YU ISSN 0040-1978
IZ VSEBINE
Koga motijo cestna obvestila? (stran 2)
S kmetijskega sejma (stran 3)
Za varno pot v šolo (stran 3)
Pisma bralcev (stran 6)
Kronika nekega taborjenja (stran 9)
leto xli, št. 33	Ptuj, 25. avgusta 1988 cena 500 dinarjev
GLASILO
SOCIALISTIČNE
ZVEZE
DELOVNEGA
LJUDSTVA
Zlati jubilej
Slavje ob 50-letnici folklore, ki je v Markovcih potekalo ves minuli teden,
so sklenili v nedeljo, 21. avgusta, z veliko folklorno revijo. Začela naj bi se s po-
vorko vseh nastopajočih skozi vas do prireditvenega prostora na planem, a je
namero preprečil več kot mesec in pol težko pričakovani dež. Srečanje, katerega
organizator je bil zlati jubilant, domača Folklorna skupina .Anton Strafela, so
zato preselili v dvorano. Številno občinstvo, kije dodobra napolnilo dvorano, je
pozdravil predsednik krajevne konference SZDL Peter Kovačič ter v kratkih
besedah orisal nastanek in razvoj markovske folklorne skupine. Medvojna leta
so sicer tudi tukaj pomenila kulturni molk, toda po vojni seje njeno delo toliko
bolj razmahnilo, tako da do danes beležijo več kot 900 nastopov doma in v tuji-
ni. Ob koncu svojega pozdravnega govora seje Peter Kovačič zahvalil znanim«
ljubiteljema ljudske kulture zakoncema Kolarič, sedanjemu predsedniku fol-
klorne skupine Francu Kodriču ter vsem, ki imajo zasluge za njen obstoj in raz-
voj.
Zatem se je na! odru markovske dvorane zvrstilo sedem folklornih skupin,
da bi s svojim nastopom počastile zlatega jubilanta, in sicer folklorne skuj)ine iz
Beltinec, Cirkovc. Dolene, Markovcev, Nedelišča, Radmožancev in Železne
Kaple na avstrijskem Koroškem. Njihov nastop pa so s petjem popestrile pevke
IZ Zabovec, Stonjcev in Markovec, z igranjem na ustno harmoniko pa še Ernest
Jamar iz Kidričevega.
Velja omeniti, da je ob svojem zlatem jubileju Folklorna skupina Anton
Strafela iz Markovec izdala lično brošuro. Gradivo zanjo je zbral in jo uredil
Franc Kolarič.	Besedilo in foto: I. C.
Nastop skupine iz Dolene, je nastopila z belokranjskimi plesi.
Srebrni polenški jubilej
v soboto je bilo pred turističnim
domom na Polenšaku živahno. Zbrali
so se člani turističnega društva. S
skromno in prisrčno slovesnostjo so
počastili 25 let svojega uspešnega de-
la. Polenšak je nanje upravičeno po-
nosen. Veliko so naredili za razvoj
kraja in njegovo turistično uveljavi-
tev. S prireditvama - praznik žetve
in z razstavo kruha in pogač — je kraj
postal znan po vsej Sloveniji.
Na Polenšaku so v soboto pričako-
vali tudi predstavnike občinske in
mariborske turistične zveze. Priredi-
tev je minila brez njih. Mimica Šegula
je ob tem prizadeto povedala, da je
tudi to soboto Polenšak ostal sam -
tak je bil vedno. Njegovo bogastvo so
pridni ljudje, ki že 25 let vztrajajo; in
tako bo v bodoče. Za svoje nesebično
in požrtvovalno delo so člani turisti-
čnega društva prejeli- skromna pisna
priznanja. Sodeč po izrečenih bese-
dah jim veliko pomenijo. Še naprej se
bodo trudili — že do konca leta naj
bi turistični dom dobil pravo podobo.
Od dejavnosti jim je letos ostalo ne-
kaj nad deset milijonov dinarjev. Te
bodo koristno naložili.
V soboto je predsednica društva iz-
ročila tudi priznanja za lepo in ureje-
no okolje. Prejeli so jih: Milan Lo-
vrenčič, krajevna skupnost Polenšak,
Kmetijska zadruga Polenšak, gostilna
Šegula, Marija Kovačič ter Franc in
Marija Nedeljko.	MG
Mimica Šegula med delovnimi člani društva. (Posnetek: L. Kotar.)
^UVODNIK -
Igra z živci in žepi
Vprašanje, ki se je le dni porodilo marsikateremu izmed nas.
Je prav gotovo: Kam vse to vodi? Dober razlog za to je prav gotovo
povišanje cen kruha, še prejšnje povišanje cen električne energije,
pa tisto prejšnje povišanje . . . ne vem česa vse že.
Če človek razmišlja, po zdravi pameti poveže dejstvi, da ima-
mo eno največjih žitnic Evrope — Vojvodino, da imamo bogastvo
rek. ki bi lahko dajale energijo, z žalostnim dejstvom, da ima od
vseh naših bogastev še najmanj naš človek. Kako je mogoče, da je
- nekdo zavozljal tako enostaven odnos med človekom in naravo, kot
je pridobivanje hrane in energije? Da imamo naravna bogastva in
možnosti, živimo pa vsak dan slabše že v osnovi—torej pri hrani in
pri energiji.
Nekaj je hudo narobe in o tem čivkajo že vrabci na strehi.
Kmet-se organizira, ker želi povrniti pridobivanju hrane mesto, ki
mu gre,-država pa ga s svojo cenovno politiko dela nasprotnika de-
lavcu in hudomušno kaže s prstom na kmeta, češ sedaj bo izsiljeval
in s tem najbolj škodil tistim brez zemlje, tistim, ki se potijo v delov-
nih organizacijah, ki so na robu obstoja. Državi in njenemu apara-
tu — ljudem, ki iz svojih pisarn delijo pravico, je seveda položaj po-
godu. Naj se s tepejo med seboj delavci in kmetje, naj se posmehuje-
jo še inteligenci, pa bo še vedno mogoče brez posledic za birokracijo
držati dobrine, za^katere osntrvnošolec ve. da morajo biti dostopne
vsem in da je pravica do sadovzemlje pravica vsakega posamezni-
. ka. Če država ne obvlada cen hkrati pri hrani in energiji, kar je prvi
pogoj vsakega spodobnega življenja in dela v gospodarstvu, potem
se dela nevedna ali neumna na področju, kjer bi morala imeti naj-
večji interes za nizke cene in dostopnost dobrin vsem. Zato navse-
zadnje država tudi je; da blaži privatne interese tako, da osnovne
dobrine, potrebne za blaginjo, dobijo vsi člani domovine. To so dru-
god že zdavnaj ugotovili in se le še redkokje v razvitem svetu igrajo
z živci in žepi svojih ljudi. Pri nas pa je država velik privatnik, ki
drugim v svoji domovini najraje ne bi dala dihati. Če se ji kje upira-
jo, pokaže na druge in jih zamoti: če ji kje odpovejo sodelovanje,
uporabi vse svoje moči iz delegatske orožarne.
Seveda je že dolgo jasno, da našim državnim predstavnikom
niti po naključju ni jasno, kako urediti gospodarjenje in ublažiti pa-
dec standarda. Pa jim to ni nejasno samo zaradi tega, ker ne vedo,
kako bi ravnali, temveč tudi zato. ker so to ljudje, ki si enostavno
ne upajo ravnati drugače. Kajti priznati bi morali nesmisel poviša-
nja državnega proračuna za vojaške zadeve, priznati bi morali, da
se bojijo organiziranih kmetov in organiziranih delavcev in še mar-
sikaj — v osnovi vsega pa je strah, da bi država s svojimi službami
res postala organizacija, ki bi služila ljudem in zagotavljanju ena-
kih možnosti za posameznika kot človeško bitje in kot bitje, ki želi
dobro gospodariti.
Če človek poveže povišanje cen kruha in strah države pred nje-
nimi ljudmi, mu je jasno, zakaj povišanje proračuna države. Če pa
ve tudi to, da so delegati na povišanje proračuna pristali tudi zato.
da bi rešili zadolženost vojske pri delovnih organizacijah, ki delajo
za njih širom domovine (tudi v Sloveniji), potem mu je jasno, da
smo se s svojo slabo državo in voditelji spečali že na milost in nemi-
lost in da — dokler ne bomo pretrgali popkovine z njo — od nje ne
moremo pričakovati drugega, kot da bodo njeni uradniki še naprej
dobro živeli in bodo slepi za težave ljudi, ki jim povišanje cen kruha
ne pomeni statistične zanimivosti, temveč ustvarjanje novih proble-
mov vsakdanjega preživetja. Ni kaj, zvita in bogata je ta naša drža-
va.
Darja Lukman
\
Kmetijska zadruga praznuje
v soboto, 27. avgusta, bo pri
centralnem skladišču na Rogoz-
niški cesti drugo srečanje članov
in delavcev Kmetijske zadruge
Ptuj. Na lanskoletno prvo sreča-
nje je ostalo mnogo lepih spomi-
nov, tako tudi letos pričakujejo
dobro udeležbo kmetov — čla-
nov zadruge in delavcev.
Program drugega srečanja bo-
do pričeli ob 13. uri z otvoritvijo
razstave pogrinjkov, ki jih bodo
tudi letos pripravile članice akti-
vov kmečkih žensk. Zabavni del
prireditve bodo pričeli ob 14. uri,
sledil bo priložnostni govor in
kulturni program, podelili pa bo-
do tudi priznanja zasebnim kle-
tarjem, ki so svoja vina prinesli
na letošnje ocenjevanje, ki je bi-
lo v začetku leta. Tudi letos bodo
pripravili zanimiva športna sre-
čanja, obeta se torej lep sobotni
popoldan in večer.
JB
Pulj po Pulju
Tudi letos lahko v Ptuju spremljamo pregled jugoslovanske filmske proiz-
vodnje, filme, ki so jih vrteli v puljski areni. Predstavitev seje pričela v ponede-
ljek. videli pa bomo trinajst filmov, ki so bili nagrajeni ali za igro ali za režijo,
montažo, glasbo... Videli bomo tudi tri slovenske filme: Post scriptum. Od-
padnik ter Maja in vesoljček.
N. V.
2 — DRUŽBA IN GOSPODARSTVO
25. avgust 1988 — TEDNI](
TEMEUNA ORGANIZACIJA OPm ORMOŽ
Z optimizmom
v bodočnost
F^etnajstega avgusta so v tozdu
Optyl pričeli graditi novo proiz-
vodno dvorano v velikosti 1800
kvadratnih metrov. Dela izvaja
čakovsko gradbeno podjetje
Medjimurje. Rok za dokončanje
del je 180 dni. Predračunska
vrednost nove investicije z opre-
mo je tri milijarde devetsto šest-
deset milijonov dinarjev. Tozd je
zagotovil milijardo 63 milijonov
dinarjev. Združena sredstva
predstavljajo milijardo 115 mili-
jonov, tuja šeststo, kredit izvajal-
ca 630 in kredit banke 570 mili-
jonov dinarjev.
Nova investicija je za bodo-
čnost temeljne organizacije iz-
rednega pomena. Do leta 1990
naj bi za enkrat povečali proiz-
vodnjo in izvoz. Sedaj proizvede-
jo sedemsto tisoč okvirjev za ko-
rekcijska in sončna očala, po
končani investiciji naj bi jih bilo
milijon štiristo tisoč. Izvoz pa naj
bi se povečal z milijona na 2,4
milijona dolarjev. Povečali naj bi
tudi število zaposlenih za sedem-
deset.
Vodja temeljne organizacije
Zdravko Hlebec je povedal, da
bodo še v tem tednu iz tujine v
Ormož preselili orodjarno. Tega
v investicijskem načrtu ni bilo.
Orodjarna je za nemoteno proiz-
vodnjo velikega pomena, saj se
bodo na ta način ognili doseda-
njemu začasnemu uvozu. Orodja
za potrebe proizvodnje bodo sa-
mi izdelovali. Po devetmesečnem
poskusnem delu naj bi orodjarno
prevzeli. Takšno rešitev so pred-
lagali v koncernu Olil.
Delavci Optyla so se za novo
investicijo odločili s polno odgo-
vornostjo. Slednjo so upoštevali
tudi pri odločitvi za samostoj-
nost. 14. julija so se z več kot
osemdesetimi odstotki odločili
za i/ločitev iz DO Tovarna Jože
Kerenčič. Prepričani so, da se
bodo v bodoče mnogo lažje raz-
vijali, kot pa če bi ostali v dose-
danji organizaciji. Takšno bodo-
čnost slikajo tudi bivši matični
organizaciji, s katero niso bili
proizvodno povezani; družila jih
je le infrastruktura. Na takšno
sodelovanje upajo tudi v bodoče.
Nova organizacija naj bi zaživela
s prvim oktobrom letos. Do ta-
krat naj bi uredili medsebojne
odnose, razdelili premoženje in
.poskrbeli za delavce, ki so v
skupnih službah delovne organi-
zacije delali za tozd.
Ob polletju so prikazali dobet
poslovni rezultat. Količinsko so
bili pod planom. To pa še ne po-
meni, da načrtov niso- izpolnili,
saj so izdelali več zahtevnih pro-
izvodov. Trenutno največji pro-
blem so osebni dohodki. Povpre-
čno so delavci Optyla v juliju za-
služili 417 tisoč, najnižji osebni
dohodek pa je bil 320 tisoč di-
narjev. Vodja temeljne organiza-
cije je v tem mesecu zaslužil 980
tisoč.
MG
Nova proizvodna dvorana bo imela dve etaži. S tem bodo prihranili pri
ogrevanju. Takšna gradnja pa ima tudi druge prednosti. Na sliki je zem-
ljišče, na katerem bo kmalu zrasla zgradba. (Posnetek: Ema Žalar)
VELIKA DRUŽBENA ŠKODA ZARADI UNIČEVANJA PROMETNIH ZNAKOV
Koga motijo cestna obvestila?
Pred leti je republiška skup-
nost za ceste izdala podatke o
poškodbah prometne signalizaci-
je na cestah. Takrat je bil izdan
zanimjv podatek, ki verjetno ve-
lja še danes; pravi pa, da je v ob-
čini Ptuj največ poškodovanih
prometnih znakov v slovenskem
merilu. Storilci so seveda nezna-
ni, saj cestno signalizacijo po-
škodujejo najpogosteje napih-
njenci, ko se v poznih večernih
ali zgodnjih jutranjih urah vrača-
jo z zabav. Svojo odvečno ener-
gijo sproščajo nam vsem name-
njenih prometnih znakih. S tem
ne samo da delajo družbeno ško-
do, s svojim objestnim in neum-
nim ravnanjem spravljajo v ne-
varnost prenekaterega nedolžne-
ga-	.
Zaustaviti se moramo tudi pri
vzdrževalcih cest. Rekli bi lahko,
da so precej malomarni. Ceste
vzdržuje Cestno podjetje Mari-
bor, nekatere pa Komunalno
podjetje Ptuj. Medsebojna raz-
merja delovni organizaciji ureja-
ta s samoupravnimi sporazumi.
V centru mesta, ki ni pretirano
okrašeno z zelenjem, je precej
prometnih znakov zaraščenih. Z
znakom za izrecne odredbe, zelo
pomembnim STOP-om, ki je pri
izvozu od Blagovnice na Trste-
njakovo ulico, si človek ne more
pomagati. V smeri vožnje ga na-
mreč ni opaziti, zaraščen je s si-
cer dobrodošlim a prebohotnirn
okrasnim grmom.
Franjo Palčič nas je opozoril
na predpis, da se nekoga, ki
umakne ali poškoduje prometni
znak za nevarnost in zaradi tega
pride do prometne nezgode, kaz-
nuje z zaporno kaznijo do enega
leta. Kaže, da ptujskih razbijačev
ta podatek ni preveč ganil, saj je
poškodovanih ogromno prome-
tnih znakov vseh vrst.
Po neuradnih podatkih stane
nov znak manjše dimenzije 450
tisoč dinarjev, znak večjih di-
menzij pa kar 700 tisoč dinarjev.
Gre torej za veliko družbeno
škodo, sredstev pa je za popravi-
la poškodb objestnežev premalo.
Namesto da bi zbrani dinar po-
rabili za obnovo in gradnjo cest,
ga porabimo za popravljanje
škode, ki jo naredijo neuravno
vešeni posamezniki. Premislite,
ko boste slednjič stegnili svojo
roko proti prometnemu znaku.
Morda boste nekoč prav zaradi
poškodb tega znaka izgubili ne-
koga, ki vam je bil drag.
M. Samec
Prometni znak nasproti lekarne je
poškodovan
Ku, ku, kje se skrivaš, STOP
znak?
Vandali vi nesramni, ša žal vam
bo, ko vi ga boste potrebovali
Veje, veje, ve ste krive, ker ste zra-
sle, kjer ne bi smele!
Ti, ki si oskrunil znak, se spom-
niš, kaj ta BERG pomeni?
Zelenje je zraslo čez znak, da bi
voznik ne videl ... Foto: .IR
V Metalki uvajajo
samopostrežni način
prodaje
Devetnajsti rojstni dan bodo Metalkini delavci slavili že v novih
delovnih prostorih. Te bodo odprli v začetku septembra. Njihov praz-
nik je 16. december. Za tretjo posodobitev - prva je bila leta 1973,
druga leta 1980 — bodo plačali petsto milijonov dinarjev. Z njo bodo
pridobili tudi nekaj delovnega prostora, poleg tega pa so asfaltirali še
del dvorišča. Ptujski Metalkin prodajni center je tretja enota, v kateri
uvajajo samopostrežni način prodaje. Vodja prodajnega centra Vladi-
mir Murko je dejal, da so pionirji s tem načinom prodaje v tej dejav-
nosti. Pričakujejo, da jim bodo pri tem pomagali tudi proizvajalci. Ti
naj bi poskrbeli za primerno embalirano blago. Veliko pa ga bodo
morali pripraviti tudi sami. Za to bodo uporabili skladiščno-prevzem-
ni prostor v velikosti 150 kv. metrov.
Ptujska Metalka je pričela delati v zelo skromnih razmerah. Pro-
dajni asortiment je bil širok. Sčasoma so ga glede na povpraševanje
povečevali oziroma zmanjševali. Materialu za vodovod, centralno
kurjavo, različnemu okovju, orodju in strojem, gradbenemu materialu
itd. so ob ustanovitvi hoteli dodati tudi elektromaterial. Zaradi dobre
ponudbe drugih delov ptujske trgovine so načrtovano prodajo opusti-
li. Tako se je zgodilo tudi z izdelki bele tehnike, s stavbnim pohi-
štvom, izdelki barvne metalurgije s to razliko, da so omenjene izdelke
nekaj časa prodajali. Začetni uspehi so jih tudi spodbudili k prodaji
kmetijske mehanizacije in drugega gradbenega materiala.
