Mnenja, izkušnje, vizije
John Clark
Ali nas varietejski filozof vleče za nos?
Slovenski filozof in družbeni kritik Slavoj Žižek je že dolgo znan kot enfant terrible sveta intelektualcev, nekateri pa se morda spra{ujejo, ali ni zdaj {el celo on predale~. Ni bilo dovolj, da je tedaj, ko je tradicionalna modrost oznanjala dokon~no smrt komunizma in prezirljivo zavra~ala vse, kar je bilo povezano z nekdanjo Sovjetsko zvezo, objavil knjigo, v kateri je napovedal potrebo po "ponovitvi leninisti~ne geste". Zdaj je sklenil, da bo v knjigi, ki ima naslovnico primerno okra{eno z giljotino, drzno zagovarjal zapu{~ino Maximiliena Robespierra in njegovega režima strahovlade. Osrednja tema Žižkovega najnovej{ega dela o Leninu, Ro-bespierru in totalitarizmu je potreba po "dejanju". Nekatere opazovalce morda mika, da bi zastavili vpra{anje, ali ni ves njegov intelektualni opus nekak{no nastopa{tvo.
Žižek je bil zadnja leta nekako vedno sredi{~e medijske pozornosti. Leta 2005 se je na obredu, na katerem je mrgolelo slavnih in o katerem so mednarodni mediji poro~ali na dolgo in {iroko, poro~il s 26-letno argentinsko manekenko Analio Hounie. Nevesta je menda h~i lacanov-skega psihoanalitika, prebrala in zelo dobro razumela je Žižkova zahtevna in obsežna dela, poro~ali pa so tudi, da je genialna ali pa tudi ne. Časopisi so objavili množico fotografij ~udovito lepe, nasmejane mlade neveste in ne tako mladega filozofa, ki je bil v~asih videti zbegan ali rahlo nor. Isto leto je bil posnet celove~erni dokumentarni film Žižek!, v katerem so kritiki lahko videli, kako intelektualni superzvezdnik navdu-{uje velikanske množice, razkazuje svoje minimalisti~no opremljeno stanovanje in brez predaha filozofira. Naslednje leto je sledila posebna poslastica za oboževalce, dva Žižkova filma; eden izmed njiju je bil Perverzne'ev vodnik po filmu, ki ga je predvajal Channel 4. Žižek v tej mojstrovini vodi gledalce po labirintu hegeljanske in marksisti~ne dialektike ter lacanovske prihoanalize z drdranjem komentarja o 43 filmih,
od bratov Marx do Hitchcocka in Davida Lyncha. V vseh teh dokumentarcih vidimo hiperaktivnega, poblaznelega, trzajo~ega, z rokami opletajo~ega Žižka, ki o~itno (kot kažejo naslovi njegovih knjig) uživa ob svojih simptomih. Nazadnje so leta 2007 odprli Mednarodno spletno revijo Žižkovih razprav in žižkologija je uradno postala podro~je preu~evanja.
Medtem ko je Žižkova slava med ljudmi naraš~ala in so njegova genialna, duhovita in nezaslišano izzivalna predavanja in knjige privabljali množice, se je v svetu akademske "teorije" sre~eval s precejšnjo nenaklonjenostjo. Neki kritik je celo predlagal, da bi oblikovali "protižižkovsko ligo"; to je morda najjasnejši dokaz u~inkovitosti njegove filozofske nadležnosti. Odli~en primer akademske žižkofobije je Resnica o Žižku, pred kratkim objavljena knjiga, ki bi jo morda morali obsoditi zaradi zlagane propagande. V bistvu ne govori resnice o Žižku, temve~ prodaja resnico o njem, saj naj bi avtorji "izkopali vso umazanijo o Žižku". Pisce je o~itno spravljalo ob pamet Žižkovo mnenje, da je svojeglavi post-modernizem, ki se je razpasel v akademskih krogih, posredno skrajna oblika kapitalisti~ne ideologije in da je treba napraviti "usodni korak od igrivega 'postmodernega' radikalizma na podro~je, kjer je igric konec".
Za zdaj pa se igra nadaljuje. "Stroga kritiška ocena", kot razglaša reklama na ovitku knjige Resnica o Žižku, je dejansko mešanica nadutega akademskega znanja, besnih izbruhov in smešnih poskusov radikalizma. Jeremy Gilbert, na primer, ki je ogor~en nad Žižkovo kritiko kulturoloških študij, bralca poskuša prepri~ati, da Žižek piše kot desni~arski demagog, govori kot desni~arski demagog in napada tisto, kar napada vsak desni-~arski demagog. Zato seveda sledi sklep, da Žižek ni dvoumen. Po drugi strani pa lan Parker trdi, da se Žižek nagiblje "k levi~arskemu indivi-dualizmu". Na desno, na levo, kamor koli.
