Kate Nash Feminizem, enakost in politika Uvod Jacques Rancière je identificiral dva momenta enakosti, ki jo tesno po- vezujeta s politiko. Prvi je moment silogizma enakosti, ki zahteva »soočenje univerzalne enakosti z n jeno negacijo« (Rancière 1994, str. 175). Ta mo- ment bi lahko poimenovali logika »istosti« oziroma ekvivalence v tisti meri, v kateri Rancière trdi, d a j e po tej logiki, »kdor koli enak komur koli«. Toda po drugi strani Rancière izpostavi še drug moment enakosti, ki pa se bolj nagiba k logiki »razlike«. To j e moment »deklasifikacije«, ki deluje tako, da »razdre domnevno naravnost redov in jo nadomesti s kontroverznimi figurami razkola.« (Rancière 1995, str. 32-3). Po Rancièru enakosti prav go- tovo ni mogoče razumeti v smislu socialnega izenačevanja, kajti enakost, do- je ta kot ekvivalenca, je dejansko neuresničljiva, saj njeno utelešanje nujno implicira klasifikacijo in s tem tudi, vsaj potencialno, substancialno neena- kost. Enakostje potemtakem bolj zadeva argumentacije kakor aplikacije pra- vil pravičnosti, skratka, je zadeva politike. Po Rancièru so vprašanja, zadevajoča enakost, produktivna za politiko tam, kjer je tudi politika sama dojeta kot oporekanje univerzalnemu in par- tikularnemu, vključitvi in izključitvi. To je nedvomno razvidno iz prvega mo- menta enakosti: silogizem enakosti je produktiven za politiko tam, kjer uni- verzalno polit ično/pravno enakost spodbijajo zato, ker je neustrezno ude- janjena. Če pa izhajamo iz drugega momenta enakosti, potem je mogoče reči, da gre v politiki tudi za konstrukcijo kolektivnega subjekta, »nas«, v imenu katerega j e neenakost postavljena pod vprašaj. V kolikor je liberalna enakost politična, potem je po Rancièru več kot zgolj formalna, več kot zgolj »iluzorična«: liberalna enakost lahko postane »dejanska« le v primeru, da pripelje do bolj egalitarne konfiguracije druž- benega. V nadaljevanju se nameravam osrediniti na liberalizem, in sicer kakor se kaže v feministični perspektivi. Moja tezaje, d a j e možnost politike enakosti, kakor jo razume Rancière, to je, konstrukcije feminističnega poli- tičnega subjekta, ki univerzalno enakost sooča z njeno negacijo, z neena- kostjo žensk, inherentna samemu liberalizmu. To ima ključne implikacije za naše razumevanje feministične politike, a tudi za razumevanje samega Filozofski vestnik, XVIII (3/1997), str. 133-142. 133 Kate Nash liberalizma. Moj argument je, da liberalizem ni nevtralen, racionalen, ob- jektiven, ni nad politiko, kot trdijo sami liberalci, pač pa je že sam na sebi političen, in to v tisti meri, v kateri so njegovi konstitutivni členi medsebojno nezdružljivi oziroma v tisti meri, v kateri konstituira nerešljivo protislovje. Feminizem in liberalna neodločljivost »žensk« Neodločljivost izraza »žensk« j e v središču liberalizma: kot individui, ki uživajo univerzalne človekove pravice, so ženske »enake«, a po drugi stra- ni so dojete tudi kot naravno podrejene. »Neodločljivost« uporabljam tu v tistem pomenu, ki ga je razdelal Jacques Derrida, to je kot izraz, ki označu- je »določeno nihanje med dvema možnostima« (Derrida 1988, str. 148), s čimer se konstituira nestalna meja binarne opozicije, zaradi česar se ta opo- zicija ne more utrditi kot absolutna opozicija. V liberalizmu so ženske »neod- ločljive« v pomenu, da omogočajo konstruiranje opozicije medjavno sfero države in civilo družbo na eni strani ter zasebno, družinsko sfero na drugi. V Angliji, a tudi drugod, zlasti s procesom demokratizacije liberaliz- ma v devetnajstem stoletju, so feministke izrabljale neodločljivost hegemo- ničnega liberalizma