telefonu, zato je nadaljeval: »Ko že menite, 'da se ne bova nikoli več videla, potem mi lahko poveste, kako ste pobegnili, ko ste ubili Ruth Lorman.« »Rade volje, Dale! Najprej pa mi morate povedati, ali me je Ruth prijavila?« »Govorila je o vas, ker je hotela, da bi se ločila. Vzeli smo jo v zaščito.« »No, kaže, da je niste dobro ščitili. Lahko bi vašim ljudem naročili, naj obkolijo še drugo dvorišče. Potem jaz ne bi mogel pobegniti.« Komisar si je obrisal pot s čela. Še eno minuto . .. Morda ga bo lahko še nekoliko zadržal pri telefonu. Fran Levstik: Otol Dve otvi sta prileteli v jezero pod skalni grad, tam plavata družno po vodi, veslata v kristalni grad. Premišljam iz okna dve otvi, a v meni utriplje srce, zamaknjeno v dneve nekdanje na lice usiplje solze. Medtem je Sam Will kot vrag zdivjal do železniške postaje Hampton. Stekel je po stopnicah do prve telefonske govorilnice, nato do druge, tretje, četrte. V njej ga je zagledal. Bob Lee je še telefoniral — hvala Bogu! Sam Will je potegnil revolver. »Bob Lee, še eno žrtev imamo na vaši listi. Nocoj je bila ubita mlada deklica. Gre tudi ta na vaš račun?« je komisar Dale nadaljeval z vpraševanjem. »Vi, Dale, bi radi vse umore zvalili name!« Nato je komisar slišal, kako so se odprla vrata telefonske kabine in kako je Lee besno zaklel. Nato se je na telefonu javil pomočnik. »V redu, šef! Ptiček že ima jeklene zapestnice na rokah. Takoj prideva!« * Dale je spustil telefonsko slušalko. Vstal je in stopil k tiralici, na kateri je bila prilepljena slika Boba Leeja. »Napravil si napako.« je rekel sliki. »Ne bi smel telefonirati s postaje! Potem jaz ne bi slišal, kako so po zvočnikih najavili vlak za Western City, kajti na ta način sem lahko ugotovil, s katere postaje telefoniraš ...« £Ž.a. dohio aolfa siaEaBaBnesaisansaKSBaansasas Razumni psiček. — Gašper in Miha sta hvalila vsak svojega psa. Miha je pripovedoval, kako ga je njegov psiček v pustni noči privedel domov. — Nato Gašper: „Pri nas je gorelo. Z ženo sva reševala deco in živino. Pa ti skoči naš Pazi skozi ogenj v sobo in se nato pojavi z zavitkom. Kaj misliš, da je prinesel?'* — „Kaj?“ — „Zavarovanjsko polico, zavito v mokro cunjo." Obziren vlomilec. — Orožnik vlomilcu: „Če ste res s poštenim namenom prišli v hišo, čemu ste si potem sezuli škornje?" — Vlomilec: „Zvedel ;sem, da imajo hudo bolnega človeka v hiši." . k°lj je pričela verjeti, da je Filip res mr-tev. Nazadnje si je morala priznati, da jo Prav misel na zdravnika Vipavca vedno Mo v a zvabi v Gorico in vedno znova podi nazaj v Brda. »O, Filip, Filip, če še živiš, Oglasi se. Bodi usmiljen in ne pusti viseti svoje žene na eni sami bilki slame nad breznom dna. Dovolj je že prestala zate.« Gradišnikova Pavla se je spet naveličala Gorice. Zamišljena sama v sebe, je počasi Ropala navkreber v klance za Pevmo pro- domu. Od popoldanskega spomladainske-sonca jo je bolela glava. Če bi bila se-N v Gorici in bi jo prišel obiskat doktor Vipavec, bi ga najprej prosila, naj ji zapiše kakšno zdravilo. Potem bi ga vpra-koliko mu je dolžina. On bi pa odgo-j^ril, da milijon in bi se oba smejala. Pa kaj! Andreja že dva dni ni videla. Kdo ve, kje hodi? Morebiti je kaj nejevoljen na-aje>. Pa komaj! Prej se je utegne izogibata 2avoljo jezikov. Pavla je sedla v odganjajočo travo poleg peste. Okrog nje so se spreletavali v grmov-P’ ptiči in se oglašali drug drugemu z za-tcglim počivkavanjem. . Čudno! Kakor na trnju je sedela, ko jo P’ prišel po opravkih obiskat doktor Gre-g°rec in je bila sama doma. Kadar pa pri-l'e Andrej brez pravega opravka samo v Vas> se ji pa zdi vse prav, čeprav je Barbka ' P rdi h. Kar prehitro mine čas in še spom-111 se ne, da bi ju ljudje utegnili vlačiti po Z(’beh. Navsezadnje bo mislil Vipavčev pravnik še slabo o njej, je zaskrbelo Pav-Pa se je brž potolažila: »Kdo drug bi že, Mlrej pa ni tak.