Vrhunec zbirke je žol~na ploha Jeremyja Valentina proti Žižkovemu domnevno "levi~arskemu fogeyjizmu". Valentine je prepri~an, da bo s tem, ko bo razkril, "kaj Žižka v resnici razvname", in nam zaupal, da "namesto da bi zajebaval Deleuza, Žižka hkrati zajebavata Deleuze in Lacan", izgnal njegovo demonsko razgrajevanje valentinovskih otro~jih pornografskih nor~ij. Ne bo jih. Edina korist te Valentinove "krvave ljubezenske poslanice" Žižku je, da avtor dobro povzame stališ~e številnih Žižkovih postmodernisti~nih kritikov: "Življenje je prekratko, da bi nas skrbelo, ali imamo prav," zato "izkoristimo tisto, kar moremo".
V knjigi je vsaj ena resna kritika. Filozof Simon Critchley trdi, da Žižek "žvižga v temo" in da njegovi pozivi k dejanjem niso ni~ drugega kot "nejasni apokalipti~ni namigi na nasilje". Še bolj to~na je trditev Oliverja Marchanta, da Žižek zagovarja "le dejanje, povezano samo z
globokim razmišljanjem in sprejemanjem težkih odločitev", ki bi ga Lenin (prav tisti lik, ki naj bi ga na @ižkovo prigovarjanje "ponovili") odklonil kot navadno "pustolovstvo". Z drugimi besedami, tudi tokrat gre za obtožbo, da je @ižkovo "dejanje" le nastopaštvo. In spet smo pri prvotnem vprašanju. Če pustimo igrice ob strani, kakšna je v bistvu narava @ižkovega "dejanja"?
@ižkova analiza bi na nekatere nepozorne bralce lahko naredila vtis, da je neutemeljena, popolnoma samonikla in morda nikamor ne pelje. Trdi, na primer, da upravičenost revolucije, kakršno si predstavlja, potrdi le revolucija sama - '"ne s'authorise que d'elle meme". Pojasnjuje tudi, da je revolucionarno dejanje "popolnoma isto kot dejanje slepe vere". A če je res "popolnoma" tako, bi človek razumno sklepal, da ni nič drugega kot neutemeljeno, nerazumno uresničevanje volje.
Vendar bi @ižkovi kritiki ravnali pametno, če bi bili dvakrat premislili, preden so se spravili na nekaj iz besedila iztrganih odlomkov, ki bi lahko namigovali na tako popolnoma samoniklo, neutemeljeno dejanje brez pravega končnega cilja. @ižek je navsezadnje oster hegeljanski kritik vseh abstraktnih idej o desnici in dobrem, ločenih od zgodovine in stvarnosti. Poleg tega vsak, ki je prebral vsaj malo @ižkovih del, ve, da kadar reče, da je nekaj "popolnoma" ali "natančno" nekaj, pozneje ugotovimo, da je tudi "popolnoma" in natančno" nekaj drugega.
@ižek nedvomno namerava šokirati bralca, ko hvali Robespierrov zagovor strahovlade in poziva k "ponovitvi leninistične geste". Vendar pa to ni glavno. To ni le stav (ali drža); to je stališče. @ižek pojasni, da želi "ponoviti leninistično gesto" v kierkegaardovskem pogledu: "ponoviti enako pobudo v razmerah, kakršne zdaj vladajo v družbi". To pomeni pobudo, da bi se odločno osredotočili na razmere, ki opravičujejo dejanje. Poleg tega je tudi Robespierrova zapuščina, ki jo zagovarja, zelo specifična: njegova vdanost potrebi po "velikopoteznih skupnih odločitvah". Torej pri dejanju ne gre le za giljotine ali čeko - nekdanjo rusko policijo -, temveč za sposobnost predvidevanja možnosti kvalitativnih sprememb v družbi in ravnanja v skladu z njim.
@ižek trdi, da "v prelomnih trenutkih revolucionarnih odločitev ni nedolžnih opazovalcev". "Prelomni trenutki" zanj ne pomenijo le leta 1789 ali 1917. Tudi zdaj ni "nedolžnih opazovalcev", ko v našem imenu iztrebljajo cela ljudstva in onesnažujejo okolje in ko plodove našega dela izrabljajo za uničevanje, izkoriščanje, zatiranje in ubijanje. Čeprav je @ižek na nasprotnem koncu filozofskega spektra, ima pri tem nekaj skupnih točk z misleci, kakršen je utilitaristični etik Peter Singer. Kako, sprašuje Singer, naj opravičim zapravljanje bogastva za razkošje, medtem
ko drugi stradajo in bi že z majhno žrtvijo lahko rešil številna življenja? Potemtakem, sklene, prerazporeditev tega bogastva (in pravzaprav še veliko več) ni "dobrodelnost", temveč le pravica. Žižek govori podobno. Nisem nedolžen, kadar dovolim, da se še naprej dogajajo grozote, ki bi se jih dalo preprečiti, in se le sprenevedam, da ne morem nič storiti. To je moralna podlaga za dejanje.