za to, da deklasificirajo »naravnost« žensk in s tem kon- struirajo »ženske« kot politični subjekt, v imenu katerega je mogoče artiku- lirati dve ločeni zahtevi glede enakosti: Prvič, potem ko so univerzalno ena- kost soočile z njeno negacijo, so zahtevale razširitev individualnih pravic na ženske kot »ljudi« [men]. Drugič, izhajajoč iz domneve, d a j e spolna razlika socialni in politični problem in ne zgolj naravna danost, so zahtevale po- sebne pravice za ženske kot državljanke. Če j e neodločljivost »žensk« konstitutivna za liberalizem, se pravi, da liberalizem ne more biti nikdar nad politiko in zato tudi ne nad feministič- no politiko. To pa pomeni, da tudi njegovi ključni pojmi, zlasti pa opozici- ja med javnim in zasebnim, na katero se opira tradicionalna definicija libe- ralizma, ne morejo nikdar biti neproblematični, nesporni. Liberalizem j e potemtakem vedno odprt za feministično politiko, še več, izzivajo, kliče po njej- Klasični liberalizem in neodločljivost »žensk« Zato da bi razumeli, kako je liberalna neodločljivost »žensk« konsitu- tivna za opozicijo javno/zasebno, moramo najprej ugotoviti, kako se to ka- že v nekaterih ključnih tekstih. Lockov tekst Dve razpravi o vladanju iz se- 134 Feminizem, enakost in politika demnajstega stoletja j e mogoče vzeti kot utemeljitveni tekst liberalne tradi- cije, a hkrati kot tekst, v katerem se jasno kaže, da »ženske« funkcionirajo kot neodločljivo v Derridajevem pomenu: delujejo kot pogoj možnosti, a hkrati onemogočajo jasno distinkcijo med javnim in zasebnim. Po eni strani so ženske v luči lockovskega liberalizma svobodni in ena- ki individui, torej enake moškim. Locke to odločno poudarja zlasti v Prvi razpravi. Tako vztraja pri bistveni svobodi in enakosti vsakega človeškega individua proti Filmerjevi teoriji o posebni, od Boga dani pravici suverena, da vlada nad svojim ljudstvom, s čimer zmanjšuje razliko, ki j o je Filmer začrtal med Adamom in Evo, očeti in materami, opredeljoč j ih kot zgolj »akcidentalne«, s tem pa tudi pokaže, da patriarhalna oblast, za katero se Filmer zavzema, nima božje posvetitve (Locke 1960, str. 364). Na drugi stra- ni, zlasti v Drugi razpravi, pa so ženske neenake moškim, naravno podreje- ne svojim »sposobnejšim in močnejšim« možem in zato omejene na zaseb- no, družinsko sfero (str. 367). Ženske v Lockovih Dveh razpravah so potemtakem neodločljive med li- beralnimi individui in naravnimi podložniki, ta neodločljivost pa je konstitu- tivna za samo distinkcijo med javnim in zasebnim. »Ženske«, kolikor so po- drejene moškim v zasebni sferi, omogočijo, da se začrta zasebna družinska sfera kot ločena od javne, skratka, omogočijo razločitev dveh področih druž- be, v katerih sta legitimni dve različni obliki avtoritete. Pri tem pa je pomem- bno, da imamo v obeh primerih opraviti z enotno, sebi prezentno avtoriteto, ki p a j e v zadnji instanci odvisna od neodločljivosti žensk, tako da bi lahko rekli, d a j e prav neodločljivost tista, ki spodbija oporo te avtoritete. Po Locku torej ne bi smeli razlikovati med individui vjavni sferi, kajti vsakdo mora biti podrejen univerzalnim zakonom, ki so pravični zato, ker ne delajo razlik med ljudmi/človeškimi bitji: »po tem ko so izključene zasebne sodbe vsakega posebnega člana, po- s tane skupnos t razsodnik, če so na voljo u t r j ena stalna pravila, indife- r e n t n a in enaka za vse stranke in če obstajajo ljudje, k i j i h j e skupnost pooblast i la za uresničevanje teh pravil...