Koroška Kronika
IZDAJA P.W. B. - BRITANSKE ZASEDBENE SILE V AVSTRIJI
ŠfeiHka 24	Celovec, 3ß. decembra 1945	Cena 15 grošev
Božični nagovor kralja Jurija VI.
Kralj Jurij VI. je imel 25. t. m. na svojem gradu- Sandringham običajni božični nagovor na narode britanskega imperija, v kate-rrm je med drugim dejal:
Sest let sem govoril britanskemu imperiju, ki je bil zapleten v neizprosno vojno. Skozi vsa ta leta skrbi, nevarnosti in žrtev smo bili pod vtisom upanja na svetovni mir. Sedaj se je ta vizija uresničila. Z gigantskimi napori in nepopisnimi žrtvami je bilo to doseženo in zlo od te zemljo odstranjeno.
Zažslienega miru pa še vedno nimamo v polni meri. Mislim na otroke, rešene n en a ravnega strahu, ki letošnji Božič zopet lahko praznujejo v ponovno zedinjenemu družinskemu krogu. Našli bomo tudi prazna mesta onih, ki so nikoli več ne bodo vrnili, in molimo, naj bodo deležni večjega miru kakor mi. Se vedno doživljajo milijoni Božič daleč proč od domovine na zahodu in na vzhodu.
Ta dan ne smemo pozabiti, koliko je treba storiti, prodno bo mir rss dan vsemu svatu. V osvobojenih deželah bodo preživeli milijoni letošnji Božič pod strašno trdimi pogoji in imeli bodo le najpotrebnejše za ž:’r-Ije-njg,	.	■	: '
Na mlajše izmed vas hočem nasloviti še posebno besedo. Vi ste dorasli v času vojne, v kateri ste posvetili ves vaš požrtvovalni duh edini nalogi: odstranjevanju in uničenju naših sovražnikov. Vi ste. poznali svet le kot svet strahu in stiske. Sedaj pa pokažite istega duha, da bi možje in žene mogli živeti v mesebojneni zaupanju in kot prijatelji. Ne smete to presojati po tem kar ste videli v strahotah in neredu vojne, niti po prvih težavah miru. Ne smemo imeti strahu pred prihodnostjo, temveč misliti nanjo kot na veliko nado in-Veliko korist. Isto odločnost, ki ste jo tolikokrat pokazali v letih nevarnosti, morate pokazati sedaj za bolj razveseljiv cilj, da bi mogla luč zopet povsod sijati svetlejše.
Zaupanje in ljubezen med stariši in otroki, brati in sestrami, kakor tudi med narodi naj rodi zopet življenje v složnosti In miru.
Iz vsen.4 srca prosim Boga, po cigar milosti smo dosegli zmago, naj bi ti božični prazniki prinesli vsem mojim narodom na celem svetu, ono veselje in izpolnitev želja, katero zaslužijo. Vsakemu izmed vas, ki ste doma ali še ga v mislih spominjate* kličem: Vesel Božič in Bog vas blagoslovi!''
Narodi vsega svsta so dali bojno orožje iz rok. Eni so se ves čas borili za mir in.zdaj Odlagajo puške in topove v ponosni zavesti, da je zmagala pravica, drugim so orožje vzeli iz rok, vzeli so jim bojno opremo, ker so propadli, kakor otroku in norcu vzamejo britev, da se ne ponesreči. Katoliška cerkev ozrfanjuje že skoro dva tisoč let svetu mir, ko o Božiču moli: „Čast Bogu v višavah in ftiir ljudem na zemlji." Katoliška Cerkev in Vse druge cerkve, ki so še krščanske, oznanjujejo načelo, da smo vsi ljudje, vsi narodi otroci božji, da smo enakopravni vsi, da je žemlja last nas- vseh, in vse te Cerkve označujejo prvo in drugo zapoved: „Ljubi Boga >2-vsega srca in ljubi bližnjega kakor samega Sebe." Kako je potem bilo mogoče, da se je V naših dneh vnela takšna vojska, ki je uprc-Pastila ves svet? Kot predstojnik velike katoliške Cerkve se je o božiču oglasil Sv. Oče Pij XII. Rekel je med drugim: „Odločno bomo nastopali za skupno delovanje, za dobro 'Voljo in zaupanje med narodi. Sovraštva in nvaščevanja ter nepoštenega - tekmovanja nf Sme več biti v političnih in gospodarskih odločilnih razgovorih in dejanjih. S skrajno
Po zaključku konference treh velesil: Združenih držav, Velike Britanije in Sovjetske zveze, ki je trajala od 16. do 26. decembra, sta se ameriški in britanski zunanji minister vrnila v glavni mesti svojih držav, obenem pa je zavzel svetovni tisk do teh razgovorov svoje stališče.
V	Londonu v celoti z veseljem pozdravljajo sklepe konference. Londonski „.Times" označuje v Moskvi storjeno delo kot „intenzivno sodelovanje". Zunanji minister Ee-vin je naglasil ob priliki tiskovne konference ob svojem povratku, da noče vzbujati vtisa, da se lahko reši vse probleme, s katerimi se sedaj bavi svet na takih konferencah. V resnici ne prinaša uradna objava, ki vsebuje pet tisoč besed, ničesar o Perziji, niti o rus-ko-turških odnošajih.
V	Washingtonu so mnenja, da je Amerika predvsem glede ustanovitve komisije na Daljnem Vzhodu, napravila precejšne koncesije, toda splošno prevladuje občutek olajšanja, ker je bila premagana mrtva točka v odnošajih treh velesil, ki je nastopila pri londonskih razgovorih in je sedaj brez dvoma odstranjena.
„Izvestja", službeni organ sovjetske vlade piše med drugim: „Znano je, da so nasprotniki Zveze narodov pred kratkim izjavili, da je že misel, sodelovanja Velikih treh nemogoča. V vojne sitem1 svetu pričakujejo vsi narodi v prvi vrsti stanovitnost in varnost
Iz Bele hiše objavljajo besedilo govora, ki ga je imel predsednik Truman:
Ta Božič, ki ga je svet s koncem vojne tako vroče iele!.. - nam prinaša-mi., v ; s olje in srečo. Žalost vojnih let je minila, zato prižgimo znova lučice na božičnem drevescu Spominjamo se v duhu prvega Božiča, ko je zbor o polnoči zapel himno: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje."
Ne pozabimo , da je prihod Odrešenika prinesel trajen mir romanskemu svetu. Spomnimo se tudi, da je duh Božiča, duh miru, ljubezni in usmiljenja za vse človeštvo. Od betlehemskih jaslic je prispel klic v srca človeštva: „Prinašam vam poslanstvo medsebojne ljubezni”. V ljubezni, ki je bistvo posla niče za pričetek miru, bo svet našel rešitev vsega zla, ki ga tare. Povem vam, da ni vprašanja, ki bi se ne moglo rešiti, saj nam daje ta pouk pridiga na gori. Sen pesnika, pouk duhovna in domoljuba, privid preroka o novem nebu in novi zemlji, vse to nam pove Kristusova poslanica z gričev Judeje ob morju v Galileji. V tem času je potrebno, da svet posluša Kristusovo poslanico.
‘ To je veličastna ura V tišini božičnega večera, ko so vsi upi človeštva usmerjeni na mir, ki je bil ponujen svetu pred 19 stoletji, je naravno, da mislimo na našo usodo ter razmišljamo o naši preteklosti, na našo
nestrpnostjo so odločevali (nacisti) o gospodarskem razvoju narodov in ropali so manjše narode delovnih možnosti. Brez usmiljenja so grabili milijonom ljudi po življenju, sto-tisoče družin pahnili v nesrečo, podili so jih iz domov in domovine. Cele narode so tirali iz njihove civilizacije, iz njihove kulture-Vse to je politika, ki se nikakor ne ozira ne na dostojnost, ne na dobrobit človeškega rodu. Totalitarno vladanje (v katerem, drža va ne pozna ne pravic Cerkve, ne pravic dru žine, ne pravic, lastnine, ne pravic posamezne osebe), se ne da združiti z zdravo demokracijo. Ta način vladanja zastruplja celokupnost narodov, ker nimajo več nobenega jamstva za -.mednarodno varnost, ko trajno grozi vsem z vosko."
Kam bi prišel svet, kaj bi se zgodilo Cerkvi in vsakateri veri, ko bi se ne bilo posrečilo, zatreti ta upor zoper vsako kulturo? Kako je bilo vse to mogoče? Odgovor nam daje Sv. Avguštin: ,/Dvoje, držav (svetno in božjo) nam je ustvarila dvojna ljubezen. I Svetno državo je ustvarilo samoljubje take •dalekosežno, da zaničuje Boga. sveto bo* . državo je 'ustvarila božja ljubezen, ki zan;
za bodočnost. Brez sodelovanja treh velesil ne more biti stanovitnosti, ne polnega zaupanja v trajnost miru."
Pariški tisk zastopa mnenje, da sta bili Velika Britanija in USA prisiljeni dati Sovjetski Uniji velike koncesije pri pripravi mirovnih pogodb z bivšimi vazalnimi deželami Nemčije in pri sestavi vlad balkanskih držav, da bi obvarovali tajnost atomske bombe.
Ali se tajnost objavi, ali ne, o tem službeno poročilo ničesar ne pove, pač pa, da se naj sestavi komisija za kontrolo atomske energije.
V službenem poročilu stoji, da bodo trije, pred kratkim v Moskvi zbrani zunanji ministri glavni skupščini Združenih narodov predložili v pretres sestavo take komisije, za obravnavo vseh problemov, ki bi bili v zvezi z atomsko energijo in sorodnih vprašanj. Francija, Kitajska in Kanada bodo pozvane — priključiti še tej nameri. Morebitna poročila in priporočila tej sestavljajoči se komisiji, naj se predlože prej Varnostnemu svetu Združenih narodov, ki jih naj v interesu varnosti svetovnega miru objavi. V podrobnosti naj bi se komisija potrudila, da bi med drugim atomska energija oziroma orožja in vsa druga orožja, ki služijo masovnemu uničevanju, bila izključena kot orožja v vojskah in naj bo atomska energija izključno v uporabi za mirovne svrhe.
zemljo in one, ki bodo pripomogli do vstajenja našega naroda.
Spominjajte se, da so'sv. Pavel, apostol poganov in njegovi tovariši, ki so bili v nevarnosti, da se potope, vrgli štiri sidra s kr-na ladje ter pričakali dneva. Tudi mi smo imeli srečo; vedno, ko je brod naše države bil v nevarnosti pred viharjem, smo imeli sidro, ki nam je pomagalo jadrati v smer: vetra.
Pokloniti se moramo tudi Washingtonu, Jeffersonu, Jacksonu in Lincolnu v tej veličastni uri, ko vsporejamo našo usodo z njihovimi nadami in njihovo odgovornostjo, S preteklostjo bomo dobili navdih za modro vodenje naše skupnosti.
Z zmago nad sovražniki, moramo pripraviti nadaljne delo. Zmaga miru ni lažja c zmage orožja. Ne smemo omagati, z vsemi silami moramo ostvariti prerokbo Izaja: „Spremenili so svoje sablje v pluge ter sulice v kose. Ljudstvo ne bi smelo več dvigniti orožja ter bi ne smelo poznati vojne."
Takrat, ni nam znano, če bo to čez dolgo časa ali kmalu, bo kraljestvo tega sveta eno samo božje kraljestvo, kateremu bo večno vladal knez knezov in kralj kraljev.
S to poslanico želim vsem Američanom srečen Božič in srečne dni Novega leta."
čuje samo sebe." (De Civ Del 14, 28) In na drugem mestu pravi isti učenik, da so države, ki pravic ne poznajo „magna latrocinia" velike lopovske tolpe. Svetnik je v dobi velikega ljudskega preseljevanja videl vse grozote, vse trpljenje ljudstva, ko so Vandali prodrli v cvetoče in bogate pokrajine okoli Kartage.
Samoljubje, egoizem, se je proglasil za temeljno pravico države v Italiji in potem v Nemčiji. Kar nam koristi je pravica, so rekli! Ali na svetu so še druge države, pred vsemi Amerika in Anglija, v kateri ni uspela le večja moč, marveč svetovna pravica. Kakšne pa so potem v resnici pravice držav na svetu? Zgodovinar Gfrörer je pred sto leti že opozoril na določbo prve knjige Mojzesove: „Dežele božjega kraljestva naj bodo razpredeljene po jezikih in narodih: secun-dum ignus suas et familias suas in nationi-bus suis." Narodi naj bi bili v Cerkvi kakor členi ene družine. Katoliška Cerkev je,narod za narodom vpeljavala v tisto družino, in narode misijonarji še danes, iščejo, da jih vpeljejo. Misijonarji iščejo narode, z Ijubo-.zniig ne iz ze-bičnozM, ne da jim vzamejo domove in jih zasužnijo, mor ;č. da jim prinaša vse blaginje krščanske a-.,.*.-.
Ob zakljiuku prvega lesnika „horoske Kronike”
Negotov je bil njen korak, ko je stopila prvič v svet. Kot sramežljiva nevesta se je prikazala na trgu v trdnem upanju, da jo boste z veseljem sprejeli. Ni se motila. Lepo število bralcev in sotrudnikov, ki so se zbrali okrog nje, nam to najlepše potrjuje.
Ob zaključku prevega letnika si nikakor ne domišljamo, da smo dosegli najvišjo stopnjo in popolnost v časnikarstvu, vkljub temu pa lahko s ponosom rečemo, da smo storili vse, kar nam je bilo v danih razmerah mogoče. Omejeni na uradna in stvarna poročila smo vam nepristransko podajali slike političnih dogodkov, ter vas preko bolj ali manj zanimivih razprav in vedrih povesti vodili do stvarnih nasvetov. Vseskozi smo imeli pred očmi, da smo list Koroških Slovencev, ki žive v avstrijski skupnosti in smo zato z vsem zanimanjem zasledovali politične do-godbe na Koroškem in v ostalih delih Avstrije. Ker „Kronika" ni glasilo politične organizacije, ste morda opazili, da se je tudi v odnosu do dnevne domače in svetovne politike zadržala korektno in objektivno. Vsi so nam bili enako dragi, če so delali za dobro stvar in občo korist. Nikogar nisme odrivali, nasprotno, vsakogar smo vabili k sodelovanju in ga tudi sprejeli, če je prišel.
Kakor smo že v številki 22 naznanili, nadaljuje uredništvo v novem letu svoje delo. Izdajatelj bo sle kot prej britanska obveščevalna služba, le da se ne bo več uporab!:’! naziv „PWB". Sprememba, ki s tem nastane je torej le v naslovu, medtem ko ostane vodstvo isto.
Od prihodnje številke naprej se bo uredništvo trudilo dati „Koroški Kroniki" značaj tednika. Po prizadevanju naših sodelavcev, katerim izrekamo s tem iskreno zahvalo, smo v stanju priobčevati izvirne članke in prispevke, pisane v slovenščini in le redkokdaj sc bo zgodilo, da bo kal: članek prevod članka nemškega dnevnika.
Tudi v bodoče bo naš cilj upoštevati kulturne potrebe Koroških Slovencev v čim večjem obsegu. Razen tega se bomo trudili pr; •našati zbran pregled svetovnih dogodke”.
Božično poslanico Sv. Očeta prinašamo n' sedmi strani.
iiiiiiiiiiiimiiminimniiiiiimMiiiiiiiimimiiiniilimiiiiiiniimmiiiiii!
Britanska obveščevalna služba jc v stav. priobčiti še zanimivosti o življenju in dogo:: kih na vseh področjih Anglije, dežele kat--re prebivalstvo veže vkljub dvem svetovnim vojnam prijateljstvo z Avstrijci.
Prav je, da se ob koncu letnika ozremo tudi na naš jezik, ki je bistven za naš časopis. Res, da slovenščina nekoliko šepa, ali natančneje rečeno — ima več pravopisnih napak, toda temu nismo toliko krivi mi, kot okoliščine, v katerih teden za tednom časopis nastaja. Videli pa ste, da se je tudi v tem pogledu pri listu marsikaj spremenilo. Le primerjajte prve in pa poslednje številke, Mislimo, da ste lahko vi, kakor tudi mi z napredkom zadovoljni. Tudi v novem letu,
v	katerega bomo po par dneh stopili, hočemo svoje delo nadaljevati, želimo pa, da bi tudi
vi	pri delu pomagali. Mnogokrat slišimo pritožbe, češ. da prinašamo vesti samo iz gotovih krajev in ne iz vseh, v katerih prebivajo naši br.alci. Na ta očitek bi vam radi povedali to: Že v več številkah preteklega letnika smo se obrnili do naših bralcev s prošnjo, da sodelujejo pri listu in nam pošiljajo poročila o domačih dogodkih. Žal, da nismo našli povsod polnega razumevanja in smo se morali vsled tega omejiti le na kraje, iz katerih smo poročila prejemali. Upamo, da z novim letom ne bo več tako. Zavedajmo se vsi Koroški Slovenci,, da je pisan list za nas in da moramo pri njem vsi sodelovat; in pomagati, če hočemo, da bo pestrejši in zanimivejši. Naj postane „Koroška kronika" z novim letom res naše pravo kulturno središče, iz katerega bomo prejemali moč za uspešno in pošteno izgraditev svojega narodnega življenja.
Uredništvo vabi zato vse, tudi, še tako neznatne čitatelje, da jo s svojim, sodelovanjem podprejo. Če bomo delali složno in nesebično, smo lahko prepričan!, da naše delo ne bo brez uspeha. Ob koncu letnika se,prav lepo zahvaljujemo svojim, bralcam za pozorno spremljanje našega .dela, sod eljv: •" n pa za požrtvovalno dc’o. s katerim so polizali pp.t, po, katen^bo.do kg! .upamo, stopili z novim ietmkčim' 't’idi'. điutgl
Uivdiuštvo.
Govor pmlminikii Truioaiiii ob priliki hoMiiih praznikov
Božični iu svetovni mir
Vlmliie iijave in iirediožUev prvega zaiiona v naroiinem zboru
Zvezni svet je s tajnim glasovanjem izvolil dr. Karla Rennerja za zveznega predsednika republike Avstrije. Izmed 205 oddanih glasov se je 204 glasilo na ime dr. K. Rennerja.
Po zaprisegi je dr. Renner v zahvalnem govoru izjavil, da prejme izvolitev in se zahvaljuje za podarjeno zaupanje. Tudi se zahvaljuje vsem strankam in spoštuje vse enako.
„Bodite prepričani", je dejal dr. Renner „da bom ostal sam sebi zvest v moji neminljivi ljubezni, v mojem neomajnem demokratičnem prepričanju in v moji prirojeni ljubezni do naše domovine. Naj bo vse, kar delamo, v blagoslov naši ljubljeni Avstriji."
NOVA ZVEZNA VLADA
Prvi vladni akt novo izvoljenega zveznega predsednika je bilo imenovanje nove vlad* na predlog zveznega kancelarja ing. Figla.
Zvezni predsednik dr. Renner se je nato podal iz parlamentne palače v svoje uradne prostore k zaprisegi novih vladnih članov.
V salonu zveznega predsednika so se zbrali člani kabineta:
Ing. Leopold Figl (ALS), zvezni kancelar. istočasno zunanji minister,
Adolf Schärf (ASS), vice kancelar,
Oskar Helmer (ASS), notranji minister, dr, Feliks Hurdes (ALS), min. za šolstvo dr. Josef Gero, pravni minister, ' dr. Georg Zimmermann, finančni ministe1' Josef Kraus (ALS), min. za poljedelstv* dr. Eugen Fleischhacker (ALS), minister za trgovinstvo,
Franz Frenze! (ASS), minister za prehrano, Karl Maisei (ASS), minister za socijalno upravo,
Vincent Übeleis (ASS), prometni minister, dr. Peter Krauland (ALS), minister za ob novo,
Karl Altmann (AKS), minister za energijsko gc'podarstyo,
Alois Weinberger (ALS), minister brez list .ne.