Žižek razpravlja o več možnostih za ukrepanje. Včasih precej strogo poudarja možnost neposrednega dejanja. Tarna nad dejstvom, da možnosti, ki so zdaj videti uresničljive, omogočajo, da v bistvu vse ostaja nespremenjeno. Primer tega je obsedenost z recikliranjem odpadkov in "zelenim" potrošništvom, pri kateri ukrepi, ki nikakor ne morejo bistveno vplivati na temeljne probleme (svetovne podnebne spremembe, množično iztrebljanje ljudstev, onesnaževanje okolja), nadomeščajo voljo do odločnih dejanj. Med take primere sodita tudi skrb za politično korekten govor ali neskončno opravičevanje ogroženim skupinam. Te poteze so nadomestki za usklajena dejanja proti strukturnemu rasizmu ali stvarnemu genocidu. Žižek odklanja take navidezne oblike ravnanja in zagovarja nasprotovanje svetovnemu kapitalu z napadom na "hegemonistične ideološke koordinate". Ali to pomeni, da se je Žižek pripravljen sprijazniti s "terorizmom čiste teorije"? Nikakor ne.
Žižek drugje popolnoma natančno govori o tem, kaj naj bi dejanje pomenilo v jeziku širše politične akcije. Navaja tisto, kar Badiou razume kot štiri pomembne sestavine revolucionarne pravice: prvič, prostovoljnost ali vero v človekovo sposobnost ukrepanja; drugič, pripravljenost uporabiti "teror" za "uničenje sovražnika ljudstva"; tretjič, voljo do uresničevanja "enake pravice za vse" v potrebnem obsegu in hitrosti; in nazadnje, zaupanje v ljudi. Pojasnjuje, kako bi odziv na ekološko krizo lahko vključeval vse naštete sestavine. To bi pomenilo pripravljenost vsepovsod vsiliti enotna merila, da bi rešili problem; pripravljenost naložiti "strogo kazen" tistim, ki se upirajo; zavezanost takojšnjim, obsežnim, odločnim spremembam; in prepričanje, da bo "velika večina" take ukrepe nazadnje sprejela.
Žižek ne pove, kaj bi lahko pomenila "stroga kazen", najverjetneje pa bi vključevala visoke globe in zaporne kazni. Mogoče bi bil za režime, ki bi se upirali, potreben tudi velik pritisk ali celo sredstva prisile. Nekateri bodo porekli, da je to prestrogo. Žižek na to odgovori, da moramo, če ne bomo ukrepali, pomisliti na drugo možnost. Lahko minejo desetletja, medtem ko razpravljamo o tem, kako bi dosegli norme iz kjotskega sporazuma, ki so popolnoma neprimerne za reševanje tega problema. Dvig morske gladine bi lahko povzročil poplavljanje pokrajin, na katerih
zdaj živi na stotine milijonov ljudi, posledica pa bi bil družbeni kaos, kakršnega se nismo doživeli. Uni~enje obdelovalne zemlje bi lahko prineslo lakoto ve~ sto milijonom ali celo milijardam ljudi. Kaj povzro~i ve~jo grozo, ukrepanje ali neukrepanje?
Za Žižka je naš sedanji položaj zelo podoben tistemu, v katerem so gostje na zabavi v Bunuelovem filmu Angel uničenja, ki ne morejo iz stavbe, ~eprav so vrata odklenjena. Prevladujo~e stanje paraliziranosti skoraj povsod po svetu imenujemo "demokracija". Po Žižkovih besedah se v demokraciji množic "družbeno telo simboli~no razkroji, skr~i na številno množico. Volilno telo dejansko ni telo, organska celota, temve~ brezobli~na abstraktna množica". Ni prostora za ukrepanje. Kriterij za ocenjevanje politi~nih režimov je podoben tistemu za ocenjevanje tržnega gospodarstva, v katerem prevladujejo delniške družbe. Ali je mojim osnovnim biološkim potrebam primerno zadoš~eno in ali so moje sanje o dobrem življenju ob pomo~i potrošnje dobrin primerno podprte? Žižkovo mnenje je, da je v poznem kapitalizmu "resni~na vsebina svetovne liberalne demokracije biopoliti~no upravljanje življenja". Posledica je nekakšna slabša razli~ica Platonovih davnih sanj o vladavini filozofov, v kateri bi vladarji zagotavljali, da bi bilo zadoš~eno osnovnim potrebam množic (ki bi jih obravnavali kot stroje za proizvodnjo in potrošnjo), da bi jim postregli s "plemenito lažjo" (najosnovnejšo izmišljijo) in tako preusmerili njihove želje in utišali njihove dvome, tako da ne bi imeli nobenega razloga ve~, da bi kakor koli politi~no "delovali".