V devetnajstih letih prodaje jim je uspelo pridobiti precej stalnih
kupcev. Ti so iz vrst kmetov, obrtnikov in organizacij združenega de-
la. V začetnih letih poslovanja je moralo dvanajst zaposlenih prema-
gati vrsto ovir (ni bilo prodajnih pultov, težave pa so imeli tudi z
ogrevanjem). Delovne razmere so se nekoliko izboljšale z drugo poso-
dobitvijo v letu 1980, ko so prodajno halo priključili na centralno kur-
javo. V tem letu so izvedli tudi nekaj drugih posodobitev.
Danes je v ptujskem prodajnem centru na Rogozniški cesti zapo-
slenih 34 delavcev. Veseli so, da so v devetnajstih letih naredili veli-
ko; nova pridobitev pa prinaša dodatno obveznost: veliko bolj bodo
lahko uveljavili svojo svetovalno vlogo. Kupce pa bodo razveselili z
novim oddelkom barv in lakov. Prepričani so, da bo tudi ta uspešen.
Kot je dejal Vladimir Murko, so veseli vsakega kupca. Zanj se
želijo potruditi v največji meri: s kakovostno storitvijo, primernim
blagom in razumno ceno. K temu dodajajo še drobne storitve, kot je
prevoz po nizki ceni, rezanje različnih materialov in drugo. Kljub te-
mu da imajo veliko stalnih kupcev — večina bo z njimi prihodnje leto
pričakala dvajsetletnico — jim razen že omenjenega ne morejo ponu-
diti ničesar. Morda bodo sedanje marže (te niso več zabetonirane)
omogočile uvedbo kakšnih ugodnosti za zveste kupce. V tujini je to že
navada.
Dela pri posodobitvi Metalkinega prodajnega centra izvajajo de-
lavci tozda Gradnje Ptuj. Opremo sta izdelala kovinska industrija IG
pri Ljubljani in Tamiz iz Domžal.
MG
Tudi letos so Ptujčani v zelo kratkem času pojedli mortadelo velikanko.
(Posnetek: Ivo Ciani.)
Tudi v Ormožu
brezcarinska prodajalna
Osmega avgusta so v starem delu ormoškega hotela odprli prvo
brezcarinsko prodajalno v občini. Za njeno ureditev so plačali deset
milijonov dinarjev. Za zdaj ponujajo klasično blago: cigarete, kozme-
tiko in viskije. Glede bodoče ponudbe se bodo odločili na osnovi
povpraševanja. V prodajalni tudi zato še ni tehničnega blaga.
Tone Luskovič, direktor, je povedal, da so prvi vtisi ugodni. Za-
dovoljstvo je toliko večje, ker se na to obliko prodaje v tozdu Gostin-
stvo niso posebej pripravljali. Po sporazumu, sklenjenem z Brodo-
commercem z Reke, si bodo dohodek delili v razmerju šestdeset proti
štirideset.	mg
Prodajalna je odprta vsak dan od 8. do 12. m od 16. do 19. ure. V njej je
zaposlen en delavec.	(Posnetek: Ema Žalar)
MIPOV PRAZNIK
Zlate značke
za dobro delo
Prva sobota po petnajstem je
že šest let Mipov praznik. Tega
dne se množično srečajo trgovci
s potrošniki. Letošnje srečanje se
je pričelo že v petek s prodajo
mortadele velikanke. Ptujčani so
hitro planili po njej. Najbolj pa
je teknila Jožetu Ogrizku, ki je
našel gumb in za nagrado prejel
deset kilogramov mortadele.
Ptujčani so v petek pridno segali
po unionskem pivu, z nastopom
pa so se izkazali tudi Prerodovci
— predstavili so novo kaseto.
V soboto je bilo najbolj veselo
pred blagovnico, kjer so ob 18.
uri pričeli srečanje s potrošniki.
Uro pred tem pa so več deset de-
lavcem izročili jubilejne nagrade.
Za dobro delo, samoupravno in
družbenopolitično aktivnost so
podelili petnajst zlatih Mercator-
jevih značk. Prejeli so jih: Marija
.Alt, Metka Bombek, Mirko Cen-
trih, Angela Duh, Stanko Hebar,
Nežka Kolarič, Felicita Kosi,
Avgust Mohorko, Marjana 01-
strak, Anton Pintarič, Marjan Si-
tar. Stanislav Spevan, Peter Stre-
lec, Vojteh Valent in Anton Zu-
panič.
Na srečanju s potrošniki so za
zabavo in ples igrali člani ansam-
bla Zrelo klasje. Pijača in hrana
je bila po zmernih cenah. Sreče-
lov pa je prinesel nekaj denarja
članom ptujskega kolesarskega
kluba. Kakorkoli že, tudi šesto
Mipovo srečanje je doseglo na-
men. Že po tradiciji pa ni bilo
prostora za vse. Trgovci so se v
soboto tudi sicer dodatno veselili
(sladili), saj jim je cvetela kupči-
ja s sladkorjem.
MG
Blizu dvajset tisoč obiskovalcev
poletne noči
Druga poletna noč v Ptuju je
prijetno razgibala siceršnje ptuj-
sko mrtvilo, predvsem na ulicah
in trgih. Sprehod po starem
mestnem jedru, gre za popoldan-
ske ure, namreč ni prijeten. Obi-
skovalci so redki. Zato je bil toli-
ko prijetnejši pogled na še zno-
sno gnečo na Trgu mladinskih
delovnih brigad, na Slovenskem
trgu, v Prešernovi ulici in pred
diskoteko Metulj na Cvetkovem
trgu petega in šestega avgusta. V
teh dneh se je tam trlo skoraj
dvajset tisoč Ptujčanov in obi-
skovalcev iz drugih krajev.
V Turističnem društvu — ta je
skupaj z odborom za sejemsko
dejavnost pri občinskem izvrš-
nem svetu organiziral drugo po-
letno noč so v glavnem zado-
voljni. Nekaj rnalih spodrsljajev
je najti pri vseh prireditvah, zato
tudi ptujska ni izjema. Ptujčani
in drugi so z obiskom dokazali,
da mesto potrebuje to in druge
prireditve. Glede na število obi-
skovalcev bi lahko bil finančni
rezultat še boljši. Tako se je tudi
na ptujski prireditvi pokazalo,
da se ljudje želijo in znajo zaba-
vati, v žepih pa imajo manj de-
narja, zato tudi redkeje segajo po
mesnih in drugih dobrotah.
Poletna noč z dvodnevnim
programom je bila resničen praz-
nik, na katerem se je zabavala
slaba tretjina prebivalcev v obči-
ni. Tudi v bodoče naj bi bila, če-
tudi ji nekateri pripisujejo tak-
šno in drugačno škodo. Njeni
udeleženci naj bi množično po-
škodovali fasade in onesnažili
številna dvorišča, ?) To je dokaz
več, da je potrebno urediti več
javnih stranišč. Poleg tega bo po-
trebno poskrbeti za primerne
električne priključke, da ne bo
težav z elektriko. Na hišah pa
naj bi namestili primerne nosilce
za obešanje zastav.
Program poletne noči je bil
kljub temu, da so ga sestavili v
zadnjem trenutku, dober. Pred-
stavitev mladih zaslužnih Ptujča-
nov in Mopedšov so obiskovalci
navdušeno sprejeli.
Izkazali so se tudi ansambli,
zato so se v Turističnem društvu
in v odboru za sejemsko dejav-
nost zahvalili vsem, ki so na ka-
kršenkoli način pomagali pri or-
ganizaciji in izvedbi druge peiel;.
ne noči. Zavedajo se, da je samo'
z združenim^ turističnimi delavci *
moč uspeti.	• MG'
TEDNIK - 25. avgust 1988
SESTAVKI IN KOMENTARJI - 3
NA OTVORITVI KMETIJSKEGA SEJMA JE GOVORIL JOŽE SMOLE
Tudi kmetijstvo je odraz splošnih razmer
s pozdravnim govorom pred-
sednika KK SZDL Slovenije Jo-
žeta Smoleta se je v soboto, 20.
avgusta, v Gornji Radgoni začel
26. mednarodni kmetijsko-živilski
sejem.
Kljub nedvomnim dosežkom,
je dejal slavnostni govornik, se
sedanja izjemno kritična gospo-
darska podoba v deželi zrcali tu-
di v kmetijstvu kot celoti. Jugo-
slovansko kmetijstvo je bilo na-
mreč ves čas v podrejenem polo-
žaju in obravnavano predvsem
kot preskrbovalna dejavnost. Tu-
di sedaj še ne kažemo bistveno
boljšega odnosa, čeprav zaostre-
ne gospodarske razmere to zah-
tevajo. Le strukturne spremembe
v gospodarstvu in večje odpira-
nje jugoslovanskega gospodar-
stva v mednarodni ekonomski
prostor lahko zagotovijo kmetij-
stvu uspešen nadaljnji razvoj. V
bodoče je treba celotni panogi
zagotoviti dolgoročne in stabilne
razmere gospodarjenja in odpra-
viti nesorazmerja v primarni de-
litvi. Delavcem v kmetijstvu je
treba omogočiti dostojen zaslu-
žek, hkrati pa pospešiti razvoj ti-
stih kmetij, ki so po obsegu,
opremljenosti in kadrih sposob-
ne konkurenčno proizvajati.
Ko se je Jože Smole ozrl na
zadnja dogajanja v Jugoslaviji,
ni mogel mimo trenutnih stisk in
medsebojnih napetosti. Dejal je,
da se namesto kulturnega dialo-
ga in obravnavanja perečih druž-
benih problemov čedalje bolj
uveljavlja metoda diskvalifikacij
in najrazličnejših etiketiranj. V
Jugoslaviji je vse več nekulturne-
ga in necivilizacijskega obnaša-
nja; razraščajo se demagogija,
primitivizem in nestrpnost. Proti
posameznikom, ki izražajo svoje
mnenje, drugačno od drugih, po-
gosto uprizarjajo prave kampa-
nje v obliki osebnih diskvalifika-
cij. Avtentični nacionalni interesi
se vse pogosteje obtožujejo kot
nacionalizem, separatizem ali
centralizem, medtem ko se pravi
nacionalizem obravnava kot iz-
raz zakonitih interesov narodov
in narodnosti. Občani pa so ži-
vljenjsko zainteresirani za stabil-
nost naše socialistične samou-
pravne družbe v vseh delih SFR
Jugoslavije, da bi presegli dolgo-
letno krizo v SAP Kosovo in pre-
prečili izseljevanje Srbov in Čr-
nogorcev. Z amandmaji k ustavi
želimo odpreti pot dejanski re-
formi ekonomskega sistema in
zagotavljanju neposredne socia-
listične samoupravne demokraci-
je. Želimo krepiti tudi splošni
ljudski odpor, družbeno samoza-
ščito ter Jugoslovansko ljudsko
armado kot hrbtenico tega siste-
ma v pogojih spoštovanja plura-
lizma interesov, je ob koncu še
dejal predsednik RK SZDL Slo-
venije Jože Smole.	L C.
Kozliček za
najspretnejšega
Napovedali smo že, da bo to
soboto na stadionu Drave zaba-
vna prireditev za otroke in tudi
starejše. Nastopajo številne glas-
bene skupine, vmes pa bo tudi
nagradna igra za kozlička. Igra
je popularna na Gorenjskem, to-
krat pa jo bodo prvič spoznali
tudi ptujski obiskovalci. Za otro-
ke bo poleg nagradne igre zani-
miva prav gotovo tudi vožnja z
vrtiljaki, za starše pa bo obilo za-
bave tudi potem, ko bodo otroke
dali spat.
V Gornji Radgoni je 1100 domačih in tujih razstavljalcev.
Jože Smole, predsednik RK SZDL Slovenije.
Vodovod in
modernizirana cesta
Deveti krajevni praznik so v
Doleni v Selih proslavili z več
prireditvami. Zadnjo nedeljo v
juliju so imeli v Selih športni tur-
nir v malem nogometu, popol-
dan pa srečanje starejših obča-
nov. 3. avgusta so v Doleni pri-
pravili tudi svečano sejo skupšči-
ne in družbenopolitičnih organi-
zacij in pregledali rezultate eno-
letnega dela, nato pa so imeli
srečanje delegatov in borcev
NOV. Praznovanje so potem na-
daljevali 7. avgusta, ko so imeli
športni turnir v šahu, metu kro-
gle, pikadu in tenisu, osrednja
prireditev pa je bila minulo so-
boto. V Zgornji Pristavi so sveča-
no odprli vodovod Popovci-Bo-
lečka vas in 2 km modernizirane
regionalne ceste, nato pa so ime-
li pri domu krajanov v Doleni
kulturni program, kjer so nasto-
pile folklorne skupine in pripra-
vili so kmečke igre. Veselo so
praznovanje sklenili na vrtni ve-
selici, kjer jih je zabaval priznani
slovenski ansambel Marela iz
Mengša.
Največji pridobitvi ob tem
krajevnem prazniku sta prav go-
tovo na novo asfaltiran odsek ce-
ste v Zgornji Pristavi ter vodo-
vod. Svečano ga je odprl delegat
krajevi.e skupnosti Dolena v
Otvoritev moderniziranega odse-
ka regionalne ceste v Zgornji Pri-
stavi. (FOTO: L CIANI)
zboru KS ptujske skupščine Ja-
kob Cebek, nekaj besed pa je
krajanom in gostom spregovoril
tudi predsednik sveta krajevne
skupnosti Franc Pajnkihar.
d. I.
Govori se..
... da sta bila vlomilca, ki sta
obiskala Srednješolski center, za-
vedena. Gledala sta kriminalke.
ko namreč v filmu nekdo ropa, za-
čno alarmi tuliti, zvoniti, zavijati.
V centru pa — nič. Pač nista raču-
nala na to, da je centrski alarm
tih, na milici pa kljub temu takoj
vedo za goste. In nista računala
na to. da ju bodo čez minutko, dve
pri delu zmotili možje v modrem.
Ker tako slabo računata, sta se
skrila v matematični učilnici. Pa
sta se ^et uštela, saj .so ju hitro
našli. Časa za računanje in štetje
bosta imela .sedaj dovolj. Ko bosta
odštevala dneve . . .
... da so nekateri ljudje veliki
nevedneži. Kot tista dva, ki sta že-
lela najti denar v Srednješolskem
centru. Tam ga še fmančna služba
SŠC-ja ne uspe najti.
... da so morali cirkulanski ga-
silci zaračunati za prevoz cisterne
vode (50001) vode 65.000 dinar-
jev. Upokojenka, ki so ji to vodo
pripeljali, pa prejema 80.000 di-
narjev pokojnine. To je cena GZ
(Gasilske zveze). Se nihče od ob-
činskih mož ni spomnil, da je ta
suša v bistvu naravna katastrofa?
Zato bi bilo popolnoma upraviče-
no, da bi vodo vozili zastonj. A ta-
ko ni samo v Cirkulanah . . .
... en šrauf je tudi moj!
Storimo vse za
varno pot šolarjev
Podatek, da je bilo od junija do sedaj več nesreč, v katerih so bili
udeleženi otroci oziroma šolarji, kot vse minulo šolsko leto, je zastra-
šujoč. !n če se človek namenoma malce sprehodi po Ptuju in opazuje,
kaj počenjajo mladi mopedisti, se niti več ne čudi, da je tako. Vožnje
brez luči, skrajno neprevidne in nerazsodne, imajo pogosto pošastne
posledice. Samo ena dosmrtna invalidnost mladega je davek, ki mu ni
moč izmeriti cene. Da o zlomih in pretresih v družinah in pri mladih
ljudeh niti ne govorimo. In kdo je kriv? So to starši, ki so otroku kupi-
li moped, čeprav še nima izpita? Celo takega, ki ga lahko vozi šele po
16. letu? So to mladi vozniki, ki se še ne zavedajo posledic svojega ne-
spametnega početja? Ali nekdo tretji?
Vsi po malem, to bo verjetno najbolj pošten odgovor. Zato se že
na začetku novega šolskega leta potrudimo, da bomo storili vse, da bo
teh nesreč čimmanj. Začnimo pri najmlajših, tistih, ki gredo v vrtec,
pa onih v prvem razredu. Opozarjajmo tudi starejše, že bolj samoza-
vestne, pa žal tudi zelo neprevidne. Vprašajmo pa se tudi sami, kako
vozimo, kdaj sedemo zakrmilo in ali zares storimo vse, da do nesreč
ne bi prihajalo.
Z novim šolskim letom se začenja nova preizkušnja za okrog
1000 prvošolčkov, ki še ne poznajo prometne abecede. In ti prvi dnevi
pouka so za mladega nadebudneža najnevarnejši, ker ga lahko pogo-
stokrat še zavede počitniška razposajenost in hitro pozabi na nevar-
nosti, ki mu pretijo na cesti. Poleg mentorjev za prometno vzgojo v
šolah lahko največ za svojega otroka storijo prav starši, saj jih otroci
tudi najraje posnemajo.
Tisti, ki imate otroke v prvem razredu, vzemite si čas in skupaj z
njimi prehodite pot od doma do šole. Sproti ga poučite, po kateri
strani ceste naj hodi, uporabljajte VARNE POTI, ki so vrisane v var-
nostni načrt šole. Seznanjajte ga s prometnimi znaki ob cesti, zakaj je
na cestišču zarisana zebra itd. Praktično mu pokažite prečkanje ceste
na zaznamovanem prehodu za pešce. Vcepite otroku v zavest, da se
mora pri prečkanju ceste obvezno ustaviti, pogledati na levo in desno
in se napotiti čeznjo šele takrat, ko je prosta.
Zakaj se mora otrok ustaviti, preden prečka cesto? S šestimi ali
sedmimi leti otrok še ni sposoben spremljati prometa in sproti ocenje-
vati, ali lahko gre čez cesto. Ravno tako je pri hoji nagnjen nekoliko
naprej, že zaradi težke šolske torbe, zato se dostikrat zgodi, da se
otrok približa cestišču v hitri hoji, napravi korak na vozišče ter nato
nazaj in se ustavi. Takšno ravnanje ima lahko za posledico prometno
nezgodo z zelo tragičnimi posledicami.
Starši pogosto zaradi pomanjkanja časa prvošolčka vozijo v šolo
z avtomobilom in mu iz njega razlagajo, po kateri strani naj hodi in
na katerih delih ceste naj bo posebej previden. Takšni napotki in sva-
rila iz avtomobila zelo malo zaležejo, ker se otrok kasneje kot pešec v
prometu ne znajde.
