SIUVI01 StevHka2,cena^—' Ietnik3& . 1984 • Intelektualno delo je že v svojem pojmu zavezano svobodi in obenem predpostavljeno v razliki svoje možnosti telesnemu delu. Enotnost misli in sveta je v njuni razliki. Medtem ko misel, ki je že sama po sebi kri-tična, v svojem gibanju po labirintu duha zadeva le na tiste ovire, ki si jih sama na videz neodvisno postavlja, veljazasvet, dase vsvoji čutni materijalnosti (kot nara-va) upiratemu, da bi ga misel, za katero je legoli materi-jal, poljubnopregnetla.Naravajeireduktibilna, upirase biti zgolj funkcija, ki ji gospoduje misel. Intelektualci se pritožujejo, da jim oblast preprečuje svobodo mišljenja. S tem ponavadi mislijo, da ne morejo povedati tega, kar mislijo, oziroma, da so prega-njani v primeru, če svoje mišljenje javno izrazijo. To imenujejo nasilje nad mišljenjem. Misel, to dejanje, v katerem se potrdi avtonomni intelekt, se večini zdi ne-| kaj že samo po sebi tako svetega, da mišljenju ni potrebno postaviti nobenih meril, ki bi bilazunaj njega| samega. Tako postane preganjanje neke misli a priori garant njene resničnosti ne glede na vsebino. V imenu svobode misli napadajo oblast. Ob tem jim ostaja sk-rito, da je oblast v mišljenju samem. Mišljenje, ki si umi-šija, da je fantom svobode in si hkrati ne razgrinja posredovanosti, ki ga veže z nesvobodo, postane inst-rument tiranije. Vendar ni mogoče z nobenim kategori-čnim imperativom spraviti misli do pojma o njeni lastni posredovanosti. Ščititi Ijudstvo pred kužnostjo mišlje-nja in preganjati misel v imenu svobode Ijudstva razodeva interese mandarinov kraljestva iluzorične občosti. Zahtevati od intelektualnih delavcev, da naj mislijo v interesu razreda delavcev, pomeni zainteresi-rano ločevati delavce od orodja njihove osvoboditve. Za delavce se predpostavlja, da ne mislijo. Kar se danes bohoti kot empirična zdravorazumnost, s katero se izbriše povezanost razreda delavcev s tisočletnim bojem za svobodo misli, je možno le zaradi izgube družbenega spomina, ki rezultat celotnega zgodo-vinskega procesa ločevanja dela rok od dela glave — radikalno podvojitev delovnega procesa v načrtovanje in izvajanje — vzame kot izhodišče. Organizirati delo tako, da delavec ne misli, je zgodovinski princip poslovnosti. Vendar vsak delavec misli. Če bi ne mislil, bi ga zamenjala žival ali stroj, vsaj v splošnem. Ker sta cenejša. Specifika slehernega človeškega dela je, da je neločljivo povezano z intelektom. Toda delavec je zato, da dela, ne zato, da misli. To je izvirni greh nesvobode intelekta, prvo dejanje nasilja nad mišljenjem. pb katerem postane vsaka premestitev polja voden mo-čnik. Intelektualec, ki je to spregledal, se je odpovedal osvoboditvi misli, ali pa se dela norega da bi se prikupil močnim. ANDREJ KLEMENC TRIBUNA • Sem eden izmed dvajset tisoč študentov Univerze hdvarda Kardelja v Ljubljani. Že dve leti sem član odbora za vprašanja vzgojnoizobraževalnega dela pri univerzitetnem svetu kot delegat UK ZSMS. V teh dveh letih me ni n'ikoli nihče pov-prašal, kaj se v odboru sploh dogaja. Prav tako nikoli prišel na sestanek odbora z izoblikovanim stališčem,, ki bi ga moral zastopati ali zagovarjati. V odboru je tudi ena študentka, ki je že toliko časa ni na spregled, da sem že pozabil, kako ji je ime. Kadarkoli sem se oglasil, so me pozorno poslušali in, lahko rečem, upoštevali. Osrednje vprašanje, s katerim se odbor srečuje, je reforma visokega šolstva. Zgoraj navedena dejstva me silijo, da razmišljam o naslednjem vprašanju: ali so študentje aktivno vključeni v koncipiranje reforme in obliko-vanje vzgojnoizobraževalnih programov in če ne, zakaj ne? Mirno lahko rečem. da ima sedanjageneracija >napako«, kiji onemogoča lahko pot v svetlo bodočnost — seveda ne (v celoti) po svdji krivdi. Ker je sedanja generacija študentov rastla v ugodni ekonomski (krediti) in mirni črno-beli ideološki klimi pod pokroviteljstvom revolucionarne generacije ter v temu us-treznem vzgojnoizobraževalnem sistemu, ki je pragmatično sledil trenutnim potrebam združenega dela (ZD) in dnevne politike, se je razcepila v vsaj dve oz. tri skupine: prva, v kateri so potencionalni inovatorji,.umetniške duše in \ »rojeni« uporniki, je pobegnila v alternativo in se tam tudi iztr-ošila (se troši — ne trdim, da v prazno). Idejni vodje so zavzeli pozo opozicije in v glavnem pljujejo vsevprek, ne da bi ponudili | kakšno pametno rešitev; v drugo, daleč največjo skupino padejo vsi, ki so slepo sledili diktatu zgoraj navedene »ugodne« klime. Ta skupina gotovo ni slučajno največja. In komu lahko koristi armada poslušnikov, zvestih in odgovornih izvrševalcev? Menim, da le bohotnemu birokratskemu aparatu in ekstenzivno razvijajočemu se gospo-darstvu. In kaj se zgodi, če se razmere gospodarjenja postavijo na glavo v nekaj letih? Potem smo v situaciji, v kateri smo se-daj, tudi če bi imeli sredstva (kapital) ne moremo slediti diktatu svetovnega trga, ker nimamo kadra oz. ga imamo — z diplomo, pa brez domišljije in poguma. Logična posledica je zahteva po reformi izobraževanja, ki neposredno »producira« kader. Ali bo ZD zadovoljno z rezultati reforme, če bo unive-rza izobraževala študente samo z drugačnim znanjem (ali več znanja), vendar iste kvalitete? Čeprav je človek nepredvidljivo bitje, le ne moremo mimo določenih zakonitosti. Če si vseskozi enostransko (intelektualno) usmerjen, ukalupljen, je težko pričakovati, da boš nekoč (čez noč) inovativen, kreativen, prodoren..., pa čeprav ti bo to omogočeno in od teba pričako-vano. In dosedanji sistem je izpopolnil način ukalupljanja di-jakov in študentov, zato je pritisk za reformiranje solstvainici-| tan od zunaj — vključenje ZD v svetovni trg ni možno z vka \upljenci. Samozadovoljstvo družbe v preteklem desetletju je] )car presenetlivo. (Velik del odgovornosti pade tudi na ZK, kij se je, namesto da bi pravočasno preprečila tak trend, sama obremenila z neučinkovitostjo.) Že začetek reforme je pokazal, da ni bilo nikakršne naravnanosti k sprotnemu razvijanju in spreminjanju vzgojnoizobraževalnega sistema. Učitelji so se lotili zadeve po svoji službeni dolžnosti, študentje (in še prej di-jaki) pa so bili postavljeni pred dejstvo, da naenkrat delajo ne-kaj, česar pravzaprav ne znajo — konstruktivno sodelovati pri realizaciji in načrtovanju reforme. Zato je toliko bolj pomembno, daje prevladalo mnenje, »daje vedno boljgotovo dejstvo, da bo preobrazba visokega šolstva postopen proces in da bo v nadaljnjem programskem razvoju mogoče in potrebno ponovno obravnavati specifično problematiko in zahteve po-sameznih področij, ki se bodo odrazile lahko tudi v različni or-ganiziranosti in trajanju študija.«1 * Realno je pričakovati, da bo široka razprava med študenti stekla (bo možna) šele z začetkom izvajanja že praktično oblikovanih programov. Ali se bo reforma dvignila ali padla, je po mojem mnenju odvisno od sposobnosti vključevanja študentov v nadaljnje razvijanje visokega šolstva (reforma srednjega usmerjenega izobraževanja je na tej točki verjetno padia). Sele študentje, ki bodo usmerjeni v- boj za nenehno spreminjanje pogojev študija(materialnih, kadrovskih, vsebin-skih), ki si bodo organizirano širili možnosti za znanstveno raziskovanje itd., bodo ustrezen kader za intenziven razvoj zd-ruženega dela, s čimer bi omogočili nezaostajanje za razvitim svetom. Na tem mestu lahko ponovimo že rečeno: »Današnje stanje je takšno, da so ostali učitelji in študentje vsak na svoji strani. Učitelj predava, študent posluša in zapisuje ter študira za izpit. Med njima pa je v času poteka tega procesa malo ali nič ustvarjalnega sodelovanja. Stvarna preobrazba takih odnosov pomeni preobrazbo univerze.«2 uspeli zagotoviti, da postane »šolstvo celovit, relativno samostojen sistem raziskovalne in izobraževalnedejavnosti, ki se ne bo podrejal trenutnim pragmatičnim zahtevam«.3 Naslednji zapis nas ne navdaja z optimizmom: »Nekatere ne-gativne izkušnje glede nesamoupravnega odločanja in ovir, na katere je naletel oddelek (za pedagogiko na FF, op. I. V.) pri svojem samoupravnem delovanju, so se nabrale že v času na-stajanja reforme srednjega usmerjenega izobraževanja. Skrbno preštudirana gradiva osnutkov in predlogov zakona in pri-pravljene pripombe niso bile upoštevane. Žato sta se po večk-ratnih poskusih aktivnega in ustvarjalnega sodelovanja postopoma razrasla malodušje in brezbrižnost, ki stase kazala v pogostem izostajanju s sestankov in površnem spremljanju nadaljnjih gradiv. Smisel in možnost za sodelovanje stroke, pe-dagogike kot ustvarjalca reforme, sta se izgubila v administra-tivnih predpisih. Študij pedagogike in raziskovanje v naši stroki sta čedalje bolj prizadeta zaradi pritiskov birokracije (občinskih SISov, PISov idr. služb), ki se s pretvezo »posebne družbene dejavnos-ti« v vzgoji in izobraževanju še hitreje širi kot drugje. Pedagogi-ka je še vedno potisnjena v položaj pozitivistične znanosti: išče načine za uresničevanje reformnih konceptov, pri tem pa ne more uveljaviti svojega strokovnega in znanstvenega deleža.«4 Od reforme očitno niso odrinjeni samo študentje, temveč tu-di strokovnjaki (čeprav je znano, da v Sloveniji nimamo strokovnjaka teoretika za področje reformiranja šolstva). Programa preobrazbe teh odnosov pa nimamo (vsaj dobre-ga ne). AJi bomo brez takega programa (ali sploh kakorkolil Kaže, da so vse niti spet v rokah tistih, ki mislijo, da znajo vse že s tem, ko imajo moč (oblast). P. S. Kakor slučajno sem pozabil na tretjo zgoraj omenjeno sku-pino, h kateri prištevam tiste maloštevilne, ki so v pozitivnem konfliktu s svojim neposrednim okoljem. To pomeni, da so hoteli opaziti nepravilnosti v svoji bližini in so se tudi zavestno borili proti le-tem. Žal so delovali kot posamezniki, nepoveza-ni, in so se mnogi »utrudili«, drugi pa so se prekalili in oborožili z izkušnjami. Na take je vsekakor treba računati. Opombe: 1 Poročilo o delu Univerzitetnega sveta v obdobju junjj 1982 — julij 1984, str. 5 2 Gradivo za razpravo o položaju in organiziranosti mladih, UK ZKS 1984. 