Žižek gleda v prihodnost onstran domišljije. Spomni se na~ela passage ä l'acte - prehoda k dejanjem -, ki v lacanovski psihoanalizi pomeni odhod z domišljijskega prizoriš~a. Pomeni tudi zapuš~anje simboli~nega, obmo~ja "velikega drugega", obmo~ja nadvlade. Pomeni spopad z resni~nostjo. Lahko bi šlo za resni~nost našega življenja ali resni~nost naše kolektivne preteklosti. Kritiki, ki pri Žižku vidijo le pustolovstvo, se za to razsežnost ne zmenijo - namre~ za njegov poziv, naj strast, ki jo poganjata in usmerjata domišljija in fetišizem, zamenja "strast do resni~nega". Pristno dejanje za Žižka ne more biti le revolucionaren trenutek, novo domišljijsko prizoriš~e. Zagovarja tisto, kar Badiou imenuje "zvestoba dogodku", odlo~enost oblikovati "nov trajni red". Moralna potreba, ki jo vsebuje Žižkovo na~elo dejanja, pomeni zahtevo, da subjektivni uporni duh najde svojo izpolnitev v objektivnem zgodovinskem redu.
To nas popelje nazaj k naravi site evenementiel, prizoriš~a dejanja. Žižek pravi, da "v pravem revolucionarnem preboju utopi~na prihodnost ni preprosto v celoti uresni~ena, navzo~a, in tudi ne preprosto predstavljena kot daljni obet, ki opravi~uje današnje nasilje; prej je videti, kot
da bi nam bilo v edinstveni prekinitvi časnosti, v kratkem stiku med sedanjostjo in prihodnostjo - po božji milosti - kratek čas dovoljeno ravnati, kot da je utopična prihodnost že v dosegu (čeprav se ne v celoti tukaj) in se je lahko polastimo". Žižek tu namiguje na duhovno, vzneseno razsežnost revolucionarne preobrazbe. Lahko pa se tudi uresniči pred velikim dejanjem, preden napoči velika revolucija. Dejansko je to skrivnost vsake resnično osvobajajoče oblike življenja.
Žižek to prizna, ko izjavi, da "je napočil čas, da začnemo oblikovati tisto, kar nas mika imenovati osvobojena ozemlja, ostro začrtane in omejene družbene prostore, v katerih sistem vodenja začasno ne velja: verska ali umetniška skupnost, politična organizacija". Marchart ocenjuje, da take ideje o "samoupravnih skupnostih na območjih, na katerih zakoni ne veljajo" niso nič drugega kot "separatizem in eskapizem". Vendar je njegovo razumevanje postavljeno na glavo. Naštete Žižkove ideje so ravno njegovi predlogi za najpristnejše soočenje z resničnostjo (v nasprotju s post-modernističnim pobegom pred njo) in nakaže nekaj upanja, da bi se Lenin ponovil, ne da bi se ponovila tudi leninistična tragedija. Predlaga dejanje onstran revolucionarne izmišljije, onstran junaške kreposti.
V takih idejah človek najde most med svojo neizogibno moralno nujo, da bi se ločil od uničujočega domišljijskega sveta z odločnim dejanjem, in priznanjem, da je treba pogoje za dejanje, za oblikovanje prizorišča dejanja ali site evenementiel, ustvariti v dolgem obdobju veliko manj dramatičnih, a zato nič manj odločnih dejanj. Po svoje je to premik od revolucionarnega zorenja k revolucionarnemu dozorevanju. Družbeni red nazadnje morda ne bo propadel, dokler ne bodo poleg materialnih možnosti za nove odnose v določeni meri tudi novi odnosi sami zrasli v maternici stare družbe.
Kako naj nazadnje ocenimo Žižkovo dejanje? Če se odzovemo na njegovo filozofsko dejanje, mu po mojem lahko le zaploskamo za njegov veličastni nastop. Če pa se soočimo z njegovim izzivom glede moralne nujnosti dejanja, ki presega nastopaštvo, teater, se vsak izmed nas znajde pred obveznostjo, da sam presodi. In ukrepa.
Prevedla Dušanka Zabukovec
Tekst objavljamo po dogovoru s spletno revijo Eurozine in z revijo New Humanist, v kateri je prvi~ izšel.