Dostikrat opazimo tudi kolesarje, kako brezbrižno vozijo dva ali
trije vsporedno in se umaknejo šele takrat, ko voznik za njimi nekaj-
krat pritisne na sireno. Starši naj si vzamejo včasih nekaj časa in po-
gledajo, .kako se njihov otrok obnaša v prometu na poti v šolo ali do-
mov. Poglejte, ali je kolo tehnično brezhibno, v kakšnem stanju so za-
vore in ali gorijo vse luči.
VOZNIKI! Na cesti bodite previdnejši, ker število mrtvih ali po-
škodovanih otrok iz leta v leto narašča. Posebej pazite v bližini šol,
vzgojnovarstvenih ustanov ali igrišč. Zmanjšajte hitrost, kadar se sre-
čujete ali vozite mimo otrok z rumeno rutico, ker so ti v prometu naj-
bolj nebogljeni in nepoučeni. Posebej pazite na avtobuse, ki so ozna-
čeni za prevoz otrok, takrat, ko avtobusi stojijo na postajališčih in ko
otroci vstopajo ali izstopajo.
Poskrbimo, da ne bo v nesreči udeležen VAŠ in NAŠ otrok, spo-
ročajo s Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu pri skupšči-
ni občine Ptuj.	mš
Kozliček, za katerega se bodo potegovali v soboto. Upajmo, da ga bo
dobil nekdo, ki ga bo lahko imel doma, in da ne bo končal na ražnju.
(Foto: I. Ciani.)
Iz Ptuja
Ob priliki bombardiranja mesta Ptuja 1945 je bila znatno poško-
dovana tudi šola Mladika. In po osvoboditvi je MLO stopil kaj hitro
v akcijo — toda ne, da to šolo obnovi, nego je dal odpeljati in odmon-
tirati vse, kar se je sploh pobrati dalo in kar je predstavljalo količkaj
vrednosti. Celo parkete, uporabna okna, ves vodnoinštalacijski mate-
rial od zapiračev do prh in vodnih omaric. No, rekel bi, naš MLO je
skrben, ne dopušča, da bi se uničeval tako dragocen material, shranil
ga bo, saj je vsak pameten človek lahko vedel, da se bo Mladika ob-
novila. Takrat, ko seje začelo resno razpravljati o obnovitvi, je MLO
stopil ponovno v akcijo in ves ta zgoraj navedeni material prodal
mestnim obrtnim delavnicam. Obnovitveni odbor si beli glave, kako
priti do materiala — no in po raznih poizvedbah so končno prišli do
tega, da to dragocenost posedujejo mestne obrtne delavnice. Toda te
se ne dajo tako hitro prepričati. Imajo v redu vse račune, da so ta ma-
terial plačale MLO in da ga dajo na razpolago za obnovo Mladike sa-
mo proti plačilu. Tako naj Mladika svoj lastni material, katerega že
tako lep del manjka, še plačuje.
Taki in enaki primeri zavlačujejo dokončno obnovitev »Mladi-
ke« in MLO naj gleda, da svoj precejšnji delež v tem zavlačevanju
čimprej popravi.	v. p.
(Naše delo, št. 4, Ptuj. 26. avgusta 1948.)
4 - SESTAVKI IN KOMENTARJI
25. avgust 1988 - TEDNIK
NARODNI PARK DURMiTOR IN TARA
Kdor ne vidi, ne sluti.
Morda je kri>ično, da človek samovoljno odloča o tem, kaj je nara-
vna znamenitost in kaj bi ka/alo zaščititi pred posegi njegove civilizaci-
je. Pa je, /al, tako, da si je v/el pravico odrediti naravne lepote, določiti
njihov obseg in jih vsaj delno zaščititi kot narodne parke. Tako je tre-
nutno v Jugoslaviji dvajset narodnih parkov: Triglavski narodni park v
Sloveniji, Kisnjak, Brioni, Plitvička jezera, Paklenica. Komati in Mljet
v Hrvaški, Ko/ara in Sutjeska v Bosni in Hercegovini. Fruška gora v
Vojvodini, Derdap in Kopaonik v Srbiji, Mavrovo, Caličica in Pelister v
Makedoniji ter I ara, Durmitor, Lovčen, Biogradska gora in Skadarsko
je/ero v Črni Cori.
Težko, hkrati pa tudi krivično
je ocenjevati, kateri park je naj-
bolj zanimiv, najbolj poseben in
imeniten med vsemi. Vsak po
svoje, s svojo naravno in kultur-
no dediščino. Toda prav gotovo
je nacionalni park Durmitor s
kanjonom Tare park, vreden
ogleda, saj je prava učilnica bio-
logije, geografije in etnologije.
Marsikateremu obiskovalcu se
tam utrne misel o mogočnih si-
lah narave, ki so oblikovale ču-
deže in ponujajo človeku v raz-
mislek njegov odnos do narave,
sproščajo domišljajo in rojevajo
odgovore na večno vprašanje: Le
kako je vse to nastalo? Ni torej
čudno, da nacionalne parke obi-
skujejo znanstveniki in turisti, da
so hkrati raziskovalno področje
in »razstava«, ki je vsem na
ogled.
ČARI DLRMITORJA
Težko se obiskovalec odloči,
kaj je tisto najbolj zanimivo ali
najlepše v parku Durmitor. Po-
leg veličastnega kanjona Tare,
ob katerem ga pot pripelje v
osrčje Durmitorja, so to prav go-
tovo številna jezera. Vsako zase
je nekaj posebnega, razporejena
pa so tako, da skoraj ni poti, na
kateri ne bi naletel na njih.
Osrednje in turistično najbolj
obiskano je Črno jezero v nepo-
sredni bližini turističnega meste-
ca Žabljak. Okolico jezera so v
parku dobro zavarovali, saj v
njegovi bližini niso pustili grad-
nje vikendov, dostopno pa je le
peš. Ob njem so zgradili lična
gostišča samo iz lesa in kamna.
Poleg Črnega jezera so bolj zna-
na še Škrčka jezera, Zminje in
Zabojsko jezero, pa Vražje, Ri-
blje. Modro in Barno jezero.
Poleg jezer popotnika in obi-
skovalca prevzamejo tudi števil-
ne doline, planine z uporabljani-
mi ali opuščenimi pastirskimi
stanovi; ostri vrhovi, med kateri-
mi je najznačilnejši Bobotov
kuk, najvišji vrh durmitorskega
pogorja (2523). Ta vrh ima tudi
domače ime — Cirova pečina;
dobil naj bi ga po resničnem do-
godku. Domačin iz Komernice
Ciro Stjepovič naj bi pred do-
brim stoletjem in pol kot strasten
lovec obiskal tudi najvišje prede-
le Durmitorja, s seboj pa je vzel
tudi svojega sina. Pod Botovim
kukom naj bi po usodni napaki
ustrelil lastnega sina in vrh so
domačini pomenovali po tem
lovcu. Ustno izročilo je med pre-
bivalci Durmitorja zelo bogato,
zato človek, ki se poda izven tu-
rističnih poti, pri njih naleti na
zanimive pripovedi in spretne
pripovedovalce, ki so f>ovrh vse-
ga še zelo prijetni gostitelji.
Skratka — človeku, ki se odlo-
či za planinsko ali turistično spo-
znavanje Durmitorja in kanjona
Tare, se obetajo lepote in dožive-
tja, ki jih v vsakodnevnem življe-
nju in na klasičnih dopustniških
krajih težko doživi.
OBISKATI Dl RMITOR IN VI-
DFTI KANJON TARE
O Durmitorju, še posebej o
njegovih planinskih lepotah sem
že kot otrok veliko slišala od
znanega ptujskega planinca Lea
Planinca. Pogosto je pripovedo-
val o zanimivih vrhovih, jezerih
in divjih poteh. Večkrat so ptuj-
ski planinci obiskali ta zanimivi
planinski predel, a nikoli se mi
ni posrečilo, da bi se jim pridru-
žila. V študentskih časih, ko je
bilo v počitnicah na pretek časa
in ko sem se nekega poznoavgu-
stovskega dne znašla v Sarajevu,
pa me je nenadoma prešinilo:
Kaj če bi »skočila« do Žabljaka,
od tam pa tudi ni daleč v osrčje
in do najvišjih vrhov Durmitor-
ja! Prvo srečanje, ki je bilo torej
povsem naključno, z zame skriv-
nostnim parkom je bilo skoraj
tritedensko FK)tepanje brez pra-
vih načrtov in ciljev. Kakor je
naneslo in kakor so svetovali do-
mačini. Durmitorsko pogorje je
namreč zelo obsežno in človek si
mora zanj vzeti čas. Sega od Tare
do Pivske planine in od izliva
Sušice v Taro do bližine Šavnika
na jugu. In še v številkah: površi-
na parka je okoli 39 tisoč hektar-
jev, od tega 41 % površine pripa-
da kanjonu Tare, 22 % masivu
Durmitorja in Škrke, vas Črna
Ciora obsega 21 "» nacionalnega
parka, nekaj odstotkov pa še ka-
njon Sušice, predeli jezer in Ža-
bljaka.
S\ ETOVM SEO\ ES
Drugič sem se v durmitorski
park podala v letošnjem poletju,
po treh letih. Tokrat bolj kot tu-
rist. V dveh srečanjih pa sem kar
dodobra spoznala značilnosti
parka, ljudi v njem in prizadeva-
nja prebivalcev Žabljaka, da bi
njihovo področje postalo turisti-
čni center. To pravzaprav že je, a
v zadnjih treh letih so se še pose-
bej izkazali, zato ni čudno, da na
vsakem koraku srečaš Nizozem-
ca. Angleža, Nemca ali Ceha.
Nacionalni park Durmitor in Ta-
ra imata namreč tudi mednarod-
lii sloves. Najbrž je k temu pri-
pomoglo, da sta tako kanjon Ta-
re kot tudi področje pogorja
Durmitor uvrščena v svetovno
dediščino naravnih znamenitosti
z odločitvijo Unesca iz leta 1980.
Še prej pa je bilo od leta 1977
področje Tare proglašeno za
ekološki svetovni rezervat. Tara
in Durmitor imata torej uradni
svetovni sloves, tuje turistične
agencije pa so ga v tem desetle-
tju uspele še dodobra razširiti.
Sem prihajajo tuji turisti, pred-
vsem starejši in tisti z majhnimi
otroci, saj jim okolje nudi prijet-
ne sprehode po zelo dobro ureje-
nih in označenih poteh in pred-
vsem možnost, da se izognejo si-
ceršnji gneči, ki je tako značilna
za poletne mesece na obali. Veli-
ko tujih gostov pripeljejo tudi
naše turistične agencije, ki pose-
bej organizirajo tudi večdnevne
izlete primorskih gostov v notra-
njost — k Tari in na Durmitor,
kar nekoliko olajšujejo kakovo-
stne cestne povezave in letališče
za manjša potniška letala v Ža-
bljaku.
(Nadaljevanje prihodnjič)
D. Lukman
Največje in najbolj obiskano jezero v durmitorskem parku je Črno jeze-
ro, sestavljeno iz dveh delov. Včasih se zgodi, da iz njega nastaneta dve
jezeri, saj je prehod med njima zelo tesen in plitek. Nad njim je značilni
vrh Meded (2287), priljubljena točka turistov in planincev.
Če obiskovalci ob hitrih vožnjah tamkajšnjih avtobusoih šoferjev ob ka-
njonu Tare ne upajo pogledati v globino, lahko to potem storijjo na veli-
častnem mostu prek Tare pri Durdeviča Tari.
USTANOVITEV KMEČKIH ZVEZ V PTUJSKI OBČINI
Pripravljalni sestanek
Danes, četrtek, ob 20. uri se bodo v
Klubu mladih sestali mladi kmetoval-
ci na pripravljalnem sestanku za usta-
novitev ptujske podružnice Zveze slo-
venske kmečke mladine. Skupaj so ga
pripravili člani aktiva mladih zadruž-
nikov obeh zadrug in komisija za
kmetijstvo pri občinski konferenci
ZSMS Ptuj. Pobuda za nastanek tako
Zveze slovenske kmečke mladine kot
tudi Slovenske kmečke zveze se je ro-
dila na problemski konferenci mladih
o agrarni reformi, ki je bila v Žalcu
konec februarja letos. Zato se ne ču-
dimo, da se je Zveza kmečke mladine
organizirala znotraj Zveze socialisti-
čne mladine podobno kot druga nova
družbena gibanja. Poleg tega pa se je
v skupno kmečko fronto organizirala
tudi skupaj s Slovensko kmečko zve-
zo, ki je našla mesto znotraj SZDL
kot društvo, čeprav bi si zaslužila več-
ji vpliv znotraj skupščinskega siste-
ma.
Skupni cilj kmečke fronte je jasno
oblikovan: agrarna prenova, obliko-
vanje slovenske kmetijske politike, ki
mora upoštevati naravne, razvojne in
kulturne danosti naše dežele in ljudi.
skratka celovit in vsestranski razvoj
podeželja, vasi in družinskih kmetij
(kmečkih gospodarstev), ki bodo
omogočali kmetom dostojno življe-
nje. To pa zahteva prenovo zemljiške
politike, zadružništva, socialne politi-
ke in kmetijske politike nasploh, ki
bo omogočala kmetijam ob polni za-
poslenosti primeren dohodek. Res je,
da se je tudi doslej veliko govorilo o
teh ciljih, toda prvič se je zgodilo, da
so se kmetje sami organizirali in da
ne želijo, da jih predstavlja v njiho-
vem imenu kdo drug.
Obe zvezi sta na republiškem nivo-
ju ustanovljeni, imata določene cilje,
v nekaj slovenskih občinah pa so že
ustanovili podružnice. Tako v Ljuto-
meru in Gornji Radgoni, če našteje-
mo nam bližje občine.
Mladi zadružniki bodo torej danes
oblikovali predlog programa in raz-
pravljali o pravilih Zveze slovenske
kmečke mladine. Morda so namen in
naloge te organizacije premalo znane
in je dobro, da se mladi z njimi sezna-
nijo, da bo ustanovni sestanek po-
družnice obeh zvez toliko bolj pripra-
vljen in da bodo na njem jasno posta-
vili svoje cilje.
Naj omenimo samo nekaj najpo-
membnejših nalog; ki si jih je zastavi-
la Zveza slovenske kmečke mladine:
—	združuje raznovrstne in posebne
interese mladih kmetov in jih povezu-
je v celotni Sloveniji
—	je samostojna, demokratična in
neposredna organizacija
—	prek svojih predstavnikov sode-
luje v oblikovanju političnih in samo-
upravnih odločitev v skupščinah na
občinski in republiški ravni
—	zavzema se za enakopraven go-
spodarski položaj kmetijstva, za obli-
kovanje nacionalne agrarne politike,
za politično in ekonomsko enako-
pravnost družbenega in zasebnega
kmetijstva, za odpravo zemljiškega
maksimuma, za razvoj in ustavno var-
stvo družinske kmetije, za zaščito in
pravno varstvo obdelovalnih površin,
za odpravo ekonomskih in političnih
monopolov v kmetijstvu, živilstvu in
gozdarstvu, za spremembo zakonoda-
je, zlasti pokojninsko-invalidskega
zavarovanja, za posebno skrb za hri-
bovska in obmejna področja, za pre-
novo zadružništva na klasičnih za-
družnih principih na sodobnih evTOjv
skih spoznanjih, za vrnitev odvzete
zadružne lastnine zadružništvu, za so-
dobnejše programe v kmetijskem šol-
stvu in za enakopravno vključevanje
kmetijskega šolstva v celotni izobra-
ževalni sistem, za ekološko pridelavo
zdrave hrane, za celovit razvoj dru-
žinskih kmetij, za ponovno oživitev
vasi in podeželja...
Vsaka od naštetih nalog zahteva ve-
liko prizadevanj in dobro organizaci-
jo, zato prav gotovo tudi ptujsko po-
družnico kmečke mladine čaka veliko
nalog, poleg tega pa še veliko takih,
ki so posebnost kmetijstva v ptujski
občini in jih bodo mladi prav gotovo
opredelili v svojem programu.
D. LUKMAN
FRANC FIDERŠEK
PRELOMNO 1948
11. nadaljevanje
Na sestanku smo potem obravnavali sklepe okrajne delovne par-
tijske konference, ki sta se je 8. avgusta udeležila Jože in Franjo. sam
pa sem se tisti dan znašel v bolnišnici. Naj ob tem omenim, da sem ti-
sto popoldne po prihodu iz bolnišnice vzbujal splošno pozornost.
Razširile so se namreč govorice, da sem si v nedeljo pri padcu razbil
koleno in zlomil nogo. Po treh dneh pa sem že hodil brez bergel, celo
brez palice.
Jože je najprej poročal o poteku konference, potem pa smo šli od
točke do točke sklepov, napisanih na dveh straneh, in iz njih povzeli
tisto, kar je bilo uporabno za naš program dela. ki ga je bilo treba do
15. avgusta poslati okrajnemu komiteju.
Najpomembnejši je bil študij gradiva V. kongresa KPJ. Zapisali
smo, da bomo program, statut in resolucijo preštudirali na sestankih
skupno, medtem ko bo referate tovarišev Tita, Rankoviča, Djilasa.
Kardelja in Kidriča preštudiral vsak sam. Za ta študij nam ni f>otreb-
na pomoč okrajnih predavateljev.
Strinjali smo se z izključitvijo »antipartijskih elementov«, nismo
pa tega »pozdravljali«, kot je bilo to zapisano v okrajnih sklepih. K
temu je sodila tudi obljuba, da bomo »vsi budni in odločni proti vsem
odklonom v naši partiji in da bomo sovražno delovanje razkrinkavali
med ljudskimi množicami.«
Druga skupina sklepov se je nanašala na program nalog v pred-
kongresni aktivnosti. Začele so se namreč priprave na II. kongres
KPS. Te sklepe navajam podrobneje zaradi tega. ker je bilo podobno
v vseh drugih organizacijah KP v okraju.
Vsak član bo reden naročnik enega naših partijskih dnevnikov:
Borbe ali Ljudske pravice. Naročili bomo Delo, glasilo CK KPS, in
sodelovali v tekmovanju z drugimi OPO, kdo bo pridobil več naročni-
kov za okrajno glasilo »Naše delo« in organizirali vsaj dva dopisnika.
Sledile so stalne in občasne naloge, kot razširitev partijskih vrst,
ustanovitev »kandidatske grupe iz vrst najboljših borcev za sociali-
zem na vasi«, pregled odborov OF, ki morajo bolje delati, zato jih je
treba »očistiti oportunističnih elementov«, enako velja tudi za KLO.
Tako smo v skladu z naročilom sicer zapisali, praktično pa smo vede-
li, da ne bo kaj »čistiti«, saj smo izvolili same najboljše, med katerimi
so bili eni bolj, drugi manj pripravljeni prihajati na seje in sestanke,
hoditi od hiše do hiše zaradi raznih popisov ali pobirati članarino za
O F, za socialni fond in podobno. Predvsem bo potrebno poživiti delo
organizacije AFŽ in opraviti volitve v vaške odbore AFŽ. V mladinski
organizaciji nas je delalo več, zato pa smo »pomoč mladim« naložili
najstarejšemu članu.