3 Poročilo o delu Univerzitetnega sveta v obdobju junij 1982 — julij 1984, str. 3 4 Dokumentacija UK ZKS št. 19, maj 1983, str. 59 —— hasan iztok vilič • Poleg študentov iz Slovenije na Univerzi v Ljubljani in Ma--riboru študirajo tudi študentje iz drugih rcpublik Jugoslavijc, Študentje iz Istre in Gorskega Kotarja prihajajo v Ljubljano zato, ker jim je bližja kot pa Zagreb. Na drugih fakultetah po Jugoslaviji obstajajo številni omejitveni ukrepi pri vpisu. Zelo pomemben element pa je kvaliteta ljubljanske univerze. Iz drugih republik študira na ljubljanski Univerzi 7-8% študentov glede na celotno populacijo, na mariborski pa 4% študentov. (Ti podatki niso povsem precizni, ker jih natančno niti ni mogoče ugotoviti.) Največ od teh jih je s Hrvaške, skoraj dve tretjini, sledijo pa študenjteizBIH. Izostalihrepublikjihje veliko manj. Študentje iz najbolj oddaljenih krajev Jugoslavije prihajajo v Ljubljano študirat v glavnem na tehnične fakultete (elektro, farmacija, računalništvo, strojništvo). Veliko jih ima sorodnike ali prijatelje, ki živijo in delajo ali štučirajo v Slove-niji, kar je tudi pripomoglo k njihovi odločitvi, da bodo študira-li v Ljubljani. Veliko teh študentov nima štipendij, zatojih vzdržujejo sta-rši, ko gre za študente višjih družbenih slojev, študentje iz kme-čkih in delavskih družin pa se preživljajo z delom preko Študentskega servisa. Slednji tako živijo dvojno življenje —de-lavca in študenta. Kljub temu lahko rečemo, da predstavlja štu-dij v Sloveniji za študente iz drugih republik neke vrste privilegij. Odnos do slovenskega jezika Velika večina študentov iz drugih republik obvlada sloven-ski jezik. Pri učenju jezika so jim pomagali sošolci in prijatelji. Večina teh študentov ima pozitiven odnos do slovenskega jezi-ka: študentje ga uporabljajo v študijskem procesu, pri občeva-nju s Slovenci, prebirajo slovenske časnike ipd. Svoj materin jezik uporabljajo v pogovoru z »zemljaci«. Zanemarljivi so primeri, ko se je od študentov zahtevalo, da govorijo samo slovenski jezik kot tudi primeri, ko so od njih zahtevali, naj govorijo samo v svojem materinem jeziku. V študentskih domovih in v študijskem procesu ni opaziti tendence po grupiranju študentov po nacionalnosti. Zelo malo študentov zahteva, da mora biti v študentskem domu skupaj s študentom iste narodnosti. Pred nedavnim je bil primer segre-gacije študentov iz drugih republik blok 6 v študenskem naselju v Rožni dolini. V študentskem centru so nam povedali, da glede kulture bivanja ni razlik med študenti iz drugih republik in študenti iz Slovenije. Študentje iz drugih republik so neprimerno bolj vpeti v življenje slovenske družbe kot pa delavci iz drugih republik. V glavnem vsi obvladajo slovenski jezik, stanujejo s slovenskimi kolegi, imajo prijatelje in študijske kolege iz Slovenije, gledajo TV Ljubljana (tudi Zagreb in Koper), največ poslušajo radio Študent, berejo Delo (tudi Start in Polet). Pri izboru tiska je najpomembnejši kriterij kvaliteta časopisa, revije, ne pa jezik, v katerem je pisana. Vključenost v družbenopolitično delo-vanje je na enaki ravni, kot to velja za slovenske študente. V prostem času se družijo z »zemljaci« in s Slovenci. Kljub temu, da ni opaziti odkrite segregacije in diskrimina-cije študentov iz drugih republik, to ne pomeni, da tega ni. V splošni jugoslovanski atmosferi zapiranja v republiške in pok-rajinske meje se na grbi študentov iz drugih republik lomi ve-liko neplačanih računov. Njihova želja, da bi se več naučili in zato študirali tam, kjer mislijo, da jim bo to najbolj uspelo, pri-haja navzkriž s hladnokrvno birokratsko računico, ki šteje vse, kar je zunaj njenih meja za tuje. Izvori teh pojavov so preglobo-ki, da bi jih lahko povzeli v nekaj stavkih. Vpis na slovenske univerze je omejen z institucijo predvpisa. Ker na drugih univerzah v Jugoslaviji tega nimajo, študentje oz. dijaki s to posebnostjo niso seznanjeni. Druga omejitev je stanovanje, čeprav se v študentski dpm pod enakimi pogoji1 sprejema študente iz vse Jugoslavije. Študentje iz drugih repu-, blik so v študentske domove v Ljubljani sprejeti s pogojem, da študirajo na fakulteti ali smeri, ki je v njihovi republiki ni. Pri iskanju privatnih stanovanj je bilo zaslediti diskriminacijo študentov iz drugih republik. Nekateri stanodajalci enostavno nočejo dajati sob v najem študentom iz drugih republik. Študentje iz drugih republik, predvsem tisti, ki delajo preko Študentskega servisa in spoznajo poleg študentskega življenja še druge plati, gledajo na slovensko družbo precej kritično. Najbolj kritično med njimi največrazpravljajo o nacionalizmu, o njegovih pojavnih oblikah. Navajam nekaj njihovihopažanj. Absolvent elektrotehnične fakultete iz BIH: SliŠal sem, kako neka mama straši otroka: »Pridite sem, dru-gače bom poklicala enega prekletega Bosanca.« Imajo nacio-nalni egoizem, bojijo se. Študent elektrotehnične fakultete iz BiH, 21 let: Preveč se poudarja slovensko: slovenski tednik, slovenski vestnik. Kako bi bilo, ko bi bil NIN srbski časopis, Danas hrva-ški. Povsod je nacionalizem. Gre za prave »frke« najužnjake. Bolje, da ne govorim o tem. Študent iz Črne gore mi je rekel, da ne smem napisati, kje študira: Pravijo »vi z juga« (razen ko gre ¦za žcnski svet — hec). Tako govorijo, kcr juga nc poznajo. Bolj po/.najo Avstrijo, Nemčijo... Študcntka Visokc šole za organizacijo dela iz BiH: Drugačc tc gledajo, ko spoznajo, da si pripadnik tega naro-l da. Piavijo, vsi Bosanci so smrdljivi, vsi Bosanci imajo uši. VI čem jc razlika, mi ni jasno. Studcnt iz BiH, želel je, da ne napišem, kaj študira: Vse južno od Kolpe je Bosna. Naše kulture in geografije ne poznajo. Nič posebnega o Slovencih, so dobri pa tudi slabi. Trenuti *D in drugi študentje. Do tu se bomo nekako dogovorili, o plenku. O cvenku pa... Predsedstvo UK ZSMS je predlagalo: — da se pri fakultetnih svetih in svetu ŠC oblikujejo komisije za vodenje interesnih dejavnosti — da se pri univerzitetnem svetu ustanovi komisija za inte-resne dejavnosti, ki bo usklajevala in organizirala interesne dejavnosti študentov na ravni Univerze — da naj bo program interesnih dejavnosti študentov sestavni del letnega načrta dejavnosti Univerze — da naj bodo komisije tripartitno sestavljene — da se sredstva neposredno nakazujejo VO, ŠC in Univerzi za interesne dejavnosti, ki so v njihovi pristojnosti — da se sredstva študentskega servisa vključijo v financiranje interesnih dejavnosti (servis naj se loči od študentskega centra, ne da bi se zato zvišala stanarina stanovalcem) — da naj bo administrativno osebje interesnih dejavnosti član delovne skupnosti Univerze. centra. Poleg tega komisija meni, da gradivo ni popolno, ker ne zajema finančne konstrukcije za financiranje progfama te obštudijske ndejavnosti.« »Odbor za finančno gospodarska vprašanja: 1. Univerza v'ta namen v preteklosti ni imela zagotovljenih finančnih sredstev. 2. Člani odbora podpirajo sistemsko ureditev interesnih dejavnosti študentov. 3. Finančna sredstva za opravljanje strokovnih in administra-tivnih del je potrebno zagotoviti ne gl na to, katera stro-kovna služba bo ta dela opravljala. 4. Delovna skupnost Tajništva univerze naj posreduje sta-lišča, ali lahko opravlja strokovna in administrativna dela. 5. Zaradi t>mejitvenih ukrepov ne smejo biti prizadete inte-resne dejavnosti študentov, za to pa morajo skrbeti mla-dinske organizacije po VDO. 6. Odbor za interesne dejavnosti naj bi deloval v okviru UK ZSMS (s tem se racionalizirajo tudi stroški poslovanja).« Univerzitetni svet ie dal zadevo v razpravo trem svojim organom, katerih stališča dobesedno navajamo po zapisu Odbor za vprašanja vzgojno izobraževalnega dela bo obrav-naval gradivo, ko bo dopolnjeno. Gradivo za razpravo bo gotovo pripravljeno še pred sejo UK ZSMS, kjer bomo študentje oblikovali skupna stališča do teh vprašanj. Menim, da za fachidiotizem, ki je vse bolj legitimno okupiral našo družbeno prakso, ni vzrok (le) pomanjkanje sredstev, temveč predvsem obstoječa smer izobraževalno-vzgojne politike. IGOR LUKŠIČ Adolf Bibič, Zasd>niLtvo in skupnost (Civilna družba in politična država pri Heglu in Marxu), druga, dopolnjena izdaja, DE, Lju-bljana 1984, 440 strani. »Kako ohraniti svobodo posameznika in kako zagotoviti obstoj in razvoj politične celote, je bilo in je veliko vprašanjc moderne politične misli in sodobne politične znanosti.« (Iz predgovora k prvi izdaji) icmiia # Bilo je konec februarja 1921. leta v Petrogradu v prvi socia-listični državi. Delavci so štrajkali in zahtevali kruha in svobode. j 47 tlet kasneje je prvi sekretar komunistične partije CSSR Aleksander Dubček zahteval komunizem s cloveškim obrazom (glej Rude pravo, 14. marec 1968), dobil pa tanke. In danesspet, ko sejih je nekaj žeposedlo, Mijanovič, Milič, Olujič, Jovanovič, Imširovič, Nikolič (BG-6) in še kdo pa se pravkar pripravljajo, da bodo šli posedat (v keho), se postavlja SVOBODA kot nikoli dovolj doživeta dejanskost pred vprašaj. SVOBODA? Prav svoboda je predmet Zasebništva in skupnosti. Pred ne-kaj več kot desetimi leti, ko je knjiga prvič izšla, ni nihče mogel pričakovati, da bo s časom le pridobila na svoji vrednosti. Konec šestdesetih let se je država začela umikati v meje svoje legitimnosti, meje, ki so začrtane zunaj človekove privatnosti. V sedemdesetih letih je v prostoru zunaj teh meja zraslo priva-tništvo in partikularizem, malomeščanstvo nikoli doživete buržoaznosti. In danes, sredi osemdesetih, država prestopa meje legitimnosti, ki si jih je sama začrtala. Svoboda se posta-vlja s svojim polnim Janusovim obrazom. Z zasebništvom kot prividom individualne svobode in v političnem absolutizmu kot iluziji trajne skupne tnoči. Na papirju je prisega samoupravni socialistični demokratski skupnosti vsesplošna. A po kuloarjih se vse bolj govori in sanja o »trdi roki« kot velikem Rešitelju. In to trdo roko je tudi čutiti. Kot da stari Heglov politični absolutizem splošnega interesa vstaja iz groba. Bibičeva raziskava civilne družbe in politične države pri Heglu jn Marxu tako postane domišljanje današnega sveta. Kako politično organizirati družbo, ki je heterogena in ki artikulira različne interese? Hegel je vzpostavil integrirano politično celoto s tem, da je razvil dialektično metodo in oblikoval svoj filozofski sistem, avtoritarno državo pa postavil kot poosebljenje splošnega interesa, ki kot tak že zaobsega tudi po-samezne in posebne interese družbenih posameznikov in sku-pin. Marx je, nasproti Heglu, politiko (in tako državo) zanikal kot področje svobode. Spreminjanje družbe v njeni partiku-larnosti je videl kot edino možnost za praktično kritiko poli-tične države. Kam vtakniti »trdo roko« kot Rešitelja? Zasebništvo in skupnost kot kritika tako »trde rokt« kotl malomeščanskega bežanja v zasebnost presega meje politične znanosti in vstopa v našo politično prakso. Pa čeprav jo nosi na j Heglovi in Marxovi teoretski zastavitvi problemov. Kajti priznanje dejanskosti družbene heterogenosti v njeni svobodi, ne pa v državni in političnoideološki represiji, postaja ključno vprašanje naše današnjosti. Druga izdaja Zasebništva in skupnosti ima ob dodatku, v katerem se Bibič ozre na dileme v razumevanju Heglove in Marxove misli, ki so se pojavile v zadnjih desetih letih, še imensko kažalo in povzetek v angleščini. Vsak študiozni bralec pa bo pogrešal predmetno kazalo. DV Pretekli so trije, morda štirje tedni od večera, kpje bila na Filozofski fakulteti tribuna na temo »Intelektualno delo \in svoboda«. To je gotovo zadosten razlog, da zastavim vprašank o smiselnosti pričujoče uvodne besede. ^ Vsaj dva razloga — kontinuiteta boja za svobodo intelek-tualnega dela in odzivi na tribuno — postavljata uvodnik kot smiselen in na mestu. Medtem ko je kontinuiteti boja za svobodo intelektualnega dela zadoščeno že s samo obliko ne glede na vsebino, pa se bom zaustavil na odzivih. intelektualnega gospostva