Notranjemu ministrstvu bo podrejeno tajništvo za varnost, ki ga bo vodil Ferdinand Graf (ALS).
Dr, Gruber, minister brez listnice bo prevzel vodstvo urada za zunanje zadeve.
Novo postavljeno državno tajništvo za 'jamstvo imenovine bo prevzel ing. Wald v.nhnor (ASS). Predsednik dunajske policije bo generalmajor Winterer (ASS).
Direktor kabineta Klasterskv je nato formalno prsčital zaprisego. Po končani zapri-egi se je zvezni kancelar ing. Figi zahvali’ zveznemu predsedniku v imenu članov ka L . '
llatliui i/ja\a inq. fiqEn
Bodoča Avstrija fcv nova, revolruijrnarna
Avstrija in nikdar veš ona iz leta 1918, 1935 ali 1938."
Pretekli petek dopoldne se je novo izvo Ijena avstrijska vlada s zveznim kancelarjem inž. Figlom na čelu predstavila narodni
skupščini
„Avstrija je zopet svobodna", je pričel inž Figi svoj govor, „in moja sveta dolžnost je, da se kot prvi demokratski zvezni kancelar Avstrije iz vsega srca zahvalim Zaveznikom za to osvoboditev
Avstrija je s svojimi volitvami !dokazala, da je vredna zaupanja s strani Zaveznikov.
Avstrijci so pred vsem svetom pokazali svojo politično zrelost, kakor tudi priznanje k samostojnosti in neodvisnosti Avstrije, toda tudi odpoved napram vsem fašističnim ideologijam.
OBNOVA EDINOSTI V AVSTRIJI
Celotna državna uprava mora biti na novo urejena edinost uprave in zakonodaje obnovljena. Vsaka obnova pa je nemogoča tako dolgo, dokler je to samo po sebi majhno ozemlje' razdeljeno v štiri cone, „Otvoritev demarkacijskih črt je neobhodno potrebna", je inž. Figi ugotovil. „Vsled tega nujno apeliramo na zavezniške sile, da se v najkrajšem času pobrigajo za obnovo gospodarske in upravne enotnosti v Avstriji. Uprava v državi, deželah in občinah mora biti demokratizirana. Znanje in zmožnost morata biti edine smernice pri nastavitvi novih moči.
BREZOBZIREN BOJ PROTI FAŠIZMU
Nacisti morajo biti odstranjeni z upravnih mest. Vlada nima namena izključiti za vedno male in zapeljane podrepnike, pač pa mora tem strožje nastopiti proti vsem vojnim zločincem, ilegalnim funkcijonarjem stranke ter brezobzirno. Iztrebiti fašističnega duha.
Pravica mora zopet zadobiti mesto v tej novi Avstriji, tista pravica, ki je tudi v demokratični Evropi najvišja postava.
Vlada polaga največjo pažnjo ni vzgojo mladine. Mladina mora biti vzgojena v demokratičnem duhu; voditi se jo,mo»-a zopet k avstrijski ideji.
ŠIROKOGRUDNA POMOŽNA AKCIJA ZA OTROKE
„Največja in najsvetejša naloga vlade bo, preskrbeti naše otroke čez zimo", je povdaril zvezni kancelar. Figi. Vlada ima že v načrtu širokogrudne pomožne akcije za otroke in eden prvih ukrepov v novem letu je posvečen pomoči za otroke.
Zvezni kancelar Figi se je nato zahvali! Zavezniškemu svetu za njegov sklep, organizirati takojšno pomoč UNRRE za Avstrijo Zahvalil se je tudi delavcem za njihovo inict-jativo, ki so jo pokazali pri obnovi mnogih panog avstrijske industrije.
PRAVIČNO PLAČILO — STAROSTNO ZAVA KOVANJE DELAVCEV
„Delavskemu suženjstvu kakor pod Hitler jevim režimom, mora biti za vselej konec" je zvezni kancelar Figi nadaljeval. Zadovolj ni delavci z zadostno plačo in zavarovanjem za starost, to -je prva zahteva vsake avstrijske vlade."
ZAKON O ŠILINGU —(PODLAGA ZA OBNOVO DENARNE VELJAVE
Z zakonom o šilingu je začasna vlada ustvarila pod'ago za obnovo denarne veljave in zaustavila poplavo Avstrije z markinimi bankovci. To je izzvalo v marsikateri točki upra-
vičeno kritiko. Toda kakor je ta korak morda marsikoga trdo zadel, bil je neobhodno potreben. Fri končni ureditvi denarne veljave bodo premožni težje zadeti kakor ubožni.
„Doprinašati moramo žrtve, ker le tako more postati boljše. Vem, da je to nepopularno, toda mi hočemo dokazati, da nam ne gre za politično demagogijo, temveč za Avstrijo,"
Pri volitvah je večina prebivalstva glasovala za varstvo' privatnega premoženja. Kjer pa bo privatna incijativa odpovedala, tam bo država seveda morala podvzeti ukrepe, k! se ji zdijo primerni.
Zvezni kancelar je povdaril tudi potrebo velikega gradbenega programa, da bi se napravilo konec stanovanjski bedi. Nato je še omenil problem vojnih ujetnikov in povrat mkov katerim velja posebna skrb s strar. države. Zahvalil se je Zavezniškim silam z* boljše postopanje z avstrijskimi ujetniki.
NERAZDELJENA KOROŠKA — ČASTNA ZADEVA AVSTRIJE
Zvezni kancelar inž. Figi je prešel nato n: zunanjo politiko in omeni! položaj Avstrije v srcu Evrope ter povdaril voljo vlade z* sodelovanje z vsemi miroljubnimi narodi, posebno z zavezniškimi velesilami in z neposrednimi sosedi Avstrije.
te države predvsem az nabavo najnujnešega kmetijskega inventarja ter strojne opreme tovarn. Z obojim bi bilo lastni produkciji pomaganb na noge.
Druga vrsta posojil so blagovna posojila, prj katerih so udeležene v veliki meri tudi manjše, pa kapitalno močne države, kakor Švica in Švedska, ki jih vojna ni nič ali pa le malo prizadela. Te države imajo težave s tem, kako zaposliti vse prebivalstvo in ga obvarovati pred novo gospodarsko krizo, če njihovi izdelki ne najdejo odjema. Vendar so interesenti za te vrste posolil le države, katerih gospodarstvo je tudi ko’ikortoiiko dobro prebredlo vojno, n. pr. Holandija, Češka in podobne.
Končno ostane še neke vrste dobrodelna pomoč UNRRE Ta je namenjena narodom, ki jih je vojna najhujše prizadela in si ne morejo sami pomagati, ker so bila uničena vsa njihova produkcijska sredstva. Tem narodom pošilja UNRSA brezplačno najnujnejša živila, obleko, zdravila, pa tudi sredstva, ki so potrebna za prvi pogon lastnega gospodarskega življenja, zlasti prometna sredstva, avtomobila, lokomotive itd. Narodov ,ki se zanimajo za to pomoč, je seveda dovolj ;v zadnjem času so bile v vrsto po-'rebnih uvrščena tudi Avstrija, Italija in Finska. Pomoč UNRRE se podeljuje odgovornim vladam posameznih držav, napačna razdelitev in uporaba teh sredstev pa je se-"eda prepovedana. Na žalost ni b" s obenem ob ustanovitvi UNE.I-.E ustanov" tra potrebna kontrolna organizacija, ki bi z velik'snl Skušnjami, ki jih ta organi- ’ :"=> že ima,
' -bko presojala d :'*v.'V e po* ' ' ’ oo-amez-
'h narodov ter r.r.č'ne. bike ' n narodom čbn hitreje vrniti samostojno gospodarsko čtvljonje.
Za ureditev gospodarstva v notranjosti države so dodaj izvedla r ' ' ra vriutne ■ 'ervne zlasti Belgija. C*:' o F "'b'. Jugo-•davij«, Grčija, Avstriji tor '' : - vn. Na-nsravana j» še na O-r him, v iV:U in drugod. VZ izjemo Belgijo, ki se ji je v* vršilo obenem z d'nrrno rr'irm tudi ca riti lastno gospodarsko življenje, tako da se n. pr. že sedaj dobi obleka brez kart ali na-bavnic, sama valutna reforma š-1 n t ni prinesla zadovoljivega uspeha- Možnost takega uspeha pa leži — v ko! k '- ne upoštevamo nujne zunanje pomoč1 ki pa jo omejena — predvsem v razvidu l* v ~ih ustvarjalnih sil vsakega naroda. Povr 'r.k k trdemu vsakdanjemu delu bo siesr huda pokora za grehe vojne, tod?., česa ne vzpostavi med težko preizkusnimi narodi pravi mir m zaupanje, tudi ni zadovoljstva in b!-go-•’oua.	-—z’—
„Times“ o turšksin vp^sju
Britansko časopisja še n ’. 'o " opravlja
o ruskih zahtevah napram Turčiji. Dopisnik ..Timesa" piše:
Način s ketim je sovjetski radio in sovjetsko časopisje objavilo ru ' - za’ '. napram Turčiji v času konference suu'rfih ministrov, je presenetil vse zavezniška države. Poizkušali so najti vzroki k temu. Temelji te zahteve ležijo daleč nazaj in sa opirajo na romantično tradicijo in dogodke iz preteklosti, Z izjemo nekoliko Georgijcev (Gruzinov), ki prebivajo v Artvinu, je prebivalstvo vse pokrajine pretežno turško, razen nekoliko plemen, ki govore narečje pomešano z gs-orgijskimi besedami, a po verstvu so tudi ti mohamedanci.
„Times" ndalajuje: Splošno mnenje je, d? so te zahteve stavljene TurrVji kot opozorilo, da naj bi se držala pogojev prve sov M" bi zahteve po reviziji Montreux-ske rm-o'tbe zaradi nadzorstva nad morskimi ožinami.
Državni oddelek SAD je izjavil, da vlada Združenih držav ne ve za nobene sovjetske pokrajinske zahteve napram Turčiji in da ni znakov, ki bi pričali, da podpira sovjetska vlada zahteve sovjetskih časopisov.
Indijski časopisi, ki na vsako spremembo na srednjem vzhodu močno reagirajo, posvečajo sovjetskemu stališču veliko pozornost. Nacijonalni tisk do sedaj še v nobenem primeru ni podprl sovjetskega stališča. List „Bombay Chronicle" piše: Če bi hoteli pokrajinske zahteve utemeljiti, bi morali seči v predzgodovinsko dobo. Zahteva do Georgije je aktualna le v zvezi z drugimi zahtevami in se mora le v tem slučaju upošte-vati.	_______
Jugoslovansko vojaško odposlanstvo le prispelo v Berlin
Prispelo je v Berlin jugoslovansko vojaško odposlanstvo pod vodstvom generala Jake Avšiča.
Naloga odposlanstva bo, da obdrži odnose med zavezniško nadzorstveno komisijo in jugoslovansko vlado in da ščiti interese jugoslovanskih državljanov v Nemčiji.
Generala Avšiča je sprejel sovjetski general Sokolovski ki je eden izmed članov mednarodnega koordinacijskega odbora.
General Sokolovski je obljubil generalu Avšiču, da bo podprl jugoslovanske zahteve in je pokazal veliko zanimanje za položaj 1 Jugoslaviji.
Svetoma gasftadmtva o& kmm četa
Cim bolj se oddaljujejo dnevi, ko smo vsak dan in vsak po svoje okušali strahote vojne, tembolj se pozornost ljudstva obrača zopet na dobrine, ki jih je že imelo, pa jih je uničila vojna. Obnova, to je prva misel vsakega človeka, ki se po mnogoletni od sotnosti vrača na svoj ljubi dom, pa ga naj de v ruševinah. Kako skrbno prične že po nekaj dneh oddiha ogledovati hišo, kje naj začne s popravili; kako tehtno preudari, koliko bo potreboval materijala, lesa, opeko, žebljev itd., da bo dom zopet postal prijetno bivališče. In nič ne šteje ur, ki jih je v vročini dneva ali v zimskem mrazu prebil pri trdem delu. Ustvarjajoči gon v človeku, nezadržna želja po napredku, po boljšem ga žene neprestano naprej, dokler ne doseže postavljenega cilja.
Obnova držav in gospodarstva vseh narodov je cilj, kj lebdi pred očmi odgovornih državn kov. Kakor poedinec svoj dom, tako vestni državniki skušajo čimpreje urediti svojo narodno hišo v prijetno in udobno bivališče, kjer naj ljudstva dobe to, kar jim napredek tehnike in razvoj človeškega uma danes lahko posredujeta. Nič ni bolj jasrm kot. dejstvo, da je sedanja vojna uničila vs-toliko že obstoječih gospodarskih dobrin kolikor jih ena človeška generacija kljub vsemu tehničnemu napredku ne bo mogla nadomestiti.
Kakšna pa so sredstva, s katerimi skušajo države izvesti obnovo svojega gospodarstva? Posameznik si sestavi predvsem seznam vsega potrebnega materijala, poišče delavcev in prične z delom če ima denar. No, za denar ,boste rekli, pač sedaj ni težko. Saj je vojna in celo totalna vojna, kakor so jo imenovali, tako pospravila vse blago, da je ostal samo še denar Male količine blaga pa, ki jih je vojna še pozabila, prihajajo med ljudi navadno le tako, da so za preprostega človeka nedostopne. Saj se za denar nič ne dobi, — to se pravi — za denar, ki ga delaven človek zasluži s svojim marljivim delom. In da se to stanje popravi, to je prva naloga vsakega odgovornega državnika, ki mu pripada skrb za gospodarsko obnovo. Končna rešitev je sicer jasna: kadar bo zopet ustvarjenega dovolj blaga, kadar bo d laven človek za svojo plačo lahko prosto kupil v trgovini, kar najnujnejše potrebuje, takrat bo glavni del naloge gospodarske obnove rešen. Toda do tega časa je še daleč in dotlej mora biti še povsod v deželah, katerih gospodarstvo je uničila vojna, v veljavi vezano gospodarstvo, gospodarstvo, ki ureja plače in cene ter razdeljuje kolikor mogoče pravično razpoložljivo blago, zlasti živila, obleko in gradbeni materijal
Pri vseh teh poslih pa je vrednost n a-rodne valute, narodnega denarja izrednega pomena- Zlasti še v poslih mednarodne trgovine, mednarodne izmenjave dobrin. Naj omenimo, da je sedaj jasno izkazano — kar bo imelo svoj velik pomen po izvedeni obnovi gospodarstva posameznih držav -— da je čim večji obseg mednarodne izmenjave blaga tudi vsakemu narodnemu gospodarstvu v največjo korist. Avtarkija —način gospodarskega življenja, ki sta ga neodvisno od zunanjega sveta skušali voditi Italija in Nemčija v času priprav na vojno — je dokazal jasno svojo zgrešenost in slabost. Tudi Sovjetska zveza sedaj uvide-va, da bo morala po tej vojni stopiti v tesnejši stik z zunanjim svetom, če bo hotela gospodarsko napredovati s tisto hitrostjo, kakor bo napredovala tujina. No, in za vse to je prav in potrebno, da se državniki dogovore o tem, kako naj se najuspešnejše
izvede gospodarska obnova sveta in pose meznih držav, Prva stopnja k temu pa mor:, biti ureditev denarja in določitev njogo,-vrednosti, ker le tako je mogoče dob" skupno merilo za vse dobrine, ki bodo pr: šle na svetovni trg.
Združeni narodi so zaradi tega na svoje-časni konferenci v Bretton Woodsu v Am-riki sklenili poseben dogovor o ustanovitv valutnega fonda. Poleg tega naj bi s. pravtako v okrilju Združenih narodov ust: novila posebna mednarodna banka za gosp1-darsko obnovo. Na tem mestu sicer ni mo goče navajati podrobnosti obeh načrtov Glavni pomen valutnega fonda obstoji pr: v tem, da skuša stabilizirati, ustaliti p mezni narodni denar na tisti višini, ki odgo varja gospodarski moči in sposobnosti d ličnega naroda. Uprava mednarodnega valutnega fonda, h kateremu posamezne države lahko prostovoljno pristopajo ali izstopajo, lahko da tudi določene nasvete prizadetim vladam včlanjenih držav, ki same od sebe ne morejo najti pravilnega razmerja. Prav v zadnjih dneh smo brali vesti iz Anglije in Francije, kjer s® j® v parlamentih vršila razprava o sporazumu v Breiton Woodsu ter s tem v zvezi tudi o velikem posojilu 4,4 mi lijarde dolarjev, ki so ga Združene države Severne Amerike dale Veliki Britaniji za gospodarsko obnovo odnosno za oživljanje mednarodne trgovine Razprave v tem trenutku so nujne iz tega vzroka, ker stopi s 1. januarjem ta valutni sporazum v veljav: ter mora do tega datuma vlada vsake poss mezne države predložiti svoj predlog gled: vrednosti narodne valute. V nekaterih državah finančni strokovnjaki, že razpravljajo o potrebi devalvacije, razvrednotenja njihovega denarja. Vprašanje francoske valute, so sporazumno, pred nekaj dnevi že rešili To razvrednotenje se zdi gospodarstvenikerr potrebno zaradi tega. ker bi spravilo v sklad dejansko plačilno vrednost denarja s pro dukcijsko sposobnostjo dežele To bi tudi pomenilo ,da bi izdelki teh držav lažje naši: pot na svetovni trg, v čemer vidijo enega najpomembnejših virov gospodarske obnove.
Značilno je, da taka vprašanja nastopajo predvsem v deželah, ki jih je vojna hujše prizadela. Belgija in Holandija n. pr. v svoji industrijski kapaciteti nista bili prehudo prizadeti. Holandija je tudi že popravila škodo, ki jo je povzročila poplava, ko so Nemci iz obrambnih razlogov razrušili morske nasipe. Mnoge države bodo zaradi tega večji del stroškov gospodarske obnove lahko krile iz lastnih sredstev, važen prispevek pa-bodo pomenile tudi nemške re-paracijske dajatve. Druge težko prizadete države pa so prisiljene vsaj za prvo dobo prositi za zunanjo pomoč. Ta je dvoje vrste: finančni ali blagovni krediti (posojila med državami v denarju ali v blagu) in brezplačna blagovna pomoč svetovne podporne organizacije UNRRE. Za finančna posojila se vse države obračajo v Ameriko, kar je razumljivo, ker ta predstavlja najtrdnejši denarni trg zaradi tega, ker je vsa njena gospodarska moč med vojno tako v kmetijstvu kot v industriji še narastla. Tako se v Ameriki vrste delegacije posameznih držav, ki z večjim ali manjšim uspehom prosijo za posojila. Francija, ki je bila med prvimi, doslej še ni uspela. Anglija je po večmesečnih težavnih pogajanjih dosegla za naše pojme zavidljiv uspeh. Za njima so prišla Poljska in Sovjetska zveza, Češka, Jugoslavija, Bel j gija itd., ki so napovedane za začetek pri-• hodnjega leta. Denarna posojila rabijo vse
kenieje — se učenja
Silira fei© s«
Zopat smo m pragu novega leta. Spet st pojavljajo ista vprašanja, domnevanje in skrbi: kaj neki nam bo prineslo to leto. Nekateri ljudje, polni notranje sreče in srčne omike, gledajo z zaupanjem v bodočnost in premišljujejo kako bi tudi soljudem pomagali premostiti povojni čas. Drugi pa, ki sami s seboj niso zadovoljni, pesimistiČJio zro na razmere pri nas in na razvoj dogodkov po vsem svetu ter črnogledo prerokujejo še strašne reči. Ker sami drugače ne uspevajo, kakor le v razkola zato vidijo povsod spore in nasprotstva.