« (str. 367). Politična oblast j e legitimna, ker ji gre izključno za javno blaginjo, to pa lahko zagotavlja tako, da vse obravnava na enak način, saj med človeški- mi bitji bistvenih razlik ni; vsi imajo enako pravico do tega, da jih zakon varuje. Avtoritetaje potemtakem enotna. Čeprav se Locke zavzema za loči- tev med zakonodajnim in izvršilnim telesom oblasti, zato da bi bila onemo- gočena zloraba oblasti, vztraja, d a j e le-ta pravična zaradi svoje enotnosti in univerzalnosti. Zunaj dosega univerzalnega zakona pa so individui svobod- ni, to pa pomeni, da lahko domnevamo, da so ekonomske in družbene raz- like vendarle pomembne in da lahko celo vplivajo za politično družbo. Ven- 135 Kate Nash dar pa Locku teh razlik ni treba upoštevati, saj j ih čisto preprosto izključi - po njegovem so take razlike irelevantne za enakost pravic — drugič, nepo- membne so tudi v zasebni sferi, kjer ima »glava« družine legitimno avtori- teto kot mož, oče in gospodar služabnikov in sužnjev. V primeru tega tipa domače, družinske avtoritete, razlika med moškimi in ženskami, ki je bila v Prvi razpravi minimizirana, celo zanikana, omogoča ločitev javnega in za- sebnega kot dveh ločenih področih legitimne enotne avtoritete. Če morajo otroke voditi do dobe razumnosti tako očetje kakor matere in če so služab- niki in sužnji podrejeni obema, gospodarju in gospodarici doma, se pravi, da avtoriteta ne sme biti razdeljena. Možnost nespravljivih razdelitev na ravni avtoritete v družini je izključena že zaradi naravnih razlik med moškimi in ženskami: »...čeprav utegne biti skrb moža in žene skupna, pa včasih nujno pride do različnih volj zato, ker to skrb različno razumeta. Zato je nujno, da obstaja nekaj, kar ima pravico do zadnje odločitve, to je, do postavljanja zakona. Ta pravica po naravi pripada moškemu kot sposobnejšemu in močnejšemu« (str. 365). Neodločljivost žensk kot hkrati svobodnih in enakih individuov ter na- ravnih podložnic tako omogoča ločitevjavnega in zasebnega v Dveh razpra- vah. Po drugi strani pa neodločljivost žensk hkrati tudi onemogoča tako lo- čitev. Po poročni pogodbi naj bi bile ženske podrejene moškim, vseeno pa ta pogodba, kot j o razlaga Locke v svoji filozofiji, in to v nasprotju z dejan- skimi pogoji poroke v času, ko je pisal svoje razprave, onemogoča popolno podreditev žensk. Kot individui, ki sklepajo pogodbe vjavni sferi, lahko žen- ske določajo svoje pogoje, vsaj do tiste mere, do katere so le-ti združljivi z »rojevanjem in vzgojo otrok, dokler ne začno skrbeti sami zase« (str. 364- 5). To pa dejansko pomeni, da so lahko razmerja med moškimi in ženska- mi v zasebni, družinski sferi skoraj popolnoma regulirana z zakonom, k i je nastal vjavni sferi, vključno s finančnimi določili in pravico do ločitve. Tako je ločnica med javnim in zasebnim, ki temelji na razliki med moškimi in ženskami, v zadnji instanci zabrisana, ker moški in ženske niso zgolj različni in neenaki. Locke jih namreč vidi tudi kot identične, kot svobodne in enake individué vjavni sferi, po drugi strani pa mu to dejstvo onemogoči, da bi javno sfero ločil od zasebne, družinske. Feminizem prvega vala in liberalna demokracija Feminizem je zares poskušal uporabljati liberalno neodločljivost žensk kot politično sredstvo šele v devetnajstem stoletju, in to proti liberalizmu, 136 Feminizem, enakost in politika artikuliranemu na demokracijo. Feministke so uporabljale liberalno neod- ločljivost izraza žensk za to, da bi zahtevale individualne pravice za ženske kot »ljudi« [men], to se pravi, za ženske kot racionalna človeška bitja, zmož- na samodoločitve. Liberalno načelo univerzalne enakosti so soočale z ne- gacijo neenakosti žensk, zahtevajoč na tej podlagi tako razširitev »liberal- nih« pravic na poročene ženske, denimo, pravico do lastnine, pravico do ločitve, itn., kakor tudi razširitev enakosti na prodočjih, zunaj meja formal- nih pravnih pravic, zlasti v izobraževanju. Ta liberalni feminizem nam je vsem dobro znan.Toda feminizem je izrabljal liberalno neodločljivost tudi za to, d a j e izhajajoč iz nje zahteval pravice žensk do izražanja njihove spe- cifičnosti kot žensk, to se pravi, njihove različnosti od moških. Potem ko so feministke deklasificirale naravno neenakost, zato da bi konstuirale femini- stični politični subjekt »ženske«, so pokazale, d a j e to, kar je zatrjeval libe- ralizem glede naravne spolne razlike, namreč podreditev žensk moškim v sferi zasebnosti in družine, dejansko ključni zastavek državljanskega statusa žensk. Dober zgled za tako rabo liberalne neodločljivosti žensk kot osnovo za zahtevo priznavanja ženske specifičnosti, najdemo pri doyenu liberalne- ga feminizma devetnajstega stoletja, pri Johnu Staurtu Millu. Mili navaja dva argumenta v prid volilne pravice žensk kot žensk. Prvič, kot žene, matere, hčere in sestre, pravi Mili, potrebujejo volilno pravico zato, da bi se osvo- bodile ozkih interesov zasebne sfere, kar bi pri njih spodbudilo razvoj bolj »nesebičnega javnega duha«. Volilno pravico potrebujejo, zato da bi sode- lovale pri določanju »skupne blaginje«, pri čemer bi izhajale iz svojega za- sebno-družinskega položaja, ki pa ni več dojet kot nekaj naravnega. Dru- gič, ženske bi morale imeti volilno pravico kot ženske zato, ker se utegne zgoditi, da imajo drugačne interese kakor moški. Cepravje bil Mili prepri- čan, da bi ženske volile prej v skladu s svojimi razrednimi interesi kakor interesi žensk kot žensk, j e vseeno nasprotoval prevladujočemu mnenju so- dobnikov, da so interesi žensk avtomatično interesi njihovih mož. To pa po- meni, če sledimo Millu, da demokratični liberalizem omogoča zastopanje žensk kot žensk tudi v sferi javnosti. Cepravje bil sam Mili dokaj zadržan glede implikacij svojega lastnega argumentiranja v prid zastopanja žensk, so bile druge feministke prvega vala veliko bolj navdušene nad možnos^o, da bi ženske stopile na področje jav- nosti kot ženske, in ne kot spolno nevtralni liberalni individui. V devetnaj- stem stoletju in na začetku dvajsetega seje pri feministkah vedno bolj krepi- lo prepričanje o koristnosti zastopstva žensk, z argumentom, da bi morale ženske v razmerah, ko se država vedno bolj intenzivno posveča, in bi se tudi mora posvečati »socialnim problemom«, kakršni so izobraževanje, zdravs- 137 Kate Nash tvo, skrb za revne, prispevati svoje tradicionalno ženske izkušnje. Tako je Millicent Fawcett zatrjevala, da »nočemo, da bi bile ženske slabi posnetki moških, ravno tako ne zani- kamo in ne zmanjšujemo razlik med moškim in ženskami. Zahteva žensk po zastopstvu se v veliki meri opira na te razlike. Ženske služijo državi na drugačen način kot moški« (Navedeno po Holton, str. 11-12). Feminizem prvega vala je spretno izrabljal univerzalne postulate libe- ralnega individualizma, predvsem zato, da bi razširil pravice na ženske v zasebni družinski sferi, toda izrabljal j e tudi drugo stran neodločljivosti po- ložaja žensk v liberalizmu, namreč »neuradno« stran demokratiziranega li- beralizma, kije izpostavljal specifičnost žensk, to je, poudarjal je , da so žen- ske prav kot različne od moških dale svoj prispevek družbi. S tem, da so spodbijale naravno podrejenost kot posledico politične delitve, so feminist- ke prvega vala problematizirale sporno izključitev žensk iz »univerzalne« enakosti, in to tako kot individuov, ki so v