Med naloge komunistov v OF je spadalo tudi pridobivanje bor-
cev za zvišanje hektarskega donosa. Tu smo se dogovorili, da bomo
najprej ugotovili, katerim kmetom lepo kaže letina krompirja in koru-
ze. kje imajo obložene jablane v sadovnjakih ..tiste bomo poskuša-
li pridobiti med »borce za zvišanje hektarskega donosa«, ker sicer do
kongresa, ki naj bi bil pozno v jeseni, ne bo moč doseči otipljivih re-
zultatov. Posebej bo treba vsakemu kmetu zagotoviti, da zaradi tega
ne bo imel nič večje obvezne oddaje ali višjega davka. Ob koncu pro-
grama dela smo že zapisali, da bomo »z všo odgovornostjo sodelovali
pri odmeri dohodnine in izpolnjevanju obvezne oddaje, pri mobiliza-
ciji delovne sile« in še pri nekaterih drugih nalogah.
Tam, kjer so gradili zadružni dom. so si med naloge zapisali, da
bodo do kongresa spravili zadružni dom pod streho. Organizacije v
tovarnah in ustanovah pa so vključevale še pomoč sindikalnim orga-
nizacijam pri doseganju in preseganju planov ter pri kulturni in poli-
tični vzgoji delavcev. Prav v tistem času so začele nastajati »Ljudske
univerze«, zalo je bilo treba delavcem pojasnjevati njihov pomen in
velike možnosti razvoja, ki se jim odpirajo s temi univerzami.
Po sestanku in ob dejstvu, da smo med prvimi v okraju sneli Sta-
linovo sliko, je Jože še povedal šalo, ki jo je slišal od udbovca:
Na zaporniškem dvorišču sta se srečala znanca. Prvemu so od-
merili 3 mesece zapora, ker je na javnem prostoru rekel: »Dol s Stali-
nom!« Na novo prišli za{x>mik pa je dobil prav tako 3 mesece zapo-
ra, ker je na javnem mestu in z najboljšim namenom vzkliknil: »Naj
živi Stalin!« Kakšna je sedaj razlika med njima? V bistvu nobene, v
praksi pa bo prvi sedel le še nekaj tednov, drugi pa še tri mesece.!
Takrat so se ljudje resnično težko znašli. Na raznih zborih so go-
vorniki ob koncu še vzklikali Sovjetski zvezi in Stalinu, v časnikih se
je ob raznih jubilejih še p>ojavila slika brkača iz Kremlja, toda politi-
čno zelo nevarno je bilo hvaliti Stalina v zasebnih razgovorih. Marsi-
k(^o je to težko razumel.
Vrh naše Partije }e dobro poznal dejansko stanje, vedel za stalini-
stične metode — najprej "obtožbe in izključitev, potem uničenje in iz-
ničenje. Vendar številnim izvajalcem politike to ni bilo znano, mnogi
vse resnice tudi ne bi mogli dojeti. Resnica je v zavest ljudi prihajala
počasi, zato je bilo potrebno prehodno obdobje in upanje, da se bo
slej ko prej spor zgladil, nesporazumi odpravili.
Zaradi tega je bilo treba na zunaj ohranjati ugled Sovjetske zve-
ze, se še naprej učiti »leninizma« v Stalinovi priredbi in na izkušnjah
velike VKP(b). To je bilo potrebno tudi zato, ker je še vedno obstajalo
upanje, da bomo s Sovjetsko zvezo in z državami ljudske demokracije
ohranili gospodarsko in kulturno sodelovanje, vzdrževali normalne
meddržavne odnose. Izogibati se je bilo treba vsemu, kar bi lahko ka-
lilo medsebojne odnose in oteževalo sodelovanje.
Zanimiv primer iz takratnega časa je dopis, ki gaje OLG Ptuj na-
slovil na Ministrstvo trgovine in preskrbe LRS 3.8. 1948. V njem piše-
jo:
»Na našem okraju sta se osebno oglasila Franček Kajnč in nje-
gova žena Ljuba llič, oba študenta strojno-tehničnega inštituta v Har-
kovu — SSSR in prosita za nakaznice za nakup blaga. V SSSR študi-
rata že dve leti in nista bila deležna redne preskrbe iz FLRJ, nimata
pa rubljev. Prosita za nakaznice za nakup: Franček Kajnč: blago in
pribor za 2 hlače, blago in podlago za zimski plašč, I par spodnjega
perila in 4 pare nogavic. Ljuba llič: podlaga za zimski plašč, 3 pare
svilenih nogavic, svilo za eno žensko obleko, en par ženskih čevljev in
1 par gojzeric. Prosita, da se jima nakaznica izda čimprej, ker se pro-
silca nameravata že koncem avgusta vrniti v SSSR.« (OLO, Tajništvo,
škatla 6, ZAP.)
Pripominjam, da je bil Franček Kajnč-Iztok med NOB aktivist
na ormoškem območju in vodja tehnike »Lacko«, ko je ta bila še v
Muretincih. Pozneje je bil sekretar okrajnega odbora OF za ormoško-
središko območje do osvoboditve, pred odhodom na študij v ZSSR v
letu 1946 pa je bil tajnik OLO Ptuj.
Iz navedenega dopisa je tudi moč razbrati, kakšne so bile takrat
razmere glede preskrbe ne le pri nas, temveč tudi v Sovjetski zvezi.
Prif>omba v dopisu »nimata pa rubljev« je v bistvu samo olepševanje
razmer v SZ, ker dejansko za denar tam ni bilo moč ničesar kupiti, za-
to je prepotrebno blago za obleke moralo iti iz našega sklada, ki je bil
tudi skrajno racionaliziran.
V ptujskem okraju so 14/8-1948 pridobili tudi 3 mladince za šolo
na Poljskem. To je bilo v skladu s sporazumom med Ministrstvom za
delo FLRJ in LR Poljsko, ki bo iz Jugoslavije sprejela 500 mladincev
za šolanje v raznih strokah. (OLO, Tajništvo, škatla ŠL 7, ZAP.)
Nadaljevanje prihodnjič
TEDNIK - 25. avgust 1988
SESTAVKI IN KOMENTARJI - 5
Dvanajsti praznik
Dvanajsti praznik krajevne
skupnosti Ptujska Gora je bil
skromen, a prisrčen. Pripra-
vili so ga v petek, 19. avgusta,
pred domačijo v Stogovcih,
ki je od septembra 1944 pa
do osvoboditve bila zavetišče
partizanske ciklostilne tehni-
ke Jože Lacko. V spomin na
začetke delovanja omenjene
tehnike, ki je s tiskano bese-
do vzpodbujala in krepila
slovensko ljudstvo v boju
proti okupatorju, proslavlja-
jo v krajevni skupnosti Ptuj-
ska Gora svoj vsakoletni
praznik.
Letošnjega je na slavnostni
seji skupščine krajevne skup-
nosti pričel predsednik sveta
Rado Rodošek. V svojem go-
voru je predvsem poudaril
nekatere delovne uspehe v
minulem enoletnem obdob-
ju, ki glede na splošno težak
gospodarski položaj v deželi
še niti niso tako majhni. Ure-
dili in prenovili so razpada-
joča stopnišča na Ptujski Go-
ri, ki pešcem krajšajo pot
proti središču na vrhu. Obno-
vili so krajevno cesto s Slap
do Janškega Vrha, pri čemer
so se s prostovoljnim delom
odlikovali krajani sami in
tamkajšnji lastniki počitni-
ških hišic. Velik delež v de-
narju in delu pa so krajani
prispevali tudi pri obnovi ce-
ste iz Sevc proti Ptujski Gori.
Med večje akcije v minulem
obdobju štejejo tudi načrto-
vano gradnjo mostu čez Dra-
vinjo v Doklecah, za kar so
geološko raziskavo tal že
opravili. V pomladnih mese-
cih letošnjega leta so zgradili
visokonapetostno omrežje in
transformatorsko postajo v
Stogovcih in na Slapah ter te-
mu delu krajevne skupnosti
tako zagotovili dobavo kako-
vostnejše električne energije
od tiste doslej. Na Ptujski
Gori in v Podložah pa prav-
kar poteka gradnja telefon-
skega omrežja za tiste srečne-
že, ki se jim je posrečilo zbra-
ti zahtevano vsoto za močno
precenjeno priključnino.
Predsednik sveta Rado Ro-
došek je ob koncu pohvalil
še aktivne članice komisije za
socialna vprašanja in kraje-
vno organizacijo Rdečega
križa za vzorno organizacijo
vsakoletnega srečanja starej-
ših krajanov. Z nekaj vzpod-
budnimi besedami je zatem
vse navzoče v imenu SO Ptuj
in DPO pozdravil še Milan
C uček, član izvršnega sveta
skupščine občine F^tuj.
Slavnostna seja skupščine
krajevne skupnosti Ptujska
Gora je bila tudi priložnost
za podelitev raznih pohval in
priznanj. Tako so najzasluž-
nejšim devetim posamezni-
kom in pionirski organizaciji
osnovne šole podelili prizna-
nja krajevne skupnosti. Turi-
stično društvo pa šestim po-
sameznikom in župnijskemu
uradu Ptujska Gora posebne
pisne pohvale za urejenost
okolja. Trije krajani, in sicer:
Andrej Sajko, Bogdan Vin-
kler in Rado Rodošek, pa so
za aktivno sodelovanje v kra-
jevni samoupravi prejeli bro-
nasti znak OF.
Majhno slavje v Stogovcih
so s krajšim kulturnim spore-
dom sklenili učenci osnovne
šole in pionirska gasilska de-
setina s tako imenovano su-
ho vajo.
Besedilo in foto:
C.
Uredili in prenovili so stopnišča
S suhe vaje pionirske desetine
V vrtu
Pri gnojenju s hlevskim gnojem cesto ravnamo napak, ker ga
uporabljamo, ko še ni dovolj preperel. Za vse vrtnine, posebno pa še
trajnice, bi morali uporabljati izključno prepereli ali, kot temu pravi-
mo, dozoreli hlevski gnoj, ker sveže razpadajoča organska snov kore-
ninam prej škoduje kot pa koristi. Za težka tla je najprimernejši konj-
ski, za peščena pa goveji in svinjski. Mešanica vseh pa je primerna za
vse vrste tal, zlasti če smo za steljo uporabljali slamo ozimnih žit. Tak-
šen izbrani in prepereli gnoj pa je skoraj za slehernega vrtičkarja ne-
dosegljiv, zato je primerno svetovati, da si ga za naslednjo sezono že
sedaj pripravimo.
Na vrtu določimo primerno polsončno lokacijo, kjer bomo zloži-
li gnojni kup, da se ne bo prehitro izsušil. Za podlago razprostremo
12 do 15 cm debelo plast šote; ta ima namreč lastnost, da bo vpijala iz
kupa izprane hranilne snovi, da ne gredo v izgubo. Gnoj, naj bo to
svež ali delno že preperel, plastimo v 25 cm debele plasti; med vsako
plastjo gnoja je nekaj cm debela plast kompostne prsti ali dobre vrtne
zemlje. Plastenje ponavljamo toliko časa, da kup doseže I m višine.
Nato ga obložimo s takšno zemljo, s kakršno smo plastili. Ta plast
zemlje se ves čas kompostiranja ne sme posušiti in jo v sušnih obdob-
jih škropimo z zalivačo kot vrtne grede. Po mesecu dni — konec sep-
tembra — takšen gnojni kup premečemo -- prekopljemo, pri čemer
se vse snovi dobro premešajo. V takšnem prekopanem kupu so
ustvarjene vse razmere za nadaljnjo oksidacijo in delovanje mikroor-
ganizmov, da bo do uporabe v pozni jeseni, zimi ali pomladi nastala
sprstenina v obliki trajnega humusa primerna za gnojenje vsega, kar
vzgajamo in pridelujemo na vrtu.
Tak postopek za pospešeno humifikacijo hlevskega gnoja je stro-
kovno najustreznejša, hkrati pa tudi najgospodarnejša oblika gnoje-
nja in prehrane rastlin v vrtu.
Vrtičkarje, ki se ukvarjajo s pridelovanjem sadik in vrtnin v to-
plih gredah, je treba spomniti, da je v avgustu, ko toplih gred ne upo-
rabljamo, najprimernejši čas za impregnacijo in obnovo opleskov
vseh lesenih obodov in okvirjev. Za impregnacijo je najboljši laneni
firnež, za oplesk pa barva na podlagi svinčevega belila, kateri doda-
mo malo črne barve, da dobimo siv ton premaza. Pred uporabo raz-
nih impregnacijskih sredstev in barv, ki jih je na voljo zelo veliko, se
moramo seznaniti, da niso morebiti za rastline fitotoksični.
Druga polovica avgusta je primeren čas, da v ZELENJAVNEM
VRTU z dušičnimi gnojili gnojimo fižol, ki smo ga sadili sredi meseca
julija, z enim kilogramom KAN-a na ar površine. Posevek moramo
tudi poškropiti proti fižolarju z 0,2-odstotnim ekaluxom, kateremu
dodamo še 0,3 odstotke listnega gnojila foliar. Pri trošenju gnojila po
tleh pazimo, da gnojilo ne pada na list, ker rastlino močno poškoduje.
V SADNEM VRTU obiramo zgodnje sorte jabolk. Pri obiranju
zelo pazimo, da na plodovih ne povzročimo prstnih odtisov in drugih
ran ter da z obranim sadjem skrbno ravnamo. Vse zgodnje sorte sadja
imajo občutljivejšo kožo od poznih, zato na poškodovanih mestih pri-
čno takoj gniti.
V OKRASNEM VRTU je najprimernejši čas za sajenje in presaja-
nje vseh vrst iglavcev, ki se zlasti dobro obnese, če to izvedemo s ko-
reninsko grudo.
Miran Glušič, ing. agr.
Popestritev
Titovega trga
Poslovna enota Perutnine Ptuj na Titovem trgu je pred svojo re-
stavracijo na željo gostov postavila nadstrešnico za letno strežbo. Go-
stov je veliko, saj je na njihovi strani prijetna senca. Kot je povedal
vodja poslovne enote Mirko Žgeč, je investicija stala 6 milijonov di-
narjev, obrestovala pa se bo verjetno že letos. Z nadstrešnico ima trg
prijetno zaokroženo celoto in ga poživlja. Načrtujejo nadaljnjo uredi-
tev nadstrešnice, vendar je to zaenkrat še skrivnost.
MS
Poletje kapitalnih
somov
v Dravo letošnje poletje ni
varno vreči blestivke ali voblerja,
če seveda nimate dovolj močne
vrvice. Po dosedanjih izkušnjah
vam kaj lahko prime kakšna veli-
ka riba in je brez že omenjene
močne vrvice in ribiške spretno-
sti, pa še kakšnega soribiča ne
boste spravili na suho. Letošnje
poletje se je namreč ujelo na tr-
nek že lepo število somov, zad-
nji, ki smo ga novinarsko zabele-
žili, je v soboto popoldan nase-
del blestivki dolgoletnega ribiča
Martina Vilčnika iz Spuhlje. Le
kake pol ure je ponujal bleščečo
vabo, in ko je prijelo nekaj veli-
kega, sta imela s soribičem Jan-
kom Ostercem dobrih petintride-
set minut napornega dela, da sta
125-centimetrskega in 18 kilogra-
mov težkega soma spravila na
suho.
Ko smo soma ujeli še na film,
so se ga korajžno lotili z noži.
»Glava bo šla za trofejo, meso
pa bomo pojedli skupaj s prijate-
lji,« je povedal srečni ribič, ki je
od leta 1964, ko je opravil ribiški
izpit, ujel že marsikatero neobi-
čajno veliko ribo. Če bi popolno-
ma veljala ženina beseda, Martin
sploh ne bi postal ribič. Danes
pa je tuintam že kar srečna, da
odide za nekaj ur na ribolov. Še
posebno, če kaj ujame . . .!
JB
Martin in njegov som. Poleg pa še
»enoletni« ribič Janko.
Ircili — zivlienie v znciku islamci
9. nadaljevanje
Ker je bila vročina neznosna,
sem oblekel majico z odrezanimi
rokavi in se sprehajal po mestu.
Ko sem stal pred neko trgovino
in se pogovarjal s trgovcem, sem
na hrbtu naenkrat začutil hladno
cev. Takoj sem vedel, da je to pu-
ška, in sem dvignil roke ter se
počasi obrnil. Pred menoj je stal
vojak z avtomatsko puško, na-
perjeno vame, in z očmi pokazal
na vojaško vozilo, ki je že čakalo
name. Potisnil me je na zadnje
sedeže med dva vojaka, sam pa
se je usedel poleg voznika in od-
peljali smo se.
Nekaj minut smo vsi molčali.
Čakal sem, da mi kaj povedo,
vendar, kaže, niso znali angle-
ško. Tisti, ki me je potisnil v vo-
zilo, je čez čas začel kazati na lju-
di, ki so hodili po pločnikih, in
mi s kretnjami pokazal na moje
odrezane rokave ter njihove sraj-
ce z dolgimi rokavi. Delal sem se
nevednega in mu stalno pona-
vljal: »Turist, turist,« ter zmigo-
val z rameni, kot da ne vem, za
kaj gre, čeprav sem dobro vedel,
da bi moral nositi rokave. Bal
sem se, da me bodo odpeljali na
policijsko postajo, zato sem jim
povedal ime mojega hotela in s
kretnjami pokazal na srajco z
dolgimi rokavi.
V Vojak, ki je bil gotovo vodja
skupine, je nekaj rekel vozniku
in kmalu smo se znašli pred ho-
telom. Hitro sem stekel v sobo,
se preoblekel, medtem pa so me
vojaki čakali pred vhodom. Ko
sem se prikazal pred njimi preo-
blečen, so stopili v avto, eden pa
mi je rekel samo: »Islam,« ter
skomignil z rameni.
Ko so se odpeljali, sem si kon-
čno lahko oddahnil, saj sem se
že zopet videl v zaporu. Sklenil
sem. da se ne bom poizkušal več
igrati s svojo srečo in sem se zato
kar najbolje prilagodil njihove-
mu načinu življenja in zakonom.
Pustil sem si tudi brado, tako da
če nisem imel nahrbtnika, sploh
nisem bil videti kot tujec.
Po treh dneh sem se odpeljal z
nočnim avtobusom v Širaz, me-
sto, oddaljeno 500 km od Isfaha
na. Spoznal sem, da seje najbolj-
še peljati ponoči, kajti drugače je
v avtobusih, ki so skoraj vsi brez
hlajenja, nemogoče vroče, razda-
lje med mesti pa tako velike, da
je vožnja vse prej kot prijetna.