Mi, slovenska mladina, bomo šli preko teh vsevednežev. Kaj bi ugibali, se begali in si delali nepotrebne skrbi. Predajmo se delu in izobrazbi. Opravljajmo svoje delo z večjo vnemo kot v normalnih časih. Samo v delu bomo v teh še nemirnih časih našli notranje zadovoljstvo. Storimo vse, da pomagamo našemu narodu za vselej ohraniti tako težko pridobljeni mir. Mir — sladka beseda po hrupnih in krutih vojnih letih! Zaupajmo svojim državnikom, ki bodo storili vse za procvit naše dežele!
Nikoli več vojne, ne med narodi in ne v državi! Čemu bi tratili čas z ugibanjem, črno-glednostjo in bojazlivostjo. Rajši posvetimo svoje sveže sile delu za mir in blagostanje našega naroda. Misli obračajmo navzgor k plemenitosti in tovarištvu, tudi takrat, ko se
imiimiii!it!MHmiiiMiiimiii:ii!iiimmiimitiiiiiimiiiimmi!iiiiiiiii!ii Vsem naročnikom in bralcem „Koroške kronike" sporočamo, da je stenski koledar za leto 1946. natisnjen na boljšem papirju. — Dobite ga lahko v uredništvu „Koroške, kronike", Celovec, VSIkerniarktsr Ring 25. iiminiiiHimiiiiuiniMnnmmimiimiimiiiimiiMimiiiiuinmimmm
nam zdi, da nas ogrožajo nevarnosti ali obdajajo sovražniki. Ne se ozirati nazaj v proš-lost, polno zablod, gorja in solz! Misli nazaj bi nas napravljale otožne in nas onesposobile za bodočnost. Za mlado bitje pa velja samo eno: Naprej!
Kdo bi še mislil na-lansko Novo leto, tako toplo in polno sončnega sijaja. Sonce se ni moglo ločiti od naše prelepe zemlje, vsak dan je poljubljalo tla. Vendar na presojno modrem nebu so se dan za dnem srebrili železni ptiči — lep pogled je bil vsekakor — toda bruhali so ogenj in smrt. Še v teh dneh, ki so drugače polni radujočega veselja, je bilo videti matere, kako so vlačile še zadnje kar jim je ostalo, ko se je hiša sesula v prah. Na ročnih vozičkih si videl otroke, ki vsega tega niso doumeli, vedeli so le eno, da j:h zebe in da so lačni. Strašne so bile te neme otroške oči; podzavestno so vpile po osveti za vse tiste, ki so bili krivi, da se je taksno gorje razlilo čez ves svet. Kdo bi popisal bolest deklet, žena in mater o lanskem Novem letu! Če bi zlil njih solze skupaj, bi nastalo ogromno jezero. Obupno so trpeli možje na frontah v snegu in viharju, ranjeni in onemogli. Vendar, ali je bilo trpljenje, bolestno hrepenenje m skrb za svoje drage v prsih našeh žena in deklet manj skeleče?! — Toda vsega je konec, vse izginja v pozabo, čez zemljo se 'je razpel mir, a mi z jasnim ciljem ustvarjajmo bodočnost sebi in našemu narodu!
Silvester 1946! Tako lep ne bo kakor nekoč, predno se je pričel na svetu krvavi ples. Ne bodo pokali zamaški v polnočno uro, ne bo se iskrilo peneče vino v kristalnih čašah, ne bomo metali konfetov in ne rajali žarečih lic pozno v noč. Vojna nas je oropala vsega. Bolj skromno bomo stopali v Novo leto, toda z mirno zavestjo, da vse ostalo zopei pride. Naše duše bo ogrevala misel, da tudi mi pomagamo ustvarjati novi, boljši svet. Ta misel nas bo dvigala iznad vse skromnosti in pomanjkanja ter nas napravljala bogate. Saj v slovenskem srcu ni potreba mnogo, da je srečno in zadovoljno . ..
Pogovor z naročniki
Fr. Grubelnik: Nakažite naročnino za list, pa ga Vam bomo takoj 'poslali. Žepnih koledarčkov še nimamo. Če ne bo drugih ovir, ga boste dobili koncem januarja.
J. Fatur: Če ste poslali naročnino, Vam bomo list poslali na vse naslove, za katere ste naročili.
Lizika Lipnik: Prav radi Vam ustrežemo. Denar lahko nakažete po poštnem uradu. Tudi koledar boste dobili.
C. H. Hvala lepa za poslano.«, V drugem letniku se oglasite z drugim naslovom. Tema je zelo dobra.	!
?. K.: Lokalnih novic smo zelo veseli. — Morda se bodo sedaj ojunačili še drugi.
Dr. ing. Z.: Poslanega smo bili zelo veseli. Upamo, da se boste še oglasili.
Dr. M.: Tudi od Vas še pričakujemo na-daljnih prispevkov.
V. C.: Kako to, da se niste še nič oglasili?
Še enkrat prosimo vse dopisovalce, da pišejo svoje sestavke samo na eno stran, da je delo v tiskarni lažje. Če imate kaj lepih in primernih slik k člankom, ki nam jih pošljete, jih priložite. Po možnosti jih bomo objavili. Pošiljajte poročila iz domačih krajev!
Ob Novem letu naj vsakdo napravi obračun o svojem delovanju prošlega lata in načrt za bodoče leto. Nihče naj si ne domišlja, da je premajhen in brezpomemben, da je vseeno kaj dela in kako živi. Majhna je naša domovina, nima veliko sinov in hčera, mnogo in premnogo jih je terjala neizprosna vojna. Zato pa jo moramo mi, ki smo si sko zi vse grozote ohranili zdravo telo in duha, tembolj ljubiti. Majhen je naš narod, toda duševno zdrav in krepak. Na svetu je še mnogo takih majhnih narodov. Če bomo vsi delali le najboljše, tedaj bomo vendarle tvorili veliko celoto, kjer bosta vladala sreča in blagoslov.
Domovina, ti si kakor pesem, kdo bi te ne ljubil! Vzvišena si v svoji krasoti, pa naj te gleda oko, kadar srce prekipeva od veselja ali kadar ga muči bol. Druge dežele so bogatejše.in plodnejše, ljudem se ni treba toliko mučiti. Tvoja tla pa so borna in kamenita. Vendar pa nam vsled tega nisi nič manj draga, o domovina! Ko kmet spomladi zaorje v tvoje grudi in te boža z raskavimi rokami, tedaj pošlje samo nebo škrjančke, ki ti pojejo slavo. Naj koraka človek od severa do juga, od vzhoda do zahoda,-povsod si mamljivo lepa. A naše pesmi in jezik!. Še angelci
Kaj je ljubezen, pač ni treba dolgo razkladati. Ona je hrepenenje vziti v človeku — biti mu dober. Pesniki jo opevajo v pesmih in pripovedujejo o njej v pesnitvah. Prava ljubezen nikdar ne preneha, ona prevzame človeka, ga dviga in ga razsvetli. Ljubeči in ljubljeni človek postane notranje čistejši in plemenitejši. Dati iz prekipevajočega srca tam, kjer se sprejema, in vzeti v ljubezni, izžareva nepopisno srečo, pravi Otto Ernst v svojem splošnem vzgojnem nauku.
Ljubezen med rodovi je najizvirnejša in služi za vzdrževanje plemen. Najnesebičnej-ša je pač ljubezen staršev do otrok in tudi otrokova do staršev. Kakor spolna tako tvori tudi ljubezen v krvnem sorodstvu temelj za prvo in manjšo človeško skupnost, rodbino. Ljubezen bratov in sester med seboj, ljubezen do prijatelja in bližnjega in do soro-jakov pelje končno k brezosebni človeški ljubezni, ki hoče služiti vsemu človeštvu brez razlike plemena. Prava humanitarnost je vzvišena nad narodi in plemeni. Ničesar človeškega ji ni tuje, ona razume vse z veliko obsegajočo ljubeznijo, ne ljubi samo sorodnike in - prijatelje, temveč ljubi tudi pripadnike drugih držav, druge narodnosti in drugih plemen. Ona ljubi drugomislečega, bodisi na polju znanosti ali umetnosti, praktičnega ali tudi političnega življenja. Ljubezen vse prenaša, vse veruje, na vse upa in vse potrpi.
Naša naklonjenost pa gre še dalje. Razteza se tudi na živali in rastline, hišo in dvor, posest in zemljo, mesto in deželo, hrib in dol, domovino in končno na vsa božja stvorjenja in na Boga samega. Začenja s samoljubjem in konča v ljubezni do Božje vsemogočnosti v krščanski veri.
Tako kakor vse na svetu ima tudi ljubezen dvoje strani, ona lahko daje in sprejeme, utrdi ali trpi in je namenjena za moške in ženske. Ženska ljubezen je materina ljubezen, mehka in oproščajoča; moška pa je trajna in doslednja* — očetova ljubezen. Obe vrsti človeškega nagnjenja — popuščajoča materina in doslednja očetova ljubezen vplivata na ljubljeno bitje in tvorita torej najvažnejši temelj v vzgoji. Prva ne trpi ni-kakega spora, popušča in premaga tudi najtršega trmoglavca. Z občutki hvaležnosti in zaupanja pazi na lepoto, mir in rad, vzbuja protiljubezen in razvija v tej prostovoljno vbogljivost in občutek dolžnosti. Kako se razvija materina ljubezen v vzgoji, nam kaže v največji popolnosti naš veliki vzgojitelj Pestalozzi. Očetovi ljubezni pa pripada — v širšem krogu mišljeno — da od časa do časa sežd s trdno roko v vzgojo otrok in jo usmeri na višje cilje, ker v tem slučaju je ženska milina odveč. Za dečka je tak očetov nastop sploh neobhodno potreben, če nočemo vzgojiti materinega ljubljenčka.
Kakor v očetovi hiši, tako tvori tudi v šoli ljubezen prisrčno vez med otrokom in učiteljem, kar je tudi temelj za vzgojo. Raztezo-vati se mora na vse učence: na takozvane pridne in poredne, na zmožne in slabe, nc. bogate in revne, vseeno, če učitelja razve-sele ali žalosfe. Trdil bi, da potrebujejo ravno takozvani malopridni in siabi in revni učenci veliko večjo ljubezen in oskrbo j; strani vzgojitelja kakor oni, ki so srečnejši in živijo v urejenih domovih oziroma domačih razmerah. Zadnji so že od rojstva deležni dobre in tople oskrbe in se oveljavljajo z vzirom na svoje dobre lastnosti bolje kot prvoomenjeni, ki jih ne razumejo in zasmehujejo in ki padajo iz ene duševne boli v drugo,- zato morejo zahtevati, da ravnamo z njimi toplo in razumevajoče. „Ljubezen" pravi Otto Ernst, „privre iz sočutja do srčne boli po pomoči vpijočega učenca."
se smehljajo, ko slovensko dekle na polju zapoje pesmico dragemu v čast, ko slovenska mati zaziblje s pesmijo otroka v sladki sen. — Drugi jeziki so bogatejši, obsežnejši in pomembnejši, toda kdo bi prezrl milozvoč-nost in sladkost slovenskega jezikal Tvoje srebrne gore, modra jezera in šumeče reke, tvoji šelesteči gozdovi in zelene doline! Moj Bog, kako je sploh mogoče toli--ko nebeške lepote v eni sami deželi! Ali se je nebo morda hotelo oddolžiti za tvojo skromnost? A vsa ta lepota odseva z lic tvojih sinov in hčera. Ni je sile na svetu, ki bi jim mogla odvzeti ta sijaj, ne pogubne sence, ki bi zatemnila njihov pogled, v katerem počivaš ti, domovina!
Na pragu Novega leta smo. O gozdovi in reke zasumite, zapojte z nami vred v novo jutro. Solze posušite se, da bo oko jasneje gledalo v jutranjo zarjo nove bodočnosti. Prsi zadihajte, da bo toplo zavelo preko vse naše zemlje in bo nastala ona velika pomlad za ves naš narod!
Novo leto! utripa v stvarstvu,
Bog sprejmi naš nargd v varstvo! Ljudje pozabite gorje prošlih dni, naš narod naj jutri srečneje živi!
Kako izvira iz trdote in doslednosti v vzgoji prisrčna ljubezen do otroka, nam lepo prikaže Elizabeta Plattner v svoji knjigi „Schuljahre":
„Elza je bila povabljena k svoji součenki. Obolela je in ko je okrevala, je prišla prijateljica, in prosila, če bi smela priti Elsa sedaj na obisk. Ker je mati to prepovedala, je bolnica pričela jokati. Mati jo je potolažila rekoč: „Ce bi to lahko dovolila, bi to tudi rada storila Ker ti pa moram prošnjo odreči, mi tega ne smeš otežkočiti z nadaljnim moledovanjem. S solzami tega ne izboljšaš. Pojdi rajši z menoj na vrt in pomagaj mi tani pri delu." Ker je bila deklica vbogljiva, je to tudi storila. V začetku sicer brez vsakega veselja. Skupno sta pleli, vsadili nekaj sadik, poškropili sadna drevesa proti listni uši in tu in tam sta se razveselili ob pogledu na lepo cvetlico. Po kratkem času je rekla mala k materi: „Ah, saj je tudi doma lepo!" Pomoč materi pri delu je otroka odvajala od njene boli, delo z materjo mu je prineslo prijazno duševno razpoloženje. Deklica pa ni smela slutiti, da je mati opustila v hiš; važnejše delo radi tega, da bi jo z delom na vrtu zamotila in ji s tem pomagala pozabiti na svojo bol "
Tako kot v tem primeru najdeta vzgojiteljeva ljubezen in uvidevnost vedno pravo pot k potrebnemu vplivu.
Dočim izvršujeta šola in rodbina na otroka in mladino vzgojni vpliv, podleže odrasli človek vplivu človeške družbe, države in sploh sveta. V šoli in rodbini se mladina vzgoji po za to določenih osebah, dočim pr: odraslem človeku ni več mogoč vpliv člo veka do človeka.' Človeška družba, država in cerkev se ne obračajo na posameznika, temveč na skupnost vseh ljudi.
Tako lahko smatramo takozvano oskrbe narodne skupine po vodečih ljudeh nacijo-nalno-socijalističnega državnega vodstva tudi kot vrsto vzgoje, vendar pa kot vzgojo v negativnem smislu :v sovraštvu in samo-ljublju. S pobijanjem krščanske vere, ki je bila prva boriteljica ljubezni do človeštva in bližnjega, z barbarskim zaničevanjem tu jih narodov in plemen, in z omalovaževanjem naravnih človeških pravic so se sami uničili in pogubili. Človeško ravnanje in ljubezen sta močnejši kot pa prusko gospod-stvo.
Mladina in javno življenje
Kdor ima mladino, ta ima bodočnost. Vsa totalitarna gibanja so zgradila svojo moč na mladini. Svoje uspehe so dosegla po mladini. Država sama je vzela vzgojo mladine v svoje roke, da jo oblikuje po svoje. Drugim je to pravico vzela, n. pr. Cerkvi, privatnim organizacijam,. da celo starišem.
Mladina je sila, ki ustvawja nov čas — bolj ši ali slabši. V mladini je nakopičeno ogrom no energije, ki lahko ustvarjajo čudeže nrav ne obnove .postanejo gibalo gospodarskega in kulturnega napredka ter socialne pre-osnove.
Mnogo mladih ljudi, tudi fantov, živi tja v en dan. Ne zavedajo se važnosti vloge, ki jo bodo morali nekoč odigrati. Mlade sile v njih spe. Ali je to tip zdravega slovenskega fanta? Ali sme kdo danes, ko se odigravajo za posameznika in za narodno skupnost tako odločilni dogodki reči: Kaj me briga? Kaj me briga politika, kaj me brigajo stranke, kaj me briga, kako je urejeno socialno življenje v državi. Bodo že drugi brez mene opravili. Vsak izmed nas je majčkano, toda pomembno kolesce v živem organizmu, ki mu pravimo Cerkev, narod, država. Vsak ima svojo, od Boga določeno vlogo .katero mora odigrati na življenjskem pozorišču, ki je Cer-
Bogoslev Obadi
NOČNE SENCE
Vesela sončna luč se v gozd umika, lahno šume drevesa v slutnji mraka, na dnu potoka zvezda se svetlika.
Ze davno je utihnil vrisk pastirjev, samotna cesta se v temo izgublja počasi se zavija v plašč skovirjev
Z gora hitijo nočne sence doli iznad streh -zvonik se k nebu dviga v hramu božjem mati moli.
Odpel je zvon Mariji psalm večerni v molitev nemo hiše so zavite, le okna so kot biseri safirni...
kev, narod, občina, država. Ni vse eno, ah smo aktivni, delavni člani te skupnosti, ali pa samo pasivni ..nedelavni člani družabnega občestva. Pasivni člani store samo to, kar morajo, in se zganejo samo takrat, kadar jih kdo sune pod rebra, so coklja za družbo v malem kakor v velikem.
Za javno življenje se moramo zanimati, za vse pojave javnega življenja se mora mladina, zlasti fantje brigati. Predvsem možje so poklicani za javno življenje, četudi žene in dekleta niso izvzeta. Mož je tisti, ki vodi občino, možje vodijo posojilnice, zadruge in razna druga koristna gospodarska združenja. Možje odločajo v politiki in jo vodijo.
Fantje, ali ste že kedaj mislili na to, da boste nekoč vodili doma občino, da boste - morda izvoljeni v občinski odbor in tam so-odločevali v občinskih zadevah? Ali boste kos nalogam, ki niso lahke? Ni vseeno, kdo sedi na županskem stolčku, ali zavzema mesto načelnika zadruge ali slične gospodarske korporacije. Cisto nekaj drugega je, če je župan, obč. odbornik, vodja zadruge mož širokega duševnega obzorja, značajen, ki ve, kako je treba prijeti to ali.ono stvar, kakor pa, če sedi na tem mestu človek brez energije in zmožnosti, ki kakor pravimo, ne vidi preko sosedovega plota. Marsikaj bi se dalo storiti, če bi imeli dovolj ljudi, katere bi lahko v danih razmerah postavili na vodilna mesta, ko bi imeli manj kimavcev, pa več sposobnih in značajnih mož in fantov. Ne rečem, da jih nismo imeli, ampak premalo jih je bilo. Ker nam jih manjka, jih je treba vzgojiti. Treba je fantje — bodoče voditelje javnega življenja izšolati.
* Fantje, na vas samih je, kako se boste za svojo nalogo pripravili, kako izobrazili. Svetli vzgledi naših požrtvovalnih javnih delavcev, ki so izšli iz naroda in delali za ljudstvo, vam kažejo pot, katero morate hoditi, če hočete biti dobri, in koristni člani cerkvenega in narodnega občestva. Izobrazba, samovzgoja, to sta dve poti, po kateri boste prišli k cilju — uspešno delati za blagor skupnosti. O tem, kako, pa ob drugi priliki.	Mirko G e r a t i č.
Zgodovina novoletnega voščila
Od slovesno/u, ki so jih v preteklih časih prirejali ob Novem letu, so nam ostale le še novoletne častilke. Njihovo pojavo lahko zasledujemo do starega Rima, kjer je bil običaj, da so na Novega leta dan voščili urednikom.