in oblasti, je tudi na tribuni izražena hvaležnost za to, kar bi že vedno morali imeti, za pravico združevanja... Ni moj namen navajati posameznih argumentov za ali proti, interpretacij, poročil s tribune. Ravno nasprotno! Pogled na Zakaj logično nadaljevanje? Zato ker so intelektualci, nez-možni komunikacije med sabo, presrečni nad komunikacijc navzven. In ko se to dogodi, padejo predlogi o diktatu novinar jem, kako naj poročajo o tribuni. Dosedanja pripoved je kajpada groba in iztrgana iz real-nosti. Širša družbena realnost je namreč tista, o kateri so na tribuni obilno govorili: obsodbe, racije, zaplembe, prepovedi, izenačevanje intelektualnega dela s terorizmom, onemo- taista poročila mora izhajati iz same tribune o intelektualnem delu in svobodi. Tako tribuni kot poročilom (logično zapo-redje) je manjkalo ravno tisto, za kar bi ji moralo iti, namreč dialog o tem, v kojikšni meri so sposobni intelektualci sami med sabo tolerirati svobodo intelektualnega dela, o simptoma-tični netoleranci skupine ali posameznih intelektualcev drug do drugega. Govorim seveda o lepljenju etiket, limon, ali o takojšnji izključitvi posameznika iz skupine v trenutku, ko se ne podredi mnenju večine. V odnos intelektualcev v naši srenji je torej že vnaprej vključen moment nemogoče metapozicije, objektivno absolutne interpretacije. In kaj je tisto, zaradi česar se je tribuna dogajala. Seveda nič drugega kot vladajoča ideologija, ki se nekaj gre, katere poza je objektivnost. Logičen izraz takšne vzporedne netolerance, vzporednosti gočanje javnih razprav in krona vsega — usmerjeno izobraževanje. Pa vendar, še tako represivna realnost ne sme zahtevati, da naj se intelektualci priklanjajo z isto mero — z zahtevo po enakem mišljenju, z zahtevo da v gospodarju končno prepoz-namo gospodarja, kar je prišlo na svetlo prav tam, kjer je bilo pričakovati — v Stopovem komentarju Ervina Hladnika Milharčiča. Zakaj je tu mesto sprevida? Prav zato, ker je to komentar aktivnega udeleženca tribune o intelektualnem delu in svo-bodi, ker je to edini komentar, ki v celoti opravičeno brani pridobitve te tribune. Brani pa jo s tistim, kar pač ima, z vero da bodo podaniki prepoznali njegovo (nemogočno pozo) abso-lutno resnico, za absolutno resnico. Mq. Mjr Ocy-rk TRIBUNA ! Vsaka civilizirano urejena družba ima svoje norme obnašanja in ___ ii naša ni izjema. Ker se trentno ne morem spomniti pomemb-Bjšega primera, sem se spomnil našega gospodarskega krimi-ala, ki ima nekatere skupne elemente z našo vizijo »plačila po elu in iz dela«. Tako mi imenujemo naše plače, ki jih prejemamo ohierarhični lestvici — če imaš bolje podložen in obložen stolček d večje časti, slava in seveda osebni dohodki, odgovornosti pa so bratne. Ker smo kot narod zelo sramežljivi in vljudni, neradi upo-ibljamo primitivne besede, kotso napr. (gospodarski) KRIMINAL fazen za rajo) — bolj se nam spodobi reči PRILAŠČANJE (druž-ene imovine), namesto besede LAŽ, nam veliko bolj »leži« beseda ERESNICA ITD. Kakor sem že omenil, je od tega izvzeta raja. Ko je neki direktorček SOZD-a sklenil neugodno pogodbo in jo tudi podpisal v menu in priimku svoje SOZD, ki je že imela nekaj malega čez 150 milijonov DM (nemških mark) izgub, je pristavil še nabavo ustvarjenih 3,6 milijarde novih dinarjev v rdečih številkah. Razumljivo (ali pa tudi ne?)je da je stopil pred obličje naše »slepe« JUSTE, ki je, kot nam kaže naša pozitivna zakonodaja, upošte-vala vse objektivne in druge vzroke kakor tudi dejstvo, da bi po svojem položaju (oziromahierarhični iestvici) lahko naredil veliko, veliko večjo škodo, pa je ni naredil. f o mu je vzeto kot olajševalna (oprostilna) okoliščina in je bil oproščen, kar je po naših pozitivnih navadah edino tudi pravilno! Že samo zasliševanje, je bila dovolj velika neupravičena kazen, ki so mu jo popravili s tem, da so mu postavili prijatelji v občini doprsni kip in poimenovali neko ulico v mestu z njegovim mučeniškim imenom in priimkom! Ta omenjeni direktorček je ocenjen z visoko moralno »zlato vrtnico«, ker ni pre-koračil svojih hierarhičnih poblastil, ki mu dovoljujejo narediti škodo SOZD- v izjemnih primerih čez 20 milijard din, on pa je na-redil komaj 3,6 milijarde din in sicer z dobrimi nameni! Edino za-doščenje mu je odstotek mizerije, ki mu ga je nakazal tuji dobavi-telj na njegov skromni žiro račun v tujini! Nekemu prejšnjemu di-rektorčku pa so ob istih pogojih posthumno1 preskrbeli še zla-tega sinčka s svetlo prihodnostjo, da lahko krene po njihovih sto-pinjah! To so pač »patricijski posli«' Kako podlo je zgoraj omenjeni primer hotel drzno izkoristiti neki pripadnik raje, ko je UKRADEL kolut električnega kabla, ki je vre-den 250.000 din. Na srečo to ni moglo uiti bistremu umu in ja-snemu očesu naših vrlih organov kontrole, ki so ga že naslednjega dne prijeli in privedli pred nezmotljivo obličje naše škilaste JUSTE! Omenjeni organi kontrole sozelo bistroumnoodkrili, da je ome-njeni pripadnik raje po poklicu šofer in da mu sploh ni bil potreben celotni kolut za osebne potrebe, sicer bi ga samo toliko tudi odrezal. Tako pa je bil njegov podli namen ostanek kabla prodati in stem povečati splošno porabo na našem stabilizacijskem tržišču! Ker je prekoračil vrednost dovoljene kraje v svoji TOZD, ki mu po njegovi hierarhični lestvici ne presega 500 din je bilo nujno (za, vzgled ostalim nesposobnežem iz njegovega razreda — raje) ukrepali.in ga disciplinsko in kazensko čim prej preganjati (saj smo vendar že v orvvelovem »1984«). Takoj je bil odpuščen z dela, drugi del (kazenski) pa je takoj prevzela naša škilasta JUSTA! Po mnenju opazovalcev ga bo bolj bremenilo dejstvo, da je ukradel celotni kolut, čeprav ga za svoje potrebe ni rabi! več kakor deseti del! olajševalne okoliščine skoraj tudi ni razen to, da kabla ni pre-rezal, kar bo pri odmeri kazni verjetno vplivalo na poroto, ki mu bo gotovo odmerila kak mesec ali celo leto manj od največje časovne kazni! To je edino pravično in humano — saj nočemo sekanja glav! Kot humana družba imamo za izjemne primere tudito mož-| nost,da položi pred obličje JUSTE 500.000 din, povečanih za od-stotke inflacije, kar bi znašalo danes (po enem letu) povečanje za cca 65%, torej bi bil danes skupni znesek cca 825.000 din, če se tat želi braniti iz svobode! Druga možnost, ki se mu ponuja, zopet je, če razpolaga z denarjem, da plača »med štirimi očmi cca 100.000.din osebi, ki bi mu priskrbela potni list, da gre lahko le-galno v tujino do izteka kazni, ki mu jo pripravi škilava JUSTA! S tem smo že neštetokrat dokazali sebi in drugim, da smo zelo hu-mana družba do sovražnikov družbe, ki izvirajo kot kriminalci iz najnižje plasti družbe — raje! Omenim naj še »DAHAVSKI PROCES« oziroma umiranje na obroke, ki se precej sramežljivo pojavlja v naši javnosti, kot da bi večinaljudstvaodobravalate nepravilnosti. Razumljivoje, dajeza vse to kriv STALIN, ki smo ga morali tedajubogati.Zaupno vam povem, da se ga danes več ne bojimo! Da smo sploh imeli tovrstne procese, se moramo zahvaliti dejstvu, da je STALIN zelo spretno izmanipuliral naše tedanje voditeJje in je celo JUSTI naročal, naj ščiti interese družbenopoltiičnih struktur, ne pa svobode človeka. ki je v vseh orvvelovskih družbah nepomembna! Iskati danes krivce za smrt desetih nedolžnih Ijudi je nesmisel, ker jih ne mo-remo več oživeti. Kar pa se tiče JUSTE bi moralo zadostovati, da so REHABILITIRANIlRavnotako nekateri poskušajo iskati krivce za mučenja na GOLEM OTOKU med takratnimi funkcionarji, kar je seveda zgrešeno, saj oni sploh niso mučili Ijudi, ko pa so za to delo lahko najeli vse vrste kriminalcev in morilcev, (ki so bili v tem zaporu priviligirani), pa tudi sami sotrpini so bili »vljudno naprošeni za sodelovanje«! Skoraj bipozabil omeniti, kako srečno je naše Ijudstvo, da ni nik-jer tako (izjema je orvvelova »vizija«)! Sedaj mu namreč ni več po-trebno niti na volitve hoditi, ker to opravi v njegovem imenu ekipa funkcionarjev sama! To so privilegiji, ki smo si jih v štiriletni vojni težko priborili! Mar ni užitek, da brezskrbno živiš in ti po nekem času nekdo natvezi, da so izvolili v KS, OBČINO, REPUBLIKO ali ZVEZOte intefunkcionarjeTojevišekdemokratičnosti, ki si je niti pametnjakovič G. ORVVELL ne bi mogel izmisliti! Zelo srečni in hvaležni smo, ker so nam omogočili tako brezskrbno življenje, brez volitev! Zakaj bi narod mučili še z njegovim mnenjem o ne-kakšnem kandidatu, kakor da sami najbolje ne vedo, kakšen je ikdo! Pa na zdravje! MIHAEL SLIVAR Zadnja leta z neobičajno odkritostjo razkrivajo mrežo manipula-cij, ki zavija neki izmišljeni sloj — mlado generacijo, mladino, ven-dar se takšne ideje niso uspele povzpeti na medijsko prizorišče, sicer prepolno političnih nesmislov in celo nesramno topoumnih ugibanj o identiteti in »zahtevah mladine«. Novo razmišljanje se je pojavilo povsod, kjer se je lahko, njegovo najradikalnejši pred-stavnik pa je najverjetneje Brane Zorman in iz njegovega pamfle-ta, zasičenega, za današnji čas, z neobičajno voljo, smo si sposo-diti naslov. Letos je .koledarsko gledano, šestnajsta obletnica junijskega študentskega gibanja, kar je ugodna priložnost za primerjavo ta-kratnega in sedanjega časa. Same »okoliščine« se niso bistveno spremenile in se tudi niso mogle glede na tako kratko obdobje, vendar pa je svojevrstno razmerje sil na sceni radikalno drugačno. Aktivizem, ki je nujen za stran B (če že ni za stran A), je radikalno pristrižen in zakopan v zemljo. Upor oseminšestdesetega leta je bil izraz aktivizma in globalne vizije povsem optimističnih horizon-tov. [Drobnoburžuazna* mladež je gibanju prispevala svetle civili-zacijsRe zahteve, medtem ko so mu delavski fragmenti vtisnili egalitaristični sindrom, ki je gibanju dal »današnja« legalna obe-ležja. Zato povečini nimajo prav tisti, ki so gibanju pripisovali ran-kovičevsko inspiracijo, kajti četudi je močna država trenutno edini možni izvrševalec oseminšestdesetaških zahtev, to pomeni samo mešanje nivojev. ki si jih pripenjajo).Po enostavni logiki svoje zdravorazumske žalo stinke naperjajo proti cerkvi ter različnim verskim in podobnim or-ganizacijam ter združenjem. Pred vključevanjem v ta razredni boj imajo »ateistični aktivisti« za sabo že mnoge bitke s svojimi babi-cami in dedki.teoretični nivo pa so pokazali vteh težkih razpravah z osnovno dihotomijo: obstoja — ne obstaja. Druga skupina aktivistov, katerih osebna naravnanost ni kori-stolovskega ali metafizičnega izvora, je dokaj številna, toda kljub temu je neprimerljivo najbolj prisotna na uradnih ideoloških mani-festacijah. Gre za fante in dekleta, ki zaradi igre zgodovinskih oko-liščin šele zdaj stopajo v civilizacijo. Spuščajo se iz svojih pastirskih koč v urbane centre, dobivajo izobrazbo, z njo pa tudi slogane, ki se jim globoko vtisnejo spomin. Prva oz. druga generacija teh Ijudi, ki so izstopili iz tiso-čletne zaostalosti, je očarana zaradi ureditve in organiziranosti družbe in so zatc globoko ganjeni zaradi skrbi države za njih — celo tedaj, ko jih kiiče v vojsko. Metodičnost drzavne skrbi, prilagojene odličnim birokratskim načelom, vseskozi zasičene z izjemno človekoljubno retoriko mo-rale, je pustila inpresiven vtis na Ijudi, ki so šele stopili iz teme predzgodovine in so se do takrat posluževali naravnih čutil ta boj proti okrutni naravi. Še celo sedaj daje ta skupina mnogoštevilne kadre za mladinsko organizacijo (in seveda za druge forume), včasih pa jih je dajala še več. človeku se zdi danes, s tako majčkene distance, neverjetno, da je pred tako kratkim časom v okoliščinah, ki niso drugačne od da-našnjih, lahko bilo toliko marksistoidnih Ijudi, ki so celo neoziraje se na nevarnost praktično izvajali tisto, kar so predhodno predi-skutirali. Prav nedojemljivo je, da evropske leve ideje zmorejo celo dati nova imena vseučiliščem v krajih, ki komaj porajajo in ohra-njajo ideje občutno nižje ravni. Kaže, da je pravzaprav nekaj na-robe s pojmi »preteklo«, »sedanje« in bodočc-, ker mi o letu ose-minšestdeset nismo sposobni presojati na podlagi metode zgo-dovinske znanosti, ali natančneje, lahko damo prikaz in oceno kontekstualnosti, opracionalizacijo ideologije, nikakor pa ne ek-speritize utopičnih zahtev. Presežek časa ne more biti edino izho-dišče. Na osnovi tega ugotavljamo, da oseminšestdeseto leto kot manifestacija zgoščenega časa sploh ni stvar preteklosti, temveč nasprotno — bodočnosti. Navkljub raznim zlobno—trapastim osmrtnicam letu '68 takšno mišljenje ni osamljeno; izraženo je, na primer, tudi na albumu »Filigranski pločnici«, kar dokazuje živost takratnih zahtev, čeprav so trenutno »skrite v žepih.