bistvu enaki kot moški, kakor tudi kot žensk, ki so bistveno različne. Feminizem drugega vala in liberalna država blaginje Feminizem drugega vala je v Angliji dvajsetega stoletja razmeroma malo izrabljal »neuradni liberalizem«, toda način, kako j e to izrabljal j e bil zelo indikativen za položaj žensk v sodobni družbi. Izrabljanje liberalne neodločljivosti žensk v dvajsetem stole^u j e šlo morda še najdlje pri institucionalizaciji ženske specifičnosti v državi blagi- nje, kar so feministične skupine iz štiridesetih let vsaj pozdravile, če že ne spodbujale. Globoko skeptičen pa j e bil feminizem drugega vala do giba- nja, ki seje pojavilo v šestdesetih in sedemdesetih letih. V nasprotju z našim običajnim razumevanjem liberalizma liberalna država blaginje dejansko ni utemljena izključno na individualizmu, pač pa tudi na priznavanju skupin- skih potreb. Tako je na podlagi klasifikacije in skrbi za različne skupine, mogoče doseči ustreznejšo enakost državljanov, ne da bi bila pri tem krše- na logika blaginjskega liberalizma: »splošno načelo, na katerem temelji Načrt za socialno varstvo, to je poe- notenje odgovornosti, zato da bi se ognili nepotrebnim in škodljivim razlikam, / j e / kombinirano s klasifikacijo, to se pravi, daje treba vsako potrebo obravnavati na način, kiji kar najbolj ustreza« (Beveridge 1966, str. 45). To »poenotenje odgovornosti...kombinirano s klasifikacijo«, j e omo- gočilo, da so bile ženske v omejenem obsegu vključene kot ženske že od sa- 138 Feminizem, enakost in politika mega nastanka države blaginje v Angliji. Prvič v zgodovini liberalne demo- kracije se je vzpostavila neposredna zveza med državo in ženskami-matera- mi. Tako so bili denimo družinski dodatki izplačani neposredno materam kot plačilo za njihov skrb za prihodnost britanske rase »in za ideale na sve- tu« (str. 53)1 Cilj liberalne države blaginje seveda ni bila vpeljava resnične, vsebinske enakosti med državljani (prav nasprotno, po Beveridgeu je an- gleška država blaginje prav zaradi pomena, ki g a j e pripisovala zaščiti svo- boščin, ki naj bi j ih ogrožalo totalitarno izenačevanje pogojev, liberalna in ne, denimo, socialistična), tako da bi lahko rekli, da imamo tu opraviti s »policijo« v Rancierovem pomenu in ne s politiko: gre za distribucijo pre- bivalstva v skladu z vnaprej določenimi mesti, zato, da bi omogočili uprav- ljanje, ne pa argumentacijsko verifikacijo enakosti. Vendar pa primer ni tako nedvoumen, še zlasti, če upoštevamo, d a j e delavski razred podpiral ukre- pe, namenjene blaginji, prav kot sredstvo za dosego večje enakosti social- nih pogojev, a podpirale so ga tudi feministke, ki so v njih videle obliko priznavanja in celo začetek nagrajevanja dela, ki so ga ženske opravljale kot ženske. Novejša feministična dognanja so poudarjala »policijski« vidik libe- ralne države blaginje, pri čemer so se osredinjala predvem na drugi vidik mobilizacije neodločljivosti žensk. Država blaginje s e j e opirala predvsem na jamstveno pogodbo med zaposlenimi, moškimi posamezniki in državo, ženske p a j e videla predvsem v vlogi žena teh individuov, skratka, videlajih j e zgolj v zasebni, družinski sferi. V liberalni državi blaginje so bile zatorej ženske neodločljive med ženskami, ki j im pripadajo pravice kot ženskam - materam - in tistimi, ki j im pripadajo pravice kot ekonomskim odvisnicam v zasebni, družinski sferi. Ni dvoma o tem, da je v praksi to pomenilo, d a j e bila ekonomska neodvisnost, ki so jo ženske dobile kot državljanke liberal- ne držav blaginje, denimo, kot samohranilke, dovoljena edino v primeru velike revščine. Na splošno p a j e bil feminizem drugega vala izjemno kritičen do libe- ralizma. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bila ta kritika izrečena iz so- cialistične perspektive: v liberalizmu so videle red, ki ponuja zgolj formal- no pravno in politično enakost, substancialno družbeno in ekonomsko nee- 1 Ne bi smeli spregledati Beveridgeovega eksplicitno rasističnega stališča. Res je, da Beveridge pojmuje »raso« kulturološko, toje, kot ekvivalent naroda, in ne biološko, a vrsta avtorjev je že opozorila, da ta pojem rase ni nič manj izključevalen od starejše inačice. Status črne ženske kot Angležinje je v Beveridgeovih formulacijah problem- tičen, v praksi p a j e materinstvo črnih žensk že od nastanka države blaginje veljalo kot nekaj inferiornega (kar se tudi sicer ujema s procesom množične imigracije) in bilo kot tako pod nenehnim nadzorom prek restriktivne ¡migracijske in reprodukcijske politike. 139 Kate Nash nakost pa pušča nespremenjeno. V zadnjih letih, kot posledica vsesplošne- ga diskreditiranja socializma, je v ospredje stopila feministična kritika, ki se je opirala na »kulturo« oziroma na »razliko«. Med različnimi vidiki te kri- tike je najbrže najpomembnejši ta, d a j e liberalizem imanentno »moški«: ker so za liberalizem legitimne edino univerzalne pravice, te pa so izvorno zasnovane izključno v moški perspektivi, se morajo ženske, zato da bi dose- gle enakost, v liberalni demokraciji nenehno primerjati z moškimi.V enem izmed razvpitih primerov tožbe zoper delodajalca zaradi spolne diskrimi- nacije v Angliji je bilo razsojeno, d a j e zakonito, če žensko odpustijo zato, ker je zanosila, češ da ni bila nič slabše obravnavana kakor moški, če bi se znašel v podobnem položaju (Frazer in Lacey, 1993, str. 82). Liberalizem je nedvomno najprej in predvsem individualističen, in to ne glede na klasifikacije, ki j ih je uporabljala liberalna država blaginje, zato da bi podeljevala socialne pravice. Prav kot takega pa g a j e mogoče soočiti z negacijo univerzalne enakosti in zahtevati razširitev domnevno univerzal- nih individualnih pravic tudi na ženske. Včasih to pomeni, da se morajo ženske prilagoditi moškim merilom, zato da bi lahko bile enake. A kot smo videli v primeru blaginjskega liberalizma, lahko resnično udejanjenje libe- ralističnih individualnih pravic občasno pripelje do priznavanja nujnosti ko- lektivnih liberalističnih pravic. In feminizem drugega vala j e bil uspešen v boju za pravice žensk le, če sije za cilj postavil dosego substancialne enako- sti, toda s pomočjo formalnih pravic. To velja, denimo, za zakonodajo o spolni diskriminaciji, kjer je mogoče uspešno preganjanje posredne diskri- minacije posplošiti tako, da zajame vse individué v podobnem položaju, to- rej tako ženske kakor moške. Na tej podlagi velja danes kot nezakonito ome- jevati delovna mesta na ljudi določene starosti, zato ker ženskam, ki imajo sicer formalno pravico do istega dela kakor moški, spolno različni družin- ski vzorec napoveduje, da bodo po vsej verjetnosti preživele več let zunaj delovnega mesta, s tem pa postale manj primerne za napredovanje kakor moški iste starosti. Podobno tudi zakonodaja o enakem plačilu zdaj dolo- ča, da morajo sodišča primerjati delo primerljive vrednosti, ko odločajo o upravičenosti razlik v plačilu med spoloma (namesto, da bi tako kot prej čisto preprosto primeijali tiste, ki opravljajo isto delo, saj j e tak postopek pripeljal do tega, d a j e zaradi tržne segregacije veliko del postalo med se- boj neprimerljivo). Četudi je ta ukrep zelo težko uresničiti, bi vseeno lah- ko imel daljnosežne posledice, saj omogoča, vsaj potencialno, spodbijanje zgodovinskega razvrednotenja tradicionalnega dela ženska. 