Toda ostalo ni samo pri voščilu. Svrha voščila je bila — podkup uradnikov. Zato so bile častilke podkrepljene z več ali manj dragocenimi darili. Novoletna čestitka napisana na voščeni ploščici ali papirusu je postala splošen običaj, ki so ga rimski vladarji in uradniki smatrali za samo ob sebi umevnega.
Od starega Rima je sprejelo voščila tudi krščanstvo. Najstarejša ohranjena čestitka je iz leta 1466. in kaže Jezuščka, ki stoji na lepo risani cvetlici. V levici drži trak, na. katerem je napisano.- „Dobro, blaženo leto". Ta slika je postala splošno znana in imamo več njenih kopij. V stoletjih so se voščila spreminjala in prilikovala različinim narodnostim in ver-stem.
Z napredkom baroka je prišlo do splošne spremembe okusa, ki se je pričel izgubljati v preobloženosti. Tudi novoletna čestitka se je morala temu podvreči.
Lažnjivost, ki je polagoma prevladala svet je prišla do izraza tudi pri novoletni čestitki.
Svojevrstnost v celokupni zbirki novoletnih voščil vseh zemelj in časov, je čestitka, ki so jo koncem preteklega stoletja izdelali na ukaz Indijca Gekvarja Barodskega, ki velja za najdragocenejšo vseh časov. Nič manj kot 40 slonov so ubili, da so našli primerno in popolnoma čisto slonovino, iz katere je izdelana. Za izdelavo so potrebovali štirje ljudje šest mesecev. V slonovinasto ploščo so vrezali deset tisoč slik iz življenja Bude. Razen ostalih dragocenih okraskov so vdelali v njo še 44 dijamantov izredne velikosti in lepote. Vrednost čestitke cenijo na milijarde. Gekvar od Barode jo je hotel podariti angleškemu kralju, toda do tega ni prišlo, ker so Gekvarja preje odstavili, zaradi poizkusa zastrupitev britanskega rezidenta.
Palovec
^Peč Ijuttez
m
Qepole nase KOROŠKE
tepota naše Koroške dežele ni poznana samo nam, tukaj na Koroškem, temveč slovi daleč preko deželnih meja. Tudi daleč zunaj v inozemstvu vedo ljudje zelo dobro našteti lepote naše Koroške. Marsikater rojen Korošec ba moral zardeti pred mnogimi tujci kot naprimer Angleži, Jugoslovani, Italijani ali Švicarji, ko bi mu ti začeli, naštevati
vse lepote njegove domovine, za katere on, Korošec ne ve, odnosno misli da ns ve. Najboljši dokaz zato smo imeli v predvojnih časih, ko so prihajali gostje iz vseh okolnih držav na Koroško na oddih.
S ponosom lahko Ugotovimo, da gotovo noben gost, bilo zimski ali letni čas, ni oditi razočaran od tod. — Saj je malo cježei, bi s c mogle ponašati s tolikimi različnimi p»-;rodnimi bogastvi in lepotami kot je Koroš-ka. Tabor pridejo na račun izletniki, smučar-il pb-vsči in turisti, —- skratka vsem vrstam po b 'b:--v nrirode je ustreženo.
Ko .'"trto ti, tudi umetniki so hodili semkaj • " -* cč v še'-no hrano. — Saj je dežela polna ■ - -. a vrednih malenkosti. Po deželi ;o v-... -o lepih dolin, visokih vrhov in nešte-: b j jz ar.- —-tu, da tu se duša umetnikova po-napolni z , veličastnimi občutki, da se inbbo umetnik znova loti del s svežo in lepote oolno dušo ■
Pa tudi z drugimi lepotami Koroška ne zaostaja, Tako je na primer lepa koroška narodna pasem, daleč poznana, bilo slovenska ali nemška. Vsakdo ve, da Korošec rad poje in da se v pesmi zrcali njegova duša. Povsod v mestu, a še bolj na deželi, a zlasti v vsakem kmečkem domu zveni po večerih iz
mladih grl zbranih!fantov in deklet lepa narodna pesem spremljana s citrami, ki manjkajo le v redkokatorem kmečkem domu.
Omembe vredne so tudi koroške narodne pripovedke. Saj ni čudno, ko je pa narodni domišliji toliko snovi na razpolago. Saj je tu začetek vsakega jezera povezan s kako pripovedko. Dalje vsaka gora, reka, vsak grad, skratka vsaka pa tudi najmanjša posebnost je v zvezi s pripovedko.
Največ in najlepše pripovedke so v zvezi z nastankom poedinih jezer.
Naše Vrbsko jezero, je ne le največje, temveč brez dvoma tudi najlepše, ter ni čudno, da je ravno v zvezi z njim mnogo najlepših pripovedk. Mogoče je najlepša ona o nastanku jezera, ki jo gotovo vsi poznate.
„V davnem času je bila na mestu, kjer je sedaj jezero krasna dolina z mnogimi lepimi in bogatimi vasmi. Ali žal so prebivalci teh krajev postali sčasoma napuhnjeni in hudobni zlasti pa razzudani, ker jim je pač predobro šlo. — Prirejali so ogromne veselice, na katerih so pili in grešili čez mero. 5U so tako daleč, da niso več spoštovali nobenega zapovedanega posta, ne Adventa, pa tudi Velikega petka ne.
Neko leto, ravno na Veliki petek so spet priredili ogromno popivko in ples, kjer je staro in mlado do onemoglosti pilo in plesalo.
Ko je udarila ura deset, je nenadoma stopi! na plesišče nepoznan možiček. Bil je star, z dolgo sivo brado, a okoli pasu so mu viseli trije začepljeni sodčki. — Z mogočnim glasom je pozval prisotne, da naj spoštujejo ta dan in končajo z razuzdanstvom. Toda prisotni veseljaki so se iz njega norčevali in ga končno vrgli skozi vrata.
Ko je bila ura enajst, se je ponovila ista scena.
A ko je udarila ura polnoč je z groznim treskom im gromom stal mož s sodčki sredi pijane in razigrane množice. ter z bliski v očeh zahromsl:
„Gorje vam nesrečniki, če takoj'ne končate s pijančevanjem, vsi boste izgubljeni"!
Pijana druhal je navalila nanj, toda mož se je vzravnal, zraste! do stropa ter izdrl čepe iz svojih sodčkov, iz katerih je začela z grozno silo teči voda. Sčasoma je bila dvorana napolnjena, a voda je le tekla in tekla. Začela se je razlivati po dolini. Tri dni in tri noči je voda naraščala, a v jutru četrtega dne je bilo namestu nekdanje lepe doline veliko jezero — današnje Vrbsko jezero".
Lepa je tudi pripovedka o Celovškem zmaju. Saj z njo je v zvezi zgodovina Celovca zlasti pa svojevrstnega spomenika na Novem trgu slovitega — „Celovškega zmaja".
Naj bo resnica o nastanku Vrbskega jezera že taka, ali taka. eno je pa le resi Vrbsko
jezero je še dandanes središče koroških lepot.
Ni ga tujca, ki bi se zadrževal kje na Koroškem, pa ne bi obiskal tudi to jezero ter vsaj nekoliko dni prebival v kakem lepem kraju njegove okolice. Ni si mogoče zamisliti Korošca, ki se ni vsaj parkrat v tem jezeru kopal ali pa vozil z ladjo.
Kdor se pa hoče kot letoviščar za nekaj časa nastaniti v okolici jezera, stoji pred težko odločitvijo, kateri kraj naj Si izbere za svoj oddih, ki so pa vsi tako lepi.
V Celovcu stopi na ladjo, ki ga popelje križem — kražem po jezeru. Med potom se divi krajem, mimo katerih pluje ladja. Ne ve ali bi se odločil za,Otok, Bistrico ali za Vrbo. V Porečah že hoče iztopiti, tako mu je všeč, pa vendar se pelje zaradi radovednosti še dalje. Med vožnjo uživa ob pogledu na mogočne stene Karavank tam v daljavi. Končno je na kraju jezera v Vrbi — najlepšem leto-
.......................................................:........................-..........................^
vi.ščarskem kraju ob jezeru. Ako se ni odločil že prej, — tu bo gotovo ostal.
Zavedajmo se lepot naše dežele tudi sami ter jih cenimo!
Bodimo ponosni, da se tujci tako radi müde v naših krajih, mi pa moramo z dostojnim vedenjem in delom pokazati, da je ljudstvo, ki poseduje toliko naravnih lepot, tudi tega vredno.	Perovec
V	vseh časih so skušali ljudje moko zboljšati z dodatki vseh vrst. Dostikrat so jo s tem silno pokvarili. Mešali so zraven krompir, kostanj, želod, buče, razne lišaje, lubje, nadrobno zmlet les, žaganje, kri, posušene ribe, suho meso, polže in kdo ve kaj še. Kajpa, kolikokrat so bila suha leta! Tedaj je Adamovo potomstvo v sili pač seglo po vsem, kar je bilo pri roki. Manj opravičiti bi se dalo neko drugo dejstvo. Bili so mlinarji in peki, ki so znali zviševati težo moki in kruhu na ta način, da so mešali vmes kredo, mavec, zmlete kosti in marsikaj drugega. Koristili so svoji mošnji, škodovali pa zdravju kupcev. Iz vseh krajev Evrope so se nam ohranili zakoni in predpisi, s katerimi so skušale- oblasti ščititi zdravje naroda pred tako brezvestnostjo.
Kadar so v prejšnjih časih zalotili nepoštenega peka, so ga javno na trgu bičali, potem so ga za nekaj ur privezali k stebru, ki je stal sredi mesta. Tako je zabeleženo v starih listinah, da so v Vratislavi v deželi Sleziji leta 1736 priklenili nekega peka za tri ure na sramotni oder, ker se je drznil prodajati neužiten kruh. Pri starodavnem zgodovinarju Valvazorju pa beremo, da so v Ljubljani peke, ki so prodajali premajhne hlebe, potapljali v reko Ljubljanico. Ko se je nepoštenjak nekoliko napil vode, so ga znova potegnili kvišku. To se je nekajkrat z:,Č ■..	'	"	......,~
V	• mestih srednjega veka so bili obrtniki
združeni v cehih, ki jim je bil namen, da varujejo in branijo pravice, koristi in ugled dotične obrti. Iz mnogih listin, ki jih stoletni viharji niso uničili, razvidimo, da so tudi peki po koroških mestih imeli svoje cehe. Ceh je nadziral člane, kako izvršujejo svojo obrt, ali se drže predpisanih cen, ali prodajajo kruh v predpisani teži, in podobno. Seveda je ceh skušal drugim braniti, da bi prodajali kruh in-tako pravim pekom odjedali dobiček. Vendar vemo za Trg (Feld-kirchen) ,da je smel enkrat na teden, kadar je bil veliki tržni dan, vsakdo ponujati ljudem večje hlebe iz ržene moke. Zato so pa peki smeli prvi nakupovati žita, in šele, ko so bile njihove potrebe utešene, je bila vrsta tudi na drugih meščanih.
Naši predniki so imeli križe ih težave z vsakdanjim kruhom, kakor jih imamo mi. Nekdaj ni bilo železnic in parnikov, da bi mogli v najkrajšem času iz žitorodnih dežel dovažati hrano. Dandanes so mnoge železnice razdejane .parnikov je pa premalo — in kruha pri nas primanjkuje. Nekdaj je bilo morda še slabše. Viharji na morju, gusarji, požari, zanič ceste, negotovi mostovi, roko vn j aštvo vsepovsod, ogromno število carinarnic in mitnic — vse to je dajalo kaj malo pobude za prevažanje večjih tovorov na velike razdalje. Ni bilo treba vojne, zadostovala jo slaba letina pa je prišla lakota v deželo ,ker ni bilo mogoče dobiti živil iz oddaljenih krajev, koder je žito obrodilo.
Kadar je vojna, se pošast lakote seveda počuti posebno dobro. Tako so za dobe Napoleonovih voj.n narodi Evrope večkrat stradali, in še leta 1817., torej po padcu korziš-kega samodržca, je prav kruta lakota obiskala alpska dežele.
Bridka preizkušnja človeštva je bila 3.0-letna vojna v 17. stoletju. Da so tedaj trpeli kraji, ki jih je zajela vojna vihra, temu se ni čuditi. Ali celo mesta in pokrajine, kamor se apokaliptični jezdec vojne ni zagnal, celo tem lakota ni prizanesla. Tako je leta 1622. pripokala na Koroško strahota, da nikoli tega. Nikjer ni bilo žita, nikjer kruha. Vse je stokalo od hudega, saj glad boli. Po mestih je bilo huje ko na kmetih. V decembru tistega leta so bili celovški meščani na tem, da obupajo. Silili so iz mesta iskat hrane pri kmetih. Truma gladnih Celovčanov se je priklatila do Humprške graščine (Hollenburg) ter začela tamkajšnjim kmetom vdirati v hiše kar ob belem dnevu.
Deset let kasneje se je lakotna katastrofa na Koroškem ponovila, zraven je pritiskala strupeno mrzla zima. Bilo je sredi 301etne vojne. V Celovcu so ojačili stražo pri mestnih vratih, da bi branila ljudem hoditi k-ar tako ven ali noter. Ven — da bi ne ropali po deželi. Noter pa ne zato, ker je bilo v mestu že dovolj lačnih ust. Rudarji iz Hüttenberga so plenili okrog St. Vida im snovali so tudi načrte, da pridejo gledat v Celovec. Prišli so pač, a ko so videM, kako dobro j* mesto zastraženo, jih je srečala pamet in pustili so Celovec pri miru,	A. Z.
Zimsko veselje
Snežinke tiho padajo, dreves pod snegom se sklanjajo, gozd, polje, travniki in vrt, odeti so v prelestni prt.
Sneg pokril je hrib in dol, vse je belo na oko!, oj, to veselje je mladini, ko sanka se v strmini.
Na hribu našem je živ žav, deca ne pozna težav, po hribu s sankami drči, da od njih se sneg praši.
Lica jim rde kot kri, zdravje novih da moči.
Kaj je mar, če v roke zebe, to briga' mene, ne pa tebe!
Kot blisk drče sänke v dolino, to je tekma med mladino, če se zvrne kdo v sneg, pa je vpitje, smeh in kreg.
Zima svoje radosti ima, z snežnim možem deca se igra, na glavo mu lonec star postavi, z ogljem črnim mu oči napravi.
V zimi je veselja na pretek, sneg, koline, Božič, — dece zlati vek — na večer, deci ob topli peči, pripoveduje ded o stari sreči...
Mirko Gerat'č
ANTON MILEK
Tudi oni, ki so ga pređpoldan položili na mrtvaški oder v prvem razredu mrtvašnica, je ostal sedaj sam s svojimi rožami.
Breda je pravkar mislila na velik venec, katerega je videla, ko so ga nesli v mrtvašnico. Vedno je čitala osmrtnice na vratih mrtvašnice, le danes tega ni storila. Zakaj? Radi venca rož?
Gledala je v svojo skodelico čaja. Na dnu se je skozi zlatorumeno tekočino zrcalila krvavordeča roža, a iz nje slika mladega moža: Anton Milek — obraz, kakor na Rafaelovih slikah.
Odkar je Anton igral v gledališču, je uporabila ves svoj denar za obisk gledališča. Ljubila je Antona. Saj je tako enostavno nekoga Ijutjiti, posebno če mu ne bomo nikoli pripadali. Morda pa ga je ljubila ravno zato, ker je vedela, da ga nikoli ne bo dobila, nie-ga, slavnega, srečnega Antona, prvega tenorja v državni operi.
Anton o deklici, ki ga je tako vroče ljubila ni vedel ničesar. Kako bi tudi? Saj je ležala med njima vsa dvorana in do stojišča ne seže niti pogled revnega statista. Kadar je Anton pel, je slonela Breda ob stojiščni ograji in lica so ji žarela v blaženosti in sreči. Anionov glas jo je odpeljal daleč proč v drug svet.. Zaprl je oči in iz njegovega glasu so prihajale kot iz čudežnega studenca trate — gozd — marmornat — grad ob jezeru — beli labodi — škrlatni plašč kraljice — vranec — sončni žarki, ki so žareli daleč na okoli in se -izgubili v nič ... Ce je zastor padel in ni bilo konca navdušenja in odobravanja, je tiho sklenila roke in premišljevala. Zakaj bi ploskala? Njeno ploskanje bi se itak izgubilo v odobravanju množice, saj je bilo toliko rok med njo in odrom.
Cesto je prejel umetnik cvetlice. Breda si je predstavljala ,da je krasen šopek belega španskega bezga od nje in bila je vsa srečna ko je v teh trenutkih resno mislila, da jo išče s svojimi očmi, da je njegov smehljaj namenjen njen. Samo trenutek- Nato so jo neusmiljeni komolci poleg nje stoječega študenta spomnili realnosti. A ta je bila tako žalostna.
Ako bi štedila in hranila za on tak šopek? Toda, potem bi dolgo ne mogla iti v gledališča. Jutri gre zopet k večerni predstavi. In tedaj bo videla .kako bo dobil Anton veliko košaro prekrasnih rož. In vse te rože bodo od nje Toda, ali niso te iste rože, ki so jih 1 našli zjutraj v mrtvašnico. Tedaj ji pride na misel nekaj kakor skušnjava, kakor greh. ..
V grobarjevi hiši so že vsi spali in ključ je že počival na zrjaveiem žeblju v kuhinji. Ključ od mrtvašnice. Oh, ko bi mu mogla dati te lepe rože — rdeče rože ljubezni. Mrlič, katerega bi oropala bi ji to gotovo odpustil.
Breda je ogrnila črn plašč okoli lahke bele srajčke. Ko je obrnila ključ v vratih, se je zdrznila ob žalostnem cviljenju zrjavale ključavnice. Opazila je, da je potna. Beseda, ki ji je izzvenela v duši, ji je pognala kri v glavo „oskrunjevalka".
Že se je Motela vrniti, ko se ji je zazdelo, da čuje glasove na pokopališču. Hitro je smuknila v temo mrtvašnice. Tu je bila popolna tišina.
Sredi podolgovatega prostora je stal mrtvaški oder. Toda, kje so rože? Breda je prižgala svečo in pred njo so zažarele. Rdeče, temnordeče, krvave. .. Roke so se ji skrčile »n prijele šopek. Začutila je pogled mrtvih oči. Proč! Proč! Obrnila je ključ. Tedaj je zasijala pred njo od blede lune razsvetljena in kakor pošast se dvigajoča e®1 ittrtnica.
Oči so ji šiloma zasledovale čudno pisavejg Anton Milek.
Tovarna živil
MAGIČNO
Nekega meglenega jutra v marcu 1935. je stal na cesti v bližini Daventryja v Angliji tovorni avto, po nebu pa je krožil avijon. V avtomobilu so se sklanjali nad okornimi, v naglici sestavljenimi električnimi napravami sir R. A. Watson-Watt, potomec znamenitega Watta in njegovi pomočniki. Poskus se je posrečil. Kakor s prstom so mogli z aparati slediti letalu, kamorkoli je šlo.
S tem je bil dovršen izum največjega tajnega orožja — radarja — naprave za določanje lege sovražnih letal in ladij. Dve leti za tem so že izdelovali radar v tovarnah po 24 ur na dan za zaprtimi vrati.