«_________ O današnji nedvomno bolni generaciji mladih so se zvrstile hu-dičevo pozitivne ocene (pozitivne z enega vidika;z drugega vi-dika pa so te ocene prav vampirske,) in profesionalci so pokazali Populacija, ki se udeležuje delovnih akcij, je že po definiciji iz omenjene skupine, vendar nima pomembne vloge, ker so udele-ženci t.i. delovnih akcij itak v glavnem najstniki. In končno, tip me tafizične šole kateri pripada večini aktivistov, lahko označimo s ci tatom Pankrtov; sedemnajst, sedemnajst, mlad perspektive kader, namesto giave — radar. Izobraževanje kot proces formiranja delovne sile je dejavnos ki se pogosto izpostavlja kot specifičnost mlade generacije, dobr pa bi bilo pogledati, kakšna je njena Ijubezen do znanja. Zanes-l[iyo je možno reči s pomočjo statističnih podatkov: ta genera cija je do sedaj najboij izobražena—vendar je po zadnjih podatki okoli sto tisoč mladih nepismenih. Osnovna, pa tudi srednja šolj nista več redkost — nedaleč nazaj, leta 1961, je samo 19%, odra slega prebivalstva imelo končano osnovno šolo, medtem ko im danes osnovno šolo impresivnih 50% (in več) »odraslih državlja nov SFRJ. Število študentov se je znatno dvignilo, toda nikakor n Jugoslavija med državami z največjim deležem študentov v ce lotni populaciji prebivalcev: ta trditev je posledica profesionaln slabe informiranosti Ijubiteljev reforme. Res je, da ima Jugosla vijavečštudentov na desettisočprebivalcev kot Kitajska (65) ii Indija (74), toda nikakor ni res, da jih ima več od Sovjetskezvez (197), Nizozemske (250) ali ZDA (520). 178 študeritov na des« tisoč prebivalcev (toliko • jih ima Jugoslavija) ni preveč, toda t število se vsako leto bolj znižuje. Ko smo že pri naši šolski politik DAMIR JURIČ: polno razumevanje za »probleme mladih«. Kakšna je splošna ocena mladih? Oni so, kakor se temu reče, vveliki večini pozitivno [(pozitivno? )opredeljeni, na žalost (na srečo!) imajo velik neizkoriš-čen potencijal, stiskajo jih razni problemi kot na primer: nezapo-slenost, nemožnost napredovanja, drage vstopnice v disco klubih, podnajemništvo itd. Zato se del njih vdaja drogi, drugi del se iz-gublja v idejni brezperspektivnosti itd. Ja, tako se piše in čveka, čeprav bi se vsak, ki nima koristi od takega blebetanja, moral sra-movati takšnih neumnosti. (Tistim, ki jim takšno govorjenje koristi, ne bi smeli zameriti brezvestnosti — to je njihovo delo, v delu pa je tudi kruh). Prvič: nesmiselno je govoriti o mladi generaciji, razen kot o pa-radigmi oz. kot o nekoliko jasnejšem metodološkem vzorcu. Mla-dina kot skupina, ki ima vsaj deloma specifične interese, je na-vadna buržuazna izmišljotina. Drugič: nesmiselno je govoriti o problemu otežkočenega na-predovanja in nezaupanja. Sedanji problem ni več v tem, da je nekdo nekomu stopil na prst.ampak da nekdo nekomu sedi na glavj] Tretjič: nesmiselno je za »pasivnost« mladine dolžiti »nedelo» Zveze čebelarjev z uradnim imenom ZSM — obstoj mladinske or-ganizacije na teh terenih se prepogosto jemlje v smislu očitnega dejstva. Za razliko od omenjenega oseminšestdesetega leta kot vrhuncapolitiziranosti (pqstmeščanskih zahtev) rnoddrugih, vseh po vrsti politiziranih obdobij povojne zgodovine, je za čas, ki se začne nekako od let 1974-75, značilna skoraj popolna praznina. Za naš parameter — mladino — lahko uporabimo tisto Maovo misel iz zgodnega obdobja političnega prevrata, ko je orisal ideo-loško sliko kmetov: kmetje so nepopisan bel list papirja. No, zaradi natančnosti velja pripomniti, da na tukajšnjem belem papirju ni mogoče potegniti niti črtice, ker le-ta preprosto ne sprejema nika-kršnih odtisov. Maov čopič tu ne bi pomagal. Nesrečen položaj sili mladinsko organizacijo v ponavljanje ritualnih gest in vedno istih obredov vse do otopelosti zob. Vzdrževanje marginalne metafizike v splošni delitvi družbeno-politične metafizike ne prizadene dosti mladih začetkov, tem bolj, ker imajo določen artificialen, napol razprt občutek smiselnosti svojega dela. To •jirn pomaga, da že v drugem letu svojega delo-vanja sperejo s sebe še zadnje racionalistične atavizme. Tisti fantje in dekleta, ki navkljub (milo rečeno) lastni neizobraženosti združujejo svoj »aktivizem« v organizaciji in pri tem ne namera-vajo izvleči lastne koristi, kar s težavo nervozno iščejo cilj, na kate-rega bi lahko jurišali in tako dokazali svoj »komunarski« plan. (Svoj plan različno poimenujejo, mi pa ne bi radi žalili različnih nazivov, ne bo odveč, če mimogrede omenimo še en dosežek reforme: č smo pozorni na odstotek neposrednega preihoda učencev osnovne šole v srednjo, lahko ugotovimo, da je v šolskem lei 1977-78 bil ta odstotek v Jugoslaviji 90,4. V šolskem letu 1981 -8 pa samo 86,4 % učencev $e je vpisalo v srednjco šolo. Večja kot nerazvitost, slabše je — na Kosovu se je todlstotek prehoda istem obdobju zmanjšal s 85,1 na 67,3. Zanesljiwo je da je jugosk vanska izobraževalna politika postavila rekord v deedukaciji pr< bivalca v mimodobnem obdobju, in sicer z geslom: manj izobrj žen — manj zahteven. Že slepcu je očitno, da šola ne daje niki kršnih, niti elementarnihstrokovn jhznanj in po iz[avah številnih pi fesorjev samo četrtina študentov daje upanje, da se da iz njih k narediti. S tremi četrtinami se sploh ne splača ukvarjati, vendar s< jih spušča, da fakultete ne bi ostale brez denarja. Postracionalni iracionalnostise kiatijo po fakultetah v pričakc vanju »boljših časov«. Kopica takšnih iracionalistovje povezana dejanskostjo zgolj v okviru svojih tehnično-fizičnin obveznosi medtem ko so v vsem ostalem odrešeni vsakega interesa in odgc vornosti. Izguba občutka odgovornosti in sicer predvsem odgo vomosti samemu sebi in svojim zmožnostim je posledica zameg Ijevanja lastne identitete. 06 študentov, navajenih pojmovani opredelitev, so se formirale metafizične patrole; novost je, da t patrole v zadnjem času ne abstinirajo od politične metafizike, teir več ji toliko bolj ulivajo betonske temelje. Študente, bolne od me tafizike in tiste, ki se imajo za živepredstavnikeodvečnega kap talskega časa, je S. Karapetrič imenoval z neobičajno ustreznir imenom: zgubidani, Tako temeljito izpraznjeno in deideologiz rano mlado generacijo (natančneje rečeno ideologizirano z »nel deologijo«) je trenutno nemogoče angažirati s kakršnimkoli »pozi tivnim« ali »negativnirrHprogramom. (Edino, kar jih lahko angaži ra jemajemniškodelo, vendar nas to tokrat ne zanima.) Zatoi smešne velikokrat izrečene zahteve o ustvarjanju »mladine, ka kršno mi hočemo«. Etablirane verske organizacije z naciona nostjo in tradicijo ter razne militantne sekte, povečini protestan ske, s komuno kot osnovo so edine, ki so sposobne animirati d< mladine. Zavzemanje za nizke vstopnice v disco klubih tega gc tovo ni zmožno na srečo pa tudi kakšni drugi programi ne. DanaL nja prefinjena iizpranost mladine je, zahvalujoč zgodovinskir okoliščinam, le upanje za morebitne novosti v prihodnosti. Zavej o tem, kot na primer v omenjenem Zormanovem pamfletu, je za čela prihajati na svetlo. prevod: l.\ V Albaniji, najbolj hermetični in nedostopni državi v Evro-seje začel proces rušenja izolacionistične politike, ki jo je ta Ikanski David vodil po koncu druge svetovne vojne na poli-!nem, gospodarskem, kulturnem in religioznem področju (le-1967 se je Albanija uradno razglasila za ateistično državo, rje edinstven primer v novejši svetovni zgodovini). Razlog novega koncepta albanske politike je zasnovan v onomsko vse bolj nevzdržnem položaju Albanije. Po preki-ivi stikov z obema velikima bratoma, najprej z SZ in nato še s ilajsko, se Albanija skuša povezati z Zvezno Republiko Ne-Sijo in še nekaterimi zahodnoevropskimi državami. To je Mrebno že zaradi nujne amortizacije bornih uvoženih bnoloških sredstev, ki pogojujejo delovanje gospodarskih thanizmov v Ljudski Republiki Albaniji. Albansko vodstvo je za ta korak odločilo verjetno že po prekinitvi stikov z judsko Republiko Kitajsko, ki je tedaj začela celiti rane »kul-irne revolucije«. Mehmet Shehu, dolgoletna druga violina v banski partiji, je bil morda eden izmed tistih, ki se ni mogel Brijazniti s tem in bil zato tudi odstranjen. Enver Hoxha, ki iu takšni postopki čiščenja političnega prizorišča nikoli niso ili tuji, je ostal kot veliki vodja sam na odru in se pred kratkim opet prikazal javnosti ter tako za nekaj časa zatrl vse glasove, iso napovedovali njegovo shiranje. [godovina govori ! Albanski narod je bil celih 400 let pod ne ravrto blagodejnim »kriljem osmanskega imperija — vse do leta 1912. Kraljevina irbija je tedaj aneksirala ozemlje današnjega Kosova na osnovi jako imenovane zgodovinske pravice (do leta 1389 je bilo to ibsko ozemlje). V obdobju priključitve so v tem delu Balkana iveli v glavnem Albanci. Pojem srbske hegemonijalne politike : tedaj postal za njih aktualen. Albanija se je počutila groženo z dveh strani: na severu srbski pritisk in najugu stalni emiri z Grki. Kot za vse majhne narode je tudi za Albance lačilno močno poudarjanje nacionalne identitete in lastne godovinske preteklosti. O relativni samostojnosti Albanije ihko govorimo šele po prvi svetovni vojni, ko je navezala snejše stike z Italijo in že klasično tradicionalnim balkanskim artnerjem — Francijo. Italija ji je nudila zasilno gospodarsko »dporo, maloštevilne albanske študente pa je gostila edvsem južna Francija, razen