140 Feminizem, enakost in politika Sklep: feminizem in liberalna politika Iz perspektive feminizma gledajoč ne more liberalizem nikdar nasto- pati kot objektivna, nevtralna racionalnost, ki bi jo, če uporabimo derrida- jevski obrat, »moral imeti« (Derrida 1976, str. 141). Praktično gledano pa se tako razumljen liberalizem uveljavlja v pravu, za katerega j e problem zgolj v tem, kako pravično aplicirati (tj. v skladu s pametjo) univerzalne ra- cionalne principe pravic na posebne primere, ali pa v liberalni upravi, ki si prizadeva prebivalstvo razdeliti na določene kategorije glede na njihove raz- lične zmožnosti za u m n o samodoločitev. Dejansko pa liberalizem nikdar ne doseže tega statusa, ker neodločljivost »žensk«, na katero se opira, ne- nehno izsiljuje odločitve, kar velja tako za liberalizem kot za feministke, a tudi za druge. Neodločljivost potemtakem sili v tisto, čemur Derrida pravi etično-politična odločitev, kar bi lahko ponazorili s temle vprašanjem: ali j e treba »ženske« pojmovati kot spolno nevtralne individué, ki j im je treba dodeliti univerzalne pravice kot racionalnim človeškim bitjem, ali p a j i h j e treba v imenu univerzalne enakosti oziroma tradicionalnih vrednot, pove- zanih s spolno razliko, prav nasprotno, razumeti kot ženske, ki bi morale imeti posebne pravice in dolžnosti kot ženske? Iz feministične perspektive gledajoč se liberalizem ne more nikdar znebiti politike: vprašanja, ki zade- vajo status žensk, torej ne bi smela biti zgolj odgovor na nezmožnost libera- lizma, da rokuje z neodločljivostjo žensk, toda neodločljivost »žensk«, ki je konstitutivna za ključne pojme liberalizma, je lahko odpravljena le s pomočjo odločitve, ki mora biti, prav zato, ker ni zmožna izreči zadnje besede glede enakosti, zmerom politična. Prevedla Jelica Sumič-Riha Literatura Beveridge Sir W., 1966, Social Insurance and Allied Services London, Her Ma- jesty's Stationary Office. Beveridge Sir W., 1986, »Why am I a Liberal?« v R. Eccleshall British Libera- lism: Liberal Thought from the 1640s to the 1980s, London, Longman. Bock G. and Thane P., 1991, Maternity and Gender Policies: Women and the Rise of the European Welfare States 1880s-1950s, London, Routledge. Coote A. and Cambell B., 1987, Sweet Freedom: The Struggle for Women's Libe- ration, 2nd ed., Oxford, Basil Blackwell. 141 Kate Nash Dale J. and Foster P., 1986, Feminists and State Welfare, London, Routledge and Kegan Paul. DerridaJ., 1976, Of Grammatology, tr. G. Spivak, Baltimore, John Hopkins University Press. DerridaJ., 1988, Limited Inc., Evanston, Illinois, Northwestern University Press. Frazer E. and Lacey N., 1993, The Politics of Community: A Feminist Critique of the Liberal-Communitarian Debate, Hemel Hempstead, Herts. Holton S., 1986, Feministm and Democracy: Women's Suffrage and Reform Poli- tics in Britain 1900-1918, Cambridge, Cambridge University Press. Koven S. and Michel S., 1993, Mothers of a New World: Materialist Politics and the Origins of Welfare States, New York, Routledge. Locke J., 1960, Two Treaties of Government, ed. P. Laslett, Cambridge. Lewis J., 1994, »Gender, the family and women's agency in the building of 'welfare states': the British case« v Social History, vol. 19, no. 1. Mill J.S., 1989, On Liberty with The Subjection of Women and Chapters on Socia- lism, ed. S. Collini, Cambridge. RanciereJ., 1994, »Post-Democracy, Politics and Philosophy« v Angelaki 1:3. RanciereJ., 1995, On the Shores of Politics, London, Verso. 142