121
¦• i                                                              \fnrt <t[ vk .mt-i miiii-mi'A tun <<xJ>«'v\ w\i' -'
š&jMJh.                   Poletje na kmetih.
} JlsF ndu na zelenem holmci stoji prijazna vasica. Okolo vasi je polje. A ^^^&polje ni jednolično. Tu na tem kraji se zemlja nekoliko vzdiguje in naredi brda ali holmee, ondu je zopet kaka nižava, globoka jama ali dolina. Kjer leži polje na ravnem, ondu ima kmetovalec rodovite njive. po katerih se ziblje rumeno žitno klasovje, da ga je veselje gledati. Tu je lepo-rumena pšenica, ondu rež, ječmen in oves. Vse obeta lepega in obilega pridelka.   0 kako prijctno in veselo je to za pridnega kmetovalca!   A vse to
L^^—^—                                   —=v^
ga je tudi stalo dosti truda in dela. Predno je mogel žito vsejati, moral je poprej zemljo izorati, prekopati in dobro pognojiti. A tudi še pozneje mu je bilo treba mnogo delati in potiti se, predno je vse tako lepo pognalo, vzrastlo in dozorelo. In vsega tega se pridni kmetič ni bal, zatorej je zdaj, ko na polji vse tako lepo kaže in obilo pridelka obeta, na kmetih največje veselje. — Ondu pod vasjo na sočnatem pašniku se pase goveja živina, od katere ima kmetič toliko dobrega.  Kraviee veselo mukajo, zbirajo se in prevzetno poska-
J22
kujejo, posebno ona lepa krava tam, ki je vsej čredi vodnica ter nosi zvonec okolo vratu. — In kako živo je TŽe na vse zgodaj zunaj na kmetih! Veseli ptički pojo in letajo z drevesa na drevo. Hladen vetrič popihava in nas pri-jetno hladi. Pastir goni živino na pašo, hlapci in dekle vrše okolo hiše, vse dela, suče se in veseli lepega poletenskega jutra. In otroci? Da, tudi otroci imajo svoje delo. Jarnejček in njegova sestra gresta na polje. Treba je plevicam južine in Jelica je vže toliko krepka, da lehko nese jerbas na glavi ia odvrne materi jedno deklo. Druge težje stvari naloži Jarnejček na voziček, v katerega vpreže borno zivinee, svojega oslička, in hajdi s sestrico na polje, ali pa h koscem na zeleni travnik. Turko, ta vedno zvesta domača žival, spremlja ju in skače pred njima zdaj na levo zdaj na desno ter kaže, da tudi on ima dokaj opravila, kadar je treba iz domače hiše ven v prosto naravo božjo. — A kdo pride tam po eesti? Lep in čvrst deeek je to. Turko zalaja, ali Jarnejček mu ukaže pohlevnemu biti. Ko pride deček bliže, takoj ga spozna Jarnejček, kajti nihče drugi ni, nego Martinčev Jožek iz sosednje vasi, ki gre iz mesta domov na vesele dijaške počitnice. Vže na cesti se prav prisrčno pozdravita mlada prijatelja, bivša soucenca v domačej Ijudskej šoli, a zdaj je njiju pot različen: Jarnejček se pripravlja za kmetski, a Jožek za gosposki stan v mestu. A to nima nič v sebi, prijatelja si ostaneta kakor v mladosti tako tudi v poznejšej raoškej dobi. In tako je prav, ker to je Bogii in ljudem po volji.                        ____                                        .              _L.