komunistov, ki so bili na »dril-vSZ. E. Hoxha je v Franciji padel pod vpliv tamkajšnjih intelek-lalnih krogov in kasneje delal na albanskem konzulatu v nislju, od koder so ga leta 1936 nagnali nazaj v domovino za-idi objavljanja člankov v levičarskih časopisih. Italijani so po okupaciji leta 1939 iz Albanije hoteli narediti blklonijalnega vazala novega »»Rimskega imperija«, začeli so izgrajevanjem infrastrukture in uvajanjem splošnega šolstva. idino alternativo za politično ambicioznega Hoxho je predsta-ijalo maloštevilno komunistično gibanje in ob ustanovitvi KP llbanije leta 1941 je bil imenovan za njenega prvega sekreta-ja,kar je ostal do danes. Albanci nikoli vsvojizgodovini, kije lilavedno povezana z krvavimi borbami za nacionalni obstoj, liso šli radikalno do konca, sicer bi bil ta maloštevilni narod že ttrebljen, ob začetku druge svetovne vojne si je KPA poiskala ločnejšega zaveznika, KPJ. To skoraj neizbežno odločitev iPA je spremljalo delno nezaupanje, predvsem iz strahu pred [bskimi aspiracijami pred prvo svetovno vojno in po njej. tazvoj jugoslovansko-albanskih odnosov po drugi svetovni ojni ' Kmalu po drugi svetovni vojni se je pokazalo, da ta strah ni tilneutemeljen. Del uradne politikejugoslovanskepartijeseje ^oril za združitev Albanije z Jugoslavijo in za nastanek sedme :publike. Tedanji notranji minister Albanije je bil v al-anskem vodstyu edini zagovornik te konfederacije — to sta-Iče je leta 1949 plačal z življenjem, koje bil obsojen natajnem rocesu in označen kot »titoist«. i Do leta 1948 je bila Albanija gospodarsko popolnoma veza-la na Jugoslavijo, toda finančni dolgovi iz tega obdobja so šdajže pozabljeni, predvsem zaradi novega kurzajugopolitike neuvrščenost, nevmešavanje, itd.). Zaradi geostrateškega pol-(žaja Albanije na Balkanu, skupne preteklosti albanske in igoslovanske partije in skoraj dVeh milijonov Albancev, ki iina religija, ki obstaja za Albance, je Albanija. Enver Hoxha ¦ vijo v SAP Kosovo, sta Jugoslavija in Albanija prisiljeni najti ;upni jezik na političnem področju. Po osvoboditvi je bilpol-oj na Kosovem kritičen vse do leta 1950, ko je UDBA na čelu Rankovičem pacificirala to območje. Leta 1968, dve leti po istranitvi Rankoviča, so na Kosovem izbruhnili veliki nemiri ijugoslovanska vojska je to območje za kratek čas demonst-tivno militarizirala. Obširnejših informacij o dogodkih leta in 1981 bodo deležne verjetno šele prihajajočc generacije, obodo ti ekscesi obravnavani kot zgodovinske raritete. Leta 1948 se je albanska politika do Jugoslavije radikalno premenila. Prekinitev vseh stikov, popolna navezava na SZ in ntijugoslovanska gonja do leta 1968, ko pride do ponovnega liževanja med državama zaradi nasilne zasedbe Čehoslo-iške. (E. Hoxha je tedaj ponudil celo vojaško podporo Jugo-laviji — razlogjejasen: strah zalastno eksistenco.) Odnosi so nato dokaj hitro ohladili in bili okronani z kulminacijo pro-agandne vojne 1980 in 1981. * eliki in mali Gospodarska politika SZ do Albanije je bila takšna kot do seh »partnerjev« v Varšavskem paktu. Odkup surovin po precej riižjih ccnah kot na svctcvnem trgu in indiferentnost do aktualnegospodarske problematikc. Sovjetski izvoz najnujne-jših prchrambenih artiklov v Albanijo je bil dobesedno be-raško doziran. K ohladitvi odnosov med SZin LRA je prispevala tudi nor-malizacija odnosov med Beogradom in Moskvo. Hoxho je mo-tila kocksistenčna politika med SZ in Jugoslavijo, problemi so se pojavili tudi z Grčijo in Italijo. Suma sumarum: to je bila politična konstelacija, ki nikakor ni bila vprid nekaterim vital-nim albanskim interesom. Albanija, ki si popolne avtarkije ni mogla (ne more) priv-oščiti, je našla novega zaščitnika, ki je bil geografsko zadosti oddaljen, da je LRA lahko ohranila relativno samostojnost in predstavljal dovolj močno politično zaščito. Ideološki odsto-pki, ki jih je Albanija morala narediti, so bili le majhen in nepomemben davek za novo zvezo. Leta 1955 je bila LRA sprejeta v OZN in na koncu 50-tih let, ko je ledeni breg med Moskvo in Tirano naraščal, je Albanija delovala v funkciji Pekinškega zvočnika (Kitajska je postala član OZN leta 1961). Kitajska ni ponavljala istih napak kot SZ. Njena gospodarska pomoč se je koncentrirala okoli predelo-valne industrije, kar seveda ne pomeni, da Kitajci niso gradili jezov, rudnikov in oljnih rafinerij v Albaniji, toda pomagali so deželi razvijati za normalno ekonomsko funkcioniranje nujne gospodarske panoge: kemično, kovinsko, elektro, tekstilno in živilsko industrijo. Albanija je vzdržala v vlogi »mosta v Evropo«, ki jo je opravljala za Kitajsko, do leta 1977, ko si je Kitajska začela celiti rane »kulturne revolucije«. Zadnja domovina Stalina Albanija ima največjo nataliteto v Evropi — to dosegajo verjetno z podobnimi sredstvi kot v Romuniji — in misli ta-kšno seksualno politiko tudi nadaljevati dokler, kot pravi nek albanski funkcionar, ne bo Albancev toliko, dajih ne bo mogel neprizadeto izzivati nihče v Evropi. LRA je imela leta 1960 1625000 prebivalcev, leta 1970 pa že 2100000 prebivalcev — to je približno 50000 ljudi prirastka na leto. Če že glede narašča-nja Albanija ne pozna zaenkrat nobenih omejitev, pa zato v Al-baniji ni privatne lastnine; naj bo to avto, zemljišče (splošna kolektivizacija leta 1967) ali stanovanje. Dokler komunisti v Albaniji vere niso prohibirali, je religija regulirala domala vsa področja družbeno političnega dogaja-nja. Prevladovali (prevladujejo) so muslimani (75% preb.), po številu vernikov enako vplivne pa so bile grupacije rimskih kat-olikov pod vodstvom frančiškanov na severu in na jugu pravo-slavci. Albanski verski fanatizem je KPA, ki se je po sporu z Jugoslavijo (Informbiro) preimenovala v »Delavsko stranko Albanije«, iztrebila z rigoroznimi metodami. Čistke so zajele poleg intelektualcev vse tiste vidnejše osebnosti javnega življe-nja, ki se niso znale pravočasno vključiti v politiko diktatorske-ga režima, tudi večino duhovščine. Pravzaprav pri teh čistkah sploh ni šlo za posameznike, ki bi izražali nezadovoljstvo — partija je enostavno pospravila vse tiste, ki so seji zdeli količkaj sumljivi s sorodniki vred. Starejši intelektualci — kolikor jih še je — so zbrani v glavnem v partiji, univerza v Tirani (ustanovljena 1957) pa obsega več ali manj naravoslovne vede, izobraževanje pa je zelo usmerjeno, tako da praktično ni mladega intelektualnega proletarijata (kot npr. v Jugoslaviji). Albanska zunanja politika 1984 Po kratkem stiku s Kitajsko je Ljudska republika Albanija začela iskati nove zaveznike in kot kaže jih bo našla v zahodni Evropi. Jugoslavija, ki je trenutno še največji zunanjepolitični partner Albanije, bo glavne konkurente morala iskati na raz-vitem zahodu. V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo tesnejše sodelovanje Albanije s Francijo, Španijo, Italijo in Zvezno republiko Nemčijo. Gospodarske stike z najpomembnejšo državo med njimi — ZRN — ovira še nerešeno vprašanje vojnih reparacij in ideolo-ški predsodek albanske politike (Albanija je ZRN še done-davnega uvrščala v kategorijo imperialističnih velesil, takoj za SZ in ZDA). Popotovanje F. J. Straussa v Tirano poleg >*uristične« vse-bine implicirana tudi druge namene: geostrateške. Zgolj gospodarsko sodelovanje z LRA za ZRN ne predstavlja zadov-oljivega imperativa. Albanija, ki je vabljiva ponudba tako za VP kot za NATO, se tega zaveda. Kadrovske spremembe v al-banskem vrhu so le še vprašanje časa, saj je vodilna garnitura že precej v letih, zato so se v zadnjem času tudi intenvizirali sti-ki s tujimi delegacijami. _ Jugoslovansko-albanski dialog je bil v začetku oktobra pre-kinjen zaradi česa drugega, zlasti seveda problema narodnih manjšin. ZRN, ki prav gotovo ni zainteresirana za nezanesljivo poli-tično situacijo na Balkanu, bi Albaniji — kot njena morebitna bodoča oslomba — omogočila suverenejšo zunanjo politiko, kar bi praktično pomenilo manjšo gospodarsko odvisnost Al-banije od Jugoslavije. Edina realna funkcija albanske zunanje politike se veže na vplivanje političnih dogajanj na Kosovem, saj je tam tretjina albanskega naroda. Iluzorično je pričakova-ti, da sc bo Albanija odpovedala kakršnim koli možnostim soustvarjanja politične klime na jugu SR Srbije. SD lllll III 1. Problem kritike in kritike kritike # Ali je kritika samoupravnemu sisteinu potrebna ali nc? Če izhajamo iz teze, da je samoupravni sistem dovršcna oblika vladavine delavskega razreda in da le-temu ni odtujena tcr da naj bi bil za vzgled vsem ostalim državam, potem tu ni prostora za kritiko. Da pa se v naravi in družbi ne uveljavljajo kons-tantne zakonitosti, je jasno tudi tistemu, ki ne ve, kaj je to dialektika. Torej kritiko rabimo. Toda kakšno in čigavo? Ne kritično, temveČ konstruktivno, vendar pa o tem, ali je neka kritika konstruktivna ali ne, odloča kritizirano in kritiziranise najbolje brani, če diskvaliticira kritiko oziroma ji pripiše neko etiketo ali pa nekakšen — izem. Najbolj je zaželena kritika iz vrha lastnih vrst, vendar pa ne o lastnih napakah. Po navadi se za napake obdolži birokracija, tehnokracija itd. Človek bi pričakoval, da bo po tolikih letih gonje proti birokraciji videl vsaj enega obsojenega birokrata. Vsi za napake obsojamo birokracijo. Kdo je in kje je? Vsi nekaj iščemo, vendar z na-menom, da tega ne najdemo. Tudi tuja kritika je dobra, kajti to pomeni, da smo zanimivi. Toda dobra je le do takrat, dokler seje ne polastijo antisamou-pravni elementi v naši družbi. S tujo kritiko je lažje. Domači publiki jo lahko prezentiraš ali pa ne. Torej mora preiti skozi rešeto samoupravne cenzure. Tako je tudi, kadar je kakšna kri-tika upravičena, pa je ni dobro dati v javnost, da se le-ta ne bi vznemirila. Iz istega razloga na primer ni dobro povedati ljudem, koliko imamo dolgov, da nebi prišlo do dezinformacij in panike, kar bi privedlo do novih težav pri reševanju sedanjih objektivnih motenj v izgradnji socializma. Po začetnem odkla-njanju, ki je bilo bolj posledica blokovske konfrontacije kotpa ideološke, se je začelo zanimanje rapidno povečevati. Najprej so nas opazovali kot odpadnike in še danes mnogi čakajo, da se bomo vrnili »prvi Ijubezni«. Kmalu so se bolj začeli zanimati, saj je sodelovanje delavcev v upravljanju postalo zanimivo tudi za ostale države. Vendar pa je za njih postalo zanimivo samou-pravljanje samo v okviru proizvodnih enot in ne v celotni dru-žbi. Tudi pri nas v mnogih krajih samoupravljanje ni naredilo koraka naprej od proizvodne enote, pa še tam je omejeno samo na odločanje o delitvi dohodka. nobcncga poscbncga napora. S kritiko kritikc je težje, še posebno če hočeš biti objektiven. V naši družbi je šc vedno pre-malo objektivnc kritike kritike, če pa le-ta je, se v njej premalo uporablja dialektika, v smislu, da se dobro zadrži in slabo /avržc. Kmalu smo tudi mi začudeni spoznali, da tuje kritike bolj zanima naša praksa kot pa teorija. Veliko bolj kot tone knjig in milijoni aktov in sporazumov jih zanima