Naprava je zelo zamotano sestavljena in zahteva dveletni tečaj od onega, ki jo Hoče z uspehom uporabljati. Načelo, na katerem sloni, je pa kaj enostavno. Ako zavpiješ proti oddaljenemu predmetu ali steni, zaslišiš odmev. Iz tvojih ust izhajajoči zvočni valovi šo zadeli na oviro in se vrnili nazaj k. tebi. Povedali so ti, da se pred teboj nahaja neka ovira. Radar je radijski aparat, ki oddaja kratke valove v vseh smereh. Ne ovira jih megla, dim, daž ali sneg, niti voda. Ko zadenejo valovi ob ladjo ali letalo, se odbijejo in pridejo nazaj, kjer jih zabeleži pre-jemni aparat radarja. Tako jfe mogoče ugotoviti točno lego letala ali. ladje, njeno lego, višino in hitrost.
7. decembra 1941. je radar v Pearl Harberu v Ameriki naznanil, d.& se bliža skupina letal. Naznanil je to poveljniku, ki se pa še ni vznemiril, ker je vedel, da je na poli v Pearl Harber večja skupina ameriških letal. Japonci so bili o tem tudi poučeni in so priliko izrabili. Tako je ameriška mornarica doživela svoj največji poraz.
Hitlerjevi vohuni so si prizadejali vse, da bi zvohali skrivnost radarja. Posrečilo se jim ■je to šele, ko so zaplenili nekaj angleških prvotnih radarjev. Angleži so čakali, da so Nemci na podlagi teh odkritij zgradili radarsko postajo v Brunevalu, ob R.okavskem prelivu, nato so poslali specialne čete, ki so odnesie vso postajo z osebjem vred. Pozneje so se Angleži in Amerikanci na različne načine'borili proti nemškemu radarju. Najbolj znani način je metanje staniolnih listkov. Kolikor je padlo iz letala teh zrezkov, to‘ V.o odmevov je zabeležil radar in to je toč tost poročil močno oviralo.
Radar je Angleže rešil poraza. Brez radarja '	: 'li vojno izgubili, ker bi zlasti v za-
četku ne bili mogli vzdržati nemškega letalskega navala.
Đr ing. L. Žagar.
Delavec
Težka je moja pes! črna je moja dlan, v brazde razjeden.' moj je obraz ožgan
Temen je moj pogl kakor bi z ogljem z; raskav in trd moj gl* kakor bi jeklo tri.
Kadar od dela grem, sinko se moj smeji rožnih mi lic v pozdrav: „Zlati moj očka til"
Cvetko G o
Brez potice
V razredu je bilo tiho, kakor v cerkvi med ovzdigovanjem, ko si nihče ne upa niti za-ašljati. Učenci so z odprtimi ustmi in iz-uljenemi očmi poslušali gospodično učite-1 i c o, ki je sedela na robu prve klopi in pripovedovala učencem pravljice.
Danes je bil zadnji dan pouka pred božičnimi prazniki. Gospodična učiteljica je pouk že zaključila in dala učencem nalogo čez božične počitnice; sedaj so čakali samo še, da pozvoni in da se vsujejo iz šole. Ta čas je pa porabila zato, da jim pove par lepih pravljic. Otroci so bili kar zamaknjeni. Komaj so si upali dihati, da ja nihče nebi pre-; Kßal niti besedice.
Ko je bila pravljica najlepša in je bila zamaknjenost na višku se oglasi na hodniku olski zvonec, ki je zbudil učence iz pravičnega sveta v resno sedanjost. Vedno so ' ili otroci veseli glasu, zvonca, ki jim je oznanjal konec pouka, danes jim je pa čas rehitro minil. Toda, ko so se spomnili, da pojdejo sedaj domov, da bodo pripravljali jaslice, so hitro vstali se oblekli in gospodična jih je odvedla iz šole.
Med učenci, ki so se vsuli iz šole je bil tudi Snedičev Jakec, Pomešal se je med ostale otroke, ki so počasi lezli proti domu in s® živahno razgovarjali o jaslicah, pastircih, mahu in o vsem, kar take zanima pred božičnimi prazniki,
Sele okoli ene ure popoldne se je vrnil Jakec domov.
„Kje si pa hodil tako dolgo"? ga ie vprašala mati, ki je 'komaj čakala, da se Jakec vr-
Vsa živa bitja, med njimi tudi človek, potrebujejo, da si ohranijo življenje in da morejo opravljati- razna življenska opravila, določeno množino hrane, ki mora biti, če naj odgovarja potrebi telesa, iz škroba ali sladkorja, tolšč in beljakovin, ki se jim pridružijo še druge važne snovi a v manjših množinah. Vse te snovi prihajajo koncem koncev od rastlin in sicer od z e 1 e n i h rastlin. Prav zelene rastline so tiste vedno neutrudne tovarne, ki izdelujejo za življenje potrebna hranila.
Vse rastline vsebujejo ogljik, ki ni le važen sestavni del rastlin, temveč tudi važen sestavni del hranil (škroba, sladkorja, tolšč in beljakovin). Kljub tej važnosti pa je ogljika v zraku barem malo; izračunali so, da ga je v 10.000 litrih komaj 3—4 litre., Ker pa znaša množina ogljika v rastlinah skoro polovico njene teže, ima n. pr. 5000 kg težko drevo nič manj kot 2500 kg ogljika, za kar je uporabilo preko 12 milijonov ma zraka. Ogromno delo, kajne!
Odkod dobi rastlina ogljik? Včasih so mislili, da ga srka iz zemlje, v kateri ga je precej; vendar so s poizkusi dognali, da rastlina vdihava v obliki ogljikovega dvo-kisa (COj); ie v vodi rastoče rastline ga vsrkavajo iz vode.
Toda uporabljati v zraku se nahajajoči ogljik morejo samo zelene rastline; neželene, kot n. pr, glive in gobe morajo dobivati potrebni ogljik vezan v hrano, ki jo jemljejo iz gnijočih ali živih bitij. Nimajo namreč listnega zelenila ali klorofila, ki bi jim omogočal rastavljati ali razkrajati COi v ogljik in kisik; prvega, ogljik, rastline obdrže, drugega, kisik pa izdihajo nazaj v zrak.
Ogljik prihaja v zelene liste sko/d odprtine ali reže, ki jih imajo kopne rastline na spodnji strani listov, vodne, katerih listi plavajo na vodni površini, pa na zgornji. Reže napravljata dve listne slanice, ki sta napravljeni tako, da se . po potrebi odpirata in zapirata. .
Da morejo zelene rastline razkrajati COs v ogljik in kisik, je potrebna sončna svetloba, ki je nekaka pogonska sila za to življensko važno opravilo. Življensko važno. Da, kajti zelena rastlina s pomočjo listnega zelenila in sončne svetlobe spoji C (ogljik), ki ga je dobila iz zraka, z vodo (H.O), ki jo je dobila iž zemlje, v svoje lastne snovi; pravimo, da ogljik priliči ali u s v a j a. To delo imenujemo z latinsko besedo asimilacij a. Prvi produkt ali izdelek prlli-kovanja je sladkor in sicer grozdni sladkor. Kolikor ga rastlina .tekni ne uporab! za delo
ne iz šole. Hotela je še v Zapotok v mlin, ker ji je mlinarica obljubila bele moke za praznike: „Kar k meni v kuhinjo pridi, Snedi-čevka, da boš tudi ti lahko spekla kaj boljšega otrokom za praznike" je dejala dobra žena.
„Kosilo imaš na štedilniku, kar sam si pripravi, meni se mudi, sicer ne bomo imeli potice za praznike Pazi na Joška , in Micko, dokler se ne vrnem," je naročala Snedičev-ka in se hitro odpravljala od doma.
Snedičeva hiša je stala na majhnem gričku nad vasjo, od koder je bil lep razgled v dolino zlasti proti farni cerkvi in šoli. Bili so bajtarji; imeli so nekaj zemlje, kravo in kos hoste. Oče Jakob je bil pa čevljar. Okno njegove delavnice je bilo obrnjeno proti vasi in farni cerkvi, kamor je večkrat z veseljem pogledoval, šival stare škornje, ter popeval in požvižgaval. Tako pred božičem so pa dorediii tudi prašička in ga zaklali.
Toda vojska tudi njim. ni prizanesla: oče Jakob je moral na fronto in več mesecev že niso dobili od njega nobenega sporočila. Mati se je ukvarjala z tremi otroci, kravo in njivo kakor je vedela in znala. Res je dobila tudi denarno podporo, ker moža ni bilo doma todaj kaj hoče z denarjem, ko se zanj ničesar ne dobi Preko poletja je hodila na delo h kmetom, da si je za družino prislužila še kak priboljšek.
Ko so pri mlinarjevih v Zapotoku pospravili zadnji krompir ji je mlinarica poleg drugega dala tudi vrečko orehov: „Na, ta pa prihrani, da bodo imeli otroci malo potice za božič." Orehov se je silno razveselila in se zanje tisočkrat zahvalila.
In danes je šla tudi po moko, po pravo belo moko, katere že dolgo časa ni imela pri hiši. Mlinarica je bila dobra ženska, ki je znala cčniti pridnost Snedičevke, ki je delala kakor doma na svojem. Snedičeva mati se je-veselila potice, kakor otrok, pa ne zato, da bi jo sama jedla, ampak zato, ker so tako hudi časi, pa bodo imeli otroci za priboljšek orehovo potico, ki je bila višek vseh jedi v lepih božičnih praznikih. Zelo je bila hvaležna mlinarici za vse kar ji je dala za njene otroke. Bila je zadovoljna.
Med tem, ko se je Snedičevka mudila pri mlinarjevih so otroci sami gospodarili doma, Jakec je takoj pogledal v lonec, kaj je dobrega za kosilo jn kar zavriskal od veselja, ko je zagleda! kašnato repo, ki jo je imel vedno rad,- vedno je bil zanj praznik, kadar
in gradnjo slanic, ga oddaja v skladiščih v obliki drobnih, škrobovih zrn, najprej v listih in sicer v zelenilonoscih, ki so živa telesca, v katerih so zrnca listnega zelenila, nato pa v korenikah, čebulah in gomoljih. Iz sladkorja se torej napravlja škrob, pa tudi celuloza ali staničnina. Te snovi, v katerih prevladujeta ogljik-in vodik imenujemo ogljikove vodike. Razen teh pa proizvaja rastlina tudi tolšče, ki so zgrajene prav tako iz Ogljika, vodika in kisika ,toda v drugačnem razmerju. Posebno važne so beljakovine, ki imajo poleg ogljika, vodika in kisika še dušik, žveplo in fosfor. Nastanejo šele, ko se ogljikovim vodikom pridružijo naštete soli, ki jih dobi rastlina iz zemlje.
Izdelane organske snovi, uporablja rastlina deloma za delo, deloma za zgradbo telesa, deloma jih shranjuje. Da more škrob potovati, se spremeni v sladkor, ki je topljiv in gre kot tak tja kjer rastlina raste (rastne točke), deloma v shrambe, zlasti v semena, čebule, gomolje, korenike, les itd. To potovanje se vrši ponoči. Ko pride sladkor na kraj, kjer naj se shrani, se zopet spremeni v škrob.
Izdelane snovi, bodisi ogljikovi vodiki, bodisi tolšče ali beljakovine potujejo po posebnih stamcah, ki se imenujejo sitke in so del cevja (cevnih povezkov); po drugem delu tega cevja, lesu pa se dviga voda s hranilnimi solmi, ki jo črpajo korenine iz zemlje ter jo vodijo v liste.	dr. Mihelčič.
Življenje v zemlji
Leto za letom doživljamo vsako spomlad obujenje narave k novemu življenju; vse leto, od prvega pomladnega dne, ko ogreje pomladansko sonce zemljo in zbudi v njej speče življenje, pa tja do pozne jeseni, ko odvrže drevje zeleno listje in odmro zeleni deli zelišč, sledimo velikemu čudežu življenjskega udejstvovanja, ki pa ne zbuja v nas posebne pozornosti, ker smo ga radi vsakdanjosti navajeni. Vse to se nam zdi povsem naravno
Toda, koliko skritih sil deluje pri nastajanju tega čudeža! Ne poznamo jih vseh; nekatere so v živih bitjih, kot življenska sila, druge so izven njih in ustvarjajo okolje, ki na svojski način podpira snovanje življenjskih si! v živih bitjih. Oglejmo si nekatere.
Človek s svojo marljivostjo nudi n. pr. kulturnim rastlinam, ki jih goji na svojih vrtovih in njivah, s prekopavanjem, oranjem, gnojenjem, branjenjem itd., rahlejšo, zrač-nejšo ih potrebnih hranilnih snovi bogatejšo
je mati skuhala kašnato repo. Hitro je skočil k. polici po skodelico. Ko je pa odgrnil zaveso je zagledal na polici skledo orehovih jedrc ;tistih sočnih in lepo rumenih, da so se mu kar sline pocedile, ko se je domislil, kako so sladki Stal je pred skledo in jih gledal; v sebi pa je bojeval boj: ali naj vzame enega ali ne. Neki glas mu je rekel, naj ne vzame .drugi pa mu je. prišepetaval, da se ne bo nič poznalo ako pokusi par orehov.
Joško je zlasal. Micko, ki se je pričela dreti. Jakec hitro vzame pest orehov jih strese v žep ,nato pa pomiri Micko s tem, da ji da oreh.
„Se meni daj oreh", se oglasi Joško.
„Na tu ga imaš. pa samo enega."
Jakec je naložil kašnato repo v skodelico in pričel jesti. Toda jed mu ni šla tako v slast kot navadno. Oreh, ki ga je pokusil, mu je skvaril ves okus. Bil je lačen, toda kaša se mu je upirala.
Micka je pojedla oreh, ki ji ga je dal Jakec in prosila: „Še, še", in sklepala rokice in tleskala z njima.
„Meni tudi", se je oglasil še Joško.
„Tu imata vsak še enega, potem pa nič več."
Medet je vstopil sosedov Drejča, ki je imel nove sani. „Pojdi se sankat", je povabil Jakca, ki se je nekoliko obotavljal, ker mu je mama naročila, da mora paziti na mlajša dva.
„Samo poskusila bova, kako gredo nove sani", je dejal Drejče.
Jakec je hitro pograbil kapo in še pet orehov in se zakadil z Drejčkom na vaški grič, kjer so se sankali otroci.
Ko je Micika pospravila oreh, ki ga ji je dal Jakec, je zopet tleskala z ročicama in prosila: „Še, še papu."
Joško je počasi in previdno ziezei z mize in stopil k polici jo odgrnil in postavil skledo sredi hiše. Oba z Miciko sta se vsedla poleg nje in pridno nosila v usta.
Ko se je mati vrnila je bila skleda že skoraj prazna.
„Jej, kaj f>a delata? Kdo vama je pa dal orehe?" je kriknila in hitro pobrala skledo v kateri je plesalo samo še par orehovih jedrc.
„Kje je pa Jakec?" je vprašala Joška.
„Sanka se! Drejček je prišel ponj, ker ima nove sani."-
„Hitro stopi ponj!"
Joško je kar čez copate nataknil materine stare čevlje, ki jih je dobil pod pečjo in počasi odkrevsal v sneg.
zemljo. Toda to delo marljivega kmetovalca ni edino in najbrže niti ne najuspešnejše; poleg njega in obenem z njim deluje v zem* Iji na milijarde drobnih bitij, ki zemljo rahljajo, zračijo in gnojijo. To delovanje nam je bolj otipljivo na krajih, ki jih kmetovalec ne obdeluje, n. pr. v gozdovih, travnikih, ob cestah itd. in ko pusti zemljo počivati.
Kaj vemo o delovanju teh nevidnih bitij v zemlji? Najprej vemo to, da nastaneta s preperevanjem iz kamenin .pesek in glina, dve važni sestavini zemlje, ki pa sami na sebi še nista rodovitni in bi taki, kakršni sta, ne omogočali uspešnega razvoja rasti. Zato je potrebna še tretja sestavina, črnica ali humus, ki daje zemlji črno barvo. Črnica je plod ali recimo uspeh „žrtve”, ki jo doprinesejo rastline in živali za skupnost. Žival, ki pogine v kakem skritem kotu, se lotijo najprej glive cepljivke (razne bakterije) in jo začno razkrajati; pravimo, da gnije. Kmalu se okrog mrhovine zberejo razne živali ,kot mravlje in žuželjke, ki iščejo iz nje zase in za svoj zarod hrane. Ne traja dolgo in od poginule živali ni ostalo drugega kot kupček gnilobe. Slično se zgodi z rastlinami; odmrle rastline ali deli rastlin začno razpadati. Glive cepljivke, plesni, razni hrošči in druge živali sodelujejo pri. uničenju bitja. To kar je bilo nekoč lahkonoga žival gii ponosno drevo je zdaj samo še kupčsk črne snovi, surove črnice. Pesku, glini in črnici se primešajo še odpadki raznih v zemlji in na zemlji živečih živali. Toda zemlja še ni pripravljena dati .rastlinam potrebne pogoje za uspešen razvoj; vse te snovi je treba primerno pomešati in zemljo zrahljati. Oboje oskrbuje sicer na poljih človek, ki zemljo prekopava, meša in orje, a kore-.ninam to ne zadošča. Zato priskoči narava z milijardami drobnih in večjih bitij človeku na pomoč. Kunci in krti, k: rijejo pod zemljo, zlasti pa deževniki in milijarde drobnih črvičev (enhitree), žuželi in njihovih ličink, rije pod zemljo, se deloma hrani s črnico, jo, iščoč v njej hrane, je, prebavlja, drobi in zopet izloča kot predrobno črnico. Obenem pa vrtajo te živali v zemlji tanke rove, ki omogočajo zraku dostop v globino, mešajo zgornje plasti s spodnjimi in vodi, ki-je globlje v zemlji dviganje k površini. Tem živalim pomagajo pri delu predkali mahov, razne alge in glive cepljivke.
To so torej važni, prevažni sodelavci in obenem prebivalci naše rodovitne zemlje. Kjer jih ni, kot n. pr. v smrekovih gozdovih, na močvirjih in barjih .zemlja ni rodovitna, ker nastaja le surova črnica, na kateri uspeva le malo rastlin. Vprašanje ,kako podpreti delo teh naravnih obdelovalcev zemlje, zanima povsem novo panogo poljedelskega prirodopisa.	dr. Mihelčič.
Ves poparjen je prišel Jakec domov, Oglasila se mu je vest in mu očitala, da je storil troje pregreh za katere je zaslužil kazen: ni pazil otrok, jedel je orehe in mamo je užalil.
„Kje si pa hodil?" ga je strogo pogledala mati. „Zakaj nisi pazil na otroke, da so snedli vse orehe?" Vzela je šibo in ga pošteno namlatila, nato ga pa spodila v kot klečat.
Tako se je veselila orehov in bele moke je dobila, da bi naredila otrokom veselje za praznike .sedaj ima pa tole.
Bila je žalostna in jezna obenem in se ponovno spravila s šibo nad fanta.
Nato je nastal molk, ki je trajal dva dni. Naslednji dan je mati že pozabila na orehe, toda za kazen Jakcu ni hotela dati nobenega odgovora. Joj, kako mu je bilo hudo. Najraje bi kar naprej jokal. Spomnil se je kako je bilo v prejšnjih letih lepo, ko so pred božičem postavljali jaslice, letos je pa on zakrivil, da je razžalil mamo in tudi potice ne bo.
Tako je nastopilo popoldne pred svetim večerom. Mati je pospravljala še zadnje stvari, da bo na sveti večer vse v redu, Joško. se je drsal pred hišo, Micka je pa spala na peči. Jakec je postavljal jaslice in vedno pogledoval kaj dela mama in če je še tako žalostna.
„Zdaj ali nikoli", si je mislil in se odločil, da še pred svetim večerom prosi mamo za odpuščanje, sicer bo na sveti večer umrl od žalosti in kesa, ako ne bo mama zopet vesela in prijazna kakor vselej.
