IVO TROŠT:
Mali risar.
||ospod Stanislav Pirec je znan stavbenik. Pozimi ima pre-mnogo dela s stavbnimi načrti vseh onih poslopij, ki jih postavi poleti. Mali Zvonko često opazuje očeta pri delu. Lepo se mu zdi vsako izdelano pročelje hiše, lep tudi tloris, posebno še tisti deli, ki so označeni z rdečo barvo. Oh, rdeča barva! Vsemu se Zvonko čudi na glas, ko sedita z mamo poleg očeta in opazujeta, lcako razločno in lično se snnje slika za sliko izpod njegovih rok. Očeta to prav nič ne moti.
,GIej, sinko, kako hitro služi naš atek kruh tebi in menil Kdaj boš znal tudi ti tako?"
Petletni Zvonko se odreže satnosvestno: ,Prav kmalu, maraal" In  res!  Nedolgo  potem  je  šel  stavbenik Pirec merit nov prostor za hišo. Ni ga bilo domov od jutra  do  večera, dasi je bilo grdo vieme.   Kaj naj počne mali Zvonko tačas z mamo dotna sam?
Popoldne jo mahne v očetovo delavnico. Tam ga je čakal že na desko pritrjen papir, črtalo, svinčnik, tuš, risalnik in kakor nalašč — rdeča barva. Oj, rdeča barva! Sedaj-!e velja, si misli dečko, da pokažem staršem, kako kmalu bom znal tudi jaz z risanjem drugim služiti vsakdanji kruh!
Sede in prične. Sedež je bil previsok, Zvonko za mizo pa premajhen. Naj bo, si pritrjuje, stoje pojde hitreje. — Črta gor in dol, po dolgera in počez, s svinčnikom in tušera, z risalnikom in navadnim peresom, a hiša še ni imela prav nič \ica, pač pa precej nelepih lis. Kaj to? Rdeča barva po-pravi vse. Saj te je komaj čakal. Odnekdaj mu je bila najbolj všeč. Sedaj-le je na vrsti!
Vzame čopič in potegne. Ojoj! Čopič je napravil na dosedanje čačke — krvavo liso, potetn še drugo in tretjo. Moj Zvonko! Čopič dela same lise, nič kot lise. Zvonko se prijeralje za glavo, za nos, za brado — same
-^.    267    .~—
lise! Pogleda prste in roko — vse krvavo. Prestrašen zavpije: Kri, kri! Copič, kolikor bolj moker, toliko več in grdih lis pušča na papirju. Zvonko kliče mamo in zažene obupen jok ...
Mama ga je že iskala, zakaj čudno se ji je zdelo, kje se je zamotil njen nemimež tako dolgo. Videla je njegovo mojstrstvo na papirju, a še lepše na obrazu, rokah in obleki. Prav srčno se mu je smejala, nič raanj zvečer tudi oče. Zvonka je bilo jako sram, da se je tako slabo obnesel njegov poizkus z risanjem. Za nekaj let ga je minilo veselje do te umet-nosti.