samoupravljanje v praksi in kmalu so ugotovili velik razkorak med normativnim in stvarnim stanjem. V zadnjem času lahko opazimo zmanjšano zanimanje znanstvene kritike. Vzroke lahko iščemo v naših težavah ali pa v razočaranju kritikov nad nami in potjo, ki jo je ubral naš sistem. Vse to velja le za znanstveno kritiko. Za kritiko, ki jo uporabljajo v propagandne namene, pa velja prav nasprotna tendenca. Najbolj se oglaša v največjih težavah. Nezaželena pa je kritika iz »domačih logov«oziroma ptički, ki so odleteli iz gnezda, lahko kritizirajo, tisti pa, ki so ostali v gnezdu, pa ne. Zakaj ni zaželeno slišati tudi druge strani? Vzroke lahko iščemo v tem, da ni vsaka kritika dobronamerna, da resnica boli, ali pa da bi povzročili že znano vznemirjanje javnosti. Če stvar poenostavimo, bi lahko rekli, da vse kritike izhajajo iz objektivnih težav samoupravljanja, do katerih pride v tre-nutkih krize. Toda grešili bi, če bi rekli, da se kritika oglaša samo v obdobju krize. Takrat ima le največji efekt. Lahko tr-dimo, da v mirnih letih naše izgradnje revolucije oziroma v obdobju nagle prosperitete in zvišanja standarda po letu 1973 pa nekje do leta 1980 kritika skoraj da ni imela efekta. Seveda nam takrat ni bilo dovoljeno vedeti, da naš progres bolj kot iz našega dela izvira iz »zelenega kapitala«. Ali nam je v današnjem težkem trenutku kritika potrebna Če samoupravljanje ne prinese družbi novih vrednot, nove kulture in nove ideologije, potem ni samo v krizi, temvečodpi-ra prostor tistim skupinam, ki delujejo v interesu birokracije in tehnokracije. Da paje samoupravljanje le delno izpolnilo svojo nalogo, je jasno sedaj že večini in prav zato je kritika potrebna. Vsako a priori zavračanje kakršnekoli kritike pa je zgolj zlo-namerno vztrajanje na status quo. Kako se boriti s kritiko? S kritiko kritike ali z diskvalifika-cijo kritike. Ta druga metoda je veliko lažja, saj ne zahteva LiiAI lul ibftt 2. Mcščanske in etatistične kritike Že sama delitev na meščanske in etatistične avtomatično ta-ke kritike diskvalificira. Etiketi meščanski oziroma buržuazni in etatistični imata v naši družbi izrazito negativen prizvok, hk-rati pa je predvsem med tako imenovanimi meščanskimi zelo malo koherentnosti. Mnogokrat so si meščanske kritike veliko bližje z etatističnimi kot pa med seboj. Zato je lažje deliti kri-tike po vsebini kot pa po izvoru. V najbolj grobem orisu obsta-jajo tri temeljne teoretične smeri kritike samoupravljanja: a) Prva teoretično in logično zanika možnost samoupravlja-nja. Domneva, da je samoupravni sistem danes nemogoč, ut-opičen, nerealen. Ta smer kritičnega mišljenja je tipična za smeri političnegain upravljalskega elitizma. Utemeljuje se na pojmovanju človeka kot slabotnega in neracionalnega bitja, ki je nagnjen k podrejanju in na pojmovanju družbe kot racio-nalne, centralizirane in tehnološko determinirane skupnosti ter odreka samoupravljanju kakršenkoli pomen za sodobno družbo. Taka teorjja pravi, da je samoupravljarije pokopano v antičnem polisu. Če danes tudi uvedemo samoupravljanje, vse bolj pojema, kolikor dlje traja. In kolikor širši prostorzajema, tem bolj se umika pred neizprosnimi mehanizmi posredovanja in politične organizacije. Prizadevanje za samoupravljanje v moderni družbi naj bi bil iluzionizem. Takšni glasovi so vse bolj pogosti in ravno v obdobju krize so najglasnejši. Ti glasovi prihajajo tako iz meščanskih kot iz etatističnih krogov. Mnogi tudi trdijo, da je samoupravljanje nasproten proces od socialis-tične revolucije. Namesto da bi se postrevolucionarna družba pomikala od kapitalizma v socializem, se sedaj obrača nazaj h kapitalizmu. Vzrok za ta obrat naj bi bila predvsem nezdru-žljivost socializma in tržno-blagovnih odnosov. Ta kritika temelji predvsem na dvomu v pravilnost močne decentraliza-cije in uvajanja tržne proizvodnje, ki neizbežno vodi do uvelja-vljanja principa rentabilnosti, ki se ustvarja preko trga kkot merila vrednosti in uspešnosti posameznih produkcijskih enot. V ta krog spadajo tudi krittfce, da je samoupravljanje samc forma, za katero se skriva oblast tehnobirokracije, oziromada je samo oblika mistifikacije naroda, da bi lažje prenašal birok-ratsko eksploatacijo. 1 Elemente tehnobirokratske ideologije vidijo v tem, da se produkcijski odnosi v socializmu razlikujejo samo v toliko, da se dohd)dek deli v okviru podjetja. Tudi pri nas obstajajo taka mišljei)ja, da se samoupravljanje predvsem izraža v pravici delavcev, da odločajo o delitvi dohodka, vse ostalo pa naj bi bilo vprašanje vodstvenih struktur. Dvom v sposobnost delavcev, da odločajo tudi o pomembnih vpraša-njih, izhaja predvsem iz vodstvenih struktur in nemalokrat direktor ter vodstvi partije in sindikata držijo vso oblast v sv-ojih rokah, medtem ko sta delaVska kontrola in delavski svet samo njihova transmisija.2 Pogdsto je to povezano s skoraj patriarhalnimi odnosi v podjetju, ki močno povdarjajo avto-riteto direktorja. Bili bi pristranski, če ne bi omenili tudi objek-tivnih okoliščin, ki pogojujejo taka mišljenja. Predvsem je tre-ba omeniti še vedno zelo nizko raven izobrazbe in kulture, zlas-ti pa zelo nizko produktivnost, ki je na enem izmed zadnjih mest v Evropi, pa čeprav so se nekateri naši vplivni posamezni-ki, dolgo časa napihovali o domnevni visoki rasti produktiv-nosti. __ Podobni ugovori prihajajo iz obeh smeri. Tako na primer meščanske kritike trdijo, da so za samoupravljanje skriti etatis-tični odnosi, etatistične kritike, pa da samoupravljanje vodi v liberalizem. Potrebno je poudariti, da se tehnobirokracija lahko polasti upravljanja enako uspešno tako v sisternu decentraliziranega upravljanja in preko tega, kakor tudi v sistemu administrativne centralizacije upravljanja v družbi in gospodarstvu. b) Druga kritika samoupravljanje v bistvu sprejema, trdi pa, da socializem kot sistem s togostjo svoje ideologije in z okorelostjo političnih in ekonomskih metod zožuje prostorre-sničnemu samoupravljanju. Iz tega logično sledi, da je samou-pravljanje izvedljivo samo v meščanski družbi, seveda ob ne-katerih sistemskih popravkih in prilagoditvah same meščanske i { - -....... piulimA ureditve kot tudi socialističnega značaja samoupravljanja. Določneje povedano: samoupravljanje bi lahko dalo izredni družbene, ekonomske in politične rezultate le v meščanski dru žbi, vendar pod pogojem, da bi se vključilo v meščanski demokracijo, oziroma da se prilagodijo tisti bistveni odnosi, temeljijo na socializmu. Nekatere študije skušajo dokazati, < je jugoslovansko samoupravljanje vpeljano »od zgoraj« kj ideološki projekt, ki zaradi neusklajenosti z družbeno prakj in stvarnim življenjem dokaj odstopa od svojih ciljev. Ali p menijo, da bi bilo treba, če naj bi samoupravljanje postak stvarnost, bolj radikalno razviti ekonomsko in kulturno dime nzijo sistema: pravice in svoboščine državljanov, svobodne volitve in podobne »popravke«. Bistvo te druge kritike je, da odklanja samoupravljanje nj strukturalni ravni. Samoupravljanje naj bi bilo uspešno sanjl na nivoju podjetja in ne na makronivoju. Tu kažejo predvsdH na problem, ki danes pri nas prihaja v ospredje, to je problel samoupravljanja in integracije. Tudi pri nas praksa deloml potrjuje mišljenje, da se samoupravljanje uveljavlja toliko bolj, koliicor se nanaša na manjše delovne organizacije. Samoupra-vljalci naj bi bili tam popolno svobodni pri odločanju. Te kri-tike pa pozabljajo, da vzrok za to ni v prednosti male delovne organizacije, temveč v slabi vsklajenosti in slabem planiranju. Vprašanje ali je samoupravljanje možnp deliti nasamoupra-vljanje v delovnih organizacijah in na strukturalno samoupra-vljanje je povsem sholastično. Samoupravljanje, ki ne zaokroži cele družbe, ni resnično samoupravljanje, temveč kvečjemu soupravljanje, če je samo to pa bi lahko rekli, da so na tem področju celo nekatere kapitalistične države prišle dlje. (npr. Svedska) c) Argumenti tretje kritične smeri se najbolj neposredno dc tikajo izkustva in zakonitosti jugoslovanskega samoupravlj nja. Njihova idejna vsebinaje zgrajena predvsem na ugotovitvij o neuresničenih ciljih, to je o razhajanju med izkušnjo in raz-J glašenimi načeli družbene in politične organizacije samoupra-j vljanja. V glavnem so to argumenti o tem, da družbena močiij procesi odločanja ne obvladujejo dovolj dela kot tudi o tem, da zavest in akcije proizvajalcev in državljanov zaostajajo za tel žnjami sistema. od prakse ali pa ji ni prilagojen. Drugi spet me-J nijo, da se ti problemi kažejo v delovanju in obnašanju »osj tankov« iz časa etatističnega socializma kot so npr. političn« posredovanje, avangardna partija, država itd. V glavnem bite! kritike lahko razdelili predvsem v dve smeri. Prva bi bila kriti-j ka blagovne proizvodnje in načela delitve po delu. Trdijo, dj , sta trg in blagovna proizvodnja sama po sebi izvor neenakosl in celo kapi.talističnivzrok družbene neenakosti in zato zahte-vajo uravnilovko in prerazdelitev družbenega dohodka. Taku zahteve lahko zvenijo zelo smešno, vendar pa niso povsem breJ osnove. Dovolj pove že podatek, da imamo v Jugoslavjl 350.000 vikendov, ki jih cenijo na okrog 20 mld dolarjev (čeB ta številka podobna številki naših dolgov pa ne smemo vedetif ker se je bati, da se javnost ne bi preveč vznemirila). f Dober teren za take »utopije o uravnilovki« dajejo vsekakB velike socialne razlike in pa neslaven propad vseh dosedanfl komisij za ocenjevanje izvora premoženja. *¦ i Da je načelo uravnilovke vsaj še za nekaj časa (če nel vedno) neizvedljivo, pa se lahko naučimo iz poizkusov v bližjj preteklosti. jl ; Drugo smer bi lahko imenovali »teorija o spontanosti« li 1 nekakšno iluzijo o samodejavnosti delavskega razreda, lahko kot razred avtomatično in empirično proizvede določe progresivne rezultate. Po teoriji spontanosti, po kateri naj ( lavci sami spontano odločajo zunaj ustaljenih družbenih ins ' tucij, naj bo tudi samoupravljanje spontano in ne instituciot lizirano. Toda vse dotlej, dokler v družbi obstajajo razredna I podobna nasprotja in protislovja, dokler je življenjski ' družbeni položaj človeka odvisen od rezultatov njegovegad< f in dokler razvoj proizvajalnih sil in proizvodnih odnosov j družbi ne ustvari materialnih pogojev za to, da se družbeni j oizvod deli po potrebah in ne po rezultatih dela, samoupi vljanje ne more obstojati, če ni institucionalizirano. Čeprav iluzorična, pa ta kritika vendar kaže na nekatere pojave, pred katerimi si ne bi smeli zatiskati oči. To je, da seza mnogimi samoupravnimi strukturami skriva tehnobirokracija in da se zdi ljudem samoupravljanje odtujieno, kar nam do] kazuje tudi povečana apolitičnost in apatičnost, zlasti med mladimi, vendar ne samo med njimi. Najboljši dokaz sd neuspele volitve predsednikov občin v občinah Ljubljani Center in Ljubljana-Šiška, kjer niso bili sklepčni. Kako imenoj vati pojav, ko na volitve ne pridejo delegati iz Litostroja? Alijj to res samo nezadovoljstvo z načinom delegiranja in volitev Da se mladi ne počutijo soudeležene v upravljanju, pa je jasn in zadosti je samo pogledati starostno strukturo vodstven kadrov (da vrhove družbenopolitičnih skupnosti in družben , političnih organizacij sploh ne omenimo), pa že lahko ugot vimo, da nismo daleč od »gerontokracije«. Vztrajati naprim tu generacije, ki je izpeljala NOB, je danes vse prej kot k ristno, saj se generacija, ki ne dobi možnosti za uveljavite počuti frustrirano in manjvredno, podobno kot v družini, če otroci ne osamosvojijo od staršev. Vsekakorpa ni edina rešitfl v tem, kot pravi Freud, da se sin osamosvoji šele, ko udfl očeta. ^B OPOMBE: | l.A. Meister: Qu va 1 autogestion yougoslave? Esprit, B&M 1970 I 2D. Tornquist: The Socialist Adventure in Yugoslavia v knjfl P. Blumberg: Industrial Democracy. The Sociology of Paifl • cipation. Sachen Bookš, New York, 1969 ¦ ¦. 