Avtobus se ustavi vsake tri ali šti-
ri ure, da potniki lahko kaj poje-
do, večina pa postanek izkoristi
za molitev, saj jo morajo opraviti
petkrat na dan. Tako imajo resta-
vracije ob cesti poleg velikih je-
dilnic tudi obvezen prostor za
molitev, seveda ločen na moški
in ženski del. Moške se še da vi-
deti med molitvijo, ženske pa so
vedno skrite v posebni sobi ali
pa jim je dodeljen prostor, zakrit
s platnom. Ob 5*^ zjutraj smo pri-
speli v Širaz, ki mu pravijo tudi
pesniška duša Irana, kajti tu sta
bila rojena in sta tudi pokopana
najbolj znana perzijska poeta
Hafis" (1320-1389) in Saadi
(1207-1291), ki sta proslavila
mesto.
Ker smo prispeli v mesto tako
zgodaj, sem le s težavo našel ho-
tel, kjer mi je nočni receptor
obljubil prosto sobo, vendar šele
za deveto uro, ko bo neki gost
odšel. Te štiri ure sem prebil z re-
ceptorjem in takoj se mi je ponu-
dil za gostitelja. Ko je prišel last-
nik hotela, ga je Kemal, tako se
mi je predstavil, prosil za dvo-
dnevni dopust, da mi lahko raz-
kaže mesto.
Prvo noč sem prebil v hotelu,
naslednjo pa v njegovem domu,
kjer živi z družino in starši. Bilo
mi je prav neprijetno, ko me je
prvič peljal na dom in me je za-
čela oblegati celotna družina, so-
rodniki in znanci ter mi posveča-
ti vso pozornost. Kaže, da sem
bil prvi v tem nekoliko oddalje-
nem delu mesta, kjer živi v majh-
nih hišah po več družin skupaj^
Predstavil mi je tudi tri mlajše
sestre; te so takoj, ko so me za-
gledale, stekle v hišo in se prika-
zale z rutami na glavi, čeprav
sem jih prej videl, kako se golo-
glave igrajo na ulici. Povedal mi
je, da to morajo storiti pred vsa-
kim tujcem, tudi domačinom,
ker islam tudi otrokom ukazuje
nošenje rut. Ni jim treba nositi
obvezne črne uniforme, vendar
morajo imeti lase pred tujci za-
krite. Po štirinajstem rojstnem
dnevu pa jih že imajo za odrasle
ter se morajo oblačiti po zakonu.
Kemal mi je nato razkazal celo
mesto in bazar, kjer sem si samo
za dolar kupil kak meter veliko
vodeno pipo in tobak — ne kot
spominek, temveč za uporabo,
kajti do tedaj sem se jo po raznih
čajarnah že kar navadil vleči ter
bi ta užitek doma prav gotovo
pogrešal. Med sprehodom smo
srečali veliko njegovih prijateljev
in vsem me je predstavil ter bil
vidno ponosen, da ima tujca za
gosta. Ni mi dovolil, da karkoli
plačam, od vstopnic za muzeje
do hladnih sokov, ki jih v tisti
vročini piješ vsakih 15 minut. Ve-
del sem, da nima zadosti denarja
niti za preživljanje družine, ven-
dar mi na noben način ni dovolil
potegniti denarnice iz žepa. Ra-
vno ta odnos do človeka, kjer se
res počutiš dobrodošel in zaže-
len, ne pa kot turist na zahodu,
kjer te vsi poizkušajo izmolsti,
vrne človeku vero v ljudi, v nji-
hovo nepokvarjenost in iskre-
nost, ki je pri nas ne moreš več
srečati.
V mestu so se mi najbolj čud-
na zdela protiraketna zaklonišča,
ki so pravzaprav velike betonske
cevi za kanalizacijo, dolge kakš-
nih 10 metrov, postavljene pa so
po celem mestu. Ne vem, koliko
bi bila res varna pri bombnem
napadu, toda kaže, da drugačnih
oblik obrambe ne poznajo ali pa
vlada poizkuša narediti na prebi-
valstvo vtis, da skrbi za njihovo
varnost. Vendar je to dokaj pro-
zorno, saj je vsem znano, koliko
civilistov je umrlo na fronti. Ko
sem spraševal za natančne števil-
ke umrlih, sem skoraj vedno do-
bil enak odgovor: da je v vojni z
Irakom padlo 5 milijonov ljudi,
od tega polovica civilistov, prete-
žno otrok.
Nadaljevanje prihodnjič^
Zaklonišča proti bombam, kakršnih je po iranskih mestih polno. Pona-
vadi so sestavljena iz velikih kanalizacijskih cevi. (Isfahan, 14. 9. 1987.)
6 - IZ NAŠIH KRAJEV
25. avgust 1988 —
TEDNIK
PISMA BRALCEV • PISMA BRALCEV • PISMA BRALCEV • PISMA BRALCEV
Kruh krvavih žuljev
z naših bregov v Halozah ne-
kdaj ni nihče hodil kam v tovar-
no, da bi zaslužil denar in :-,i lah-
ko kupil vse za družino. Domača
zemlja pa ni mogla dati dovolj
kruha. Premožnejši kmetje si; pe-
ljali na polje kostanje, drva, ja-
bolka, orehe, žganje in celo vino
v zameno za krompir, žito, ajdo
in drugo. Na^i očetje kočarji
pa so si morali kruh zaslužiti s tr-
dim delom. Poljanci so radi pri-
šli po naše očete in brate, da so
jim šli mlatit. Takrat >.; ni bilo
povsod elektrike in najceneje jim
je prišlo, da ;-,o najeli mlatiče, ki
so mlatili na cepe.
l'o ves teden očeta ni bilo do-
ma, naslednjo nedeljo pa so zo-
pet morali iti s svojimi pajdaši
na polje mlatit. Suknjo in stare
hlače so dali v »ručjak«, cepe pa
na ramo. Drugega niso potrebo-
vali. Še peli so si nekateri mlatiči
po cesti, ko so šli ali se peljali, če
je premožnejši kmet prišel z vo-
zom in konjem po njih iz odda-
ljene vasi na F^ujskem polju.
Potem so cel teden od svita do
noči vrteli cepce ponekod
dva, ponekod štirje mlatiči sku-
paj, da se je tresel pod v -.kednju
in se je culo daleč naokoli. Te-
den dni so \ejali in »ščinjali«-^ in
tu in tam še skopali, kjer so par
'.kope potrebovali za pokrivanje
slamnate strehe. Trd je bil kruh
mlatičev in krvavo prislu.>en mir-
tik, ki so ga mlatiči prejeli kut
plačili) za c.pravljemi delo, po-
sebno če so naleteli na slabega
kmeta in skopo kmetico.
Malo je bilo kmetij, kjer so
mlatičem postregli s kuhanimi
štruklji :ili podobnim.
Ata -,o pripovedovali, da so
večkrat naleteli na kako skopo
kmetico, ki jim je skuhala star,
moljav fižol in prinesla star, kisel
rženi kruh, da ga niso dosti po-
jedli; in še marsikaj so naši oče-
tje vedeli povedati, kako se jim
je v mlati godilo.
Našli pa so se tudi mlatiči, ki
so takim skopim kmeticam ma-
stno zagodli.
Tako mi je pripovedoval so-
rodnik, ki je več let zapored ho-
dil mlatit na Ptujsko polje:
Samo dva sta šla mlatit k neki
vdovi v Pleterje. Ves teden kme-
tica ni skuhala niti ki;s :ka mesa.
Moljav fižol sta jedla, zabeljen z
žaltavo zaseko. Tudi kruh je bil
star. Za piti sta pa dobila starii,
temno jabolčnico, ki je bila kisla,
da so se jima usta ožila; in še to
enkrat na dan.
Našli dnji teden, ko sta spet
prišhi, sta ,i prinesla žganje. Ko
kmetica spet ni skuhala nič bolj-
šega, sta pri zajtrku skrila kos
kruha in ga namočila v žganje.
Na skrivaj sta poklicala kuro z
dvorišča m jo s tem kruhom »na-
šopala«. Kuro sta spustila nazaj
na dvorišče in opazovala, ali se ji
bo kaj poznalo. Ko je kmetica
zagledala pijano kuro, ki se je
kotalila po dvorišču, se je takoj
ustrašila. Mlatič pa ji je svetoval:
»Hitro jo zakoljite, saj še ni mr-
tva!« Kmetica je rada ubogala,
ker je mislila, da je kura okuže-
na, da ima kugo. Bala seje, da se
ne bi okužile druge kure. Rekla
je mlatiču, naj kuro zakolje, in
vprašala, ali bi onadva to jedla.
»Ja,« je odgovoril mlatič, »saj še
ni crknjena!«
Tako sta mlatiča prišla do me-
sa. Tri dni sta jedla mastno kurjo
juho in pečena bedrca.
Pri drugem kmetu sta nasled-
nje leto naletela na podobno hra-
no. Tudi tistemu kmetu sta se
maščevala; tam sta opijanila svi-
njo, in so jo morali zaklati. Tudi
tam je kmetica vprašala mlatiče:
»Ka, mlatiča, bi jela to?« »Ja,«
sta rekla, »zakaj ne, ko pa še ni
crknjeno!« Tam sta pač imela
vsak dan dovolj mesa in še v na-
hrbtniku sta si prinesla domov,
kajti domači so se bali jesti, da se
ne bi okužili.
Samo kdo bi lahko zameril ta-
kim težakom, ki so bili daleč od
doma, ki se jim je ves teden kadil
prah v usta in nos, ki jih je resje
žgečkalo pod srajco in boleli kr-
vavi žulji na rokah in ki so se
lahko le enkrat na teden pošteno
umili.
Zapisala:
Nežka Vaupotič
Zakaj tako
Vsak teden bi vam lahko povedal takšno ali podobno zgodbo,
vendar nisem preveč nadarjen za pisanje. Zadnji dogodek v Arbajter-
jevi ulici v Ptuju pa je vplival name, da napišem nekaj vrstic o tem.
Ne želim nikogar žaliti, želim samo seznaniti javnost.
Imam 5-člansko družino, živimo v dvoinpolsobnem stanovanju s
67 m' površine v 4. nadstropju Arbajterjeve 2. Bil sem blagajnik, nato
predsednik HS tega vhoda, potem leto dni predsednik centralnega
HS. To stanovanje sem dobil julija 1983 od TGA Kidričevo, kjer sem
zaposlen. Delavci TGA imajo to srečo, da pridejo do stanovanja hitro
in po prioritetni listi.
V	našem nadstropju je do pred kratkim stanovala 4-članska dru-
žina. Bili smo v dobrih sosedskih odnosih. Vedel sem, da gradijo hišo
in da se bodo v kratkem selili vanjo. Njihovo triinpolsobno stanova-
nje je solidarnostno, precej večje od mojega. Zamenjave nisem posku-
šal narediti, ker nisem imel na SSS prošnje za zamenjavo, niti pogojev
za solidarnostno stanovanje.
V	soboto, 9. 7., se družina X izseli v svojo hišo, isti hip pa v nji-
hovo stanovanje 3-članska družina Y. Prevzema stanovanja ni bilo,
verjetno ni bilo potrebno, kajti tov. Y je obratovodja v podjetju, za
katerega vozi privatni avtoprevoznik tov. X.
Tovariš s SSS je povedal, da je zamenjavo dovolil osebno in da je
bila izvršena že aprila. Vsi vemo, da se takšne in podobne usluge ne
delajo kar tako. Na zahtevo, naj pokažejo uradno dokumentacijo za
zamenjavo, so sicer po dolgem iskanju našli odločbo, izdano aprila
letos, ne pa tudi vpisa prošnje za zamenjavo stanovanj, vložene na ta
imena. O neki zamenjavi ne more biti govora, saj je družina Y zapu-
stila dvoinpolsobno-stanovanje v Potrčevi ulici drugemu.
Zanima me, kakšno stanovanje pripada 3-članski družini in ali
privatniki izpolnjujejo kriterije za solid. stanovanje. Ce pomislimo,
kakšne stvari se dogajajo po svetu, potem to še niti ni tako strašno.
Kaj pa za družino Hojnik, ki stanuje samo en vhod naprej in čaka na
solidarnostno stanovanje? Tov. Hojnik je pred petimi leti dobila sta-
novanje od MlP-a, pa ga mora izprazniti, ker sedaj dela dru^e. Hoj-
nikovi so na 6. mestu prioritetne liste za solid. stanovanje. Štirje pro-
silci pred njimi in mnogi za njimi so že dobili stanovanja. Sedaj, ko so
že na vrsti, stanovanj ni več.
Sodišče je medtem dalo svojo besedo, MIP pa eno sobo s 27 m\
brez sanitarij in vode, brez vsega, kar je potrebno za normalno življe-
nje. »Glava« družine je invalid 111. kategorije, dva otroka krhkega
zdravja (eden je pred Icratkim prebolel težko pljučnico, drugi ima
bronhitis).
»V imenu ljudstva: stlačimo jih v eno sobo s 27 drugim daj-
mo po osebi 27 m'!« Je prav, da se takšne stvari lahko dogajajo v so-
cializmu, katerega krasi enakopravnost, demokracija in samoupra-
vljanje? Bilo bi lepo, če bi vsaj enkrat na leto družbeni pravobranilec
samoupravljanja pogledal, kako SSS deli stanovanja, ki so last nas
vseh. Morda pa je tudi kak pravnik prišel do stanovanja brez prošnje
in prednostne liste. O tem morda kdaj drugič.
Akcija »Cist Ptuj« je že mimo. Imamo lepše fasade na hišah, sta-
ri grad ima novo obleko, komunala je temeljito pometla ulice. Vseeno
ima človek občutek, da bi bilo potrebno pomesti še marsikje (tudi
znotraj teh hiš) ali pa narediti nekaj zamenjav, ker je očitno, da so eni
že utrujeni, drugi bolni.
Posamezniki pa se obnašajo, kot da so stanovanja njihova oseb-
na, ne pa družbena last. Kaj mislite vi o tem?
Ta zadeva bo kaj kmalu pozabljena, kljub temu naj postavim sa-
mo eno vprašanje vsem tistim, ki imajo občutek, da jim je namenjeno:
»Kako dolgo boste še tako delali?«
Jura
Avantgardnost komunistov
naj se pokaže sedaj
Cepra\ je \ naših časopisih vedno
veliko napisanega. se\eda z učenim,
če .^e ne filozofskim jezikom, kjer
analiziramo neko situacijo, pojav ali
problem in na osnovi analize-določi-
mc ukrepe, ki so seveda spet zapisa-
ni, nam primanjkuje konkretna akci-
ja, ki bi pokazala pravo vrednost za-
pisanega, še prej ugotovljenega.
A\antgardnost naprednost se ne
kaže samo v analiziranju oz. ugota-
vljanju obstoječega stanja, temveč \
kvalitetnem ukrepanju in delovanju,
ki mora v prvi vrsti biti človeško, opr-
to na izsledke znanosti. Prav slednje
(človeško, oprto na znanost) nam pri-
manjkuje še posebej v teh kriznih ča-
sih. ko prevladuje čustveno reagira-
nje, ki se čedalje bolj kaže v raznih
nacionalizmih, tudi v slovenskem.
Močno me vznemirja stopnjevanje za-
vajanja ljudi z raznimi demagoškimi,
čustvenimi, nacionalistično obarvani-
mi parolami s prikritim ciljem, da
oblastniki obdržijo svoje oblastne po-
zicije, ne da bi delavskemu razredu
odgovarjali za svojo zavoženo
»avantgardnost« v preteklih 40 letih.
Nasedanje takemu nakazovanju izho-
da iz krize v končni fazi pomeni, da
bo v tem boju veljakov za oblast na-
krajše potegnil delavec oz. navadni
državljani. Argumentov ni potrebno
posebej navajati, ozrimo se samo ne-
kaj let, v novejšo zgodovino naših na-
rodov in narodnosti in sedaj na bliž-
nji vzhod. Tam obnašanje tistih, ki to
počno, jim je edini izhod in opraviči-
lo za njihovo nesposobnost, nedejav-
nost. Pravi nesmisel takega početja v
Jugoslaviji se kaže v tem trenutku, ko
se celotna zahodna Evropa združuje,
da bi povezala ekonomijo, omogočila
večji in hitrejši pretok kapitala, infor-
macij in blaga. Mi pa hočemo z na-
cionalističnimi boji, kdo bo koga bolj
osramotil, z natolcevanjem, čigav na-
rod je bolj izkoriščan, doseči tehnolo-
ško razvitost evropskih držav.
Prav gotovo drži dejstvo, da je v tej
družbi samozvane demokracije nekdo
izkoriščan; tisti »nekdo« pa ni en na-
rod, temveč delavski razred tako v
Sloveniji, Srbiji kot na Kosovu. Po-
stavlja se vprašanje, .od kod to, kje so
vzroki. Odgovor je vsakomur jasen.
kajti celih 40 let smo se ukvarjali
predvsem z delitvijo ustvarjenega
produkta, seveda po logiki močnejše-
ga, malo ali skoraj nič pa i njegovim
ustvarjanjem. S takim načinom dela,
/ zajemanjem z veliko žlico predvsem
za razbohoteno družbeno režijo, zra-
ven velikih napak samega gospodar-
stva, smo le-to osiromašili do te mere,
da ne more preživeti.
In sedaj naj bi bili krivi Srhi ali
Slovenci ali kak drug narod?
Ne!
Krivi so tisti, ki so vedno s svojo
močjo uprizarjali politične procese
brez odgovornosti, izkoriščali svoj
položaj, ki so vseskozi dobro živeli na
račun delavcev. Teh pa je v vseh oko-
ljih preveč. Zato je nujno potrebno
avantgardnost vseh napredno misle-
čih ljudi, članov ZKJ usmeriti k pre-
prečevanju takih pojavov s konkretno
akcijo usposabljanja ljudi ob konkre-
tnih primerih, ki se pojavljajo v ži-
vljenjskih in delovnih okoljih, tako
da bodo ljudje sami sposobni odloča-
ti; to pa lahko samo v demokrati-
čnem dialogu, argumentiranosti in
jdviiein oeiu vseh, ki so odgovorni
svojim okoljem. Samo s širitvijo de-
mokracije, ki sicer ne pomeni anarhi-
je, lahko delav.tvi: zgradi samoupra-
vni socializem in ustvari blaginjo.