Mati je stala pred pečjo in gledala kako spi njen najmlajši. Tedaj pa potiho pristopi Jakec in poklekne pred svojo mamico:
„Mama, prosim vas, ne bodite več hudi, obljubim vam, da vas nikdar več v življenju ne bom razžalil."
Mati se je obrnila k Jakcu, ga dvignila in pritisnila k sebi in mu dejala: „Je že vse poravnano, Jakec, Vse bodi pozabljeno. Samo priden bodi in obljubo drži."
V materinem očesu se je zalesketala solza in padla Jakcu na glavo in on jo je začutil kot opomin dane obljube.
In tisto minuto se je naselilo zopet veselje v Snedičevo hišo. Tako lepega božiča, kot je bilo to leto, Jakec nikdar več v vsem svojem življenju ni doživel. Toda nikdar v svojem življenju ni prelomil svoje obljube.
Tak je bil božič brez potice.
Srečko S e 1 i v e c*
J3t*irdt Jimeimm
Leto 1945. bo šlo v zgodovino kot leto največjih strahot, najhujše stiske in grozeče gospodarske zmede — na drugi strani pa bo to leto za slovenskega človeka na Koroškem leto osvoboditve izpod hitlerijanske tiranije. Nikoli v minulih časih se naš kmečki rod ni toliko tresel strahu za svojo zesn-Ijo in domačijo, kakor v komaj pretekli dobi. V letu 1945. je bilo strahu konec in na stotine pregnanih družin se je spet vrnilo na rodno grudo.
V gospodarskem oziru je bilo minulo leto za kmeta polno nestalnosti, zmešnjav in gospodarskih težav. Kadar se podira in končno zruši taka vseobsegajoča družabna oblika, kakor je> bil nacionalni socializem, in kadar se sesuje taka državna tvorba, kakršna je bil „tretji rajh", so težko prizadete vse panoge javnega življenja. Gotovo ne na zadnjem mestu tudi kmetijsko gospodarstvo, ki se more ugodno razvijati le v miru in gospodarskem ravnovesju ter ustaljenosti.
Koroškemu kmečkemu podeželju so vojne grozote bile sicer prihranjene. Vendar pa je kmet na široko utrpel znatne gospodarske škode, ki so mu jih prizadejale umikajoče se nemške armade in vse ostalo, kar je umiku sledilo ali ga spremljalo. Najhuje je pa kmečki gospodar občutil pomanjkanje potrebščin, kakor so močna krmila, umetna gnojila, razna zatiralna sredstva zojier škodljivce, izbrana semena in podobne stvari. Tudi to se je v kmečkem gospodarjenju poznalo, da je bilo zelo težko ali pa celo nemogoče dobiti razno novo kmetijsko orodje in pa tudi nadomestne dele. Ce se je kmetu orodje pokvarilo, je moral premagati celo
vrsto težav, predan ga je spet mogel uporabljati.
In ne nazadnje in ne najmanj je kmeta gospodarsko pritiskalo tudi denarno vprašanje in z njim združen problem cen. Za denar večkrat ni bilo možno dobiti niti najpotrebnejših gospodarskih in gospodinjskih potrebščin. Če si je pa kmet skušal pomagati iz stiske z zamenjavo za svojo pridelke, so mu hitro naprtili na hrbet očitek, da uganja črno borzo in podobna sumničenja. .
Vsem neštetim težavam so se pridružile se neugodne vremenske razmere spomladi, čez poletje in jesen pa razmah raznih škodljivcev. Tako so letos gosenice uničile dobršen del zelja, ki igra v prehrani pomembno vlo go. Najbolj občutno je pa bil kmet prizadet zaradi suše. v dobi najbujnejše rasti. Pridelek sena je bil usodno pičel. Trave se zavoljo suše niso dovolj razvile in so prezgodaj do zorele. Sena je bilo manj, in kakovostno je bilo slabše kot v normalnih letih. S tem je bila udarjena glavna gospodarska panoga našega kmeta: živinoreja. Kako hude so posledice, vsi občutimo. Dežela je v stiski za najnujnejše življenske potrebščine — mleko, maslo (maščobe) in meso. Sedaj je treba napeti vse sile, da se z združenimi močmi premagajo težki časi v prehrani, ki jih je v znatni meri povzročila spomladanska suša, in ki jih najtežje občuti kmet sam, ko mora gledati, kako se mu krči stanje živine in kako mu vsled izostanka močnih krmil pešajo krave-mlekarice.
Gospodarski pogled nazaj na leto 1945. torej za kmeta ni razveseljiv. Toda razveseljiva je ponovna zavest, da so naše kmečka
domačije vse naštele .težave in nesreča vendarle pogumno prenesite. In razveseljivo je tudi trdno upanje, da je najhujše za nami in da gremo lepšim in boljšim časom nasproti. Tako upanje je povsem utemeljeno in opravičeno. Ne bo se več podiral hitlerizem in ne nemški rajh; delovnih moči bo vedno več ker se vračajo domov svojci iz vseh delov sveta in je za njihov čimprejšnji povratek na delu posebna akcija deželne vlade,- umetnih gnojil, krmil in raznih' škropiv bo vedno več na razpolago, čim bolj se bo industrija preusmerjala na mirnodobsko proizvodnjo,- isto je s kmetijskim orodjem in stroji. Vprašanje denarja in njegove vrednosti se pravkar ugodno rešuje. S tem v zvezi se bo deloma samo, po sebi, deloma pa z ukrepi oblasti urejevalo vprašanje pravičnih cen.
Kmečki grunt je zares trden. To je očitno pokazalo minulo leto. Pa še nekaj se je v odhajajočem letu pokazalo. Da je tudi kmečki človek in ves kmečki stan kot celota zdrav in trden. Če bi bil odpovedal kmet, bi bilo po nas! A kmet ni odpovedal. Vzdržal, je vsa preizkušnje težkih časov, neugodnega vremena in neurejenih gospodarskih razmer. In danes, ob prehodu v novo leto, nepremakljiv stoji na svoji zemlji, ki so jo že stoletja pred njim obdelovali njegovi predniki, kakor poje pesem:
„Vse je vihar razdjal,
Narod pa zmiraj stal ..."
To je naš kmečki narod, ki mu gre na koncu leta o pregledu njegovega gospodarskega položaja priznanje in pohvala.
Dr. L. P.
Stn]iyoißd\lvo le potrebno
Takole ob koncu leta bi kmečki gospodar moral biti podoben turistu, ki pleza na strmo goro'in pride do prelaza. Tamkaj se ze. trenutek ustavi, se oddahne in pregleda pod seboj pot, ki jo je prehodil. V mislih še en krat prepleza strmine pod seboj, poglecla na uro, oceni porabljeni čas in potrošene moči svojega .telesa ter napravi bilanco: ali je dobro hodil ,ni preveč opešal in ne potratil oreveč časa? Ko tako vse oceni in se spočije, krene dalje svojemu cilju nasproti.
Kakor ta hribolazec bi naj imel tudi kmet ob zaključku leta jasno in točno pred seboj gospodarsko pot, ki jo je prehodil na svoji kmetiji v tem letu. To je pa pri tako mnogovrstnih gospodarskih panogah in pri tolikih, dogodkih na kmetiji popolnoma nemogoče; še tako dober spomin človeku odpove, kadar je treba spomniti se raznih izdatkov in dohodkov v natančnih številkah. Le če je v^e to kje zapisano .gospodar ob koncu leta more napraviti končni račun in obračun (bilanco): ali ni potratil preveč dobrin za uspeh, ki ga je dosegel? Ali mu zapiski kažejo dobro ali slabo gospodarjenje?
Brez nekakšnih zapisanih podatkov torej ni mogoče delati obračuna. Obračun je pa kakor izpraševanje gospodarske vesti. Brez takega izpraševanja ni kesanja, brez kesanja pa ne poboljšanja in odpuščanja gospodarskih grehov.
Oni dan smo na tem mestu pisali o popisu gospodarskega inventarja. To je že nekaj. Vendar še premalo. Najvažnejši zapiski gospodarskega knjigovodstva so dnevne postavke dohodkov in izdatkov, kakor smo tudi že govorili o njih. Ni jih pa možno vnesti v knjigo ob koncu leta, kakor inventar, marveč jih je treba vpisovati dnevno sproti. Zato je za minulo leto stvar že zamujena; a začne se lahko z novim letom za prihodnje leto. Poskusite s tem enostavnim knjigovodstvom! Prepričali se boste, da vam bo delalo veselje.
Zdaj pa še vprašanje.— kako? Tako, da se boš na zapisane postavke sam spozna! in jih razumel, pa bo vse prav. Svojega na ta način vodenega „knjigovodstva" itak ne boš nikomu predlagal v pregled. Zato ne sprašuj veliko, kako se dela lotiti. Nabavi si pripraven zvezek s črtanim papirjem, vanj pa sproti zapisuj na eno stran dohodek, na drugo izdatke. Vpisovati je pa treba vestno in točno, drugače to delo nima smisla. Vedno vpiši dan (datum). Pri vsaki postavki z besedo ali dvema navedi, odkod je bil dohodek (n. pr. za tele, za krompir itd.), pri izdatku pa čemu služi (n .pr. za umetni gnoj za njive, za popravilo voza itd.). Ob koncu leta boš iz postavk lahko razvidel, katera gospodarska panoga je posebno dobičkanosna in za koliko so pri nji dohodki večji od izdatkov. Prav tako ti bo jasno, pri kateri panogi te najbolj čevelj žuli. Šele tako bo mogoče nap’1'' ' - !	o opravljati in gospo
daratvo Ui . - m- s . .	Dr. L. t' |
Brez ječmena, ki zavzema vedno važnejše mesto v vrsti kulturnih rastlin, skoraj ne moremo razpravljati o gospodarstvu s krmili. Skupaj z drugimi žitaricami, ki jih uporabljamo za krmo, se odlikuje ječmen po svoji lahki prebavljivosti in po tem, da ga vse vrste živine izredno rade jedo. Da je ječmen tudi po krmilni vrednosti polnovreden v primeii z drugimi žitaricami, naj pokaže naslednja razpredelnica o najvažnejših sestavinah žita:
		pšenica	rž	oves ječm.	
surove	beljakovine	12,1	11,5	10,3	9,4
nedušične ekst, snovi 69,0			69,5	58,2	67,8
surova	vlakna	1,9	1,9	10,3	3,9
surove	maščobe	1,6	2,0	6,0	2,3
Podatki veljajo za ječmen v splošnem, tako za ozimni kot za jari Konjem lahko krmimo ječmen z največjim uspehom do polovice obroka namesto ovsa. Posebno prednost ima ta način krmljenja v času žetve, ko nam stara zaloga ovsa že poide ,ovsa nove žetve se pa še ne upamo krmiti v večjih obrokih. Ječmenov zdrob je tudi zelo dobra dodatna krepka krma za mlado ih staro govejo živino, zlasti za teleta in vprežno živino ter govedo, ki ga pitamo za zakolj. Tudi za mlečne krave je ječmenov zdrob skupaj z drugimi krmili odlična krepka krma. Praksa je pokazala, da je predvsem pri visoko mlečnih kravah, ki jim je treba dajati večje obroke krepke krme, primerno dajati mešanici vsaj 15 do 20 procentov ječmenovega zdroba. Čim večja je proizvodnja mleka tem večji naj bo procent ječmena Največjega pomena je pa ječmen pri pro izvodnji svinjske masti. Ako krmimo prašiče z ječmenom, dobimo meso in slanino res prvovrstne kakovosti in odličnega okusa. Razumljivo, da danes debelenje prašičev s samim ječmenom sploh ne pride v poštev Potreba gospodarstva, da dosežemo na enoti kmetijske površine čim večje pridelke in tako čim več masti, nas sili, da vzamemo krompir za osnovo pri proizvodnji svinjske masti. Pridelku 30 q ječmena na 1 hektar lahko postavimo z gotovostjo nasproti 250 q krompirja. Po krmilni vrednosti račun'amo 1 q ječmena za 4 q krompirja. Krmilni uspeh krompirja z iste površine je torej dobro dvakrat tolikšen kot krmilni uspeh ječmena S samim krompirjem seveda tudi ne sme mo in ne moremo dobro vzrediti prašičev Krompir vsebuje komaj 1% beljakovin, Po treba živali po beljakovinah tudi pri največjih obrokih krompirja niti zdaleka ne more bfiti krita brez vsakih dodatkov belja-kovinastih krepkih krmil. Dobro krmo za pitanje prašičev pa dobimo, če jo sestavimo iz krompirja, ječmenovega zdroba in po ’ snetega mleka. Poleg 2 do 3 litra mleka ali č'Vrt kg kake druge močno beljakovinaste 1 Mine daiemo <svi na đin vnr čas. ko jih
debelimo, povprečno 70 dkg ječmenovega zdroba. Da dosežemo v 140 dneh prirastek na teži kakih 90 kg, zadostuje približno 100 kg ječmenovega zdroba. Razen tega je potrebno kakih 8 q krompirja in 400 litrov mleka.
V primeri z vrednostjo in porabo ječmena za krmo stopijo vsi drugi načini uporabe in predelave v ozadje. V industriji izdelujemo iz ječmena pivo, sladno kavo, ješprenj, špirit in še nekatere druge izdelke, vendar za vse to pride le majhen procent celokupne produkcije ječmena v poštev.	—c.
Goplev mladih drevesc
Novovsajeho drevo je treba v začetku tako skrbno gojiti kot kakega novorojenčka, kajti ob presajanju je izgubilo skoraj vse one najbolj drobne koreninice, ki dovajajo mokroto in hranilne snovi.
Za pospeševanje rasti koreninic je v prvi vrsti potrebno, da je zemlja okoli njih vedno dovolj vlažna.. To že najbolje dosežemo s. tem, da damo okoli korenin mešanega gnoja (komposta) ali drobne šote, ki naj bo zelo vlažna. To je zlasti važno, če je zemlja peščena.
Ce drevje bolj pozno posadimo, ga je treba temeljito zalivati vsaj vsakih osem dni, to zlasti še, če je bila spomladi velika suša. Da se zmanjša učinek vročih sončnih žar kov, naj se deblo od zemlje navzgor do pričetka vej premaže z apneno vodo, ker je bela barva najmanj dovzetna za sončne žarke. Že starejša drevesa, ki po presaditvi bolehajo in slabo uspevajo, rešimo na ta način, da deblo in starejše veje ovijemo z mahom ali slamo, katero je treba od časa do časa zmočiti. Drevesa, ki so se dobro prijela, lahko v maju in do sredine junija ob deževnih dneh zalivamo z razredčenim kurjim gnojem ali gnojnico, katerima smo dodali lesno oglje ali superiosfat, Samoob-sebi se razume, da moramo vse sadne škodljivce (n. pr. gosenice, hrošče, uši itd.) temeljito zatirati.
Kdor bo res skrbno odgaja! mlado drevje, bo kmalu opazil vidni uspeh svojega truda in bo lahko v kratkem času užival sadove svojega dela
KAJ JE BILO TREBA NAREDITI DO DANES?
Končati ■ moramo s oranjem. Lahko nadaljujemo s prekopavanjem in spravimo hlevski gnoj. Nadalje si poskrbimo materjal za napravo komposta. Ce so tla zmrznjena, peljemo gnoj in kompost na polje in ga takoj raztresemo. Semenske prihranke je treba pregledati, da ne bomo doživeli spomladi razočaranje. Manjkajoča semena moramo takoj naročiti. Vodovode zavijemo v slamo, da jih tako zavarujemo pred mrazom, Vo-- p \r c-- b'- r "rvvi .,o.
Za naš zenski svet
itm ^iiu#slroi im*r
Uradniki, aarnoščonoi in db.a/ci so že odšli. Končali so svoje delo v tem letu. Vsak je hite! domov v družinski krog,- vsakomur se je čitala sreča v očeh. Utihnile so tovarniške sirene .stroji so se zaustavili, le še delavci, ki so pospravljali ,so motili mir. Silvestrovanje se je čutilo vsepovsod.
Marica je obsedela pri pisalni mizi, zagrebla obraz v dlani in krčevito ihtela. Sama, tovarišice so že davno odšle na tople domove. A kam naj gre ena? Doma v njeni sobici, kjer stanujeta s staro materjo, je hladno, iz vseh kotov reži-žalost in beda. Toda vse bi še potrpela, še tistih nekaj gubic bi ne bilo na njenem lepem obrazu, če bi na bilo žalostne zgodbe z inženirjem...
Ril je še ubog študent ,ko sta se spoznala. Zaljubila sta se z‘vsem žarom prve ljubezni. Z njenim denarjem je odšel v tujino in promoviral. Videla sta se le parkrat v dolgi a letih, materin denar je že. davno pošel, tod . Marica je živela le ob misli, kako bo lepe, ko se bo vrnil in ostal za vedno pri njej.
Vrnil se je, ni pozabil njene dobrote. Pričel je prakticirati pri podjetju kjer je služila za tajnico. Vsak dan sta se videla, šla r sprehod in kovala načrte za bodočnost. M -rica je bila srečna, da presrečna. Se z večjo vnemo je delala podnevi v pisarni, a ponoči je šivala balo.
Toda življenje gre brezobzirno preko sreče mladih src; čas se ne' briga za posameznika. Prišla je vojna, Ivanu ni bilo treb iti na fronto, kajti tovarna je morala delaii noč in dan in potrebovala je zmožnih ljud .
Marica se je v tern trenutku spomnila onega lepega Novega leta, ko je sonce tako toplo sijalo. Bolest je presunila njeno srce ob misli, kako je takrat hitela ob njegovi strani ven v božjo naravo. Se je v duhu videla ono krasno večerno zarjo, ki je pordečila nebo, ko je sonce zašlo. Ivan je potresel zasneženo jelko, da se je vsulo nebrej. iskric in biserov na tla in dejal: „Tako ta bom obsipaval z ljubeznijo vse žive dni" ...
Nato je odšel v tujino, da bi opravil važrm posle za tovarno. Marica ni mogla pričakati njegovega povratka. Prišel je dan,, ko bi sa bil moral vrniti, a njega ni bilo od nikoder. Prešel je teden, prešlo štirinajst dni, a on se ni vrnil. Direktor je brzojavil na vse strani. Nato je napočil oni strašni dan, Marica sa še tako živo spominja. Sonce je že topleje sijalo, tako da so se topile ledene sveča izpod streh, otroci so zadovoljno drčali po klancu — tedaj ji je direktor izročil brzojavko: „Hotel, kjer je gospod Ivan B. prenočeval dne... je bil popolnoma razdejan ob letalskem napadu. 60 oseb mrtvih, med njimi tudi... Marica se je takrat zgrudila v nezavest, tako jo je pretreslo. Nato se je hotela zastrupiti, oditi v daljni svet, a nazadnje kakor se zgodi v večini takih primerov, ni storila ne tega ne onega.
Le resnejša je postala in bolj molčeča; radostna prešernost je izginila z njenih lic. Dnevi so ji potekali v samoti in enoličnosti, ki jo je prekinil le še kak nov žalostni dogodek. Da, sredi te neizmerne, večne enoličnosti je prišlo za njo tudi to Novo leto naglo in nepričakovano. Marica se je odpravila domov. S težkim srcem in sklonjeno glavo je tavala skozi zimsko meglo. Čemu to življenje! Vsako leto si voščimo: Srečno novo leto! a vsako leto je žalostneje. A ona je ša tako mlada in polna hrepenenj.
