TEŽAVE Z UČBENIKI ZA KNJIŽEVNOST NA SREDNJIH ŠOLAH Pouk književnosti na naših srednjih šolah ima še vedno hudo pomanjkljivost: nimamo še dobrega učbenika za književnost. Imamo sicer slovensko berilo v dveh knjigah, svetovno knijževnost v dveh debelih knjigah, srbohrvaško v dveh drobnih knjigah — poleg teh se poslužujemo še Janeževega pregleda slovenske književnosti, dveh knjig besedne umetnosti itd., torej najmanj devetih knjig samo za književnost. Iz te grmade moramo učitelji književnosti trudoma izbirati berila, oznake piscev, najnujnejšo literarno teorijo, da postane snov za dijake prebavljiva. V razredu je treba to snov počasi podajati, da si dijaki lahko kaj zapišejo. Nobeden omenjenih učbenikov namreč ne ustreza povsem učnemu načrtu in šolskim zahtevam, in dijaki se v njih nekako izgubiio Tako smo v težavah predavatelji in dijaki. Ali naj zahtevamo od dijakov snov, kakor jo predavamo ali kakor je v raznih učbenikih? Kako usklajevati sestavke, ki so v vsakem učbeniku razvrščeni po drugačnih načelih? Ali naj dijaki nosijo k vsaki uri slovenščine poleg slovnice še tri, štiri debele knjige književnosti? Ali... Pa pustimo vprašanja in se ustavimo ob sedanjih berilih za slovensko književnost, in sicer ob slabostih teh beril, ki so posebno očitne v prvi knjigi. O dobrih straneh prve knjige je svoj čas že pisal B. Paternu.
Berilo za slovensko književnost, za izbrano slovensko besedo, ki bi tudi po tehnični opremi moralo biti od vseh učbenikov najlepše, je že na pogled grdo. 2e strogi komisijsko zeleni ovitek, ki se kmalu strga, mora biti dijaku zoprn. Papir je tak kakor za šund najslabše vrste. Tiskarsko črnilo se maže, da si je po uporabi učbenika skoraj treba
158
umiti roke. V prvem delu je še nekaj skromnih podob piscev, v drugem pa so še te nekam poniknile. Tako opremljeno berilo bi bilo opravičljivo za čas vojne stiske (dejansko je med vojno izdano berilo bilo lepše) ali splošnega obubožanja, ne pa za čas našega gospodarskega in kulturnega napredka. Ce si privoščimo lepe in drage učbenike za zemljepis, naravoslovje itd., si ga moramo privoščiti za književnost.
Pa še o vsebini! Nikakor ni opravičljivo, da v ponovni izdaji prvega dela še vedno ni ljudskega slovstva, kakor da je ta naš najstarejši kulturni zaklad nekaj nevažnega, manjvrednega, kar naj si vsak predavatelj poišče kjerkoli, če se mu ljubi. Izbor beril iz tiskane književnosti je v primeri s prejšnjimi berili sodobnejši, s poudarkom na estetskih in umetniških kvalitetah, ne šteje več Gradnika na indeksu itd. Toda modernizacja gre tu že preveč v skrajnost in pozablja, da so za prikaz našega književnega razvoja zelo važne tudi zgodovinske značilnosti. Ali naj bo res začetek naše prave književnosti šele tam, kjer je Kidrič končal svojo Zgodovino slovenskega slovstva? Oba vidika morata biti v primernem ravnotežju. Imamo odlomek iz prve slovenske knjige, iz prve igre, ni pa odlomka iz prve slovenske povesti, pri nas najbolj prozne zvrsti, in ne iz prvega romana. Res da so prvi poskusi dostikrat nebogljeni, kakor so nebogljeni in negotovi prvi otroški koraki, vendar so to temeljni kamni, na katerih sloni nadaljnja gradnja naše književnosti. Ob Prešernu in Stritarju precej govorimo o »gromovniški« poeziji Koseškega in dijake vedno zanima, kakšni so pravzaprav ti verzi in »koseskiz-mi« v njih. Ce jim hočem ustreči, moram brskati po starih berilih. Isto je ob Erjavčevih orisih, Mencingerjevi utopiji itd. Na račun teh bi bilo lahko manj tistih Kettejevih, Mur-novih in Župančičevih pesmi, ki so si zelo podobne. Zdi se, da si je urednik tu dal duška svojemu konjičku — slovenski moderni — in ji odmeril skoraj polovico knjige, ne vštevši sopotnikov modeme. Res ne vem, kakšen pomen imajo v berilu Jurčičevi žurnalistično površni spisi Crte iz življenja političnega agitatorja, Telečja pečenka (dijaki ob njej cede sline, pa tudi profesor, če je že peta ali šesta šolska ura). Za čas NOV bi bila zanimiva kot dopolnitev tega usodnega razdobja še kaka značilna Balantičeva pesem. Neskladja so tudi v razporeditvi: Zupančič je iz vseh razdobij združen, Vipotnik pa je kar na tri dobe razcepljen. Moderno imamo v prvi knjigi, njene sopotnike pa tudi v drugi itd.