Na žalost smo komunisti v prete-
klosti zanemarjali usposabljanje ljudi
za prevzem resnične oblasti, da bi
lahko sami odločali o svoji usodi, kaj-
ti preveč energije smo porabili za utr-
jevanje svoje obl.isti v družbi. Me-
nim, da mora ZKJ, če hoče biti resni-
čna avantgarda ljudi, sestopiti z obla-
sti tudi z odrekanjem položaja, ki ji
ga zagotavlja ustava z avtomatiz-
mom. Na žalost je prav ta avtomati-
zem ZKJ omogočil, daje skrenila s si-
cer deklarirane poti, saj je v svoje vr-
ste sprejela ljudi, ki so to organizacijo
izkoriščali predvsem za odskočno de-
sko proti vrhu družbene piramide,
moči in blaginje. Z nenehnim potrje-
vanjem v vsakdanjem življenju pa bi
se ZKJ očistila vsega tega balasta, ki
mu sedaj moderno pravimo birokraci-
ja. To bi bilo v skladu s tržnim gospo-
darjenjem, kjer trg odbira dobro od
slabega.	Milan Kuri
Was ist, meine liebe?
Neki moj nekoč najdražji slo-
venski bratranec se je za URLA-
UB po dolgih urah prikolonil čez
mejo v MERZEDESU v VI-
KENDICO, zgrajeno z MAR-
KAMI in slovenskimi žulji, spo-
četimi v FRANKFURTU.
Oni dan je omahnil na stol v
moji slovenski kuhinji in me po-
vabil na HAUSBALL, ker ve, da
imamo FREI TAG.
Šla sem na HAUSBALL, kjer
je bilo vse v stilu DEUTSC-
HLANDA. Bliskal je LIGHT
SHOW, jedli smo POMMES-
FRITTES, CREMISSIMO, pili
po izbiri - WHISKY z El-
SOM, BRANDY, COCA-COLO
pa še kaj, pili tudi FILTER
KAFFEE, kadili — po izbiri ~
MARLBORO, MILDE, JOHN
PLAYER'S, CIGAROS, se slad-
kali z ALPENMILCH CHOCO-
LADE (hochvvertige Qualitat!),
poslušali nemško MUSIK . . .
Gledala sem te nemške prijate-
lje mojega nekoč najdražjega slo-
venskega bratranca. Zdelo se mi
je, da se celo smejejo tuje, nem-
ško. Ni mi bilo za smeh, pravza-
prav svojega (po)smeha nisem
hotela deliti z njimi. Le na dnu
srca se mi je zahotelo toplega,
domačega, hrustajočega kruha iz
krušne peči, kakršnega sva nekoč
hrustljala z bratrancem. Tedaj ga
je imel rad. A zdaj je vse a la
DEUTSCHLAND. Edino ene
stvari ne more potujčiti — čudo-
vite slovenske narave, kjer se šo-
piri VIKEND a la Deutschland
in v njem pravi spanirani Nemci.
Vzdržim — zaradi dobrih sta-
rih otroških časov, čeprav, pri-
znam, sem bila malo zmedena,
ker nisem več vedela, ali sem
sploh še Slovenka. Glede na to,
kaj naj bi jedla, nisem bila; glede
na to, kaj naj bi pila, tudi nisem
bila; glede na to, kaj naj bi kadi-
la, nisem bila; glede na to, v kak-
šni družbi sem bila, tudi ne. In
prvič v svojih desetletjih sem ob-
čutila ogroženost. BITI SLOVE-
NEC ni enostavno. Ogroženost
vseh vrst, ogroženost tu in tam,
popuščanje naše zavesti, morale,
odločnosti, vse pogostejše zmage
sramu, izdaje, ponašanje z vsem,
kar diši po tujem, nezavedajoč
pohod k samoizdaji, sram, da
si(smo) Slovenec (Slovenci)! Sa-
mo koliko nas je? Tako malo, a
še manj tistih, ki želijo ostati
neomadeževani Slovenci. Včasih
smo drugega ponižali, če smo ga
imenovali »kmet«; se danes po-
nižujemo, če si priznamo, da
smo Slovenci?
Moja zgodba ima svoj konec,
seveda. Najdražji slovenski bra-
tranec je opazil moj prezir — to-
liko me še pozna. Prijazno me je
vprašal:
»Was ist, meine liebe?«
»Gremo k tvoji mami na do-
mači kruh?« sem izzivalno pred-
lagala. Rdečega lica se je za hip
zastrmel vame, za hip pobegnil
daleč v preteklost in odvrnil:
»Nein, meine liebe.«
Oddahnila sem si. Moj namen
je bil dosežen.
- MEIN LIEBE bratranec je
razumel pomen SLOVENSKIH
besed, toda iz svoje (potujčene)
kože ni več maral.
SONJA VOTOLEN
Simona Skok
Kako koristna je slov. dop. šola v tujini, je pri-
mer Simona Skok. Rojena je bila blizu Ptuja 13. 2.
1969 in je kot majhen otrok prišla s starši v Nemči-
jo.
Začela je hoditi v nemško osnovno šolo, že v
drugem šolskem letu pa, ko je »France Prešeren«
iz Burscheida ustanovil slov. dop. šolo, tudi k slov.
don pouku. Čeprav jo je očka moral voziti k pou-
ku skoraj 30 km, je bila med najbolj rednimi in
pridnimi. Njena učiteljica je bila Zofka Cešnjevar,
toda ne za dolgo, kajti v Burscheidu so slov. šolo
ukinili zaradi premajhnega števila otrok. Toda za-
vedni starši v Remscheidu so dosegli s pomočjo g.
Wiessnerja, da se je slov. dop. pouk pričel v
Remscheidu.
Učiteljica, ki je poučevala že v Burscheidu, tov.
Zvonka Skerjanec je rade volje sledila učencem v
novo šolo v Remscheid. Ni treba posebej poudar-
jali, da je bila tudi tukaj Simona med rednimi
učenci; tudi njen bratec je že bil med njimi.
V Remscheid je z novim šolskim letom prišla
spet nova učiteljica, ker nas je Zvonka nenačrtova-
no zapustila prej, kot je nameravala; Mara Merlja-
kova. Tudi nje so se otroci privadili. Simona se je
nekaj časa vozila k slov. dop. pouku v Hilden, do-
kler ni bilo v Remscheidu urejeno z novo učitelji-
co. Ta presneti čas pa tako hitro teče; Merljakovi
je potekel rok in spet so Simona in drugi čakali
novega učitelja.
Z novim šolskim letom je prispel v Remscheid
in VVupperfiirth učitelj slov. dop. pouka Dušan
Cegovnik. Za Simono in nekatere druge učence že
četrti. Tudi tokrat Simona ni zamujala pouka v
maternem jeziku, toda ker se ji je v uršulinski gim-
naziji v NViipperfurthu bližal čas mature, je imel
novi učitelj razumevanje in ji je v maternem jeziku
pomagal na domu. Končno je uspešno naredila
maturo v nemški gimnaziji in vse skozi si je želela,
da bi lahko študirala v slovenskem jeziku, ki je bil
zanjo kljub nemški gimnaziji le materni.
Zadala si je cilj, da postane ekonomistka. Starši
so se že sprijaznili, ker so ostali v Nemčiji, da je v
njeni nameri ne motijo, temveč da ji pomagajo s
finančne strani.
Ko sem se z njimi pogovarjal o vsem tem, smo
prišli do štipendije. Skoraj so bili užaljeni. Rekli
so, ali ne vem, da so domači študentje mnogo bolj
potrebni štipendije kot pa tisti, katerih starši živijo
in delajo v inozemstvu, saj samo zato marsikateri
dober učenec doma ne pride do zaželenega cilja.
To je kar tipično za Simono in njene starše, saj so
redno prihajali na proslave »Franceta Prešerna« v
Burscheid in Simona je vodila programe, ki sta jih
pripravila z učiteljem slov. dop. pouka.
Nazadnje se ji je vsa vdanost slovenski matični
domovini le poplačala, kajti ni bilo srečnejšega de-
kleta od nje, ko je dobila sporočilo, da je sprejeta
na ekonomsko fakulteto »Borisa Kidriča« v Lju-
bljani. Ko pišem te vrstice o Simoni, se spominjam
dogodka iz leta 1980., ko sem prvič v javnosti v ži-
vo slišal slovensko besedo. In kdo drug bi to bil
kot Simona. Že takrat sem sklenit, da če bo le kdaj
mogoče, bom o tem poročal, da se ve, kako ljube-
zen do domovine in maternega jezika z malo
vztrajnosti in učenja le pripelje do zaželenega ci-
lja. Da bo tudi Simona prišla do cilja in postala
ekonomistka, smo vsi, ki jo poznamo, prepričani.
Zato ji na poti do cilja želimo mnogo uspeha in
sreče!
Pavel Paradiž
Šahovske
vesti
Za šahiste bi težko rekli, da
imajo »mrtvo« sezono, saj razna
tekmovanja in turnirji tečejo vse
leto. To dokazuje tudi udeležba
članov Šahovskega društva MIP
Ptuj na številnih tekmovanjih v
zadnjem času.
Tako sta se članici Anita Liči-
na in Narcisa Mihevc udeležili
republiškega mladinskega prven-
stva in dosegli solidne uvrstitve.
Narcisa je bila s 6 točkami tretja,
Anita pa s 5,5 četrta. Za Anito
velja omeniti, da je na tem tek-
movanju nastopila nekoliko bol-
na, saj je dan pred pričetkom pr-
venstva zapustila bolnišnico za-
radi manjše operacije. Imela pa
je tudi nekoliko smole, saj je v
zadnjem kolu izgubila proti kas-
nejši zmagovalki Campovi. Ce bi
zmagala, bi naslov pripadal njej.
Republiškega mladinskega pr-
venstva pa sta se udeležila tudi
Tomo Viher in Miloš Ličina.
Oba sta igrala solidno, še pose-
bej Miloš, saj je s 5,5 točkami za-
sedel 5. do 8. mesto, za pol točke
pa je tudi »zgrešil« normo za os-
vojitev naslova mojstrskega kan-
didata.
Narcisa Mihevc, Marko Pod-
vršnik in Albin Žganec pa so se v
dveh koncih tedna prejšnji in ta
mesec udeležili kvalifikacijskega
turnirja za nastop na republi-
škem članskem prvenstvu. Izred-
no uspešna je bila Narcisa, saj je
zmagala, osvojila pokal in si za-
gotovila nastop na jubilejnem
40. ženskem republiškem prven-
stvu. To je bilo prvotno načrto-
vano v avgustu, sedaj pa je pre-
stavljeno na oktober. Kot možni
organizator jubilejnega prven-
stva je tudi ŠD MIP Ptuj. Direkt-
no pravico udeležbe ima lansko-
letna republiška prvakinja, člani-
ca ŠD MIP Ptuj Tatjana Vaupo-
tič-Košanski, društvo pa bo Ša-
hovski zvezi Slovenije dalo tudi
predlog za sodelovanje Anite Li-
čina, saj iz objektivnih razlogov
ni igrala na kvalifikacijah. Ce pa
bi bilo ŠD MIP Ptuj organizator
prvenstva, bo sodelovala kot
predstavnica domačina.
Tudi Albin Žganec in Marko
Podvršnik sta igrala dokaj dobro
na kvalifikacijah, vendar je bila
tu konkurenca izredno močna.
Kljub temu je Žganec zbral 6
točk in osvojil četrto mesto ter je
prva rezerva za republiško pr-
venstvo; na njem bo prav gotovo
tudi sodeloval. Podvršnik pa je s
5,5 točke osvojil 8. mesto. Di-
rektno pravico udeležbe imata še
člana ŠD MIP Ptuj Rado Brglez,
ki je bil na lanskem prvenstvu
tretji, ter MM Danilo Polajžer.
Ce se bo vseh pet članov udeleži-
lo republiških posamičnih prven-
stev, bo to polovica prve ekipe
društva, kar je prav gotovo do-
bra preizkušnja pred ekipnim re-
publiškim prvenstvom. Za ekip-
no prvenstvo se bodo člani dru-
štva pričeli pripravljati že sep-
tembra. saj prvo mesto na tem
tekmovanju zagotavlja nastop v
drugi zvezni ligi, uvrstitev do
tretjega mesta pa še direktno
udeležbo na republiškem finalu
za pokal maršala Tita naslednje
leto.
O aktivnostih in uspehih čla-
nov ŠD MIP Ptuj bomo tako v
bodoče še poročali, saj je tekmo-
valni koledar od društvenega,
regijskega in republiškega do
zveznega tekmovanja — tako ob-
širen, da zahteva stalno angažira-
nje ne samo igralcev, ampak tudi
funkcionarjev v društvu.
Ob tej priliki vabimo člane
društva in druge ljubitelje šaha,
da se zberejo v društvenih pro-
storih v petek, 9. septembra, ob
19. uri, ko bo redni mesečni hi-
tropotezni turnir.
Silva Razlag
V Markovcih
turnir
v velikem
nogometu
v soboto, 13., in v nedeljo, 14.
avgusta, so nogometaši iz Mar-
kovcev pripravili turnir v veli-
kem -nogometu. Sodelovalo je 8
ekip: Hajdina, Hajdoše, Slove-
nja vas. Tržeč, Dornava, Stojnci,
Gorišnica in Markovci. Prvo me-
sto je osvojila ekipa NK Mar-
kovci, drugo ekipa NK Hajdoše
in tretje ekipa NK Gorišnica. Pr-
ve tri ekipe so prejele pokale.
Nogometaši iz Markovec so se
odločili, da bo turnir tradiciona-
len, zato je zmagovalna ekipa
prejela tudi prehodni pokal. L Š.
TEDNIH - 25. avgust 1988
IZ NAŠIH KRAJEV — 7
Nekoč običajno je danes zanimivo
(2. del)
Kmečki praznik, ki je bil na De-
strniku v nedeljo, 14. avgusta, je bil
po vsebini eden najbogatejših in tu-
di najbolj pestrih do^lcj. Domačini
so se izredno potrudili, pobrskali po
spominu in v povorki prikazali celo
vrsto nekdanjih kmečkih del, opra-
vil in danes že skoraj pozabljenih
domačih obrti.
Reven kmet, viničar ali uboga para kakšne druge sorte je bil prisiljen iz-
delati bivališče zase in za svojo (pre)številno družino kar sam. Gradbeni
material mu je ponujala kar narava: nekaj lesa, slame in blata.....
Spretnih, delovnih rok pa tako ni manjkalo!
Domači kovač, ki ga na Destrniku še vedno premorejo, je radovednim
gledalcem, zvečine mladim, pokazal umetnost nekdanjega kovaškega
varjenja. Zvaril je okov za leseno kolo kmečkega voza. Kot večina obr-
tnikov tudi on nima vajencev!
Prva samostojna razstava Marije Gregorc
Tudi v poletnih mesecih je li-
kovno razstavišče v hotelu Poe-
tovio zelo aktivno. Pravkar je bi-
la namreč odprta že tretja razsta-
va v letošnjih počitniških mese-
cih," ki krasi hotelsko jedilnico.
Tokrat je razstavila slike in akva-
rele Marija Gregorc iz Ptuja, ki
se prvič samostojno predstavlja
ptujski publiki. Gregorčeva je si-
cer zelo aktivna kot ustvarjalka
in razstavljalka v družbi drugih
ljubiteljskih slikarjev Ptuja. Prav
je, da se je odločila za samostoj-
no razstavljanje, kar je posledica
priprav, ki jim je posvetila nekaj
zadnjih let, ko so nastala njena
dela, vključena v razstavo.
Gregorčeva se je vključila v
ljubiteljsko ustvarjanje relativno
pozno in se usmerila na svojstve-
no originalnost, pri čemer se ne
oddaljuje od motivne resnično-
sti, ki jo črpa iz narave. Njeni
motivi so zajeti v Ptuju in njego-
vi okolici ter prežeti z lahkoto
predstavljanja. Neposrednost se
povezuje z elementi razvijanja
lastnega izraza, ta pa se nanaša
predvsem na lokalni ton, ki ga
ustvarjalka spoštuje in poudarja
ob motivni danosti. V akvarelih
je občutila tudi pomen linije in
nežnega kolorita, skratka navdu-
ševala se je za lepoto potez, ki
prihajajo tukaj do izraza.
Likovno se je začela Gregorče-
va uveljavljati z akvarelom. Med
prvimi motivi so se zvrstile po-
krajinske predstave, zanimala pa
so jo tudi tihožitja, ki jim sicer v
cvetni motiviki še danes posveča
dosti pozornosti. Kljub pestri te-
matski igri, ki zahteva intenziven
kolorit, se je Gregorčeva znala
izogniti romantičnosti, v katero
bi ob teh sicer izvirnih motivih
lahko zapadla. Rajši se je opre-
delila za neke vrste kolorističen
lirizem, kar se odraža tudi na
njenih barvno bolj poudarjenih
oljnih slikah, ki sicer učinkujejo
funkcionalno, obenem pa so po
svoji strukturi in tematiki monu-
mentalnejše.
V oljih Gregorčeve so torej
motivi široko zajeti in kažejo glo-
bok občutek za likovnost, saj je
poudarjena vizualna komponen-
ta, ki mora biti navzoča pri
ustvarjanju umetniškega dela
oziroma povezana z organizacijo
likovnih sredstev, ki so dobro za-
stopana s konstruktivnim nači-
nom tehničnega podajanja.
Ustvarjalka skrbi tudi za ravno-
vesje v kompoziciji in se zanima
predvsem za perspektivo, obe-
nem pa za kontraste medseboj-
nih odnosov v sliki, ki jih razčle-
nja s svežo barvitostjo. Več dra-
matike vsebujejo vedute, ki zah-
tevajo strožjo arhitektoniko in
več koloristične doslednosti, kar
se na poseben način povezuje s
tovrstnimi motivi.
Likovna artikulacija Gregorče-
ve ni povezana z modernizmi,
kljub temu pa je jasno čitljiva,
opazna in koloristično sveža v
svoji nagnjenosti k tradiciji. To
še bolj poudarjajo posamezni
motivi iz oddaljenih haloških za-
. selkov in slovenjegoriških vasi.
kjer je Gregorčeva obdelala vrsto
motivov s starimi vaškimi ambi-
enti in tradicionalno arhitekturo,
ki te elemente združuje v poseb-
no tematsko celoto. Na ta način
se je opredelila za posebno
strukturo našega podeželja, skr-
bela za posebne kompozicijske
odnose in bolj racionalno obrav-
navanje motivov kot sicer. Vse to
pa v celoti likovnega ustvarjanja
Marije Gregorc odkriva, da vse-
buje avtorica med drugimi pozi-
tivnimi lastnostmi tudi nagnje-
nost k organiziranju celote, ki
daje čutiti, kako sugestivno delu-
jejo nanjo motivi.