« Na cesti zgoraj v klancu so se oglasili nagli koraki. Pavla se je pomaknila in prikrila za grm in oprezala, kdo se prikaže izza ovinka. Ni dolgo čakala. Po cesti navzdol je prihitel doktor Vipavec. Videti je bil zamišljen in nič se ni oziral naokrog. Pavla je na mah pozabila na svojo težko glavo. Še vedno prikrita za vejami se je oglasila: »Hoj!« Zdravnik Vipavec je obstal in začel gledati v breg. Nič se ni premaknilo, še ptič ne. »Ah!« je zamahnil z roko: »Samo zdelo se mi je.« In se spet prestopil. »Andrej!« Pavla je stopila izza grma. »A, ti si, Pavla. Nagajivka! Jaz te pa iščem doma v Brdih.« Vipavec se je pognal v breg. i»Je mar kaj novega?« »Zdaj še nič. Čez mesec, dva, pa utegne Gorica kar zijati. Gregorca še prizadene.« »Kaj pa je?« »Vlogo napraviš na sodišče, če ti je prav.« »Kakšno?« »Zaprosiš, naj sodišče razglasi Filipa za mrtvega.« Pavla je obmolknila in narahlo prebledela. V krošnji še vedno golega kostanja je zavreščala šoja. Zdravnik Vipavec se je zavedel, da je prenaglo povedal svojo namero. Skušal je besedo omiliti. S povsem vsakdanjim glasom je pojasnil: »To se pravi, samo podpisala bi. Vlogo sestavi že moj sošolec, odvetnik Robič, ki ima svojo pisarno v Trstu. Sicer pa sediva in -se pomeniva.« »No le!« V klancu za Pevmo se je upiralo go riško spomladansko sonce in grelo Gradišnikovo Pavlo in Vipvčevega doktorja, ki sta sedela drug poleg drugega pod grmom v bregu. Reber naokrog je bila posuta s prvim drobnim cvetjem, med brajdami so rožnato rdele breskve in marelice, vmes so zamolklo zeleneli grmi oljke in temnega lovora. Nad njima je v drevju cicifujala sinica, onstran ceste pa je fantovsko podjetno požvižgaval ščinkavec. Andrej je Pavli s pridušenim glasom dopovedoval, da se je doktor Andrejčič, njen mož, na svojem begu kar gotovo ponesrečil in da več ne živi. Vse govori za to. Treba ga je samo še sodnij sko razglasiti za mrtvega, pa bo ona spet prosta. Pred nekaj meseci bi ugotavljanje Filipove smrti Pavlo še bolelo. Morebiti bi celo zajokala. V vonju spomladanskega cvetja si pa niti tajiti ni skušala, da je Andrejevega pripovedovanja prej vesela, kakor žalostna. »Kajine, Pavla, da boš podpisala vlogo na sodišče?« je plaho, kakor neizkušen dijak, zaprosil -doktor Vipavec. »Bom, Andrej.« »In potem, Pavla,« zdravniku se je beseda zataknila, »ko boš zopet prosta, bi li hotela z menoj začeti novo pomlad življenja?« »Sam dobro veš, kako je moje srce že sedaj vse tvoje, ko hi še ne -smelo biti.« »Pavla —!« Kakor bi hotel podkrepiti dano obljubo, je doktor Vipavec krepko stisnil ženi doktorja Andrejčiča roko. Pavla pa je globoko zajela sapo: »Adrej —!« Kolonov sin se ni mogel več premagovati. Nagnil se je k edinki veleposestnika Gra- dišnika in jo -poljubil naravnost na cvetoče ustnice. Pavla mu je poljub vrnila. Pa se je ta hip že tudi zdrznila: »Adrej, prezgodaj je še.« Zdravnik Vipavec ni odgovoril. Pustil je celo, da mu je Pavla odmaknila roko. Zatopljena vsak v svoje misli sta doktor Andrej Vipavec in Gradišnikova Pavla molče sedela na soncu v briških klancih. Vsepovsod naokrog in v njiju srcih tudi, se je budila pomlad. Iz zamišljenosti je Pavlo in Andreja predramila govorica, ki se je oglasila pod ovinkom. Pavla se je hotela tiho umakniti nepoznanim prihajačem, Andreju pa to ni bilo po volji. »Ostani in nikamor ne hodil« »Videli naju bodo.