Doma je Marica potegnila svetilko na rob mize in legla na posteljo s knjigo v roki. Hotela je razpoditi težke misli in se razvedriti, toda saj ni mogla brati.
Čajnik je neumorno šumel na pečici a vnej je veselo prasketal ogenj. Njena stara mati je komaj slišno dihala pod težko, debelo odejo, dremala je že. Marica je premišljala kako si bodo jutri prijatelji in znanci voščili “Srečno novo leto”, „Želim ti sreče", Toda kdo bo voščil njej? Edino njena dragi mati bo stopila k njeni postelji, jo poljubila na čelo in izpregovorila: „Da bi bilo to leto srečneje za naju obe".
Marica je iznenada skočila iz postelje, odprla skrinjo in poiskala v njej lepo izrezljano škatljico. Odprla jo je in vzela iz nje slike in pisma njenega zaročenca. Pregledovala je pisane razglednice „Beograd" „Paris", „Dunaj", „Amsterdam" . .. Solze so kapale na mrtvi papir. Stala je ves čas, ne da bi se zavedala. Nato se je vsedla in ihteč pričela pisati, pisati. Hotela je izliti vso svojo notranjo bol na beli papir.
Olajšano je dvignila pogled iznad mize na spečo mater. Ne ona ne sme nikdar čutiti njenega trpljenja. Saj je vse zaman. Pospravila je pisma in slike, jih zaprla v škatljico in položila na dno skrinje. Svoje pisanje je vrgla v peč; plameni so željno objeli njeno bolečino.
Zjutraj se je stara mati tiho približala hčeri, jo iskreno poljubila na čelo in ji voščila kakor že več let:
„Da bi bilo to lota srečneje za naju obe."
m
IZ DOMAČIH KRAJEV
Obsodbe vojaških sodišč
Usiaimlleii „Zveze ovsiripliiši Slovencev'
Jožef Walahovic je imel pri sebi napačno dovolilnico oz. nek uradni spis (in sicer vozno dovoljenje, last Hermana Schönharta), s katerim se je izkazal pri civilni policiji; razen tega ni prijavil neke osebe, ki so jo iskale zavezniške vojaške oblasti. Spoznan je bil krivim obeh prekrškov in obsojen na 2 leti ječe. V zvezi s tam je bila tudi obsojena Marija Gerber iz Nemčije, sedaj bivajoča v Sv. Marjeti pri Volšperku, istotako na dve leti ječe, ker ni prijavila prvoobtoženega, čeprav ji je bilo znano, da ga zavezniške vojaške oblasti iščejo; dalje je pomagala nekemu članu sovražne vojske, da je ušel pred arita-cijo; končno radi tega, ker je ušla koncem avgusta 1945 iz zapora, v katerem je bila po obsodbi vojaške vlade.
Sadi tihotapljenja pisem v taborišče internirancev v Volšperku je bila kaznovana Lu-iza Jsglič iz Reichenberga pri Volšperku z denarno kaznijo 500 Š; Marija Ašnik iz La-bovske doline na tri dni in 6j) S radi tihotapljenja pisem iz Jugoslavije v Avstrijo. — Radi neupravičene posesti orožja in streliva je bi! obsojen Lovrenc Adam iz Stelnberga na 9 mesecev ječe in 350 Š. — Radi tatvine obleke in radi nedovoljene posesti orožja so bih kaznovani 3 Madžari in sicer Laios Zeicz in Lajos Carczag vsak na 15 mesecev ježe, Anton Muiavetz pa na 16 mesecev.
Zidarski mojster Ambroš Putz iz Malte je imel razstrelivo, ki mu ga je v januarju t. 1, nakazalo okrajno glavarstvo v Šmohorju, a ga je pozabil prijaviti v smislu novih zakonskih določil vojaške vlade ter ga je brez dovoljenja iste še naprej uporabljal. Sodišče ga je kaznovalo s 250 Š.
Po poročilih odseka za tisk pri koroški deželni vladi je te dni sprejel g. predsednik Piesch večje odposlanstvo Koroških Slovencev, katere mu je predstavil šef odseka z:; narodne manjšine g. Cefarin. Odposlanstvo so sestavljali izključno zavedni Koroški Slo venci, med njimi precej takih, ki so aktivno sodelovali v osvobodilni borbi Titovih vojaških edinic proti Hitlerjevemu režimu.
Vodja odposlanstva je izrazil želje Koroš kih Slovencev, ki brezpogojno žele sledeče da se popravijo vse krivice ki jih jim js povzroči! Hitlerjev režim; da se preuredi šolsko vprašanje; da se dovoli svoboda zdru zevanja in tiska, kakor tudi kulturnega udejstvovanja,- dalje naj se dovoli, da tudi Koroški Slovenci smejo biti sprejeti v javne službe in da naj na ozemlju z mešano govorečim prebivalstvom velja slovanski jezik kot drugi uradni jezik.
Odposlanstvo je končno izrazilo željo, da želi velika večina Koroških Slovencev mir, red in mirno sožitje s svojirhi nemško govorečimi rojaki ter hoče sodelovati pri obnov; svobodne in demokratične Avstrije.
Gospod predsednik Piesch se je odposlanstvu zahvalil s prisrčnimi besedami za nje govo izjavo lojalnosti, ki jo je podalo v ime-nu koroškega slovenskega ljudstva. Prosil je vse navzoče, naj vplivajo na področjih z mešano govorečim prebivalstvom, da se čim-prej izvede novi šolski red. Kajti z njegovo uvedbo se ne smejo uvajati niti ponemče-valne niti poslovenjevalne tendence, temveč naj se skuša doseči le to, da se čimbolj izravnajo vsa narodnostna nasprotstva, kar bo v korist obeh narodnosti.
Obenem poroča odsek za tisk, da so Ko roški Slovenci ustanovili organizacijo „Zvezo avstrijskih Slovencev", ki hoče biti nad-
strankarska in združevati vše zavedne Koroške Slovence, ki hočejo ostati v mirnem sožitju z nemško govorečimi sorojaki; obenem zahteva nemoteno gospodarsko in kulturno delovanje. Zveza je naprosila g. predsednika Piescha, naj se njihova prošnja za. odobritev predloži vojaški vladi.
Podlžmos
UMESČENJE NOVEGA PROŠTA ¥ FQDKKNOSU
Zadnjo nedeljo pred božičem je romantična podkrnoška proštija doživela redko slovesnost in veselje. Po daljšem presledku je spet dobila novega prošta v osebi mil. g. Lenarta Trabesingerja. Slovesno umeščenje se je vršilo v nedeljo 23. decembra popoldne. Za to slovesnost so še zbrali na Pod krnosu številni prijatelji in znanci nove:-: gospoda prošta. Na slovesnost so med drugimi prihiteli tudi vsi sosednji gospodje župniki, žrelski, grabštajnski, medgorski, vetrinjski in iz Št. Jakoba ob cesti. Obred umeščenja je izvršil mil. g. prošt Benetek iz Tinj, ki je v lepem nagovoru zbranim fare nom in gostom, ki so napolnili prostorno cer kev, obrazložil pomen lepe slovesnosti. Nato je'sledil slovesen blagoslov z zahvalno pesmijo. Po blagoslovu je vsa duhovščina ; g. proštom v procesiji šla na pokopališče, kjer je novi gospod prošt molil na grobu svojega prednika za duše rajnih proštov
Po končani cerkveni slovesnosti so se gostje zbrali v proštiji, kjer so novem digni-tarju izrekli čestitke in mu voščili mnogo sreče in uspeha na novem področju njegove svečeniške službe.
Ko je naš dopisnik na Štefanovo obiska! mil. prošta, da je našel v cerkvi sredi gru-
če mladine, ki jo je učil božične pesmi. Gospod prošt je poleg gorečega dušnega pastirja in slovečega pridigarja tudi navdušen pevec in muzik. Poin je še mladostne svežosti in ko govori o svojih načrtih za obnovitev prošti j e in duhovnega življenja v fari, žari iz njegovih oči mladostno navdušenje. Zaveda se, da ga čaka trdo delo, ki pa se ga ne ustraši. Zgrabil je za delo na pravem koncu. Njegov up in veselje je mladina. Z dobro voljo in božjo pomočjo upa popraviti škodo in zaceliti rane, ki jih je vsekala vojska.
Kot zgodovinsko zanimivost naj omenimo, da je sedanjemu gospodu proštu ime Lenart, kakor je bilo ime tistemu proštu-lajiku, ki 3a opisuje v svoji povesti „Podkrnoški gospod" (Gurnitzerj Dolores Vieser. Vendar moramo resnici na ljubo ugotoviti, da v seznamu podkrnoških proštov, ki visi v zakristiji v Podkrnosu, tega zgodovinskega junaka nismo našli. Če ni tudi tisti Lenart samo plod bujne pisateljičine domišlije, kot še marsikaj v povesti. Naj bo karkoli, preteklost prepuščamo zgodovinarjem.
Danes se mi pridružujemo z vso odkritosrčnostjo čestitkam prijateljev in faranov gospoda prošta ter v njih in v svojem imenu želimo gorečemu dušnemu pastirju, slovečemu pridigarju in plemenitemu rodoljubu mnogo sreče in božjega blagoslova ter mu kličemo; Ad multos anncs!
VeliKa akiša žaadarmarije in policije v taiiorištiii za lujce
Kakor poroča „Kärntner Nachrichten" je bila v zgodnjih jutranjih urah 18, in 19. dec. izvedena velika policijska akcija v taboriščih za tujce na Koroškem. V akciji je sodelovalo skupno skoraj 400 oseb varnostne službe, V teku akcije je bilo pridržanih 8 oseb zaradi različnih prekrškov. Nabranega je bilo precej različnega blaga, zlasti živil.
Točnost, snažnost, red povsodi; prva skrb molitev bodi!
Delaj vneto, starše ljubi; srčne čistosti ne zgubi!
V šoli vdanost naj te vodi, v cerkev vestno, redno hodi. Da življenje bo ti srečno zdaj, poslej, pa tudi večno.
BOŽIČNA POSLANICA SV. OČETA
tta Sveti večer je dal Sv. Oče preko Vati kanskega radia sledečo poslanico;
„Ob zadnjem božičnem prazniku šo se pomešala gorka čustva s sveto radostjo; kajti sredi bratske ljubezni smo videli svet razklan v divjo mržnjo in željo po maščevanju in uničevanju. Medtem ko je zadonela glo-ria k Bogu na višavah, se je nadaljevala bra tofflorna vojna. Nasproti svetli luči iz Betlehema je stal pekel plamenečih ognjev; nasproti milemu obrazu Božjega Deteta se jo dvigalo znamenje Kajna, ki bo še dolgo ostalo vtisnjeno temu stoletju.
Letos imamo srečo, da je končan oboroženi spor,, nepričakovano, najprej® v Evropi in potem v Aziji. Sedaj lahko slovesno praznujemo Božič brez strahu pred nevarnostmi z morja, s suhega in predvsem iz zraka. Izrekamo našo ponižno zahvalo za mir na zemlji, ki sicer še ni resničen mir, marveč stopnja po vojni,
Dolgo bo trajalo, da ozdravimo rane te strašne vojne. Treba bo mnogo modrosti, potrpljenja in dobre volje, da povrnemo svet k pravici' in redu mira.
Kakor je že znano, smo se prvič, odkar nam je Bog kljub naši nevrednosti po svoji volji izroči! pontifikat, odločili, ako je Bogu dopa-dujoče, da nadaljujemo z imenovanjem novih članov svetega kolegija. V našem zadnjem božičnem nagovoru smo pokazali na velike, različne težkoče, katere so nam takrat preprečevale, da izpolnimo mesta, ki so postala prosta v rimski papeški vladi. Vslsd tega smo srečni, da vidimo sedaj okoli sebe tako pomembno število kardinalov, katere smatramo na podlagi njihovih izvanrednih kreposti in pomebnih zaslug za Posebno vredne za sveti škrlat.
V naših očeh zasluži ta izvenredni dogodek, da ga razložimo iz posebnih vidikov.
Predvsem hočemo oznaniti, da je s temi imenovanji sv. papeška vlada polnoštevilna. To je bil vočkrat slučaj v 16,, 17. in 18. stoletju. ali nikoli v 19. in 20. stoletju do današnjega dne.
Odločili smo se, da se povrnemu k temu staremu običaju in da se pri izpopolnitvi polnega števila članov držimo meje, katero je določil Sikst V.
Obžalujemo, da nas je ts meja preprečevala, da vključimo v ta imenovanja različne druge prelate in duhovnike, posebno rimsko Papejke vlade in duhovnike, ki so bili' radi Svojih velikih zaslug za S/eto stolico tega Vredni.
Druga posebna značilna lastnost teh in -
Povanj leži v različnosti narodnosti, h ka-larim spadajo bodoči kardinali. Hočemo, da
1® zastopano v sveti papeški viadi koliko.. Mogoče veliko število plemen in narodov, d® pravilno zastopamo vesoljstvo cerkve.
Zadnja leta našega pontifikata smo opazovali kljub vojni in celo med vojno dotok vseh narodnosti in iz najodaljenejših delov sveta v Večno mesto. Rim izglada na ta način stvarno kot večno, vesoljno mesto, glav-
... . .	'v-	'
,{Photo; Pic. Press.)
no mesto sveta, čigar meščani so vsi, mesto namestnika Kristusovega, na katerega gledajo oči vsega krščanskega sveta.
Rim je sveta mati, Cerkev kot resnična mati vseh narodov — nič manj vseh narodov kot vseh posameznih ljudi. Ker je mati, ne pripada samo enemu ali drugemu narodu, marveč vsem narodom v enaki meri. Vsied tega kot mati nikjer na svetu ni tujka. Ona živi in na podlagi svoje narave mora živeti v vseh narodih.
Cerkev je nadnarodna in nedeljiva kakor Kristus sam.Cerkev je nedeljena in nedeljiva, odkar je Kristus nedeljen in nedeljiv, da uporabimo globokosmiselni izrek Sv. Avguština: Cerkev je „totus Christus", celi Kristus.
Iz tega sledi, da bi bil vsak poskus, da napravimo iz cerkve sužnja tega ali onega naroda, ali da, jo držimo v ozkih mejah oziroma bi jo odtegovali kakšnemu narodu, sveto skrunstvo proti „totus Christus’-su, a istočasno proti edinstvu človaštva.
Toda narodni in državni individualizem v zadnjih stoletjih ni samo poskušal, da oskruni interese Cerkve, da nasprotuje njenim ze-
dinjenim silam in silam, ki ustvarjajo edin stvo, in da jih slabi (sile, katere so nekoč imele tako izvanreden delež na izoblikovanju civilizacije v Zapadni Evropi), marveč tudi da uveljavi liberalizem brez ali pa proti Cerkvi. Posledica tega razvoja je totalitarni sistem.
Na svetu so se pojavile prisilne organizacije. Surovost in divjaštvo, uničenje in sila, kakor jih svet še nikoli ni doživel ter povsod žalosten razdor in pomanjkanje varnosti. V lastno korist in korist celokupnega človeštva mora storiti cerkev vse, da utrdi-svojo nedeljeno in nedeljivo celoto. ,Bolj kot kdaj prej mora biti nadnarodna. Ta duh mora prevajati njeno vidno poglavarstvo, konkla-ve in Sv. stolico, na katerih. slonijo danes važne dolžnosti napram sedanjosti in še bolj napram bodočnosti, kajti predvsem je stvar duha in vsega duhovnega, da si pridobimo pravi pojem. nadnarodnosti, ne pa da brezdušno računamo na računsko-statistični podlagi. Tekom dolge dobe, ko je italijanski narod po volji Previdnosti dajal bolj kot vsi drugi narodi poglavarja in mnoge pomočnike v vodstvu Svete stolice, je cerkev vendarle obvarovala svoj nadnarodni značaj. Na ta način je bilo odvrnjeno mnogo nevarnosti, ki bi v nasprotnem slučaju izpostavile Cerkev najhujšim preizkušnjam. Pomislimo samo na spore velikih evropskih narodov in dinastij v preteklih stoletjih. Celo po Lateranski pogodbi je ostala italijanska duhovščina pri vsej naravni in upravičeni ljubezni do lastne zemlje zvesta nadnarodnemu značaju Cerkve. Upamo in molimo, da se bo mlada italijanska duhovščina in preko nje ves svet tudi tega držal; ali sedanji tok časa tirja še posebno skrb za ohranitev nadna-rodnega značaja cerkve in njene nedeljive enotnosti."
Papež je nato govoril o velikem delu mirovne organizacije: „Priprave za svetovni mir so se pričele. Odgovornost onih, ki so se sestali z namenom, da začnejo tako gigantsko delo, je ogromna. Naš namen ni, obravnavati praktične rešitve, ki naj bi jih uporabili na tej trnjevi poti. Ali mislimo, da naj v kratkih obrisih nadaljevanju naših prejšnjih božičnih poslanic izdanih med vojno, ugotovimo osnovne moralne predpogoje za resničen in trajen mir. Vsestransko se bomo zavzemali za sodelovanje, dobro voljo in zaupanje med narodi. Mržnja, maščevanje, nasprotstva in nepošteno tekmovanje morajo izginiti iz političnih in gospodarskih odločitev."
Potem je papež ostro obsodil totalitarne vladavine: „S svojimi nauki o skrajnostih določajo gospodarski razvoj narodov, oropajo druge narode njihovih močno-.t' S tl e’ zatajeno okrutnostjo posegajo v življenje mi-
lijonov ljudi, stotisoče družin, pahnejo jih v bedo in poženejo z njihovih domov ter iz njihove zemlje. Narode iztrgajo iz njihove civilizacije, njihovih kultur, zs katere so se trudili, da jih razvijejo skozi pokolenja. Vse to je politika, ki ne vodi računa o časti in dobrobiti človeštva. Totalitarni . sistem se v mejah enega edinega naroda kakor tudi v zvezi narodov ne da zediniti s pristno, zdravo demokracijo, kajti ta sistem zastruplja skupnost narodov, jim onemogoča zavarovati varnost držav in narodov in predstavlja stalno nevarnost vojne. Bodoča zgraditev miru je usmerjena na to, da odpravi s sveta vsako zlorabo sile potom napadalne vojne. Vsako samovoljno delovanje na znotraj in na zunaj se mora obsoditi. V tem položaju pa nam ostane samo ena rešitev; Vrnitev k Bogu in k redu, katerega je ustvaril. Vsak dan postaja bolj jasno, da so silo, ki so zanetile vojno, podedovale in posnemale one zmote, čijih bitni element je bilo zanemarjanje duševnih dobrin, zanikanje in zaničevanje krščanskih misli. Vsied tega nam ostane samo eno sredstvo; da se vrnemo k resničnemu krščanstvu tako v državi kakor tudi. v odnošajih med narodi.
Ne dajte se pregovoriti, da to naj ne bi bil političen realizem. Božanski red je zelo realen in zelo viden v politiki."