3S. Han: Po produktivnds*i smo precej na repu, DELO 3. ml . 1984 V. .;-¦¦ I r» /~\ r» T? r» t" nrtTTrJ Max Beckmann bi bil 12. februarja letos star sto let. Vpre-jnjem desetletju našega stoletja ga spoznavamo kot eno p-azitejših figur umetnosti našega časa: v svojem delu nas jutno dojemati realnost našega bivanja in njegove uganke. jove slike so alegorija človekove situacije v našem času. •ova ikonografija večplastno povezuje socialno in poli-Draven s svetovnonazorsko in filozofsko,« poudarja Step-von Wiese, eden pomembnejših avtorjev, ki so se ukvarjali iblematiko risbe u opusu Maxa Beckmanna. Razstava izb-jigrafičnih listov iz let 1911 —1946, ki je bila na ogled v spo-hprostorih Moderne galerije v juliju in avgustu, predsta-pnega izmed vrhuncev v »galerijski ponudbi« v našem mes-Po odlični predstavitvi sodobne nemške slikarske pukcije (december 1983) nam prav stik z »enim zadnjih veli-inojstrov monumentalne figuralne kompozicije 20. stolet-bmogoča vpogled v tista pomembna likovna iskanja prvih jtletij našega stoletja, kjer je del najmlajše generacije našel nove vzpodbude ali vsaj varno zatočišče. Hax Beckmann je bil rojen 12. 2. 1884 v Leipzigu. Po odklo-jfiv Dresdenu ga sprejmejo na Umetnostno šolo v Weimarju 00—1904). Slede potovanja v Pariz, Amsterdam, Ženevo. poti študira dela Grunewalda, Hansa Baldunga Greena, Ibeina, Signorellija, Piera della Francesca. Slede razstave v linski secesiji in v Umetniški zvezi v Weimarju. Za tedanje skmannovo ustvarjanje je značilna še močna orientacija k ipresionističnemu«. Kmalu zatem slede obiski Firenc in Pa-^ Ob pričetku vojne se Beckmann prijavi kot prostovoljec janitetnik (1914) v Vzhodno Prusijo — tu sreča Ericha Hec-,enega glavnih protagonistov ekspresionističnega gibanja oustanovitelja skupine »ie Brucke« — a je že po letu dni, po nem zlomu, odpuščen iz vojaške službe. Preseli se v Frank-ob Meini. Vojna izkušnja je zapustila v Beckmannu >oke sledi. Proučevati začne indijsko filozofijo, kabalo, le mojstre: Rembrandta, Goyo, Blakea pa tudi Cezanna Zaposli se na Stadlovi umetnoitni šoli v Frankfurtu in predava vse do leta 1933. Tedaj ga nacionalisti odpuste, njegove slike pa odstranijo iz nemških muzejev. Nekaj dni po otvoritvi razstave »Izrojene umetnosti« (tu je bil Beckmann »zastopan« z večde-li) emigrira v Amsterdam. V letu 1938 razstavlja svoja dela v New Yorku in predava na otvoritvi razstave nemške umetnosti 20. stoletja v Londonu, ki je bila mišljenakotosterprotestpro-ti nacistični umetnostni politiki. Do leta 1947 živi Beckmann v , težkih razmerah v Amsterdamu, nato se seli v ZDA, kjer preda-va na Umetnostni šoli v Brooklynu. Umre v Nevv Yorku 27. 12. 1950 v šestinšestdesetem letu starosti. Na razstavi, ki je bila na ogled v Moderni galeriji v letošnjem poletju, so bili na ogled grafični listi (49 jedkanic, 48 litografij, 6 lesorezov). Beckmann jih je večino povezal (ob vsebinski in formalni enotnosti ali vsaj sorodnosti) v cikluse: Obrazi, Pekel, Semenj, Dan in Sanje. Mimo začetnih šestih litografij, ki jih veže svetopisemska tematika (Kristus v puščavi (!), Kristusov krst itd.) in uveljavljene likovne rešitve, sledimo grafični mapi Obrazi (1915—1918), ki jo sestavljajo jedkanice. Od zbodne-jših, ko sledimo še ostri, »natrgani« liniji, pa do kasnejših, ko le-ta postane močnejša in jasno obrisuje(npr. Umobolnica,Ze-hajoči) je opazen izrazit premik Beckmannovega odnosa do likovne problematike. Ugotovimo lahko, da je prav ta ciklus nastajal v obdobju avtorjevega stilnega preloma. Vzroke za te spremembe lahko iščemo v odločilnem šoku, ki ga je povzr-očilo soočenje z vojnimi grozotami. V prejšnjih delih vpliv »Nietzschejevega vitalizma — na fronti je Beckmann bral Za-ratrustro in Biblijo — se umika Schopenhauerjevem pesimuz-mu,« v skladu s tem pa so se spremenile tudi njegove vrednostne sodbe o stvarnosti. Strukture del sedaj odgovarjajo njegovemu porušenemu svetu: ni več trdne definicije prostora niti predmetov samih. Potencira se deformiranost, spreminjaj-oča se perspektiva daje novo, likovno stvarnost. Tako v Vstaje-nju prvič razvije stil »transcendentne stvarnosti« ter osebne ikonografije stvari- simbolov. Tako se npr. zatemnjeno sonce pojavlja kot apokaliptičen znak, Iestev kot simbol povezave ne-ba in zemlje, torej kot simbol večnosti. V nadaljevanju sledimo mapi desetih litografij z naslovom Pekel (1919). Beckmann svojo vizijo sveta spreminja v zaprt, vsebinsko večpomenski, strukturiran oblikovni sistem. V teoretičnih razpravljanjih z E. Hecklom o slikarstvu, je Beck-mann nasprotoval »arabesknemu ekspresionističnemu stilu«. Sam si je želel priti do »čim večje koncentracije v izrazu, polnos-ti, zaokroženosti, do živega pulziranja, s ciljem, da bi preko »vidnega« prodrl do »nevidnega«, da bi ujel tisto »neizre-kljivo«, da bi »čudež vitalnosti zaprl v prozorne ostre linije in površine..« Beckmann se ukvarja z gnostičnimi misteriji in up-orablja predstavo o »tiraniji zaprtega sistema« iz katerega ni izhoda. Stephan von Wiese tako upravičeno vzporeia določene elemente, prisotne v literaturi (Sartre) in dramatiki (Rimbaud, Strindberg) dvajsetega stoletja s tem izrednim grafičnim ciklusom. Sledi mapa Semenj (1921), sestavljena iz desetih jedkanic. Uvaja jo avtoportret — kot klicar k cirkuški predstavi (up-orabljena je bila za lepak k razstavi), kot predstavi vsega sveta (avtor sam »igra« tu dvojno igro subjekta in objekta) — in za-ključuje Zena s kačo. Med pomembnejšimi naj omenimo še grafični list Vrvohodci, kjer se ideja »prave poti« (Lao Tse) po-vezuje z indijskim kozmičnim mitom o »karmi«. (»Cilja ni brez Poti, prava Pot je že Cilj, oba morata biti transcedentalna, vera v realno prisoten misterij sveta pa mora biti trdna kot stena kajti najti dobro Pot ter ji slediti, je izredno težko — vsi smo le vrvohodci. Za Beckmanna je prisoten tako v umetnosti kot pri ljudeh isti problem: volja, da se doseže in obdrži ravnotežje, ravnotežje med »Vero« in»Zavestjo«.) Med zanimivejšimi deli v ciklusu Berlinsko popotovanje (1922), ki mu nadaljesledimo, naj omenimo Pust, ki ustvarja izredno atmosfero napetosti, odnosa moškega in ženske, močno zgovorno nemo govorico gest. __ Zadnja skupina petnajstih litografskih odtisov zaznamuje Beckmannovo zadnje obdobje, čas, ko se je nameraval preseliti v ZDA. Naslovljene so z Day and Dream, nastale pa so še v Amsterdamu. Značilna je izrazita neposrednost, »spon-tanost«, sproščenost v pristopu, v vsebinskein pogledu pa jih zaznamuje še intima, umirjenost. Veže se na impresije iz mladosti (Ne jem svoje juhe, Tango) ali kasnejših obdobij (Sanje o vojni). Obilje simbolike, vizionarstvo, »svetovni ci-rkus«, kot tudi »svet-pekel« setu umika neposredni intimnosti. Beckmann se nikoli ni štel za ekspresionista, kljub temu pa ga danes štejejo kot enega glavnih in najpomembnejšihpobud-nikov te smeri. Tako kot njegovi sodobniki Georg Grosz ali Otto Dix je tudi on ostro kritiziral moralo in politiko tedanje družbe, a na izrazito drugačen način. V njegovih vizijah stopa neposredna kritika vedno v drugi plan. Sam je večkrat pouda-rjal, da mu je »cilj metafizika v predmetnosti«. Ljudem je skušal dati »sliko njihove usode, kajti »umetnost mora služiti spoznanju in prikazovanju stvarnosti, vojne, življenja, ki na-sploh nista tako različna«. Max Beckmann je bil »tragičen indi-vidualist«, kakor ga je poimenoval v svojem delu Hans Kaiser, »ki se skuša zastrašujočemu občutenju novega zoperstaviti z močjo domošljije, da bi se nevidno preko stvarnosti spremenilo v vidno.« mm Predstavitev grafičnih listov Maxa Beckmanna je spremljal ličen katalog z uvodnima študijama Friedhelma W. Fischerja in Stephana von Wieseja, z izborom iz bibliografije člankov, monografij in razprav ter z natančnim seznanom razstavljenih listov. Zaradi izredno sprejemljive cene pa predstavlja primerno dopolnitev za osebne knjižnice, ob siceršnjem, kro-ničnem pomanjkanju tovrstne literature. Tadej Pogačar MAX Beckmann u"W" lli V • Česa se lahko človek spomni o času ko so mu pomračili spomin. Tujci bi zastavljali takšna vprašanja, a taisti tujci ne bi nikoli preskusili novih dognanj zahodne farmacije na svoji koži — novih dognanj, ki jih ne reklamirajo po televiziji niti niso zabeležena v farmacevtskih katalogih. Toda kdo bi tratil čas za takšno človeško vprašanje, kako učinkovito izterjati svojo pravico, in skupaj s tem pravico imenovati se človek. Zanimivo bi bilo, če bi se ti vampirji zamislili nad tem, da bi takšni preparati lahko uspešno uničili njihove otroke, brate in starše. Prizadevajo si, da ne bi mislili. Doma pa, kot da so se preključili na drugo valovno dolžino, božajo po glavicah vnučke in zalivajo rožice. V tem letu sem spoznal vampirje vseh vrst in kalibrov, kakor tudi vseh narodnosti. In nisem pozabil, kaj so hoteli doseči! Pokazalo se je, da je spomin lahko uporen, kot posebna trmo-glavka. Raztepeni deli se počasi oblikujejo v zaključeno epi-zodo in lica dobivajo individualne značilnosti. Lovke spomina segajo tja do začetka oktobra. Hotel »Old feelbridge« v mestu East Greensted, južno od Londona. Zunanjost stavbe spominja na angleško tradicijo, notranjost izdaja moderno arhitekturo, komfort in — kar je pomembno — izredno zvočno izolacijo. Zelo tiho, nepravično tiho. Soba 113 —so poročale zahodne televizije in tisk. V tem nadstropju so bile tri sobe, po vrsti 111, 112 in 113. Sam sem živel v sredi, kot opeka med »Hartlandom« in »Westoll MacNotom«. Starešina te trojke je bil Georg Hartman, ki se mi je tudi najbolj vtisnil v spomin. Starejši, plešast, redkobeseden, a izredno hiter. Lice je imel polno gub in sebe je nekoč med kosilom bpisal kot prepričanega pivca viskija, ki ga rešuje depresij. Pohvalil se je tudi, da je že bil v penziji, pa so ga zaradi mojega primera poklicali ljudje iz »iteligence servisa« nazaj na delo kot nenadomestljivega specialista. Medtem ko me je peljal po nekakšnih »imenitnih« nakupih v Yorking, si je nadel masko prijaznega starčka, kar sejeobrazu | Georga Hartmana zelo podalo. Seveda me ni niti za korak ; pustil od sebe. Sam sem se znašel iz oči v oči z Anglijo prak- tično brez vsega: imel nisem niti britve niti ure. Toda zakaj sva odhajala nakupovat v Yorking? Ravnanje specialnih služb je , včasih zavito v popolno mistifikacijo. Katerega smo? V recepcijski knjigi (soglašam z britanskim tiskom) je bila soba za Davida Locka rezervirana za 10. oktober, torej na dan, ko mu je bil v Rimu napisan lažni potni list. Podatek je zanesljiv, ničesar pa ne dokazuje. Kolegom na Zahodu lahko dam le podatek, da so na dan mojega nakupo-vanja v Yorkingu predvajali na dveh različnih kanalih meni dobro poznana filma Dnevna lepotica Luisa Bonuela in film Na nasprotnem bregu Stanleya Kramerja. Kako sem se počutil? Temparatura mi je padla, kar doka-zuje, da so bolezen umetno inscenirali. Ostalajeslabost,nepri-jetne kožne reakcije in kar je najvažnejše: ravnodušnost inj brezvoljnost. Z mano so upravljali oni, odgovarjal sem jaz. In kmalu je George pripeljal najino razmerje na nčvo raven. Predi spanjem mi je prinesel dve veliki tableti in dejal: »Zelo ste-j trudni, morate si dobro odpočiti.