Moj predlog je e n a sama knji*ga književnosti, a za vsak razred posebej. Zajemala naj bi literarno zgodovino, domačo in tujo, ki bi jo ponazarjala izbrana berila iz slovenske, srbohrvaške in svetovne književnosti. Berila bi morala biti zares vsestransko pretehtana po umetniških, slovstvenozgodovinskih in drugih vidikih. Vsakemu berilu naj bi sledil dober komentar, opombe, pojasnila iz poetike in metrike, vprašanja, vaje in naloge. Čeprav predavatelj komentira ustno, je tiskan komentar potreben zaradi večje enotnosti, zaradi dijakov, ki si zapomnijo predvsem z branjem, zaradi privatistov itd. Ob besedilih naj bi bilo primerno slikovno gradivo, poleg tega pa še umetniške priloge v črno-beli in barvni tehniki. Papir, oprema in tisk naj bi bili lepi, da bi vzbujali estetsko ugodje, kakor ga npr. francoska berila Lagarde-Michard.
V tak enoten učbenik književnosti bi zbrali res samo najnujnejše in najboljše, da knjiga ne bi bila predebela. Vsak predavatelj bi poleg te osnove lahko dodajal še snov in odlomke po svoji presoji in okusu iz Kondorja, Klasja, Sto romanov, kolikor bi v skopo odmerjenih urah utegnil. Učbenik naj bi bil osnova in temelj za učenje, za popravne, razredne in privatne izpite in za zaključni izpit na srednji šoli.
Take učbenike naj bi sestavil širok krog izkušenih strokovnjakov iz srednjih in visokih šol. Stroški bi bili veliki, vendar se jih ne bi smeli strašiti. Družba bi morala pomagati s podporo, šole pa s podporno knjižico. Ce bi delo uspelo in bi bil učbenik zares dober pomočnik dijaku in učitelju, bi lahko veljal z občasnimi dopolnitvami za dolgo razdobje. Vsak dijak naj bi ga z ljubeznijo jemal v roke, bila naj bi vir lepote, zanimivih spoznanj in čistih umetniških doživetij, ne pa vojaški pravilnik. Knjige književnosti bi morale ostati dijaku v lepem spominu za vse življenje, kot so nam ostala v najlepšem spominu predvojna berila za nižje razrede srednjih šol — gotovo najlepša in najboljša berila, kar smo jih doslej imeli.
To naj bo samo splošen namig, za katerega uresničitev je 24 let po osvoboditvi vendar že čas. Želim, da bi o teh težavah in o tem predlogu še kdo povedal svoje mnenje in predloge. Mislim pa, da se vsi strinjamo, da morajo našemu vsestranskemu razvoju čim prej slediti tudi učbeniki za književnost na naših srednjih šolah.
Janez Dolenc Gimnazija  Tolmin
159