O vojnih ujetnikih je sv. Oče rekel; „Izrekamo vse priznanje in pohvalo vsem oblastem, organizacijam in osebam, ki so se trudile. da olajšajo žalostno usodo vojnih ujetnikov; na. drugi strani pa ne moremo prikriti naše žalosti, ker smo razen vseh strašnih posledic vojne slišali tudi mnogo o mučenjih vojnih ujetnikov; ujetništvo teh ljudi včasih nepotrebno podaljšujejo, ali pa po-ostrujejo ujetništvo- s krutostjo in neopravičenim prisilnim delom brez ozira na mednarodne kovencije ali na še svetejša krščanska načela ter jim odrekajo ravnanje, kakcr jim pripada kot pregnanim. Tem našim o'. -kom, ki so še v zaporu, .naj poneso ang I na svojih krilih besede njihovega oče’ Sprejmejo naj njegove besede in one naj tolažijo. Vrnili naj bi se kmalu zon svojim družinam in njihovemu mirnodei:: -mu življenju in delu. Prepričani smo, da rekamo čustva vseh pravičnomislečih li če to željo izrečemo i za politične ujetm; i za misijonarje in one ljudi na Dal jr. i Vzhodu, ki žive tam vsied zadnjih težkih d'; godkov v žalosti in nevarnosti. Očitna d -žnost je, da se z vsemi temi nesrečnimi žrtvami ravna človeško. Mislimo, da se tako zaželjeno pomirjenje in složnost med ljudmi ne more bolje uvesti, kakor z osvoboditvijo teh ljudi in ponovno uvedbo resničnega blagostanja. S takimi čustvi in temi željami n« naših ustnicah in v naših srcih prosimo našega Gospoda, da podari Vam častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, kakor tudi vsem našim ljubljenim sinovom in hčerkam i.c i iški blagoslov, katerega vam podelju* jemo."
Brii^nsho sfnSišce iinprasn ilaili iiijiii
Na vprašanje nekega britanskega poslanca v Spodnji zbornici, če namerava britanska vlada priznati novo avstrijsko vlado pod zveznim kancelarjem inž. Figlom, je državni minister Nosl-Backer odgovoril:
„Gospod inž. Figi je predložil zavezniškim poveljnikom novo vladno listino. Pravice te vlade se raztezajo čez vso Avstrijo, vendar pa bo ta vlada pod istimi pogoji kakor prejšnja vlada dr. Renner j a podrejena nadzorstvu Zavezniškega sveta.
Avstrijsfeoiupslovanskl trgovski oüitosaj'i
O tem piše „Volksstimme" („Ljudski glas"). Navaja, da nemška industrija, ki je dosedaj zavzemala odlično mesto v jugoslovanskem uvozu, sedaj ne pride več v poštev. Radi tega bi imela Avstrija sedaj priliko prevzeti en del industrijske preskrbe Jugoslavije Kljub temu, da je bila Jugoslavija radi vojne hudo opustošena, je dosegla pri normaliziranju svojega gospodarstva velike napredke, ker so njeni narodi pokazali močno voljo po obnovi. 2e danes bi bilh v stanju izvažati meso, mast, žito in nekatere surovine, nasprotno bi Avstrija lahko ponudila kot protivrednost posamezne industrijske izdelke in surovine. Za dosego rednega gospodarskega prometa z Jugoslavijo pa ni le potrebno avstrijske, inicijative, temveč je treba ustvariti določene politične predpogoje.
Kakor sporoča britansko zunanje ministrstvo, je priznala Velika Britanija novo Jugoslovansko narodno republiko in s tem ukinitev monarhije. S to izjavo potrjuje britansko zunanje ministrstvo javno sprejem, jugoslovanske note z ozirom na spremembo ustave z dne 8. decembra 1945.
Jugoslovanski poslanik v Londonu je od govor angleške vlade prejel 21. decembra.
Nota, ki jo je vlada maršala Tita poslala britanski vladi, je vsebovala proklamacijo Jugoslavije za narodno republiko, ki se sedaj uradno imenuje „Federativna narodna republika Jugoslavije". V noti maršala Tita se dalje izjavlja, da je. monarhija y Jugosla-viij dokončno ukinjena in da se kralju Petru, kakor tudi vsej dinastiji Karadjordjsvi čev odrekajo vse pravice.
*
Službeno obvestilo o ustanovitvi Jugoslovanske republike je izročil vladi U, S. A, dne 10. decembra jugoslovanski poslanec v
lesi! iz Aisirijc
Britanska pomoč za obnovo stolnice sv. Šteiana
Vrhovni poveljnik britanskih sil v Avstriji divizijski general Sir Richard Mc.Creery je izjavil, da je pripravljen dati za pospravljanje ruševin in izvršitev varnostnih del pri cerkvi sv. Šteiana potrebno orodje in mate-rijal na razpolago.
Da obvarujejo stolnico nadaljnih poškodb v teku zimskih mesecev, so izdelale britan-. ske oblasti načrt, ki predvideva zgraditev ravne strehe iz železobetona nad glavnim delom srednje ladje, zgraditev lesene strehe nad ženskim koroip, začasno prekritje nad glavnim oltarjem, popravilo poškodovane stene v zapadnem delu cerkve, zgraditev začasne strehe nad stranskimi ladjami in odstranitev podrtin iz notranjščine cerkve. Britanske oblasti so pripravljene pomagati tudi pri drugih cerkvenih zgradbah in sicer pri Avguštinski cerkvi, Salvatorski kapelici in Albertinu. '
Dunaj
V svrho osnovanja avstrijskega strokovnega in časopisnega tiska so sestavili na Dunaju pripovedni komite. Izdajatelje časopisov, strokovnih spisov in istovrednih tiskovnih del vabijo v njihovem lastnem interesu, da se prijavijo pri „Zvezi avstrijskega strokovnega in časopisnega tiska na Dunaju VIII, Blondengasse 26.
Solnopad
Kakor poroča oddelek za gledališča in glasbo ameriške kontrolne službe, je komisija za politično preiskavo umetnikov v Solnogradu predložila vlogo za zopetno dovoljenje dirigentsva Herberta Karajana.
Washingtons Obvestilo se je glasilo: „Jugoslovanska ustavodajna skupščina je proglasila na zasedanju 29. XI. 1945. v soglasju z voljo ki so jo jugoslov. narodi svobodno izrazili, in sicer v imenu naroda in v smislu sklepov ustavodajne skupščine, jugoslovansko zvezno demokratsko ljudsko republik'-po dnazivom „Federativno ljudsko republiko Jugoslavije". Z istim sklepom so odpravili monarhijo in Petru Karadjordjeviču kakor tudi vse njegovi dinastiji so vzeli vse pravice, ki so jih prej- dali njemu in njegov dinastiji."
Dne 22. decembra dala ge amerikanska vlada sledeči odgovor.- „Vlada Združenih držav je vzela na znanje vsebino poslanice, katera je bila predložena 10.'decembra 1943 in izjavlja, da priznava spremembe, ki-so bile izvršene v ustavi Jugoslavije in vzpostavi tav republike pod nazivom Federativna ljudska republika Jugoslavija v smislu sklepov ustavodajne skupščine, katera je omeni»«---..
Položaj delavstva na štajerskem
Oficir britanske vojaške vlade za delavske zadeve, major Buckwell je imel radio-nagovor v katerem je povedal, kaj se je na Lem področju javnega življenja storilo. V celoti so delavni uradi od konca augusta posredovali delo za 41.000 mož in 12.000 žena, Med temi je bilo tedensko 500 do 600 slučajev delavne obveznosti.
Kljub zaposlitvi vseh dosegljivih delavnih moči je še vedno tedensko prostih mest pri možkih 300 do 400.
Danes se rabi kljub poznemu letnemu času še preko 15.000 mož in skoraj 6.000 žena, Preko 5.000 vojnih invalidov je treba zaposliti pri lahkem delu.
Madžarska Injovska delayao?;a na Dunaju
Na Dunaj je prispela delegacija madžarske vlade, da bi pripravila ponovno vpostavitev normalnih trgovskih in gospodarskih odno-šajev med Madžarsko in Avstrijo.
Delegacija, ki jo vodita šel sekcije Imre Vajda iz madžarskega trgovinskega in zadružnega ministrstva in vodja gospodarsko političnega oddelka dr. Moritz Czikann-Zicky je poselila odločilna avstrijska vladna mesta in razpravljala z ministrom dr. Gruberjem, kjer so obravnavali predloge, ki predvidevajo med drugim tudi dobavo živilskih in krmilnih sredstev, oziroma industrijskih surovin in industrijkih proizvodov.
Madžarska delegacija je povdarila željo madžarske vlade, stopiti čimprej v konkretne odnose s ciljem intenzivizacije obojestranskih gospodarskih odnošajev, cilj, za katerim stremi tudi avstrijska vlada.
v poslanici."
„Prepričani smo, da bo nova jugoslovanska vlada na temelju mednarodnih določb kot članica Združenih narodov in podpisnica izjave o načelih Združenih narodov prevzela odgovornost mednarodnih dolžnosti Jugoslavije ter se nadalje priznavala sporazume, ki so v veljavi med Združenimi državami in Jugoslavijo. Ko bo sprejela zagotovilo v tem smislu, bo vlada Združenih držav pripravljena predati poverilnice preko poslanika Združenih držav v Beograd novi jugoslovanski vladi."
. „Vlada Združenih držav je z ozirom na obveznosti, ki jih je prevzela na konferenc v Jalti, že objavila svoje stališče, po kate rem ima jugoslovansko ljudstvo pravice zahtevati ,da se uresničijo jamstva osebne svobode, svobode vesti, govora in tiska, zborovanja in združevanja in da jugoslovansko ljudstvo dobi možnost izraziti svojo voljo v svobodnih volitvah, kot je to bilo do ločeno v sporazumu med maršalom Titom in dr. šubašičem v skladu z jaltskimi izjavami."
„Če pogledamo današnje stanje v Jugoslaviji, ni mogoče trditi, da-so bila izvedena
obljubljena jamstva o svobodi, niti da so volitve, ki so jih izvedli 11. novembra, dala možnost za svobodno izbiro ljudskih zastopnikov."
„Ob takšnih .okolnostih- želi vlada Združenih držav poudariti ,naj bo vsakomur jasno, da se vzpostavitev diplomatskih odnošajev s sedanjo jugoslovansko vlado ns sms tolmačiti kot potrditev politike dansšrv-v" režima, načina, katerega se je poslužil, da ja prišel na oblast v državi in dejstva, da jo opustil izvršit:	prevzete obveznosti kot
jamstva za osebno svobodo, katero je obljubil dati narodu."
Fašiste in naciste sa izgnali iz Ivice
Neka švicarska radijska postaja i.-.-v s. >. :
je švicarski pravosodni minister Von Sieger odgovoril na vprašanje, ki so mu ga števili v parlamentu ter izjavil, daso povabili vse kantone naj odstranijo vsako navdaš -stično delovanje na švicarskem ozemlju in naj o tem poročajo. Iz poročil, ki so jih prejeli je zvezna vlada že končala z izgoni fašistov in nacistov ter je s tem čiščenja pri kraju.
Italijanska vlada je temu ugovarjala toda švicarska vlada ne bo odstopila od svojih ukrepov, ki jih ima za zakonite in za pravične, niti s tujo intervencijo niti z demonstracijami.
Do zdaj so izgnali približno 3600 oseb, med katerimi je približno 3100 Nemcev in 4S0 Italijanov. Preučujejo približno 800 prizivov.
Von Steiger je izjavil, da Đino Aitieri se ne more podati na pot, med tem ko Kastani-nijev slučaj še vedno preučujejo.
Amerika ko proflala 4,570 trgovinskih iahij
Senat je odobril zakonski načrt, ki predvideva prodajo 4.570 ameriških trgovskih ladij, ki jih smatrajo za odveč. Ladje bodo prodali zasebnikom in prednost bodo imeli ameriški kupci. Zdaj bodo predložili načrt predstavniški zbornici. Po načrtu, ki ga je izdelal senat bo ameriška tonaža za trgovino z inozemstvom znašala najnižja 7,500.000 ton in največja 10 milijonov ton. V nasprotju s predvojno tonažo, ki je imela 3 milijone ton. Predvidevajo da bo skupna tonaža ameriških ladij za inozemsko in domačo trgovino znašala približno 15 do 20 milijonov ton. Načrt ne dovoljuje preferenčnih tarif za tuje državljane in poleg tega je prepovedano prodati istim potniške ladje. Nobena ladja, ki jo smatrajo za potrebno za obrambo ali za razvoj ameriške trgovinske mornarice se -ne sme prodati v tujino.
Ladje tipa „Liberty" in Victory”, ki predstavljajo večino ladij, ki jih smatrajo za odveč bodo ponudili inozemskim kupcem. Po „določenem času pričakovanja" v katerem bodo imeli ameriški kupci možnost optirati pri najemu teh ladij ali jih kupiti. Za cistern-ske ladje in za bolj hitre ladje so to dobo določili .na 90 dni.
miiiiiMniiiiHmiimiiiimiiiimiiHiiiiiiiiiiiiiiHimiMimiiiimiuminiii
Zaradi pomanjkanja prostora danes nismo prinesli angleške lekcije. S poukom angleščine bomo nadaljevali s prihodnjo številko in to v lažji in razumljivejši obliki kot do sedaj.
leiüta SfitdEišia in Amoriba priznale iuijosloiansko
narodno republike
Romam
KRIZ h A GORI
Ljubezenska zgodba
„Rad bi šel iz Globeli, gospod župnik."
„Seveda kaj pa bi v Globeli? Strani moraš. .. daleč ... in precej, Mate ..."
Hanca je mislila in se je zamislila, toda podoba je bila zmerom bolj nerazločna, kakor skozi steno je slišala, kako sta se razgo-varjala Mate in župnik in naposled so bile besede čisto nerazumljive, podoba se je zazibala in je izginila.
Prestrašila se je Hanca. Tako jasno je bilo trpljenje in tako živo, a glej, veselje ni hotelo živeti; upiralo se je in se je iztrgalo željnemu srcu. Tako lahko in radovoljno ga je ovenčala s trnjevo krono, a z glorijo ga ni mogla ovenčati, rastopili so se ji žarki med rokami. In zdelo se je Hanci, da je grešila ...
„Nikoli ne bo nič iz tega fanta!" je govoril učitelj. „Kadar gre mimo, ne pozdravi; ogne se človeka in gleda v tla. Na samem in o mraku bi ga ne srečal rad."
„Kaj ti je storil?" je prašala Hanca v Svojem srcu, ustnice pa so bile mirne in ga niso branile. Pogledala je učitelju na oči in na ustnice in si je mislila; „Ne srečala bi te rada na samem in o mraku!"
„Poznal sem nekega drugega, tudi izgubljenega študenta, na fari je zdaj; to je bil ves drugačen fant. Prijazen in ponižen, lepo je pel in pripovedoval smešne stvari in hvale-
Ll/Abi CANKAR
žen je bil človeku, če mu je plačal kozarec vina ... Ta pa hodi raztrgan, pa bi kmalu, da bi se mu človek odkrival."
„Umetnik je pač!" se je nasmehnil oče, toda ni se ozrl na učitelja, temveč na Hanco.
„Ponižuje ga, ker ga imam rada!" si je mislila Hanca in težko je ji bilo. Tako mu je darovala vdano ljubezen, v njenih rokah pa se je spremenila ljubezen v zasmeh in ponižanje. In zdelo se ji je drugič, da je grešila...
„Kdo gre tam, Hanca, ali ga poznaš?"
Učitelj je vstal in je stopil k oknu; vstala je tudi Hanca in izpreletal jo je mraz po celem telesu. Oče je gledal na klanec in se smehljal.
„Kdo gr tam, Hanca, ali ga poznaš?"
Mrak je bil že zunaj, globoko v senci je spala globel; do neba ni seglo oko.
Od hriba del, po klancu, je stopal človek zelo urno, kakor da bi drsal po hrbtu, Kla nec se je vil na desno in na levo in tako se je zibala tudi senca, zmerom niže, kakor da bi se bila utrgala od hriba ter padala navzdol, zadevala se ob skale in debla, odskakovala in padala.
„Ali ga poznaš?"
Stopili so k drugemu oknu. Bližal se je človek, visok, tenak in sključen, velik zavoj pod pazduho.
Hanca se je sključila tudi sama in je upog-
nila glavo, kakor da bi bilo leglo breme nanjo ter jb potisnilo k tlom.
„Glej, kako beži! Tako je bežal od praga, prav do globeli!”
„Mate!"
Toda ustnice so se samo zgenile, samo zavzdihnile so prsi.'
Senca je utonila v mraku, ki je polnil vso rako do roba ...
„Resnično ga je zapodil!"
Hanca si je ogrnilar ruto okoli vrata in je šla iz izbe.
III.
Hitela je po strmi spolzki bližnjici v globel. Nebo je bilo še jasno, srebrnosinje, tarn doli pa je bila noč. Že so bile hiše visoko nad njo, hribi so bili vedno višji in temnejši. Postala je in je poslušala, da bi cula njegove korake,- ali bilo je tiho, tudi drevje je molčalo; le malokdaj je zaplaval veter preko globeli in še takrat se je dotekni! vrhov samotnega drevja komaj njegovega plašča rob.
„Mate!"
Zaklicala je pritajeno in plašno in takoj jo je bilo sram, da je zaklicala. Kaj bi bilo, če bi videl njen strah, če bi ga slišal v njenem glasu?
Ogrnila si je ruto tesneje okoli vratu in je tekla, ker pot ni bila več strma; spotoma si je popravljala lase, ki so se ji bili razvezali.
Zdaj je bilo že čisto jasno — zapodil ga je bil preko praga. Jasno je bilo, že daleč in skoro pozabljeno. Čemu zdaj misliti?
Nekdo je tam govoril... Hanca je postala, toda bile so pač njene misli, ki jih je slišala. Kakor je bilo temno, je spoznala pot in se je prestrašila. To je tisti kraj; tam, samo
korak dalje, je bil stopil pred njo in jo je prijel za rame.
„Pojdi z mano, Hanca!"
In ko se je domislila, ji je stisnila srce velika grbza. Zaklicala je s tankim, močnim glasom, ki je presekal tišino kakor z nožem.
„Mate! Mate!"
Klicala je in je tekla, odgovarjalo je od hriba, od vseh strani in mahoma je oživela globel. Zdaj je poznala cilj, tekla je naravnost po tisti poti, koder sta hodila nekoč o mraku, roko v roki. Klicala je v teku in glas je bil že hripav; toda moral je slišati, da ga kliče in da hiti naravnost k njemu.
„Mate! Mate!"
Prošnja je bila v njenem glasu,
„Ne, Mate!... Glej, jaz prihajam k tebi in zdaj bo vse dobro!"
Njene oči so razločile od daleč njegovo senco iz noči. Sedel je na istem mestu, kjer sta sedela takrat, ko se je uprl z roko ob njeno ramo ter jo potisnil globoko k tlom.
„Nisem misiil, da prideš!"
Govoril je malomarno, s hladnim, mirnim glasom.
Hanca se je začudila in prestrašila. Kako je .mogel misliti, da bi ne prišla? Kaj je bilo mogoče, da ni videl njenih oči, ko je hodi! po samotnem klancu in da ni slišal njenih vdanih besed?... Gledal je v tla in je, hodil kakor skozi noč, nebo pa je bilo jasno. Ubogi Mate!
„Ali veš, kako se je zgodilo?"
Ni se ozrl nanjo, ona pa si je zaželela, da bi nagnil glavo, položil roko na njeno ramo in ji pogledal v obraz z velikimi očmi.
„Vem, Mate!"
Dalje prihodnjič.
„Koroška Kronika" izide enkrat tedensko ter stane za stalne naročnike pri odvzemu v prodajalnah v Celovcu lidmanskygasse 2, v Beljaku “osfge-se 5, v Lienzu,. Schweizer-gasse 15 in v VolSpercn OH-"•	T « - 60. pri dostavitvi preko pošt&^d^jMkmašalcu S —.70 Nova naročila in odjave bodo upoštevana samo ob koncu meseca.
Naročnino je treba v 'nupraj p.aćatt. V slučaju višie sile. ni nihče upjJrSwfen »Sptevati povračila naročnine. Poštni uradniki ne prevzamejo nobenih naročil
TJ