« »Kaj je to?« »Ne bojte se, te tablete niso nevarne. Pri nas so zelo popu-larne.« Tabletki je vzel iz stekleničke, nalil vodo in mi skoraj brez vsiljevanja ponudil kozarec. Popil sem! Tako se je začelo tabletke za noč, druge zjutraj. Po injek-cijah, po tistih dneh brez spanca niso več posegali, toda jutran-jih tablet mi niso dovolili jemati bliže večernim. Ob jemanju ! tablet je ob meni vedno stal natakar, mi sam mešal tableto s sokom ali kavo. Bila sta vedno gnusnega okusa. Mislim, da ni bil aspirin! V vsej tej svinjskosti pa znanstvena imena blago zvenijo: psihotropna sredstva, nevroleptiki, evforični narkotiki in »nar-kotiki resnice«. Prav tako neodvisno od poimenovanja preob-rnejo človeka v sužnja brez pravice, časti, brez bomovine, družine in bližnjih. »Kaj vam bo družina, drugo si boste našli...« »Kaj vam bo Rusija, govorite angleško, življenje vam ; bo tu materialno ugodnješe... Divji cinizem, ki ga je bilo najbolje odriniti, kajti nobene druge pomoči ni bilo. Prav tako kot ni pomoči človeku-marioneti, ki ne more nadzirati odgovorov niti skrivnosti, če jih seveda pozna. Prav tako se teh odgovorov ne spomni, ko pride k sebi. Kakšni so pravzaprav nameni specialne službe in kaj bo potem? Zdravniški režim, v katerega sem bil prisiljen v Old Feel-bridgu, je na mojem zdravju puščal tudi stranske učinke. lmel sem velik apetit: še tako velika porcija je bila premajhna. Po tem vprašanju se je pogosto pojavljal v hotelu tudi doktor Jonatan Hurt (naslov ordinacije: Slovvn street 82). Kaj je tega dobro stoječega zdravnika povezalo s specialno službo? Odgo-vor je enostaven — visoki honorarji. In doktor Hart je pridno jdstranjeval simptome, ne.da bi ga zanimal vzrok bolezni. Sicer pa je to klasični sistem zahodne medicine — zdraviti simptome, ne pa bolezni. Ob priložnosti zdravljenja vnetja kože mi je na primer predpisal desetkratno količino nckakšnih hormonov —desetkrat večjo od ruskih standardov. Da jc bila pri tem narušena stabilnost mojega tclcsa, sc jc spccialna služba le požvižgala. Ali je oblast v Old Feelbridgeu vedela, kaj se ji dogaja pred nosom? Ne vem, toda nekdo je bil zadolžen za kadrovska vprašanja in ta je zamenjal natakarja. Hotel je stal ob križišču dveh velikih cest in množice malih. Pri roki je bilo mednarodno letališče Getvvick in pot do Lon-dona ni bila dolga... Kmalu — dan je bil topel in sončen — so me začeli izpraše-vati v Brightonu. To je pomembno obmorsko mesto, kjer se tradicionalno prireja sestanke in konference partij in združenj. Mene niso odpeljali mednje, temveč v vojaško kasarno na obronek mesta. Pri vhodu niso zahtevali nikakršnih imen, le številko na modrem krogu. Potem neskončna vrsta vrat, ki so se odpirala pred mano in zapirala za mano. Zdi se, da v celem nadstropju ni bilo nikogar. Končno smo prispeli v sobo v prvem nadstropju. Soba je bila bogato založena z elektriko — očitno z magnetofoni. Kljub temu so izpraševalci obicajno prinesli s sabo tudi svoj magnetofon. Izpraševalcev je bilo veliko in so se menjavali med sabo. Včasih sem se zbal, da katerega ne bom prepoznal — z izjemo bradatega blondinca Jamesa (za katerega sem pozneje izvedel, da mu je v resnici ime Mike), uslužbenca »Foreigh officea«, ki je očitno povezan s specialnimi službami. O čem so spraševali? Spraševali so o tistem, česar tudi komu drugemu ne bi znal odgovoriti: o ruski špijonaži, o moji poizve-dovalni službi, tajnih nalogah v Rimu in Benetkah. Kljub učinkom narkotikov njihovih želj nisem mogel zadovoljiti. Zato so spremenili taktiko v navzkrižno spraševanje: katera imena sovjetskih partijskih in državnih vodij poznam, katere so vrline in napake pisateljev, koga obiskujem, o komu sem pisal. Šele pozneje sem dognal, da gentlemanov niso zanimali moji odgovori, temveč kilometri magnetofonskega traku z mojim glasom, iz katerih so pozneje montirali izjave. V prejšnji številki Tribune je bil Oleg Bitov [pomotoma zamenjan z Oleg Popovim._____ Za neljubo pomoto se upravičujemo.-------- =t Zakaj niso specialne službe popravile svoje fantastične napake raje na način — fizične odstranitve? Najprej, verjetno je njim najbolj žal, da tega niso storili. Potem, če me že niso mogli predstaviti kot špijona, so me pač kot klevetalca. Dan za dnem je šel mimo nas in mreža se je zapletla, zapletla, zapletala... PRVIČ sem videl London iz forda specialne službe. Navadno so namreč bili avtomobili, s katerimi so me prevažali, angleški fordi, različni modeli seveda. Morda ima specialna služba sporazum s fordom, ali pa daje ford svojim Jamesom Bondom specialne popuste? Za volanom je sedel Charley MacNot. Vozili smo se po samem centru. Spomnim se Buckinghamske palače in West-minstra, toda nismo se ustavljali. Charley mi je povedal, da so mu prepovedali izstopiti iz vozila. Sicer pa pobegniti tudi nebi zmogel: vrata so bila namreč zavarovana z elektronskimi napravami, s katerimi se je upravljalo izza volana. Na pov-ratku sva skočila šc od VVindsorja, kjer se prav tako nisva. ustavila in nato v Old Fcelbridge. ln znova ustaljen dncvni rcd: zajtrk, spraševanje, kosilo, spraševanje, spotoma večerja nckjc ob cesti in domov v East Grccnsted Nenadoma je bilo konec lzprasevanja. Ali so doumeli, (¦ preko mene ne bodo odkrili in razkrili sovjetske agentun Seveda ne. Končali so z delom in niso se še odločili, kaj boffl počeli z mano! Vozili so naokoli, po muzejih, za tri dni smofl I preselili v Saint George — v hotel v mestu »Korovl«, ndfl I zopet v London. I Prvo londonsko prenočišče je bilo v Belgrave road 11 I stanovanje 17. Verjetno si tega naslova ne bi zapomnil, če gai I bi Charley zapisal v atlas Londona, ki mi gajeta večerpodar I Komajda je to končal, že je prišel George Harfman in ri I prestavil na Radcliff squarl, blok 4, stanovanje 34. Stanovan I je bilo ogromno — trideset metrov od enega do drugega konc I Dve spalnici, kuhinja z vsemi gospodinjskimi čudesi, hi-fi si Item, televizija, videorekorder... P-Videokasete mi je prinašala Rosy Prinz. Do Losy, mora I" priznati, sem gojil simpatije, kajti bila je edina, ki me ni nadU I ovala, opravljala je le svoje delo. Kasete je izbirala san I prinašala pa mi jih je iz sposojevalnice video kaset na Oxfo I 100, kar vem po naslovu na ovitku. I Zakaj vse to. Specialno službo je preveč zanesel zglfl I Jamesa Bonda in so mislili, da me bodo z razkošjem omehčal I Med kasetami sta se pojavila — seveda ne slučajno — čm I filma o Rusiji, klevetniška, da jima niti naslova ne smefl I omeniti. Končno sem se prebudil. Zopet sem se počutil očea I člana družine in lojalnega državljanja, patriota. Reakcijal I bila še vedno mlak^a, pa vendar se je pojavila. J I Vedel sem, kaj mi je napraviti. Začel sem se odvajati narjfl I tikov. Računal sem, da bo faza privajanja dolga štiri tedfl I Potem sem začel spremljati vse vesti iz Moskve oziroma nm I ploh o svoji domovini. Hotel sem tudi pisati domov. Ker pisfl I nisem mogel sam oddati, sem poprosil svoje varuhe. Hafl I landu se je ideja zelo dopadla, vendar v obratnem smislu.fl I Nikoli nobenega pisma ni odposlal v domovino. ^ I Vtem,dapisemnisoodpošiljali,jebilanekalogika, kij. am| I takrat še nisem mogel preseči. Poleg navadnih varuhov mejc I obiskal tudj nekakšen vodja zadeve, visok petdesetletnik, Johii I poimenu. Še predno je dobro vstopil,jebrezovinkovsporo81j| I da je zaslišanje končano in da nimajo razlogov, da bi z manoj I delali v rokavicah. Odpeljali vas bomo na prisluškovaln* ¦ ->s-J| I tajo »KAVERŠ«, kjer boste poslušali ruska poročila iu m I prevajali v angleščino. John je še pristavil, da mi bodo bfl I obotavljanja izdali nov potni list na ime David Lock ali katffl | koli drugo ime, če tako želim._______________________« ¦ V oddelkih specialne službe v »Kaveršu« je vladala sko« B vojaška disciplina. Resnici na Ijubo bi mi delo tamkaj p aaj I galo pri fizičnem okrevanju, vendar ali mi je lahko tak|J I usoda ljubša od smrti? fl I Takrat sem dobil v roke Literaturno gazeto. Prinesel mi jnotno,temveč se razide v snop sredobežnih visokih strokovnih šol,..« in »Uni-verza je mesto, kjer je šola pomemben del mlade generacije.« namesto: Univerza je mesto, kjer se šola pomemben del mlade generacije«. Avtorju in bralcem se opravičujemo. IZDAJATEUUKZSMS Ljubljana KERSNIKOVA4 JAZ............................................... .....podpis ............................... ..,...........faks, ...............................----- naslov NAROCAM ..TRIBUNO" CELOTNA NAROCNINA ZA šol. leto 1984/85 za študente + dijake din 375, za ostale posameznike (občane) din 455, za institucije din 930! študentski časopis Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani I. Izdaja UK ZSMS, Ljubljana. Uredništvo: Andrej Klemenc, Igpr Lukšič. Mojmfr^cwrk -Sašo Daneu Samo Skrbec, Dejan Verčič (v.d. glavni urednik) Hasan Iztok Vilič (odgovornl urednik) Oblikovanje in tehnična ureditev: Andrej KocjanT. Distribucija: Zoran Thaler. Lektoriranje: Samo Koler. Tajnik: Nela Malečkar. Naslov uredništva: Kersnikova 4, Ljubljana, telefon: 319-496. Izdajateljski svet; Ludvik Horvut (predsednik) Andrej Lukšič, Zoran Kariž, Aleš Kardelj, Bojan KlenovSek, Robert Škrlj Primož Hainz, Matjaž Jevnišek, Igor Lukšič, Andrej Klemenc, Mojmir Ocvirk. Tisk: Tiskarna Ljudska pravica. Priprava: IBM Dnevnik. Naklada: 5000 izvodov, cena posamezne Števifke je 25 din. Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421-1-70, z dne 22. januarja 1973. Javni sestanki uredništva so ob ponedeljkih ob 18. uri. Uradne ure: vsak delavnik od 10. do 12. ure. lllll lllll II II DANTHE^ \e va&a V°* -r.jr^- tvojamukajemojužitfl^ tvoja muka je moj užitek mojaljubezenjetvoja smrt i Ponočikospišjazživim ponoči ko spiš jaz živim mojazibkajetvoj grob mojdanjetvoj somrak moj dan je tvoj somrak tvoja muka je moj užitek i'll murder you i'll rnurder you ponoči kospišjazživim ponoči ko spiš jaz živim ponoči ko spišjaz živim i II murd i'll murder y i'H murder yov? i'H murder you ¦ ro: M/K} Stojkovic