« »Kaj mi mar! če pridejo sedaj v procesiji vsa Gorica in vsa Brda mimo naju, se ne umaknem.« Doktor Vipavec je govoril glasno, kakor bi hotel nalašč opzoriti nase in na Pavlo. Pogovor spodaj na klancu se je prevrgel v šepetanje, po cesti navzgor sta pa prišla odvetnik Gregorec in Staničeva Olga. Če bi bil Andrej najprej videl, kdo prihaja, bi se bil prav gotovo s Pavlo umaknil. Sedaj je bilo pa že prepozno. Uganil je pa koj, da je Gregorcu bolj nerodno, kakor pa njemu in Pavli. Zavoljo Olge. »Tak, sedaj se Staničeva na Gregorca obeša,« si je mislil Vipavec. »Advokat bi jo rad utajil. Pa ne boš.« Andrej se ni mogel premagati, da bi ne ponagajal. Glasno je zaklical: (Dalje prihodnjič) V soboto, 2. decembra 1967, otvoritev Podjunskega nabavnega CENTRA v Dobili vesi Vsi bralci srčno vabljeni — dobife darilo — Podjunska trgovska družba Bratje RUTAR &C0 Dobrla ves A-9141 Telefon 04236-281 Obširna reportaža v prihodnji številki Televizija Ljubljana PETEK, X. decembra: 9.40 TV v šoli: Preteklost Panonske nižine — Sahara — Fizika — Eksperimentalna šola — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 17.05 Poročila — 17.10 Vaša križanka — oddaja za otroke — 17.55 TV obzornik — 18.15 Zaplešite z nami — 11. oddaja — 18.45 Rezerviran čas — 19.05 Tiskovna konferenca — 19.35 Cikcak — 19.40 Firenze po poplavi — oddaja iz cikla Potujem potuješ — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Cikcak — 20.40 Važno je imenovati se Ernest — angleški celovečerni film — 22.10 Zadnja poročila. SOBOTA, 2. decembra: 9.40 TV v šoli: Novoletni okraski — Prosti čas — W. A. Mozart — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 17.00 Dežurna ulica — ponovitev — 17.40 Vsako soboto — 17.55 TV obzornik — 18.15 Mazurske pesmi in plesi — 19.05 Otvoritev koprske železnice — reportaža — 19.40 Cikcak - 20.00 TV dnevnik - 20.30 Cikcak - 20.40 Ljubezen, oh ljubezen — humoreska — 21.30 junaki cirkuške arene — serijski film — 22.00 Gideon — serijski film — 22.50 Zadnja poročila. NEDELJA, 3. decembra: 9. 25 Poročila - 9.30 Narodno zabavna glasba — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Ne črno, ne belo — ponovitev — 11.30 Junaki cirkuške arene — serijski film — 12.00 Nedeljska TV konferenca (do 13.00) — 15.00 Sofija: Gimnastika Bolgarija: Italija : Jugoslavija — 17.00 Slovenski ansambli tekmujejo — posnetek jarme radijske oddaje — 18.25 Karavana — reportaža — 18.55 Cikcak — 19.10 Dolgo, vroče poletje — serijski film - 20.00 TV dnevnik - 20.45 Cikcak - 20.50 TV magazin — 21.50 Iz del Iva Andrica — TV Sarajevo — 22.05 Zadnja poročila. PONEDELJEK, 4. decembra: 9.40 TV v šoli - 10.40 Ruščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 11.40 TV v šoli: Pajkov album — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.50 Ruščina — ponovitev — 16.10 Angleščina — ponovitev — 16.55 Poročila — 17.00 Mali svet — oddaja za otroke — 17.25 Risanke — 17.55 TV obzornik — 18.20 Aktualna tema — 18.40 Biseri glasbene literature — 19.00 Portret dr. Vasje Pirca — 19.15 Tedenski športni pregled — 19.40 Rezerviran čas — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Cikcak — 20.40 TV drama — 21.40 Operna scena — 22.10 Zadnja poročila. TOREK, 5. decembra: 9.40 TV v šoli — 10.35 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.45 Angleščina — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — ponovitev — 18.10 Film za otroke — 18.30 Torkov večer — 18.50 Svet na zaslonu — 19.30 TV obzornik — 20.00 Cikcak — 20.10 Celovečerni film — 21.40 Kulturna oddaja — 22.20 Zadnja