Ob koncu ugotavljamo, da si
je Gregorčeva že zgradila svoj
slikarski izraz, ko je vztrajala pri
akvarelu. Neprimerno več napo-
ra je vložila v slike velikega for-
mata, ki so nastale v zadnjem ča-
su, ko seje pripravljala za razsta-
vljanje. Njeni motivi iz Kicarja,
»Cvetoči travnik«, vedute Ptuja,
Ptujske Gore in Borla ter drugi
motivi, slikani v olju, prikazujejo
zanimiv proces in odkrivajo, ka-
ko so nastajale te slike v svojih
za razstavljalko nedvomno kom-
pliciranih, čeprav pa enostavnih
oblikah. Vse to dopolnjuje ume-
tniško fizionomijo ustvarjalke, ki
jo poznamo tudi kot odlično in
prefinjeno akvarelistko. Želimo
ji, da še naprej tako vneto slika
in vse te elemnte, ki jo tematsko
navdušujejo, še naprej združuje
v posamezne celote. To zahteva
sicer dolgo, raznovrstno in tudi
naporno pot, ki pa je že ob tem
razstavljanju kronana z uspe-
hom.
Dr. Štefka Cobelj
(Posnetek: 1. C.)
Tako so nekoč žagali deblo, ga oblikovali v tram ali pa ga razžagaliv
debelejše deske (»fosne«). Šlo je počasi, a zanesljivo. Nikamor se ni mu-
dilo, in če je bilo potrebno, so na tak način pripravili les tudi za cel dvo-
rec, ne le za kmečko domačijo.
Sodar je še danes, zlasti v vinorodni pokrajini, kakršna je rtaša, nepo-
grešljiv. Tudi tega na Destrniku še imajo; pokazal je, kako se sestavi
kad in tudi z železnimi obroči. Medtem pa je v desnem kotu prikolice
nekdanji vaški »lotar« pridno krpal in »lotal spreluknjane piskre« do-
mačih gospodinj.
Poglejte, kako so si nekoč pastirji na vsakdanji paši krajšali čas. S pali-
cami, dolgimi približno 1,20 m, so živahno poganjali štirioglati kos lesa
in ga drug drugemu poskušali spraviti v luknjo, zvrtano v travnatih tleh.
V igri, ki se je imenovala »naganjanje vuka«, je bil poraženec tisti, ki je
svojo luknjo najmanjkrat ubranil. Pa naj še kdo reče, da je hokej na tra-
vi tuja iznajdba! Igre mladi danes ne poznajo več; ni pastirjev. Zame-
njala jih je elektrika!	Besedilo in foto:
I. C.
VRTEC V JERUZALEMU
KRONIKA NEKEGA UCLOVEČENJA
Morebiti bodo kasneje v življenju ti otroci polagali težke, zahte-
vne izpite. Vendar, ali bo icateri tistih izpitov zahtevnejši od njihovega
prvega umivanja zob? Krtačke so ostre, kalodont peče, ta ali oni spet
lahko zajoče. Vendar pa jih čedalje več sprašuje, s peno okoli ust:
»Mamica, tak? . . . Tovarišica Danica, tak? . . .«
Ko smo prestali prvo umivanje zob, jih prosim, naj me še malo
poslušajo:
»Otroci, veliko bolezni pride od nezdravih zob. Zato si bomo zo-
be redno umivali. Pa ne samo mi, ko smo v vrtcu povedali boste
doma, mamicam in očetom, pa vašim starejšim b"ratom in sestram, da
si tudi oni morajo umivati zobe. Ali jim boste?«
Bodo! Postali bodo naši prizadevni poganjači pri oranju ledi-
ne ...
To je bil dolg dan in preden smo ga zaključili, smo se še spreho-
dili do gozda. V naravi so postali zgovorni. Sprašujem jih, kaj so imeli
za zajtrk. Nobeden ni pil mleka, razen upravnikovih. »Meni so mami-
ka jaboišnico segreli,« pravi Nežika. Večina je dobila za zajtrk »ja-
bolšnico pa kruh . . .« (Zapisujem si novo točko v pogovoru z matera-
mi.)
Tisti, ki gredo z Danico, pojejo. Ujamem Biserin glas in močneje
stisnem roko otroku, ki stopa z menoj.
V gozdičku posedemo. Preden iio Danica povedala pravljico,
opozorim otroke, naj za zajtrk ne pijejo jabolčnika in nobene alkohol-
ne pijače. Najbolj zdrava pijača za otroke je mleko.
»Naša krava pa nima mleka,« se oglasi Pepek. In tudi pove, za-
kaj ne: Moja mama je rekla, ka naša soseda vrže prek trama v jihovoj
štali eno coto, pa tisto doji, te pa naša krava nema mleka ... Da je co-
prnica.«
»Kaj ti proviš?« plane Danica. »Coprnice so samo v pravljicah!
To ti pove tvojoj mami!«
»Danica, Danica, globoko bo treba zorati to ledino! . . .« in še
eno točko k mojemu programu!
Cisti prti na mizicah, na vsaki šopek rož, po stenah slike — matere,
vajene samo delavskih sestankov sredi tobačnega dima, se v zadregi
prestopajo v naši otroški jedilnici. Kakor da so stopile v tuj svet, ne
poznajo njegovih razsežnosti, ne vedo, kaj jim obljublja. Prišle so bo-
se, oblekle so si čiste bluze za ta naš prvi roditeljski sestanek, zatakni-
le za predpasnik dišečo mažiliko, potegnile naškrobljeno ruto globo-
ko na očiv Čutim njihovo zadrego, povabim jih, naj sedejo na nizke
klopice, m -uU' .SliTTi--^ sedem mednje.
14. nadaljevanje
Medtem ko mi gre pogled po nemih, togih obrazih, tehtam bese-
de, ki bi bile prave, da bi z njimi omehčala togost potez, se nekako
prebila do njih in potolažila njihovo jezo zaradi vsega tistega, kar po-
čenjamo v vrtcu. Ko vstanem in začnem govoriti, počasi dvignejo gla-
ve.
»Drage tovarišice . . . srečna sem, da vidim v tem domu tudi vas,
matere . . . Marsikaj se bomo morale pogovoriti, gre za vas in vaše
otroke, ne bom vam prikrivala tegob, ki jih imamo, ve pa morate ra-
zumeti ... V vrtec prihaja petnajst otrok nekateri so bolje, drugi
slabše opremljeni, kakor pač kdo more. Pogovoriti se moram z vami o
vaših otrocih, o tistih, ki jih mame doma umijejo in počešejo, pa jih
mi tu še enkrat umijemo in počešemo ... pa tudi o tistih, ki ne pridejo
čisti . . .«
»Kaj se bomo te prepirali, keri je čisti pa keri ne!« mi ena izmed
njih seže v besedo.
Čutim, kako je ozračje naelektreno, kako polje v ženskah odpor.
Preden utegnem spregovoriti, me prehiti druga:
»Kak si vi vupate deco tii mujvati in gladiti!«
Izpod naškrobljene rute me prestreli srdit pogled. Ženske se skla-
njajo druga k drugi, si pošepetavajo, bliskajo z očmi.
»Sen van zato dola fačoka, ka bi ga tu vohaali?« mi očita tretja.
In druge vsevprek:
»Kaj si vi dovolite! Našo deco tii sločite!...«
Nimam besed, ki čarajo. Ne morem z eno samo besedo napraviti
čudeža . . .stoletja je čas grešil nad njimi, vojna je napravila svoje.
Morali bomo korak za korakom, brazdo za brazdo orati ledino. Orači
bodo otroci, ne jaz ... Zdaj, v tem poznem večenj, ko so od zgodnje-
ga jutra delale v gorici in je zvečer še toliko dela doma, jim moram
brez olepšavanja povedati, zakaj v vrtcu slačimo njihove otroke, zakaj
jih umivamo in češemo. Predvsem pa jih skušam opravičiti, če so
otroci garjavi, če jim najdemo v laseh in srajčkah uši: vse to je še po-
sledica vojne, pomanjkanja, mi pa imamo sredstva, da bomo vse to
kar najhitreje popravili. Pri tem pa nam morajo tudi same pomaga-
ti .. .
»Kaj mi te more ena viiš!.. .« mi ena izmed njih posmehljivo se-
že v besedo.
Zdaj nočem biti več prijazna tovarišica, pogledam jo z očmi stro-
gega sodnika:
»Oprostite! Uš ne živi od nesnage, temveč od krvi! Od vaše in
otrokove! Na glavi imate naškrobljeno ruto — a kaj je pod njo? Ne
zamerite mi, da govorim tako odkrito z vami, bolje da si povemo v
obraz, kako je . . . Nekaj pa mi morate verjeti: mi tu v vrtcu hočemo
vam in vašim otrokom dobro! Pa ne le mi tu, to hočejo tudi vsi vaši
tovariši na okraju in v republiki, pomagali so nam zgraditi ta Dom za
vaše otroke, kar je predvsem v pomoč vam, očetom in materam . . .
Ali vidite, kako so vaši otročički bledični? Same tožite, da so tako ble-
di, da vam majhni umirajo ... In tista zlagana sramežljivost! Otroke
vzgajate, da jih je sram slečene . ..«
Vidim jih, kako nekatere lezejo vase, morajo si priznati, da je res
tako, a kaj naj store, nihče jih ni naučil drugače, tudi ni bilo kdaj . . .
Zadene me nasršen pogled, nekaj jih je vstalo, da bi užaljene odšle.
Pridušajo se, da njihovih otrok ne bomo več videli v vrtcu. A slišim
tudi drugačne glasove:
»Le okregajte nas, mamika! Le povete nan, ven si zaslužimo.«
In sprejmemo sklep, da bodo bolj pazile na snago, zračile stano-
vanja, premišljevale o mojih besedah . . . predvsem pa se bodo pogo-
vorile z materami, ki jih danes ni tu, ki svoje otroke še zmeraj rajši za-
klepajo v zatohle izbe, kakor da bi jih poslale v vrtec, v njihov Dom
igre in dela.
Preden se razidemo, jih prosim, naj mi ne zamerijo, če bom pri-
šla k njim kdaj zvečer ali zjutraj, preden bodo odšle na delo; prinesla
bom mazilo še drugim otrokom, pa tudi odraslim, če bo treba. Nič ne
pomaga, če otroku < vrtcu pozdravimo hraste in ga očistimo, ponoči
pa se doma znova naleze bolezni ali mrčesa.
Nekje od vrat me zadene oster klic:
»K nan ne hodi! . . .«
In še globlje iz teme glas moškega:
»Hujdič!«	Nadaljevanje prihodnjič
8 - ZA KRATEK ČAS
25. avgust 1988 - TEDNIK
Dober den! Suša nas je čista doj vsišila, požjovla in potukla.
Dežek Je priša prepozno in skoro nič se ne do pomogati. Še po-
sebno tan na Dravsken in Ptujsken polji, ge ma zemla več sodra,
je vse* posmojeno. Pa se zdaj jaz in tudi druf^i čudijo, ge so zaj ti-
sti, ki so obečovali, da bodo z dravskega kanala, ki napoja hi-
droelektrarno na Formini, napelali namakalne sisteme in to celo
na prosti padec, saj je voda v kanoli precik višje od žejnih njiv.
Pa je vse fkuper ostalo samo pri besedah in obljubah, kak je to
pri nas že navoda. Voda pa teče dale v .vi' do morja, tan pa je itak
vode že preveč. Ovokrot sen šteja v cajtngah en dober naslov:
Suša na poljih in v glavah . . . Točno je tak. saj namakalni siste-
mi ne bi bili tak drogi, kak je vejka škoda zavolo suše. Na našen
Suhen Bregi se seveda ne bi dalo umetno namakati, saj še za piti
nemamo vode. Jaz ali ne ven. kaj smo toti kruhoborci kumi nare-
dili, da nas eno leto toča potuče. drugo leto pozeba posmodi. tre-
tjo leto suša vniči, fort naprej pa nas itak tote cenovne zmešnjove
kolejo. Jaz zamerin totemi našemi ptujskemi radiji in Tedniki,
zakaj ne organizirajo ptujskega festivala domoče zabavne glasbe
v cajti najhujše suše, saj hi te čista zagvišno dež lija.
Pa bodi zadosti o deži, suši, saj pri moji duši več ne ven, kumi
bi se človik pritoža. ali zemeljski in ali nebeški vlodi'.^ Zdi se mi,
da sta nas obedvi pustili v nemilosti in odišli na dopust. Tisti, ki
so ostali duma dežurni, pa itak ne vejo, za kaj se gre, ali za peče-
ne ali za pohane golobe, kak smo včosik v štorih cajtih tumi re-
kli.
Moja Mica se pa že dere vuni na dvoriši: »Frdamani ded, idi
rajši nekaj boj pametnega delat, namesto da se greš nekšnega
pisatelja na štora leta. Rajši vzemi v roko motko namesto svin-
čnika . . .!« Pa saj vete. ženske so pač ženske. Srečno, vaš LUJ-
ZEK.
TEDNIK ~ 25. avgust 1988
IZ NAŠIH KRAJEV — 9
Groza, komaj vstaneš, pa že mučenje.
Vam je žal, da niste šli z nami?
Kronika nekega taborjenja
Vse skupaj se začne z mrzli-
čnim pakiranjem. Ko je že vse v
nahrbtniku, ugotoviš, da je pre-
velik. Intenzivno razmišljanje,
kaj bi lahko ostalo doma, te pri-
vede do sklepa, da res ne moreš
ničesar pogrešati in da bo pač
treba potrpeti.
Ko prisopihaš na postajo ob
točno določeni uri, ampak zad-
nji, ker pač vsi mislijo, da je tre-
ba priti malo prej, te sprejme
trušč štiridesetih otrok. Če k te-
mu dodaš še starše, sestre, brate,
prtljago ... se nabere kar čedna
množica. Obupno si želiš, da bi
vlak že pripeljal, ker veš, da se
boš po desetih urah vožnje zna-
šel v Kaštelu Starem, na starem
tabornem prostoru, kjer te bo
pričakala najboljša kuharica p.od
soncem s toplim čajem.
No, pa smo tu. Naslednjih
osem dni bo torej potekalo po
ustaljenem dnevnem redu: vsta-
janje, telovadba, zbor, dviganje
zastave, pospravljanje, kopa-
nje... Da ne boste mislili, da se
tega reda strogo držimo. Kje pa!
Uradno naj bi vstajali šele ob pol
osmih, ampak naši nadebudneži
so že ob sedmih vneto čivkali.
Pravo nasprotje, če se spomnim
prejšnjih taborjenj, ko smo vča-
sih koga prinesli iz šotora, pa je
še kar spal-. Telovadba je poteka-
la brez večjih zapletov, samo ne-
katerim je bilo vsako jutro sla-
bo ... Jutranja prerekanja in
prepričevanja so se začela pri
ocenjevanju šotorov, ampak ko-
misija se ni dala. Šotor pa res ne
more biti pospravljen, če najdem
pod pogradom — rajši ne povem
kaj! Pospravite še to in to, pa bo
jutri boljša ocena. Zmenjeni?
Naj vam zaupam, da so imeli
najlepši, najboljši in sploh naj
šotor Peter, Boštjan in Renata.
Preostali del dopoldneva smo
preživeli na plaži in v vodi, kjer
so vsi neplavalci, ki se niso bali
vode, s pomočjo plavalnega uči-
telja splavali! In teh ni bilo ma-
lo.
Kosilu naj bi sledil popoldan-
ski počitek, a ga ni hotel nihče
izkoristiti v pravem pomenu be-
sede. Najmanj je zanj vedel de-
žurni vod. Prav jim je! Navadno
so se tako dolgo iskali, da je vod-
nik dobil nekaj novih sivih las in
krepko prijel krpo za pomivanje
posode. Sicer pa, vaja dela moj-
stra, zato svetujem vsem ma-
mam, da preverijo, ali kuhinjsko
znanje še ni izpuhtelo iz glav.
Popoldne smo se spet vneto na-
makali in si dvakrat privoščili
skok na sosednji otok Ciovo.
Večere smo si krajšali s pesmi-
jo in stiskali pesti ob taborniški
olimpiadi. Po napetih bojih v za-
vezovanju vezalk, nošenju vode
v preluknjanih kozarcih, trino-
gem teku, prenašanju krompirja
na žlici in ciljanju lončkov, si je
prvo mesto priboril vod Smrkcev
in tako prejel sladko nagrado.
In že smo na koncu. Ampak tu
je šele najlepše, kajti na vrsti je
taborni večer s pravim ognjem in
navihanim programom, kot se
pri tabornikih spodobi, in z
obljubami, da se drugo leto spet
srečamo. Tekst in foto: S M
Dober tek!
Čast dviganja in spuščanja zasta-
ve pripada najbolj pridnemu v vo-
du
Mame, pozor!
Nepogrešljivi Olga ■ Marica
Ptujčani prevzeli vodstvfo
Rujski klub malega nogometa Tarok je v soboto '"zvedel enega
od turnirjev za slovenski revialni pokal. Najboljši so bili igralci ptuj-
skega kluba Poetovio pred Vitomarci in Surovino—Branikom iz Ma-
ribora, četrti pa so bili gostitelji. Med igralci se je izkazal To ni Emer-
šič iz zmagovalne ekipe, ki je bil tako najboljši strelec kot najboljši
igralec. Ptujski klub je prevzel vodstvo v skupni uvrstitvi pred I' nžev-
ci in Barakudo.	1. k.
Drava v Rogaški Slatini
v soboto in nedeljo bodo v slovenskem nogometu začeli prven-
stveno sezono 1988/1989, pokalna tekmovanja pa so začeli nekoliko
prej.
Nogometaši Drave, ki bodo nastopali v vzhodni območni ligi, so v
nedeljo v srečanju za pokal NZS po dobri igri odpravili Muro iz Mur-
ske Sobote s 3:1, pomlajena mladinska ekipa pa je proti vrstnikom
Mure izgubila z 0:4. Tekmi sta bili v Ptuju.
v prvem kolu članske lige bodo Dravaši nastopili v gosteh pri pr-
vem favoritu prvenstva; v Rogaški Slatini se bodo pomerili s Steklar-
jem. Tekma bo to nedeljo. V naslednjem kolu se bodo na svojem
igrišču pomerili s Šmartnim, nato pa dvakrat gostovali. Začeini razpo-
red je torej za Dravo težak, ob tem pa sta zbolela oba branilca (Poto-
čnik in Šmigoc), ni rezervnega vratarja, odšel pa je tudi srednji napa-
dalec Memič. Skratka — Drava je številčno in igralsko okrnjena, ven-
dar igra, kot so jo prikazali v nedeljo proti Muri, vliva optimizem. Saj
Drava ima igro, sistem 4:4:2 pa ji, kot kaže, najbolj ustreza.
Prvenstvo bodo začeli tudi člani v prvem razredu medobčinske li-
ge. Pari so naslednji: Pragersko—Aluminij, Boč—Osankarica, Slove-
nja vas—Stojnci, Markovci—Hajdina, Hajdoše—Središče in Skor-
ba—Gerečja vas.	1. kotar
Novice iz ZTKO PTUJ
Počitnice in letni dopusti gre-
do h koncu, pričela se bo šola in
drgnjenje šolskih klopi, prav ta-
ko pa bomo stopili za stroje na
delovnih mestih in spet se bo za-
čelo monotono življenje iz dneva
v dan. Zakaj pa tega monotone-
ga življenja ne bi popestrili z
udeležbo na kakšni rekreativno-
športni prireditvi pod geslom
RAZGIBAJMO ŽIVUENJE?