poročila. SADJASUB! Najbolj zanesljivo rastoča sadna drevesca nudi domača sadna drevesnica MARKO POLZER, Lazar pri Št. Vidu v Podjuni. Ribizelj, češplje, maravdelj polovična cena. Ing. I4A9SKO POLZER, pd. Lazar ŠT. VID V PODJUNI Miren dom in dobro srce čaka nate! Pošten fant srednjih det, iz lepim posestvom v Podjuni, želi spoznati zaradi ženitve pošteno, katoliško dekle do 34 let — z enim otrokom ni izključeno. Samo resne ponudbe poslati na upravo pod „srečna bodočnost* Že zdaj na Božič mislite, in obiščite trgovino domačina Johan Lomšek Št. Lipš, Tihoja, p. Dobrla ves Telefon: 042 37-246 Vse za GOSPODINJSTVO in GOSPODARSTVO SREDA, 6. decembra: 17.00 Poročila — 17.05 Serijska lutkovna igra — 17.25 Poljudno znanstveni film - 17.55 TV obzornik - 18.15 Združenje radovednežev — oddaja za otroke — 19.00 20 milijonov — reportaža — 19.30 Mozaik kratkega filma — 20.00 TV dnevnik - 20.30 Cikcak - 20.40 Zabavno glasbena revija — 21.40 Mednarodni jazz festival v Ljubljani — 22.00 Zadnja poročila. ČETRTEK, 7. decembra: 9.40 TV v šoli - 10.35 Angleščina — 11.00 Angleščina — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.45 Angleščina — ponovitev — 16.10 TV v šoli: pajkov album — 17.05 Poročila — 17.10 Tiktak: Jaz sem tiger — 17.25 Pionirski TV studio — 17.55 TV obzornik — 18.15 Po sledeh napredka — 18.35 V plesnem ritmu — 19.00 Dežurna ulica — humoristična oddaja — 19.40 TV prospekt — 19.54 Propagandna medigra — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Aktualni razgovori — 21.30 Rezerviran čas — 21.40 Ch. Gluck: Orfej in Evridika — TV opera — 22.40 TV dnevnik. Af/steifaUa td&vi&tfa PETEK, 1. decembra: 10.00 Televizija v šoli: Iskanje jutrišnjega sveta: Življenju na sledi (1) — 11.00 Program za delavce: Civilna korajža — 11.45 Divjak — 18.00 Francoščina pri vas doma: Tečaj francoskega jezika — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Festival „Kira” — 19.00 Zeleni svet; mednarodni agrarni maga-zin — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 K plavi slikarski deščici za barve. Ciasbena igra; zgodba iz Sdnvabinga — 21.50 Analiza. Pospeševanje gradnje stanovanj na deželni ravni — 22.50 Čas v sliki — 23.10 Glasba pred polnočjo. Jazz v ZDA. SOBOTA, 2. decembra: 16.20 Poročila — 16.23 Za otroke od 6. leta dalje: Listamo po slikanici — 6.45 Za družino: Kako so videli drugi? — 17.15 Za prijatelja znamk — 17.40 Ples z zakoncema Fern — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 prismoda”, komedija Roberta Morleya — 21.45 Športni žurnal — 22.15 čas v sliki — 22.35 Naš nočni program: Enooki, film divjega zapada — 00.00 Konec oddaje. NEDELJA, 3. decembra: 15.30 Poročila — 15.33 Za otroke od 6. leta dalje: škarje in mali otrok — 15.40 Za mladino od 11. leta dalje — 16.10 Za mladino od 14. leta dalje — 17.00 Šport — 18.00 Pustolovščina dobrega vojaka Švejka — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Operni vodič — 19.00 Čas v sliki in od tedna do tedna — 19.30 Športni pregled — 20.00 „Egmont”, drama Wolf-ganga v. Goetheja — 22.05 Čas v sliki. PONEDELJEK, 4. decembra: 18.00 Tečaj francoskega jezika — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Naša velika sestra (2); družinska zgodba — 19.00 Londonski dnevnik — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 21.00 Poštni predal 7000 — 21.00 šport — 22.10 Čas v sliki — 20,30 Posebno za vas: Radio drobcena baletna zgodbica. TOREK, 5. decembra: 18.00 Tečaj angleškega jezika — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 Avstrijska podoba — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Obzorja, pogledi, poizvedovanja, pojasnila — 21.10 Gilbert — 22.10 Čas v sliki — 22.20 Poročevalska služba. Dokumentacija o delu varnostnih oblasti pri pojasnitvi kriminalnih slučajev. SREDA, 6. decembra: 10.00 Televizija v šoli: Vmesno okolje — 11.00 Program za delavce — 11.45 Šport — 17.00 Poročila — 17.03 Za otroke od 6. leta dalje: Gašperček in skopuh, predstava lutkovnega gledališča — 17.35 Za mladino od 11. leta dalje — 18.00 Kuhinja v televiziji — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Kulturne aktualnosti — 19.10 Mathias Wie-mann pripoveduje — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Zgodba gospoda Perleja, veseloigra — 21.45 Prometni pregled v službi prometne vzgoje — 22.35 Čas v sliki. ČETRTEK, 7. decembra: 11.00 Televizija v šo- li: Nepoznano sosedstvo — 12.00 Kaj lahko postanem? — 18.00 Tečaj italijanščine za začetnike — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za naše otroke — 18.30 Ljubljenci naših staršev: Ralph Arthur Roberts — 19.00 športni kalejdoskop — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Češnjev vrt, komedija Antona Čehova — 22.05 Čas v sliki — 22.25 Avstrijski filmski muzej. POSEBNA PONUDBA! 40 tovarniško novih nemških Dieslovih motorjev, 6 PS, 1500 obratov na sekundo, 3.800.— šil. — Sonnek, 10 50 Wien V, Gassergasse 34. S ZNAMKA ZAUPANJA SRUKDNER Klaganfurl - Celovec Wianergasse 10 (Promenadna cona) Gortina boljši in cenejši! Tu pa tam pride kakšen avtomobil na trg, ki s svojimi novostmi in izboljšanji naenkrat dvigne ves avtomobilizem na višjo raven. In takšen avto je Gortina. Ko so ga v letu 1962 uvedli, je bil samo 2 najpotrebnejšim opremljen. Novi Gortina je vzel nove ukrepe zmogljivosti, pospeška, hitrosti, ugodnosti, zanesljivosti in varnosti. Novi proizvod Gortine nam je v soboto prejšnjega tedna pokazala tvrdka Sintscbnig v Celovcu. Najbolj vidno pri tem avtu je, da je vdelan močnejši motor, da porabi manj bencina in da je bolj varen. Največjo zmogljivost so dosegli z novimi prektokov-nimi motorji. Skrivnost je v tem, da so vhodni kanali zdaj na eni izpušni pa na drugi strani motorja. Tako so dosegli zdaleč boljše bencinsko-zračne tokove. S tem sistemom dosežejo največje hitrosti s skrajno varčljivostjo in zelo dobro pregibanje motorja številčno zelo nizkih obratov. Ben- cin pa zgoreva v zgornjem delu bata, kat pomeni spet nov korak k napredku. V našem stoletju stremi vse k hitrejšemu življenjskemu ritmu, pri čemer tudi niso izvzeti avtomobili. Zato je samo po sebi umevno, da se je zvišala zmogljivost Gor' tine. Pri avtomobilih z večjo hitrostjo pa je treba tudi misliti na varnost. Naslednje nO' vosti so potem takem uvedli pri novi Gortini 1968: ® sprednje sedeže so zavarovali z zavaro' valnimi zapahi; ® amaturno desko so obdali s črnim umetnini blagom, da se zabrani bliščenje; ® nov sistem zavor (dvokrožni zavorni sistem) Vsi avtomobili so obloženi s preprogami in vsebujejo električno uro. Na zunaj se pa Gortina ne razlikuje od svojih prednikov. Družba Ford 8 je spet dokazala, da dela za napredek in da se trudi ustreči odjemal' cem. rrži-Ž-P-St izkoristite ugodni popust za US-«-W-«» J,Iti« VSE POHIŠTVO DO 15. DEC. 1967 Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredn*' štva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80,— šil. Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šfr., ** AngHjo 2.— f. sterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatcH: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko ToLmajer, R3' diše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26. Hoš tednik