Komisija za množičnost pri
ZTKO Ptuj je že v lanskem letu
sestavila koledar raznih rekrea-
tivnih akcij in prireditev, na ka-
terih je sodelovalo večje število
delovnih ljudi in občanov občine
F*tuj. Prav te pa vabijo tudi v je-
senskih in zimskih mesecih na
podobne prireditve. In kaj pri-
pravlja komisija v prvih jesen-
skih dneh:
-	SOBOTA, 27. avgusta:
množično trimsko plavanje v
Ptujskih toplicah; izvede PK
Ptuj,
-	NEDEUA, 4. septembra:
množično trimsko akcijo »Vsi na
kolo za zdravo telo«; izvede ŠD
Tumišče,
-	SOBOTA, 10. septembra:
kolesarski maraton; izvede KK
Ptuj.
Torej bodo v mesecu septem-
bru prišli na svoj račun pred-
vsem tisti Ptujčani, ki radi plava-
jo in kolesarijo.
Na vse akcije vabijo udeležen-
ce tako iz najmlajše generacije
kakor tudi najstarejše, kajti prav
te čakajo tudi posebne nagrade;
organizatoiji pa ne bodo pozabi-
li tudi na druge. Vabljene so tudi
družine, kajti le-te bodo prejele
na akcijah v sklopu slovenske
akcije RAZGIBAJMO ŽIVUE-
NJE iK)sebna priznanja.
ZB
STRELSTVO
Povprečni rezultati
v nedeljo, 14. avgusta, je bilo občinsko prven-
stvo v streljanju s serijsko malokalibrsko puško za
člane, članice, mladince in mladinke. Pionirji in
pionirke so to obvezo izpolnili že v juniju. Streljali
so iz trojnega položaja (3x10 strelov, to je 300
možnih krogov).
Kakor smo pričakovali, so favoriti posegali po
najboljših mestih. Vročina pa je prip>omogIa, da so
bili doseženi le povprečni rezultati, in sicer:
Člani — ekipno: 1. Kidričevo I. 689 kr., 2. Tur-
nišče I. 679, 3. Kidričevo.11. 625, 4. Agis 599, 5.
Železničar 581; sledijo: Tumišče II, Op>ekar, Dra-
ženci Vitomarci (nepopolna ekipa).
Najboliši nosamezniki: 1. Bojan Mihelač (Tur.)
237 kr. (6 X 10), 2. Franček Ljubeč (Kid.) 237 kr.
(5 X 10), 3. Gorazd Matoič (Kid) 235 kr., 4. David
Ribič (Tur.) 232 kr., 5. Jurij Lamot (Kid.) 217 kr.
Edina članica Zdenka Matjašič je nastreljala
237 krogov.
Mladinci posamezniki: 1. Stanko Lenart (Žel.)
224 kr., 2. Izidor Pulko (Tur.) 221 kr., 3. Branko
Lenart (Žel.) 220 krogov, 4. Maijan Gavez (Vi-
tom.) 195 krogov, 5. Andrej Drevenšek (Draž.) 158
krogov.
Republiško normo so f>oleg članice Matjašičeve
dosegli še štirje člani in trije mladinci, ki se bodo
3. in 4. septembra v Ljubljani kosali z najboljšimi
strelci in strelkami Slovenije.	K. A.
Predstavljamo ansamble
letošnjega festivala
BRATJE iz Oplotnice so bili na laaskem festivalu pravo presenečenje.
Kot debitantje so osvojili zlato Oifejevo značko.
ŠUMIK iz Slovenske Bistrice je u sedemnajstem festivalu osvojil bron
Tokrat poskušajo drugič.
COF iz Novega mesta se drugič predstavlja v Ptuju. Lani so bili brona-
sti.
REVIRCANI iz Zagorja ob Savi so bili doslej srebrni in zlati. Slika je s
sedemnajstega ftstfvala, ko so nastopali pod imenom Toneta Kudra.
SAVLNJSKIH SEDEM iz Likoj bo tokrat nastopilo v drugačni zasedbi,
kot je na fotografiji, ki je s trinajstega festivala. V žepa imajo tri zlate
Orfejeve značke.	"	L
10 - ZA RAZVEDRILO
25. avgust 1888 — fliDNIK
TEDNIK - 25. avgust 1988
OGLASI IN OBJAVE — 11
ZAVOD RADIO — TEDNIK PTUJ
XIX. SLOVENSKI FESTIVAL DOMAČE
ZABAVNE GLASBE »PTUJ '88«
od 2. do 4. septembra 1988 na letnem prireditvenem prostoru v Ptuju
VSTOPNICE bodo naprodaj od 29. avgusta na upravi RADIO-TEDNIKA v Vošnjakovi ulici 5.
Vožnja je prijetnejša,
vendar...
Odsek ceste Bori — Zavrč je obnovljen in vožnja po njem je prijet-
na. Zakaj v naslovu tisti vendar? Zato, ker celi odsek do Zavrča ni ob-
novljen, ostalo je še okrog 500 metrov zelo slabe ceste in na pogled nič
ne kaže, da bi tudi ta del dobil novo prevleko. Zakaj nismo vprašali od-
govornih, kdaj to bo oziroma zakaj ni? Zato, ker nam odgovor ne bi
omogočil prijetne vožnje.
L. Kotar
Črna vdova
tudi
v Ptuju
Stanuje v pollitrskem kozarčku
marmelade, ime ji je Matilda in bo
kmalu postala mamica. Njen gospo-
dar (zaradi sosedov želi ostati anoni-
men) pravi, da najraje je muhe in gle-
da ljudožerske filme, saj jo spominja-
jo na smrt njenega soproga.
Prinesli so jo z Jadrana. Kmalu bo
storila kruto smrt, saj jo bodo »naga-
čili«.
Kadar pride k hiši nekdo, ki ni za-
želen, ji gospodar reče samo: »Matil-
da, ham, ham.«
In Matilda naredi ham-ham.
Šturmovci, 19. avgusta 1988. (Posnetek: jš.)
Ne bo vam uspelo,
tu je alarm
Od leta 1981 naprej, ko so v
ptujski Srednješolski center vlo-
mili neljubi obiskovalci in pov-
zročili precej škode, so v njem iz-
polnjevali alarmni in varnostni
sistem. Leta 1983 so zmontirali
alarmne naprave in vse do noči z
minule sobote na nedeljo vlomil-
cev, ki bi jih pritegnil ptujski
Srednješolski center, ni bilo.
V noči s sobote na nedeljo pa
sta se dva mladeniča lotila ravno
tega cilja. Vlomila sta pri pove-
zavi med centrom in športno
dvorano. Za cilj sta si izbrala ra-
čunovodstvo, vanj pa sta na silo
odprla vrata s protipožarnim
orodjem. Ko sta spoznala, da
tam ni nič oprijemljivega, sta se
podala proti studiu, a so ju mili-
čniki ptujske postaje milice že
prestregli. Alarmni sistem je na-
mreč omogočil, da so na postaji
milice takoj zvedeli za obisk, po-
iskali so odgovorno osebo in
skupaj z njo takoj šli v center.
Vlomilca sta se skrila v razredu.
Po mnenju Miša Potočnika, ki je
bil to noč skupaj z miličniki in
jim je dal ključe centra, so le-ti
ravnali izredno hitro in stroko-
vno in je velika zasluga, da so
vlomilca pravočasno ujeli, pred-
vsem njihova. Večje škode sicer
nista imela časa povzročiti; po-
škodovala sta steklo na oknu.
kjer sta vlomila, uničila podboje
za vrata, tako da večjih stroškov
ni. Vlomilca nista bila iz Ptuja. V
Srednješolskem centru skrbijo,
da so vsi delavci in učenci sezna-
njeni z alarnmnim sistemom in
kot kaže, je med Ptujčani že po-
znano dejstvo, da v center ni mo-
goče kar tako vlomiti.
d. 1.
Posledice vloma v računovodstvo,
kjer vlomilca nista našla nič »ko-
ristnega«. Napis na vratih ju je,
kot kaže, zavedel.
(Foto: I. Ciani.)
Rodile so:
Jelka Hertiš, Majšperk IGO -
Tanjo; Dragica Pajnkihar, Rodni
Vrh 27 — Miha; Nevenka Gore-
njak, Dolane 35 — dečka; Mar-
jana Šprincar, Juršinci 58 — Mo-
niko; Sonja Pukšič, Biš 12 — Ro-
ka; Gordana Perčič, Ziherlova
pl. 3 — Anjo; Marija Forštnarič,
Bukovci 99/a — deklico; Brigita
Murks, Ormoška 2 — Tamaro;
Jožefa Fajt, Majski Vrh 53 — de-
čka; Marija Tušak, Drakšl 21 —
deklico; Jožica Cafuta, Strmec
45 — deklico; Jožica Kolovski,
Precetinci 27 — Aleša; Anica
Kosi, Moravci 57 — dečka; Joži-
ca Žuran, Senešci 41 — Sabino;
Jožica Krajnc, Hrvatski trg 5 —
dečka; Anica Moravec, Senešci
64/a — Anito; Janja Švarc, Lac-
kova 13 — deklico; Marta Pinta-
rič, Brezovec 89 — Jasmino; Jel-
ka Svenšek, Kicar 54 — dečka;
Katica Šibila, Pobrežje 45 —
Boštjana; Miroslava Sever, Trgo-
višče 24/a — dečka; Nela Džala-
pa, Gregorčičev dr. 6 — Denisa;
Milena Zupanič, Jiršovci 68 —
deklico; Vida Majcen, Sodinci
77 — Majo; Elizabeta Vajda, Bu-
kovci 134/b — dečka; Ana Ko-
renjak, Strmec 10 — Sanjo; Mi-
lena Vogrin, Vitomarci 69 — Mi-
tja; Vida Krajnc, Vintarovci 53
—	deklico; Helena Popušek, Ti-
ha pot 4 — Sašo; Marinka
Krajnc, Videm 12 — dečka; Ma-
nuela Vajda, Stojnci 36 — Ma-
ria; Helena Dovečar, Strjanci 6
—	dečka; Zofija Petek, Savci 69
—	Katarino, Olga Mlakar, Kidri-
čevo, Kraigherjeva 19 — Mateja.
Poroke:
Franc Belšak, Muretinci 12, in
Ljudmila Janžekovič, Stojnci
103; Branko Zaje, Kidričevo,
Kraigherjeva 8, in Aleksandra
Steineker, Kidričevo, Kraigherje-
va 8; Anton Ižanc, Rogaška Sla-
tina, Prvomajska 27, in Zdenka
Kamenšek, Strmec pri Rogatcu
27; Janez Petek, Prerad 43, in
Vidka Peteršič, Dornava 103; Jo-
žef Kociper, Moškanjci 68, in
Danica Tobijas, Moškanjci 68;
Branko Šegula, Moškanjci 94/a,
in Marija Golob, Moškanjci
94/a.
Umrli so:
Jožeta Tratnik, Apače 84, roj.
1920, umrla 14. avgusta 1988;
Matej Emeršič, Podlehnik 2/a,
roj. 1973, umrl 16. avgusta 1988;
Terezija Hlebec, Kog 107, roj.
1909, umrla 17. avgusta 1988;
Matilda Belec, Starše 76/b, roj.
1920, umrla 21. avgusta 1988.
rSDNIK
Izdaja Zavod za časopisno in
radijsko dejavnost RADIO —
TEDNIK, 62250 Ruj, Vošnja-
kova 5, poštni predal 99. Ure-
ja uredniški kolegij, ki ga se-
stavljajo: direktor in glavni
urednik Franc Lačen, odgo-
vorni urednik Ludvik Kotar,
tehnični urednik Štefan Puš-
nik, novinarji Jože Bračič,
!vo Ciani, Majda Goznik, Dar-
ja Lukman, Martin Ozmec,
Marjan Šneberger in Nataša
Vodušek ter novinar-lektor
Jože Šmigoc. Uredništvo in
uprava: Radio—Tednik, tele-
fon (062) 771-261 in 771-226.
Celoletna naročnina znaša
25.000 dinarjev^ za tujino
40.000 dinarjev. Ziroračun pri
SDK Ruj: 52400-603-31023. Ti-
ska ČGP Večer, Maribor. Na
loodlagi zakona o obdavčenju
jaroizvodov in storitev v pro-
metu je TEDNIK uvrščen med
proizvode, za katere te-
meljni d'9vek n "
ČRNA KRONIKA
SMRTNI UDAREC Z LATO
V soboto, 20. avgusta, okoli
23. ure sta se v Njivercah začela
prepirati in telesno medsebojno
obračunavati Viktor Bigec iz Nji-
verc in Štefan Svenšek iz Kidri-
čevega, oba v zrelih letih, stara
po 54 let. Trdijo, da naj bi Sven-
šek najprej udaril Bigeca s ko-
lom, Bigec pa mu je vrnil udarec
z lato po glavi. Udarec je bil tako
močan, da je Štefan Svenšek za-
radi tega umrl. Preiskovalci bo-
do ugotovili vse okoliščine prepi-
ra, zahtevali pa so tudi mnenje
sodnomedicinskega izvedenca.
RIBIČ PADEL V KANAL IN
UTONIL
Prejšnji teden je Ivan Fogec iz
Zagojičev, KS Gorišnica, odšel
na ribolov h kanalu HE Formin
v bližini domače vasi. Na obrež-
ju mu je spodrsnilo, padel je v
kanal in utonil. Pri rešetkah jezu
HE Formin so pozneje njegovo
truplo potegnili iz vode.
HUDO RANJENA DEKLICA
Na magistralni cesti pri Zamu-
šanih je prejšnji torek izza stoje-
čega avtobusa nenadoma stekla
6-letna deklica M. B. iz Zamuša-
nov. Prav tedaj pa je iz smeri Or-
moža proti Ptuju pripeljal voznik
tovornjaka Darko Nemec iz
Osluševec. Zadel je v deklico; ta
je bila pri tem hudo ranjena in
so jo prepeljali v ptujsko bolniš-
nico.
SOPOTNICA HUDO POŠKO-
DOVANA
Prejšnji ponedeljek zjutraj ob
4,30 se je voznik osebnega avto-
mobila Franc Vidmajer iz Slo-
venske Bistrice peljal od Podleh-
nika proti Gruškovju. V naselju
Stanošina je prehiteval tovor-
njak, ki ga je vozil Stanislav Pa-
valec iz Maribora. V tistem tre-
nutku je pripeljal naproti neznan
voznik osebnega avtomobila.
Vidmajer se mu je hotel izogniti,
zavil je v desno in pri tem zadel v
levi branik tovornjaka. Pri tem je
bila 17-letna sopotnica v Vidma-
jerjevem avtomobilu N. V. hudo
poškodovana. Odpeljali so jo v
ptujsko od tam pa v mariborsko
bolnišnico.
BULDOŽER GA JE POŠKO-
DOVAL
Prejšnji ponedeljek dopoldne
je Franc Bračič iz Pobrežja 50 a,
KS Videm pri Ptuju, menjaval
prednje gibne vzmeti na buldo-
žerju. Zaradi tresljajev se je pre-
maknilo ročno dvigalo in buldo-
žer je zdrsnil. Pri tem je udaril
Bračiča in ta se je hudo poškodo-
val. Prepeljali so ga v ptujsko,
nato pa v mariborsko bolnišnico.
ZAPEUAL NA NASPROTNI
VOZNI PAS
Na magistralni cesti Ptuj —Or-
mož sta v nedeljo zunaj naselja
Cunkovci, KS Gorišnica, trčila
osebna avtomobila, ki sta ju vo-
zila Franjo Turk iz Ljubljane in
Duro Crleni, ki je na začasnem
delu v ZRN. Med vožnjo je Fra-
nja Turka začelo zanašati, zape-
ljal je na nasprotni vozni pas in
trčil v osebno vozilo, ki ga je vo-
zil Crleni. Pri tem je bil Franjo
Turk huje ranjen, laže pa sopo-
tnica v Crlenijevem avtomobilu
Alojzija Crleni in njena 5-letna
hčerka Martina. Prepeljali so jih
v ptujsko bolnišnico, na obeh vo-
zilih pa je za okoli 30 milijonov
dinarjev škode.
POŠKODOVAN NEIZKUŠENI
MOTORIST
Prejšnji ponedeljek zvečer je
18-letni Miran Zadravec iz Vuz-
metinec 43, KS Miklavž pri Or-
možu, vozil neregistrirano mo-
torno kolo od Stročje vasi proti
Presiki. Pri tem je zapeljal na de-
sno bankino, po njej vozil 16 me-
trov in z desnim krmilom zadel v
drog prometnega znaka. Padel je
po cestišču in se pri tem hudo
poškodoval.
PADEL PO CESTIŠČU
V	začetku prejšnjega tedna se
je Milan Fištrovec iz Ptuja vozil
s kolesom z motorjem po cesti
Olge Meglič v Ptuju. Zadel je v
robnik pločnika, padel po cestiš-
ču in se hudo ranil.
DELOVNA NEZGODA
Prejšnji teden je v Metalninem
tozdu Tovarna investicijske
opreme, obrat antikorozijske za-
ščite, 13 ton težka zapornica za
hidroelektrarne delavcu Dragu
Golobu iz Dornave stisnila in
odrezala dva prsta na desni roki.
FFl
Z AVTOM V MOPED
V	soboto zvečer ob 19. uri je
Stanislav Pivec iz Maribora v
Ptuju spregledal prometni znak,
prevozil križišče Cafove in Mur-
šičeve ulice in po nepravi smeri
zapeljal v enosmerno Cafovo uli-
co. Naproti se mu je pripeljala
na kolesu z motorjem 14-letna
Mojca B. iz Ptuja, ki je na mope-
du imela še sopotnico, 15-letno
Marjeto Č., tudi iz Ptuja. V trče-
nju sta deklici padli; pri tem je
bila Marjeta hudo poškodovana
in so jo prepeljali v ptujsko bol-
nišnico.
MOPEDIST PRED AVTOMO-
BIL
Franc Planinšek iz Pleterja 34,
KS Lovrenc na Dravskem polju,
se je v soboto zvečer z mopedom
peljal iz Lancove vasi proti Apa-
čam. V križišču pri Selih i upo-
števal prometnega znaka in je za-
peljal na prednostno cesto pred
osebni avtomobil, ki ga je vozil
Leon Vidovič iz Turniške 18 v
Ptuju. V trčenju je bil mopedist
hudo poškodovan.
FF